Opazovala sem ju. Delala sem se prav nevidna.
Janez, moj sinko, je nekega dne prosil nono, naj mu zamenja prtiček na buli (klekljarski blazini). »Veš, nona, tukaj so same rože. Da bi bile vsaj vse oranžne barve, ker imam oranžno barvo najraje, pa so bele, rdeče, modre. Jaz bi naredil prtiček z živalicami.«
»Janez, to pa je zame prava malenkost!« mu je odgovorila nona in se nasmehnila. Poiskala je prtič, na katerem so bile ribice in ptice. »Ti je všeč?« ga je vprašala. Bil je vesel. Nona je naredila, kakor je želel.
Klekljanja se je učil že eno leto in kar dobro mu je šlo od rok. Večkrat sem morala kaj popraviti, a kar je naredil v šoli, je bilo brezhibno. Imajo res pridno učiteljico v klekljarski šoli. Mlada je, tako potrebujejo ti naši drugošolčki. Potožila mi je, da jim manjka vztrajnosti. Vedno znova nam pravi, kako jih moramo spodbujati tudi doma. Saj verjamem: vsi bi radi videli, da bi bilo vse takoj narejeno in če ne gre, bi vse pustili in obupali. Klekljan je je tudi odlična vaja za potrpežljivost, Kolikokrat sem sedla k Janezu, da je doma lažje vztrajal. Z nono sta imela na mizi vsak svojo bulo in premetavala sta klinčke ter klepetala. Tudi molila sta včasih. Poslušala sem ju.
»Za koga klekljaš to čipko?« ga je vprašala nona nekega večera.«Za mamico, za rojstni dan.« Pogledal je po kuhinji, če sem morda kje blizu in prisluškujem. »Ne povej ji, prosim,« je rekel.
Glej no, ta dva sta prava zaveznika! Vedno imata kakšne skrivnosti. Seveda je morala skoraj priseči, da bo molčala kot grob.«Tu okrog, te ribice, mi boš naredila ti,« jo je prosil. Bilo je pretežko zanj. »Imaš rad ribice?«
»Če bi mama dovolila, bi imel akvarij in v njem sto vrst rib!«
»Sto vrst rib?« se je smejala nona. »A ko so na krožniku, jih pa ne maraš, kaj?« ga je podražila, ker je vedela, da ne mara jesti rib. »Pa so zdrave, veš! Če bi bil res lačen, bi jih jedel. Se spomniš tistega čudeža, ki ga je naredil Jezus, da je nasitil pet tisoč mož in še ne vem koliko žena in otrok, pa še veliko hrane je ostalo? Pomnožil je dva hleba kruha in pet rib,« mu je na kratko povzela evangeljsko zgodbo.
Njegove misli so bile drugje. »Glej, nona, na tej čipki je nekaj živalskega vrta. Tudi pajki so.«
»Kolikor vem, se ti pajkov bojiš!« mu je rekla.
Dvignil je pogled s čipke in se zazrl v njen oči. »Bojim,« je priznal. »Te tukaj pa tako lepo prepletaš, sukaš.«
»Nona, ali ni lepo, da je Bog ob vesoljnem potopu poleg nekaj ljudi rešil tudi veliko živali,« je modroval.
»Ja, ja. Kako pust bi bil ta naš svet brez živali. Bog dobro ve, kaj dela. Lep je ta naš svet. Bog ga je ustvarjal z veliko ljubeznijo do nas ljudi.«
Tako sta sukala niti in besede. Tanke niti v nežno čipko, mile besede v ljubezen. Ko je bila čipka sklekljana, mu jo je nona pomagala sneti. Lepo zavita v prozoren papir je bila prekrasno darilo zame. Bila sem ga res vesela, saj sem dobro vedela, koliko truda je moj sinko vložil. Tudi moj mož ga je pohvalil, čeprav se mu je od začetka zdelo, da je klekljanje »babje« delo in se je čudil sinovemu zanimanju za to. Bil je mesec maj, Marijin mesec, najlepši mesec v letu. Janez je hodil vsak dan k šmarnicam. Doma sta z nono postavila šmarnični oltarček. Prve dni je tudi nona šla k šmarnicam, a kar naenkrat je noge niso več ubogale: padla je in si zlomila kolk. Ko se je vrnila iz bolnišnice, ji je Janez delal družbo. Veliko sta se pogovarjala.
»Moli zame!« mu je naročala vsak dan, ko je šel k šmarnicam. »Saj veš, da sem žalostna, ker ne morem v cerkev,« je rekla, vzela v roke rožni venec in molila pri Marijinem oltarčku.
Obljubil ji je, da bo molil, in ko se je vrnil domov, ga je vprašala če je držal besedo.
Nekega dne ji je rekel: »Nona, zdaj, ko se bolje počutiš, bi lahko klekljala. Kaj ko bi zdaj, ob koncu meseca maja, sklekljala podobo Device Marije.« Bila je vesela.
»Ti pa imaš pametne zamisli, čeprav si še tako majhen,« ga je pohvalila in mu rekla, naj prinese iz omare papirce. In čisto pomlajena je začela klekljati.
