Že nekaj let zapored smo se na rožnovensko nedeljo odpravili na Malo Goro, na svoje posebno romanje. Za mojo družino je bil ta dan velik praznik. Živeli smo nedaleč stran od male podružnične cerkve, kamor smo šli le dvakrat na leto: na god svetega Lovrenca in na to, prvo oktobrsko nedeljo. Velik praznik je bil tudi zato, ker smo tja gor šli vsi skupaj.
Jesen, ki se je začela razkrivati v prvih jutranjih meglicah in je skrajšala vroče, nevihtne dneve, je na to nedeljo ponavadi sijala taka, da so redki popotniki, ki so se vzpenjali na Goro, med sabo šepetali, prevzeti od lepote. Zdelo se je, kot da se vrača poletje. Za en dan je svet, ogrnjen v pisane barve, zasijal v veselju. Nenadne otoplitve so bile vesele predvsem ženske, saj so še vedno lahko oblekle lahke poletne bluze.
»Če na rožnovensko nedeljo ženska zidano bluzo obleče, se vreme hitro opeče,« so govorili starejši. Včasih, ko so svilene ali zidane bluze pomenile nekaj posebnega. Nekaj gosposkega. Ta čas pa o njih ni spregovoril nihče več. Moderni časi so prinesli vsakdanja, športna oblačila in obutev tudi.
K cerkvi na Malo Goro smo se peljali z avtom, le od zadnjega ovinka naprej smo šli peš. Na vrh sem tistikrat prišla med zadnjimi. Z mojo nogo je bilo že hudo narobe, hčeri in mož so potrpežljivo pogledovali nazaj, če jim še sledim. Vnuki so tu pa tam pritekli k meni, me vprašali, če je vse v redu, in zleteli spet naprej.
Na vrhu je bilo pod starimi hrasti veliko klopic in pogled, ki se je odprl po dolini, me je pri priči postavil v boljše razpoloženje. Ljudi ta čas na Gori ni bilo veliko. Redki sprehajalci, ki smo jih pustili zadaj, so počasi prihajali na vrh z druge, položnejše strani. Obračala sem glavo tja, od lepote dneva mi je kar sapo jemalo.
Ko sem sedla na klop pod prvi hrast, sem zagledala pri cerkvenih vratih moškega. Sam je bil. Bil je visok, zelo suh, nervozno si je popravljal pas na širokih mahedravih hlačah, kot kakšen šolar. Pogledala sem še enkrat tja. Malo bolj natančno. »On je!« me je spreletelo. »Seveda je on! Benjamin. Nihče mi ni rekel, da je doma. Le kaj ga je prineslo prav na rožnovensko nedeljo na Malo Goro? Ali morda spomini? Ali...«
Benjamin, včasih so ga klicali tudi Beno, je bil doma le malo stran od naše hiše. Srečevala sva se od otroških let in ko je moja navezanost nanj prerasla v nekaj več, sva mislila, da bo tisto nekaj več zdržalo. Pa ni. Izginil je od doma, kot večina fantov takrat, ko bi moral k vojakom. Pustil je hišo in družino. In tudi mene. Pisal mi je še nekaj krat, potem pa je kmalu tudi tisto zamrlo. Zamerila sem mu, hudo zamerila!
Ko je prvikrat prišel domov, se je še vedno skrival. Ilegalen prehod meje je bil kazniv. Nisva se srečala. Ko je prišel drugič, so bile razmere pri nas drugačne, bolj prizanesljive. Srečala sva se, a sva spregovorila le nekaj besed. Bila sem že poročena. Ko je prišel tretjič, je moja najstarejša hči že tekala okoli hiše in ni se več oglasil.
Spet sem pogledala tja, ali se nisem morda zmotila. Ne! Suh, koščen život, malo upognjen že, in ta njegov pas! Koliko je imel opraviti z njim! Morala sem se nasmehniti. Kako to, da človek po toliko letih sploh ne spremeni svojih navad!
Ko je stopil stran od vrat, je malo postal na vrhu in se zagledal nekam v dolino. Položila sem roki na mizo, hladil me je veter, domači so šli vsak po svoje, v zvoniku je odbilo četrt. Mogočen glas zvona je zapel visoko nad mano in sončno nedeljsko jutro je postalo še bolj praznično, dopolnjeno.
Ko se je obrnil k meni, sem obstala. Želela sem, da pride zraven, po drugi strani pa... Mar ni bilo najino slovo zadnjikrat dokončno? Dokončno? Kaj pa je v življenju tako zelo hudega, da si ne bi odpustili? Bi mu morala stopiti naproti ali vsaj stegniti roko? Vse to sem pomislila, storila pa nisem ničesar. Samo sedela sem in gledala.
Srečale so se oči in čudni občutki so me prevzeli. Sem še kaj taka kot tistikrat? Sem se postarala, tako kot on? Koliko? In kaj bo rekel zdaj, po toliko letih in po...
Imela sem cmok v grlu in otrple roke in noge in rada bi bila nekje drugje, na drugi strani cerkve, kjer je bilo vedno več ljudi, rada bi bila na poti navzgor, kjer koli, le tu ne. In kje je Ožbej ? Kje le hodi mož in hčerki z otroki? Pa ravno zdaj ni nikogar ob meni...
