»Se lahko učim pri vama?« je prihitel iz prvega nadstropja vnuk Luka s šopom papirjev v roki, »pri nas se ne morem. Dejan in Vida sta preveč tečna.«
Babica je z veseljem pripravila prostor za mizo. Luka je po njej razstavil popisane liste in se začel polglasno učiti. Od časa do časa je poklical po telefonu in si nekaj zapisoval.
»Joj, koliko je tega!« je glasno zastokal.
»Kaj pa je tako hudega?« ga je vprašala babica.
»Poglej, koliko odgovorov se moram naučiti za birmo.«
»To pa že ne more biti tako hudo,« se je vmešal dedek.
»Samo poglej! Dva lista vprašanj.«
Babica in dedek sta jih na hitro preletela.
»Ali ste morali tudi vi znati odgovoriti na toliko vprašanj?« je prekinil njuno branje.
Dedek je obdržal lista in se zamislil, potem pa dejal: »Tega verjetno ne boš razumel. Pravzaprav sem takrat znal zelo malo.«
»Zelo malo?« se je začudil vnuk. »In si vseeno lahko šel k birmi?«
»Spet bom začel svoje pripovedovanje kot že tolikokrat, da so bili tedaj drugačni časi. Zelo drugačni. K birmi sem šel že v drugem razredu, da sva šla skupaj z dve leti starejšim bratom Mihom. Verouk smo imel takrat še v šoli, ampak samo mesec ali dva, potem so ga prepovedali. Čez nekaj časa so stransko kapelo v župnijski cerkvi preuredili v učilnico, kjer smo nadaljevali z veroukom, vendar ne vsak teden. Ko sem pred birmo prišel na vrsto, da župnik ugotovi, če sem pripravljen za prejem zakramenta, sem samo nekaj mencal in jecljal. Ko sem se že bal, da mi župnik ne bo dal potrdila, me je vprašal, če znam zmoliti Vero. Gladko sem jo povedal. “Potem znaš vse,” se je nasmehnil in mi izročil listek. K birmi smo šli v mesto v stolnico. Bila je nabito polna. Birmanci smo stali v krogu pod mogočno kupolo, škof Anton Vovk, ki so ga leto dni pred tem v Novem mestu polili z bencinom in ga hoteli zažgati, pa je hodil od enega do drugega in nas birmoval.«
»Zažgali so škofa?« se je čudil Luka. »In ti si bil pri birmi, čeprav si dobro znal samo Vero?«
»Saj sem rekel, da je bilo takrat vse drugače. Veliko védenja in znanja vam je zdaj posredovano pri verouku in pripravah na birmo. Glej samo ta vprašanja in odgovore. Tedaj smo znanje pridobivali drugače. Verouk smo imeli še vedno le občasno, nadomeščal pa ga nauk ob nedeljah popoldne, predvsem pa smo se z vero srečevali in jo doživljali v svojih domačih družinah.«
»Potem se ti bilo potrebno naučiti več kot sto odgovorov. In nekaterih niti prav dobro ne razumem.«
»Kaj pa je tako nerazumljivega?« se je začudil dedek.
»Recimo: Kako vemo, da Sveti Duh deluje v našem življenju?«
»Vidiš, odgovore na mnoga vprašanja se lahko naučiš na pamet, ne povedo pa ti, kako se pokažejo v življenju.«
»Zdaj pa razumem še manj kot prej,« je zastokal Luka.
Dedek se je zamislil. »Morda bi to najlaže pojasnil z besedami neke moje znanke. Ko smo se nekoč v pogovoru ozirali nazaj na naše prehojene življenjske poti, je dejala, da jo je življenje veliko premetavalo sem in tja. S težavo je odkrila svoj pravi poklic, propadlo ji je podjetje, doživela je hudo prometno nesrečo … Takrat, ko se ji je vse to dogajalo, je mislila, da se ji godi krivica. Sedaj pa, ko se ozira nazaj, vedno znova ugotavlja, da je bila to pot edino prava pot, ki ji jo je začrtal Bog.«
»Pripoveduješ mi o drugih. Mene zanima, kako ti gledaš na svoje življenje?«
»Dobro veš, da je lažje govoriti o drugih kot o sebi. Nisem imel tako burnega življenja kot tista moja znanka, lahko pa potrdim njeno izkušnjo. Včasih so bile odločitve tudi težke in boleče, saj se je zdela prihodnost tako nejasna. Ko pa zdaj gledam nazaj, vidim, da se je vse dogajalo z nekim namenom, da je nekdo bedel nad menoj.«
»Dedi, zdaj sem že utrujen in težko sledim tvojemu razmišljanju. Raje mi povej še kaj o svoji birmi.«
