Počasi je hodil po ozkih travnatih poteh med skrbno obdelanimi njivami, kakor je počel že mnogokrat poprej. Toda danes ni hodil po svojem posestvu zato, da bi videl, koliko so zrasle poljščine, ni ga zanimalo, ali je dež dovolj namočil zemljo, ne koliko škode je napravila toča. Vincencij Hrastnik, skrbni gospodar velikega ravninskega posestva, se je tega dne umaknil iz vsakdanje naglice in hrupa, da bi v tišini svojih prostranih polj in travnikov našel prepotrebni mir. Le tako bi lahko preudarno razmislil, kako bi bilo mogoče najti izhod iz težke življenjske preizkušnje, ki je obvisela nad njim kot nočna mora.
Pred dobrim letom mu je namreč nenadoma hudo zbolela žena. Vsi so bili iz dneva v dan bolj zaskrbljeni, saj ni nič kazalo, da bi se ji zdravje vračalo. Njene pridne roke so manjkale povsod, najbolj pa pri gospodinjskih opravilih.
On sam je na posestvu delal več kakor prej. Čeprav se je čutil še izredno klenega, je dobro vedel, da dolgo ne bo več tak, saj si je bil pred kratkim naložil na ramena sedmi križ. O sebi si ni delal utvar, skrbela pa ga je nadaljnja usoda domačije in posestva. Sin, v katerem je videl nadaljevanje svojega rodu in bodočega gospodarja, je od materine bolezni dalje delal s podvojeno močjo. Kmečkemu delu se je tako predajal, da se ni zavedal bližajočega se tridesetega rojstnega dne. Bil bi že skrajni čas, da si najde dekle, primerno za gospodinjo Hrastnikove domačije, in si začne ustvarjati družino. Pred časom se je dobival z nekim gosposkim dekletom iz sosednje vasi, zdaj pa je bilo videti, da sta se razšla, saj ni nikoli več odhajal z doma. Hrastnik je bil tega potihoma vesel, saj gosposko dekle ne bi bilo primerno za Hrastnikovo gospodinjo.
Dan se je počasi povešal proti večeru. Rahel vetrič, ki je zavel čez širno ravan, je prijetno ohladil Hrastnikovo razgreto glavo. Zavedel se je, da bi bilo najpametneje, da se takoj pogovori s sinom. Hitro se je napotil proti hiši.
Ko je stopil v vežo, ga je razveselil prijeten vonj po pravkar pečenem kruhu, ki je prihajal iz kuhinje. “Tudi nocoj je ostala Barbara pri nas,” je zadovoljno zamrmral. Barbara je bila preprosto in skromno dekle z bližnjih haloških bregov, ki je začela prihajati k njim kmalu zatem, ko je zbolela gospodinja. Pomagala je pri vseh večjih delih na polju, zadnje čase pa je pogosto ostala pri hiši po več dni skupaj, da je zvečer oskrbela bolno gospodinjo in v poznih urah, ko so domači že počivali, postorila še vsa gospodinjska dela. Pri hiši so se začeli vse bolj zavedati, da bi brez nje ne mogli več. In prav o tem naj bi se nocoj pogovoril s sinom.
Našel ga je v izbi. Sključeno je sedel na klopi pri kmečki peči in popravljal lesen stol za klepanje kose. V svoje delo je bil tako zatopljen, da niti ni dvignil pogleda proti očetu, ki je vstopil in se usedel na svoje stalno mesto za javorovo mizo, ki mu je pripadalo kot gospodarju. Molče je opazoval sina in se čudil njegovim delovnim spretnostim.
Ko je sin dvignil pogled, so se njune oči za trenutek srečale. To je predramilo Hrastnika, da je umirjeno spregovoril: “Janez, tako ne gre več naprej. Dela na posestvu komaj še zmoremo, bolni materi se ne moremo dovolj posvečati. Tvoji sestri prihajata domov pomagat, kolikor pač pri svojih obveznostih moreta. Pri vsakem delu nam manjka pridnih rok, najbolj pa jih pogrešamo pri gospodinjstvu in pri negi matere... Barbara ima pridne roke in v dneh, ko je pri nas, delo lepo teče... A žal ni vedno pri nas...”
Sin je odložil orodje in očetu razumevajoče prikimaval. Oče je zaslutil, da je prišel tisti trenutek, ko mora sinu razodeti skrivnost svoje zakonske sreče: “Bil sem približno tvojih let, ko so obnemogli moji starši. Čeprav sem garal, kar sem mogel, in smo za največja dela najemali delavce, je delo zaostajalo. Najbolj nam je manjkala dobra gospodinja. Na moje začudenje sta me takrat oče in mati vprašala, ali bi hotel vzeti za ženo dekle z neke revne hribovske kmetije. Starši ji niso mogli dati nobene dote. Imela pa je pošteno srce in pridne roke, kar je bilo več kot vsa dota. Zaradi teh vrlin sem jo cenil in ljubil. Zdrav razum mi je govoril, da je to dovolj za skladno skupno življenje. Kmalu sem se s tem dekletom, tvojo materjo, poročil. Ko sem jo pripeljal na svoj dom, so ljudje marsikaj govorili. Eni so pravili, da sem se z njo poročil samo zato, ker sem se bal sramote zaradi nezakonskega otroka. Drugi so natolcevali, da se je revno dekle hotelo vriniti v našo hišo iz pohlepa po bogastvu. Seveda nič od tega ni bilo res! Za vse te govorice se nismo zmenili in kmalu so utihnile. Ljudje so videli, da je najin zakon srečen in vzoren. Med nama ni bilo zvenečih besed o ljubezni, toda vse življenje sva se imela rada, kot se imava rada še vedno.”