Minulo zimo se je tudi Janez lotil klekljanja Marijine podobe. Malo sem mu pomagala, da jo je dokončal do maja. Zdaj sta obe, nonina n njegova, vsaka v svojem okvirju na temno modri žametni podlagi. Gledata se in čipkasto nežno molita k Bogu Očetu in Sinu in Svetemu Duhu za vse ljudi.
Zdaj je Janez v petem razredu. Še vedno kleklja in s pogledom večkrat poboža ti podobi. Vem: takrat razmišlja o noni, vem, takrat mu je hudo, ker je več ni, in vem, da bo v njegovem srcu nonina poslednja čipka ohranjala spomine na skupne molitve.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2011) 06, str. 52

Pred davnimi stoletji se je zgodilo, da sta sveta mučenca, brata Primož in Felicijan, hodila po svetu in iskala bivališča. Daleč iz rodnega Rima, kjer so ju bili z baklami žgali, levom vrgli in končno obglavili Dioklecijanovi krvniki, ju je vedla pot in vendar še nista našla kraja, kjer bi shranila svoje zemske ostanke. Prehodila sta beneško ravnino, že ju je pozdravljala trpka kraška zemlja, ko jima je prišel naproti neznan romar, utrujen in nebogljen, ki se je bil namenil v Rim na grob sv. Petra. In pozdravili so se in sedli v senco, romar pa je delil z njima svoje brašno, sir in klobaso in črn kruh, ki pa je bil sladek in dišeč kot med.
»Joj,« je rekel sveti Primož, »kje raste žito, ki daje tak kruh?«
In romar je pokazal proti ljubi slovenski deželi. »Ajdov kruh je to,« je dejal, »iz naše zemlje je zrasel. Pridita k nam in dobila ga bosta hlebec in še več... Kjer bosta videla rožnato cvetoča polja in gore nad njimi, tam se ustavita.«
In šel je romar svojo pot proti Večnemu mestu in tiho molil, šla sta svetnika proti slovenskim goram in rekla: »Odslej bova posebna varuha ajde. Dobri morajo biti ljudje, ki jim jo je Bog podaril.«
In tretji dan sta zagledala cvetoča polja in čebele nad njimi. Naši ljudje so ju sprejeli kot popotna gosta ter jima postregli od svojega ubogega bogastva.
Rekla sta svetnika: »Kot ajdova roža so pošteni ti ljudje - ostaniva pri njih. S čim naj jima poplačava gostoljubnost? Pojdiva v goro: lovila bova strelo, da jim ne uniči domov, blagoslavljala bova ajdo, da bo stoteren sad rodila...«
Pa sta se napotila v zeleno goro, v najlepši rebri sta si postavila dom in ljudje so ju vzljubili kot velika zavetnika kmečkega dela. Iz daljnih krajev so prihajali, iz osemnajstih župnij so romale procesije vsako leto na njun grob. Morali so postaviti novo in lepšo cerkev in najboljši slikar daleč naokrog je okrasil njene stene. Kuga in lakota, vojska in Turki so obiskovali ljudi pod goro - pa glej - božje varstvo je bilo z njimi in sveta Primož in Felicijan sta razgrnila plašč same nebeške Matere, da so se zemski otroci skrili pod njim. In na prošnjo svetih mučencev je Marija klicala k Sinu in Sin je Očetu rane pokazal... Ne, Bog Oče se ni mogel ustavljati takim priprošnjikom: vtaknil je meč svoje jeze v nožnico in nadloge so pojenjale.
Zdaj počivajo svete moči ljubih svetnikov pod lepim oltarjem s ciborijem. Pod stolpom je mernik - vanj vsipljejo kmetje ajdo svetnikoma v zahvalo, svetnikoma v blagoslov. Zvon v zvoniku pa prepeva, kot je zvonar v latinščini leta 1491 zapisal nanj: »Zdrava Marija! O, Kralj slave, pridi z mirom! O, sveti Primož, prosi za nas!«
Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 06, str. 60.

Srečali smo lansko poletje. Sredi Ljubljane. Gospa Anica mi je pred dvema letoma, ko sem v neki reviji predstavil knjigo o njeni mami, pisala, da bi me rada spoznala. Knjiga mi je prišla v roke prav po naključju in me je tako prevzela, da mi je narekovala zapis o tej pogumni ženi Mariji, ki je v težkih letih po vojni sama vzgajala hčerko, garala po raznih službah in gradila hišo, ki pa jo je zapustila in s hčerko odšla za možem v Kanado. Zdaj se je njeno plemenito srce ustavilo.
Dobili smo se pred Prešernom. Bil sem v skrbeh, da se ne bomo spoznali, ko smo se po telefonu dogovarjali za srečanje. Pa je bila skrb popolnoma odveč.
»Ste vi ...?« so naju vprašale besede in oči, ko sva se približala spomeniku.
