Ko so dozorele trave in se je začela košnja, so se začele tudi počitnice. Kljub delu, ki ga je bilo takrat veliko, je bil to zame najlepši čas. O počitnicah smo se pogovarjali že v šoli, vse zadnje dni pouka. Veliko je bilo želja in pričakovanj, ki pa se niso mogla vsem uresničiti. »Kdo gre letos na morje?« so vpili okoli mene. Prerekali so se: tisti, ki so lahko šli, in še bolj tisti, ki niso mogli iti.
Seveda sem bila ob strani in tiho! Kdo pa bi razumel, da moram v poletnih mesecih pomagati doma? Nisem rada govorila o delu na kmetiji. Nekateri so se temu posmehovali.
Ko se je zares začelo in smo zmetali šolske torbe v kot za dva meseca, smo bili pri nas že sredi košnje. Pokošeni so bili travniki okoli doma, čakalo je le še Bukovle ali Bukovje, močviren travnik ob Savi, ki smo ga kosili enkrat na leto. Verjetno je bolj pravilno, da ta nesrečni - ali srečni - kraj imenujem Bukovje, čeprav smo mu vsi domačini, ki smo tam imeli travnike, pravili Bukovle. Tudi danes se kraju še tako reče, čeprav skoraj nihče več ne zaide tja.
Včasih sem spomladi tja hodila po zvončke, poleti pa po močvirni munec, po tanka stebelca z lasastimi cveti, podobnim vati. Poleti smo tam nabirali tudi strupene zelene voliče. Semena teh rastlin so odkupovale zadruge, za izdelavo zdravil.
Bukovje je sestavljalo več travnikov. Skoraj ni bilo hiše v naši ali sosednji vasi, ki bi ne imela tam svoje seče. Travniki so bili ozki, dolgi, med njimi so tekli v Savo leni potočki. Tudi skozi naše Bukovje je tekel potok. Zgornja meja travnika je bila visoka bukev vrh hriba, spodnja pa reka Sava.
Pisani travniki so bili v zgornjem, suhem delu, posejani z živorumeno kozjo brado, bledovijoličastim grabljiščem, rdečimi turškimi nageljčki, rasle so pokalice, kukavičniki, ivanjščice, mnogobarvne kadulje, šentjanževke, primožek, zlatice - vse kot v rajskem vrtu!
V spodnjem, močvirnem delu, pa so poleg munca cvetele na obeh straneh potoka tudi kalužnice, bele bohkove srajčke in jetrnik. Iz močvirnih trav se je dvigal svišč, na močnih, kratkih steblih, pa še prelepe košate rože s temnomodrimi cvetovi, podobne spominčicam. Kljub vsemu temu razkošju pa Bukovje ni bil kraj, kamor bi si kdo želel na izlet! Od tam ni bilo nobenega lepega razgleda. Samo Sava je šumela, kakor šumi še danes, med drevjem: v suši prijazno, ob nalivih pa strašljivo nevarno. Krog in krog se razraščata leščevje in jelša. Temna, gladka grmovja jelše so se zarasla tudi v travnike. Med njimi še vedno cveti rumeni nagnoj pa glog in divje češnje. Češnje drobnice, ki jih radi obirajo drozgi. Na tistem kraju je poleg obadov tudi veliko klopov. Te drobne, danes hudobne in nevarne živalice, ki smo jih včasih ob večerih, po delu, tam obirali kot borovnice, so bile takrat samo nadležne. Ne spomnim se, da bi kdo zaradi njih zbolel.
Tudi živalim, volom in konjem, v Bukovju ni bilo všeč. Obadi, nadležne muhe, kače in gosto vejevje. Pa hrib! Hrib in spet hrib. Spravilo sena od tam je bilo težko. Pot je bila ozka, kamnita, široka le za kolesa voza. Človek, ki je hodil ob živali, vpreženi v voz, je moral spretno poskakovati, da se je izognil kopitom in kamenju in da ni zdrsnil čez rob.
Vendar so bili takrat v Bukovju pokošeni vsi travniki! Lepo pospravljeni so bili; kdor je imel svisli, je lahko veliko spravil kar tam. Tisti, ki jih nismo imeli, pa smo napol suho travo vozili domov in jo spravljali v kozolec. Ponavadi je bilo za silo posušene mrve za dva voza. Stlačili smo jo v žakljevinaste rjuhe, ker bi drugače ob premetavanju koles po kamenju vse ali skoraj vse med potjo izgubili. Šest majhnih, okroglih, na štiri vogale zavezanih rjuh je šlo naenkrat na voz. Nič več!
Oče je v Bukovju ponavadi začel s košnjo že ob svitu. Kmalu potem mu je bilo treba nesti zajtrk, treba je bilo raztrositi redove, zvleči težke zalogaje trave iz sence na sonce in jo tam prečesati in obrniti.
Kadar so v Bukovju kosili tudi sosedovi, je bilo malo lažje. V gostem, razraščenem grmovju je bilo živo. Prisluškovala sem na drugo stran in se opirala na grablje.
»So že vsi tam!« sem nazadnje vzkliknila, ko sem razločila posamezne glasove. Med njimi sem razločila Marico, bili sva prijateljici. Tako glasna je bila zaradi njihovega vola, ki je bil privezan v grmovju in je klestil okrog, ker so ga pikali obadi. Prisluhnila sem ji, takoj mi je bilo malo lažje.
»Ne glej tja čez, trava bo ostala mokra, če je ne boš izvlekla iz grmovja ven! Mudi se,« je opozarjal oče in z enakomernimi sunki zamahoval še v zadnjem delu travnika. Pokosil je skoraj polovico.
Sklonila sem se h grabljam in spet potegnila. Bilo je peklensko vroče, okoli mlake na sredi naše trave so letali obadi, pikali so me po nogah in po ramenih tudi. Zoprno to delo v Bukovju, zares!
Verjetno so tako mislili tudi sosedovi tam, kar naenkrat sem zaslišala prerekanje, potem pa je vse potihnilo.
Ko se je sonce premaknilo že v drugi del dneva, je mama prinesla kosilo - južino. Sedli smo na široko žakljevinasto rjuho, ki jo je razgrnila po tleh, in molče zajemali.
»Tako peče, da se bojim, da bo zagrmelo,« je rekel oče. Podržal je žlico v rokah in poškilil proti nebu.
»Trava je šele en dan pokošena, ne bo ji škodilo,« je pripomnila mama. »Le večkrat jo bo treba obrniti.«
Stisnila sem zobe in se zagledala nekam čez Savo. Tam je pravkar drdral vlak. Videla sem lokomotivo in vagone, ki so se trkljali skozi zelenje. Verjetno je bil vlak poln lepo oblečenih ljudi in vsi so se peljali na lepše, na počitnice. »Kaj bi dala, ko bi bila zdaj na tistem vlaku!« sem pomislila. »Sedela bi ob oknu in nastavila obraz vetru. Ne bi mi bilo vroče! Ne tako, kot tukaj, v tem pregretem, zagatnem travniku, med umazano močvirno travo in obadi...«
»Rada bi šla kam na počitnice,« sem rekla. Kar naenkrat. Starša sta pogledala drug v drugega, nato pa vame. Oče je odložil žlico, mama pa se je obrnila nazaj in začela pospravljati, kar smo pustili na rjuhi, nazaj v košaro.
