S to resnično zgodbo iz mojih rosnih let bi rada mladim povedala, da danes še zdaleč ni tako hudo, kakor je bilo v moji mladosti, ki sem jo preživljala v kraljevini Jugoslaviji. Nihče ni lačen in vsi so lepo oblečeni. Seveda manjka marsikaj tistim, ki so brezposelni in mnogim mladim družinam. Bog daj, da ne bi bilo slabše!
In zdaj k moji zgodbi. Ko sem bila stara šestnajst let, sem videla stisko mojih staršev. V družini nas je bilo pet otrok, tri deklice in dva dečka. Jaz sem bila najstarejša. Sklenila sem, da grem služit v mesto, da bi pomagala mojim sestram in bratom. Čeprav sem se dobro učila, nisem mogla iti naprej v šole. Starši so nas komaj preživljali, tudi za oblačila ni bilo denarja.
Res sem šla služit v Maribor k družini, ki je imela veliko pekarno. Rečeno je bilo, da bom pazila na devetmesečnega sinčka, poleg tega pa naj bi še kaj pomagala v kuhinji, ki je bila velika, saj je bilo v pekarni zaposlenih deset ljudi. Za plačo naj bi dobivala 150 dinarjev mesečno.
Gospa je bila še mlada, doma iz naših krajev. Sprva je bila do mene zelo prijazna, potem pa zmerom manj. Bila sem ji prepočasna, nalagala mi je težka dela. Dvakrat na teden sem morala poribati kuhinjo in trgovino s kruhom. Vse, kar je bilo za fantka, sem morala jaz oprati. Ponoči je bila moja blazina pogosto mokra od solz, tudi zaradi domotožja in ponižanja. Edino fantka sem imela rada. Ime mu je bilo Hubert. Govorili so nemško, kar pa mi ni delalo preglavic, saj smo doma živeli ob avstrijski meji in smo znali oba jezika. Čudilo me je, da so fantka dali v mojo sobico. Če je ponoči jokal, sem morala jaz vstati. Nekoč ga nisem mogla potolažiti in sem ga dala v mojo posteljo. Takoj je zaspal. Zjutraj sem bila zato kregana – češ, otrok mora spati v svoji posteljici.
Tolažila sem se, da bo kmalu mesec okoli in dobila bom svojo prvo plačo. Delala sem že račune, kaj vse bom kupila svojim sestram in bratom. Nujno rabijo novo obleko.
Ko je bil zadnji dan pred prvim, sem se že veselila plače. Popoldne me je gospa poklicala gor v svojo spalnico. Kako hitro sem letela po stopnicah!
Gospa odpre svojo veliko omaro, v kateri je bilo polno oblek. Z obešalnikom vred vzame ven črn plašč s kapuco. Takim plaščem smo pravili Hubertov plašč.
»Probajte, Ani, ta plašč. Če vam je prav, vam ga dam, saj sploh nimate plašča.«
Jaz neumnica nisem vedela za njeno namero in sem ga res oblekla in bil mi je prav, saj je bila tudi gospa bolj drobne postave.
»Obesite ga v svojo omaro, vam ga dam.«
Motilo me je, da je mene, šestnajstletno deklico, vikala.
»Torej, Ani, naj bo to vaša plača za ta mesec, mislim, da je vreden te plače,« je rekla in že odbrzela po stopnicah dol v kuhinjo. Obstala sem kot okamenela. Debele solze so mi tekle po licih, a gospa se ni zmenila za mene.
Vse moje sanje, kako bom razveselila moje domače s svojo prvo plačo, vse je splavalo po vodi. Nihče se ni zmenil za moje solze, le pekovski mojster jih je videl. Nič me ni vprašal, a naslednje jutro mi je prinesel kar v svojem belem predpasniku nekaj toplih žemljic.
»Ani, hitro pojej, kar ti ostane, pa skrij!« je dejal in odhitel v prostor, kjer so ponoči pekli kruh in žemlje.
To je bila edina tolažba tistega jutra. V ušesih pa so mi še vedno zvenele besede, ki mi jih je izrekla gospa: »Tako, Ani, zdaj sva kvit za ta mesec!«
Takšna je bila moja prva plača.
A. Uršej.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 79.

Breznikova kmetija je kot samotna ptica čepela v Škofjeloškem hribovju. Ni bila ne velika ne majhna, vedno pa je svojim lastnikom dajala toliko hrane, da so se lahko preživljali. Seveda Breznikovi niso bili bogataši, bili so skromni hribovski kmetje, katere je skopa zemlja vzgojila v krepke in odporne ljudi. Njihova odlika je bila velika ljubezen do te zemlje. Vsako leto so skrbno obdelali njive, pokosili travnike in posekali grmičevje, če se je že zaraslo na pašnikih.
Večino hrane so pridelali doma, le kakšna slaba letina jih je prisilila, da so kupili nekaj vreč moke. Vsako jesen so naribali čeber zelja in čeber repe in pozimi so bili redki dnevi, ko je ta hrana izpadla z jedilnika. Meso so si privoščili le ob nedeljah in praznikih.
Takšno stanje je bilo na Breznikovi kmetiji še v začetku šestdesetih let. Na njej je takrat gospodaril Matevž, oče treh sinov in štirih hčera. Otroci so dorasli in oče je razmišljal, kateremu od sinov bi kmetijo zapustil. Vsi bi jo radi imeli in vsak od njih je bil sposoben postati dober gospodar. Torej je Matevž imel dovolj naslednikov, pa vseeno ga je bolela glava. Skrbelo ga je namreč, kako bosta njegovo odločitev sprejela dva sinova, ki bosta ostala brez kmetije.
Matevževa bojazen je bila upravičena. Kmetijo je prepisal najstarejšemu sinu Petru, druga dva pa sta se počutila opeharjena. Iz same zavisti in hudobije sta skupaj s sestrami od brata, novega gospodarja, zahtevala visoko doto. Na Petrovo ugovarjanje sta odvrnila, naj kmetijo prepusti kateremu od njiju, ki sta jo pripravljena sprejeti pod enakimi pogoji. S takšno ponudbo sta Petra prisilila, da je pristal na visoko doto, ki jo je moral izplačati.