Po tej očetovi izpovedi se je sin globoko zamislil. Zastrmel se je skozi odprto okno proti oddaljenim hribom, za katerimi je bila velika vas: tja je več kot leto dni zahajal k dekletu. V ušesih so mu še vedno odmevale njene besede o “večni ljubezni”, čutil je vonj njene svilene kože in strastne prijeme njenih rok. Toda ob teh spominih se mu je trgalo srce. Koliko ostrih besed mu je izrekla, ker si ni mogel kupiti novega avtomobila. In kako zviška je zavračala vse njegove prošnje, naj pride kdaj obiskat njegovo bolno mater...
Po kratkem premolku se je Hrastnik spet oglasil: “Naravnost te vprašam: ali si kaj razmišljal o Barbari? Dekle ima pridne roke in zlato srce, do vseh ljudi je dobra. S kakšno ljubeznijo skrbi za našo bolno mater. Mi vsi se dobro zavedamo, da je pri naši hiši postala nepogrešljiva.”
Sin je premišljeval o tem kar mu je govoril oče. Zdelo se mu je, da podoba nekdanjega dekleta vedno bolj bledi in se oddaljuje. Pomislil je na preprosto prijazno dekle, zaradi katere je njihov dom kljub vsem težavam še vedno prijazen in topel. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj je tako rad ostajal doma, zakaj mu je bilo vedno toplo pri srcu, ko je Barbara skrbno pripravila večerjo in so utrujeni posedli k skupni mizi. Čutil je, da začenja v njegovem srcu nekaj tleti...
Hrastniku je ležalo na duši še nekaj: “Ničesar ti ne bi rad vsiljeval. Najprej moraš misliti na svojo srečo, šele potem na usodo naše domačije. Vedi, da bi bila midva z materjo najbolj srečna, če bi Barbara za vedno ostala v našem domu.”
Te besede je s težavo spregovoril. Bal se je, da bi z njimi primoral sina, da se žrtvuje za domačijo in jo reši. Vendar pa se je sinov obraz razjasnil, oči so mu zasijale v skrivnostnem siju, ki je razodeval notranjo srečo. Čutil je, da prihaja vanj moč, ki mu daje vero v srečno prihodnost.
V sobi je zavladala tišina in stopnjevala napetost v pričakovanju sinove dokončne odločitve.
Od vaške cerkve je skozi večerni mrak priplavala pesem zvona in se razlila v skrivnostno tišino.
Sin je vstal in se namenil v kuhinjo, kjer je Barbara pripravljala večerjo. Preden je zapustil sobo, se je zazrl v očetove vprašujoče oči in radostno dejal: “Oče - srečen bom z Barbaro!”
SITAR, Nives, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Prebudim se v jutro, sveže od nočnega naliva, zeleno od pomladi in mladega življenja. Zagledam se v dolino pod sabo. Na cesti globoko pod hišo je živahno, polnijo jo avtomobili, tovornjaki, avtobusi. Mimo okna zapelje kombi, poln otroških glav. Vsi nekam hitijo. Življenje teče in ljudje z njim.
Tudi jaz sem tekla. Vlak je zapiskal. Njegov glas je bil prodoren, tak, ki para uho. Odpravnik je stal na postaji z zeleno tablico, dvignjeno visoko nad glavo. Tekla sem, napenjala vse sile, od napora mi skoraj bo počilo srce. Nič ni pomagalo, bila sem prepozna, vlak se je premaknil. Kam sem se nameravala odpeljati? Kam naj bi za božjo voljo šla? Nikakor se nisem mogla spomniti. Aha, me je prešinilo, ko mi je svetloba zbistrila um, sanjala sem.
V resničnem svetu pa mi ni treba teči, nikamor se mi ne mudi. Nobene škode ne bo, če vlak odpelje brez mene. Ali pač. Življenje brez naglice, obveznosti in andrenalina ni to, o čemer sanja mlado dekle.
Ne moreš štiriindvajset ur na dan pisati prošenj, sploh pa ne takih, na katere ne prejmeš odgovora. Kdo dandanes sploh še odgovarja na prošnje za delo? Pa bi morali, k temu jih sili zakon!
Tudi brati ne moreš vsak dan od jutra do večera. Včasih sem to res počela, toda sedaj me ne pritegne več. V knjigah se vedno nekaj dogaja. Preveč dogajanja, v katerega nisem vpeta, preveč opazovanja le od zunaj in na drugi strani preveč sedenja, brezciljnega tavanja.
Mogoče bi res morala na vlak ali celo na letalo, na nekaj, kar vozi na velike razdalje. Od nedela do zaposlitve je namreč veliko kilometrov.
V mislih imam zaposlitev s čemer koli, ne nujno tako, da z njo zaslužiš. Delo, ki je vredno več kot denar. Prostovoljno delo. Že lep čas na ta način pomagam otrokom z učnimi težavami, sedaj pa potrebujem veliko spremembo. Novo okolje, nove ljudi, nove izzive. Tujina! To je to. S pomočjo spleta je pot do tega otročje lahka. Dva, tri dni surfanja po netu in odločitev je padla: ekološka kmetija na Finskem. Tam se poleti zbirajo mladi prostovoljci iz različnih držav. Mama me spomni, da nisem imela ne z zemljo niti z živalmi nikoli opravka. To je dobrohotno opozorilo, sicer pa mi nove izkušnje ne brani.
Slovo je kljub temu zaznamovano z žalostjo.
»Ah, kaj bi,« skušam delovati spodbudno. »Včasih so se matere poslavljale od otrok brez upanja, da se bodo še kdaj videli, in telefonov in Skypa tudi ni bilo.«
Ker je to ni potolažilo, sem ji omenila Aleksandrinke in otroke, ki so jih pustile doma. o je bila njena priljubljena tema.
Ne bi smela omenjati otrok, sploh pa ne na dan slovesa. Odkar se je upokojila, jo je obsedla misel na vnuke, kot da bi samo ti lahko izpolnili čas, ki ji je kar naenkrat ostajal. Aleksandrinke in vnuki gor ali dol, mama je še enkrat dokazala, da je čisto prava mama, taka, ki razume.