Benjamin je pogumno naredil nekaj korakov in se v nekem nemirnem smehljaju bližal mizi. Srečanje je bilo neizogibno.
»Po toliko letih... Pa se srečava prav tu...« je rekel. Kot da ne bi vedel, da je malo stran od tega kraja moja vas, moj kraj, ki ga nisem nikoli zapustila. Sam pa je bil nekje v Ameriki že več kot štirideset let.
»Ja, vsako leto na rožnovensko nedeljo prihajam sem. Če je lepo vreme,« sem zamrmrala in stresla Benjaminovo roko. »Vedno sem šla rada sem gor...«
»Vem. Jaz tudi!« Benjamin je pogledal naokrog in se nasmehnil. Roke dolgo ni spustil. Na Malo Goro sva prihajala dostikrat skupaj. Peš. Pa ne samo jeseni. Vsak letni čas. Celo pozimi sva hodila gor in se s sanmi po ozki gazi vračala. Na poti proti vrhu je ob cesti stala kapela. Tja sva velikokrat nesla rože. Spomladi šmarnice, poleti marjetice, jeseni pa ciklame in praprot. Zdaj je že bil čas za praprot in dišeče ciklame...
»Tudi hrasti so še tu,« je rekel, ker sem bila jaz tiho in v nekih svojih spominjanjih.
»Hrasti so neuničljivi. Niso kot človek...«
»Ali pa,« sem zamrmrala in pogledala v krošnje starih dreves. Visoki hrasti, trije so bili, eden je bil načet od strele in od starosti že tudi, so pošumevali in delali prijetno senco. Dan je bil tak, da senca ni pomenila še hlada, vendar sem se vseeno pomaknila na sonce.
»Ali tu gori še kdo živi? Pastir? Zvonilo je...« je vprašal in me gledal naravnost v oči. Predirljive modre oči, gubice okoli ust, osiveli lasje in ostra odločna brada. Še vedno je bil čeden. Visok, slok, starejši moški.
Zardela sem in skomignila z rameni. Čudno mi je postalo ob vsem tem. Medle misli, medla glava. Stresel me je glas zvona.
»Zvonovi so zdaj programirani na elektriko, mislim da... Ključ od cerkve ima najbližji sosed. Še vedno. Ta dan je navadno odprto... Saj veš,« sem rekla in pogledala navzgor, pa spet vanj. Seveda je vedel! Vedel je, da bo na rožnovensko nedeljo cerkev odprta in lepo urejena. Tako kot vedno.
»Greva pogledat?«
»Pa pojdiva...« In šla sva do cerkvenih vrat ter jih odprla. Ves prostor podružnične cerkvice je kar naenkrat napolnila svetloba. Sonce je posijalo na svetnike v oltarju, na rože, ki jih je nekdo dan pred tem del v vaze, na bel čipkasti prt je posijalo in na podobo svetega Lovrenca v sredini. Skozi vrata je v hladni prostor zapihala sapa z gozda sem in zaslišala sem melodijo, orgle in pesem. Daljno pesem. Meni tako drago.
Z Benjaminom sva sedela v klopi, utrujena od poti, zasopla in srečna. Sijala so okna v svojih pisanih sencah, vse tiho, Beno je položil roko na mojo in rekel: »Enkrat bova stala pred tem oltarjem...«
Zdrznila sem se. Spomin je bil trpek, nenadoma je prišlo in bilo je tako silno, da sem se obrnila in pogledala sem vanj, stal je trdo ob meni, prekrižanih rok in sklonjene glave.
»Saj ni on kriv, da ni tako,« sem pomislila. »Mogoče je bila taka božja volja, tako mi je rekla mama v letih, ko sem ga tako težko pozabljala.«
Pokrižala sem se in stopila ven. Sonce lepe rožnovenske nedelje je sijalo naravnost na cerkvico in na gorski travnik in zrak je bil sladek. Meden od jesenskih vonjav in zorenja.
»Ali so tvoji?« je rekel Benjamin, ko je prišel za mano. Okoli hrastov so pritekli moji trije vnuki in se zapodili k meni.
»Ja, to so moji vnuki,« sem rekla ponosno. »Kar rastejo, veš...«
»Jaz imam dve vnukinji. V srednji šoli sta že. Pa nobena ni hotela z mano. Verjetno smo bili premalokrat doma. Zato jima ne pomeni veliko,« se je opravičeval.
»Verjamem,« sem zamrmrala. »Mi pa vsako leto dvakrat pridemo sem gor. In radi gredo z nama...«
Z desne strani sta prihajali hčeri in oba zeta. Pogledali so po naju, suho pozdravili in odšli dalje. Na drug konec hrastove sence. Tam so sedli in pogledali po dolini. Tudi mož je sedel k njim, le jaz sem še kar stala.
»No, jaz grem. Lepo, da sva se srečala po toliko letih,« je rekel Benjamin in mi stisnil roko. Pokimala sem mu in se po sili vljudno nasmehnila. Šel je mimo, še nekajkrat pogledal nazaj in počasi stopil do avtomobila.
