»Tako je prav, Bojan! Delo te bo okrepilo,« ga je ves vesel nagovoril sosed.
»Držati lopato v roki – o tem sem sanjal dolge dolge mesece,« je počasi odgovoril Bojan.
»Kaj pa sploh delaš tu za cesto? Boš zasadil živo mejo?«
»Ne, ne ... Saj ne vem, kako naj razložim, S prijateljem bova nekaj naredila.«
»Nekaj naredila?« se je začudil sosed.
»Saj boš videl,« je dejal Bojan in počasi nadaljeval z delom. Sosed je samo skomignil z rameni in šel svojo pot.
xxx
Prvi motor, pravzaprav moped, je Bojan dobil od starega očeta za birmo. Mama je bila zaskrbljena, oče jezen. Reči pa si ni upal nihče nič. Nato je oče razsodil, da se vsak fant prej ali slej sreča z motorjem. »Bolje sicer slej kot prej,« je še dodal.
Po cesti se Bojan ni upal voziti, podil pa se je med travniki in po gozdnih poteh. Moped je bil star in ga je moral kar naprej popravljati. Razstavljal in sestavljal ga je, dokler ni nekega dne, na mamino veliko veselje, dokončno utihnil. Potem je varčeval za pravi motor. Komaj je dopolnil osemnajst let, je že naredil izpit in pripeljal domov pravi motor. Zdaj so bil vse bližnje in daljne ceste njegove. Motilo ga ni ne vreme ne prošnje ne opozorila.
»Nič se ne bojte,« je miril domače, »imeti moraš v oblasti sebe in motor.« Res je bil dober voznik, čeprav zelo hiter. Pametni divjak so mu rekli kolegi. Pa se ni imel vedno čisto v oblasti. Ko se je začel svet okoli njega zaradi hitrosti manjšati, ko je postajala cesta vedno ožja in ožja, je, čudno, izginjal tudi strah, ki se je spremenil v samozavestno drznost.
In poti so postajale vedno daljše in ceste vedno ožje. Kadar je zapeljal na domače dvorišče, ga je prevzelo veselje in ko je ugasnil motor, ni pozabil reči: »Hvala Bogu!«
Ko se je nekega nedeljskega večera že malo utrujen od dolge vožnje vračal proti domu, je na nepreglednem ovinku, ki ga je vedno prevozil s spoštovanjem, zagledal pred seboj mamo z otrokom. Takoj je vedel, da je padec neizbežen. Za spoznanje je zavil v levo, na vso moč zavrl in že je začutil, kako z motorjem na sebi drsi po cestišču. Za hip je pred seboj zagledal steber ograje. »Samo da ne bi udaril z glavo!« je še pomislil, potem pa se je svet zanj končal in okoli njega je bila ena sama tema.
Ko se je okoli njega začel čisto počasi delati dan in so od nekod prihajali šepetajoči glasovi, ni vedel, kje pravzaprav je. Ni vedel, ali res kaj sliši, ali se mu vse skupaj samo dozdeva. Vseeno je skušal nekaj odgovoriti, ampak besede so ostale samo v želji.
Potem so postajali obrazi vedno manj megleni in besede vedno bolj jasne. Pa se je spet pogreznil nazaj v nekakšno praznino, ki je ni bilo konca. Odhajal in vračal se je, da so zdravniki dejali, da lahko upajo le še na njegovo voljo in mladi organizem.
Čez čas je prepoznal dekle pa mamo in očeta, za sestro pa že ni vedel, kam naj jo da. Vsi, ki so se sklanjali nadenj, so imeli tako zaskrbljene oči, da se jih je skoraj ustrašil.
Ko ga je obiskal prijatelj Janez, s katerim sta prevozila nič koliko kilometrov, se je počutil za spoznanje bolje.
»Kaj pa ti tukaj poležuješ?« ga je nagovoril, ko je skrivoma ogledoval cevke in cevčice, ki so bile napeljane vsepovsod.
»Menda so me pripeljali sem razstavljenega na delce!« je s težavo in nerazločno spravil iz sebe Bojan.
»Pretiravaš kot vedno. Zdaj, ko so te spet sestavili, se poberi in pridi nazaj med nas.«
»Janez, raje mi odkrito povej,« je počasi in zaskrbljeno dejal, »kako je z menoj? Če domače kaj vprašam, dobijo solzne oči.«
»Vse je v tebi! Kolikor vem, nikoli nisi obupaval.«
»Bojim se, da se moja pot počasi izteka,« je tiho dejal.
»Kakšne se ne znebiš! Da se tebi pot izteka?« Janez je malo pomolčal. »Se spomniš najinega lanskega potepanja po Notranjski?«
V sobo je pogledala sestra in namignila, da morata pogovor končati. Janez ji je z roko pokazal, da bo hitro šel.
Bojan je še vedno premišljeval.
»Ustavila sva se,« je nadaljeval Janez, »ker je bil tako lep pogled na pokrajino. Ti pa si ob cesti opazil s kamenjem obzidana železna vratca, za njimi votlino, nad njo pa je stal križ. Pogledava, prebereva napis na vratcih in vidiva, da je to pravzaprav kapelica. Postavili so jo otroci in sorodniki, da so izpolnili zaobljubo, ki jo je na Teharjah naredil oče. In rečeš mi: ‘Kot da bi gledal Kristusov grob, iz katerega je vstal!’ Jaz pa ti odgovorim: ‘Blagor tebi, ko se tvoja pot ne konča v grobu!’«
»Nekaj si spustil,« se je je skušal nasmejati Bojan, pa mu ni uspelo. »najine pogovore o teh stvareh si vedno začel: ‘Saj veš, da nisem veren, ampak ...’«
»Pustiva to. Ampak nekaj moram priznati: tam, kjer se meni svet konča, se vam, se tebi šele začne. Razumeš. Tvoje poti ne bo konec, tudi če bi se slučajno, res slučajno, končala.«
»Kaj mi hočeš povedati?«
»Da boš s tvojo trmo preživel, sicer pa boš živel ... no, ti bolje veš, kako in kaj, saj veš, da jaz nisem veren.«
»In to mi moraš povedati ti?«
»Samo spomnil sem te.«
Bojan je zaprl oči in kar nekaj časa molčal, da je Janez že mislil, da je zaspal. »Veš, kaj mi je prišlo na misel?« je nazadnje potiho dejal. »Če preživim, bom doma ob cesti postavil prav takšno kapelico.«
»Kaj pa govoriš – če bom preživel! Boš! In potem se bova skupaj zapeljala tja na Notranjsko, vse lepo izmerila in prosila lastnike, če lahko postaviva prav takšno stvar.«
»Veš, kaj bova postavila v votlino?«
»To bom prepustil tebi. Mene ne mešaj v to, saj veš, da nisem veren.«
Bojan je pomolčal, nato pa dejal: »Samo kip vstalega Zveličarja bo v njej.«
Vstopila je sestra. Bolj odločno kot prej.