Zavist in pohlepnost seveda ne utrjujeta ljubezni in prijateljstva, temveč ju razdirata. Tudi pri Breznikovih je bilo tako. Med Petrom, bratoma in sestrami je zazijal prepad, ki se je vedno bolj poglabljal.
Leta so tekla. Peter se je poročil in v zakonu se mu je rodilo pet otrok. Z ženo sta pridno delala od zore do mraka, da sta prislužila dovolj denarja za družino. Veliko breme je bila dota, pa tudi država je Breznika – kot vse druge kmete – tlačila z davki in dajatvami.
Breznikovi otroci so rasli. Peter je kaj kmalu opazil, da za zemljo in kmetijo ne kažejo kakšnega posebnega zanimanja. Večkrat je z njimi napeljal pogovor o nasledstvu na kmetiji. Kdo jo bo od njega prevzel? Vsi po vrsti so se temu odpovedovali in očetu kar naravnost povedali, da se danes zemlje, posebno hribovske, ne splača obdelovati. Razlagali so mu, da dandanes veliko bolje živi zasebni podjetnik, obrtnik, državni uslužbenec ali tudi navaden delavec, biti kmet v hribih pa je najbolj nehvaležen poklic.
Peter je postajal vedno bolj zaskrbljen. Do zadnjega je upal, da bo najmlajši sin, petnajstletni Blaž, vendarle vzljubil to hribovsko zemljo, ki je doslej hranila njihov rod, in jo obdeloval naprej. Toda ne! Ko mu je oče ponudil kmetijo, mu je Blaž zabrusil: »Na mene ne računaj! Če boš grunt prepisal name, bom živino takoj prodal, sam bom hodil delat v tovarno, travniki pa naj se kar zarastejo!«
Prizadeti oče je hotel sina prepričati: »Glej, saj na kmetiji tu pri nas ni vse tako črno, kot si ti zamišljaš. Nekaj denarja dobimo za mleko, nekaj za pitance, prodamo les in tako se prebijamo iz leta v leto. Res je, da pridelki nimajo prave cene, pa nekaj doda država ... Jaz verjamem, da je ta kriza v kmetijstvu le prehodna in upam na boljše čase. Boš videl, da boš čez leta zadovoljen, če me boš poslušal in kmetijo sprejel.«
Blaž pa je zamahnil z roko: »Oče, če bi bilo tako, kot govoriš, potem bi kmetije po teh hribih cvetele, pa je drugje še slabše kot pri nas. Živine je vedno manj, travniki se zaraščajo, gospodarska poslopja razpadajo ... Tudi dekleta se nočejo možiti na kmetije. Ne, ne boš me prepričal! Za tisto delo, ki ga opravimo mi, bi morali biti milijonarji, smo pa le kot nekakšni preužitkarji. Ne moremo si poleti privoščiti morja, pozimi smučanja. Vedno samo delo in delo. Misliš, da bo še kdo celo življenje garal tako kot vidva z mamo? Nihče!«
Oče Peter je ostal brez besed. Moral je priznati, da ima sin – čeprav je še otrok – prav. Vse, kar je povedal, je na žalost resnično. Vseeno pa ni mogel razumeti, da se lahko časi tako spremenijo. Spomnil se je, kako si je pred štiridesetimi leti prizadeval, da je oče kmetijo prepisal nanj, danes, ko bi jo rad oddal, pa ne najde naslednika. Peter bi rad, da bi nekdaj trdna Breznikova kmetija obstala še naprej. Toda kako?

TUŠEK, Franc. (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44

Tako radi sta ga prosili: »Oči, povej nama, kako je bilo, ko si bil majhen!« Potem jima je pripovedoval drobne dogodivščine, ki so se mu zdele komaj omembe vredne, onidve pa sta ga poslušali z ušesi in očmi. In prošenj ni hotelo biti konca. Ko je zmanjkalo mladostnih zgodb, se je spomnil tistih iz vojaških dni. Pa je žena ponavadi kmalu rekla, da je dovolj teh neumnosti. Saj jih včasih niti dobro razumeli nista, ampak zanju je bilo pomembno, da se jima je odpiral svet, ki se jima je zdel silno zanimiv.
»Povej nama še kaj!« sta ga prosili nekega popoldneva.
»Pa saj sem vama že vse povedal,« se je izmikal.
»Dobro veva, da še nisi!« ni odnehala Urša.
»Kaj je delal stric Mirč, ko sta bila še majhna?« ga je presenetila Živa. Toliko nepozabnih spominov je imel na svojega slabi dve leti starejšega brata, tolikokrat jih je sam pri sebi obujal, da mu je ob hčerkinih besedah misel zaplavala v mladostne dni. In že toliko let sta nerazdružljiva, bolj prijatelja kot brata.
Urša in Živa sta takoj videli, da sta zadeli v polno. Strica Mirča sta imeli radi in družini sta se pogosto družili. Edino roko jima je stric Mirč vedno premočno stisnil, kadar sta mu šli voščit za god ali rojstni dan. Pa ni zalegla nobena prošnja, ne od otrok ne od odraslih.