Ko je odpeljal, sem stopila na kraj. Čisto na rob, tam je bil najlepši razgled. »Babi, da ti ne spodrsne! Čakaj, prijel te bom!« je zavpil najmlajši in me prijel za roko. »Ne bo mi, ne! Saj me močno držiš!« sem mu odgovorila in se oprijela njegove dlani. Res je bila že krepka in topla. In oči, ki so sijale s skrbjo vame, so bile tople. Take, kot vsa nedelja. Rožnovenska nedelja na gori...

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2008) 10, str. 52

Teta Mici živi na robu gozda v stari hiši – ona pravi “utrujeni kot je sama”. V njej so živeli številni rodovi. Razpokani zidovi, železni križi v oknih, zarjavelo orodje v shrambi in kredenca brez šip vedo, kaj je čas. Kot je za tiste nekoč, čas teče tudi zanjo, ki skoraj ne more več hoditi. Daleč je do soseda, vsak dan bolj daleč, se ji zdi, in pot je vedno bolj razrita in strma, se ji zdi. Okrog sebe ima ljudi dobre volje, a večinoma je sama. Ob nedeljah jo pridejo ta mladi iskat z avtomobilom in jo peljejo k maši. To je zanjo res Gospodov dan.
Ko je sama, si krajša čas z molitvijo. Če je vreme lepo, sedi s svojo muco na soncu pred hišo. Če pa je slabo, sedita v izbi in teta Mici moli. Premišljuje skrivnosti rožnega venca. Pogosto ji misli uidejo v spomine ...
Ki si ga, Devica, od Svetega Duha spočela ... Ja, Marija je rekla: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.” To ponavljamo vsak dan pri angelskem češčenju ... Če Marija tega ne bi rekla, premišljuje teta Mici, si ne predstavljam ... Misli ji poletijo v preteklost, ko je rekla ‘da’ svojemu Lojzetu. Če njega in družine ne bi bilo, bi bila zdaj še bolj sama. Skupno pot sta začela z Božjim blagoslovom. Velikokrat je kar otipljivo čutila, kako Vsemogočni pomaga. Ja, bile so tudi težave, pa se nismo kar ločili. Kdo pa nima križa v tej solzni dolini?
Ki si ga, Devica, v obiskanju Elizabete nosila ... Mlada mati Marija je bila vesela, ko je Božje Dete raslo pod njenim srcem. Božji poslanec ji je povedal, da tudi njena sorodnica Elizabeta pričakuje otroka, čeprav je že zelo stara. Brž se je odpravila k njej na obisk in da ji pomaga. Dobra žena je bila vsa iz sebe, ko jo je zagledala. Po skrivnostnem navdihu je spoznala, koga nosi Marija, in je vzkliknila: «Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Kako sem se jaz razveselila prvih gibov mojih petih otrok pod svojim srcem! Veselila sva se oba z mojim Lojzetom. Bog mu daj večni pokoj, dober mož in oče je bil. Najini otroci vsi lepo živijo, hvala Bogu ...
Ki so ga, Devica, rodila ... Devica in Mati Marija, tvoj nazareški ‘da’ je dozorel v Betlehemu. Rodila si Odrešenika sveta. Z Jožefom sta bila v skrbeh. Rodila si v hlevu. Kralj, rojen v hlevu ... Hvala Bogu, za naše mlade mamice je lepo poskrbljeno. Jaz sem vse svoje otroke rodila doma. Babica Jolanda se je vedno pravi čas pripeljala z mopedom sem gor na naš hrib. Bila je dobra ženska. OB vsaki uri je šla na pot, ob vsakem vremenu, pri vseh svojih težavah z zdravjem. Bog jo z veseljem sprejel v nebesa, ko je pomagala tolikim Božjim otrokom priti na ta svet ...
Ki si ga, Devica, v templju darovala ... Marija tudi jaz sem vseh svojih pet darovala Gospodu še preden so se rodili. Izročila sem jih v Božje varstvo ... Pa tudi tebi sem jih vedno znova priporočala. In njihovim angelom varuhom. Marija, ti si darovala Jezusa v svetišču, ko je bil še majhen otrok, jaz Bogo vedno znova darujem svoje otroke, ki so že odrasli, z njimi pa darujem in Bogu izročam svoje vnuke. Trinajst jih je že. Najmlajša ima šest let in hodi v prvi razred ... Teta Mici se zazre proti dolini, kjer naj bi stala šola.
Ki si ga, Devica, v templju našla ... Lahko si predstavljam, kako si bila srečna, ko si ga našla ... On ni bil navaden otrok. Ti si to vedela, nisi pa še razumela, da mora že zdaj stopiti na pot, ki mu jo je določil Oče. Skrivnostna so Božja pota. Vsaka mati ve, kako je hudo, če se otrok izgubi. V strahu ga išče in umiri se šele, ko ga najde in stisne na svoje prsi. Še hujša je bolečina, če se otrok izgubi drugače ... Moji so zvesti. Prihajajo k meni, kadar morejo, čeprav živijo daleč. Vsak njihov obisk je, kakor da sem jih znova našla ...
Poljubila je križec na rožnem vencu ter pogledala kvišku. Dobri Bog, hvala ti za ta lepi dan. Tudi jutri bo lepo, nebo na zahodu prav žari. Počasi je vstala in zavzdihnila: »Oh, te stare kosti!« Skupaj z mucko sta šli v hiši. Večerni zvon je oznanjal, da z nočjo prihaja mir v srca dobrih ljudi.