»To ne bo šlo,« je rekla vmes mirno. »Zdaj, ko je seča, pa sploh ne! Zdaj je največ dela!«
»Ampak moji sošolci pa gredo! Tudi na morje gredo, da veš! Vsi tisti, ki nimajo kmetije!« sem zakričala jezno in skočila pokonci. »Zakaj je pri nas drugače?«
»Zato, ker tako mora biti!« je hitro rekel oče. »Če imaš zemljo, jo obdeluj! Če imaš živino, moraš skrbeti zanjo, ali pa pustiti vse skupaj!« je dodal jezno in se utrujen spravil na kolena. Najprej na kolena, potem je počenil, se odrinil z obema rokama in s težavo vstal. Utrujen je bil, že ves teden je bil od jutra do noči na nogah.
»Pa pusti vse skupaj,« sem rekla. »Kdo pa pravi, da moraš...«
»Pustim da naj?« je rekel in pogledal name od strani. »Kako bomo pa živeli? Od česa pa, če ne od dela?«
Skomignila sem z rameni in se sklonila. Pobrala sem rušo, ki jo je oče malo prej odbil s koso, in jo vrgla v mlako. Mlaka se je odprla, na plano so poskakale prestrašene žabe, kačji pastirji, ki so krožili nad njo, so odleteli.
Mogoče mu tega ne bi smela reči... Seveda mu ne bi smela... Kaj pa je ta seča, nič, saj bo hitro minila in drugo delo bo na vrsti. Mogoče še težje in manj prijazno od tega.
Obrnila sem se, da bi jima kaj rekla, kar obema, vsakemu kakšno lepo besedo, pa sta že odšla: oče naprej kosit, mama pa grabit. Tudi sama sem šla nazaj v grmovje. Vlaki so še vozili na drugi strani Save. Slišala sem jih še vse popoldne. Lokomotiva je žvižgala tudi potem, ko smo mi sparjeno travo že odpeljali domov h kozolcu. V kozolec smo jo tlačili do trde teme.
Ko sem šla spat, so me pekla ramena, opečena od sonca, pekle so me noge, opraskane in utrujene, da sem vmes morala vstati. Šla sem k oknu in pogledala h kozolcu.
Oče in mama sta bila še zmerom tam. Sijala je luna, toliko, da se je videlo. Do pozne, pozne ure sta tlačila travo v kozolec.
Sedla sem nazaj v posteljo, pa nisem mogla zaspati. Premetavala sem se in gledala v strop. In razmišljala: ali bom res šla po isti poti? Zaspala sem, še preden sem našla odgovor.
Naslednji dan je začelo deževati.
Pred nekaj dnevi - spet so počitnice pred vrati - sem premišljevala o tistem kraju tam, o Bukovju. Razmišljala sem o rožah, o pticah in o mlaki, ki se je že kdaj izsušila. Verjetno so se zaradi tega tudi kačji pastirji preselili drugam.
»Kakšne rože so tam cvetele!« sem govorila svojim vnukom. »Nebeško modre! Bolj modre od spominčic in od poletnega neba! Takih po moje ni v nobenem kraju na zemlji. So enkratno Stvarnikovo delo! Modri, nakodrani cvetovi med zelenjem - in kako so dišali! A ne vem, kako bi se jim reklo. Nikoli nisem vedela drugega kot to, da so tam...«
»Bom jaz pogledala na internet,« je rekla najstarejša. »Tam je vse: rože, ptice, človek... čisto vse! Vsa čuda sveta! Verjetno so tudi tvoje rože!«
»Verjamem, da je tam čisto vse, vendar je mrtvo,« sem ji odgovorila zamišljeno. »Tiste rože tam so mrtve, kakor človek brez duše...«
Začudeno me je pogledala, malo postala, nekajkrat zmajala z glavo in odšla.
Kaj pa naj bi drugega? Saj me tako ni mogla
razumeti.
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe), v: Ognjišče (2007) 07, str. 52.

Lepo nedeljsko popoldne je bilo in z možem sva se odpravila na sprehod, da se naužijeva lepot stvarstva. Na svoji poti sva srečala moža iz našega kraja, ki je za razliko od naju, ki sva počasi in mirno, brez naglice merila svoje korake, s svojim psom že skoraj tekel.
Mož, še zelo delaven, čeprav že pred upokojitvijo, samski, ki veliko dobrega naredi za našo župnijo, se je ob srečanju z nama ustavil. Pes je nemirno skakal okoli in priganjal svojega gospodarja naprej, da je le ta moral močno poprijeti za vrvico, na katero je bil pripet, gospodarju pa se ni nič mudilo.
Po kratkem pozdravu in nekaj izmenjanih stavkih naju je povabil na sveže pečeni jabolčni zavitek.
Sprejela sva njegovo povabilo in kmalu smo sedeli za njegovo kuhinjsko mizo ob čaju in zavitku. Čaj se je zelo prilegel in zavitek je bil odličen, čeprav je bil posladkan le z rozinami in žlico medu. Kar topil se je v ustih in uživali smo v prvinskem okusu sestavin, ki niso bile uničene s sladkorjem. Uživali smo ob hrani in klepetu.
V koritu je čakala nepomita posoda od kosila in priprav za peko tega odličnega jabolčnega zavitka.
»V zahvalo bi vam pa pomila posodo, če dovolite.«
»O, seveda dovolim,« je bil takoj za to. »Kuham zelo rad, pomivanju pa bi se najraje izognil, če bi se dalo.«
»No, pri meni je pa ravno obratno.«
Med klepetom je bila posoda hitro pomita.
Še nekajkrat so se naša srečanja končala ob odlični hrani za njegovo mizo in vedno bi nam jo zavidali najboljši kuharji. Na koncu sem vedno pomila posodo.
Nekoč je, bolj v šali kot zares, bil izrečen predlog: »Bi lahko tudi kdaj med tednom prišli in malo pospravili?«
Dobila sem ključ od hiše in nekajkrat na teden, ko imam čas, pogledam, kolikšen kup posode me čaka, in jo pomijem.
Ko sem danes prišla, da pospravim, me je na vhodnih vratih pozdravil vonj dišečih belih narcis, ki so v šopih rasle in razširjale čudovit vonj, ki se ga spomnim še iz otroških let.
Po opravljenem delu, ko je prezračena in pomita hiša že dišala po svežem in sem še skozi odprto okno vonjala narcise, mi je bilo kar malo hudo, ker se bo ta vonj takoj, ko bom vse pozaprla, izgubil. Odšla sem v rožno gredico pred hišo in odtrgala nekaj dišečih cvetov in pušpanovo vejico ter vse skupaj v vazi postavila na kuhinjsko mizo. Pod vazo sem položila listek z napisom: ROŽE Z DOMAČEGA VRTA.
Ob tem sem pomislila na izraz na obrazu, ki ga ne bom videla, in mi je bilo žal. V spomin pa sem si s tem priklicala dogodek izpred štiridesetih let.
Najmlajša sestra, ki je takrat imela tri ali štiri leta, je pritekla v kuhinjo in ročici skrivala za hrbtom.