»Nekaj sem ti že povedal,« se je dedi razveselil Lukove prošnje. »Torej pri birmi smo bili v stolnici v mestu. Ko smo prišli domov, smo imeli najprej slovesno kosilo, potem pa smo se zbrali na vrtu. Odrasli so se pogovarjali, nama z Mihom je postalo dolgčas. Da bi šla malo po vasi, sva predlagala. Zakaj pa ne, so menili, samo preoblecita se. Pa sem zasitnaril, da bi bil danes vendar lahko ves dan v birmanski obleki. Želel sem namreč, da bi me otroci občudovali v novi, lepi modri obleki in snežno beli srajci. Mama ni bila za to, a so ostali potegnili z menoj in je popustila. Pridružila sva se drugim otrokom, ki so se ravno skrivali v grmovju in plezali po drevju, ki je raslo v jami, kamor se je ob močnejšem deževju stekala voda s poti in njiv. “Vidva si pa ne upata v teh oblekah lesti po vejah, kot delamo mi!” naju je izzval Dorči. Miha je modro molčal, jaz pa sem se delal junaka: “Seveda si upam!” in že sem lezel po veji, ki je segala na suho. “Do mene pa si ne upaš priti,” me je dražil eden od otrok, ki je čepel med vejami nedaleč od mene. Ni mi bilo treba dvakrat reči. Toda še preden sem naredil nekaj korakov, mi je v novih čevljih spodrsnilo in padel sem v mlakužo ter se do kolen in še čez pogreznil v blatno vodo. Med smehom otrok sem v naglici bredel iz jame, da sem bil še bolj blaten in moker, nato, kolikor sem mogel hitro stekel domov. Ko so me doma zagledali, jim je zaprlo sapo. S strahom se pričakoval, kaj bo sledilo. Po prvem presenečenju je mama mirno rekla: “Hitro se preobleci, da se ne prehladiš!” Preoblekel sem se in se vrnil na vrt. “Danes je njun veliki dan,” je rekla mama in pomenljivo pogledala očeta, “zato se ne bomo jezili.” Nisem mogel verjeti. V trenutku sem začutil, da mi te besede pomenijo več kot ura, ki sem jo dobil kot birmansko darilo.«
»Več kot ura?« se je začudil Luka.
»Tako sem čutil tisti trenutek. Glej, tiste birmanske ure že dolgo ni več, ta čudoviti občutek pa me je še dolgo spremljal. In še sedaj ga lahko delim s teboj.«
»To pa je bilo darilo!« je bil Luka navdušen
»Zdaj se pa vrnimo k vprašanjem,« je predlagal dedek. »Šele enega smo rešili.«
»Ampak mene skrbi še nekaj drugega,« je dejal Luka. »Zaradi koronavirusa letos sploh ne vemo, kdaj bo birma, kako bo potekala in kdo bo birmoval.«
Dedek je zamišljeno zavzdihnil: »So pa res drugačni časi.«
Babica pa je vnuka stisnila k sebi. »Ne skrbi. Tudi to se bo z Božjo pomočjo in modrostjo ljudi uredilo,« je rekla pomirjajoče. »Saj si slišal dedija, da je nad nami nekdo, ki vodi pota našega življenja in da se vse dogaja z nekim namenom.«
Luka jo je hvaležno pogledal. Njene blage besede so mu odgovorile tudi na misli, ki so ga mučile bolj kot tista vprašanja na listih.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Opazovala sem ju. Delala sem se prav nevidna.
Janez, moj sinko, je nekega dne prosil nono, naj mu zamenja prtiček na buli (klekljarski blazini). »Veš, nona, tukaj so same rože. Da bi bile vsaj vse oranžne barve, ker imam oranžno barvo najraje, pa so bele, rdeče, modre. Jaz bi naredil prtiček z živalicami.«
»Janez, to pa je zame prava malenkost!« mu je odgovorila nona in se nasmehnila. Poiskala je prtič, na katerem so bile ribice in ptice. »Ti je všeč?« ga je vprašala. Bil je vesel. Nona je naredila, kakor je želel.
Klekljanja se je učil že eno leto in kar dobro mu je šlo od rok. Večkrat sem morala kaj popraviti, a kar je naredil v šoli, je bilo brezhibno. Imajo res pridno učiteljico v klekljarski šoli. Mlada je, tako potrebujejo ti naši drugošolčki. Potožila mi je, da jim manjka vztrajnosti. Vedno znova nam pravi, kako jih moramo spodbujati tudi doma. Saj verjamem: vsi bi radi videli, da bi bilo vse takoj narejeno in če ne gre, bi vse pustili in obupali. Klekljan je je tudi odlična vaja za potrpežljivost, Kolikokrat sem sedla k Janezu, da je doma lažje vztrajal. Z nono sta imela na mizi vsak svojo bulo in premetavala sta klinčke ter klepetala. Tudi molila sta včasih. Poslušala sem ju.
»Za koga klekljaš to čipko?« ga je vprašala nona nekega večera.«Za mamico, za rojstni dan.« Pogledal je po kuhinji, če sem morda kje blizu in prisluškujem. »Ne povej ji, prosim,« je rekel.
Glej no, ta dva sta prava zaveznika! Vedno imata kakšne skrivnosti. Seveda je morala skoraj priseči, da bo molčala kot grob.«Tu okrog, te ribice, mi boš naredila ti,« jo je prosil. Bilo je pretežko zanj. »Imaš rad ribice?«
»Če bi mama dovolila, bi imel akvarij in v njem sto vrst rib!«
»Sto vrst rib?« se je smejala nona. »A ko so na krožniku, jih pa ne maraš, kaj?« ga je podražila, ker je vedela, da ne mara jesti rib. »Pa so zdrave, veš! Če bi bil res lačen, bi jih jedel. Se spomniš tistega čudeža, ki ga je naredil Jezus, da je nasitil pet tisoč mož in še ne vem koliko žena in otrok, pa še veliko hrane je ostalo? Pomnožil je dva hleba kruha in pet rib,« mu je na kratko povzela evangeljsko zgodbo.
