Pomlad je okrasila naravo z najlepšim, kar ji je podaril Stvarnik. Zvončki so že odcveteli, toda po tratah je že bilo na tisoče raznobarvnih cvetlic. Tudi sadno drevje je že odpiralo svoje cvetove in bukve so se odele v mlado nežno zeleno ogrinjalo.
Pihljal je nežen vetrič od morja in sonce je sijalo tako prijazno, da se je Betki zdelo, da ne more in ne sme ostati med štirimi stenami. Bila je sobota, ko ji ni bilo treba iti na delo. »Če sem že ves teden zaprta, mi danes tega res ni treba!«
Počasi je šla iz mesta in se kmalu znašla na stezi med cvetočim drevjem. Kamorkoli se je ozrla, povsod je bila ena sama lepota, ena sama cvetoča pomlad! Tudi v mojem srcu je, je pomislila Betka. Vanj se je prikradel Rudi, eden njenih sodelavcev, zato je zdaj nemirno in razdvojeno. »Saj je dober fant, ne morem reči, da ni,« je razmišljala. »Do mene in do vseh deklet v pisarni je spoštljiv, nikoli še nisem slišala nespodobne besede iz njegovih ust. Opazila sem, da sem mu všeč in tudi on je meni všeč, vendar pa to svojo ljubezen skrivam: zlasti on ne sme zvedeti zanjo!«
Betka je namreč vedela, da Rudi izhaja iz take družine, da ni imel krščanske vzgoje. Njegovi starši ne hodijo v cerkev in Rudija niti krstiti niso dali. Ona je imela to srečo, da se je rodila v verni družini. Ob nedeljah in praznikih redno vsi hodijo k maši. Imela je občutek, da je med njim in njo velik prepad, ki ga nikoli ne bosta mogla premagati. »Zakaj mora biti na tem svetu tako?« se je spraševala.
»Tako hitro hodiš, da sem te komaj ujel!« je zaslišala za sabo. Ozrla se je in ga zagledala - Rudi je bil! »Veš, upal sem, da boš morda v tem čudovitem vremenu šla na sprehod in te bom našel, ker vem, kako imaš rada naravo. Jaz sem nameraval iti na sprehod že bolj zgodaj, pa sem imel razne opravke. Pa tudi ti nisi najbolj zgodnja?«
»Res je! V cerkvi sem se zadržala.«
»V cerkvi si bila? Pa saj danes ni praznik, kako to?«
»Čutila sem potrebo po srečanju z Njim.«
»S kom?«
»Z Bogom, z Jezusom sem se srečala!«
»A ja! Slišal sem, da mu nekateri pravijo tudi Kristus. Jaz ga nisem še nikoli srečal... Bi mi kaj povedala o tem tvojem srečanju? Glej, tam je podrto deblo, sediva, da se bova lažje pogovorila.«
Sprva je njegovo povabilo mislila odkloniti, potem pa je molče sedla. Ko sta že sedela, je Rudi začel: »Praviš, da si srečala Kristusa, ki ga morda niti nisi videla, jaz pa sem imel danes drugačna srečanja. Upal sem, da pridem sem bolj zgodaj, pa so me zadržali nepredvideni dogodki ali kako naj to imenujem.«
»Kaj se ti je zgodilo?«
»Stanujem v četrtem nadstropju in ko sem se odpravljal od doma ter prišel do tretjega nadstropja, sem tam zagledal starega Matjaža. Živi sam, ker mu je pred nekaj meseci umrla žena. Imel sem občutek, da si ne upa iti po stopnicah. Vprašal sem ga, kam bi rad šel, pa mi je povedal, da bi moral iti po kruh, a se boji stopnic. 'Veš, Rudi, bojim se, da bi padel. Ko bi premagal stopnice, bi že počasi prišel do trgovine, nazaj po stopnicah pa bi šlo lažje.' Že sem mu hotel pomagati, da bi šel po stopnicah, pa sem se premislil in mu dejal: 'Čujte, Matjaž, najbolje bo, da vam kar jaz skočim po kruh. Počakajte me tukaj, saj bom hitro nazaj! Koliko ga potrebujete in kakšnega?' Prinesel sem mu ga in niti nisem poslušal njegove zahvale, saj se mi je mudilo. Ko sem hotel čez cesto, je zasvetila rdeča in moral sem počakati. Ob meni se je znašel tudi stari Jaka iz sosednjega bloka. 'Saj bo kmalu zelena,' sem mu dejal, da sem pač nekaj rekel. 'Ja, že dvakrat je bila, a si kar ne upam čez, ne vem, če bi prišel dovolj hitro, noge me bolijo.' Pomagal sem mu, kaj pa drugega! In potem sem mu pomagal tudi priti v stanovanje. Pohitel sem, da nadoknadim izgubljeno. Toda danes se me je držala smola! Komaj sem prehodil dobrih sto metrov, sem zagledal, da je avto zbil dečka, ki je neprevidno stekel na cesto. Pobral sem ga in ga odnesel na zelenico ter ga tolažil do prihoda rešilca. Na srečo je bil deček bolj prestrašen kot pa poškodovan. Kar precej sem se zamudil - pa morda je bilo tako še bolje!«
»Zakaj tako misliš?«
»No, najbrž se danes ne bi srečala, če bi bil bolj zgoden... Ti si šla na srečanje s Kristusom, jaz nisem imel te sreče...«
Betka se je zamislila in šele čez nekaj časa odgovorila: »Rudi, mislim, da si imel to srečo, čeprav misliš drugače. Srečal si ga - in celo trikrat!«
»Ne razumem te.«
»Rudi, Jezus je rekel: 'Kar boste dobrega storili kateremu od teh malih, ubogih, trpečih in zapuščenih, boste storili meni.' Trikrat si storil dobro delo, preden si utegnil iti na sprehod. Trikrat si to pomladno jutro srečal Kristusa. V tistih ljudeh, ki si jim pomagal!«
»Še vedno ne razumem...«
»V vsako človeško srce je Bog položil tudi dobroto. Včasih se komu zdi, da ta dar v njem spi, toda ob svojem času se prebudi, in spodbuja človeka k dobrim delom.«
Njuni roki sta se našli... Rudi je čez nekaj časa dejal: »Betka, jutri je nedelja in ti boš šla v cerkev.«
»Seveda bom šla, kot zmerom.«
»Nekaj bi te prosil: ali bi smel iti s teboj? Rada bi nekoč srečal Jezusa tudi tam!«
3 z 4
Čez leto dni se je njegova želja izpolnila in tedaj je rekel Betki: »Veliko ti dolgujem. Bojim se, da nikoli ne bom mogel povrniti tega, kar si dobrega storila zame. Največ bi lahko storil, če bi bil vedno ob tebi kot tvoj mož... Kaj praviš?«
»In jaz bi najlaže skrbela zate, če postanem tvoja žena!« je odvrnila veselo.p

ŠKUFCA, Angelca (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str. 57-58.