»Seveda sem.«
Kratko predstavljanje: Anica, mož Andrej, sestra Marta. Predstavim ženo in pogovor je sproščeno stekel, kot da se poznamo že od nekdaj. Vsi trije govorijo čudovito slovenščino, čeprav so bili rojeni v Kanadi. Najprej seveda steče beseda o pokojni mami, o tem, kako sem prišel do knjige in kaj me je nagnilo, da sem jo predstavil. Potem pa nas je vedno bolj zajemal sedanji čas.
Povedo, da so čez nekaj dni namenjeni na Triglav in da Andreja skrbi, če bo zmogel ta vzpon, saj še ni bil na vrhu. Gospa Marta pripoveduje, da imajo naši rojaki v Kanadi dramsko skupino, nimajo pa primernih iger. Takoj pokličem kolegico, tudi Marto, ki povsod, kjer le more, ustanavlja dramske krožke. Obljubi, da bo poiskala in poslala primerna besedila.
V gostilni blizu stolnice so med cesto in pločnikom postavljene mize. Pred vrati stoji natakar. Povemo mu, da bi radi kaj pojedli. Zelo vroče je, vendar najini gosti naročijo tipične slovenske jedi, ki pravzaprav niso najbolj primerne za ta letni čas: pečenice, krvavice, repo, zelje, štruklje. Tako prijetno domače se počutimo!
Beseda steče o Sloveniji, naši in tudi njihovi državi. Čuti se, da ste še mlada država, menijo, zato še v marsičem neizkušeni in morali se boste še veliko naučiti.
Iz torbe vzamem svojo knjigo kratkih zgodb. Gospe Anici sem jo obljubil. Upa, da jo bo razumela, pravi, in potoži, da pogosto težko razumejo naše časopise – razumejo sicer skoraj vsako besedo, vsebine pa ne. Obljubi, da mi bo sporočila, kako bo šlo z branjem.
Čez nekaj dni je prispela elektronska pošta: da so bili na Triglavu in da so pri Aljaževem stolpu po gorniški navadi ‘krstili’ Andreja, ki kar ne more verjeti, da je bil res na vrhu.
»Ko smo zvečer sedeli pred Domom Planika in je zahajalo sonce, smo opazovali, kako so se prižigale luči v Ljubljani in na Brniku. Zdelo se nam je, da smo v nebesih in da od tam gledamo dol na to našo čudovito deželo. Bogu smo hvaležni, da smo jo lahko doživeli.« Napisala je še, da bo njihov režiser po zaslugi kolegice Marte lahko izbiral besedila iger. Pripisala je tudi, da je bila njena skrb, da knjige ne bi razumela, odveč.
»V zgodbi Njegov prijatelj ste se vprašali: “Je Bog, ali ga ni?” Moram vam povedati, kaj se mi je zgodilo v desetem razredu, ko sem bila stara štirinajst let. Učiteljica verouka nas je vprašala: “Ali je Bog, ali ga ni?” “Seveda je!” smo vsi odgovorili. “Kako pa to veste?” je spraševala naprej. “Bog vendar je in za kristjana to ni nobeno vprašanje,” sem si mislila. Celo pot domov sem premlevala to misel, a nikomur nisem povedala, kaj me bega.
Po večerji sem šla v svojo sobo pisat domačo nalogo. Čez kakšne pol ure je prišla v sobo mama. Prinesla je zlikano perilo in ga zložila v omaro. Potem se je usedla na posteljo in mi začela pripovedovati, koliko sta ji v življenju pomenila vera v Boga in molitev, kako ji je Mati Marija stala ob strani in kako ji je vse to pomagalo v viharjih življenja. Še nikoli dotlej si nisem zastavljala tega vprašanja, ko pa se mi je porodilo prvič, je prišla k meni ona in mi povedala, kaj je njej pomenil Bog, kot da bi vedela, da sem v dvomih. Za mene je bil to pravi čudež! Po tistem si nikoli več zastavljala vprašanja, ali Bog je, ali ga ni. Šele čez trideset let sem ji povedala, kaj je meni podarila tisti večer. V neki otroški povesti sem nekoč zasledila misel: “Ker Bog ne more biti povsod navzoč, je ustvaril mame.” Seveda ni napisano prav, saj je Bog navzoč povsod. Ampak tako je bilo napisano v otroški povesti,« je napisala gospa Anica.
Ko berem to iskreno osebno izpoved, premišljujem: svet se res ne vrti čisto tako, kot ga slikajo pravljice. Zamotane misli poenostavijo tako, da jih lahko razumejo otroci, ki so odprti za dobroto. Zaradi tega jih imajo tako radi. Pa tudi zato, ker jim jih ponavadi pripovedujejo mame, poslane od Boga.
Janko Jarc-Smiljan
Ognjišče (2013) 06, str. 21

»Sam se bom pripel, babi!« vzklikne moj še ne petletni vnuček Matic, ki se že vešče vzpenja na svoj sedež v avtu.
»To bo pa trajalo,« polglasno zamrmram in potegnem varnostni pas na doseg njegove roke.