Njegove misli so bile drugje. »Glej, nona, na tej čipki je nekaj živalskega vrta. Tudi pajki so.«
»Kolikor vem, se ti pajkov bojiš!« mu je rekla.
Dvignil je pogled s čipke in se zazrl v njen oči. »Bojim,« je priznal. »Te tukaj pa tako lepo prepletaš, sukaš.«
»Nona, ali ni lepo, da je Bog ob vesoljnem potopu poleg nekaj ljudi rešil tudi veliko živali,« je modroval.
»Ja, ja. Kako pust bi bil ta naš svet brez živali. Bog dobro ve, kaj dela. Lep je ta naš svet. Bog ga je ustvarjal z veliko ljubeznijo do nas ljudi.«
Tako sta sukala niti in besede. Tanke niti v nežno čipko, mile besede v ljubezen. Ko je bila čipka sklekljana, mu jo je nona pomagala sneti. Lepo zavita v prozoren papir je bila prekrasno darilo zame. Bila sem ga res vesela, saj sem dobro vedela, koliko truda je moj sinko vložil. Tudi moj mož ga je pohvalil, čeprav se mu je od začetka zdelo, da je klekljanje »babje« delo in se je čudil sinovemu zanimanju za to. Bil je mesec maj, Marijin mesec, najlepši mesec v letu. Janez je hodil vsak dan k šmarnicam. Doma sta z nono postavila šmarnični oltarček. Prve dni je tudi nona šla k šmarnicam, a kar naenkrat je noge niso več ubogale: padla je in si zlomila kolk. Ko se je vrnila iz bolnišnice, ji je Janez delal družbo. Veliko sta se pogovarjala.
»Moli zame!« mu je naročala vsak dan, ko je šel k šmarnicam. »Saj veš, da sem žalostna, ker ne morem v cerkev,« je rekla, vzela v roke rožni venec in molila pri Marijinem oltarčku.
Obljubil ji je, da bo molil, in ko se je vrnil domov, ga je vprašala če je držal besedo.
Nekega dne ji je rekel: »Nona, zdaj, ko se bolje počutiš, bi lahko klekljala. Kaj ko bi zdaj, ob koncu meseca maja, sklekljala podobo Device Marije.« Bila je vesela.
»Ti pa imaš pametne zamisli, čeprav si še tako majhen,« ga je pohvalila in mu rekla, naj prinese iz omare papirce. In čisto pomlajena je začela klekljati.
Minulo zimo se je tudi Janez lotil klekljanja Marijine podobe. Malo sem mu pomagala, da jo je dokončal do maja. Zdaj sta obe, nonina n njegova, vsaka v svojem okvirju na temno modri žametni podlagi. Gledata se in čipkasto nežno molita k Bogu Očetu in Sinu in Svetemu Duhu za vse ljudi.
Zdaj je Janez v petem razredu. Še vedno kleklja in s pogledom večkrat poboža ti podobi. Vem: takrat razmišlja o noni, vem, takrat mu je hudo, ker je več ni, in vem, da bo v njegovem srcu nonina poslednja čipka ohranjala spomine na skupne molitve.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2011) 06, str. 52

Pred davnimi stoletji se je zgodilo, da sta sveta mučenca, brata Primož in Felicijan, hodila po svetu in iskala bivališča. Daleč iz rodnega Rima, kjer so ju bili z baklami žgali, levom vrgli in končno obglavili Dioklecijanovi krvniki, ju je vedla pot in vendar še nista našla kraja, kjer bi shranila svoje zemske ostanke. Prehodila sta beneško ravnino, že ju je pozdravljala trpka kraška zemlja, ko jima je prišel naproti neznan romar, utrujen in nebogljen, ki se je bil namenil v Rim na grob sv. Petra. In pozdravili so se in sedli v senco, romar pa je delil z njima svoje brašno, sir in klobaso in črn kruh, ki pa je bil sladek in dišeč kot med.
»Joj,« je rekel sveti Primož, »kje raste žito, ki daje tak kruh?«
In romar je pokazal proti ljubi slovenski deželi. »Ajdov kruh je to,« je dejal, »iz naše zemlje je zrasel. Pridita k nam in dobila ga bosta hlebec in še več... Kjer bosta videla rožnato cvetoča polja in gore nad njimi, tam se ustavita.«
In šel je romar svojo pot proti Večnemu mestu in tiho molil, šla sta svetnika proti slovenskim goram in rekla: »Odslej bova posebna varuha ajde. Dobri morajo biti ljudje, ki jim jo je Bog podaril.«
In tretji dan sta zagledala cvetoča polja in čebele nad njimi. Naši ljudje so ju sprejeli kot popotna gosta ter jima postregli od svojega ubogega bogastva.