»Mama, zate!« Proti njej je pomolila komaj odprt tulipan. Stebelce je bilo le tolikšno, da ga je lahko držala. Mama se je razveselila rdečega tulipana in ga takoj dala v vodo, ki jo je nalila v najmanjši kozarček, kar jih je imela. Vesela je bila rože, čeprav je bila odtrgana na njenem vrtu.
Kasneje sem sestro odpeljala do gredice pred hišo in ji razložila, da je voluhar pojedel veliko čebulic in teh nekaj tulipanov naj pusti čisto pri miru. Ti so za okras pred hišo, ne za trganje. Ker nisem bila prepričana, da me razume, sem ji še zagrozila, da ji bom prihodnjič, če se to še kdaj ponovi, navila ušesa.
»Lej, takole in še bolj,« sem jo prijela za uhelj in ga močno stresla, da se je kar pordečil.
Pa ni nič pomagalo. Čez nekaj dni je bil v kozarčku že nov, rumen tulipan.
»Ne bodi tako stroga z njo. Ko bo večja, bo že razumela. Sicer pa imamo rože za okras in tudi sama jih naberem za v vazo.«
»To že! Ampak ti odtrgaš tako, kot je prav, in gredo v pravo, veliko vazo.«
»Kljub temu me je razveselila. Pri teh letih ne more še znati drugače. Imej malo razumevanja in potrpljenja z njo. Tudi ti si počela enako, ko si bila toliko stara, samo spominjaš se ne vsega. Jaz pa sem vesela vsakega cveta, saj imam zelo rada rože.«
»Ko bo velika, bo imela svojo gredico. Takrat naj trga svoje rože in ti jih prinese, ne pa tvojih, s tvoje gredice,« sem se jezila in trmarila naprej.
»Do takrat je še daleč. Veš, koliko rožic mi lahko do takrat prinese, kolikokrat me razveseli. Zakaj bi čakala, da bo dovolj stara? Že sedaj je za nabiranje rožic dovolj stara.«
Mama se mi je potrpežljivo in prizanesljivo smehljala. Vedela je, da tudi jaz še ne razumem vsega, da bi rada ukazovala ...

Ali nisem tej svoji mali sestrici podobna še zdaj?
Ali ne prinašam svojih ‘rožic’, svojih dobrih del pred Očeta, ki mi je podaril življenje, dobre starše, ljubeče brate in sestre, z mislijo, da mu podarjam nekaj svojega? Vse, kar sem in kar imam, je njegovo. In to, kar položim predenj kot ‘svoj dar’, tudi to je njegovo. Takrat sem kot majhen otrok, ko trgam rože v njegovem vrtu in mu jih prinesem, misleč, da sem mu podarila nekaj svojega ... Dan za dnem moram predenj prinašati svoj dar: hvaležnosti in zahvale, češčenja in prošnje. Res čisto moj ‘dar’ so moji grehi. Svojega greha mu ne prinesem kot rože z dolgim pecljem, ne, prinesem mu ga kot rožo, odtrgano čisto pri cvetu, ki jo v sramu in strahu skrivam v roki za hrbtom. Kot kratko odtrgani tulipan, ki ga je moja sestra prinesla mami. Mama je bila tega ubogega cveta, podarjenega iz otroške ljubezni, zelo vesela, zato verjamem, da je Bog vesel, ko z iskrenim obžalovanjem predenj prinesem svoj greh.

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 55.

Ko se je oče tistega dne vrnil iz mesta, je z njegovega obraza sijalo zadovoljstvo. To se je opazilo toliko bolj, ker ga je večmesečno čakanje in prazne obljube spravljalo v slabo voljo. Stopil je v kuhinjo in z očmi poiskal razpelo na steni. Bil je trdno prepričan, da se brez Božje pomoči nič ne doseže. Zato so bile zdaj njegove prve besede zahvala Bogu.
Potem se je obrnil proti nam: »Dali so mi dovoljenje za delo v tujini. Že jutri moram opraviti zdravniški pregled in si priskrbeti potni list. Iz naše vasi so vzeli šest mož.«
Nemo sem ga gledala, ker nisem nič razumela, za kaj gre, dokler ga ni mama vprašala: »So kaj povedali, kaj se bo tam delalo? Ali ni nevarno?«
»Delali bomo na gradbišču kot pomočniki zidarjem.«
Vzel je velik zemljevid in ga razgrnil po mizi. S prstom je pokazal rekoč: »Seefeld na Tirolskem. To je kraj, znan po zimskem turizmu, in tam gradijo velike hotele za turiste in športnike. Pravijo, da bo dela za celo leto.«
Opazila sem, kako je mamin pogled zaskrbljeno zdrsnil po zemljevidu: »To je pa zelo daleč. Čisto na drugem koncu, kot sem mislila. Kdaj se pa delo začne?«
»To bomo zvedeli naknadno. Odvisno od vremena. Če bo topleje, so rekli, kar takoj po veliki noči.«
Naslednje dni me je misel na veliko noč objemala z občutkom bolečine. Dnevi so bili vse daljši in toplejši. Pomlad je že napolnila travnike in vrtove z zelenjem in cvetjem. Oče je hitel, da bi pravočasno obrezal sadno drevje in trte. Odkar sem vedela, da bo kmalu odšel, sem se ga držala kot klop. Pobirala sem odrezane veje in jih zlagala na kup, pripravljen za kres.
»Saj boš pomagala tudi mami, kajne, ko bom odšel?« me je presenetil z vprašanjem.
»Bom,« sem čisto kratko odgovorila.
»Pa tudi v šoli moraš biti pridna. Lepo se uči. Tudi pisati mi moraš, da bom vedel, kaj vse že znaš.«
Ko mi je to govoril, sem ga v mislih že videla tam nekje daleč v deželi, ki se ji pravi Avstrija, in bilo mi je preveč hudo, da bi mu kar koli odgovorila. Še hitreje sem se upogibala za vejami, da ne bi opazil mojih solznih oči.
Kljub temu da sem se trudila misliti kaj lepega, nisem mogla preslišati njegovih naslednjih besed: »Tvoj bratec je zdaj v najbolj nerodnih letih, zato pazi, da se mu kaj ne zgodi. Jaz bom vsak dan mislil na vaju, vidva pa lepo molita, da se bom srečno vrnil domov.«
Nisem več vzdržala. Dolgo zadrževani krik bolečine je privrel na dan z vso močjo in grenkobo, ki se je nabrala v moji notranjosti.
»Ne, oče! Nikamor ne smeš oditi. Kaj nam bo več denarja, če pa te ne bo med nami. Saj nam nič ne manjka. Tudi če bomo jedli samo kruh in mleko, nam bo lepo, če boš ti z nami.«
Tako sem ga v svoji otroški preprostosti želela ustaviti doma. Tisti trenutek bi storila vse, samo da očetu ne bi bilo treba od doma. Bila sem majhna, premlada, da bi lahko razumela njegovo odločitev. A nekako sem se vseeno sprijaznila. Dnevi do očetovega odhoda so se mi zdeli kot mora. Ko je nekega dne od nekod prinesel kovček, je mamo prosil, naj vanj zloži vse, kar bo potreboval. Skrivoma sem jo opazovala. Že tako redkobesedna je postala zdaj še bolj tiha. Skrbno je pregledala vsak kos perila, nogavic in obleke. Ob vsakem kosu zlikanega perila, ki ga je zlagala v kovček, je z muko zadrževala solze. Mnogo, mnogo pozneje sem spoznala, kako velika je bila takrat njena bolečina.