Gospod Ludvik je bil nekakšen zaščitni znak podjetja. Nihče ni mogel mimo vratarnice ne da bi ga pozdravil vedno nasmejani in elegantno oblečeni vratar. Morda so ga tudi zato uslužbenci naslavljali gospod Ludvik. Ob prihodu je, če je le utegnil, izmenjal z njimi nekaj besed, neznane obiskovalce pa je vljudno ogovoril in povprašal, kako jim lahko pomaga. Bil je prvi, s katerim so se zjutraj uslužbenci srečali, in zadnji ki jim je ob odhodu zaželel lep preostanek dneva. Čez dan je bil za uslužbence pogosto kar nepogrešljiv. Če je kdo v veliki hiši koga neuspešno iskal, je samo poklical gospoda Ludvika in ta ga je gotovo našel, ali če je kateri od zaposlenih pričakoval uraden obisk, pa se je nepričakovano kje zadržal, je samo poklical gospoda Ludvika in vse je bilo urejeno, kot se spodobi. Po telefonu je celo poizvedoval za izgubljenimi predmeti, ki so jih uslužbenci pozabljali na svojih službenih poteh, in gospod Ludvik jih je zagotovo našel.
Tudi Ludvik je bil navezan na podjetje. Že kmalu po zaposlitvi, ko so ga bolje spoznali, so mu dovolili, da je recepcijo – tako je imenoval svojo vratarnico – uredil po svoje. Preprosto, vendar z izbranim okusom. Za dolga leta je postala njegov drugi dom. Pred leti, ko mu je umrla žena, otroka pa sta se osamosvojila, se je še bolj navezal na službo in na recepcijo. Bila je njegovo zatočišče. Ko je izpolnil pogoje za upokojitev,nikomur od vodilnih še na misel ni prišlo, da bi mu odpovedali službo. In zakon jim je to nekaj časa tudi dovoljeval. Ampak zakoni so muhasti in se spreminjajo. Po novih zakonih bi ga morali upokojiti. V podjetju so se naredili nevedne. Čez kak mesec pa so dobili uradno obvestilo, da imajo zaposlenega delavca, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev in da morajo ukrepati.
»Stopi h gospodu Ludviku,« je direktor naročil pomočniku Gregorju, »in mu razloži, kakšni so novi predpisi.«
»Se bi pa že spodobilo, da se vidva pomenita,« se je branil Gregor.
»Vidva sta se vedno dobro razumela. Od tebe bo lažje sprejel,« se je izmotaval direktor.
»Ja, ja,« je zagodel pomočnik in se napotil v recepcijo.
Kar nekaj časa sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh. »Veste,« je nato previdno začel Gregor, »predpisi glede upokojevanja so vedno ostrejši, nadzor pa vedno strožji …«
»Saj vem,« ga je prekinil Ludvik, »že nekaj časa pričakujem, da se boste oglasili pri meni.«
Gregorju je odleglo. »Saj veste, upokojencev ne smemo več zaposlovati.«
»Seveda vem in ne bi vam rad povzročal težav. Saj razumem.«
»Vedno smo dobro sodelovali,« je zadovoljno hitel Gregor.
»Seveda,« je Ludvik zbral pogum, »nekaj pa vas bi rad prosil.«
»Le recite.«
»Ali bi lahko delal samo enkrat na mesec?«
»Enkrat na mesec?« se je začudil Gregor.
»Lahko tudi zastonj.«
»Tega pa ne razumem,« je dejal.
»Vem, da težko razumete. Veliko vsega sem pustil tukaj, doma pa … Če bom lahko delal enkrat na mesec, bom vse dni čakal na tisti dan. Če ne bom ničesar več pričakoval, me bo pobralo.«
Gregor je kar nekaj časa zbiral misli. »Razumem, razumem … Bom govoril s šefom.«
»Tako je rekel?« se je začudil direktor, vendar manj, kot je Gregor pričakoval. »Naj prihaja, naj dela. Pa če ga bom moral plačati iz lastnega žepa.«
Lahkih korakov se je Gregor vrnil v vratarnico. Ko je sporočil direktorjevo odločitev, se je čez cel Ludvikov obraz razlezel neki poseben nasmeh. Gregor je poznal vsako potezo vratarjevega obraza, saj se je z njim srečeval že mnogo let vsaj dvakrat na dan. Vedel je, kdaj je poklicno prijazen, kdaj za svojim nasmeškom skriva jezo in kdaj se nasmeje iz srca. Ampak tako veselega, tako srečnega še ni videl.
Kot da se je Ludvik spomnil, da je na delovnem mestu, si je nadel resen obraz. »Recite gospodu direktorju najlepša hvala … Za podarjeno zaupanje,« je čez čas dostavil.
Gregor je bil ponovno presenečen. In moral si je priznati, da vsega vendarle čisto dobro ne razume.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 80.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Gal je zelo živahen fantič. Pravzaprav je večina otrok njegovih let polna moči in domislic, razen kadar zbolijo. Takrat pa so starši v skrbeh in komaj čakajo, kdaj bodo razposajeno tekali naokoli. Gal je bil dejansko samo drugačen od svojega starejšega brata Bena, ki ni stikal povsod, kamor so segle njegove ročice, ki ni s škarjami načel najlepšega prta, ker je preveč visel čez rob mize, in ni uhajal od doma, kadar sta starša pozabila zapreti vrtna vrata. Ob pustu je vse zabavala s svojo sproščeno živahnostjo. Njega in Bena sta mamica in očka našemila v klovna. Gal je, čeprav še nikoli ni videl maškar, začel plesati in se zvijati. Od srca so se mu vsi nasmejali in ga celo dali bratu za vzor. To pa se ni zgodilo prav pogosto.
Gal pa ni bil samo navihan. Kmalu je ugotovila, bi lahko vsaj za nekaj časa pridobil mamino in očetovo pozornost. Kdo bi vedel, od kod mu je v glavo šinila misel, da je nekega dne, ko je bil zelo nemiren. hrupno odšel skozi vrata, malo počakal, potem pa se neopazno ves miren vrnil. Starša sta spremembo takoj opazila.
»Kaj je s tabo, Gal?« sta vprašala.
»Jaz nisem Gal! Jaz sem Val!« se je odrezal.
Začudeno sta ga pogledala. »In kje je Gal?«
»Poreden je bil, zato je odšel in sem prišel jaz.«
»A ja?« sta rekla, čeprav nista prav dobro razumela, kaj jima je hotel povedati. Gal, pravzaprav Val, pa se je vedel tako lepo, da je bil še Beno presenečen. Skupaj sta se igrala in se nista niti enkrat sprla.
Čez čas se je igre naveličal in tako mirno, kot je prišel, tudi odšel, kmalu pa se je ves razposajen vrnil, kot da se ni nič zgodilo.
Starša sta se smejala in rekla, da naj Val še kdaj pride. NI mu bilo treba dvakrat reči.
Ko je prišel na obisk družinski prijatelj Peter, ki je pogosto zahajal k njim, je fantiča začudeno pogledal. »Gal, si bolan?« ga je vprašal.