Rekla sta svetnika: »Kot ajdova roža so pošteni ti ljudje - ostaniva pri njih. S čim naj jima poplačava gostoljubnost? Pojdiva v goro: lovila bova strelo, da jim ne uniči domov, blagoslavljala bova ajdo, da bo stoteren sad rodila...«
Pa sta se napotila v zeleno goro, v najlepši rebri sta si postavila dom in ljudje so ju vzljubili kot velika zavetnika kmečkega dela. Iz daljnih krajev so prihajali, iz osemnajstih župnij so romale procesije vsako leto na njun grob. Morali so postaviti novo in lepšo cerkev in najboljši slikar daleč naokrog je okrasil njene stene. Kuga in lakota, vojska in Turki so obiskovali ljudi pod goro - pa glej - božje varstvo je bilo z njimi in sveta Primož in Felicijan sta razgrnila plašč same nebeške Matere, da so se zemski otroci skrili pod njim. In na prošnjo svetih mučencev je Marija klicala k Sinu in Sin je Očetu rane pokazal... Ne, Bog Oče se ni mogel ustavljati takim priprošnjikom: vtaknil je meč svoje jeze v nožnico in nadloge so pojenjale.
Zdaj počivajo svete moči ljubih svetnikov pod lepim oltarjem s ciborijem. Pod stolpom je mernik - vanj vsipljejo kmetje ajdo svetnikoma v zahvalo, svetnikoma v blagoslov. Zvon v zvoniku pa prepeva, kot je zvonar v latinščini leta 1491 zapisal nanj: »Zdrava Marija! O, Kralj slave, pridi z mirom! O, sveti Primož, prosi za nas!«
Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 06, str. 60.

Srečali smo lansko poletje. Sredi Ljubljane. Gospa Anica mi je pred dvema letoma, ko sem v neki reviji predstavil knjigo o njeni mami, pisala, da bi me rada spoznala. Knjiga mi je prišla v roke prav po naključju in me je tako prevzela, da mi je narekovala zapis o tej pogumni ženi Mariji, ki je v težkih letih po vojni sama vzgajala hčerko, garala po raznih službah in gradila hišo, ki pa jo je zapustila in s hčerko odšla za možem v Kanado. Zdaj se je njeno plemenito srce ustavilo.
Dobili smo se pred Prešernom. Bil sem v skrbeh, da se ne bomo spoznali, ko smo se po telefonu dogovarjali za srečanje. Pa je bila skrb popolnoma odveč.
»Ste vi ...?« so naju vprašale besede in oči, ko sva se približala spomeniku.
»Seveda sem.«
Kratko predstavljanje: Anica, mož Andrej, sestra Marta. Predstavim ženo in pogovor je sproščeno stekel, kot da se poznamo že od nekdaj. Vsi trije govorijo čudovito slovenščino, čeprav so bili rojeni v Kanadi. Najprej seveda steče beseda o pokojni mami, o tem, kako sem prišel do knjige in kaj me je nagnilo, da sem jo predstavil. Potem pa nas je vedno bolj zajemal sedanji čas.
Povedo, da so čez nekaj dni namenjeni na Triglav in da Andreja skrbi, če bo zmogel ta vzpon, saj še ni bil na vrhu. Gospa Marta pripoveduje, da imajo naši rojaki v Kanadi dramsko skupino, nimajo pa primernih iger. Takoj pokličem kolegico, tudi Marto, ki povsod, kjer le more, ustanavlja dramske krožke. Obljubi, da bo poiskala in poslala primerna besedila.
V gostilni blizu stolnice so med cesto in pločnikom postavljene mize. Pred vrati stoji natakar. Povemo mu, da bi radi kaj pojedli. Zelo vroče je, vendar najini gosti naročijo tipične slovenske jedi, ki pravzaprav niso najbolj primerne za ta letni čas: pečenice, krvavice, repo, zelje, štruklje. Tako prijetno domače se počutimo!
Beseda steče o Sloveniji, naši in tudi njihovi državi. Čuti se, da ste še mlada država, menijo, zato še v marsičem neizkušeni in morali se boste še veliko naučiti.
Iz torbe vzamem svojo knjigo kratkih zgodb. Gospe Anici sem jo obljubil. Upa, da jo bo razumela, pravi, in potoži, da pogosto težko razumejo naše časopise – razumejo sicer skoraj vsako besedo, vsebine pa ne. Obljubi, da mi bo sporočila, kako bo šlo z branjem.
Čez nekaj dni je prispela elektronska pošta: da so bili na Triglavu in da so pri Aljaževem stolpu po gorniški navadi ‘krstili’ Andreja, ki kar ne more verjeti, da je bil res na vrhu.
»Ko smo zvečer sedeli pred Domom Planika in je zahajalo sonce, smo opazovali, kako so se prižigale luči v Ljubljani in na Brniku. Zdelo se nam je, da smo v nebesih in da od tam gledamo dol na to našo čudovito deželo. Bogu smo hvaležni, da smo jo lahko doživeli.« Napisala je še, da bo njihov režiser po zaslugi kolegice Marte lahko izbiral besedila iger. Pripisala je tudi, da je bila njena skrb, da knjige ne bi razumela, odveč.
»V zgodbi Njegov prijatelj ste se vprašali: “Je Bog, ali ga ni?” Moram vam povedati, kaj se mi je zgodilo v desetem razredu, ko sem bila stara štirinajst let. Učiteljica verouka nas je vprašala: “Ali je Bog, ali ga ni?” “Seveda je!” smo vsi odgovorili. “Kako pa to veste?” je spraševala naprej. “Bog vendar je in za kristjana to ni nobeno vprašanje,” sem si mislila. Celo pot domov sem premlevala to misel, a nikomur nisem povedala, kaj me bega.