»Skrbne sestre imate tu,« je hitel Janez. »Pravi, da je konec obiskov.«
Na hitro sta se poslovila. Med vrati mu je še pomahal in veselo pomežiknil. Komaj pa je tiho zaprl vrata za seboj, je skril obraz v dlani, da ne bi kdo videl solz v njegovih očeh.
»Saj nisem veren. pa te vseeno prosim za Bojana. Kdo drug mu bo težko pomagal.« Naredil je še nekaj korakov. »Lepo te prosim!«
xxx
Komaj je sosed odšel, je za ovinkom zaropotal motor. Janez mu je že od daleč mahal in nekaj vpil.
»Kaj pa tako kričiš?« je bil Bojan radoveden, ko je prijatelj pripeljal do njega.
»Kip vstalega zveličarja, kot mu ti praviš, sem našel. Ti rečem, imeniten je. Iz umetnega marmorja. Bel kot sneg.«
»Kje si ga dobil?«
»Veš, to je pa dolga zgodba. Kup naključij. Ti bi rekel kar čudežev. Ti bom že vse povedal.«
»Ampak saj nimam še nič narejenega. Glej, nekaj lopat sem zasadil, pa sem že utrujen.«
»Zopet jamraš! Čas vendar ni tvoj gospodar. To si se menda zadnje čase že naučil!«
»Pa ne samo to! Svet se je v marsičem spremenil.«
»Saj veš, da nisem veren, ampak zadnje čase ... Pustiva to! Daj mi že to tvojo lopato!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Bila je zgodnja pomlad, lahko bi rekla še kar zima, toda sonce je sijalo in bilo je kar prijetno. Vse je že brstelo in ptički so veselo prepevali, saj je bil čas njihove ženitve. Moji so vsi odšli od doma, zato sem začutila veliko osamljenost.
Nekega jutra sem bila še posebej čudno razpoložena, zato sem potihoma izgovorila prošnjo: »Ljubi Bog, pošlji mi nekaj, kar mi bo v kratek čas!« Čakala sem, toda nič ni bilo.
Drugo jutro, ko se je že danilo, je skozi priprta vrata balkona nekaj priskakljalo v sobo. Slišala sem, da je nekaj pikalo po tleh. Nato je zafrfralo in drobna sinička je priletela ter sedla meni na prsi. Nisem mogla verjeti, ko je začela z moje odeje zobati drobtine, ki so ostale od zajtrka. Bila sem presenečena in obenem vzhičena in mislila sem si, da je to uslišanje moje ponižne prošnje.
Tako je prihajala vsako jutro in vedno bolj se mi je približala. Ni bila več plašna, tako da sem jo lahko ogovorila in pobožala s prstom. O siničkinih obiskih in čiščenju ostankov drobtin sem povedala možu, ki pa se je nasmejal in pripomnil: »Imaš pa bujno domišljijo!«
Neke nedelje zjutraj, ko je mož malo poležal, je sinička zopet priletela k meni in, kot vsako jutro, očistila odejo. Nisem si upala poklicati moža, ker sem se bala, da jo bom prestrašila. Sinička pa je po opravljenem delu pri meni, odšla proti moževi postelji in mu sedla na prsi. Tudi on si ni upal spregovoriti, da je ne bi pregnal. Jaz sem jo gledala in bila tiho. Sinička je zaščebetala in odskakljala skozi balkonska vrata.
Po tem dogodku je ni bilo več. Mislila sem, da je ne bom več videla. Toda ni bilo tako. Nekega jutra je priletela v družbi treh mladih siničk. Ob pogledu nanje so mi pritekle solze, ker sme spoznala, da je vzgajala svoje mlade tako, da se niso bale ne mene ne moža. Vse do poletja so naju obiskovale in čistile drobtinice. Sčasoma, po nekaj dneh, so prenehale prihajati, vsak dan ena manj. Ne vem, kaj se je zgodilo, toda siničke z mladimi ni bilo več.
Bila sem hvaležna Bogu, da mi je poslal tako drobceno in tako prijazno ptičko, ki mi je vso pomlad do poletja krajšala jutranjo osamljenost.

BLATNIK, Janja (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 62

Pred evangelijem smo vstali in veselo zapeli alelujo. Pozorno smo prisluhnili božji besedi. Danes nam je govorila o sejalcu.
Sejalec v pravem pomenu besede mi je zelo blizu. Z lahkoto si predstavljam tistega na njivi, saj tudi sama rada brskam po zemlji, pa tudi onega, ki seje Božjo besedo in se ne utrudi. Veliko ljudi poznam, ki jim je to življenjsko poslanstvo in po njih se zgledujem, ko mi zmanjkuje moči za vztrajnost pri vzgoji svojih otrok.
Domov grede sem si vzela čas in nisem hitela. V mislih sem se vračala v eno od tistih pomladi, ko sem dobila svoj košček zemlje, na katerem sem pridelovala zelenjavo za svojo mlado družinico, tako čisto samostojno, brez pomoči in seveda, če se le da, brez nasvetov. Napuh je kar gorel v meni: vse zmorem sama!
Topli pomladni sončni žarki so radodarno sipali svojo toploto na premraženo zemljo. Dobra volja je ob obilici sončnih dni kar kipela. Zvončki, tudi tisti v osojnih legah, so že odcveteli in iz čebelnjakov je bilo slišati prijetno brenčanje. Čebelicam se je mudilo na toplo sonce.
Tudi mi vsi, ki čutimo in živimo z naravo, ki z veseljem grabimo v njeno nedrje in sveže zorano prst, smo bili že vsi v pričakovanju prvega sajenja.
V trgovini sem nakupila raznovrstnih semen in čebulic, ki jih bom v kratkem lahko položila v sveže spočito zemljo. Naredila sem si načrt in vrstni red za delo. Eno od prvih semen, ki sem jih želela posejati, je bil peteršilj.