Ta je samo odkimal.
»Ne, ni bolan,« je rekla mama. »Kaj ne vidiš, da to ni Gal, ampak Val.«
»Val?« se je začudil Peter. Mama mu je razložila, v čem je stvar. »Zelo zanimivo. Zelo praktično!« je dejal in s težavo ostal resen.
Val pa je komaj čakal, da bi se kmalu vrnil Gal, saj Val ne more plezati po Petru in mu odvezati čevljev.
Val je potem od časa do časa še hodil na obiske, dokler Gal ni toliko zrasel, da se mu je zdela ta igra preotročja.
Malo pred prvim svetim obhajilom se je Gal nekega dne oglasil pri Petru. »Veš, kaj nam je povedal naš katehet?« je sredi pogovora dejal. »Da bo pri obhajilu prišel k nam otrokom na obisk sam Jezus.« Malo je počakal. »Veš, da si to zelo težko predstavljam.«
Peter je začutil, da Gal tega ni rekel kar tako, ampak da mu ta misel že dolgo časa ne da miru.
»Prav vam je povedal katehet, le razumeti ga je treba pravilno,« je počasi začel Peter. »Ti boš pa to sploh lahko razumel. Saj se spomniš, da je včasih prihajal na obisk fantek z imenom Val.«
»Pusti to. Tedaj sem bil še čisto majhen, zdaj pa sem že velik.«
»Saj vem, drugi razred ni kar tako. Ampak jaz sem tudi zaradi Vala rad prihajal k vam. Ko sem prišel, sem te pozorno opazoval, da sem ugotovil, ali si doma ti ali pa imam pred seboj Vala.«
»Kaj res?« je bil Gal presenečen.
»Čisto zares. Če si bil bolj miren, je bil to Val, sicer si bil pa kar ti.«
»Ampak zakaj mi to pripoveduješ?« je vprašal Gal.
»Dejansko sem ti hotel povedati nekaj drugega. Da boš lažje razumel, kaj vam je hotel povedati katehet, boš moral bolj spremljati dogajanje pri sveti maši. No, čigave besede ponovi duhovnik, ko se pri maši skloni nad hostijo in kelihom?«
»Mislim, da …« je Gal vrtal po spominu.
»Saj vem, da veš. Duhovnik ponovi besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji, ko je zmolil blagoslov nad kruhom, ga razlomil, ga dal učencem in rekel: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” In naročil jim je, naj to delajo v njegov spomin. Takrat so bili apostoli pravzaprav pri prvi sveti maši in pri prvem obhajilu.«
Gal je zavzeto poslušal.
»Vedno, kadar duhovnik pri maši izgovori te posvetilne besede, pride Jezus med nas. Tisti Jezus,ki je hodil in učil po Palestini, tisti Jezus, o katerem sta ti govorila mamica in očka, tisti Jezus, o katerem vsako nedeljo poslušaš pri maši in o katerem se pogovarjate pri verouku. Po dolgem pričakovanju se bosta pri obhajilu resnično srečala. Nič več ne boš o njem samo poslušal.«
Gal je nekaj časa molčal, nato pa zakrilil z rokami: »Tako kot o stricu Tonetu?«
»Stricu Tonetu?« je začudeno ponovil Peter.
»Lani je prišel na obisk iz Kanade!«
»Seveda, stric Tone,« se je spomnil Peter.
»Ko se je oglasil hišni zvonec, sem stekel k vratom. Na pragu je stal moški, ki ga še nikoli nisem videl. Ampak ko sem ga dobro pogledal, sem zaklical: “Mamica, stric Tone je prišel!”«
»Kaj?« se je začudil Peter. »Spoznal si ga, čeprav ga še nikoli nisi videl?«
»Mamica mi je pogosto pripovedovala o njem. Strašno ga ima rada. ‘Moj bratec’ mu pravi. Včasih malo žalostno pristavi: “Le kaj mu je bilo treba tako daleč!” Toliko stvari mi je povedala o njem, da sem si ga čisto živo predstavljal.«
»Morda si ga prepoznal iz poslanih fotografij?«
»Njega na njih nikoli ni bilo, ker je fotografiral. Največkrat pa je bilo na slikah njegovo podjetje.«
Peter se je zamislil. »Sedaj razumem, kaj mi hočeš povedati.«
Zagledal se je v Galove živahne oči. »Veš, kaj premišljujem?« je nato vprašal.
Zvedavo ga je pogledal.
»Ali si Gal ali Val, ali oboje?«
»Saj sem ti že rekel, da sem zdaj že velik.«
Peter se je samo nasmejal. »Menda res,« je pomislil. »z njim se lahko pogovarjam tako, kot se z odraslimi ne morem.«

JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 24-25.

Kraju smo rekli Amerika. Ne vem natančno, odkod kraju to ime, mislim pa, da ga je dobil zaradi svoje skrivnostnosti in oddaljenosti od vasi. Amerika, ki leži ob vznožju Jelovice, je bila nekoč prostrana senožet, poraščena s travo in obdana s smrekami, brinjem in grmičevjem Ameriko so sosedje kosili le enkrat na leto in takrat so rabili veliko ljudi. Tudi po tistem, ko so kose zamenjale kosilnice, ni bilo nič drugače. Površina za grabiti je ostala ista.
V Ameriko sem rada šla vedno, kadar so me povabili zraven. Ko smo se tja vozili s konji, je bila pot prijetna. Na vozu smo se otroci vedno radi peljali, kričali od veselja in navdušenja, tako da je bila pot tja kar prekratka.
Kadar sem šla sama tja, pa mej bilo vedno zelo strah. Pot, ki je držala v Ameriko, je bila samotna in nevarna, cesta je vodila le do zadnje hiše v vasi, naprej pa je bila gozdna pot, polna ostrega kamenja in strmih kotanj. Na sredi najožje in najbolj nevarne poti sta se križala dva hudournika. Divje vode, ki so vsako leto prihrumele z Jelovice, so izdolble dve globoki, strmi strugi. Če sem hotela priti v Ameriko, je bilo treba prečkati obe strugi in vsakič bolj strašljivi sta se mi zdeli. Ko se je na koncu tistih skal svet odprl, so se mi oči vedno znova razprle od navdušenja. Pred mano je ležal prostran travnik, tak kot najlepše pregrinjalo božjega stvarstva. Na travniku v Ameriki so rasle rože vseh vrst, med njimi veliko zdravilnih, pa tudi zelo strupenih. V Ameriki sta rasli hermelika in šentjanževka, rasla je arnika in materina dušica, više, pod smrekami, pa divji volčin. Na eni strani travnika so bezgovi cvetovi pokrivali skoraj ves svet, ki se je strmo spuščal, na drugi strani, proti gori, pa sta se razraščala volčja češnja in češmin.