Po večerji sem šla v svojo sobo pisat domačo nalogo. Čez kakšne pol ure je prišla v sobo mama. Prinesla je zlikano perilo in ga zložila v omaro. Potem se je usedla na posteljo in mi začela pripovedovati, koliko sta ji v življenju pomenila vera v Boga in molitev, kako ji je Mati Marija stala ob strani in kako ji je vse to pomagalo v viharjih življenja. Še nikoli dotlej si nisem zastavljala tega vprašanja, ko pa se mi je porodilo prvič, je prišla k meni ona in mi povedala, kaj je njej pomenil Bog, kot da bi vedela, da sem v dvomih. Za mene je bil to pravi čudež! Po tistem si nikoli več zastavljala vprašanja, ali Bog je, ali ga ni. Šele čez trideset let sem ji povedala, kaj je meni podarila tisti večer. V neki otroški povesti sem nekoč zasledila misel: “Ker Bog ne more biti povsod navzoč, je ustvaril mame.” Seveda ni napisano prav, saj je Bog navzoč povsod. Ampak tako je bilo napisano v otroški povesti,« je napisala gospa Anica.
Ko berem to iskreno osebno izpoved, premišljujem: svet se res ne vrti čisto tako, kot ga slikajo pravljice. Zamotane misli poenostavijo tako, da jih lahko razumejo otroci, ki so odprti za dobroto. Zaradi tega jih imajo tako radi. Pa tudi zato, ker jim jih ponavadi pripovedujejo mame, poslane od Boga.
Janko Jarc-Smiljan
Ognjišče (2013) 06, str. 21

»Sam se bom pripel, babi!« vzklikne moj še ne petletni vnuček Matic, ki se že vešče vzpenja na svoj sedež v avtu.
»To bo pa trajalo,« polglasno zamrmram in potegnem varnostni pas na doseg njegove roke.
»Ne bo dolgo trajalo, saj sem že velik,« užaljeno pripomni in se kar nekaj časa trudi s pripenjanjem. Ko mu končno uspe, me zmagoslavno pogleda in ponosno pove: »Vidiš, pa sem se!«
»Bravo, Matic!« ga pohvalim in hočem zapreti vrata.
Z roko se upre v vrata in me navihano pogleda. »Babi, saj tudi vrata lahko sam zaprem.«
»No, pa jih zapri sam,« se vdam in pogledam na uro.
»Se nama spet mudi?« me preseneti s svojim vprašanjem.
»No, ja,« se nasmehnem, »če boš hiter, bom imela še dovolj časa, da pred službo skupaj s Karmen spijeva kavico.« Z vso močjo potegne vrata, ki se res zaprejo.
»Neverjetno,« rečem začudeno, ko si tudi sama pripenjam varnostni pas. »Pa ni neverjetno, babi. Povedal sem ti, da sem že velik,« resno pove in v isti sapi nadaljuje: »Bova danes pela ali molila?«
»Pela sva že dopoldan, torej zdaj lahko ponoviva kakšno molitvico,« predlagam, ko zavijem iz vasi na glavno cesto.
»Molitvico Sveti angel znam že čisto celo. Ti jo povem?« Še predno mi uspe pritrditi, začne: »Sveti angel, varuh moj ...« Petje in recitiranje v avtomobilu sta med vožnjo postala najin vsakodnevni obred. Zavzeto poslušam fantiča, ko razločno izgovarja črko r, ki jo je pred kratkim osvojil. Ko brezhibno odmoli Sveti angel in ga, kot vselej, pohvalim, skoraj zahteva: »Povej mi še enkrat tisto pesmico, ki si mi jo povedala včeraj.«
»Katera je že bila?« se skušam sprenevedati, a me takoj ustavi.
»Saj veš, babi. Tista, ki si se je naučila od svoje mame in si jo potem ti naučila mojo mamo.«
Še vedno se sprenevedam in se ob tem silno zabavam. »Aha,« vzkliknem, kot bi se šele sedaj domislila. »Misliš tisto molitvico za mamico?«
»Tisto, ja,« vzneseno pritrdi.
Pogledam v vzvratno ogledalo in vidim, kako globoko zavzdihne, češ ali bo že kaj s to molitvico. »No, pa dajva,« resno rečem in pričnem:
Jezušček tam gori, v svojem zlatem dvori
sveti križ držiš, z angelčki sediš.
Prve hlačke nosim in kleče te prosim,
daj zdravja moji mami, ki me zjutraj drami.
Češe me, umiva, srajčico mi šiva;
sladkih jabolk reže, rada s kruhom streže.
Zjutraj zgodaj vstaja, ž'vinico napaja;
mleka piti daja, da ga še ostaja.
»Še enkrat, babi!« zahteva Matic , ko je molitvica pri kraju.
»Mi boš pomagal?« vprašam in spet pogledam v ogledalo.
»Samo čisto malo,« resno reče in doda: »Saj veš, da sem še majhen.«
Moram se nasmehniti ob misli, kako zna biti še ne petleten otrok enkrat velik in spet drugič majhen. Znova začnem z recitiranjem, Matic pa mi pomaga tako, da v vsaki vrstici ponovi le zadnjo besedo.
Ko se v Begunjah peljeva mimo cerkve, že vem, kaj bo sledilo: »Maša, babi,« se zasmeji in čaka na moj odziv.