»Ne bo dolgo trajalo, saj sem že velik,« užaljeno pripomni in se kar nekaj časa trudi s pripenjanjem. Ko mu končno uspe, me zmagoslavno pogleda in ponosno pove: »Vidiš, pa sem se!«
»Bravo, Matic!« ga pohvalim in hočem zapreti vrata.
Z roko se upre v vrata in me navihano pogleda. »Babi, saj tudi vrata lahko sam zaprem.«
»No, pa jih zapri sam,« se vdam in pogledam na uro.
»Se nama spet mudi?« me preseneti s svojim vprašanjem.
»No, ja,« se nasmehnem, »če boš hiter, bom imela še dovolj časa, da pred službo skupaj s Karmen spijeva kavico.« Z vso močjo potegne vrata, ki se res zaprejo.
»Neverjetno,« rečem začudeno, ko si tudi sama pripenjam varnostni pas. »Pa ni neverjetno, babi. Povedal sem ti, da sem že velik,« resno pove in v isti sapi nadaljuje: »Bova danes pela ali molila?«
»Pela sva že dopoldan, torej zdaj lahko ponoviva kakšno molitvico,« predlagam, ko zavijem iz vasi na glavno cesto.
»Molitvico Sveti angel znam že čisto celo. Ti jo povem?« Še predno mi uspe pritrditi, začne: »Sveti angel, varuh moj ...« Petje in recitiranje v avtomobilu sta med vožnjo postala najin vsakodnevni obred. Zavzeto poslušam fantiča, ko razločno izgovarja črko r, ki jo je pred kratkim osvojil. Ko brezhibno odmoli Sveti angel in ga, kot vselej, pohvalim, skoraj zahteva: »Povej mi še enkrat tisto pesmico, ki si mi jo povedala včeraj.«
»Katera je že bila?« se skušam sprenevedati, a me takoj ustavi.
»Saj veš, babi. Tista, ki si se je naučila od svoje mame in si jo potem ti naučila mojo mamo.«
Še vedno se sprenevedam in se ob tem silno zabavam. »Aha,« vzkliknem, kot bi se šele sedaj domislila. »Misliš tisto molitvico za mamico?«
»Tisto, ja,« vzneseno pritrdi.
Pogledam v vzvratno ogledalo in vidim, kako globoko zavzdihne, češ ali bo že kaj s to molitvico. »No, pa dajva,« resno rečem in pričnem:
Jezušček tam gori, v svojem zlatem dvori
sveti križ držiš, z angelčki sediš.
Prve hlačke nosim in kleče te prosim,
daj zdravja moji mami, ki me zjutraj drami.
Češe me, umiva, srajčico mi šiva;
sladkih jabolk reže, rada s kruhom streže.
Zjutraj zgodaj vstaja, ž'vinico napaja;
mleka piti daja, da ga še ostaja.
»Še enkrat, babi!« zahteva Matic , ko je molitvica pri kraju.
»Mi boš pomagal?« vprašam in spet pogledam v ogledalo.
»Samo čisto malo,« resno reče in doda: »Saj veš, da sem še majhen.«
Moram se nasmehniti ob misli, kako zna biti še ne petleten otrok enkrat velik in spet drugič majhen. Znova začnem z recitiranjem, Matic pa mi pomaga tako, da v vsaki vrstici ponovi le zadnjo besedo.
Ko se v Begunjah peljeva mimo cerkve, že vem, kaj bo sledilo: »Maša, babi,« se zasmeji in čaka na moj odziv.
»To je cerkev,« ga popravim, kot že tolikokrat doslej.
»Maša pa je v cerkvi, kajne, babi?«
»Tako je, Matic. Kadar si z mano v cerkvi na koru, si pri maši.«
»Ja,« izgovori nekam odsotno in nato čez nekaj časa nadaljuje: »Babi, kaj so tiste umazane rdeče pike ne Jezusovih rokah?«
»Umazane rdeče pike??« presenečeno vprašam in mrzlično razmišljam, kaj neki misli s tem vprašanjem.
»Ja, umazane rdeče pike. Zakaj jih ima Jezus na rokah? Se je udaril?«
Nenadoma me prešine, o čem sprašuje. Za trenutek ostanem brez besed. Kako naj tako majhnemu otroku razložim, da so to Jezusove rane? Matic mi ne pusti prav veliko časa za razmislek.
»Povej, babi!«
Globoko zajamem sapo in mu povem, da so to Jezusu storili hudobni ljudje.
»Zakaj so ljudje hudobni, babi?«
Ojoj, pomislim, zdaj pa v pasti! Mrzlično iščem odgovor, medtem ko gledam v vzvratno ogledalo. Matic je nagnjen naprej in pričakuje odgovor. »Morda so hudobni zato, ker jih ni imel nikoli nihče rad,« rečem po kratkem premisleku.
»Potem pa mi nismo hudobni,« pove čez nekaj časa s tolikšno gotovostjo, da se ozrem nazaj in ga ljubeče pogledam.
»Kdo, mi?« sem radovedna.