BIZJAK, Pavlina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 10, str. 55

Ko sem prvo nedeljo v lanskem oktobru stopila v cerkev, so ob velikem rožnem vencu pred Marijinim oltarjem gorele svečke – za vsako zdravamarijo in vsak očenaš ena. Žarele so kot zvezdice na nebu in pozdravljale Marijo na oltarju. Nekaj vernikov je že molilo rožni venec. Prevzela me je ta ubrana pobožnost z občutkom popolne varnosti, nekakšna spokojnost, ki je bila prisotna v naši cerkvi v tej jutranji uri. Najraje bi videla, da bi še kar molili in molili rožni venec.
Začela se je sveta maša in sicer s prelepo pesmijo Kraljica venca rožnega. Mogočno so zadonele orgle, zbor je ubrano pel in vsi smo se pridružili. Od ganjenosti skoraj nisem mogla peti. V očeh so se mi nabrale solze. Pesem poznam že vse življenje, toda tokrat se me je njeno besedilo posebno dotaknilo. Strmela sem v Marijin kip in zdelo se mi je, da je ob našem petju kar oživel, ob svetlobi svečk sem imela občutek, da se Marija smehlja. Kar naenkrat so se mi pred očmi zvrtele slike Marije, preden ji je angel Gabrijel prinesel povabilo, da postane mati učlovečenemu Božjemu Sinu. V duhu sem videla, da je bila Marija čisto navadno dekle, mlada žena, na zunaj enaka drugim vrstnicam v Nazaretu. Njena duša pa je bila najbogatejša, najčistejša, najlepša. Ob srečanju z nebeškim poslancem je iz njenega srca privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Mojo notranjost je preplavilo nešteto novih spoznanj, za katera sem sicer vedela, a nikoli niso bila tako občutena.
Sveta maša se je nadaljevala, jaz pa sem bila v nekem zanosu, kot na nekem drugem, blaženem kraju. Med obhajilom so pevci zapeli meni tako ljubo pesem: Ljubljena slovenska hiša ... Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov, zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov. Na to pesem me veže prav prisrčen spomin. V družini smo imeli teto, ki se je bližala devetdesetim letom in ni več zapuščala hiše. Ko je bil v naši župniji misijon, smo prosili patra, ki ga je vodil, da pride k nam. Teta je opravila spoved, prejela je sveto obhajilo, misijonski blagoslov in bolniško maziljenje. Ko je pater vstopil v sobo, je z občudovanjem gledal nabožne slike na steni, vmes pa velik lesen rožni venec. Ko ga je zagledal, je sklenil roke in zapel to pesem. Vsi prisotni smo bili ob tem ganjeni in še zdaj se v naši družini radi spominjamo tega lepega dogodka. Ko sem danes slišala pri maši to pesem, mi je prišlo na misel: v koliko hišah sploh še imajo rožni venec na vidnem mestu in ga tudi molijo?
Spominjam se, kako se je v času moje mladosti še slišala iz vsake hiše večerna molitev rožnega venca. Nihče ni skrival, da ga moli, vsem je bilo jasno in čisto normalno, da je treba vsak večer zmoliti rožni venec, kot je treba ves dan delati in zvečer leči k počitku. V tistih časih so pri vsaki hiši, zlasti v zimskih večerih, izdelovali zobotrebce. Da je bilo bolj kratkočasno in niso prehitro zaspali, so se ljudje zbirali skupaj, več v eni hiši. Če je kdo zamujal, si slišal soseda reči v opravičilo: “Niso še odmolili, so se zakasnili pri delu.”
Hvala Bogu, da se je ponekod še ohranila lepa navada, da se vsi vaščani zbirajo v hiši pokojnega sedem ali osem dni in molijo rožni venec. Žal pa se že tudi to vedno bolj opušča. Kakšna škoda, to je bilo še zadnje slovo, darilo sovaščanov za dušo pokojnega, ki je odšel iz njihove srede.
Ko opravljam svoje delo doma na vrtu, v kuhinji, pri pletenju ali šivanju, imam vedno zasedeni obe roki. Da ne molim zdaj pet, zdaj sedem zdravamarij, sem začela moliti tako, da za vsako skrivnost rožnega venca zmolim po eno zdravamarijo in vse, kar spada zraven. Tako se ne motim s štetjem in lepo premišljujem skrivnosti vseh štirih delov rožnega venca. Če delo traja dalj časa, odmolim kar več takih skrajšanih rožnih vencev.
Moja tašča je veliko molila, posebno zadnjih deset let, ko zaradi slepote ni mogla delati niti brati. Večkrat nam je rekla: »Moliti moraš, dokler si zdrav, ko si bolan, težko moliš!« Čez veliko let, ko sem hudo zbolela, sem spoznala, kako prav je imela. Ko je bilo najhuje, niti ene molitvice nisem spravila skupaj, čeprav sem jih sicer dobro znala in vse življenje molila. Šele ko se je zdravje obrnilo na bolje, sem spet lahko vzela v roke rožni venec in rada prebirala jagode s prošnjo za ozdravitev pa tudi v zahvalo za izboljšanje in upanje na najboljše.