Dnevi pred veliko nočjo so bili lepi. Omamni vonj pomladnega cvetja je lebdel povsod po zraku. Kako lep bi lahko bil praznik Vstajenja, če ga ne kalila misel na očetov odhod.
Ko je tistega jutra po praznikih odhajal, so se nad našim skednjem spreletavale lastovke. Z glasnim ščebetanjem so naznanjale svoj prihod. Z dimnika hiše pa nas je s klopotanjem nase opozarjala štorklja. Tudi ona je jeseni zapustila našo lepo prekmursko pokrajino, da bi svojemu zarodu nudila boljše pogoje preživetja. V tem pogledu sem takrat videla odhajati očeta, in za spoznanje mi je bilo lažje. Prav gotovo mi je bilo lažje zato, ker sem iz pogovora med starši zvedela, da bo za žetev dobil teden ali dva dopusta.
Prej me nikoli ni zanimalo, kako se razvija rast po njivah. Zdaj pa sem pogosto opazovala naša polja, posejana s pšenico. Hodila sem med že visokim žitom, ki pa še ni imelo zlatorjave barve dozorelega klasja. Najraje bi zaklicala: »Sonce, sij topleje na naše žitno polje, da se bo oče prej vrnil!«
Dobro sem vedela, da bo njegova vrnitev spet prinesla samo tisto zastrašujočo misel na ponovni odhod. Ko je končno le prišel čas žetve, je prišel tudi on. Za nekaj dni je razbil naš strah in naše dvome. Pripovedoval nam je o deželi, ki potrebnim nudi delo in dober zaslužek. Njegove žuljave roke so se trudile, da bi dobro letino pšenice čim prej spravili s polja. Ko je bilo delo opravljeno, smo v kuhinji skupaj sedli za mizo. Oče je vzel svojo harmoniko in iz nje izvabil domačo melodijo, ki je splavala v tiho poletno noč. Pozabil je na tujino, na žulje svojih rok. To so bili spet naši trenutki sreče, ki ne bodo nikoli pozabljeni.

R. Sarjaš, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82-83.

To je zgodba iz mojih mladih let. Bližal se je konec šolskega leta in v zadnjem letniku gimnazije je bilo čutiti vsak dan večjo napetost. Eni so še hiteli popravljat ocene in reševati, kar se je še rešiti dalo, drugi, bolj pridni ali bolj nadarjeni, ki te skrbi niso imeli, pa so že delali načrte za počitnice in še bolj za vpis v višjo šolo. Vsi pa so komaj čakali na maturantski izlet. Odpravljali so se na kratko potepanje po Češki, česar so se izredno veselili. Trije brezskrbni dnevi po štirih letih drgnjenja gimnazijskih klopi! To so si res zaslužili. Njihovi starši so radi segli v denarnice in temu, kar so nekateri privarčevali, še kaj dodali.
Na to veselo doživetje so se pripravljali vsi razen Janje. Ona se je že sprijaznila s tem, da se izleta ne bo mogla udeležiti. Pred leti se je smrtno ponesrečil oče. Poleg matere in nje ter še komaj dveletnega bratca je zapustil nedokončano hišo in nekaj dolgov. Z mamino plačo so komaj shajali. Živeli so kar se da skromno, da so lahko odplačevali kredit. S pomočjo sorodnikov je mati dokončala prvo etažo hiše, da so bili vsaj na svojem. Niti pomisliti niso smeli na kakšne posebne izdatke, zato je že od vsega začetka prekrižala misel na maturantski izlet. Njej je bila glavna skrb, da bi z odliko maturirala in se vpisala na pravno fakulteto. Vedela je, da bo kljub štipendiji, ki so ji jo odobrili v maminem podjetju, šlo zelo na tesno, vendar si zaradi tega ni delala skrbi, saj je bila vajena skromnosti.
Profesorica matematike je že nekaj dni opazovala tri dijakinje, ki so tiščale glave skupaj, se šepetaje pogovarjale in pogledovale proti Janji. Vse tri so bile iz dobro stoječih družin, vedno lepo oblečene, skratka, videti je bilo, da pri njih doma denarja ne manjka. Sicer pa so bile kar v redu učenke, čeprav so se vedno držale malce zase. Niso bile vzvišene nad drugimi, včasih pa se ji zdelo, da postajajo nekoliko domišljave.
»Ah, saj jih bo življenje že postavilo na trdna tla,« se je večkrat sama pri sebi nasmehnila ob spominu na leta, ko je tudi ona mislila, da je najboljša in najbolj pametna. »Kaj neki naklepajo?« se je vpraševala ob pogledu na tisto trojico. »Da morda ne mislijo kaj ušpičiti Janji zdaj, na koncu,« jo je zaskrbelo. Sicer ji niso storile nič žalega, večkrat pa je opazila njihove zavistne poglede, ker je Janja vedno bila najboljša v razredu.
Bilo je ob koncu šolske ure, ko je Tanja, ena od te trojice, prosila za besedo. »Me tri bi rade nekaj povedale,« je pokazala na sošolki.
»Kar stopite vse tri pred tablo, samo nobenih neumnosti, prosim!« je malce v strahu rekla profesorica.
»Nič takega nam ne roji po glavi, rade bi povedale nekaj lepega,« je veselo odvrnila Tanja in pomignila sošolkama in vse tri so stopile pred tablo. Razred je utihnil in oči vseh so bile uprte vanje.
»To, kar bi vam rade povedale, je povezano z našim maturantskim izletom,« je spregovorila Tanja. »Gremo vsi, razen Tanje, ker pač nima denarja. Pa smo se me tri odločile, da nekaj denarja damo me, vas pa prosimo, če je kdo od vas pripravljen še kaj prispevati. Bilo bi grdo, če pozabili, koliko je nam vsem v teh štirih letih pomagala Janja. Ni ga med nami, kateremu ne bi Tanja kdaj priskočila na pomoč in če kdo, si Janja ta izlet najbolj zasluži. Ni ona kriva, če so pri njih doma bolj na tesno z denarjem, saj vemo, da je zgodaj izgubila očeta in je ostala sama z mamo in bratom. Mislim, da smo ji zdaj dolžni pomagati. Sklenile smo: če Janja ne gre, tudi me tri ne bomo šle,« je zaključila in šlo ji je na jok. V trenutku je nastala grobna tišina. Vse oči so bile uprte v Janjo, ki so jo Tanjine besede ganile in se je tresla od presenečenja.
Kmalu pa je nastal vesel vrišč. Vse tri sošolke so trepljali po ramah, objemali Janjo in vsi so ji zagotavljali pomoč.
Profesorica kar ni mogla priti k sebi: tako, kot so jo danes presenetila ta tri dekleta, ki jih je imela za domišljavke, je še ni nihče. In prav sram jo je postalo, da se tega ni domislila ona, da bi šla zbirat denar med svojimi sodelavkami in sodelavci v zbornici, ampak so se tega spomnili mladi ljudje, za katere ni niti v sanjah pomislila, da je v njihovih srcih toliko dobrote in solidarnosti.