»Mi, saj veš: jaz, ti, mama, deda, Mojca ...«
»Kako pa veš, da nismo hudobni?« vprašam, ko parkiram pred Klančarjevo domačijo.
Matic vešče odpne varnostni pas in me začudeno pogleda. »Saj veš, babi. Zato, ker se imamo radi.«

KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 44

Bila sem še majhna, ko sem nekega dne v hiši našla škatlico, v kateri so bile zanimive podobice. Pritegnila me je podobica angela varuha, ki spremlja otroka na brvi čez potok, Marije z rožnim vencem v rokah, Marije z Jezusom v naročju, žalostne Matere pod križem ...
Na dnu škatlice pa so bile svetinjice.
»Glej, da katere ne izgubiš,« me je opozorila mama. »Vsaka je dragocen spomin na romanja po naših božjih poteh, povezana z odpustki. Vidiš, tale je s Svete Gore.«
»Kje pa je to?« sem bila radovedna.
»Daleč, zelo daleč, na Primorskem, ob meji z Italijo. Svetinjico nam je z romanja prinesla teta Kristina. Jaz še nisem bila tam.«
Čez nekaj let je prišel milostni čas, da sem kar tri dni preživela v bližini Svetogorske Kraljice. Bila sem na duhovnih vajah za šolarke. Bila sem prvič v lepi, sproščeni družbi, ki sta jo povezovala molitev in petje. To so bili nepozabni dnevi druženja v veliki cerkvi in zunaj nje ob pogledu v dolino Soče pod nami. Spomnila sem se tiste svetinjice, ki mi jo je kot otroku pokazala mama.
»Ta pa je od Marije Pomagaj z Brezij, ki je slovensko narodno svetišče,« je mama iz škatlice vzela drugo svetinjico. »Veliko ljudi roma tja in Marija uslišuje njihove goreče prošnje.«
Kot otrok nisem nikoli bila na Brezjah, zdaj pa ta milostni kraj obiščem vsako leto. V svojih stiskah in težavah kličem na pomoč Marijo Pomagaj. Na nekih duhovnih vajah sem tam doživela nepozabno srečanje z redovnico sestro Tončko, ki je bila kot otrok pri Brezjanski Mariji ozdravljena težke bolezni. Srečati nekoga, ki mu je bila dana ta milost, je bilo zame nekaj velikega, kot da bi se mi malce odprla nebeška vrata.
»Ta pa je s Trsata, ki je ob morju, nad Reko. Tam sem bila prvič z očetom. Pozneje sem bila še večkrat. Srčno sem želela znova obiskati kraj z Marijo, ki pomaga ljudem; pa videti morje, ladje ... Prišlo je leto, ki je bilo zame in za vso našo družino zelo žalostno. Pri vsej žalosti nam je zasijal žarek tolažbe in upanja, ko smo po dolgem času spet romali na Trsat. Zdelo se mi je, da sem prišla domov, in vsa ganjena sem se spominjala podob v cerkvi, ki sem jih kot otrok občudovala ...
Tista škatlica s podobicami in svetinjicami je še vedno v moji rojstni hiši, ki jo rada obiščem, čeprav je moj dom drugje. Pred leti mi jo je pokazal moj brat kot družinski zaklad.
Z leti mi je malo zbledel občutek svetosti in mladostne navezanosti na te svete reči. Potem pa je družino zadela nesreča: nečakinjo je zadela kap. Ostala je mrtvoudna in nema. Njena mama mi je povedala: »Ko sem bila prvič pri njej v bolnišnici, sem ji pod blazino položila svetinjico Marije Pomagaj.«
»Ona je to storila?« sem se začudila, ker ni veljala za prav vneto vernico.
»Ko sem naslednjič prišla, svetinjice ni bilo več pod blazino,« je nadaljevala njena mama. »Nekdo jo je vrgel proč.« Tako mi je bilo hudo zaradi tega vse tedne, ko smo hodili k njej in je bila v komi. Končno se je, kot po čudežu, zbudila in prišel je čas, da so jo lahko preselili v sobo na oddelku. Ko sem v sobi odprla predal njene omarice, mi je od sreče zastala roka in solza stopila v oči. V praznem predalu se je zasvetila izgubljena svetinjica! Niso je vrgli proč! Ves čas je bila ob njej in jo varovala. Od takrat jo vsak dan položim v njeno negibno roko s prošnjo, da bi Marija odstranila tisto zaporo, ki ji ne da, da bi se gibala, govorila, mirno dihala ... Prepričana sem, da se bo to nekoč res zgodilo. Marija bo pomagala – če ne do ozdravitve, nam bo dala vsaj tolažbo in upanje.«

Heli, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

Pomlad je okrasila naravo z najlepšim, kar ji je podaril Stvarnik. Zvončki so že odcveteli, toda po tratah je že bilo na tisoče raznobarvnih cvetlic. Tudi sadno drevje je že odpiralo svoje cvetove in bukve so se odele v mlado nežno zeleno ogrinjalo.