Žane je molčal, ker se je še sprehajal med spomini. Dekleti sta se zbali, da ne bo nič, zato sta ga spodbudili z vprašanjem: »Sta se kdaj stepla?«
»Seveda sva se,« se je Žane odtrgal od svojih misli. »Mama naju je mirila ali kar vlekla narazen z očitki: “Sram vaju bodi, otroci po svetu trpijo in so lačni, vidva pa se kregata in tepeta za prazen nič. Tudi vaju lahko zadene kaj hudega. Rada se morata imeti in drug drugemu pomagati, ne pa se pretepati!”«
»In je zaleglo?«
»Ja, ko sva bila malo bolj velika. No, saj se nisva velikokrat. Vedno sva pa kaj ustvarjala. Mirč je rad kaj popravljal in celo izumljal. Vsega se je lotil. Iz majhnega lesenega zabojnika je naredil diaprojektor, žarnica je bila v njem in neka čudna leča. Skupaj z drugimi otroki smo na steni gledali prave slike iz filmov. Filmski trakovi so se takrat v kinodvoranah trgali in celuloidnih sličic je bilo v izobilju. Celo sličice iz Kekca mu je uspelo dobiti. Nad vrati podstrešne sobe, kjer smo gledali ‘filme’, je bil velik napis Kinodvorana Žane. Tudi ‘avto’ je nosil moje ime. Na podvozje starega otroškega vozička je Mirč pritrdil velik zaboj, vanj vgradil oblazinjen sedež, avto je imel tudi smerokaza in prednje luči, ki pa so bolj brlele kot svetile. Eden od naju je bil šofer, drugi pa je namesto motorja kar se da hitro potiskal vozilo naprej. Z njim sva se poganjala po stranskih poteh, da se je kadilo za nama. Pozimi, ko je zmrznil sneg in so bili travniki pred našo hišo kot gladka ledena plošča, sva se vozila tam. Čez dan se je sneg na površini toliko zmehčal, da so kolesa rezala vanj sled in naredile so se tirnice. Ponoči so zmrznile in drugi dan sva tam vozila, urezane tirnice so kolesa najinega avta same vodile kot da se voziva v tramvaju.«
»In vse to je naredil Mirč sam? Koliko pa je bil star?« je vprašala Urša.
»Kaj pa vem – morda deset let.«
»Samo deset let? Si mu pomagal?«
»Vedno sem moral biti zraven. In kar naprej me je pošiljal po orodje ali stvari, ki jih je potreboval. Včasih sem se uprl: “Kar sam pojdi!” Pa mi je odgovoril, da naj potem pa jaz delat in mi bo on prinesel vse, kar mu bom naročil. In sva bila dogovorjena.«
»Ampak imel te je pa rad ...« je Živa bolj ugotavljala kot spraševala.
»Če bi odgovoril samo z da, bi povedal premalo. Naj vama opišem neki dogodek. Med počitnicami sva delala in pomagala, kjer se je dalo, da bi kaj zaslužila. Nekega dne sem na pokopališču urejal neki grob. Gospa, ki se je za to delo dogovorila z očetom, je bila silno prijazna in zgovorna. Tedaj se je slučajno mimo pripeljal s kolesom Mirč. Pritekel je k meni, me objel čez rame in dejal: “Tako sem vesel, da se vidiva!” Malo sva še poklepetala. Ko se je poslovil, me je potrepljal po rami, mi dal še nekaj nasvetov in pohitel nazaj h kolesu. “Kdo pa je bil ta fant?” me zavzeto vprašala gospa. “Moj brat,” se mi je zdelo samo po sebi razumljivo. “Brat je bil to? Brat! Česa podobnega še nisem videla.” Meni sicer ni bilo jasno, kaj tako posebnega se je zgodilo, bil sem pa ponosen, da je lahko videla, kako imenitnega brata imam.«
»Še vedno te ima rad,« sta dejali in njunih besed sem skoraj tako vesel kot besed tiste gospe.
»Vesta, ko sem bil majhen, sem kakšno bolj hudo ušpičil in mama me je hotela kaznovati. Pa je Mirč stopil med mene in mamo in morala je najprej obračunati z njim, šele potem je lahko prišla do mene.«
»Te je vedno ščitil?«
»Ščitil pa tudi ošteval, kadar se mu je zdelo potrebno. Nekoč sva se peljala s kolesi v mesto. Starši so naju od majhnega učili varčevati. S svojim zasluženim in privarčevanim denarjem sem si v šestem razredu kupil kolo. Tako z ročnimi zavorami in s tremi prestavami. No, peljala sva se mimo slaščičarja, ki je na pločniku prodajal sladoled. Mirč je šel naprej, mene pa je premamilo, da sem stopil s kolesa in kupil kepico sladoleda. Ravno dobro sem začel lizati, ko se je vrnil Mirč. Postrani me je pogledal in očitajoče rekel: “Ti ne boš nikoli nič imel, ker boš vse zapravi!” Sladoled se mi je začel zatikati v grlu in vsa sladkost je izginila. Kar nekaj časa po tistem si nisem kupil ne sladoleda ne kakega drugega priboljška.«
»Malo je pa le pretiraval,« sta menili obe.
»Je in ni,« ju je presenetil. »Marsikdaj mi je prišel ta njegov nasvet prišel prav. Zapomnil sem si ga do danes. In še marsikomu bi koristil.«
»Samo takrat so bili drugačni časi!« sta modrovali Urška in Živa.
»Drugačni časi? Morda? Nekatere stvari pa se ne spreminjajo kar tako.«
»Kaj ti je zadnjič rekel stric Mirč?« je hitela Urša.
»Res se ne spomnim.«
»Kaj da se ne spomniš. Rekel je: “Leta naju spreminjajo, v sebi pa ostajava otroka, kot sva bila!”«
Menda je res tako, se je zamislil in premišljeval, kaj bi lahko še povedal svojima dekletoma. Toliko lepega, pa tako nepomembnega, se mu je še motalo po glavi.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2012) 07, str. 52

Kraju smo rekli Šemar. Od kod to ime, mi ni znano. Prav gotovo pa nima nobene zveze s kakšnim smešnim ali šemastim dogodkom. Kraj je v bistvu travnik, kjer je mrgolelo muh in komarjev in drugih nadležnih živalic, ki so svoj dom našle prav tam. Sta pa v Šemarju izpod hriba curljala dva studenčka z bistro vodo – vedno hladno studenčnico.
V Šemar smo gonili napajat živino in k manjšemu izviru smo hodili po vodo. Nikjer ni bila tako čista in hladna kot tam! Po vodo sem ponavadi stekla zvečer s staro, že malo obtolčeno rdečo kanglico s pokrovčkom na vrhu.
Moja babica je tisti čas hudo bolna obležala. Bila je pozna pomlad, ob potoku na koncu vasi so že odcvetele živo rumene kalužnice in vse okrog je poganjalo grmičevje in trnje. Vsa bolna in nesrečna si je takrat zaželela hladne vode s Šemarja, studenčnico, ki jo je imela v mislih in spominu še od mladih let.