Spoznala je, da je ta razred v teh štirih letih postal ena velika družina. Stopila je med nje in prijela Janjo za roko, jo peljala pred tablo in rekla: »No, Janja, zdaj imaš pa še ti besedo!«
Hitro si je obrisala solze, zajela sapo in zaklical: »Hvala, zelo vas imam vse rada!« in se brž pomešala med nje.
Profesorica je tiho zapustila razred in pustila razigrano in srečno mladež, bogatejša za dragoceno spoznanje. Zdaj je začutila, da so nauki, ki jih je štiri leta sejala v ta mlada srca, obrodili sad dobrote, ki jo bodo ti mladi ljudje delili in jih bo osrečevala vse življenje.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2016) 07, str. 24

Ko je Žan nastopil službo v novi ustanovi, je bil Bert tam zaposlen že nekaj let. Ko se je Žan v novem okolju znašel v zagati, mu je Bert pomagal z nasvetom, ne da bi kdo drug to sploh opazil. Marsikdo tega tudi ne bi znal ceniti, Žan pa je v tem dejanju začutil Bertovo obzirnost in plemenitost. Med njima so se začele spletati prijateljske vezi.
Ko so se čez kakšnega pol leta slučajno srečali na izletu v Kamniški Bistrici in nato skupaj preživeli lep dan, sta se povezali tudi njuni družini. Toliko enakih pogledov in podobnih načrtov so imeli, da so ob koncu dneva sklenili, da se bodo še srečevali.
Žan in Bert sta bila v službi dobra sodelavca, njuni ženi Manca in Stanka pa odlični sogovornici. Tako lepo se je pogovarjati z nekom, ki zna poslušati in povedano hvaležno sprejemati.
Verjetno Žan niti sam ni vedel, zakaj je Bertu zaupal, da objavlja svoje zgodbe v nekaterih revijah, za kar so vedeli le njegovi domači. Bert pa mu je povedal, da svoje dojemanje sveta rad preliva v pesmi in z njimi umiri svojo dušo. In bil je med prvimi, ki je Žana spodbujal, naj svoje zgodbe zbere in objavi v knjigi.
Bližalo se je poletje. Že sredi maja sta se prijatelja pogovarjala, kje bi lahko z majhnimi otroki preživeli počitniške dni. Še najlažje bi bilo pod šotori sta presodila. Kaj pa če šli taborit skupaj? Bertovi so že imeli šotor, Žanovi bi ga pa kupili. Hitro so se dogovorili. Kaj če bi se njunima družinama pridružila še sestrina družina, je čez kakšen dan vprašal Bert. »Seveda,« je bil za to Žan, Bert pa je dodal, da je njegov svak Stane zanimiv človek, ki zna družbo držati pokonci.
In so šli. Iskali so prostor, kjer bi lahko postavili šotore čim bolj skupaj, pa ga niso našli. »Morda pa je bolje, da nismo preblizu,« je kot psiholog razmišljal Bert, »saj prevelika bližina nikoli ni dobra.« Najbolj navdušeno je predlog sprejel Stane. Kmalu pa so ugotovili, da je imel pri tem svoje načrte. Odvajal se je namreč kajenja in njegova žena Milica ga je strogo nadzirala. In tako je Stane pritekel v en ali drug šotor, pokadil vsaj pol cigarete, povedal kakšno šalo in prosil za košček kruha, da Milica ne bi odkrila njegovega greha, in počasi odšel proti svojemu šotoru.
Ko so postavljali šotore, je bil vroč dan. Ida je imela komaj nekaj mesecev in ni najbolj razumela, da imajo vsi polne roke dela in je z glasnim jokom opozarjala, da je osamljena v otroški košarici. Žan, ki je zabijal kline, je mimogrede zazibal košarico, pa se spet lotil zabijanja.
Mimo je prišla gospa iz sosednjega šotora, tržaška Slovenka. »Pazienza, pazienza,« je nagovorila Žana.
»Senca pa je, senca,« je pokazal Žan na košato krošnjo bora.
»Ja, potrpljenje je potrebno v tej vročini in pri glasnih otrocih,« je posegla vmes Stanka, ki se je s starejšo hčerko vrnila z recepcije in ji je bila italijanščina bolj domača.
Soseda ni rekla nič, Žan pa je nejevoljno zamomljal, da je dobra tako senca kot tudi potrpljenje.
Kakšen dan zatem so sedeli pred šotorom.
»Sara! Takoj pridi sem!« se je zaslišal rezek ukaz izpred šotora nedaleč od njihovega. Ukaz je veljal deklici, stari kakšnih pet let, ki jo je mahala po sredini ceste. Za hip je pogledala očeta, ki je sedel na zložljivem stolčku in bral časopis, in mirno šla naprej.
»Sara! Kaj sem rekel?« je bil očetov glas še ostrejši.
Sara se ni niti ozrla.
»Če me ne boš ubogala, se bom razjezil!«
Sara je zajokala. Ko je jok postal glasnejši, je prihitela iz šotora mama, dvignila hčerko v naročje in jo objela. Oče pa je mirno bral časopis.
»Upam, da ta gospod ni učitelj!« je zavzdihnila Stanka.
Vsak večer so se zbrali ob enem od šotorov in modrovali. Ti klepeti so imeli svoj čar. Ravno toliko so se poznali, da je bila skoraj vsaka novica nova. Različno dolgo so bili poročeni in otroke različnih starosti so imeli in s tem različne vzgojne izkušnje, probleme in nasvete. In tudi na politiko so se vsi dobro spoznali.
Tako razgreto so se tistega večera pogovarjali, da so pozabili, da je ura že pozna. Proti polnoči se začne šotor pod njimi počasi odpirati. Najprej se je prikazala plešasta glava, nato pa je iz šotora previdno zlezel moški srednjih let. Pač nočne obveznosti, so pomislili.
Pa jih je presenetil, ko je zakorakal proti njim. »Oprostite, da vas motim,« je dejal zelo prijazno, »vaši pogovori so intelektualno zelo na višini, ampak moja tašča ne more spati.«
Ostali so brez besed, gospod pa se je obrnil nazaj proti svojemu šotoru, ne da bi čakal pojasnila. Samo poklapano so se spogledali in se pobrali vsak v svoj šotor.
Seveda so s svojimi intelektualnimi pogovori še nadaljevali pozno v noč. Samo preselili so se na obalo in tam razpredali svoje misli, obujali spomine in kovali načrte. Kadar jim je zmanjkalo besed, so prisluhnili nežni pesmi valov.
Po desetih dneh se je Žanova družina zaradi obveznosti odpravila domov. Moška sta jim pomagala podreti šotor, potem so se prijateljsko poslovili. Vsi so se strinjali, da tako lepih počitnic že dolgo niso imeli. Še iz avta so si mahali v slovo.
Čez dobrih štirinajst dni sta se Žan in Bert srečala v službi.
»Veš, da mi je naše letošnje taborjenje dalo misliti,« je rekel Bert.
»Kaj pa se je zgodilo takega?« je bil Žan nekoliko presenečen.