Moliti je treba ne samo, kadar kaj prosiš ali ti je hudo, ampak tudi, ko ti srce prekipeva od sreče in veselja, kot je meni lansko prvo nedeljo v oktobru.
Sredi 16. stoletja je krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Zaustavljena je bila po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim pri Lepantu 7. oktobra 1571. Bolj kot z orožjem je bila dosežena z gorečo molitvijo rožnega venca. Bi se to lahko zgodilo tudi danes? Ne brez molitve, ki je vedno bolj odsotna v naših domovih. Pa tudi zdaj nam grozi prav taka nevarnost kot takrat, le način je drugačen.

Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2018), 45.

Lepo jesensko jutro je bilo. Stopal je skozi sence stoletnih dreves v parku in iskal klop, kjer bi odpočil svoje trudno telo in težke misli. Tako sam se je počutil v tem gaju tišine. Sam s svojimi spomini. Stiskalo ga je grlu, ko se je z omahujočimi rokami prijel za klop na robu zelenice.
Iz misli so ga predramili veseli otroški glasovi, ki so pretrgali gluho tišino parka. Z globokimi požirki je potegnil vino iz steklenice. Ogabni vonj pijače se mu je upiral, a upreti se mu ni mogel. Skozi meglico oči je opazil, da se otroci pomikajo proti njemu. Razveselil se je njihovega bisernega smeha. Skušal jih je priklicati k sebi, toda njegov raskav glas jih je prestrašil, da so se kot jata preplašenih golobov razbežali na vse strani. Le majhna deklica je ostala tam. Z drobcenimi koraki se mu je počasi bližala in ga vprašujoče opazovala. Zagledal se je v ta angelski obraz. Modrina njenih oči ga je spominjala na modrino jasnega neba. Ko je strmeč gledal to podobo nedolžnosti, se je zavedel svoje nemoči in slabosti.
»Kako pa je tebi ime?« jo je naposled vprašal.
»Maja sem.«
Dekletce je stopilo bližje. Z eno roko je nekako izgubljeno opletalo okoli sebe, v drugi pa je stiskalo šopek jesenskega cvetja.
»Maja, vidim, da imaš rada cvetje,« se je spet oglasil.
»Zelo rada.«
»Za koga pa si nabrala te rožice?«
»Za mamico. Če je moja mamica žalostna, ji prinesem cvetlice in se razveseli.«
Od ganjenosti sta mu kar sami od sebe spolzeli po raskavem licu solzi. Deklica je to opazila in se mu sočutno približala.
»Stric, aʼ si tudi ti žalosten?« ga je vprašala.
Ni odgovoril.
Deklica iz svojega šopka izbrala najlepši cvet in mu ga podala: »Stric, vzemi ta cvet, da boš tudi ti bolj vesel,« je rekla in stekla za drugimi otroki.
Nasmehnil se je. Tako kot že dolgo ne. Precej časa je obsedel na tisti klopi in molče strmel v cvet.
Naenkrat se mu je zazdelo, da sliši glas, ki ga je nezadržno vabil. Bil je zvon bližnje cerkve. Počasi je odrinil težka vrata in vstopil v svetišče. Počutil se je kot izgubljeni sin v objemu svojega očeta, ki se po mnogih letih brezciljnega tavanja vrača v varno naročje doma.
Ko se je bližal oltarju, mu je bilo pri srcu toplo. Ustavil se je pred Križanim in se zagledal v njegove rane. Vanje je položil breme svojih blodenj. Pred njim je bil mir, pravi mir, ki ga svet ne more dati.
Ko je pred mrakom odhajal iz cerkve, se je še enkrat ozrl proti Križanemu in dejal: »Hvala ti. Hvala za vse.«
Pred njim je bila negotova jesenska noč, toda ni čutil strahu. Poln notranjega miru je z zaupanjem stopal po poti. Tisti drobni jesenski cvet je pustil na klopi v cerkvi.

J. Levstik, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 83.

Bila je naša prva učiteljica. Takrat sta bila prva dva razreda osnovne šole še v domači vasi, v zadružnem domu zgoraj je bila učilnica, ena sama, zraven nje pa sobica,v kateri je stanovala gospa Julijana, takrat še »tovarišica učiteljica«. Do prvega hrama učenosti sem imela le deset minut, lahko sem pritekla kar skozi boršt in naprej po stezi do doma. Velika vhodna vrata, ki so vodila v stavbo so bila težka in veža, v katero sem nato vstopila, je bila temačna. Do naše učilnice so vodile lesene stopnice. Po njih smo se morali vzpenjati potiho, čeprav so kljub temu škripale, kajti nasproti učilnice je bilo stanovanje. »Počasi in potiho pridite po stopnicah v razred,« je naročala učiteljica Julijana odločno in s poudarkom. Nihče ji nikoli ni ugovarjal, čeprav se je nismo bali. Radi smo jo imeli in vsak tisti dan, ko se je jezila na nas, je bil nazadnje za vse klavrn.
Julijana nas je učila lepega vedenja, na to je bila še posebej pozorna. Naučila nas je tudi veliko praktičnih reči. Deklice smo vezle, pletle in šivale, s fanti se je pogovarjala o sajenju in cepljenju sadnega drevja pa o delu doma in na polju.