»Kadar koli se lahko vrneš domov,« je rekla s solznimi očmi.
S to popotnico bi lahko šla na konec sveta.
»Hvala, mama.«
Zaenkrat bo dovolj do Finske. Tu je vse drugače: pokrajina, ljudje, navade in zame seveda tudi delo. Svetlobe, ki jo imam sicer tako rada, je preveč. Mislim takrat, ko je čas za spanje.
Gospodar je razumevajoč, predan delu in naravi, ne pa stremljenju za dobičkom. Tako nimam nikoli občutka, da nas izkorišča. Odkar sem mu povedala, da rada berem Paasilinna, je z mano še bolj prijazen. Ve tudi, da sem že slišala za Kalevalo. Drugi so, preden so prišli na Finsko, zbirali o njej faktografske podatke, meni pa je bila literatura nekako položena v zibelko. Kaže da sva si v tem z gospodarjem blizu in večkrat kaj rečeva na to temo. Ja, Aarne, kot mu je ime, ni samo kmet.
Znašla sem se v pisani druščini. Ne le, da prihajamo iz različnih držav, tudi po navadah, vzdržljivosti, delavnosti, spretnosti in značaju smo si različni. Fiona je zgovorna in radoživa Irka. Ob njej še Roberto, gostobeseden kot vsi Italijani, težko pride do besede. Kar drugi dosežemo z vzdržljivostjo, uspe njemu s spretnostjo. Domačini, se pravi Finci, so resni in odgovorni. Charlotte, ki prihaja iz Francije, je prava lepotica, a tako kot mi vsi, pridno brklja po zemlji. Mene od nenehnega sklanjanja na njivi boli hrbet. To zamolčim, ko z mamo ‘skypava’. Minilo bo. Ostale pa bodo bogate izkušnje, nova prijateljstva in delovne navade.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 92.

Bilo je eno samo poletje. Zadnji čmrlji so z medičino leteli čez utrujene trave. Bila sva zmenjena na razpotju poljskih poti. Prihajal je bliže, vse bliže k meni. Težko sem ga že čakala. In zdaj je bil tu.
»Živijo,« je pozdravil in me prijel za roko. In potem sva šla tja čez, čez dolge travnike.
»Kam?« je spraševal ves čas.
Jaz pa sem hitela naprej in prosila Boga, da se ne bi ustavil.
»Kaj ti je danes?« je spraševal za menoj.
»Kasneje,« sem mu odgovarjala.
Slišala sem reko, kako je šumela. Ko sva prišla bliže, je rekel: »Kako krasna reka! Je tukaj najin svet?«
»Najin,« sem tiho odgovorila.
Daleč pod nama je šumela in ob skalah brizgala v zrak svoje razpenjeno vodovje. Prav iz tistega otroštva, ko smo skrivaj hodili k njej, sem poznala pot navzdol.
»Misliš iti tja dol?« je začudeno vprašal Matjaž, ko sem stopila na rob. Pokimala sem mu in namignila.
»Ne ... ne razumem te. Zakaj? In kar naprej?« je spraševal.
»Prosim, Matjaž.«
Odkimal je z glavo in se spustil za menoj. Lovila sva se za veje vse do tja dol, kjer je reka tekla mirna in globoka. Prijela sem ga za roko in ga narahlo potegnila čisto k vodi. Čutila sem, kako je zadrževal korak. Zdaj sem se sklonila in zajela prgišče zelenomodrih biserov.
»Matjaž, naj bo Bog s teboj!« sem zašepetala, ko sem z mokrimi prsti dotaknila njegovega čela. Zazdelo se mi je, da se je v njegovih očeh nekaj zasvetilo in potem je tiho prišlo čez njegove ustne: »Ti si moj Janez Krstnik.«
»Ti veš?« sem presenečena vprašala.
»Vem,« je rekel in se zagledal čez reko.
»Torej si ...«
»Nisem vedel, da si tega tako želiš.«
Pokimala sem mu in ga objela z obema rokama okoli vratu.
»Bil sem že tam, in zdaj si me krstila še ti.«
»Neee,« sem odprla usta od začudenja. »Kje?«
»Pri tvojem duhovniku. Krstil me je.«
»O moj Bog, torej si res ...« sem zahlipala. Prikimal je in me stisnil k sebi.

***
Spoznala sem ga, ko je v meni bila pomlad in sem v dežju šla po ulici tja dol proti frančiškanski cerkvi. Prehitel me je, se ustavil nekaj metrov naprej, se obrnil in se zagledal vame.
»Me vzameš pod dežnik?« je zaprosil.
Nisem mogla reči ne. Imel je tako lepe modre oči.
»Lahko jaz?« je rekel in so dotaknil mojih prstov. Dala sem mu dežnik.
»Si od tu?« je vprašal?
»Nisem,« sem odgovorila.
»Gorenjka?«
»Mhm. Oprosti zdaj, zdaj grem sem noter,« sem rekla in prijela za dežnik.
»V cerkev?« se je začudil.
»Jutri imam izpit,« sem mu priznala.
»Grem lahko s teboj?« je vprašal in zazdel se mi je tako nebogljen, da sem se nasmehnila in vprašala: »Imaš tudi ti izpit?«
»Veš, mene niso naučili hoditi v cerkev.«
Ne vem, toda začutila sem, da mi ga je On poslal na pot, zato sem brez pomišljanja rekla: »Pridi!«
Sama sva sedela v zadnji klopi. Molila sem zanj. Čez me je tiho vprašal: »Kdo je tista žena gori na sliki.«
»To je Marija, Jezusova mati,« sem mu pojasnila.
Ko sva odhajala iz cerkve, je rekel: »Čutil sem, da nisva bila sama.« Zunaj me je prijel za roko. »Rad bi te še kdaj videl,« mi je rekel tako proseče, da mi je duša vzdrhtela.
»Ja,« sem rekla.
Tako sva začela živeti. In lovila sva metulje in delala izpite in odhajala v najino klop v frančiškansko cerkev.