Ni šlo vse po mojih načrtih. Presenetilo me je deževje, ohladitev in celo nekaj centimetrov snega. Marec je tako hitro ostajal za nami, ko sem krepko v aprilu končno dočakala primerno vreme in v zemljo posejala kupljena semena, najprej seveda peteršilj.
Nekaj časa sem pustila moje posevke počivati, potem pa sem vsak dan ogledovala njihovo rast. Vse se je že kazalo iz zemlje v obliki nežnih bodic in srčastih lističev. peteršilja pa ni bilo od nikoder. Po štirinajstih dneh so se krhke rastline že jasno razlikovale in dobivale vsaka svojo obliko, le peteršilja še vedno ni bilo.
»Mogoče seme ni bilo zdravo, mogoče ni bilo prav skladiščeno ali pa posejano v premrzlo ali v premokro zemljo? Le kako, da druge stvari tako dobro rastejo? Kaj sem naredila narobe, na kaj nisem bila dovolj pozorna?« sem sama pri sebi premlevala vsa nestrpna. Počakala sem še en teden. Nič.
Na poti iz službe sem se ustavila v vrtnarskem centru. Kupila sem tri sadike že krepko zraslega peteršilja in ga popoldne posadila na prostoru, kjer je bil neuspešen posevek. Brez peteršilja pa res ne morem biti!
Delo v službi in deževno vreme sta mi preprečila, da bi bila na svojem koncu zemlje bolj pogosto. Še en teden je hitro minil.
Razveselila sem se proste sobote in lepega vremena in že zgodaj dopoldne odšla v ‘kontrolo’. Presenečenje! Peteršilj ki sem ga bila posejala, je zelo lepo ozelenel in že zapolnil svoj kos gredice. Tudi posajeni je lepo rasel in kar naenkrat je kazalo, da bom imela peteršilja za izvoz!
»Ja, kaj si pa mislila, da bo čez noč zrasel in ga boš takoj nabirala v šopih. Peteršilj pa ja dolgo kali. Pusti mu čas in malo potrpi, pa bo. Ti si naredila vse, kar je v tvoji moči, sedaj pa pusti, da raste, kot je njemu dano. Svoje si naredila, sedaj pa dovoli, da naredi še tisti, ki daje rast,« me je podučila soseda.
Potrpljenje, to je potrebno tudi pri sejalcu v prenesenem pomenu. Bolj ko otroci odraščajo, več potrpljenja potrebujem in bolj jasno mi postaja, da se ne smem zanašati le na svoje moči. Čedalje bolj razumem, da tudi otroci, ki jim tako ‘radodarno’ sejem želje, prošnje in ukaze, ne ‘kalijo’ enako. Enemu je dovolj kratko izražena želja, drugega moraš za isto stvar bolj prositi, tretjemu pa ukazuješ, pa še vedno ni učinka – le slaba volja in veliko jeznih besed.
In kakšno razmerje med dobrim semenom in vztrajnim sejalcem je v meni? Tudi jaz sem seme, ki ga veliki Sejalec velikodušno seje. Sem rodovitna? Ali prosim Boga pomoči, da bo moj skromni prispevek dovolj, ko bo potrebno dajati sad?
In rezultat dobrega sadu je tudi, da mi Bog podeli milost, da postanem sejalec. Kakšen sejalec sem? Me preveč skrbi, kam bo padlo seme in kakšna je ‘zemlja’ ljudi, ki jim oznanjam; sem tudi jaz velikodušna in razsipna, ko oznanjam božjo besedo, in se zavedam, da je navsezadnje Gospod tisti, ki daje rast, ne jaz...
Poskrbeti moram samo za čim velikodušnejše sejanje in zato bom prav ponižno prosila: »Gospod, odpri mi oči, da bom videla priložnosti za vztrajno pričevanje o tvoji ljubezni in usmiljenju. Gospod, pomagaj mi, da velikodušno sejem tvojo besedo, in daj mi rast, saj sem tudi jaz le nebogljeno seme, ki brez tebe ne more vzkliti in rasti. Predvsem pa mi pomagaj, da se ne naveličam delati dobro, kajti če bom vztrajala, če se ne bom utrudila, bom ob svojem času žela.«
Dobri Bog, čudim se in strmim, ko vidim, da vsa pota vodijo k tebi! vse ti pride prav, da mi odpiraš oči. Tudi čisto navaden peteršiljček ti pride prav.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 48

Telefon je zabrnel. Župnik Matija je pogledal, kdo kliče. Karitas.
»Dober dan, gospod tajnik. Kaj imate dobrega zame?« ga sproščeno vpraša.
»Za majhno uslugo bi prosil.«
»Nič novega,« je bil župnik kratek in pripravljen na humor, kot vedno.
»Imaš jutri dopoldne čas?« se je pozanimal tajnik Janez.
»Nimam. Ampak zate si ga bom vzel.«
»Ne zame, ampak za nekega – klošarja.«
»Kako mu pa jaz lahko pomagam? Ti imaš vendar več možnosti.«
»Da bi ga pokopal.«
»Je bila to njegova zadnja želja, da ga jaz pokopljem?«
»Še poznal te ni. Želel je le, da bi bil cerkveno pokopan. Pa sem se spomnil nate, ki si dobra duša. Pogreb ne bo slovesen, niti ne bo veliko ljudi.«
»Se pravi: v družinskem krogu.«
»Ti in jaz bova njegova družina in nekdo od pogrebnega zavoda, ki bo opravil pogreb z raztrosom pepela. Nima ne sorodnikov, vsaj ne vedo zanje, nima groba, še manj denarja. Saj razumeš, kaj ti hočem povedati.«
»Seveda razumem. Boglonaj je mnogokrat največje plačilo.«
»Bojim se, da tudi tega ne boš deležen. Pa boglonaj tebi, da si uslišal mojo prošnjo.«
Da se mu mudi, je še rekel tajnik Janez in končal pogovor.