Sredi tega pisanega razkošja so stale svisli, narejene iz ozkih lesenih brun, streha je bila iz skodel. Tudi žlebovi, ki so bili pritrjeni pod napuščem, so bili leseni, globoko izdolbeni. Kadar je bila še posebej dobra seča, se je veliko sena natlačilo v svisli. Otroci smo skakali po senu, da smo ga tlačili in da je šlo več noter, skakali pa smo tudi iz čistega veselja.
Travnik je bil bogat tudi s kumino, ki so jo ljudje radi hodili nabirat in včasih so pomendrali veliko trave, ki se je potem težko kosila. Opojni vonj zelišč in cvetja pokošenih trav pa je ostal, vsepovsod se je razlezel, v nosu sem ga čutila še zvečer, ko smo utrujeni šli spat. Košnja ali seča v Ameriki je bila vsako leto znova posebno doživetje.
Po delu tam smo ob koncu dneva posedli k malici. Na široke rjuhe iz domačega platna je sosedova mama pogrnila prt, nanj pa je na sredino položila veliko skledo s fižolom, zraven je dala hleb doma pečenega kruha in na lesenem krožniku posušeno gnjat. Vedno se je od te svinjine en kos pojedel ob Veliki noči, drugi pa se je hranil za srečo v Ameriki. Vse nam je šlo v slast, vse je bilo tako dobro, veliko boljše kot doma. Moški so pili sadjevec; zlato rumen mošt, ki je že odvrel, je bil naše domače vino, otroci pa smo pili malinovec, tudi ta je bil narejen doma. Maline smo nabirali na Jelovici, zrele smo potem doma stiskali skozi gazo, da je iz njih nastal gost malinov sirup. Najboljša in najbolj osvežila pijača v Ameriki pa je bila voda. Mrzla studenčnica, ki je pritekla skozi skale izpod Jelovice. Kadar je vode zmanjkalo, smo jo hodili iskat v eno od tistih strašljivih sotesk. Hudournik tam se je v poletnem času spremenil v studenec, ki je mirno in ponižno tekel z gore. Po ostro izdolbenem koritu je šumljala bistra studenčnica in se natakala v plitve tolmunčke, poraščene z mahom.
Nekega poletja sem morala po vodo sama. Vzela sem rdečo kanglico, služila je samo za to, in šla. Do gozda je še šlo, tekla sem, ne da bi se ozirala nazaj, ko sem prišla do prvega korita in strmine, pa se je zataknilo. Okoli mene se je kar naenkrat stemnilo zaradi visokih in gostih smrek, ki so rasle tam, je postalo senčno in hladno. Visoke smreke je obraščal tudi bršljan, ki smo mu pravili vršelc. Fantje so tam vršelc, ki je bil zelo bogat s črnimi jagodami, velikokrat nabirali pred cvetno nedeljo, da so ga vpletali v boganice, butarice, ki smo jih nosili k žegnu na cvetno nedeljo. Kljub sončnemu poletnemu dnevu je bilo tam zelo temno in hladno. Hlad mi je prijetno del, le ostro kamenje se mi je zajedalo v bose noge in prečkati sme morala tisto ozko pot, da sem prišla do druge. Do hudournika, do korita, kjer je studenčnica tekla izpod jeloviških skal. Stala sem sredi korita tistega hudournika in gledala navzgor. Vrh korita se je dobro videl, skale tam so se bleščale v soncu, med njimi je bila luknja, podobna vhodu v rov. »V luknji v Ameriki so bele žene!« sem slišala velikokrat govoriti starejše. »Včasih se pokažejo ljudem, vendar to ni dobro! Takrat se vedno kaj slabega pripeti,« sem slišala. »Ja, nevarno je tam,« je govorili tudi babica, ki je za tisto votlino vedela. »Ampak dobrim ljudem se nič ne more zgoditi. Jih angel varuje! Angel varuh!« Ob tej misli sem prestavila ročaj kanglice iz ene roke v drugo, obe sta bili potni in obe sta se tresli. »Ampak če hočem priti do vode, moram više gor!« sem pomislila. »Nič ne pomaga! Treba bo čez in navzgor …« Spet sem stisnila ročaj kanglice z obema rokama. »Gotovo so že žejni! Moram priti do vode! Visoko moram priti, najvišje, da bo voda čim bolj bistra!« Prestopila sem graben, pogledala navzdol, tam je bil prepad, voda, ki je tekla med čermi, mi je bila nedosegljiva. Pogledala sem še enkrat navzgor in pogumno naredila prvi korak čez … Kamni, položeni čez strugo, zdaj, poleti ponižnega hudournika, so se mi zdeli kot brv. Kakor nevarna ozka brv, tista, ki sem jo imela na sliki v frčali, svoji podstrešni sobici, kjer sem spala. Na tisti sliki se je penila deroča voda v soteski, čez tisto vodo je bil postavljen lesen mostič, nekaj desk vmes je že manjkalo, na mostiču pa sta stala dva otroka, držala sta se za roke in stopala po ozki, nevarni brvi. Nad njima je bil naslikan angel, velik in lep, z visokimi krili. Njegov mili obraz je zrl na otroka spodaj in roke, ki jih je imel sklenjene, so govorile, da moli zanju, da ju varuje. Skozi glavo mi je kar naenkrat stekel tisti prizor dveh pogumnih otrok na razkopani brvi in angela nad njima. Dvignila sem glavo in odločno stopila na prvi kamen nad deročo vodo … »Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani …« sem šepetala, nazadnje pa že na glas izgovarjala svojo prvo otroško molitev.
Po nekaj težkih, a zanesljivih korakih sem srečno prešla čez, na drugo stran. Tam sem se sklonila nad plitev tolmunček z vodo in v pokrovček zajela mrzlo, dragoceno vodo. Najprej sem sama pila, toliko da sem se odžejala, nato pa sem hitro začela polniti kanglico. Ko je bila polna, sem se spet vzravnala, pogledala navzgor, proti votlini, pa se tam ni nič zganilo. Še enkrat sem pogumno pogledala tja. Nič! Nobene žene ni bilo tam, ne bele ne kakšne druge. Bila sem samo jaz in hudournik, ki se je zlival kot potoček mirno pod mojimi nogami v dolino in dolbel naprej, proti Savi …
Ko sem prinesla vodo na senožet, je mama vanjo vmešala malinovec. Zadišalo je po pravih, gozdnih malinah in po sladkem. Drug za drugim so hlastno pili mrzlo, osvežujočo pijačo in govorili, kako sem pogumna, da sem si upala sama v korito po vodo.