»Rada bi, da bi te krstili,« sem mu enkrat izrazila tiho željo.
»Bom potem drugačen?« me je vprašal.
»Takšen boš, kot sem jaz,« sem mu rekla.
»Kaj zdaj nisem?«
»Ne,« sem iztisnila iz sebe. Videla sem, da me ni razumel. Dala sem mu naslov duhovnika. Potem so se začele počitnice. Odšla sem domov in prišlo je eno samo poletje.

***
Daleč pod nama je še vedno šumela reka in čez travnike je legal mir.
»Sem zdaj takšen, kot si to?« me je vprašal in mi pogledal v oči.
»Steči tja naprej, do tistega razpotja,« sem mu rekla.
»Zakaj?« je začudeno vprašal.
»Ker ti še ne vem povedati, ali je Bog že v tebi.«
»Potem steči ti tja, mogoče ti bo duša ta čas odgovorila,« mi je rekel.
Začela sem teči.
»Maja, počakaj!« sem kmalu zaslišala za seboj njegov glas. Jaz pa sem tekla in tekla.
»O Bog, kako tečeš,« je zadihan spravil iz sebe, ko me je ujel malo pred razpotjem.
»Ja,« sem dahnila. »Veš, On je bil z menoj.«
»Z menoj tudi.«
Zdaj sem vedela, da govori resnico, ker brez Njega me ne bi nikoli ujel.

PREZELJ Slavko. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str. 22-21.

Med dolgimi kilometri vožnje na morje so si trije vnuki preganjali čas z branjem, pripovedovanjem starih šal, z ugibanjem, s kakšno hitrostjo vozijo nasproti vozeči avtomobili, in s prerivanjem, ki se je nekajkrat končalo z glasnim kričanjem in mahanjem rok.
»Kako boste pa letos spali?« je hotela babica preusmeriti njihovo pozornost. Že nekaj let, odkar je najmlajša začela hoditi v vrtec, odhajajo takoj po končanem pouku na počitnice v skromno hišico na otoku. In zadnje leto so se le težko dogovorili, kje bo kdo spal. V otroški sobi, ki ni ravno velika, sta samo dve postelji, zato je prva leta tretji spal na dodanem jogiju na tleh med posteljama, ko pa so že nekoliko zrasli, je dedi od nekje privlekel pograd in problem je bil začasno rešen.
»Zgoraj na pogradu je slab zrak in obupno vroče!« se je pritoževal Tin, zato ga je naslednje leto zamenjal Tevž. Ko bi morala tretje leto na pogradu spati najmlajša, Ana, se je temu odločno uprla, ker da ne prenese višine. Tako vztrajna in nepopustljiva je bila, da si je izborila stalno lastništvo nad posteljo nasproti pograda.
»Kaj pa če bi letos eden od vas spal v novi sobi?« je povprašal dedi, »res je ločena od stanovanja, ampak saj ste že veliki in samostojni.«
Vsi trije so si hoteli priboriti prostor v novi sobi in prepir se je nadaljeval.
»Se boste pa izmenjavali,« je predlagala babica.
Bili so navdušeni. »Vsak bo spal dve noči,« je predlagala Ana.
Po kratkem prepiru so se dogovorili, da bo Tevž, ki je najstarejši, spal prvi, nato Tin in za njim Ana. Tevž je takoj po prihodu začel urejati novo sobo, Tin pa mu je pomagal, saj ga bo kmalu zamenjal. Po dveh dneh je Tin predlagal, da bi naslednjo noč prespala oba s Tevžem, da se malo privadi. Zvečer pa se je, preden je odšel v novo sobo, dolgo obotavljal in se kar ni mogel odpraviti.
»Ključ našega stanovanja imaš, mi ga bomo pa vzeli iz ključavnice, tako da boš lahko kadarkoli prišel k nam,« sta mu rekla babi in dedi. Tin je rekel samo lahko noč in pogumno odšel.
Babi je šla v otroško sobo k Tevžu in Ani, da so skupaj pomolili, dedi pa k Tinu. Ko mu je dedi podal roko, jo je vnuk nekaj časa zadržal v svoji, nato pa še enkrat rekel lahko noč in se zvil v klobčič.
Dedi kar nekaj časa ni mogel zaspati. Še vedno je čutil stisk Tinove roke. Pa ga je za kakšno uro le premagal spanec. Ko se je prebudil, je odšel v otroško sobo, da vidi, če sta Ana in Tevž dobro pokrita, nato pa še ven k Tinu. Vrata nove sobe so bila zaklenjena, zato je pogledal skozi okno. Vse v sobi je bilo temno, da je zaznal samo obrise omar in postelje. »Gotovo je že zaspal, saj Tin hitro zaspi,« je pomislil.
V dnevi sobi se spomni, da je pozabil vzeti tableto proti pritisku. Medtem ko je iskal zdravila, je nekaj zaropotalo za njegovim hrbtom. Na dvosedu je spal v klobčič stisnjen Tin, pokrit z veliko brisačo za na plažo.
Dedi ga je nekoliko začudeno pogledal. »Saj si me skoraj prestrašil,« reče in šele tedaj v poltemi opazi Tinov resni obraz in oči, ki ga vprašujoče gledajo.
»Bi raje spal tukaj v dnevni sobi?« ga vpraša.
Tinu se je razlezel nasmeh čez cel obraz. Nič ne reče, samo prikima.
»Kavč bova skušala raztegniti, da boš vsaj nekoliko udobno spal,« predlaga dedi.
Tin po svojih močeh pomaga in kmalu je nastala postelja. Iz nove sobe prineseta posteljnino.
Tin zleze pod odejo. Čez čas vpraša: »Dedi, zakaj si šel ven?«
»Pogledat sem šel, če dobro spiš. Pa skozi okno nisem videl nič.«
»Samo zato si šel?« je kanček dvoma v njegovem glasu.