»Potem ko ste vi odšli, smo se vas prvi dan, morda tudi drugi, še kdaj spomnili, potem pa kot da vas ni bilo tukaj in smo se skupaj lepo imeli. Ko sem pred dnevi pomislil na to, me je streslo: ali je mogoče, da s tako lahkoto pozabljamo? Tako na ljudi kot na dogodke?«
»Vsak tega še opazil ne bi,« se je zamislil Žan. »Nekaterih ljudi in dogodkov pa nikoli ne pozabiš,« je dejal po kratkem premisleku. »Kot otrok sem preživel nekaj nepozabnih poletij pod planinami. Teta me je namreč vzela s seboj tja gor, kjer je kuhala delavcem, ki so urejali hudournike. Živeli smo v baraki, vkopani v sneg, obdani s smrekami. V bližini je bil potoček, kjer so mi delavci naredili mlinčke. Zdelo se mi je, da živim v pravljici. Po nekaj letih so tisto barako podrli in jo odpeljali drugam. Tisti kraj se je globoko zapisal v mene. Že dolgo sem si želel ogledati ta srečni, nepozabni kraj, kjer sem kot otrok preživel toliko nepozabnih dni. Ko smo se lani peljali tam mimo, sem se ustavil na mestu, kjer se je steza spustila proti baraki. Povsod je bilo samo grmovje. Že sem mislil, da sem zgrešil, a sem zagledal strugo potočka, ki pa je bila suha. Šel sem proti tistemu mestu, kjer naj bi stala baraka, toda vse je bilo zaraščeno s smrekami in grmovjem. Že sem hotel oditi, tedaj pa sem med grmovjem zagledal kup opek. To je bilo vse, kar je ostalo! Samo nekaj opek od dimnika,« je Žan končal pripoved.
»Ne, ne, ni ostalo samo nekaj opeke,« se ni strinjal Bert. »Vse, kar je lepo in dobro, ostane v spominu za vedno.«
»Prijateljska tolažba ali spodbudna resnica?«
»Sam si odgovori.«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 90-91.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Rok je lahkotno stekel po pločniku. Šolska torba, ki mu je napol prazna poskakovala na hrbtu, ga ni motila. Veselil se je bližajočih se počitnic in z mislimi je bil že na nogometnem igrišču, ko mu je korak nenadoma zastal. Nekaj metrov pred njim se je pot težo gromozanskega cekarja opotekala starejša gospa. Roku so kar sami od sebe spolzeli skozi glavo nešteti mamini napotki: odstopi sedež, pridrži vrata, pomagaj starejšim. Večkrat je bil zraven, ko je pomagala starejši gospe iz njihovega bloka, pa tudi sam je bil že deležen hvaležnih pogledov in odobravajočih besed, kadar je na avtobusu vstal in dal prostor starejšim. Tako je tudi zdaj brez obotavljanja pristopil h gospe.
»Vam pomagam?« je vljudno vprašal in z roko pomignil proti težkemu cekarju. Starka je nepričakovano hitro odskočila in oklenila cekar z obema rokama. »Ne, ne, ni potrebno, res ne,« je pohitela. Rok jo je začudeno pogledal. »Saj sem hotel samo pomagati, gospa... Ker grem ravno v isto smer in ker vidim, da težko nesete...« »Nič ni težko, ne,« je zatrjevala in še vedno prestrašeno oklepala svoj cekar.  Pospešila je korak, čeprav jo je od napora kar zanašalo. Rok je osuplo gledal za njo. Zavedal se je, da je starko prestrašil. Mislila je, da jo hoče okrasti. Pa je želel samo pomagati. Bilo mu je žal, ker je njegov poskus, da bi naredil dobro delo, tako klavrno propadel. Zakaj je bila ženica tako nezaupljiva do njega? So bile krive kavbojke in ponošeni športni copati? Ne, pa saj je izgledal čisto tako kot večina otrok njegove starosti. Je imela ona za sabo kakšno slabo izkušnjo?
Nekoliko slabe volje je prišel domov. Šele ko se je preoblekel v telovadke in izpod postelje izbezal žogo, je postal spet boljše volje. Že je nameraval v klet po kolo, ko se je spomnil, da se preljubi starejši brat še ni pripravil do tega, da bi mu zamenjal zračnico. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je iz predala vzel avtobusno vozovnico in pohitel na postajališče.
S cvilečim vzdihom je avtobus obstal na postaji in potniki so se zdrenjali vanj. Rok se sploh ni ozrl za sedežem, saj je vedel, da je avtobus ob tej uri bolj poln kot prazen in da se vedno najde kdo, ki potrebuje sedež. Tako se je razkoračil ob oknu, se oprijel ograje in začel opazovati promet na cesti.
Na sedežih tik pred stojiščem sta sedeli dve gospe srednjih let. Rok je, ne da bi se posebej trudil, razločno razumel, kaj govorita. »Ja, ja, mi smo bili čisto drugačni,« je rekla sivolasa gospa. Njena soseda, najbrž prav tako sivolasa, samo prebarvana na rdečkasto, je vneto prikimala. »Prav imaš. Današnja mladina je prav nemogoča. Samo droge jim gredo po glavi.« »In sploh se ne zgodi več, da bi kdo pozdravil,« je spet vzdihnila sivolasa. »Ne, to sploh ne,« ji je pritrdila rdečelasa. »Ali pa, da bi odstopil sedež.« V potrditev svojih besed se je ozrla po avtobusu in se srečala z Rokovim neodobravajočim pogledom. »In tako se držijo, kot da je ves svet proti njim. Glavo pa imajo tako ali tako samo za računalnike in mobitele in cel kup tistih napravic...« je dodala, ker ni našla nobenega sedečega najstnika, da bi ga pokazala svoji sosedi. »V našem bloku je neki smrkavec, ti povem, česa takega zlepa ne srečaš. Strgane hlače, razvlečena majica, ves čas žveči in pljuva, cigarete prižiga kar eno za drugo... Pa Bog ne daj, da bi kdaj pozdravil, kaj šele pridržal vrata ali pomagal...« »Ah, saj ni samo ta. Vsi so taki,« je zaključila rdečelasa. Nekaj časa sta obe modro kimali, potem sta se začeli pogovarjati o štrikanju.
Rok je strmel skozi okno in pri duši mu je bilo težko. Najraje bi se vmešal v njun pogovor, zaklical, da on ni tak, da on pozdravi, pridrži vrata, odstopi sedež in pomaga. Da spoštuje starejše, ker so ga njegovi starši tako naučili... Toda ženski bi takšno vedenje imeli za predrzno in nesramno. Kako nenavadni so odrasli, si je mislil, ko je z avtobusa skočil na pločnik in se napotil proti igrišču. Po eni strani godrnjajo, kakšni smo mladi - če hočemo pomagati, nas pa zavrnejo.
Spet se je spomnil prestrašene ženice s cekarjem. Če bi šel gladko mimo, bi ga ti dve gospe imeli za kaj opravljati. Ampak on je želel pomagati, želel je biti dober - pa mu starka ni zaupala.