Odkar smo tudi v naši vasi dobili vodovod, po vodo za pitje tja nismo več hodili. V prepričanju, da je voda, ki teče po ceveh, boljša in več vredna, smo take studence in napajališča kar odpisali. Živina je pila iz napajalnikov, ven smo jo gonili le na pašo.
Babica pa je kljub temu vztrajala, da voda, ki teče po ceveh, ni tista prava. Ni tako čista, tako hladna in zdrava!
Pa sem jo ubogala in hodila po studenčnico vsak dan v Šemar.
Babico sem imela zelo rada. Vsak dan mi je pripovedovala poveste, tako je rekla svojim zgodbam, ki jih je slišala doma. Hiša, v kateri je bila rojena, je stala na samem, na hribu vrh travnika, obdanega z visokimi smrekami. Dolgi zimski večeri so vso družino zbrali okoli krušne peči in tam so nastajale zgodbe o dobrih ženah, o velikanih gozdov in skalovja v Jelovici, o revnih pastirčkih in pestrnah, o pomladih, polnih upanja na dobro letino, o molitvah za obvarovanje doma in hleva ter živine. O vsem dobrem, ki vedno premaga zlo in strah …
In vse te zgodbe so se me zelo prijele, zarezale so se mi v glavo in v zmedeno in hrepenečo otroško dušo.
Veliko tega me je spremljalo tudi na poti v Šemar in me plašilo. Ob poti sem tu in tam videla močerada, malega črnega kuščarja z velikimi rumenimi progami – natanko tak je bil v babičinih povestah. Pisan, črn z rumenimi progami ob straneh in zelo strupen. Vsako srečanje s psom, vsak dotik njegovega smrčka je bil usoden.
Tekla sem po ozki, kamniti poti navzdol in preskakovala kamenje, da je pokrovček moje kanglice kar pel. Poplesaval je sem in tja, prav strašljivo je bilo.
Kmalu sem zagledala veliko betonsko korito, kamor smo gonili živino. Bilo je tisti čas eno redkih napajališč.
Nedaleč stran pa je izpod skale tekel studenček. Ozka pločevinasta cev je bila napeljana tam in nad tisto cevjo, nad tisto cevko je bil zvit košček vrbovine, da je bila voda čim bolj naravna in čista.
Če sem hotela priti do tja, pa sem morala stopiti še malo dlje v razraščen gozd.
Bilo je vedno bolj temno. Pozen večer je že bil, zdelo se mi je, kot da nebo leze nekam k tlom, naravnost name. Končno sem le zagledala studenček, stopila sem zraven in pod ozek, tanek curek podstavila kanglico.
Zapelo je v hladen in trd pozno pomladanski večer in v moji glavi tudi. Stisnila sem ustnice in vsa prestrašena zamrmrala molitev. Vedno bolj naglas.
»Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj,
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!«
in tako do konca. Ko sem spet pogledala navzgor, v vrhove dreves, mi je red oči prišla podoba z moje stare frčade na vrhu. Na steni tam je bila slika. Na sliki dva bosonoga otroka stopata čez nevarno deročo vodo po leseni brvi. Brv je že zelo stara, veliko desk je že zlomljenih, onadva pa vseeno stopata čez. Ni ju strah! Nad njima lebdi angel z velikimi perutmi in ju spremlja.«Bo tudi mene spremlja angel, če ga prosim?« pomislim tresočih rok in ust. »Seveda me bo, samo naprej moram!«
In res stopam naprej s svojo kanglico, manj me je strah in kar naenkrat vse postane boljše in lepše.
»Prinesla bom to vodo! Bom!« si rečem naglas.
In res je bilo tako!
Prinesla sem vodo in babica jo je v dolgih, hlastnih požirkih spila. Kljub temu pa je kmalu zatem za vedno odšla od nas …
V mojem spominu pa ostaja vse to kot zvezda na nebu. Nekaj lepega in nekaj dobrega!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 29.

Naposled sem si le vzela čas, da izpolnim tetino željo. Že dolgo si je želela iti na hribček Svetega Petra nad Begunjami. Pa je vedno prišlo kaj vmes. Enkrat sem varovala bolnega vnuka, drugič smo popravljali hišo, tretjič sem imela kakšne druge obveznosti.
Nazadnje mi je rekla: »Če se boš še dolgo obotavljala, ne bom dočakala tega svetega Petra ...«
Tako sva jo sredi tedna z mojim malim vnučkom Aljažem presenetila, jo tako rekoč iztrgala iz gospodinjskih opravkov, ki jih je še vedno lahko sama zmogla, in jo odpeljala v Krpin, na začetek vzpona.
Sicer pa teta sploh ni bila prava teta, ampak sorodnica v bogve katerem kolenu. Vse prezgodaj je izgubila moža in ker nista imela otrok, je svojo ljubezen razdajala vsem v svoji okolici. Neštetokrat smo dobili njene kot papir tanke rezance pa vložene gobice, ki je bila sama nabrala, sadike paradižnikov, rdeče pese in zgodnje solate. Rada je s seboj na ‘romanje’, kot je temu rekla ona, vzela otroke, zdaj te, zdaj druge nečake, nečakov otroke in vnuke. Vse dokler je mogla ...
Cerkev sv. Petra je vidna že od daleč. Poimenovali so jo tudi Cerkev na Gori. Na 839 metrov visokem hribu nad Begunjami ima izredno lego na travnatem pomolu, od koder je čudovit razgled na celotno radovljiško kotlino in vso okolico. Človek vajen hoje se vzpne do cerkvice v tri četrt ure ali celo pol ure. Mi smo porabili veliko več časa, saj smo hodili počasi in se pogosto ustavljali. »A ti si tista teta, ki je mojega atija nesla v naročju od doma na Brezje?« se je pozanimal Aljaž. »Ja, ampak tedaj ni bil tak hrust kot je zdaj. Bil je majhen in čeveljci so ga ožulili, ubožčka ...«
Aljaž je tekel naprej, lovil metulje, pa se spet vračal k nama, tako da je naredil vsaj še dvakrat toliko korakov kot medve. Bil je eden tistih čudovitih pomladnih dni, kakršne je teta imela tako rada. Prepričana je bila, da se takrat, ko so gore sveže zarisane na sinjini neba, tudi človekova misel zbistri in se delo hitreje opravi.