+++
Župnik Matija se je peljal proti pokopališču. Celo dopoldne je premišljeval, ali naj temu neznanemu brezdomcu spregovori nekaj besed in kaj naj izreče. Pa se je spomnil pridige svojega stanovskega kolega: »Vsak človek ima vsaj deste dobrih lastnosti. Če jih nima deset, jih ima pa devet. In če jih nima devet, jih ima osem. In če jih nima osem, jih ima sedem ... In če nima dveh, ima vsaj eno. Kajti o vsakem človeku morate misliti dobro.«
Ko sta z uslužbencem pogrebnega zavoda prišla do mrliške vežice, ju je tam čakal tajnik Janez. Nekaj korakov stran pa je stala gospa in držala za roko deklico morda desetih let. Župnik Matija je, tako kot vedno, spoštljivo opravil obred, nato pa so krenili proti travniku, namenjenemu za pogreb z raztrosom pepela. Uslužbenec pogrebnega zavoda v uniformi je nosil žaro, za njim je šel župnik Matija, poleg njega tajnik Janez, za njima pa je šla gospa z drobno deklico. Med potjo je župnik Matija premišljeval, da bi morala biti zdaj tista deklica pravzaprav v šoli, in da pokojni ni bil čisto brez sorodnikov.
Opravil je obred pri raztrosu. Presenetil je uslužbenca pogrebnega zavoda, ko je ta videl, da bo spregovoril. »Pokojnika nisem poznal, sem pa trdno prepričan, da je imel veliko dobrih lastnosti – če ne več, pa vsaj eno. Nikogar ni, ki ne bi imel v sebi tudi dobroto. Zato potrosimo z vsem spoštovanjem pokojnikov pepel na zemljo, ki ga verjetno velikokrat ni razumela.«
S tajnikom Janezom sta se po pogrebu skupaj vračala. K njima je pristopila gospa in še vedno držala hčerko za roko. »Hvala vam, gospod, za obred in za besede, ki ste jih izrekli,« je začela. »Veste, pokojnega sem komaj poznala. Včasih je prosjačil blizu naše hiše. Nič ne vem o njem. Mislim, da je bil večkrat lačen kot sit. Ko pa se je ta moja hčerka pred tedni vračala iz šole domov, jo je zvedavo opazoval. Ta človek, kateremu ne vem niti imena, je iz žepa vzel bombon in ji ga dal. Dal ga je, čeprav je bil gotovo sam lačen. Zato sva danes tukaj. Iz spoštovanja do tega dobrega človeka. Hvala vam za vašo dobro misel.«
Gospa in hčerka sta se poslovili, župnik Matija in tajnik Janez pa sta se spogledala.
»Ves čas sem premišljeval, zakaj sta prišli na pogreb,« je začel župnik.
»Jaz tudi,« je zamišljeno dejal tajnik.
»Veš, da me je njena izpoved pretresla,« župnik ni mogel skriti, da so mu njene besede segle globoko v srce.
»Veš, da se mi pri našem delu posplošene predstave o ljudeh pogosto postavijo na glavo,« je ugotavljal tajnik Janez. »Bogati so velikokrat pravzaprav revni in revni pogosto tako človeško bogati.«
»Kot midva sedaj,« je z nekim veseljem dejal župnik Matija.
»Pa hvala, da si sprejel ta pogreb,« je rekel tajnik Janez, ko sta se poslavljala.
»Daj no! Tebi hvala za povabilo,« je dejal župnik.
Pot domov mu je bila kar prekratka. Premišljeval je, kako se pravzaprav čudno vrti ta naš svet in kako bi lahko današnje doživetje vpletel v nedeljski nagovor, ki ga je od ponedeljka naprej, tako kot vsak teden, v mislil oblikoval in pilil.

J. Jarc-Smiljan,(zgodbe), v: Ognjišče 4 (2014), 24.
knjiga: Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 133.

Moja edina basen
Zimsko jutro. Zelo hud mraz. V modrikasti svetlobi je čudno brezčasje. Moj korak se lepi ob tla. Na grmu ob cesti nenadoma zaslišim čudno piskajoče šumenje. Začudim se in se ustavim. Na gostih vejah sedijo vrabčki in trepetajo od hudega mraza. Nikamor ne pobegnejo, kakor da se jim bliža neizbežni konec. Zasmilijo se mi v dno duše. Koliko ubogih, nemočnih – brezdomcev!
Na robu veje sedi eden izmed njih. Pogledam ga in podzavestno rečem: Moj ubogi Lukec ... Človek mora imeti ljubezen do vse narave, saj jo je ustvaril Bog.
Čas se obrne, kot bi trenil. Topel pomladni dan. Sedim za mizo prijetne gostilnice v središču mesta. Nad mano je modro nebo. Natakarica mi prinese kosilo. Nenadoma se izpod roba strehe spusti ptič, droben vrabček. Rad ima te radovedne živahne ptice, ki me spominjajo na upokojence in mlade pubertetnike. Vedno so glasni, prepirajo se med sabo. Vrabček sede na rob mize in me tako prijazno gleda – enkrat z enim očesom, drugič z drugim. O Lukec, kako je? Ali si lačen, rečem in odrežem košček okusne hrane. Stoji tam in me opazuje. Čudno – sploh se me ne boji. Z roko odščipnem drobec kruha in mu ga vržem pred kljunček. Hitro zoblje podarjeno hrano. »Ti moj mali brezdomec,« rečem prijazno.
Naslednji dan prileti. Gleda me in pogumno skoči na rob krožnika. Tako hlastno pobira mehak krompir. Stare dame so opazile dogajanje. Zadovoljno se smehljajo. Vse je navadno in nenavadno obenem.
Čez nekaj dni počasi hodim ob reki. Nenadoma opazim v travi na robu poti malega vrabca. Presenečen se ustavim. Čudno, da hitro ne odleti. Sklonim se. Ptiček se čudno zaletava v travo. Nikamor ne more. Vidim, da je brez ene nožice. Nekaj mu jo je odrezalo. Čudno zastokam. Sežem z roko in ga poberem. Čutim, kako mu burno razbija srce. Strah ga je. »Ti moj nesrečni Lukec,« rečem. Takoj se odločim, da ga bom odnesel domov. Tam ga nežno položim v košarico, lepo nastlano. Ponudim mu drobna semena in skodelico z vodo. In tako imam reveža v stanovanju. Odprem okno, da bo odletel, ko bo mogel in hotel. Človek mora imeti ljubezen do narave, ki jo je ustvaril sam Bog. Koliko bolnih, zanemarjenih brezdomcev spi pod mostovi in v starih, napol podrtih hišah. Nekega dne ga ni več, odletel je v svobodo. Ko grem mimo tistega starega grma, jih je polno na vejah. Ustavim se in pokličem. »Lukec, pridi!« Utihnejo. Debelo pogoltnem slino. V meni se koti čudaška zamera. Ne mara me. Takšen je, kot vsi ljudje. Bolje, da pozabim. Nehvaležnost vodi ta svet.