Pihljal je nežen vetrič od morja in sonce je sijalo tako prijazno, da se je Betki zdelo, da ne more in ne sme ostati med štirimi stenami. Bila je sobota, ko ji ni bilo treba iti na delo. »Če sem že ves teden zaprta, mi danes tega res ni treba!«
Počasi je šla iz mesta in se kmalu znašla na stezi med cvetočim drevjem. Kamorkoli se je ozrla, povsod je bila ena sama lepota, ena sama cvetoča pomlad! Tudi v mojem srcu je, je pomislila Betka. Vanj se je prikradel Rudi, eden njenih sodelavcev, zato je zdaj nemirno in razdvojeno. »Saj je dober fant, ne morem reči, da ni,« je razmišljala. »Do mene in do vseh deklet v pisarni je spoštljiv, nikoli še nisem slišala nespodobne besede iz njegovih ust. Opazila sem, da sem mu všeč in tudi on je meni všeč, vendar pa to svojo ljubezen skrivam: zlasti on ne sme zvedeti zanjo!«
Betka je namreč vedela, da Rudi izhaja iz take družine, da ni imel krščanske vzgoje. Njegovi starši ne hodijo v cerkev in Rudija niti krstiti niso dali. Ona je imela to srečo, da se je rodila v verni družini. Ob nedeljah in praznikih redno vsi hodijo k maši. Imela je občutek, da je med njim in njo velik prepad, ki ga nikoli ne bosta mogla premagati. »Zakaj mora biti na tem svetu tako?« se je spraševala.
»Tako hitro hodiš, da sem te komaj ujel!« je zaslišala za sabo. Ozrla se je in ga zagledala - Rudi je bil! »Veš, upal sem, da boš morda v tem čudovitem vremenu šla na sprehod in te bom našel, ker vem, kako imaš rada naravo. Jaz sem nameraval iti na sprehod že bolj zgodaj, pa sem imel razne opravke. Pa tudi ti nisi najbolj zgodnja?«
»Res je! V cerkvi sem se zadržala.«
»V cerkvi si bila? Pa saj danes ni praznik, kako to?«
»Čutila sem potrebo po srečanju z Njim.«
»S kom?«
»Z Bogom, z Jezusom sem se srečala!«
»A ja! Slišal sem, da mu nekateri pravijo tudi Kristus. Jaz ga nisem še nikoli srečal... Bi mi kaj povedala o tem tvojem srečanju? Glej, tam je podrto deblo, sediva, da se bova lažje pogovorila.«
Sprva je njegovo povabilo mislila odkloniti, potem pa je molče sedla. Ko sta že sedela, je Rudi začel: »Praviš, da si srečala Kristusa, ki ga morda niti nisi videla, jaz pa sem imel danes drugačna srečanja. Upal sem, da pridem sem bolj zgodaj, pa so me zadržali nepredvideni dogodki ali kako naj to imenujem.«
»Kaj se ti je zgodilo?«
»Stanujem v četrtem nadstropju in ko sem se odpravljal od doma ter prišel do tretjega nadstropja, sem tam zagledal starega Matjaža. Živi sam, ker mu je pred nekaj meseci umrla žena. Imel sem občutek, da si ne upa iti po stopnicah. Vprašal sem ga, kam bi rad šel, pa mi je povedal, da bi moral iti po kruh, a se boji stopnic. 'Veš, Rudi, bojim se, da bi padel. Ko bi premagal stopnice, bi že počasi prišel do trgovine, nazaj po stopnicah pa bi šlo lažje.' Že sem mu hotel pomagati, da bi šel po stopnicah, pa sem se premislil in mu dejal: 'Čujte, Matjaž, najbolje bo, da vam kar jaz skočim po kruh. Počakajte me tukaj, saj bom hitro nazaj! Koliko ga potrebujete in kakšnega?' Prinesel sem mu ga in niti nisem poslušal njegove zahvale, saj se mi je mudilo. Ko sem hotel čez cesto, je zasvetila rdeča in moral sem počakati. Ob meni se je znašel tudi stari Jaka iz sosednjega bloka. 'Saj bo kmalu zelena,' sem mu dejal, da sem pač nekaj rekel. 'Ja, že dvakrat je bila, a si kar ne upam čez, ne vem, če bi prišel dovolj hitro, noge me bolijo.' Pomagal sem mu, kaj pa drugega! In potem sem mu pomagal tudi priti v stanovanje. Pohitel sem, da nadoknadim izgubljeno. Toda danes se me je držala smola! Komaj sem prehodil dobrih sto metrov, sem zagledal, da je avto zbil dečka, ki je neprevidno stekel na cesto. Pobral sem ga in ga odnesel na zelenico ter ga tolažil do prihoda rešilca. Na srečo je bil deček bolj prestrašen kot pa poškodovan. Kar precej sem se zamudil - pa morda je bilo tako še bolje!«
»Zakaj tako misliš?«
»No, najbrž se danes ne bi srečala, če bi bil bolj zgoden... Ti si šla na srečanje s Kristusom, jaz nisem imel te sreče...«