Je čas, v katerem živimo, res že tako pokvarjen, da ne upamo sprejeti pomoči, ker se bojimo, kaj se skriva v ozadju? Saj ne more biti nekdo preprosto prijazen in pomagati. Gotovo ima nekaj za bregom. In po drugi strani se jezimo, ker v trenutku, ko bi potrebovali pomoč, ljudje gredo mimo nas, saj se bojijo naše zavrnitve, bojijo se, česa jih bomo obtožili, če se ustavijo in ponudijo pomoč.
Rok se je zastrmel čez igrišče. Na tribunah je zagledal nekaj vrstnikov, ki niso prišli igrat nogometa, ampak so se tam zbirali, ker so se lahko neopaženo nacejali s pivom in kadili. »Odrasli pravijo, da je mladina pokvarjena,« je pomislil. »Ampak kdo nas je pokvaril? Sami se menda nismo?« Brcnil je žogo in stekel za njo. Ne, on sam že ne spada med pokvarjeno mladino. In prvič, ko bo imel priložnost pomagati, ko mu bo nekdo dovolil pomagati, bo to tudi dokazal.

Eva Sllivka, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 06, str. 56.

Ko se približuje zaključek akademskega leta, vedno začnem razmišljati o poti na Brezje. Prvič sem šla tja peš v študentskih letih. Lepo doživetje za mladega človeka. Takrat nisem razmišljala, da mi bo to še kdaj dano. Bila je pač prošnja in zahvala Mariji za pomoč pri študiju, zabava, druženje s sošolci, skoraj prespana maša in boleče noge.
Po desetletjih, ko je bil del življenja za mano in ko je popustil primež vsakdanjih nalog, mi je ta pot pomenila izhod iz puščave. Res, bilo je nebeško, neverjeten občutek lahkosti in veselja ter moči me je navdal po tisti prehojeni noči.
Letos vse do tretje popoldanske ure na dan odhoda nisem vedela, ali grem, čeprav sem si vsakič že dan prej, ko sem pomislila na romanje, ko so me že srbele pete in ko je bila želja neizmerna, v nahrbtnik porinila kakšno nujno potrebno stvar in v petek, ko je ura odbila tri, je bila tam svetilka, sveže nogavice in majica, vetrovka, jabolko, denarnica in v njej nekaj obližev, dežnik, pribor za šivanje. V hladilniku je čakala plastenka pijače. Grem torej, povem družini, in postorim še nekaj nujnih stvari. Odidem na vlak proti prestolnici. Med vožnjo pošljem sporočilo bratu: »Jutri zjutraj me ni, pridem, ko pridem ... buen camino.« Toliko, bosta z mamo že vedela, kje sem. In začel se je čas zame in za Boga, za mojo dušo, za razmišljanja. Iz ohlajenega vlaka ni bilo čutiti vročega dne. Pomirjajoč pogled na reko, ki teče ob progi. Bujna polja kažejo, da bo letos letina dobra. Kako čudovito je stvarstvo, za veselje in upanje nam je dano vse. Bodimo skromni in hvaležni in veselimo se vsakega novega dne.
Kmalu smo v Ljubljani. Po najkrajši poti odhajam proti stolnici in si za energijo na vogalu Trubarjeve ulice kupim kepico sladoleda. Prečkam Zmajski most in zavijem proti Ciril Metodovem trgu. Tržnico pospravljajo, tam je ostalo še nekaj prodajalcev rož. Pridem pred stolnico. Spodaj, proti Plečnikovim arkadam, je vse živo: bučna glasba, trebušne plesalke, morje turistov. Osvežim si roke in obraz v bližnji fontani in odidem v cerkev. V zadnji klopi skušam najti mir, pa se vrata venomer odpirajo in zapirajo, turisti vseh barv in različnih jezikov prihajajo in odhajajo s tega kraja. Kako simbolično! Tu smo vsi enaki, kdo nas že druži? Ni izbire, odgovor je samo eden – Resnica in Življenje.
Nekaj mladine se počasi zbere. Počakamo na nagovor in blagoslov, še eno zapojemo in odidemo. Kakih petnajst nas je in do Nazorjeve ulice smo že vsi v parih in v spoznavnem pogovoru. Lahkotno potegnemo po Celovški cesti do Šentvida, kar naenkrat smo tam. Odpočijemo se in se pripravimo na dolgo pot.
S študentko Ano sva se spoznali že na poti do tu in sva se odločili, da bova hodili skupaj. Ko po blagoslovu čakava na odhod, me pocuka za rokav znanka iz sosednje fare in, neverjetno, z njo je bila tudi moja vrstnica iz osnovnošolskih dni, ki je že desetletja v tujini in na dopustu v domovini roma na Brezje. V tem vidim sporočilo: domovina je ena sama in mati Marija je ena sama, Kraljica Slovencev.
Kar dobra skupina romarjev smo, ko se odpravimo pokončno in veselo. Dan je bil dolg, tako da je bil začetek hoje res prijeten, ozračje se je pričelo ohlajati, sonce je potonilo, spremljal nas je medeni vojn cvetočih lip. Romarji smo veseli, še polni moči, ob vsakdanjih pogovorih. Z vrstnico iz mladosti prehodim kar lep del poti. Tujina človeka utrdi, predvsem pa mu izoblikuje veliko človeško in duhovno razsežnost. To najino srečanje je bilo zame prava radost.
Počasi se znoči, ustavimo se za krajši počitek, da se skupina strne in odidemo proti Kranju. Med hojo zmolimo desetko, izrečemo prošnje, pojemo. Ura je že čez polnoč, vzpenjamo se na Prešernov trg v Kranju proti cerkvi. Sopotnica Ana je na peš romanju prvič – najbrž zahvala za uspešen zaključek študija. S pogledi išče osvetljeni zvonik, še malo, Ana ... Sama spijem še zadnjo tekočino iz plastenke v nahrbtniku in si natočim hladne vode iz vodnjaka pod kranjskim trgom. Oh, kakšno bogastvo in osvežitev! Brez vode ni življenja. V cerkvi prečudovita razmišljanja in sporočila ter blagoslov.
Zunaj je postalo hladno, po okrepčilu se še malo odpočijemo, se toplo oblečemo in sedaj k Mariji. Še sedemnajst kilometrov – za nami je precej več kot pol poti. Kmalu se bo pričelo daniti. Ne vem, kdaj je minila ura hoje. Skupina romarjev se razpotegne, z Ano hodiva skupaj, spet molimo rožni venec. Tu in tam po krčmah ob poti še posedajo tisti, ki jih hrabri opojna pijača. Molitev zamre, romarji utihnejo, počasi se najde vsak sam s svojimi mislimi.
Od Nakla v svojem ritmu hodim sama. Za gorami se že svita, moči imam še kar. Razmišljam o svojih najdražjih, tudi tistih v večnosti, kako se je vsak na svoj način dotaknil mojega življenja in kako je v vsem božja previdnost, načrt, sporočilo in pomoč. Če smo z Bogom, smo lahko brezskrbni, saj deluje kot najpopolnejši računalnik, brez napake, v popolni usklajenosti in sozvočju. Tistim, ki ne verujejo, pa naj bo sporočilo: prepustite se življenju!