Naslednjega dne zaslišim čuden udarec ob okensko šipo. Vznemirjen pogledam, kaj se je zgodilo. Odprem. Na polici mojega okna leži mrtev vrabček. Vrnil se je. Ne, odšel je. Neprimerno je, da bi jokal. Tokrat ne bom jokal. Brezdomce zelo težko pokopljejo. Ni denarja, ni ljudi, ni prostora, ni žalujočih. Lahko bi ga preprosto vrgel v kanto za odpadke. Položim ga v staro šatuljo in odnesem do reke. Med kamenčki skopljem grob in ga odložim vanj. Takole gre igra narave, ki jo je ustvaril sam Bog. Nekje piše, da ljubi vse, celo brezdomne ptičke tega čudnega, žalostnega sveta.

Stanislav. Ognjišče (2016) 12, str. 54

Pravili smo mu Retar. Ne morem se spomniti njegovega pravega imena, mogoče ga sploh nikoli ni povedal. Retar je prihajal vsako leto v pozni pomladi. Ponavadi je prišel v dneh po veliki noči, v času, ko so žita že bila v tleh. Retar se je pripeljal s staro, že malo nadušljivo kobilo, ki ji je pravil Roža. Kobila Roža je vse pomladne dni vlekla po cestah lojtrnik, na katerem je bila visoko naložena suha roba. Retarjeva ponudba je bila zelo pisana in zelo priročna. Na vozu so bile vse tiste reči, ki so jih po kmečkih hišah potrebovali: grablje, vile, rešeta in sita, nekaj velikih čebrov in kadi in manjših čebric, pripeljal je tudi ročno pletene pohlebnice, podolgovate peharje, v katere so ženske dajale vzhajati kruh, in vedno tudi nekaj velikih ret.
Od vsega tega koristnega pa sem med vsemi rečni na vozu vedno pogledovala k veliki košari, v kateri so bile reči za nas, otroke. V tisti košari so bili ročno izdelani leseni konjički, z vozom ali brez njega, bleščeče živo rjavo in temno rdeče pobarvani, tako lično izdelani, da sem gledala v tisto kot v čudo. Vsako leto je Retar dodal kaj novega.
»Letos pa Retar zamuja,« je rekla mama, ko smo se na belo nedeljo spomnili nanj. »Prav danes bi moral biti tu!«
In Retar se je res prikazal! Ravno smo sedli h kosilu, ko je prišel. Jedli smo zunaj, v senci pod hruško, tista velika noč je bila topla in bela nedelja za njo prav bleščeče bela, tako je bila obsijana s soncem.
Ko je Retar na dvorišču ustavil, je Roža takoj zarezgetala in zakopala s kopiti, kakor da bi vedela, da je pri hiši, kjer bo dobila kruh in vrečo z rezanico in ovsom in da bo lahko počíla. Kramar je pri nas ostal en dan, včasih tudi dva.
»Kar bliže pripelji, Retar, bliže lopi!« je rekel ata, ko ga je zagledal. »Pa kobilo priveži v stog, k brani, pa sém pridi!« je zaklicala tudi mama. Retar je Rožo potisnil k brani, jo tam privezal, nam pomahal in s hitrimi koraki prišel k mizi. »Bog daj, Bog daj, no, kako smo preživeli leto?« je vprašal in vsem po vrsti stisnil roko.
»O, kar dobro smo jo odnesli, jeseni so bile po dolini poplave. Sem gor k sreči niso segle. Zdaj, spomladi, pa je vse suho. Zdaj, ko bi morala rasti žita, ni dežja!« je rekel oče zaskrbljeno.
»Ja, vsi malo jamrajo, vsi, no, jaz pa sem to leto ostal sam. Ženo je pobrala sušica. Sam sem ostal, to pa je hudo.« Retarjev nagubani obraz se je še bolj potegnil v gube, kar pomračil se je in nekaj časa je bilo okoli mize vse tiho. Slišale so se le čebele, ki so se že spreletavale med vejami hruške. »Ja, taka je božja volja, Retar,« je vzdihnila mama čez čas. »Včasih jo težko razumemo ...«
Vsi smo sklonili glave, Retar pa je še nekajkrat pokimal, nato pa vstal. »Malo ji bom dal jesti pa piti bo tudi morala,« je rekel in pogledal proti naši lopi, kjer je njegova kobila hrzala in obračala glavo, »Zdaj mi je ostala le še Roža ...« Ko je stopil bliže h kobili, je ta zarezgetala in se prestopila. »Oh, Roža moja, dobro, da imam tebe, tebi ni hudega,« je rekel in jo potrepljal po vratu in po črni, košati grivi.
»Ti ji prinesi vodo, jaz grem pa po rezanico,« mi je rekel oče in se takoj nameril na pod. Vzela sem vedro in šla v hlev natočit vodo. Kobili sem nesla vodo, z obema rokama sem držala ročaj velikega pločevinastega vedra, težko je bilo in voda je pljuskala čez.
Ko je Roža pila, pa sem jaz hitro stopila h kraju Retarjevega voza. To leto je bil tako založen in tako poln vsega mogočega, da sem kar strmela. Kakšno razkošje! Kakšen pogled na to barvitost in pestrost! Čisto spredaj so bili naloženi škafi, veliki spodaj, mali v njih, v stožcu. Bili so svetli, bleščeče beli, zraven škafov so bile položene grablje vseh vrst pa vile in rete. Velike, tudi iz svetlejšega lesa izdelane, zraven njih pa so bila naložena sita vseh vrst, največ je bilo majhnih, takih, s katerimi je mama vedno sejala moko za kruh, zraven sit pa so bile naložene košare. Košare so bile spletene iz vseh vrst protja, rumeno belega, temno rdečega, imele so velika ušesa in vedno pri vrhu pisane vzorce. Bili so tudi jerbasi vmes, pa nekaj čisto majhnih, okroglih košaric, ženske so jih rade kupovale okoli velike noči, da so v njih nosile k žegnu. Tudi sama sem imela takšno košarico.
Še posebej pa mi je bila zanimiva košara z igračami. To leto je Retar vanjo naložil vse mogoče, vse tisto, kar je naredil čez zimo. V košari je bilo veliko raznih piščali, vseh vrst vodnih mlinčkov, pisanih pajacev na vrvici, konjičkov in celo raglje so bile vmes. Nikoli pa ni manjkalo konjiča z vprego, pisanega konjiča z risano glavo in pisanim lojtrnikom zadaj. Takega sem dobila za darilo od njega lani. V drugi košari zraven so bili zloženi veliki in mali ribežni, zraven pa lesene kuhalnice in žlice.