Prisopihali smo do klopce ob cerkvici. Aljaž je že plezal po stopnicah. Teta je globoko zadihana sedla. »Oh, te moje kosti ... Vse dni me bolijo,« je zavzdihnila. Aleš je naslonil nanjo in jo vprašal: »Če te tako boli ves dan, kako se lahko ves čas smeješ?« Teta se je nad njegovo glavo spogledala z mano, jaz pa sem v zadregi odvrnila: »Če misliš, da sem mu jaz naročila, naj te to vpraša ...«
»Nikakor,« me je pomirljivo potrepljala po roki. »Samo otrok lahko vpraša tako naravnost in iskreno.« Aljažu pa je rekla: »Veš, fantič, moja bolečina se smeha boji. Če sem dobre volje, je bolečina pol manjša.«
»Potem te bom pa večkrat požgečkal, da se boš smejala,« je obljubil Aljaž in kot čmrlj odbrenčal na travnik med cvetje.
Molče sva zrli v svet pod nama. Videla sem, da teta neslišno premika ustnice kot v molitvi. Vasi so bile sredi pomladnega zelenja spete s cestami kot s trakovi, v daljavi je bilo videti leški in radovljiški zvonik, v soncu so se bleščale ravne streh novih velikih trgovin.
Stopila sem do bližnje kmetije po ključ cerkve. Ko sem se vrnila, je teta Aljažu pripovedovala, kako so v času turških vpadov opozarjali na bližajočo se nevarnost s kresovi po vseh okoliških gričih.
Vstopili smo v cerkvico. Skozi okno je padal sončni žarek in razsvetljeval prostor. Teta se je vsa zamaknjena sprehodila vzdolž čudovitih fresk iz šestnajstega stoletja s prizori iz življenja apostola Petra. Freske so najobsežnejše delo Jerneja iz Loke.
»Gremo, gremo!« je priganjal Aljaž in me vlekel proti vratom. »Počakaj še malo, da se poslovim. Bogve, če nisem danes zadnjikrat tukaj!« je rekla teta in se počasi še enkrat sprehodila po svetem prostoru in z očmi božala poslikane stene. »V duši mi je tako lepo ... Ali lahko počakata še malo?« je zaprosila.
Seveda sva jo počakala, dokler ni z globokim vzdihom zapustila cerkev. Zunaj je še enkrat s pogledom šla po svojem najljubšem svetu, čez polja, travnike, vse do gozdnate Jelovice. V tem poslavljanju je bil tihi zbogom in njene oči so postale žalostne. Aljaž je ujel murenčka in ji ga prinesel stisnjenega v pesti: »Na, da boš spet vesela!« »Saj sem,« ga je pobožala po laseh. »Še bolj pa bom, ko ga boš spustil nazaj v travo.«
Še tisto jesen je umrla. Dogovorili smo se, da bomo na praznik svetega Petra in Pavla, ko bo maša na prostem, z vso družino šli gor in se hvaležno spominjali naše ljube tete.
Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 56.

Noč se je prevesila v drugo polovico. Bila je še trda tema, prepojena s tišino. Kljub zunanji tišini in miru ni mogel zaspati. V njegovi notranjosti je močno vrelo, na dušo so trkale besede maminega pisma. Utrujen se je obračal v postelji, na silo zapiral oči, prešteval do deset in nazaj ter si v mislih prepeval priljubljeno staro uspavanko, a spanja od nikoder. Noč se je vlekla in vlekla. Zdelo se mu je, da ji ne bo konca. Vsega nemirnega je neka skrivnostna sila dvignila z ležišča. Prižgal je nočno svetilko in segel pod vzglavnik po mamino pismo. S tresočimi rokami ga je razgrnil pred seboj. Čeprav ga je znal že skoraj na pamet, je znova bral vrstico za vrstico.

Položil je pismo na svoje prsi in ga z obema rokama trdno priklenil nase. Pomislil je na očeta in mamo. Močno ga je zabolelo pri srcu. Dobro je poznal njuno zgodbo o tem, kako dolgo sta ga pričakovala. Mama je prvega otroka izgubila kmalu potem, ko je zanosila. Potem sta z očetom dolgo čakala in upala. V vseh tistih letih sta spoznavala, kako prazen je dom brez otroškega smeha in joka in prestajala sta vso kalvarijo bojazni, da morda ostaneta za vedno sama. Šele po desetih letih se jima je nasmehnila sreča. Rojstvo sina je bil največji blagoslov, ki jima ga je podaril Gospodar življenja. Skrbno sta ga vzgajala v delovnega in poštenega človeka. Brezmejno sta ga ljubila.
Ko je pomislil na Lucijo, ga je še huje zabolelo pri srcu. Iz sosednjega kraja je bila. Na videz sta se poznala že kot otroka. Ko sta odrasla, je njuno poznanstvo preraslo v iskreno prijateljstvo, nato pa je vzklila ljubezen. Čutila sta, da drug brez drugega ne bosta mogla živeti. Začela sta se pogovarjati o poroki. Gotovo bi bil zdaj že skrben gospodar lepega hribovskega posestva s čudovito ženo ob sebi, s katero bi morda vzneseno pričakovala novega družinskega člana, če se tok načrtovanih dogodkov ne bi zasukal v drugo smer. Na praznovanju sodelavčevega rojstnega dne je spoznal Rosano. Mlada lepotica ga je tako dolgo vztrajno obletavala, da je naposled izgubil glavo. Iz mesta je bila, gosposka, vzvišena in izredno lepa. Začela sta se sestajati. Kmalu zatem se je doma hudo sprl z očetom, kar je bil povod za odhod od doma. V mestu si je poiskal skromno stanovanje, da sta lahko bila z Rosano čim več skupaj. Po začetni slepi zaljubljenosti je začel vse bolj spoznavati, da dekle ni zanj. Preveč različna sta bila po naravi, premalo podobnih interesov sta imela za skupno življenje. Med njima so se začeli majhni prepiri, ki so postajali vse hujši, dokler niso izzveneli v klavrnem koncu njune zveze.