V popoldnevih sem večkrat prišla k nji, tam sem izvezla svoj prvi prt. Pri nji sem pletla in brala. Branje je malo zapolnilo moje šepavo znanje računstva, o veliki matematiki takrat še ni bilo nič slišati. Knjigo, ki mi jo je priporočala, sem vzela za svojo. Enkrat v drugem razredu je moralo biti, ko mi je v spominsko knjigo napisala s svojo izbrano pisavo kratko posvetilo. Bila sta le dva stavka, vendar sem ju vsakič, ko sem odprla spominsko knjigo, najprej prebrala.
Topla domačnost vaške šole je izginila, ko smo šli v šole naprej. Porazgubila se je v visoki mestni stavbi. sivi in pusti, z drugo, ostro učiteljico, ki je vsem, ki smo prihajali v šolo z druge strani Save, takoj dala vedeti, da bo tu, v mestu, precej drugače. In res je bilo! To, da smo do svoje nove šole pešačili dobro uro, ni bilo nikomur mar. Mestni svet je bila takrat vzvišen do nas, podeželskih otrok, včasih zelo krivičen. Ne vem, ali tudi zaradi tega naše prve učiteljice nismo pozabili.
Preselila se je v mesto, nazaj v svojo visoko, lepo hišo, ki je stala tik ob cesti, le pločnik in ograja sta bila vmes. Ob hiši je bil majhen vrt z rožami in grmički, na desni pa je rasla češnja. Julijana je živela skupaj s sestro, ki je edina še ostala od velike družine. Vedno sta bili skupaj. Pazili sta druga na drugo in se držali pod roko, kadar sta šli iz hiše. Po sestrini smrti je Julijana ostala sama. Že pred tem je Julijana vedno nosila temne obleke, zapete visoko pod vratom, z belim čipkastim ovratnikom. Ko je ostala sama, pa je snela še tisti ovratnik, da je bila videti še bolj žalostna in resna.
Ob koncu šolskega leta so k nji hodili tisti njeni bivši učenci, ki so imeli odlična spričevala. Moja spričevala pa niso bila tako lepa in dobra, zato sem jo obiskala bolj poredko, navadno šele proti koncu leta.
Tudi tistikrat je bilo tako... Z njene češnje na vrtu se je listje že davno osulo, sneg je posrebril grmičke in suhe rože in siv mraz se je zajedal v tlak in v hišo, pred katero sem stala. Dolgo me že ni bilo k nji! Opravičevati se ni bilo smiselno, tudi govoriti, kako nimam časa, ker sem zaposlena v fabriki, z otroki in s pisanjem, ne. Pravzaprav me je k nji privedlo prav to! Zadnje. Imela sem v rokah svojo prvo knjigo in rekla sem si: moram jo nesti nji, Julijani, ker mi je tolikokrat govorila, da naj berem, da bom v knjigah našla odgovore na svoja zahtevna vprašanja; rekla je, da je tam, v knjigah, svet, ki me bo potegnil vase in mi pomagal, velikokrat pomagal, in mi dal moči. Doma sem mami večkrat povedala to in vedno je rekla: »Julijana je dober človek. Le obišči jo, večkrat bi morala tja. Dober človek je velik blagoslov. Julijana je bila taka, razumela je kmečke otroke in dobro popotnico za življenje si dobila od nje ...« Res sem jo ... Mama me je še nekajkrat resno pogledala, verjela sem njenim besedam.
Ko so se odprla vrata vrh stopnišča in sem jo zagledala, sem obstala. Nekaj lepega in toplega je šlo skozme, stala sem pred njo kot takrat, v prvem razredu, in obšel me je isti občutek spoštovanja do nje. Bila je še vedno visoko vzravnana, osivela že, vendar je obdržala svoj nekdanji videz. Oči, zazrte vame, so bile še vedo žive, tople so bile, kakor mamine. Nosila je svojo črno obleko in po dolgem času spet snežno bel čipkast ovratnik. To ji je dajalo še vedno neki gosposki, dostojanstven videz. Govorila je mirno in zbrano, tudi soba, v katero me je povabila, je bila urejena. Miza z vazo in rožami na sredi pa mi ni padla toliko v oči kot prtiček na nji. Bil je vezen, narejen ročno, gotovo še iz časov, ko je še poučevala v naši vasi. Nitke vezenega cvetja na njem so bile že malo obledele in natrgane.
V sobi, kjer sva stali, je bilo mrzlo. Velika, visoka hiša z velikimi sobami in visokim stropom je dajala še hladnejši občutek. Julijana mi je ponudila čaj in napolitanke; te so bile že mehke, kdo ve, koliko časa jih je hranila. Nekaj časa sva bili tiho. Stiskala sem v roki svojo prvo knjigo in ji jo počasi ponudila. »Pišem ... Tako, malo ... Včasih ... To pa je moja prva povest!«
Julijana je vzela knjigo v roke, pogledala naslovnico, jo obrnila, pa obrnila nekaj listov. »Vedela sem, da boš enkrat našla v sebi nekaj takega. Nisi me presenetila!«
»Ne?«
»Ne. Bila si tako ...« Ni dokončala svoje misli, a zame je bil že tisti njen pogled dovolj. Resni obraz se ji je omilil in nasmehnila se je . »Kako hitro so šla leta ... Kako odrasla si že. Ponosna sem nate, veš!«
»Res?«
»Res!« Sklenila je roki v naročju in mi pokimala. Vesela sem bila njenih besed.