Spet smo se lotili dela. Ko smo pograbili in naložili še zadnji voz, je sosedov ata čez seno pritrdil dolgo žrd in vse skupaj še močno prevezal z vrvjo. Tako naložen in z vrvjo prepreden voz je bil varnejši. Če bi se zvračal, bi se moški uprli vanj in ga celega dvignili. Tudi to se je že zgodilo, vendar tistikrat ne. »Bog in sveti križ božji, pa je za letos končano!« je rekla mama in se pokrižala. Potem smo šli. Konj z vozom je templjal naprej, mi pa za njim. Ko je pot postala bolj varna, gladka in položna, je oče ustavil. Drug za drugim smo splezali na voz, vsi smo bili zelo utrujeni, vendar zadovoljni. Domov na pod smo peljali že četrti voz, svisli v Ameriki pa so bile tudi do vrha natlačene s senom, ki bo še kako prav prišlo pozimi, ko bo začelo zmanjkovati krme. Takrat bo spet treba tja, v Ameriko, vendar s konjem in sanmi …
Danes v Ameriki nihče več ne kosi. V senožet se je že kdaj zajedel gozd, robove okrog sta prerasla glog in brin, redki se še podajo tja, a le po arniko in šentjanževke. Te so ostale, kumina pa se je porazgubila. Izgubila se je, tako kot mi, vsak na svoji poti čez čeri in hudournike smo šli in le še lep spomin mi tu in tam prinese Ameriko v misli. Posebno v lepih in vročih poletnih dneh.
Ko pogledam okrog v času košnje, povsod brnijo traktorji in kosilnice; ko gremo k malici, so to jedi z žara; odžejamo se s kokakolo in podobnimi napitki, ponarejenimi in obarvanimi. Nič preprostega ne more biti več, ker tisto ni več dobro. Da bi se kdo odžejal z vodo, s studenčnico, pa tudi ne verjamem, ker ni več izvirov, presahnili so … Kadar doma omenim Ameriko, pravijo: »Ali ni ta kraj prav daleč, pod Jelovico? Tam, kjer zdaj vikend stoji? Z dobrim terencem se da priti do tja, drugače ne! Cesta je obupna in vse je že zaraščeno.« »Vem,« rečem medlo, »saj tako ne morem več tja.« Potem se mi prizanesljivo nasmehnejo in rečejo, da naj mi ne bo hudo za to. Da v Ameriki tako nimam več kaj videti. Le grmovje in skale! Nič takega ni tam da bi morala iti gledat. Staro pa naj gre v pozabo … Ali je prav tako?

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 6, str. 22-23.

Učiteljica slovenščine je z velikimi črkami na tablo napisala naslov prostega spisa MOJA MAMA. Imeli smo celo šolsko uro časa, da napišemo nekaj o mamah.
Tiho sem obsedela in nisem vedela, kako naj začnem. Zbirala sem svoje misli, ki se nikakor niso hotele umiriti, da bi v spis zajela besede, ki ne bi zgrešile naslova. Tako tuje mi je zvenel ta naslov.
Učiteljica je zadovoljno gledala po učencih, ki so že pričeli s pisanjem in začudeno se je sklonila na moj prazni list papirja.
»Kako pa to, da še nisi začela pisati?« mi je presenečena zašepetala. »Saj tebi pisanje ne dela težav.«
»Ne vem, kaj naj napišem. Ta naslov mi je tako tuj. Bojim se, da bom zgrešila vsebino,« sem boječe šepnila nazaj.
»Ti da boš zgrešila? Sedaj te pa res ne razumem!« je bila vidno presenečena. »Saj imaš mamo in živiš z njo. Ti imaš pa res veliko napisati o svoji mami in to samo lepe reči. Le kako, da ti je ta naslov tako nenavaden?«
»A o mami naj pišem? O tej mami iz naše družine. O tej mami, ki je rodila vse nas?«
»Ja, o tej mami piši,« se je vidno oddahnila učiteljica.
»Ampak to ni moja mama, to je NAŠA mama, saj ni rodila samo mene, tudi druge sestre in brate je rodila in vsem je enako mama kot meni. To je NAŠA mama, a o tej mami naj pišem?«
»Ja, o njej piši, o vaši mami.« mi je učiteljica šepetaje pritrdila.
Svinčnik je začel svoj ples po praznem papirju in pravočasno sem končala šolski spis. Do takrat nisem nikoli razmišljala o mami kot samo moji. Mami, kot mami pač. Vem za mame, ki rojevajo in vzgajajo otroke, ki skrbijo zanje, jim kuhajo in perejo, ki pospravljajo in pregledujejo domače naloge. Mama, ki se ne imenuje moja, saj je ne morem imeti samo zase. Res da sem bila prva, najstarejša, ampak saj je vendar vse drugim sestram in bratom ravno toliko mama kot meni. Nekateri sošolci so bili res edinci in ti so svojim upravičeno rekli moja mama. Vsi, ki pa nas je bilo v družini kaj več, pa si je nismo mogli prilastiti zase – kaj bodo pa bratje in sestre brez nje?
Zakonci, ki ne morejo imeti otroka daljši čas, so potem, ko se jim otrok rodi, neizmerno hvaležni in ga doživljajo kot božji dar. Do njega se tudi temu primerno obnašajo in ni bojazni, da bi ga zadušili z materialnimi dobrinami in si ga prisvojili ter dušili s svojo nasilno posesivnostjo, ki ni ljubezen. Starši, ki jim je bil podarjen edinec, se znajo zahvaliti Bogu zanj s pravo ljubeznijo.
Čedalje več pa je otrok edincev, za katere so se starši zavestno odločili, ker si ne želijo nalagati pretežkih ‘bremen’ starševstva, da so ob tem lahko bolj svobodni in si ne zapravijo kariere. Ti otroci so pa reveži, ker jih ‘smeti’ (igrače, obleke, TV igrice) današnjega časa dušijo, ker jih umetna – hitro pripravljena hrana sili na bruhanje, prave hrane – ljubezni staršev pa ne dobijo.
Čedalje več je družin z enim otrokom ali tudi mater samohranilk, ko še očeta ni z njima. Kako bo tak otrok znal deliti kar koli , če še svoje mame ne deli z očetom in brati in sestrami? Kako bo tak otrok razumel, da mama ne more streči samo njemu, da mora tudi sam kaj narediti ali pa on postreči njej, jo kdaj razveseliti in prijetno presenetiti.
In kako bo tak edinec poklical svojega očeta, če ima seveda to srečo, da živi z njim ali ga vsaj pozna? Moj oče ali naš oče?
Kako tuje mi to zveni, kot pred mnogimi, mnogimi leti naslov spisa MOJA MAMA. Ne moj oče, naš oče mi je veliko ljubše in bolj domače.
Nobenih težav nisem imela, ko sem že v rani mladosti slišala za NAŠEGA nebeškega Očeta. Takoj mi je bilo jasno, da ima ta Oče še več otrok kot jih je pri nas, da smo vsi na svetu njegovi otroci. Včasih sem se spraševala, koliko bi nas znal poklicati po imenu. Bila sem zelo presenečena, ko sem v višjih razredih od kateheta pri verouku slišala besede iz Svetega pisma, ki govorijo o očetovski ljubezni Boga do vsakega od nas. Starozavezni psalmist se Bogu zahvaljuje: Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh, tebi velja moja hvalnica za vedno (Psalm 71,6). Podobno govori prerok Jeremija: Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil (Jeremija 1,5). Jezus sam je svoje prijatelje o skrbi svojega nebeškega Očeta za vsakega njegovih otrok poučil s slikovito primero: Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vasi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev (Lukov evangelij 12,6-7).