Tako sem strmela v vse to, da nisem videla, da je Roža že popila in da mi je prevrnila vedro; toliko, da ni stopila nanj. K sreči je prav v tem prišel oče s poda z vrečo razanice in ovsa čez ramo in hitro pobral vedro in navezal kobili okoli glave vrečo z njenimi dobrotami. »Tako,« je rekel, »zdaj pa, če boš pridna in mi ne boš kopala pod lopo, dobiš na koncu še kos kruha!« In kobila je, kakor da bi tisto razumela, lepo in mirno jedla iz vreče rezanico in oves in zadovoljno prhala.
»Pridite,« sem zaslišala mamo, »bomo jedli!« Takoj sva bila pri mizi. Mamina kuha je bila dobra in bela nedelja je bila za nas še vedno praznik. Rekli smo ji ‘tamala’ velika noč, kar je tudi bila. Jedli smo domačo kurjo juho pa šunko, kuhano posebej za ta dan, na mizi je bila tudi potica in košarica s svežimi pirhi.
Retar je zadovoljno pokladal roke okoli krožnika in si tu in tam obrisal usta. »Pri vas pa še nisem šel mimo, da se ne bi najedel,« je rekel čez čas. »Dobri ljudje ste, Bog naj vam povrne!«
»Nič nimamo zato manj,« je rekla mama. »Čeprav ni vedno toliko na mizi. Danes je za nas še vedno velika noč, pa sem spekla potico in tudi nekaj pirhov smo še pobarvali. Na belo nedeljo ne smejo manjkati! Prazniki tako ali tako prehitro minejo. Pa tako lepi so!«
»Oh, pa kako lepi! Kako je bilo lepo doma, ko je moja še živela,« je spet začel Retar in odložil žlico. »Letošnja zima je bila zame žalostna, ampak ko grem po svetu, malo pozabim.«
Vsi smo mu prikimali. Ko smo pojedli, je mama odnesla posodo, Retar pa se je presedel, čisto na kraj klopi se je spravil, potegnil iz žepa pipo in tobak, nabasal svojo čedro in prižgal. Vonj mi je bil prijeten, kolikokrat sem se po tistem spomnila nanj. Mnogokrat!
»No, zdaj se bomo pa še malo zmenili o moji robi,« je začel Retar in potegnil vase dim in spet izpuhnil, da se je pokadilo v vrh naše hruške. »Nekaj boste kupili, nekaj vam bom dal, pa smo spet opravili za eno leto!« Počakal je še toliko, da se je vrnila mama, potem pa se je začela kupčija in barantanje. Tisti dan smo kupili vile, dva škafa, koš za nošenje trave, kupili smo dva jerbasa in dve pohlebnici. Pleteni sta bili iz koruzne slame in protja. Mami pa je podaril dve kuhalnici in košarico.
Jaz sem ves ta čas, ko so Retar in starši brskali po vozu, stala ob kraju in čakala. Kdaj bom na vrsti. Od Retarja sem že dobila konjiča z vozom, ragljo in piščal, kaj bo pa tokrat? »Zate imam pa letos nekaj posebnega. Počakaj, boš videla,« je rekel, se pripognil, z eno roko se je oprijel lojtrnika, z drugo pa zatipal v košaro z igračami. Ko se je zravnal, mi je ves vesel položil v naročje orglice. Velike, pisane orglice. »Na,« je rekel, »kadar boš najbolj vesela ali pa najbolj žalostna, sedi in si zaigraj. Vedno pomaga!«
Obstala sem in ostrmela. »Ali znaš narediti tudi orglice? Sam?« sem izjecljala in jih stisnila v naročje. »No, ne čisto sam,« je rekel Retar. »V vasi eden dela harmonike in tako. Pa sem mu jih naročil. Tako velikih se v štacuni ne dobi!«
»Seveda ne,« sem zašepetala, prijela orglice z obema rokama in jih takoj nesla k ustom. Pihnila sem in poskočila. Ni mi šlo najbolje ...
»Ali mar ne znaš igrati na orglice?« je rekel Retar. »Pri nas vsak otrok to zna. Saj ni težko.«
Še sem poskusila, lepo so zapele, a vse se je hitro končalo. »Počakaj, pokazal ti bom,« je rekel in jih nastavil na usta. Zaigral je neko melodijo, poznano in žalostno, tako lepo je zaigral, da smo se kar spogledali in molčali. Retar pa je igral naprej, z nekim posebnim zanosom, tiho so zvenele orglice v nedeljski popoldan, v lep praznični dan, tako lep, da me je kar stiskalo v prsih od sreče in navdušenja. Ko je odložil orglice na mizo in jih potisnil proti meni, mi je resno rekel: »Ko pridem prihodnjo pomlad, pa le glej, da boš znala igrati! Vsaj pet pesmi se nauči! Celo leto imaš čas.« Vzela sem orglice in mu prikimala.
Retar je počasi vstal od mize, se zahvalil za kosilo in nameril h kobili. »Da bi mi le Bog ohranil še malo zdravja in to mojo žival, da bova lahko spet šla na pot. Pa ne vem. Božji načrti so včasih drugačni od naših ...«
»Kar zdrav se mi vidiš, tudi kobila ni še tako stara, da ne bi zmogla tvojih fur okrog,« je rekel oče. »Le dobro skrbi zanjo, pa bo.«
»Saj to tudi jaz mislim,« je rekel Retar. Odlomil je kos kruha, ki mu je ostal od južine, in ga nesel kobili. »Tako rada ga ima,« je rekel. »Raje ga sam ne jem, samo da ga Roža dobi kakšen grižljaj.«
Mama se je vrnila iz kuhinje, prinesla v papir zavit kos mesa, kruh in pirhe in postavila predenj na mizo. »Za malico bo,« je rekla. »Da ti ne bo treba tako hitro ustavljati.«
Retar je potegnil iz žepa ruto, rdeče pikčasto, tako je nosila naša mama, zavozlano zad na tilniku, razgrnil jo je po mizi in nanjo lepo naložil kruh, slanino in pirhe, vse skupaj je povezal, naredil je vozel na vrhu in pokimal vsakemu posebej. »Tale ruta je od moje rajne, povsod me spremlja,« je rekel in se nasmehnil. »Hvala vam, Bog lonaj,« je nazadnje stisnil skozi orumenele zobe in šel h kobili. Ko je sedel na voz, nam je pomahal in meni še enkrat zaklical, da naj igram, da naj si tudi kaj zapojem zraven in da mi zaradi tega ne bo nikoli hudo. Pomahala sem mu nazaj in gledali smo za njim, dokler se ni skril za ovinkom.