Ko sem se poslovila je stopila za mano ven, obstala je na vrhu kamnitih stopnic, še vedno je pobožno držala mojo knjigo v naročju, visoka in lepa se mi je videla, ko sva se poslovili in sem jaz že z dvorišča zavila na cesto, je še vedno stala tam in mi mahala. Počasi sme šla po tlaku naprej , gledala sem v tla in potiskala premražene roke v žepe svoje jakne. V zvoniku na drugi strani mesta je zazvonilo ave. Dvignila sem glavo in se ustavila. Prisluhnila sem glasu zvona. Mesto je zasijalo v lučeh, vendar mrzle sivine zgodnjega zimskega večera svetloba ni prebodla. Mimo mene so hiteli ljudje po svojih predprazničnih opravkih, vsi z neko ihto in tiho.
»Julijana je pa zdaj sama,« sem pomislila. »Le kako je človeku, ki je sam, v teh dolgih večerih v tako veliki hiši?« Čudno hudo mi je postalo ob tej misli, kakor da sva se pravkar poslovili za vedno. In res sva se! Kar pozabila sem nanjo, čeprav mi nikoli ni ušla čisto iz spomina. Z vsakim šolskim letom svojih otrok sem jim govorila o svoji prvi učiteljici Julijani, ki me je, poleg babice doma, tako potrpežljivo učila brati in drugih koristnih reči za življenje. O ženi, ki je, tako tiho kot je živela, tudi odšla.
To sem zvedela enkrat kasneje. Ko je bilo že prepozno ... »Morala bi še kdaj k nji! Pa nisem šla ...« Svojo slabo vest sem mirila z raznimi izgovori. Pa je nisem mogla umiriti. Še dolgo. »Dober človek je pravi blagoslov,« sem pomislila večkrat na mamine besede. In kako lepo bi bilo, če bi bili ljudje manj sebični.
Pred prazniki sem pospravljala predale. V roke mi je prišla moja prva spominska knjiga. Oguljene robove ima in listi so že orumeneli, a jo še vedno hranim. Tudi besede moje prve učiteljice Julijane, z njenim podpisom, z leti dobivajo vse večjo vrednost in mislim, da jih še sedaj razumem.
»Ohrani v srcu veliko dobrega in deli dobroto tudi drugim, vse se ti bo povrnilo! Ohrani veselje do branja lepih knjig; knjiga naj ti postane v življenju najboljša prijateljica in učiteljica!«
Skrbna, izbrana pisava, njene misli, njen podpis.
»A tako ti je napisala tvoja učiteljica? Kako lepa pisava in kako lepo izbrane besede!« pravi moja vnukinja, ko tisto prebere. Na mizo zraven odloži prenosni računalnik in še enkrat prebere. »Danes pa gre vse tako hitro, da komaj dohajamo še tisto, kar je za sproti. Veš, ni več tako ... Pa tudi takih učiteljic ni več! Na nobeno nisem posebej navezana. Komaj čakam, da grem, da bo matura, in spet naprej ...«
»Vem! Danes imate vsega preveč ...« »Še dobro, da si vse sproti pišem. Da so računalniki. Ne vem, kaj bi brez njega.«
»Seveda ne.«
Gre s svojim prenosnikom nazaj k učenju. Jutri spet nekaj pišejo, leto z maturo na koncu je, otroci kot roboti drdrajo učenosti, roboti sodobnega časa. Veliko od tega, kar morajo znati, jim v življenju ne bo koristilo. Marsikaj, česar ni v učnih načrtih, pa jim lahko zelo manjka. Nekaj je narobe ...«
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 47, št. 2, str. 38-40.

Na naš farni pevski zbor smo bili vsi ponosni. Same prekaljene, izkušene pevke in pevci so peli v njem. Bili so že starejši, saj je zbor rasel skupaj z organistom, ki je bil že v zrelih letih, za nas otroke pa pravzaprav zelo star. Zbor je nastopal pri jutranji nedeljski maši in nekoliko okrnjen tudi pri deveti. Pred leti se je zboru pridružil naš oče. Kar nekaj časa so ga vabili v svojo sredo, saj so vedeli, da ima lep glas in da poje celo prvi tenor, ki jim ga je vedno primanjkovalo. Ko sem pri maši poslušal njihovo petje, sem očetov glas prepoznal med vsemi drugimi, čeprav ni izstopal. Tako čistega glasu ni težko prepoznati.
Organist si je že nekaj časa prizadeval, da bi zbor pomladili. Pa ni imel sreče. Da stari in mladi pevci ne gredo skupaj, mu je večkrat dejal župnik in mu na koncu predlagal, naj povabi k sodelovanju otroke, ki hodijo k verouku, in ustanovi čisto nov zborček. Tako nas je, ko sem hodil v drugi ali tretji razred, po končani uri verouka, ki smo ga imeli v stranski kapeli, obiskal organist in nas vse povabil v zakristijo. Usedel se je za harmonij in povedal, da bo preskusil naš posluh.