»Samo zato,« prikima dedi. Tin vrže odejo s sebe in se mu vrže v naročje. Objame ga in se stisne k njemu. Ničesar ne reče, le stisk je tako močan, da dedi začuti, kaj mu hoče vnuk povedati.
»Ti moj zlati fant,« reče dedi s toplim glasom in ga dvigne v naročje kot majhnega otroka.
Za nekaj trenutkov se čas ustavi.
»Tako, zdaj pa hitro zaspi,« reče dedi, Tin pa zleze pod odejo in se zopet zvije v klobčič. Ko ga dedi pokriža na čelo, Tin ujame njegovo roko in je kar nekaj časa ne spusti.
»Mirno zaspi,« mu reče dedi in ugasne luč.
»Dedi,« reče Tin tiho, »zdaj lahko tudi ti mirno zaspiš.«
Nič mu ne odgovori, da ga glas ne bi izdal.
Kadarkoli je v naslednjih dneh Tin poklical dedija, je imela ta beseda neki čisto poseben zven. Morda sta to slišala samo Tin in dedi. Ampak to niti ni tako pomembno. Nekaj se je med njima spremenilo. Morda za dan ali dva, morda za tri ali še dlje. Tako drobnih stvari se ne da meriti. Morda so celo preveč pomembne, da bi jih merili z dnevi.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Vroč poletni dan je bil. Pot me je vodila skozi park. Nimam navade, da bi sedela na klopci v parku, a tisti dan sem si privoščila krajši počitek pod mogočnimi drevesi, ki so nudila prijetno senco. S seboj sem imela tudi knjige, saj sem prihajala iz knjižnice. Pričela sem z branjem, a ne za dolgo, saj so ga prekinili živahni otroški glasovi.
»Ana, Matej, ne bodita tako glasna, saj nista sama v parku!« je mlada mama opozarjala svoja otroka. Deklica in fantek pa se nista pustila motiti, vsa vesela sta se še naprej lovila in tekala za golobi. Mamica ju je ponovno opozorila, a zaman. Tedaj pa se je zbudil še malček v vozičku in začel glasno jokati. Mamica je bila vsa iz sebe. Hitela se je opravičevat ljudem za ves ta otroški živžav.
Starejša gospa na bližnji klopci jo je prijazno potolažila: »Nikar si ne delajte skrbi, kajti kjer so otroci, morata biti tudi smeh in jok. Hvaležni bodite, da jih imate.«
»Tudi jaz mislim tako,« se je oglasil starejši gospod, ki je sedel nasproti mene. »Dokler bo slišati otroški živžav, se nam ni treba bati za prihodnost. Otroci so res naše največje bogastvo.«
Po teh besedah se je mamica oddahnila. Posvetila se je dojenčku in ga privila k sebi, da ga umiri. Deklica in fantek sta prišla k njej in se pričela igrati s posodicami, ki so jih prinesli s seboj.
»Ja, otroci so res velik dar,« je na glas razmišljala tista starejša gospa. »Hvala Bogu za vsako mamo in očeta, ki sprejmeta otroka. Danes je vse več takih, ki živijo skupaj, otrok pa ne marajo. Pravijo, da je starševstvo preveč naporno in da se je treba marsičemu odpovedati. Ne pomislijo pa, koliko sonca in sreče prinese v družino vsak otrok... Pet sem jih rodila in za vsakega od njih sva bila z možem Bogu hvaležna,« je dejala. »V službi so me nekateri čudno gledali in me spraševali, kako si upam v teh kriznih časih imeti toliko otrok. Še bolj pa so bili presenečeni, ko sem se odločila, da ostanem doma in se 'žrtvujem' za svoje otroke.«
Gospod nasproti mene je pozorno poslušal, potem pa pripomnil: »Jaz živim v bloku, v katerem celih sedem let ni bilo nobenega novorojenčka. Kako sem bil vesel, ko sem pred nedavnim spet zaslišal otroški jok.«
Tisti dan z mojim branjem v parku ni bilo nič. Pa nisem bila prav nič razočarana, saj me je bolj kot branje obogatil zanimivi pogovor.
Zvečer sem se pri molitvi spomnila najprej tiste mlade družine, ki sem jo srečala v parku, molila pa sem tudi za vse matere, ki so se in se bodo še odločile sprejeti novo življenje, ki je velik božji dar in obenem tudi naloga za starše.

JEMEC, Jana. (Zgodbe) Ognjišče (2007) 09, str. 60

Ana je naglo stopila v kuhinjo, saj je bilo treba pripraviti kosilo. Začudila se je, ko je zagledala za mizo Marjetko. Glavo je imela naslonjeno na mizo in jokala je.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašala zaskrbljeno in se sklonila k hčerki.
»Veš, ne bom mogla iti na gimnazijo,« je Marjetka glasno zahlipala.
»Zakaj pa ne? Si dobila kakšno slabo oceno?«
»Ne, tovarišica je tako rekla!« je povedala Marjetka.
»Daj no, saj veš, da to ne more biti res,« jo je tolažila mama. Marjetka pa je glasno zajokala in se oklenila mame.
»Umiri se in povej, zakaj jokaš.«
+++
Marjetka je začela pripovedovati: »Imeli smo biologijo. Tovarišica je razlagala Darwinov razvojni nauk. Stopila je na kateder in v roki držala debelo knjigo: »No, poglejte: to je Sveto pismo. V tej knjigi so neki tipi zapisali, da je svet nastal v sedmih dneh in to nekateri še danes verjamejo. Res se moram smejati tej razlagi!«
»Oprostite,« sem dvignila roko in vstala. »To niso bili nobeni tipi. To knjigo so napisali možje, ki jih je vodil Sveti Duh. Bili so razsvetljeni in zapisali so tako, da jih je lahko vsakdo razumel.«
»V sedmih dneh, so zapisali, da je nastal svet, ko pa vendar vemo, da je Darwin v svoji razvojni teoriji jasno razložil, da je svet nastajala na milijone in milijone let,« je tovarišica plosknila z rokami.