Ta vihrava ljubezenska zveza, spor z očetom, beg od doma so bili kruti dogodki, ki so ga hudo prizadeli. V svoji takratni značajski šibkosti se jim ni znal izogniti. Zavedal se je, da jih bo prebolel šele čez daljši čas, pozabiti pa jih ne bo mogel nikoli. Trudil pa se bo, da zopet postane dobri stari Lovro, kakršen je bil prej: pošten, pokončen in močan.
V trenutku se je odločil. V potovalko je zmetal nekaj najnujnejših stvari, se praznično oblekel, zaklenil za seboj vrata stanovanja in odhitel na prostor, kjer je imel parkiran svoj avtomobil. Bilo je zgodnje nedeljsko jutro. Na jasnem nebu se je na vzhodu risalo zlato sonce in obetalo čudovit dan.
Počasi je vozil skozi mesto, šele ko je zavil na podeželsko cesto, je pospešil vožnjo. Čez dobre pol ure je bil že doma. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta, kakor da bi starši slutili, da pride. V veži se je srečal z mamo. Brez besed ga je prisrčno objela in komaj zadrževala solze sreče. Očeta je našel v dnevni sobi. Ležal je na kavču in zrl v strop. Sedel je k njemu. Poiskal je njegovo roko in jo stisnil v svojo. Prestrašil se je, tako brez življenja je bila. Počasi in premišljeno, tehtajoč vsako besedo posebej, je izrekel: »Oče, naj bo pozabljeno in odpuščeno, kar je bilo med nama... Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vaju zapustil. Žal mi je. Glej, zdaj sem se vrnil, vrnil za vedno!«
Povedal je, kar mu je ležalo na srcu. Globoko se je oddahnil. Tedaj je začutil, da mu je oče stisnil roko in se zazrl vanj. Nič obsojajočega ni bilo v očetovih očeh, le tiho veselje je sijalo iz njih. Sina je to pomirilo. Vlilo mu je pogum in moč. Kot bi imel krila, je poletel iz hiše in se naglo odpeljal.
Vozil je po vijugasti hribovski cesti mimo njiv, sadovnjakov in redkih hiš. Odkar je pred šestimi meseci jezen zbežal od doma, se ni več vozil tod. Pri srcu ga je stiskalo od bolečine. Negotovost ga je grizla in hromila. Pred gozdom je zavil na ozko pot, ki je vodila do skromne hiše. Izstopil je in skrušen ostal ob avtomobilu. Dolgo je čakal. Potem jo je zagledal: prišla je iz hiše in obstala na pragu. Bila je utrujena in bleda, toda iz njenih oči je sijal neki poseben žar. Ogrnjena je bila s širokim, lepo izvezenim modrim pledom. Pod njim so se razločno videli obrisi skrivnosti, ki je utripala pod njenim srcem.
Skoraj bi se zgrudil od presenečenja. »Lucija, spoznal sem, da te brezmejno ljubim. Brez tebe zame ni sreče v življenju. Odpusti mi, če moreš!« je skoraj kriknil. Potem pa ni mogel spraviti iz sebe nobene besede več.
Dolgo je upala, da se bo to zgodilo. Vrnil se je k njej. »Vse hudo zakopljiva globoko, sčasoma bo strohnelo,« je rekla odločno. Po licih so ji polzele solze veselja in sreče. Stopil je k njej in jo nežno prijel za roko: »Pridi, Lucija, greva k meni... greva k nam domov,« je rekel mehko in ji pomagal sesti v avto.
V kuhinji je bilo tiho in mirno. Sedeli so za mizo po prazničnem kosilu. Skozi odprto okno je sijalo opoldansko sonce. Mir je preplavljal štiri duše, tiha radost je sijala iz njihovih oči. Srca so poskakovala v veselem pričakovanju novega člana družine, ki se jim bo kmalu pridružil.
Lovro je pogledal po očetu in mami in z očmi obstal na svojem ljubljenem dekletu. Mnogo skrbi in žalosti jim je povzročil, a iz njihovih ust ni slišal niti besedice obsodbe. Hvaležen jim je bil za to. Tudi sam je molčal. V svojem srcu pa se je iskreno pokesal in se zaobljubil, da bo poslej vzoren sin, predvsem pa ljubeč in zvest mož ter skrben oče.
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 07, str. 53.

Skoraj ni bilo počitnic, da Jakob in Luka ne bi za kakšen teden odšla na deželo k dedku in babici. Tega sta se dečka zelo veselila, kajti pri dedku in babici je bilo vse drugače. Zdelo se jima je, da se je tam čas ustavil, saj ni bilo vsakdanjega hitenja, nikamor se ni mudilo. Dedek in babica sta bila vse dni samo njuna, družbo pa so jima delali bratranci in sestrične iz bližnje vasi. Največ sta se Jakob in Luka družila z Blažem in Zalko, ki sta bila njunih let. Skupaj so premerili vse poti v okolici, se potikali po gozdovih, si pripovedovali izmišljene zgodbe in si zaupali drobne skrivnosti, ob slabem vremenu pa si krajšali čas z računalniškimi igricami.
Tega pa dedek ni prenesel in hitro je našel zanje kakšno delo ali pa jih je vzel s seboj v svojo delavnico. Ko so bili še manjši, je pustil, da so zabijali žeblje v deščice, ki so jim prišle pod roke, ali prežagali vse, kar se jim je zdelo predolgo. Dedka to ni motilo, jezilo pa ga je, da jih ni mogel navaditi, da bi za sabo pospravili.
Ko so bili malo večji, jih je popeljal na krajše izlete po bližnji in daljni okolici. Ob odhodu jim je babica naročala: »Pa pametni bodite!« Vnuki so prikimali, kar je pomenilo, da se bodo lepo obnašali.