Ko sem prišel na vrsto, mi je rekel: »Poskušaj ujeti glas, ki ga boš slišal, in zapoj Ce.«
Udaril je po tipki, jaz pa sem zapel, kot sem najbolje vedel in znal.
»Sedaj pa zapoj De,« je udaril po drugi tipki.
»Dobro, dobro!« je bil zadovoljen, »sedaj pa zapoj E.«
Zapel sem in skušal ujeti ton, ki sem ga slišal.
»Odlično. Zapoj še Ef.«
Pogumno sem zapel, organist pa je nasmejan dejal: »Lahko boš pel v našem novem zboru! V nedeljo po nauku se oglasi v zakristiji.«
Nisem vedel, ali naj bom vesel ali ne. Poleg maše in popoldanskega nauka še pevske vaje. Da so vaje zelo resna stvar, sem vedel že iz očetovega pripovedovanja. Ampak kakšne izbire niti nisem imel.
Potem sem vsako nedeljo po maši ostajal pri vajah. Vadili smo in vadili in ponavljali vedno iste pesmi. Peli smo bolj ali manj ubrano, se trudil, z glasovi sledili organistovim rokam, ki so živahno krilile sem in tja, se včasih dolgočasili, posebno fantje pa smo s svojo neresnostjo pogosto spravljali organista ob živce. Po dveh ali treh mesecih nam je organist ves ponosen povedal, da bomo v nedeljo peli pri deveti maši.
Ne vem, kdo je bil med mašo bolj na trnih – organist ali mi. Igral je na orgle in mahal z roko, da smo mu komaj sledili. Po končani maši ni bil nič kaj zadovoljen. »Vaje, vaje in še vaje!« nam je med pospravljanjem dejal, mi pa smo se kar se da hitro usuli s kora po okroglih stopnicah. Ko smo prišli iz cerkve, so nas ljudje obkrožili, hvalili, trepljali po ramah ter dejali, da smo peli kot angelčki, saj tako lepega petja že dolgo niso slišali. Ne vem, če smo jim čisto verjeli, pohvala pa nas je le pobožala in nam poplačala vse tiste ure, ki smo jih prebili v zakristiji namesto v zlati prostosti.
Vaje so postajale manj težke.
Kmalu po tisti nedelji je učiteljica mimogrede povedala, da je slišala, da je bil ustanovljen v cerkvi neki otroški pevski zbor. Pomolčala je, kot da nekaj premišljuje.
»Ali je zraven tudi kdo izmed vas?«
Nihče ni odgovoril.
»Ja ali ne?« je nekoliko nestrpno vprašala.
Nekaj nas je pokimalo.
»Kdo torej poje v tem zboru?« je bil njen glas odločen.
Pet ali šest nas je dvignilo roko.
»Sem si kar mislila!« nas je prebadala s pogledom. »In to prav vi, ki niti posluha nimate! No, pa za cerkveni zbor to ni pomembno!«
Jezno je hodila po razredu gor in dol. Bili smo tiho kot miške, da so se slišali samo njeni koraki.
»Da slišimo, kako poje cerkveni zbor!« Ustavila se je in s prstom pokazala name. »Zapoj do, re, mi, fa, so, la, si!«
“Nič lažjega,” sem pomislil, “če me je naš organist, ki je znan zborovodja daleč naokoli, pohvalil, da imam lep glas in dober posluh, bo to ugotovila tudi naša učiteljica.”
Začel sem pogumno in glasno: »Do, re, mi, fa, so …« še nisem odpel do konca, ko me je z roko ustavila in se začela na ves glas smejati. »Niti najmanjšega posluha nimaš in nemogoč glas, pa poješ v cerkvenem zboru!« Še kar naprej se je smejala, dokler se ni smejal ves razred. Seveda razen nas, ki smo stali kot obsojenci.
»Sedi!« mi je pokazala s prstom. »Naslednji!«
Ne vem, katera žrtev je bila na vrsti za menoj, deležna pa je bila enakega posmeha.
»Dovolj je tega razglašenega petja!« je nenadoma odsekala. »Sedite! Če že morate, potem še kar naprej pojte v tistem zboru, zapravljajte vaš čas in utrujate ljudi, ki vas morajo poslušati!«
Odkorakala je do katedra in se glasno usedla. Po dolgi, mučni tišini je nadaljevala s snovjo, kot da se ni nič zgodilo.
Bil sem globoko osramočen in prizadet. Izpod čela sem iskal poglede ostalih žrtev. Vsi so, enako kot sam, gledali v tla. V pogledih drugih sošolcev pa nisem opazil ne očitkov ne posmeha. To je vsaj nekoliko omililo mojo prizadetost. Odsotno sem sedel tam v klopi in se spraševal, kaj tako napačnega sem naredil. Vame pa se je zarezala neka bolečina, neki čuden občutek med ponižanjem in samozavestjo, česar do tedaj nisem poznal.
“Če bom kdaj učitelj, se nikoli ne bom norčeval iz otrok,” je v meni takrat dozorela misel, ki me je spremljala vse življenje.
JARC, Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 104-105.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

“To je dan, ki ga je naredil Gospod ...”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti ...« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj ...” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.

Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44