Betka se je zamislila in šele čez nekaj časa odgovorila: »Rudi, mislim, da si imel to srečo, čeprav misliš drugače. Srečal si ga - in celo trikrat!«
»Ne razumem te.«
»Rudi, Jezus je rekel: 'Kar boste dobrega storili kateremu od teh malih, ubogih, trpečih in zapuščenih, boste storili meni.' Trikrat si storil dobro delo, preden si utegnil iti na sprehod. Trikrat si to pomladno jutro srečal Kristusa. V tistih ljudeh, ki si jim pomagal!«
»Še vedno ne razumem...«
»V vsako človeško srce je Bog položil tudi dobroto. Včasih se komu zdi, da ta dar v njem spi, toda ob svojem času se prebudi, in spodbuja človeka k dobrim delom.«
Njuni roki sta se našli... Rudi je čez nekaj časa dejal: »Betka, jutri je nedelja in ti boš šla v cerkev.«
»Seveda bom šla, kot zmerom.«
»Nekaj bi te prosil: ali bi smel iti s teboj? Rada bi nekoč srečal Jezusa tudi tam!«
3 z 4
Čez leto dni se je njegova želja izpolnila in tedaj je rekel Betki: »Veliko ti dolgujem. Bojim se, da nikoli ne bom mogel povrniti tega, kar si dobrega storila zame. Največ bi lahko storil, če bi bil vedno ob tebi kot tvoj mož... Kaj praviš?«
»In jaz bi najlaže skrbela zate, če postanem tvoja žena!« je odvrnila veselo.p

ŠKUFCA, Angelca (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str. 57-58.

Kristina je s tesnobo v srcu stopala proti bližnji župnijski cerkvi, ki ji je bila nekoč tako draga. Da, nekoč, še pred nekaj leti, ji je bila ta pot nadvse ljuba, zdaj pa bolj iz navade, še bolj pa zaradi mame, gre k večerni maši na »čisto navaden« delavnik.
Kaj imam od maše? Kaj je v veri sploh resničnega? Takšni in podobni dvomi so jo mučili vsa ta leta, odkar se je iz domačega kraja preselila v mesto, v stanovanje, kjer je od treh deklet samo ona še zahajala k maši. Sostanovalki Sandra in Ines sta se tej njeni zvestobi posmehovali. V času, ki ga je Kristina po njunih besedah »neumno zapravljala«, sta se onidve zabavali, se učili ali spali.
Skrivnost Jezusove navzočnosti v svetem Rešnjem telesu in vprašanje Božje dobrote spričo vsega zla, ki ga Bog dopušča, sta bili verski resnici, ki ju Kristina ni mogla razumeti in sprejemati. Če je Bog res tako dober, zakaj mi ne odgovori, ko ga kličem, ko ga v stiski prosim? Če je pravičen, zakaj se nevernim ljudem pogosto godi bolje kot tistim, ki verujejo vanj in se trudijo po veri tudi živeti? Zakaj? Kdaj bom zbrala toliko poguma, da bom prelomila s preteklostjo in se izenačila z večino mladih? Tako je razmišljala Kristina, ko se je počasi bližala cerkvi. Tedaj ji je prišlo na misel, s kakšnim veseljem je včasih brala berilo pri sveti maši. Kaj ko bi ga brala tudi danes? Pospešila je korak, da bi prišla še dovolj zgodaj v cerkev in bi ji župnik prinesel knjigo beril ter bi, kot nekoč, stopila za ambon in morda doživela vsaj drobno iskrico tistega veselja, kot ga je doživljala nekdanje čase zlasti ob mladinskih mašah. Toda ko je prišla v cerkev, jo je čakalo razočaranje. Knjigo beril je že imela Marička, starejša ženica, ki je že dolga leta redno prihajala k večerni maši. Prvi hip je bila Kristina prizadeta, potem pa jo je obšlo nekakšno zadovoljstvo ob misli, da imajo morda le prav tisti, ki trdijo, da je vera le tolažba za stare ljudi, saj mladih v cerkvi ni bilo.
Sveta maša se je pričela. Ko je bil čas za berilo, je Marička stopila k ambonu in z jasnim glasom razločno pričela z branjem. Nekako sredi berila pa se ji glas zatresel, njen obraz je prebledel, oprijela se je ambona. Župnik je takoj opazil njeno slabost: pomagal ji je do sedeža ter berilo sam prebral do konca.
Kristina je stari ženici privoščila to slabost, češ: kaj pa se sili k ambonu, da bi brala, če tega ne zmore! Toda to grdo misel je hitro odgnala, ker se ji je dobra ženica zasmilila. Zaskrbljeno jo je opazovala ter bila pripravljena priskočiti na pomoč, če bi se ubožica od slabosti zgrudila.