»Zakaj nam babica vedno tako govori?« je Jakob med potjo vprašal Blaža. »Mar nismo dovolj pametni?«
»Ne vem, kaj misli babica, ampak vedno, kadar gremo po kakšnem opravku, nam tako naroča,« je dejal Blaž, ki je babico bolje poznal.
»Včasih babica še doda: ‘Pa dobro opravite!’« je povedala Zalka.
Ko jim je naslednjič spet polagala na srce ta svoj nasvet, jo je Blaž naravnost vprašal: »Babi, kaj misliš s tem?«
Babico je vprašanje presenetilo. Kako naj na kratko pove, kaj obsegajo ta njena naročila in želje. »Mislim ... da ne počnete neumnosti, da delate, kakor vas učijo starši ... da ste dobri otroci.«
»A tako,« so rekli vsi hkrati in hoteli oditi.
»Kadar se kdo od vas odpravlja na pot, mu zaželim, da pametno ravna, potem pa ga spremljam z molitvijo,« je dodala babica. »Moja mama je molila za nas otroke in za svoje starše, njeni starši so molili zanjo in za svoje starše, jaz pa molim za vaše starše, moje otroke, in za vas.«
»To si nam že povedala,« je pohitela Zalka.
»Saj vem! Včasih pa se sprašujem, kdo se bo spomnil mene ...«
Blaž jo je začudeno pogledal: »Kaj misliš, da smo tako slabi? Mislim, da smo boljši, kot si misliš ti.«
Pohiteli so skozi vrata, ker jih je dedek nestrpno čakal.
Nad vasjo so zavili na stezo, po kateri so le redko hodili. Čez kakšne pol ure so prišli do potoka, ki je bil tudi sredi vročega poletja poln bistre vode. Bili so presenečeni, ko je dedek sedal na skalo ob potoku, ker so vedeli, da zanj pred uro hoje ni počitka. Snel je klobuk z glave, počakal, da so se okoli njega zbrali vnuki, nato pa z roko segel globoko v vodo, iz nje potegnil kamen in ga obdržal v svoji široki dlani.
»Glejte, kako lep je ta kamen.«
Vnuki so gledali, pa razen tega, da je bil kamen moker in gladek, niso opazili nič posebnega.
»Samo poglejte, kako je gladek in lepo oblikovan. Nikjer nobenega ostrega roba.« Vsi kamni v potočni strugi so takšni, so si mislili vnuki, rekli pa niso nič, ker niso vedeli, kaj ima dedek za bregom.
»V času, ki ga ni bilo malo, se je ta kamen brusil ob drugih, ker jih je tekoča voda premetavala sem in tja ... Podobno se dogaja tudi pri ljudeh. Brusimo se drug ob drugem. Pa tudi drugače imamo ljudje s kamni nekaj skupnega.«
»Dedi, ti pretiravaš,« se je zasmejala Zalka.
»Da smo podobni kamnom?« se je začudil Jakob.
»Od starejših možakov sem slišal, da so jim stari ljudje, ko so bili oni še otroci, pripovedovali, kako so gradili našo župnijsko cerkev. Takrat še niso zidali z opeko, ampak so uporabljali kamne. Zidavo je vodil izkušen gradbeni mojster. Hodil je po zidarskem odru in z železno palico udaril po vsakem kamnu, preden so ga vzidali. Če ni prav zazvenel, so ga morali zavreči.«
»Kamen naj bi zvenel?« se je čudil Blaž.
»Točno to! Če znaš pravilno udariti po njem, zazveni in s svojim zvokom sporoča, kaj se skriva v njem. Moj oče je za svoje veselje rad obdeloval kamen. Ko sem malo zrasel, sem mu kdaj pomagal. Včasih mi je naročil, naj kakšnega razpolovim. Od vseh strani ga je ogledoval, nato po njem z ogljem potegnil črto. “Po njej tolči in se bo razpolovil,” mi je rekel. Tolkel in razbijal sem s kladivom, pa nič. “Kar še udarjaj, slišim, da že drugače poje,” je dejal oče. Jaz pa nisem ničesar slišal. Čez nekaj časa me je opozoril: “Ali zdaj slišiš?” Udaril sem in poslušal: kamen je res spremenil glas in kmalu se je razletel na dva kosa.«
Dedek je malo počakal, kot da zbira besede za nauk svoje pripovedi. »Kdor zna poslušati, sliši celo kamen,« je dejal slovesno. Kaj šele žive stvari.«
»Mi ne pojemo kot kamen,« je ugovarjal Jakob.
»No, tudi ljudje se oglašamo podobno. Tistim, ki nam znajo prisluhniti,« je poudaril dedek.
»Prisluhniti moramo najprej sebi,« se je oglasila Zalka.
»To si dobro povedala! Vidiš, kamen tega ne more,« je zadovoljno pripomnil dedek. »Z leti se boste naučili marsikaj – tudi poslušati druge in sebe.«
»Dedi, kaj ne vidiš, da smo že odrasli?« je bil skoraj užaljen Blaž.
»Res ste že veliki,« je odvrnil dedek, »niste pa še odrasli.«
»Če ti tako rečeš,« je bolj zase rekel Blaž, ki ni hotel ugovarjati.
Dedek je pobožal kamen, ki ga je ves čas pestoval v roki. »Vesel sem, da ste veliko skupaj in se brusite drug ob drugem. Ko vas gledam, kako se imate radi, mi zaigra srce.«
Še enkrat je pobožal kamen, nato pa ga skrbno spravil v nahrbtnik. Ni povedal, zakaj, vnuki pa so uganili, da ga bo v svoji delavnici položil na polico, kjer ima spravljene same pomembne reči.
JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 92.

»Prihodnji teden bomo šli na božjo pot na Trsat,« je nekega dne naznanila mama vsej zbrani družini.
»Mama, bom šla lahko tudi jaz?« sem vprašala in moje vprašanje je bilo upravičeno: bila sem še majhna in večkrat so me pustili doma, če je bila pot naporna in je bilo treba veliko hoditi.