»Oprostite, tisto o sedmih dneh je samo metafora, ki govori o stvarjenju sveta,« sem rekla. V zraku je visela mučna napetost. Sošolci so vsi osupli čakali, kaj se bo zgodilo.
»Tista knjiga, ki jo imate v rokah, je knjiga knjig. Sestavlja jo 78 knjig Stare in Nove zaveze …«
Tovarišica je gromko spustila tisto debelo knjigo na kateder. Tudi ona je bila osupla in globoko je zajela sapo: »Zvezke na klop, pisali boste po nareku,« nam je ukazala. Vsi smo vzeli roke kulije in pisali po nareku: »Charles Darwin je bil ...« Večkrat je naredila premor, da smo jo vsi dohajali. Sprehajala se je med klopmi in prišla je do mene: »Kaj ni tvoja mama celo tovarišica?« Pisala sem in še pogleda nisem dvignila. Tovarišica je nadaljevala z narekom. Čez nekaj časa se je spet ustavila, se obrnila k meni in rekla. »In ti misliš, da boš šla celo na gimnazijo.« Toliko da nisem zajokala. Narek se je nadaljeval. Na srečo je napeto in mučno tišino prekinil odrešilni zvonec. Naglo smo pospravili zvezke in se preselili v drugo učilnico. Iz razreda sem šla zadnja in videla sem tovarišico, kako razburjeno hiti po stopnicah. Nobeden od sošolcev +++
Marjetka se je spet oklenila mame. »No, zdaj vidiš, da me ne bodo pustili na gimnazijo, saj tudi ati ni mogel na gimnazijo, ker je dedek bežal pred osvoboditelji na Koroško.«
Mama jo je stisnila k sebi in se je pomirjajoče nasmehnila: »Marjetka, zelo sem ponosna nate. O tistem Darwinovem nauku se bova še pogovorili. Tudi pri verouku se boste pogovarjali o tem, imate pametnega kateheta, ta vam bo že vse prav povedal. Če bi ti pa zaradi tega tovarišica hotela kaj slabega storiti, bom jaz stopila v šolo, do ravnatelja, še v časopise jih bom dala.«
Marjetki je odleglo. Vse skupaj se je kmalu pomirilo. Mami ni bilo treba iti v šolo. Morda je tovarišica sama začela iskati odgovore na nejasne pojme o Svetem Duhu in o metafori sedmih dni stvarjenja. Prav ta tovarišica je bila pred leti učenka Marjetkine mame. Imela jo je rada, celo voščilnice ji je risala ob novem letu ...
Leta so tekla. Marjetka je končala gimnazijo in nadaljevala študij. Njena mama je po upokojitvi celo poučevala verouk. Nekoč jo je neki deček pri verouku med branjem Svetega pisma prekinil: »Bla, bla, bla! Kdo pa bo to verjel, saj je Darwin napisal, da smo se razvili iz opice. Tako nam je povedala učiteljica biologije.«
»No, to pa je zelo grdo povedala, če je res tako rekla. Glej, naš pesnik Oton Župančič je v eni svojih pesmi zapisal varljivka resnica. Se pravi: to, kar je danes za nas znanost, bo morda čez leta že smešno, V srednjem veku so bili prepričani, da je Zemlja le plavajoča plošča in niso hoteli verjeti odkritjem Galileia in Kopernika. Nobeno odkritje še ni dokončno, vedno pridejo nova odkritja. Kar je zapisal Darwin, je domneva. Razlag o nastanku sveta je več, govori se o velikem poku. Nihče ne ve prave resnice in nobena znanost tega ne bo mogla dokončno razložiti. Toda zapomni si eno: kar zadeva mene, je tudi Darwinova razvojna teorija sprejemljiva in se celo sklada z metaforo sedmih dni. Vem pa le to: kakor koli in kolikor koli je svet nastajal in še danes nastaja in se spreminja, se nič ni zgodilo mimo Božjega načrta. Taka natančnost gibanja nebesnih teles, ali če pogledam samo delovanje vsakega posameznega organa človeškega telesa in čudoviti skladnosti človeškega organizma, moram reči: Ta, ki je zasnoval tako mogočen načrt, je modri Bog Stvarnik.«
Marjetkina sošolka iz osnovne šole je nekega dne presenetila Marjetko in njeno mamo: »Ne bosta verjeli, koga sem videla v cerkvi! Navaden dan, cerkev v stare delu mesta je odprta skoraj ves dan. Vstopim, v skoro temnem stebrišču prepoznam našo tovarišico biologije, tisto, ki je v razred prinesla Sveto pismo. In samo ti, Marjetka, si ji upala ugovarjati. Večkrat jo srečam tam, ampak vedno v tihi, prazni cerkvi.«
O, Sveti Duh,. ti že veš, kaj delaš! Skrivnostni so tvoji načrti.
HAFNAR, Martina(zgodbe) Ognjišče (2013) 08, str. 22

Ko sem bila še otrok, sem se čudila, koliko knjig prebere moj brat. Imel je star kovček in z njim je hodil k gospodu župniku, ki mu je posojal knjige iz svoje knjižnice. Vedno je bil kovček poln knjig: ko je prebrane vračal, ga je napolnil z novimi. Veliko je znal povedati: kako živijo ljudje po svetu danes in kako so živeli v preteklosti. Pripovedoval je o vojnah, o velikih naravnih nesrečah. Z velikim zanimanjem sem ga poslušala, ko je govoril o Bogu, o svetnikih, o čudežih …
Kmalu sem se naučila brati. Začela sem s pravljicami in zgodbami Svetega pisma v katekizmih z lepimi slikami. (Po poroki sem v mojem novem domu brskala po podstrešju in našla prav take katekizme. Žal niso bili dobro ohranjeni: manjkali so listi, platnice, vendar sem jih z veseljem prinesla v hišo, in ko jih pregledujem, se v mislih vračam v tista lepa leta svojega otroštva.)