Še mnogo navedkov iz Svetega pisma mi je poleg teh presunilo srce in pisala sem jih na lističe ter jih nosila v žepih ali jih namesto plakatov pisala na vidno mesto.
Srečna sem bila, da imam v nebesih Očeta in mater Marijo in hvaležna, da sem se rodila v veliko družino.
Sedaj, v zrelih letih, pa me boli, ko vidim, kako smo sebični in gospodovalni. Vsi bi radi vse zase, vse grabimo k sebi. Tudi verniki nismo nič boljši. Ko se v cerkvi pojavi nov obraz, že tehtamo, ali ga bomo sprejeli ali ne. Ali bi mu odstopili malo MOJEGA Očeta, ki smo si ga prilastili in ga ljubosumno čuvamo zase. Še dobro, da molimo Oče naš, ki si v nebesih, tako nas vsaj za kratek čas strezni molitev, seveda, če jo molimo zbrano, s srcem. Oče iščočega veselo sprejme z odprtimi rokami in ga stisne v svoj objem, na svoje srce. Kaj pa mi? Damo priložnost in podamo roko tistemu, ki je začel iskati Očeta v zrelih letih? Mu želimo priti naproti in mu olajšati iskanje, ali si tudi Očeta ljubosumno lastimo?

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2016) 06, str. 24

Brezje. Veliko vasi in naselij v Sloveniji nosi to ime. Večina pa nas ob tem imenu najprej pomisli na tiste Brezje tam na Gorenjskem, ki nas Slovence doma in po svetu povezujejo bolj kot kateri koli kraj. Moji prvi spomini, povezani s tem imenom, se začno z vožnjo v prenatrpanem vagonu z lesenimi klopmi, na katerih so sedeli le starejši, vsi drugi pa smo bili veseli, če smo stali na obeh nogah. Tega gnetenja in prerivanja nas je po neskončnih urah, vsaj meni se je tako zdelo, odrešil železničarjev glasni klic: »Otoče!« Tedaj se nas je večina usula z vlaka, da je odpeljal naprej skoraj prazen. Dolga kolona romarjev se je nato peš napotila proti Brezjam. Ne vem, kako dolgo smo hodili, a za moje kratke noge kar ni hotelo biti konca. Končno! Mogočna cerkev in glasno, slovesno pritrkavanje.
V cerkvi se je gneča ponovila. Pravzaprav je bilo še hujše, saj se je pridružila neznosna vročina in sem se bal, da mi bo zmanjkalo zraka. Vse hudo je blažilo očetovo naročje in poslušanje glasnega prepevanja množice, ki je preglasilo celo mogočno donenje orgel. Z bratom sva kar nekajkrat vprašala, kdaj bo konec maše. »Kmalu,« sta odgovarjala starša, a je ostalo le pri besedah. Končno so orgle utihnile, množica pa se ni začela razhajati, ampak glasno moliti, da so besede odmevale od sten. Počasi smo se začeli pomikati proti stranskemu oltarju. »Tam bosta videla sliko Marije, naše skupne mame,« je povedala mama. Tega sicer nisem čisto razumel, sta mi bila pa njena milina in skrivnosten nasmeh zelo domača. Kot da je prava mama. Pridružili smo se dolgi vrsti, ki je drsala po kolenih okrog oltarja, nato pa – sam nisem mogel verjeti, da je res – skozi stranska vrata cerkve. Tudi zunaj je bilo povsod polno ljudi, pa smo le našli del proste klopi na nekoliko dvignjenem prostoru, kjer smo se lotili skromne malice, nato pa smo se med prvimi odpravili na pot proti železniški postaji. Počakali smo na vlak in se, zopet v nabito polnem vagonu, odpeljali proti domu.
Mama je nama z bratom, ko sva hodila v zadnje razrede osnovne šole, kar nekajkrat povedala, da bi šla rada peš na Brezje. Tako se je namreč zaobljubila zaradi bratovih težav z ušesi. Kot dojenček je imel več hudih vnetij srednjega ušesa, ker pa v času vojne ni bil deležen ustreznega zdravljenja, je imel pogosto hude bolečine. Ko mama v nekem trenutku ni našla rešitve v zdravstvu, se je zaobljubila, da bo šla peš na Brezje, če se bo stanje izboljšalo. In se je. Ko je zvedela, da bi se nam pridružila tudi soseda, ki bi šla Marijo prosit za srečen zakon svoje hčerke, smo krenili na pot. Zgodaj dopoldne. Ljudje so nas zvedavo opazovali, pa tudi spraševali, kam smo namenjeni. Kmalu smo začeli hoditi po meni neznanih krajih, ki so nama z bratom pritegnili pozornost in nama krajšali čas. Sicer pa sva hodila lažje kot mama in soseda. Popoldne nas je začela utrujati vročina, zato smo se razveselili zbirajočih se oblakov. Proti večeru je najprej rahlo zarosilo, nato pa je začelo močno deževati, da niso pomagali ne dežniki ne vetrovke. Rinili smo naprej, samo naprej, premočeni do kože. S trdo nočjo smo končno prišli do cerkve in se zatekli v Marijino zavetišče. Stali smo tam pod korom in kar nismo mogli verjeti, da smo rešeni neusmiljenega dežja. Teklo je od nas, da se je pod nami nabrala velika luža. Ne vem, koliko časa smo stali tam, ko nas je opazil starejši brat frančiškan. Da se ne bomo prehladili, je rekel, in z roko pokazal, naj gremo za njim. Hodili smo po nekih hodnikih, dokler ni odprl vrat velike kuhinje, iz katere nas je objela toplota, kakršne že nekaj časa nismo občutili. Vsak naj najde primeren prostor, kjer se bo lahko posušil, spočil in naspal, nam je dejal in odšel. Kakšna sreča in bogastvo! Tako tople, enkratne noči še nisem doživel. Tista kuhinja z velikimi štedilniki na drva, ki jih verjetno ni več, je zame še vedno del brezjanskih čudežev.
Morda sva z bratom tako navdušeno pripovedovala o našem romanju, da smo se že prvo leto, ko nas je novi župnik zbral pri srednješolskem verouku, odločili, da bomo tudi mi poromali peš na Brezje. Izpred domače cerkve. Tudi župnik je šel z nami, čeprav ni bil ravno mlad niti vajen pešačenja. Še sedaj občudujem njegovo odločitev. Neko posebno vzdušje je prinašala njegova prisotnost. Zmolili smo kar nekaj rožnih vencev po raznih namenih. V Kranju smo posedli po klopeh na avtobusni postaji. Mimo so na motorjih pripeljali miličniki. Kam gremo, zakaj peš in zakaj ponoči, so spraševali. Odgovarjali smo, kot smo vedeli in znali. Da to sicer ni nič nezakonitega, so dejali, lahko pa bi s tem kalili nočni mir in red, kar pa je kaznivo. Iz zadrege nas je rešila najzgovornejša med nami, ki jih je vprašala, če lahko na Brezjah Marijo prosimo tudi zanje. Brez besed so se odpeljali naprej.