»Težko je zlezel na voz, zelo težko. Ne vem, če bo Retar drugo leto še lahko šel okrog,« je menila mama. Oče je molčal in ji samo prikimal.
Ko se je popoldan nagnil v večer in se je čez Dobravco oglasil zvon, praznično in veselo, sem stekla na hribček nad hišo, sedla tam v travo in zaigrala. Seveda mi ni šlo najbolje, vendar me tam nihče ni slišal. Počasi, počasi pa sem le spravila skupaj star, lep napev in orglice so glasno in prijetno zazvenele. Kljub melodiji pa ni bilo nič lepšega od tistega zvonjenja domačega zvona čez dobrave in tople misli, da sem doma. Enkrat vmes sem pomislila na Retarja, ki je kar povsod doma, in če je zato tudi res srečen, potem pa sem nanj pozabila.
Bil pa je tisto leto res zadnjikrat pri nas ...
Ko so se mladi lotili obnove hiše in so pospravljali po podstrešju, mi je najmlajši vnuk prinesel orglice. Stare, zaprašene so bile, že leta ni nihče igral nanje. »Ali so tvoje orglice?« je vprašal. »Ja, pa so res! Lej no, lej, kje pa so bile?« »V omari na vrhu, tam, kjer smo zdaj podirali. Omaro smo odnesli dol, pa sem jih našel. Kdo pa ti jih je dal?« »Retar, potujoči kramar ... Ne vem, kako naj ti povem ... Včasih so spomladi prihajali s konji in prodajali suho robo po vaseh in tako ...« »S konji? Zakaj pa ne s terencem?« »Terenskih vozil takrat še ni bilo ...« »Aha ... No, če hočeš, jih spravi, te orglice. Saj jih nimam kaj rabiti!«
Vzela sem jih in spravila. Bog ve zakaj. Fant tako nikoli ne bo igral nanje, ga druge reči zanimajo. Motorji in računalniške igrice. Tudi govoriti o tem, kako ta skromna igrača lahko razveseli in melodija velikokrat potolaži, ni vredno. Mi ne bo verjel. Zdaj še ne. Mogoče kasneje, ko bo starejši. Ta današnji rod je pač drugačen in razumeti ga je treba. Na to hitro, prehitro spreminjanje sveta pa tako ali tako ne mrem vplivati ...

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2012) 05, str. 24

Bil je lep pomladni dan, ko sta se mlada zaljubljenca z roko v roki sprehajala po mestu. Njuna ljubezen je bila mlada in sveža, kot zelenje, ki je kukalo iz zemlje, poganjalo na drevju in grmovnicah. Nasproti jima je prišla mati z dvema otrokoma. Večji se jima je že od daleč smejal in ju veselo pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!«, kot da se poznajo že od nekdaj. Pritekel je k njima in presenečenega fanta prisrčno objel okrog kolen in še naprej pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!« Fantu je bilo nerodno in skušal se ga je čimprej otresti. Mati je videla, da mladeniču ni všeč otrokov objem in na silo ga je odtrgala od njega. Rekla je: »Oprostite!« in se z otrokoma oddaljila od mladega para.
»Zakaj si se bal tega otroka? Mar se ti ni zdel srčkan s svojimi malimi očki nad okroglimi lički in prijaznim nasmehom? Otroci s to prizadetostjo so dobrovoljčki in vse ljudi imajo radi,« je fantu razlagalo dekle.
»Nikoli ne bi maral imeti takega otroka, ki bi silil v ljudi in objemal vse po vrsti in me smešil pred njimi,« je odvrnil fant.
Dekle ni hotelo drezati vanj in je obrnila pogovor v drugo temo. »Ko boš imel svoje otroke, boš govoril drugače,« si je potihem mislila.
Kmalu sta se poročila in si obljubila zvestobo v dobrem in hudem. Žena je težko pričakovala spremembo v svojem telesu in jo po dolgem letu tudi pričakala.
»Noseča sem, otroka bova dobila,« je vsa srečna povedala možu.
»Kdaj boš lahko opravila tisti test?« jo je vprašal. »Čimprej uredi to zadevo, da bova videla pri čem sva,« je dodal.
»Čemu bi opravljala test, saj rezultat ničesar ne spremeni. Otroka bom rodila, pa če je zdrav ali ne. V nobenem primeru svojega otroka ne bom umorila,« je bila mlada žena odločna.
Ker je ni nehal nadlegovati s testom, je vendarle šla, da bi ga pomirila in mu povedala, da je vse v redu. Rezultat pa ni bil tak, kot ga je želela in pričakovala. Otrok bo prizadet! Vendar je vztrajala pri svojem, da bo tega otroka imela!
Mož pa jo je neprestano silil, naj že enkrat gre in odpravi otroka, dokler je še tako majhen, ko še nič ne čuti in je samo skupek celic. »Ne maram, da bi me kdo pomiloval: revež, kakšnega otroka ima!« je govoril.
»Zaradi tistega usodnega 21. kromosoma ne bom ubila svojega otroka. Nikoli!« je odločno povedala.
Spoznal je, da je ne bo pregovoril in ji zagrozil: »Otrok ali jaz! Odloči se«!
»Izbrala bi oba, a če je samo ena možnost, izberem nebogljenega, nedolžnega otroka. Pojdi, ti kar pojdi, če si taka reva! Nekoč boš obžaloval ta korak, kot bi jaz obžalovala, če bi se otroku odrekla in ga ubila!«
Spravil je skupaj svoje reči in dobesedno izginil iz njenega življenja.
Rodila je prikupnega fantka z značilnimi potezami prizadetosti. Sprejela ga je z vso ljubeznijo in ga imela rada tudi namesto očeta, ki se je ustrašil in pobegnil pred lastnim otrokom.
Fantek je lepo rasel in se razvijal, čeprav malo počasneje kot večina otrok. S svojo prisrčnostjo in dobrovoljnostjo je postal njen zlati sonček in smisel njenega življenja.