»To je cerkev,« ga popravim, kot že tolikokrat doslej.
»Maša pa je v cerkvi, kajne, babi?«
»Tako je, Matic. Kadar si z mano v cerkvi na koru, si pri maši.«
»Ja,« izgovori nekam odsotno in nato čez nekaj časa nadaljuje: »Babi, kaj so tiste umazane rdeče pike ne Jezusovih rokah?«
»Umazane rdeče pike??« presenečeno vprašam in mrzlično razmišljam, kaj neki misli s tem vprašanjem.
»Ja, umazane rdeče pike. Zakaj jih ima Jezus na rokah? Se je udaril?«
Nenadoma me prešine, o čem sprašuje. Za trenutek ostanem brez besed. Kako naj tako majhnemu otroku razložim, da so to Jezusove rane? Matic mi ne pusti prav veliko časa za razmislek.
»Povej, babi!«
Globoko zajamem sapo in mu povem, da so to Jezusu storili hudobni ljudje.
»Zakaj so ljudje hudobni, babi?«
Ojoj, pomislim, zdaj pa v pasti! Mrzlično iščem odgovor, medtem ko gledam v vzvratno ogledalo. Matic je nagnjen naprej in pričakuje odgovor. »Morda so hudobni zato, ker jih ni imel nikoli nihče rad,« rečem po kratkem premisleku.
»Potem pa mi nismo hudobni,« pove čez nekaj časa s tolikšno gotovostjo, da se ozrem nazaj in ga ljubeče pogledam.
»Kdo, mi?« sem radovedna.
»Mi, saj veš: jaz, ti, mama, deda, Mojca ...«
»Kako pa veš, da nismo hudobni?« vprašam, ko parkiram pred Klančarjevo domačijo.
Matic vešče odpne varnostni pas in me začudeno pogleda. »Saj veš, babi. Zato, ker se imamo radi.«

KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 44

Kamor koli greš, se srečaš z avtomati za razne napitke in hrano. Avtomati so postavljeni v zdravstvenih domovih, trgovskih centrih, na avtobusnih in železniških postajah, na črpalkah, v trgovinah, skratka povsod, kjer se zadržujejo ali hitijo mimo ljudje. V naglici si kupiš sendvič, sladki prigrizek ali napitek. Še preden tak avtomat zagledaš, ti iz njega zadiši – seveda, če je to tisti, iz katerega se točijo topli čaji, kakav ali kava.
Avtomat za tople napitke imamo tudi v našem podjetju. Iz njega si postrežemo s prvo kavo takoj, ko pridemo na delo. V hladnejših dneh topli lonček najprej podržimo v rokah, da si jih malo pogrejemo, potem pa nam je še prijetno toplo, ko napitek popijemo. Ker nas je več takšnih, ki imamo radi dišečo kavo, si ponavadi vzamemo svojih pet minut hkrati tudi za druženje.
Tako smo se kar nekako oblikovali v skupino petih in se dogovorili, da vsak dan eden izmed nas priskrbi kavo za vse. V tednu dni se tako vsi lepo zvrstimo.
Nekega dne pa kave ob določeni uri ni bilo. Čakali smo, kave pa od nikoder! Milan je bil ves iz sebe in prvi je stresel jezne besede: »A tako! Zdaj se bomo pa delali francoze? Če je na vrsti, je na vrsti. Kaj se pa ta sedaj gre – stiskač! Vedel sem, da on ni za našo skupino. Ko je on na vrsti, se na kavo vedno čaka.« Milan je bil jezen. Poskušala sem ga pomiriti, češ naj še malo počaka, pa nisem imela uspeha. Še nekaj trenutkov je grdo gledal okrog sebe, potem pa jezen odšel, da bi si natočil kavo.
Pri avtomatu pa je ugotovil, da utripajo samo rdeče lučke, kar pomeni, da avtomat ne deluje. S kavo ni bilo nič. Ves skesan je prišel k meni, me poklical stran od drugih in me prosil, naj bom tiho pred našo druščino. Naj jim ne povem, kako se je jezil in po krivem obsojal.
Poklicali smo na številko, napisano na aparatu. Še isti dan so prišli in popravili pokvarjeno reč. Z Milanom pa sva še nekajkrat imela pogovor, saj mu je bilo še vedno žal za vse grde misli in besede, s katerimi je tako hitro obsodil sodelavca, da je stiskač.
Ob tem dogodku sem se spomnila, da tudi sama večkrat obsodim druge. Še posebno mi je na duši obležal dogodek izpred mnogih let in Milanu sem povedala zanj.
Teta me je, deklico staro šest ali sedem let, vzela s seboj v sosednji kraj, kjer so blagoslovili obnovljeno podružnično cerkev. K sveti maši sem takrat že redno hodila, razumela pa ne veliko. Sem pa zato mirno sedela in opazovala dogajanje okrog sebe. Tudi tokrat je bilo tako.
Med mašo se mi je pogled ustavil na dečku približno istih let. Pritegnili so me njegovi svetli, skoraj beli lasje. Ves čas se je nemirno stiskal k mami, ji šepetal in se ji obešal na roke takoj, ko smo med obredom vstali. Mama ga je božala, jemala v naročje, mu dajala bombone in ga nekako poskušala pomiriti in zamotiti.