Zadnji klančki so postali klanci, dolgi in naporni. Kljub mladosti smo občutili utrujenost in bolečine v nogah. Župniku je vsak korak povzročal bolečine, kar smo razbrali z njegovega obraza, pa se ni pritoževal. Najprej ga je gnala samo volja in ljubezen do nas. Zdelo se nam je, da je tudi sveto mašo daroval drugače kot sicer. Bolj zbrano in doživeto. Pa smo vseeno nekateri del maše prespali. Naslednji dan naju je mama, ko je prišla od maše, spraševala, kaj se je dogodilo župniku, da se je komaj premikal, ko je šel k oltarju. Da so njegovi podplati en sam žulj, sem ji povedal.
Naslednje leto se nam ni več pridružil. Razumeli smo ga. Sami smo zato poskrbeli, da je peš pot na Brezje ostala romanje. Vsak je hodil s svojim namenom, običajno pa smo izbrali tudi skupni namen našega pešačenja k Mariji. Ustavljali smo se pri vsakem znamenju ob poti in pri večini zmolili desetko. Ob neki kapelici smo doživeli, da se nam je za nepozabno doživetje zahvalil domačin, ki nas je neopazno spremljal za vogalom hiše. Ta romanja so postala ena od naših različnih dejavnosti in vsako leto smo komaj čakali začetek poletja, da smo odšli na romanje. Tako je bilo iz leta v leto, dokler nismo prerasli šolskih in veroučnih klopi in se začeli izgubljati po različnih zaposlitvah in službah.
Na Brezje se nisem peš odpravil nikoli več, čeprav so romali tudi v moji novi, sosednji župniji. Na pot se je nekega leta odpravil tudi del naše zakonske skupine, pa sem prevzel vlogo povezovalnega člena, ki je skupino spremljal z avtom. Se pa vsako leto pridružimo romarjem ob prihodu na Brezje, da jih podpremo s svojo prisotnostjo in okrepčilom in smo nato skupaj pri romarski maši. To je, vsaj zame, neko podoživljanje nekdanjih občutij.
Letos so se podali na romanje pešci, kolesarji in tekači. Pretekli so točno razdaljo maratona. Župnik je v šali dejal, da so našo župnijsko cerkev pred več kot sto leti postavili prav glede na oddaljenost od brezjanske bazilike.
Nekaj novega je prišlo v moja doživljanja pešačenja na Brezje, ko že nekaj let, tako mimogrede, spremljam in občudujem vztrajnost mladega fanta. Zdravje mu ni najbolj naklonjeno in mu daljša hoja dela nemalo težav. Ampak volja in želja priti peš na Brezje sta bila vsako leto močnejša. Videti njegov zadovoljni nasmeh ob prihodu na cilj je nepozabno. Vedno znova, iz leta v leto, se odpravlja na pot. Da pride na cilj. Da se mu zopet zgodi majhen čudež, ko je volja močnejša kot narava.
Koliko je neznanih, majhnih, očem nevidnih čudežev, ki se dogajajo tam pod Marijinim varstvom.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 21-22.

Zgodilo se je, da sem se znašel v družbi bolj ali manj naključnih znancev. Pogovor je tekel o politiki, o gospodarstvu, o umetnosti in tudi o veri, posebno še ob vprašanju, ali obstajata nebesa in pekel. Tu se je pokazalo, da nihče ni imel kaj dosti pojma o presežnosti. To mi je dalo misliti, da je marsikdo od njih v svojem življenju hodil mimo cerkve, vanjo pa je le redko zavil, kaj šele, da bi kdaj prebiral kakšno versko literaturo.
Pa se je nekdo spomnil, da jaz ob nedeljah redno hodim k maši, da vsako leto kam romam in da vsak teden sodelujem pri svetopisemski skupini, ki se zbira pri frančiškanih na Tromostovju. »Ti moraš biti podkovan v teh rečem. Povej nam, kje so nebesa, in kje je pekel?« me je skušal izzvati, ker sem dotlej le molčal in poslušal druge.
»Ne vem, če sem dovolj usposobljen, da vam lahko odgovorim na to vprašanje,« sem se motal iz zadrege. »Govoriti o nebesih je domena teologov, jaz vam lahko dam le nekaj splošnih razlag, ki sem jih doslej slišal. Najprej naj povem to, da nebesa in pekel niso kraj, kot si ljudje naivno predstavljajo, ampak je to stanje v nekem za nas nevidnem in neznanem svetu. Razlika med nebesi in peklom je v tem, da so tisti, ki so v nebesih, srečni, ker prebivajo v bližini Boga in ga gledajo. Nebesa so torej stanje večne blaženosti. Pekel pa je stanje večne ločenosti od Boga, zato sta tam jok in škripanje z zobmi, kot je rečeno v Svetem pismu, ki večkrat govori o nebesih in peklu. O nebesih je nekoč Jezus na podobno vprašanje, kot si mi ga zastavil ti, odgovoril, da se tam zveličani ne bodo ženili ne možile ...«
Tedaj se oglasi eden od poslušalcev: »Hvala lepa za taka nebesa. Grem pa raje v pekel, ker bo tam gotovo bolj zabavno.«
Nisem sem dal zmesti in sem mirno nadaljeval: »Apostol Pavel se je zavedal, da gre za težko predstavljivo stanje, zato je v svojem Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«
+++
»Vendar imam pa jaz neko svojo predstavo o tem, kako izgledajo nebesa in kaj je pekel. Kot veste, sem čebelar. V zimskem času čebele počivajo in z njimi nimam nobenega dela, vendar pa občasno le rad stopim do čebelnjaka. Grem od panja do panja in pri žrelu poslušam, kakšni glasovi prihajajo iz notranjosti. Običajno slišim enakomerno, zadovoljno brundanje v nizkih tonih, kar mi pove, da je s čebeljo družino vse v redu in da ji nič ne manjka. Včasih pa postanem pozoren na glasnejše šumenje v povišanih tonih. Če potrkam na takšen panj, se šumenje okrepi in se spremeni v nekakšen jok. Če bi imele čebele zobe, bi morda slišal vmes tudi škripanje z zobmi. Takoj vem, kaj se je v takšni družini zgodilo: izgubile so matico in zdaj vlada v panju obup in žalost. Matica je verjetno umrla zaradi starosti ali kakšne bolezni ali pa sem jo morda jaz pred zadnjim jesenskim pregledom nehote poškodoval, ko sem premikal satje. Za čebele je to stanje brez matice – pekel.