»Da, letos boš šla tudi ti.«
Potem so se usula vprašanja: »Kje je Trsat? Bomo šli peš? Kako veliko je morje? Je večje od našega Močila? Bomo videli ladje? Kakšna je Marijina nazareška hišica?« Ponavljala sem jih ves teden. Mama mi je potrpežljivo odgovarjala: da je za peš predaleč in se bomo peljali z vlakom, da je morje zelo veliko in mu ni videti konca, v primeri z njim je naše Močilo čisto majhna lužica, da je na Reki pristanišče in so tam velike ladje, ki plujejo po vseh morjih sveta, da nazareške hišice ni več na Trsatu, ker so jo angeli, ki so veliko močnejši kot ljudje, na božje naročilo prenesli drugam ...
»Mama, boš vprašala Marijo, kam so jo odnesli?« nisem odnehala.
***
Na prste sem štela, kolikokrat bomo še šli spat, preden gremo na Trsat. Podnevi in ponoči so se mi prikazovale čudovite slike: morja z ladjami, cerkve na Trsatu, predvsem pa hišice, ki jo angeli prenašajo po svetu. V tisti hišici je angel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala Jezusova mati. V njej je stanovala sveta družina: Jezus, Marija in Jožef. V njej je Jezus živel do svojega tridesetega leta.
Dočakala sem tisto zgodnje jutro, ki me je pozdravilo še vso zaspano, a vznemirjeno. Dolga je bila pot do vlaka – malo po nogah, malo po rokah, ki so me nosile – smo prišli na postajo. Z nami so šle tudi sosedove tete in veselje je bilo popolno. Na vlaku do Ljubljane in nato do Reke, sem občudovala iskre, ki so letele mimo oken, kadar je vlak vozil z vso paro, in so v temi tako lepo žarele.
Vožnja je bila kar dolga, zato sem – čeravno ne rada – vmes tudi zaspala. Ko me je spet popadel spanec, so me zbudili: »Heli, glej, Reka se že vidi!« Bil je čaroben pogled na morje luči v mestu, saj je bila še tema. Nečesa tako lepega še nisem videla.
Ko smo na Reki izstopili, se je že danilo. Čarobne lučke so počasi ugašale, pokazalo se je morje: do koder je segel pogled – voda. V vseh mojih sanjah ni bilo tako lepe slike! In ladje – kako velike so bile in koliko jih je bilo!
Potem smo šli proti Trsatu. Nasproti sta nam prišla dva črnca, temna kot čokolada, z bleščeče belimi zobmi. Če me ata ne bi nosil na rokah, bi se ju ustrašila – takih ljudi še nisem videla.
Prišli smo do stopnic in se začeli vzpenjati. Pravijo, da jih nikoli niso točno prešteli, a da jih je okoli petsto! Hodili smo in hodili, dišalo je po morju, po oleandrih, lovoru, in ne vem, po vsem čem še. Bilo je tako lepo, da bi kar naprej hodila po teh stopnicah. Toda namenjeni smo bili k Mariji, v njeno cerkev.
Cerkev je bila polna ljudi, tiščala sem se k mami in atu, da ju ne bi izgubila v množici. Spomnim se vonja kadila in zatohlega zraka, petja, procesije, ki se je z nami vred po kolenih vila okrog Marijinega oltarja. Z očmi sem iskala hišico, pa je ni bilo nikjer. Dolgo smo bili v cerkvi, a mi ni bilo težko, saj je bilo toliko lepih slik, kipov in drugih predmetov, ki sem jih občudovala. Počutila sem se tako lepo, varno, sproščeno ko doma.
Vrniti se je bilo treba v mesto. Bilo je vroče, sonce je pripekalo, ko smo sedeli na klopi na nekem trgu in gledali morje in ladje. Še danes v meni veselo zaigra, kako lepo nam je bilo na tisti klopi pod velikimi črnimi senčniki in smo jedli dobrote iz naših torb. Mimoidoči so nas gledali in se nam smejali, mi pa smo se smejali z njimi. Danes bi to slikala, takrat pa sem si sliko lahko le vtisnila globoko v spomin.
Na poti domov sem mamo spraševala, kaj ji je rekla Marija, kje je njena hišica. Mama mi je odgovorila: »V vsakem srcu, tudi v tvojem, je Marijina hišica in v njej bivata Marija in Jezus, če ju imaš rad, če je srce čisto, brez greha, in če se rad pogovarjaš z njima v molitvi. Če se pa srce umaže z grehi, to hišico zapustita in ostane prazna. Ko boš dovolj velika, boš šla k spovedi, grehi ti bodo odpuščeni in Jezus se z Marijo vrne v to hišico v srcu.« Takrat sem sklenila, da se moram truditi, da bo moje srce vedno lepo pospravljeno in čisto, da ga Jezus in Marija ne bosta nikoli zapustila.
Lepi spomini me vežejo na Trsat. Želim si, da bi spet šla tja na romanje. Morda mi bo uspelo. Vem, da bo vse drugače, da bom vse doživljala z drugimi očmi, saj je od prvega romanja preteklo že več kot pol stoletja.
Papež sv. Janez Pavel II. je na Trsatu rekel: »Družina je prihodnost Cerkve in naroda!« Zato bi Mariji izročila v varstvo svojo družino, svoj dom, pa tudi širšo družino – našo župnijsko skupnost, saj je trsatsko svetišče spominski kraj Svete družine, hrvaški Nazaret. Ko si na Trsatu, si na svetem kraju. Božja Previdnost ga ni izbrala za stalo prebivališče Marijinega doma, vendar je Marija na tem kraju večkrat na čudežen način uslišala verne romarje. O tem govorijo številne podobe in predmeti, ki so jih darovali častilci trsatske Matere Božje v zahvalo za uslišane molitve.
Božja in naša Mati Marija, prosim te, bogato poplačaj v nebesih mojim staršem, ki so mi vsadili v srce ljubezen do tebe in tvojega Sina Jezusa.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 44.