Približujemo se cilju. Popolnoma se zdani. Opazujem naravo, poslušam petje ptic, vsrkavam vonj trav. Še krajši vzpon skozi gozd in še malo mimo bogatih gorenjskih domačij s cvetočimi vrtovi do svetišča. Ob pol šestih sonce že vstaja izza gora in obeta se lep poletni dan. Obsedim na stopnicah in zrem proti cerkvi. Nekaj romarjev je že prispelo, se preoblačijo, tu in tam kdo zajtrkuje. Tudi jaz se za silo uredim. Vrata cerkve so že odprta. Odidem do Marijinega oltarja. Marija, hvala ti za življenje, hvala ti za vse ... samo malo te prosim, hvala ti ... naj se zgodi Očetova volja.
Metka

Ognjišče (2013) 08, str. 50

Pri blagajni sem plačevala nekaj malenkosti, ki sem jih na poti domov kupila za jutrišnje kosilo. Iznenada sem zagledala voziček, v katerega se je odlagalo izdelke, namenjene ljudem v stiski. Vozička nisem prej opazila, zato nisem imela ničesar, da bi položila vanj.
»Je tale voziček tukaj samo danes, ali bo še kakšen dan?« sem vprašala blagajničarko.
»Še nekaj dni bo tukaj. Lahko boste vanj darovali pri naslednjem nakupu, če boste želeli.«
Preden sem se lahko zahvalila za odgovor, je gospa za mano hitro vskočila v najin pogovor, češ: »Jaz nikoli ne dam ničesar v voziček. Zvečer sigurno vso vsebino iz vozička vrnejo nazaj na police. Z naivnostjo kupcev služijo samo trgovci.«
Z blagajničarko sva se spogledali in v bran nič krivi sem morala nekaj reči. Gospa, ki je v tem času že plačala kruh in cigarete, si ni dovolila, da ji ‘solim pamet’.
»Veste, imam zelo slabe izkušnje z dobrodelnostjo,« mi je razlagala na poti iz trgovine. »Poznam družino, ki je zelo revna. Saj veste, veliko otrok, potem pa gledaš, kaj boš dal v lonec. Nespametno, vam rečem! Ampak kljub temu so se mi zasmilili. Nekoč sem ustavila mamico, ki je s svojimi otroki šla v trgovino, in ji dala dvajsetaka. Ne boste verjeli, kaj jim je za tisti denar kupila. Sladoled!!! Vsakemu svojega. Samo malo sem poklepetala, tako kot sedaj z vami, ko so se že vračali iz trgovine. Samo kruh so kupili. Otroci pa so lizali vsak svoj sladoled!!! Nezaslišano!!! No, saj zato pa so tako revni, ker ne znajo z denarjem. Namesto da bi plačala kakšno položnico, jim je kupila sladoled,« je bila gospa ogorčena, pritisk in ton glasu se je nevarno višal.
»Verjetno so bili pa otroci veseli priboljška, ki ga sicer ne bi dobili,« sem komaj uspela izsiliti malo predaha.
»Seveda so bili. Vsaj mislim da. Vsak posebej se mi je zahvalil, ko so me zagledali. Ampak jaz ne morem tega nespametnega ravnanja z denarjem odpustiti njihovi materi. Kakšen zgled jim je. Vse takoj zapraviti.«
»Pa si vi nikoli ne privoščite sladoleda, tortice, kavice? Sedajle ste kupili cigarete.«
»Si, ampak zelo redko in za svoj denar,« je zopet zvišala glas in poudarila SVOJ.
»Pa saj oni so si tudi za svoj denar.«
»Ne, za mojega.«
»Ko ste jim vi poklonili denar in ga je mamica sprejela, od takrat naprej je bil njihov. Ona pa verjetno že zna presoditi, kaj je v tistem trenutku za otroke najboljše.«
»Ne, ne zna. Joj, prepozno sem to spoznala.«
»Ne obžalujte dobrega dejanja, ki ste ga storili. Obžalujte le svojo nepravilno reakcijo in dovolite malo veselja tudi drugim. Takšna dobra dela bodo šla z vami v nebesa.«
»Ne, o nebesih se pa ne bom pogovarjala z vami. Jih ni!«
Jezno se je obrnila in brez pozdrava odšla, sama pa sem še nekaj časa gledala za njo in v spominih zaplula v otroška leta.
Obiskovala sem zadnji razred osnovne šole. Redno sem brala Mavrico in vsak mesec vanjo pošiljala pisne prispevke. S tem sem si prislužila ‘srebrni pirh’ – medaljo. Mama, ki je bila te nagrade mogoče še bolj vesela kot jaz, je zato organizirala naše romanje na Brezje na podelitev nagrad.
Po vremenskih napovedih se je iz meglenega jutra rodil lep, sončen dan. Kljub obilici dela na kmetiji je naša družina odšla na Brezje. Takrat se tega nisem zavedala, sedaj pa dobro vem, da za tako veliko družino, kot je bila naša, to ni bil samo logistični zalogaj, ampak tudi finančni. Ata je v nahrbtniku nesel malico: nekaj preprostega peciva, kruh ter čaj in vodo. Preprosto, da ne bi bilo komu slabo na avtobusu. Kljub temu sem bruhala celo pot tja in potem še nazaj.
Po slovesni sveti maši in podelitvi nagrad smo se v parku podprli s prineseno malico. Do odhoda avtobusa je bilo še dobre pol ure, zato smo počivali v senci.
Milo smo gledali proti lokalu, od koder so prihajali otroci s sladoledom. Mama je videla naše poglede in atu namignila, češ pa naj še naši dobijo sladoled. Nekaj časa je okleval, potem pa brez besed vzel enega izmed otrok, drugi pa smo počakali pri mami v senci. Kmalu sta se vrnila. Prinesla sta štiri sladolede. V vsakem kornetu je bila ena kepica. Čakali smo, kdo ga bo prvi dobil. Takrat pa je ata začel poimensko dvema dajati po en sladoled. Nekaj časa smo se gledali, saj si je vsak želel svojega, čeprav si tega nihče ni upal izreči. Ko pa sem videla, da ga za mamo in ata ni, sem vedela, da je to vse. Ker mi je bilo še vedno slabo do vožnje, sem samo nekajkrat polizala kepico, preostanek pa dala mami, da je sladoled dobila najmlajša sestrica. Škoda se mi je zdelo, da bi ga kasneje izbruhala. Brez ugovarjanja, joka in prerekanja je sladoled v nekaj minutah izginil. Potrlo nas je, ker ni vsak dobil svojega sladoleda, tako kot otroci, ki smo jih gledali, pa kljub temu smo bili veseli nenadejane poslastice. Ta dogodek je vsem ostal v spominu.
Ko sedaj premišljujem od tem, ko preračunavam, da nas je ta dan vožnja stala morda tretjino atove plače, vem, da je bil sladoled za dva res tisto največ, kar nam je ata v tistem finančnem stanju mogel privoščiti.
Pozno popoldne smo se vrnili domov in videli, da je bilo kar nekaj travnikov v okolici pokošenih.
»No, pa smo zamudili prvi dan košnje.«
Ata se je prešerno nasmejal in ni bilo videti, da mu je bilo žal zamujenega.
»Kosili so, kosili, sladoleda pa niso jedli,« je še pripomnil, ko se je oziral okoli in štel pokošene travnike.

Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.