Ko je zunaj temperatura pod ničlo, osiroteli družini ne morem pomagati. Panj označim in ob prvi priložnosti, ko bo temperatura vsaj deset stopinj nad ničlo v senci, jim bom dodal novo matico. Na Primorskem se to lahko zgodi že v februarju, v celinski Sloveniji pa mesec kasneje. Ko pride tisti dan, panj odprem, vzamem iz njega pet krajnih satov in naredim v sredini gnezda prostor za rezervno družinico na petih satih, ki sem jo nalašč za tak slučaj prezimil v čebelnjaku. Iz tega rezervnega panjiča zdaj jemljem sat za satom in vsakega pregledam, če je na njem matica, preden ga vtaknem v panj brezmatične družine. Matico običajno najdem na srednjem satu, na katerem je tudi že prva letošnja zalega. Kakor hitro začutijo osirotele čebele novo matico – ta namreč oddaja posebne hormone, ki jih strokovno imenujemo feromone – , se njihov jok nenadoma spremeni v nepopisno veselje. Prej so klavrno ždele na satju in samo tarnale, zdaj pa radostno utripajo s krili in na ves glas sporočajo vsemu svetu, da so spet srečne. Nekatere mi lezejo po rokah, kakor bi se zahvaljevale, da sem jih rešil obupa in neizbežnega konca. Skratka, njihovo stanje pekla se je spremenilo v stanje nebes. Ko grem proti večeru ponovno na pregled čebelnjaka, se v vseh panjih sliši samo dobrodušno, zadovoljno brundanje. Tudi iz tistega, ki sem mu dodal matico iz rezerve.
Za konec pa še ena primerjava, povezana s čebelami. V germanskem in romanskem svetu ne poznajo izraza matica, ampak imenujejo to čebelje bitje kraljica. Morda zaradi njenega dostojanstvenega, celo kraljevskega obnašanja. Slovanski narodi in torej tudi Slovenci, pa smo pravilno dojeli njeno bistveno vlogo, da je namreč ona mati vseh živih bitij v panju in samo ob njeni prisotnosti lahko čebelja družina normalno deluje kot skupnost. Ali ne velja nekaj podobnega tudi za Boga? Ali ni On tisti, ki nas je ustvaril, ki daje življenje in daje našemu življenju smisel, da normalno delujemo kot posamezniki in kot skupnost?«
Ko sem končal, je med druščino za nekaj trenutkov zavladala tišina. Nato pa se je oglasil tisti moj znanec, ki me je izzval, da sem povedal svoje mnenje: »Vidiš, če bi tudi teologi tako nazorno kakor ti razložili, kaj so nebesa in kaj pekel, bi bilo navadnim smrtnikom, kot smo mi, vse veliko bolj jasno. Sicer pa, ali ni tudi Jezus, kolikor vem, pripovedoval svojim neukim poslušalcem težko razumljive stvari v prilikah?«
ŠIVIC, Franc.Ognjišče (2014) 04, str. 38

Starejša teta Francka in mlada deklica Nevenka sta se na poti od maše velikokrat dobili skupaj. Francka je po maši navadno ostala še malo v cerkvi. Vsi iz njene vasi so se ta čas že odpeljali domov, zato se je proti svojemu domeku počasi odpravila peš. Večkrat se ji je pridružila Nevenka, kajti njena mama je bila pogosto v službi tudi ob nedeljah, oče pa sploh ni hodil k maši.
Po poti sta se lepo pogovarjali: deklica je bila zelo zgovorna, teta jo je rada poslušala in jo iz svoje bogate življenjske izkušnje tudi kaj poučila. Tako sta se prav dobro poznali, vendar pa se je Francka nemalo začudila, ko jo je Nevenka neke nedelje zaprosila: »Teta, bi bili vi moja birmanska botra?«
Francka ni bila nič v sorodu z Nevenko, čeprav ji je pravila ‘teta’, kakor so v tistem kraju mlajši ljudje nagovarjali starejše ženske. »Nikar se ne šali,« je odvrnila Francka, »saj veš, da to ne more biti. Nič ti nisem v sorodu, stara sem, pa še bogata nisem, da bi ti mogla dati kakšno lepo darilo.«
»Ne, teta, nič se ne šalim. Nimam koga dobiti za botro, brez botre pa ne morem k birmi. Katehistinja mi je razložila, da moja prava teta ne more biti moja birmanska botra, ker je samo civilno poročena, drugih primernih sorodnikov tudi nimam. Vi, ki niste poročeni in ste tako pobožni, ste lahko moja botra, mi je povedala katehistinja. Za darilo mi sploh ni nič mar, saj ničesar ne potrebujem, le k birmi bi šla rada. Oče in mama dovolj zaslužita, da vam za kakšno darilo sploh ni treba skrbeti,« je odločno odgovorila Nevenka.
Po tem pogovoru je Francka spoznala, da Nevenka misli resno, zato njeni prošnji ni mogla ugovarjati. Začela je razmišljati, kaj naj bi svoji birmanki pripravila za darilo. Nekaj ji na vsak način mora dati, čeprav je vedela, da bo ob njeni skromni pokojnini težko najti kaj primernega za deklico, ki ji, kot je sama povedala, nič ne manjka. »Še dobro, da mi je zgodaj povedala. Upam, da jo bom, ker nič ne pričakuje, razveselila tudi s kakšnim skromnim darilom,« je razmišljala Francka, ki je svojo mlado prijateljico vključila v svoje molitve.
Potekale so zadnje priprave na birmansko slavje. Župnik in katehistinja sta se trudila, da se birmanci z dodatnimi srečanji čim bolje pripravijo na prejem tega zakramenta, ki jih bo usposobil za pričevalce vere. Nevenka je pri vseh teh pripravah zvesto sodelovala. Katehistinja jo je zato izbrala, da bo v imenu birmancev pozdravila škofa. To je bil dodatni izziv za Francko in Nevenki je pomagala sestaviti nagovor. Ves čas priprave na birmo pa je za svojo birmanko molila in goreče prosila Boga, da bi mu ostala vedno zvesta.
»Joj, kako težko čakam, da bi bila birma za menoj, da mi potem vsaj ne bo treba več hoditi k maši!« je ob nekem srečanju zavzdihnila Nevenka.
»Za božjo voljo, kaj pa govoriš? Nevenka, tega niti v šali ne smeš pomisliti,« je bila vsa iz sebe Francka. »Saj z zakramentom svete birme postaneš odrasla v veri in povsem odgovorna za svoje krščansko življenje.«
Nevenka je ta opomin svoje botre molče poslušala in si mislila svoje.
Praznik svete birme je bil zelo slovesen. Nevenka je pogumno pozdravila škofa in mu v imenu vseh birmancev obljubila, da bodo ostali zvesti nalogam, za katere so bili z birmo okrepljeni. Ob Franckinem lepem darilcu ni bila niti vesela niti razočarana.
Pač pa je bila prav kmalu bridko razočarana njena botra Francka, saj se Nevenka ni šalila, ko je rekla, da težko čaka birmo le zato, da ji potem ne bo treba več hoditi k maši. Ko se je ob nedeljah vračala peš domov sama, je z grenkobo v srcu molila za svojo birmanko.
Angelca Škufca