Moj brat je bral še ob petrolejki, ker v hiši še nismo imeli električne napeljave. Soseda je zjutraj večkrat prišla k nam in mami govorila: »V vaši hiši pa vse noči gori luč.« Mama je samo pokimala, saj je vedela, da njeni otroci radi berejo in jim ni branila. »Ni dobro in ni zdravo, da vaši otroci tako malo spijo,« je soseda poučevala našo mamo.
»Tudi vi ste vse noči pokonci,« je rekla mama, »ker vidite, kako pri nas gori luč.« Zagovarjala nas je, ker je v mladih letih rada brala in ji je knjige posojal stric duhovnik.
Kmalu smo dobili elektriko in zdaj je bil razsvetljen vsak kotiček v hiši. Bilo je tudi več bralcev, ki so bili pogosto zatopljeni v knjige pozno v noč.
Ko sem začela hoditi v šolo, sem se hitro naučila brati in sem že hodila v knjižnico. Ob branju sem se veliko naučila na pamet. Rada sem obiskovala sosedovo teto, s katero sva se dobro razumeli. »Daj, povej zgodbico Čuri Muri v Afriki,« me je prosila. Celotno besedilo sem znala na pamet in sem ji ga povedala. Nekoč smo imeli šolsko proslavo, več učencev je nastopilo prav z zgodbo o Čuriju Muriju. Ko je bilo treba iti na oder, enega sošolca ni bilo, ker je zbolel. Učiteljica je vedela, da znam besedilo na pamet, in prevzela sem še njegovo vlogo.
Ko sem se po poroki preselila v novi dom, mi je tašča rekla: »Vesela sem, da tudi ti rada bereš.« Mož pa je dejal: »Veš, naša mama je imela pri nas pravi bralni krožek. V dolgih zimskih večerih so se v naši hiši zbirali sosedje in mama jim je brala knjige Mohorjeve družbe, ljudje so najraje poslušali večerniške povesti z vzgojno vsebino. Branju je sledil pogovor. Mama nam je vsak večer prebrala odlomek Svetega pisma.«
Moja tašča je na stara leta opešala, njen duh pa je bil svež. Po kapi je obležala. Velikokrat sem njej in svojima otrokoma brala Zgodbe svetega pisma. Ob poslušanju se je tašča vrnila v tista leta, ko je ona brala in so jo vaščani poslušali. »Tako lepo vas je poslušati, ko nam berete te spodbudne povesti.« Tako se pri nas na neki način nadaljuje bralni krožek. Najraje sežem po starih knjigah, ki jih prinašam s podstrešja. Njihova vsebina me zelo pritegne. Na misel mi prihaja, kako bi bilo lepo druženje in pogovor o teh povestih, resničnih in poučnih.
Pred leti sem bila povabljena med bralce Božje besede v naši župniji, kar me je zelo razveselilo. Za branje pri nedeljski maši sem se z glasnim branjem vadila doma. Nekoč je naš župnik povedal, da vsak dan prebere eno poglavje Svetega pisma in tako prebere celotno Sveto pismo. Z možem sva se odločila, da ga posnemava. Tako sem v dobrem letu dni na glas prebrala celotno Sveto pismo, mož je poslušal, na koncu pa sva se o prebranem odlomku pogovorila.
V času korone, ko v cerkvah ni bilo svetih maš z navzočnostjo vernikov, sem doma sama brala mašna berila, da sem ostala povezana z bralci Božje besede. Ko sem se učila uporabljati računalnik, sem na spletu našla obvestilo, da se začenja Slomškovo bralno priznanje za odrasle, kot imajo šolarji svojo bralno značko. Z velikim veseljem sem se pridružila skupini šestih bralk. Že samo druženje enako mislečih je koristno in prijetno. Dobre knjige so zakladnice znanja, predvsem pa neizčrpen vir življenjske modrosti.

Heli: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 81.

Gospod, ki je kot vihar vstopil v našo trgovino, je svoj korak usmeril k meni. »Dober dan, gospa, dober dan! Kako sem vesel, da ste tukaj. Ali lahko stopiva tjale?« Pokazal mi je na oddelek z barvami in že ga je odneslo. Hitro sem stopila za njim.
Gospod je bil zelo vznemirjen in takega ga v mnogih letih, kar ga poznam, še nisem videla. Ko sva bila varna pred pogledi in radovednostjo drugih, je dvignil vrečko z logotipom našega podjetja. Iz nje je vzel pločevinko z barvo. »Poglejte, prosim! Tole sem kupil pri vas včeraj popoldne.« »Ja, spominjam se,« sem mu pritrdila. »Poglejte,« je ves vznemirjen nadaljeval in mi pločevinko položil v roko, »ali se vam zdi v redu?« Pričakujoče me je premeril.
Takoj ko sem barvo dobila v roke, sem občutila, da je je premalo, da je prelahka, Stopila sem do tehtnice in pločevinko stehtala. »Res je, tukaj jo je samo polovica. Barve ni dovolj,« sem na glas ugotovila. Pločevinka je bila lepa, nič zapacana, na pokrovčku pa samo toliko vdrtine, da se je videlo, da je bila odprta. »Pa ste tole vsebino že kaj uporabljali?« sem ga vprašala, čeprav sem bila o tem prepričana. Gospod me je s svojim odgovorom presenetil: »Ne, gospa, gotovo ne! Saj to se mi zdi najbolj čudno. Odprl sem jo, ker sem hotel z njo prebarvati ograjo, ampak ko sem videl, da jo je samo polovica, sem jo zaprl in počakal na vašo izmeno. Želel sem, da z vami razčistim in uredim reklamacijo. Toliko let se že poznava! Zaupam vam in ne želim, da bi vam s tem kakor koli škodoval. Bi se mogoče vi lahko spomnili, ali se vam je včeraj tudi zdelo, da je prelahka, ko ste mi jo dajali v vrečko? Se vam je karkoli zdelo nenavadno, jo je mogoče kdo prinesel nazaj?«
Veliko vprašanj, ugibanj, pa vse brez odgovorov. Bolj ko sva ‘modrovala’, bolj sva si morala priznati, da je vse še bolj zapleteno. Z vsakim zakaj, sva bila spet čisto na začetku.