Ko je prišel čas po pridigi in je cerkovnik s košarico odšel med ljudi, je mama iz žepa vzela denarnico. Ven je jemala kovance (bogve kakšna valuta je že bila takrat) in vsakega obračala med prsti, ga otipavala, pospravila in vzela iz denarnice drugega ... In tako kar nekaj časa. Enega od kovancev je dala sinu, drugega pa je izbrala in ga sama darovala v košarico.
Zdelo se mi je grdo to njeno izbiranje. Da je toliko časa tehtala vsakega. »Je pa res stiskaška!« sem mislila sama pri sebi.
Na poti domov se nama ni preveč mudilo. Šli smo počasneje kot za tja in ves čas sva lahko klepetali.
»Si videla tistega dečka z belimi lasmi?«
»Seveda sem. Zdi se mi, da je tvojih let ...« mi je odvrnila teta.
»Ampak veš, da je njegova mama res čudna. A si videla, da je vsak kovanec večkrat obrnila, preden je izbrala prava dva?«
»Seveda sem videla. Ampak to ni nič čudnega. Ta gospa je slepa. In slepi ljudje si pomagajo s tipom. In če si videla, je toliko časa iskala med kovanci zato, da je našla največjega. Si videla, da je imel veliko številko pet? Ti si dala veliko manj. Desetkrat manj.« Tako me je podučila teta.
Kako me je bilo sram. Teti sem priznala, kako sem tisto ženo obsojala. Bila je kratka: »Stokrat premisli, preden izrečeš kaj slabega, pa tudi preden koga obsodiš v svojem srcu.«
Velikokrat se spomnim na ta dogodek, saj nas življenje kar naprej uči strpnosti in prizanesljivosti do sebe in drugih. Mogoče pa mi je večkrat pred očmi tudi zato, ker je ta svetlolasi deček čez mnogo let postal moj svak. Ampak takrat ni bilo več njegove mame. Umrla je, ker je tumor v glavi, zaradi katerega je najprej oslepela, po dobrem letu pretrgal nit njenega življenja.

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

Starši naju z bratom peljejo na Vršič, od koder se odpraviva v gore.
Že kmalu – tam okrog Tičarjevega doma – najdem “ta pravi zlatnik” in si rečem: »To bo pa zanimiv dan!«
Res je.
Srečava mlado družino s psom, starejšega gospoda, ki je podoben Kekčevemu Mišnjeku, za zajtrk zobljeva borovnice iz rosne trave; v globeli na plazu je trop ovac, ki smo jih predramili, sicer pa se levo od nas dvigajo strme pečine, desno pa se spušča plaz proti dolini Trente, nad katero so na drugi strani spet nove gore …
Na robu narediva majhen ovinek, čas je za kratek počitek; daljnogled nama približa kočo Na Prehodavcih in okoliške vrhove. Pa dolino pod njimi …
Greva naprej, macesnov gozd se zaključuje, tudi ruševja je vedno manj, ob posamičnih skalah in kamnih in šopih trave je že cvetje – planike, zvončnice, triglavske rože, kamnokreč. Sonce že toplo greje, ko sva pri Oknu, gledava čez skale in skozi ‘okno’ in daleč med hribi je vijugasta cesta proti Vršiču, spominja na ljubljansko Tromostovje …
Zaslišiva značilne zvoke tam izza skal. Plezalci se vzpenjajo po drugi poti.
Opoldne si pripraviva kosilo; odkrila sva pripravne skale za sedenje (drugače je tam bolj malo prostora, le ozka pot, na obeh straneh pa strmina). Mimo hodijo v obe smeri planinci in planinke vseh narodnosti, stari in mladi, neki starejši gospod nama v nemščini hudomušno reče: »A bomo vsako uro jedli?! Saj še nismo na vrhu!«
No, kmalu prideva tudi midva na vrh tega lepega dne (lani naju je snežna kaša prej obrnila nazaj).
Globoko zajamem sapo in se ozrem naokrog: daleč se vidi, ker je pred dnevi deževalo in je zrak umit; vidi se tja do zasneženega Grossglocknerja, bliže je Beljak, Kranjska Gora – hiše so hišice, Jasna, Špik, Škrlatica, Triglav, Krn, Trenta, Jalovec v oblakih, Vršič – avtomobili so avtomobilčki …
Sicer se v ta predel od Triglava do Škrlatice od časa do časa pripodi kakšne meglica, ki prav tako hitro kot pride, tudi gre.
Čestitava si za dosežen vrh, za nagrado pa pojeva čokolado, ki nama jo je za na pot dala teta.
Spet si poiščeva kar udobna skalna sedeža, kot drugi obiskovalci: Slovenci, Italijani, Avstrijci, Čehi. Z roba nas zvedavo opazuje skupinica petih kavk, prav tako pa so tudi one zanimive nam s svojim občasnim vrtoglavim letanjem.
Čas je za odhod. Še pogled na venec gora naokrog in že se spuščava v dolino, tokrat po drugi poti. Je precej kamnita, pa ne tako prepadna. Na nekaterih mestih se kamenčki svetlikajo – sta kdaj tod hodila Janko in Metka?
Ko prideva iz te skalne pokrajine, zagledava veliko votlino. Le kdo tam živi? Stric Prisank, teta Pehta, stric Bedanec – Kekčevi znanci? Danes nisva srečala nobenega od njih, morda je prevroče.