Sveta maša se je nadaljevala. Ko je prišel čas obhajila, je duhovnik s ciborijem v roki stopil k ubogi Marički, ki je vstala in spoštljivo prejela sveto hostijo. Tedaj se je zgodilo nekaj presenetljivega. V trenutku, ko je sveto hostijo zaužila, se je na njen obraz povrnila zdrava barva, povrnil se je nanj tudi njen vedri, prisrčni nasmeh, ki je bil za to dobro ženo tako značilen. Kristina si je pomela oči. Ali vidim prav? se je spraševala. Ne, ni mogoče, da bi se Marička pretvarjala: ko je prejela Sveto Rešnje telo, je bila v hipu rešena vse slabosti. Mrtvaška bledica se je spremenila v rožnato zdravo barvo!
»Ljubi Bog, to je tvoj odgovor na moje očitke, da mi ne pomagaš v mojih dvomih. Zdaj vidim, da nam odgovarjaš o pravem času in na tak način, kakor ga posamezna duša potrebuje,« je razmišljala Kristina, ko se je tisti večer vračala od maše. S trdnim sklepom, da se bo vere še tesneje oklenila in jo poglobila.

ŠKUFCA, Angelca, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 55-566.

Sedela je na tleh sredi sobe. V rokah je držala knjigo in jo počasi listala. Oh, kdaj jo je nazadnje prebirala? Pozabila je že, da jo ima. Čakala jo je skrita v zaboju pod njeno posteljo. Danes jo je ponovno odkrila. »Naši vzorniki« - naslov je krasila še podoba svetega Štefana. Bila je knjiga o svetnikih. Dobila jo je tistega daljnega leta, ko je prvič obiskovala šmarnično pobožnost v njihovi cerkvi. Bilo ji je komaj enajst let.
Nekega dne sta se z babico odpravili na sprehod kot že mnogokrat prej. Veliko sta si imeli povedati. Sredi poti se je babica ustavila: »Veš, jutri se začne mesec maj in z njim se prično šmarnice.« Mateja ni še nikoli slišala za to pobožnost. Pozorno je prisluhnila babici, ko ji je pripovedovala o lepih Marijinih pesmih, o litanijah in še o marsičem, kar pri šmarnicah doživiš.
Naslednji večer sta se odpravili v cerkev. Ko sta prispeli, je bilo tam že mnogo otrok in mladih. Mateja je bila presenečena. Pri maši nikoli ni bilo toliko otrok. Kaplan je v svojem dolgem črnem oblačilu pred oltarjem brenkal na kitaro in vse spodbujal k petju. Tudi pesmi so bile Mateji neznane. Zvonec je naznanil začetek maše. Po cerkvi se je razlegla pesem Spet kliče nas venčani maj. Mala glavica je z zanimanjem spremljala vsak trenutek. Takih svetih maš ni bila navajena. Čudovite pesmi, množica otrok... Namesto pridige pa je župnik povedal zanimivo zgodbo o mladem fantu Dominiku Saviu. Da bodo podobne zgodbe poslušali ves mesec, je rekel. Ko je končal, je kaplan zaigral na kitaro in otroci so v en glas zapeli O Marija, o Marija, kako si lepa ti! Po končanem obredu so se otroci zbrali pred cerkvijo in počakali, da so ministranti razdelili listke s sliko svetega Dominika. Tudi Mateja je dobila listek. Skrbno ga je shranila. Tako tudi vse druge listke, ki jih je dobila v mesecu šmarnične pobožnosti. Na koncu meseca je bila med tistimi redkimi, ki so imeli zbrane vse listke. Gospod kaplan jim je pri verouku povedal, da ima presenečenje za vse, ki so redno prihajali k šmarnicam. Presenečenje je bila knjiga Naši vzorniki. Takrat se je Mateja prvikrat srečala z mnogimi svetniki: Štefanom, Bernardko Lurško, Ivano Orleansko. Vsak večer je pred spanjem vzela knjigo v roke in jo prebirala. Občudovala je njihovo zvesto vero, njihov pogum. Ta knjiga jo je vzpodbudila, da je segla še po drugih knjigah o svetnikih. Njeno navdušenje se ni poleglo še vse leto. Naslednje leto je komaj čakala na mesec maj in šmarnice. K šmarnicam je povabila še prijateljico in tako vsakodnevna pot v mesto in nazaj ni bila več dolgočasna. Nič več ji ni bilo tuje pri maši. Tudi Marijine pesmi je že vse znala. Po šmarnicah sta s prijateljico zavili na sladoled. To je postalo njuna navada, ki sta jo ohranjali vsa leta, ko sta hodili k šmarnicam. Pozabili je nista niti takrat, ko sta kot animatorki k šmarnicam spremljali skupine birmancev.
Ni se mogla prav spomniti, kdaj je nehala hoditi k šmarnicam. Kot študentko jo je še kdaj ob večerih zaneslo v cerkev. Zdaj pa že dolgo ni bila pri šmarnicah. Ob obujanju spominov ji je postalo toplo pri srcu. Nekaj časa je listala po knjigi, nato pa jo je položila nazaj na njeno mesto in se lotila svojih opravkov. Njen obraz pa je še ves dan sijal v veselju lepih spominov.

PORI, Ajda, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 52-53.