Lepo v miru in ljubezni sta živela mati in sin, dokler ni prišla kruta diagnoza: mati ima hudo, neozdravljivo bolezen. Kaj naj stori? Kaj bo z njenim otrokom? Naj poišče očeta, s katerim se vsa ta leta nista videla na slišala, saj je odšel na drugi konec sveta? Sinu je vedno govorila o očetu lepo, gotovo ga bo otrok imel rad; če se je oče v tem času kaj spremenil, bo tudi on svojega otroka vzljubil.
Uspelo ji je dobiti naslov svojega moža in napisala mu je dolgo pismo, polno resnice, upanja in zaupanja. Ni bilo besede, s katero bi ga žalila, mu očitala, ker je strahopetno zbežal pred težavami.
Odgovora poštar ni prinesel. Po nekaj tednih pa je na vrata potrkal njen mož, oče njunega sina. Iz potez obraza je spoznala, da sta v njegovem srcu trpljenje in bolečina.
»Prav si imela: obžaloval sem svoj pobeg vsak dan, iz leta v leto, čeprav sem mislil, da se bom pred tem skril na drugi konec sveta. Vendar sem vso težo sramotnega dejanja nosil s seboj. Odlašal sem z vrnitvijo iz strahu, da me ne bosta sprejela po vsem, kar sem vama hudega storil. Kako naj se ti zahvalim za tvoje besede odpuščanja, ki so mi vlile pogum, da sem se odpravil na pot. Zdaj sem tu, da prevzamem svoje mesto moža in očeta.«
»Nikoli nisem nehala obžalovati trdih besed, s katerimi sem te takrat pognala v svet. Morala bi ti pomagati, da bi skupaj premagala strah pred nejasno prihodnostjo. Oba sva bila preveč ponosna, brez ponižnosti pa ni prave vere in tudi ne moči. Zdaj sva v preizkušnji oba dozorela in spoznala, da se moraš s strahom spopasti takoj, dokler ni tako velik, da te preraste in ga je težko premagati … Nimam več veliko časa, bolezen naglo napreduje. Moje poslanstvo se končuje. Zdaj si ti na vrsti, da gresta s sinom na skupno pot. Po Božjem načrtu je vsak človek enkraten. Večina ljudi s svojo enkratnostjo ne izstopa iz množice že na prvi pogled. Najin sin pa ni tak: s svojo posebno in nenavadno enkratnostjo izstopa iz množice večine. Takega imej rad! Takega nama je Bog zaupal!«
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 47-48.

Pri sv. Tereziji Deteta Jezusa se mi je v srce posebej vtisnila njena močna navezanost na očeta. Pravila mu je ‘moj kralj’ in se ob njem počutila kot mala kraljična, kot jo je njen očka ljubeče klical. Bila je njegova ljubljenka in zaklad njegovega srca. Lahko sem si predstavljala to močno vez med očetom in njegovo najmlajšo hčerko in se vanjo vživela.
Tudi sama sem se namreč ob svojem očetu tako lepo počutila: ljubljena, varna, ponosna, morda celo nekoliko vzvišena nad starejšimi brati in sestrami – kot kraljična.
Bil je delavec. Po vzoru svojega zavetnika sv. Jožefa je s trdim in poštenim delom služil kruh za svojo družino. Delo v gozdu in pozneje na železnici ni bilo lahko. Dan za dnem je v vsakem vremenu prehodil petnajst kilometrov po progi. Domov je prihajal utrujen, pa ga je pogosto čakal kateri od vaščanov. Zdaj ta, da je odslužil za košček zemlje, kjer smo imeli krompir, zelje, fižol in drugo, zdaj drugi, da je odslužil oranje ali konja, s katerim je pripeljal drva. Včasih pa ga je čakal kdo, ki je potreboval pomoč pridnih rok.
Ko je prišel domov še iz te dodatne službe, je bil čisto izžet. Vendar pa ni bilo večera, da se me bi spustil na kolena in skupaj z družino molil rožni venec.
Izšel je iz velike družine. Bil je navezan na svoje brate in sestre. Dva mlajša brata je vzela vojna. Kadar je pogovor nanesel nanju, se mu je ob pogledu na sliki v okvirju na steni oko orosilo in glas se mu je zatresel.
Kako hrepeneče je mislil na svojo družino, ko je bil vojni ujetnik v daljni Nemčiji. Ponoči je spal v barakah, podnevi je delal pri kmetih. Vsaj jesti je dobil, ponekod več, drugod bolj malo. Delal je rad in je užival pri delu, ki ga je od doma dobro poznal.
Kot vojak je doživel številne grozote, ki so ga globoko zaznamovale. Šele čez leta, ko je čas počasi celil rane, so se nočne more umikale v pozabo.
Pri štiridesetih letih sem resno zbolela. Takrat je bil naš oče že star in onemogel. Nič več ni šel iz hiše. Dolgo se nisva videla. Kadar sem se počutila malo bolje, sem ga poklicala po telefonu. Ko sem končno zapustila bolnišnico, sem se najprej ustavila pri njem. Odkar smo v naši družini odrasli, smo nekako sramežljivo pozabili na izraze nežnosti, tedaj pa me je oče močno stisnil v objem. Počutila sem se kot takrat, ko sem ga kot majhna punčka čakala pri vaški kapelici, ko se je vračal z dela. Vedno me je objel, me vzel na kolo in me varno pripeljal domov.
Kadar sem le mogla, sem ga obiskala. Nekoč, ko sem že sedela v avtomobilu, mi je nekaj prišepnilo: “Vzemi s seboj rožni venec!” Ko sem prišla k očetu, mi je potožil, da je izgubil rožni venec. Dala sem mu svojega. Prepričana sem, da je na tem rožnem vencu prebiral jagode za moje zdravje in za vse svoje otroke. Držal se je svetopisemske modrosti: “Izlivaj svoje srce pred Gospodom! Svoje roke dvigaj k njemu za življenje svojih otrok.”
Bil je očetov pogreb. Srce se mi je trgalo v bolečini, ko so krsto spustili v grob poleg naše mame. Tedaj si je med temnimi oblaki utrgal pot svetel sončni žarek in posijal prav tja, v sveži grob. Se je sonce prišlo poslovit od pravičnega?
Potolažil me je ta žarek, dal mi je novo upanje, utrdil je mojo vero. Oče, spet se bova srečala, ko se bo tudi moje romanje končalo.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 92.