Zaslišiva vriskanje v zraku: visoko nad nama kroži jadralni padalec. In čez Triglavsko pogorje drsi senca letala.
Pa nisva pozna, saj srečujeva planince, ki so šele na poti do Prisojnika.
Spet področje alpskega cvetja, pa že sva med travniki in tam nekje med rušjem in macesni odkrijeva pravo štiriperesno deteljico! Saj sem vedela, da bo dober dan!
Še ovinek in spet zobljeva borovnice – to je popoldanska malica – in vesel sestop v dolino v tej pravi poletni nedelji.
Greva po zgornji poti, ovce so se, kot kaže, preselile na travnato ploščad v bližini Poštarske koče.
Pozno je že, pa še vedno je množica ljudi na Vršiču.
Starši so naju pričakali.
Židane volje odhajava iz tega pravljičnega sveta.

TRIPLAT, Zvonka. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 24-25.

Bila sem še majhna, ko sem nekega dne v hiši našla škatlico, v kateri so bile zanimive podobice. Pritegnila me je podobica angela varuha, ki spremlja otroka na brvi čez potok, Marije z rožnim vencem v rokah, Marije z Jezusom v naročju, žalostne Matere pod križem ...
Na dnu škatlice pa so bile svetinjice.
»Glej, da katere ne izgubiš,« me je opozorila mama. »Vsaka je dragocen spomin na romanja po naših božjih poteh, povezana z odpustki. Vidiš, tale je s Svete Gore.«
»Kje pa je to?« sem bila radovedna.
»Daleč, zelo daleč, na Primorskem, ob meji z Italijo. Svetinjico nam je z romanja prinesla teta Kristina. Jaz še nisem bila tam.«
Čez nekaj let je prišel milostni čas, da sem kar tri dni preživela v bližini Svetogorske Kraljice. Bila sem na duhovnih vajah za šolarke. Bila sem prvič v lepi, sproščeni družbi, ki sta jo povezovala molitev in petje. To so bili nepozabni dnevi druženja v veliki cerkvi in zunaj nje ob pogledu v dolino Soče pod nami. Spomnila sem se tiste svetinjice, ki mi jo je kot otroku pokazala mama.
»Ta pa je od Marije Pomagaj z Brezij, ki je slovensko narodno svetišče,« je mama iz škatlice vzela drugo svetinjico. »Veliko ljudi roma tja in Marija uslišuje njihove goreče prošnje.«
Kot otrok nisem nikoli bila na Brezjah, zdaj pa ta milostni kraj obiščem vsako leto. V svojih stiskah in težavah kličem na pomoč Marijo Pomagaj. Na nekih duhovnih vajah sem tam doživela nepozabno srečanje z redovnico sestro Tončko, ki je bila kot otrok pri Brezjanski Mariji ozdravljena težke bolezni. Srečati nekoga, ki mu je bila dana ta milost, je bilo zame nekaj velikega, kot da bi se mi malce odprla nebeška vrata.
»Ta pa je s Trsata, ki je ob morju, nad Reko. Tam sem bila prvič z očetom. Pozneje sem bila še večkrat. Srčno sem želela znova obiskati kraj z Marijo, ki pomaga ljudem; pa videti morje, ladje ... Prišlo je leto, ki je bilo zame in za vso našo družino zelo žalostno. Pri vsej žalosti nam je zasijal žarek tolažbe in upanja, ko smo po dolgem času spet romali na Trsat. Zdelo se mi je, da sem prišla domov, in vsa ganjena sem se spominjala podob v cerkvi, ki sem jih kot otrok občudovala ...
Tista škatlica s podobicami in svetinjicami je še vedno v moji rojstni hiši, ki jo rada obiščem, čeprav je moj dom drugje. Pred leti mi jo je pokazal moj brat kot družinski zaklad.
Z leti mi je malo zbledel občutek svetosti in mladostne navezanosti na te svete reči. Potem pa je družino zadela nesreča: nečakinjo je zadela kap. Ostala je mrtvoudna in nema. Njena mama mi je povedala: »Ko sem bila prvič pri njej v bolnišnici, sem ji pod blazino položila svetinjico Marije Pomagaj.«
»Ona je to storila?« sem se začudila, ker ni veljala za prav vneto vernico.
»Ko sem naslednjič prišla, svetinjice ni bilo več pod blazino,« je nadaljevala njena mama. »Nekdo jo je vrgel proč.« Tako mi je bilo hudo zaradi tega vse tedne, ko smo hodili k njej in je bila v komi. Končno se je, kot po čudežu, zbudila in prišel je čas, da so jo lahko preselili v sobo na oddelku. Ko sem v sobi odprla predal njene omarice, mi je od sreče zastala roka in solza stopila v oči. V praznem predalu se je zasvetila izgubljena svetinjica! Niso je vrgli proč! Ves čas je bila ob njej in jo varovala. Od takrat jo vsak dan položim v njeno negibno roko s prošnjo, da bi Marija odstranila tisto zaporo, ki ji ne da, da bi se gibala, govorila, mirno dihala ... Prepričana sem, da se bo to nekoč res zgodilo. Marija bo pomagala – če ne do ozdravitve, nam bo dala vsaj tolažbo in upanje.«

Heli, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.