»Gospod, poglejte: takole sem se odločila,« sem prekinila ugibanja, ki naju niso pripeljala do rešitve. »Verjamem vam! Prepričana sem, da se ne želite okoristiti. Kako je vse to nastalo, pa ne veste ne vi, ne jaz. Zaupam vam, da ste tukaj z dobrim namenom. Dala vam bomo novo barvo, to pa zadržala, da jo bom jutri pokazala svoji predpostavljeni in, če bo potrebno, še potniku, ki nam to barvo prodaja. Mogoče bomo razvozlali skrivnost. Tukaj imate novo pločevinko, jaz pa bom urejala naprej jutri. Ko boste prišli naslednjič, pa če se boste medtem česa spomnili, mi, prosim, povejte, ali pa jaz vam, ko se bo vse razpletlo. Včasih moramo pustiti času čas, kot pravimo, da se dogodki umirijo. Potem se nam lahko prikažejo tudi v drugačni luči.« Gospod mi je obljubil sodelovanje in z novo barvo pomirjen odšel domov.
Malo pred iztekom delovnega časa se je gospod vrnil. Razveselila sem se ga, saj je bil čisto drug. »Prišel sem plačat barvo.« »Ja, zakaj pa? Saj bom poskusila urediti drugače,« sem mu zatrdila. »Ne! Poslušajte me. Globoko se vam opravičujem in iz srca sem vam hvaležen za zaupanje. Ampak takoj ko sem prišel domov, sem opazil svojo zmoto. Takole je bilo. Včeraj popoldne sem barval ograjo, ko sem ugotovil, da sem s polovico barve prebarval komaj dva metra. Odločil sem se, da grem kupit novo barvo, da bom delo končal. Barvo, s katero sem do tedaj barval, sem počistil, vrnil nazaj v vašo vrečko in jo pustil ob ograji, čopič pa odnesel v razredčilo. Vzel sem ženino kolo in se odpeljal do vaše trgovine. Pri vas sem srečal znanca, s katerim sva istočasno šla v pokoj, in klepetala sva dobro uro. Na poti domov pa sem srečal še soseda in odšla sva na kavo. Za nadaljnje barvanje je bilo prepozno. Kolo sem spravil v garažo, barvo, ki sem jo kupil pri vas, pa odložil na polico. Danes dopoldne, ko sem hotel nadaljevati z barvanjem, sem odprl tisto barvo, ki sem jo včeraj pustil ob ograji in opazil, da je manjka. Zajela me je panika. Nezaupljiv, kot sem, sem mislil, da sem kupil barvo, ki jo je nekdo že uporabljal. Ker si zadeve nisem znal razložiti, sem bil čedalje bolj vznemirjen, tako da treznega razmišljanja nisem bil več sposoben. Na novo barvo, ki sem jo iz košarice na kolesu odložil na polico v garaži, se niti v sanjah nisem več spomnil. Ko ste mi sedaj dali novo barvo in sem z njo prišel domov, pa sem začel iskati, kje pa je sedaj tista, s katero sem že prebarval prva dva metra ograje. V trenutku sem se vsega spomnil. Odvrtel se mi je film kot v sanjah. Sedaj mi je vse jasno kot beli dan. Oprostite meni in moji starosti.« Skesano me je pogledal, počakal trenutek in malo tišje nadaljeval: »Sedaj imam pa drug problem. Ne morem verjeti, da ste mi tako zaupali, da ste mi takoj dali drugo barvo. Želel sem si, da bi mi verjeli, ko sem prišel z reklamacijo, ampak da ste mi pa res tako zaupali ... Veste, da se sploh ne spominjam, da bi jaz že komu tako zaupal. Vedno vse jemljem z rezervo, vedno v meni gloda črviček nezaupanja. Tako velikodušno, kot ste vi meni zaupali, še nikdar in nikoli nisem verjel! Od kje vam takšna vera vame?«
»Še sama ne vem, zakaj, ampak verjetno ste si že zaslužili. Saj jaz tudi ne vem, zakaj se mi dogajajo lepe stvari. Kar zgodijo se mi. Verjetno zato, da ne neham verjeti v dobro. In danes ste mi vi pri tem pomagali.«
V bližnji cerkvi je zazvonilo. Vabilo je k večerni maši, naju pa je za trenutek prestavilo v drug čas.
»Tudi jaz ne vem, zakaj me je moja mama imela tako rada. Kaj vse mi je odpustila, saj sem bil živahen fantič. Na koncu me je pobožala in rekla:'Le kaj bo iz tebe, ti božji otrok? Le kam te bo vse to pripeljalo?' Nikoli je nisem razumel – te njene brezmejne ljubezni. In še marsičesa ne razumem.« Zamišljen se je potopil v spomine in svoje misli. »Tudi tega o brezmadežni Materi nisem nikoli razumel,« je rekel in z glavo nakazal na cerkev, posvečeno Mariji, in na pojemajoči glas zvonov.
»Tudi teologi, filozofi in znanstveniki niso vsega odkrili in iznašli, čeprav se ponašajo s svojo bistroumnostjo in modrostjo. Mi pa, ki nimamo tega daru, smo lahko srečni, ker nam je potem dana večja milost vere. Vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Ne vidimo ljubezni, dobrote, poštenja ... pa vendar to vsak dan občutimo. In hvala vam za vaše poštenje in zaupanje. Tudi zaradi vas je sveta danes za mene lepši.«
»Blagor vam, ker imate vero, gospa.«
»Bogu hvala,« sem mu odgovorila v svojem srcu.
Katarina

Ognjišče (2013) 08, str. 32