Bili sta mladi, komaj sta prestopili prag srednje šole. Obe sta se pridružili številnim drugim, ki so se dnevno vozili v mesto v službo ali v šolo. Obiskovali sta isto šolo, sedeli v istem razredu. Tako je naneslo čisto slučajno, a zanju je bilo to pravi blagoslov. Bili sta sorodni duši.
Večkrat je bil njun urnik tako zamaknjen, da sta tudi več ur čakali na začetek pouka, po pouku pa so popoldanski avtobusi že odpeljali in spet sta čakali na večerni avtobus. Naveličani sta bili hoje po mestu in posedanja po parkih.
»Kaj praviš, če bi jutri odšle peš na avtobus v sosednji kraj, kjer vozi avtobus vsako uro? Tako nama ne bo treba v mestu čakati toliko ur. Bolje je za naju, da hodiva, kot da tukaj sediva in zapravljala dragoceni čas.«
Domači so ju postavljali na trdna tla: »Hoje je za poldrugo uro, ali sta pripravljeni za tako dolgo pot? Morda bosta na poti dobili kakšen prevoz, če bi vaju dohitel kakšen avtomobil in bi štopali. Sicer pa takima mladenkama vsak ustavi,« so se šalili.
Nista se dali pregovoriti. »Greva, tudi če vso pot prepešačiva,« sta bili odločni.
Bilo je lepo pomladansko dopoldne, ko sta krenili na pot. Imeli sta si veliko povedati, tako da pogovor in mladostno razposajeni smeh ni zamrl. Dohitevali so ju avtomobili, tudi domačini so bili v njih, a nihče ni ustavil.
»Res je pot dolga, čevelj me žuli,« je potožila prva.
»Tudi mene tišči, verjetno bom dobila žulje. Nisva izbrali prave obutve, poti pa noče biti konec.«
Približno na pol poti sta ob cesti zagledali strugo reke, ob njej je stal mlin, slišal se je šum vode in ropot mlinskega kolesa.
»Ali veš, da sta se moj starejši brat in sestra hodila kopat v to reko? Brat se je celo naučil plavati. Seveda sta semkaj prišla peš in peš sta se tudi vračala domov po tej prašni makadamski cesti. Domov sta prišla tako umazana, da sta se morala v čebru skopati. Bila sem še majhna in zdelo se mi je neumno, da sta se šla kopat tako daleč in ostala tam skoraj pol dneva, doma pa sta zaradi prahu, ki sta na nabrala po poti, morala še v čeber,« je pripovedovala prva.
»Tudi mi smo se včasih doma kopali v velikem škafu in prav prijetno bilo,« je rekla druga.
Prva je klobček spominov odvijala naprej. »Še sedaj imam pred očmi tisti čeber. Kot najmanjša sem lahko prisostvovala igri starejših otrok, med katerimi sta bila tudi moj brat in sestra. Vedno so iznašli kakšno novo in zanimivo igro. Posebno se mi je vtisnil v spomin neki vroč poletni dan. Saj ti je znano, da malo naprej od naše hiše po kolovozni poti prideš v dolino, kjer je studenec, ki nikoli ni brez vode, ob njem pa velika, globoka luža – Močilo smo rekli temu kraju. No, tistega dne so preizkušali plavanje čebra s potnikom v njem. V čebru je bila moja sestra, ki je bila ravno prav velika, da je v njem lahko čepela in se je iz njega videl samo njen obraz z očali. S palicami so odrinili čeber od brega proti sredini luže. Napeto smo gledali, kako čeber lepo plava po vodi in bili kar malo nevoščljivi za to dogodivščino. Začelo se je že izbiranje potnikov za naslednjo plovbo, ko se je čeber rahlo pozibaval po vodi in ga s palicami niso več dosegli. Naenkrat pa se je čeber prevrnil in sestra je izginila pod njim. Nastala je smrtna tišina. Oči vseh so bile uprte v tisti čeber, ki se kar ni hotel postaviti nazaj. Zdelo se je, da nekaj trenutkov traja večnost. Končno se je pod čebrom začelo nekaj premikati in izpod čebra se je prikazala sestra, v rokah je držala očala, ki niso bila več cela, se postavila na noge in začela izpljuvati blatno vodo. Vsi smo se oddahnili. Od tistega dne čeber ni smel več od hiše.«
Ko sta prišli na avtobusno postajo, sta bili ponosni na svoj podvig, čeprav ju je poleg čevljev žulilo tudi to, da ni bilo niti enega iz njihove doline, ki bi ju pobral in zapeljal do postaje.
Stali sta tam, otresali prah z nog ter gledali v smer, od koder naj bi pripeljal avtobus.
»Da le ne bi bil poln in bi lahko sedeli,« sta si vroče želeli.
Končno je avtobus pripeljal na postajo. Bili sta edini potnici za vstop. Ko so se odprla vrata, je iz radia prihajalo glasne petje takrat popularne pesmi O ljuba Fani, ti si slajša kot vsi bomboni. Začeli sta se na glas smejati, kajti obema je bilo ime Fani, in takega sprejema nista pričakovali. Utrujenost in žulji so bili v hipu pozabljeni.
Šofer ju je začudeno gledal, neka žena na prvem sedežu pa je veselo dejala: »Oj mladost, kako si lepa in brezskrbna!«
Heli

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2019), 95.

Barbara, dolgolasa zlatolaska, Andreja, drobna, marljiva deklica, in Metka, tiha, plašna debeluška, so bile sošolke. Pred skoraj petimi desetletji so stopile v prvi razred osemletke. Pravzaprav so se odpeljale, saj je tistega leta po njihovi dolini prvič vozil šolski avtobus. Starši so jih na šolo lepo pripravili, kljub temu pa so imele na začetku kar nekaj težav. Andreja ni in ni hotela brati. V prvi čitanki je vedno, ko je učiteljica ocenjevala branje, prebrala samo naslov berila Kamen na srčku, potem pa trmasto molčala. Metka je pisala počasi in je imela vedno težave pri narekih, pa pretiha je bila pri branju. Še najmanj nevšečnosti je bilo pri Barbari, ki je imela starejše brate in sestre in se je od njih kar veliko naučila. Novega načina življenja so se počasi navadile in proti novemu letu je šlo vsem trem že vse gladko.
Iz šole so se vračale peš čez grajski hrib. To je bil najlepši, najskrivnostnejši in najbolj poučen čas šolskih dni. Na sončni strani hriba je bila vrtnarija, kjer je od jutra do večera delala dobrodušna in prijazna vrtnarica, ki je z deklicami vedno rada pokramljala. Pri njej so iz stare skodelice pile hladno studenčnico, se mudile ob opuščenem ribniku, polnem raznih vodnih živali, se poigrale z njenimi prijaznimi mačkami, ki so se sončile ob gredah, ali občudovale neštete rože, kakršnih doma niso imeli. Vrtnarica je vedela za vse skrivnosti, vse veselje in vse ocene teh naših deklic.
Leta so minevala med odpadanjem in šelestenjem jesenskega listja, belino in mrazom zimske pokrajine, pomladnega brstenja in prvih cvetov teloha, zvončkov, trobentic, jetrnika in rajsko lepih preprog resja, do čudovitega majskega časa in prvih toplih poletnih dni. Njihove vsakdanje poti so bile vedno nekaj posebnega. Videle so veliko različnih živali, nabirale gozdne sadeže, ob prvem snegu šle za sledmi srn, spomladi nabirale cvetje. Od blizu so spoznavale naravo in življenje v njej.
Poseben je bil čas pred Miklavžem, ko je Metka hotela prepričati prijateljici, kdo je v resnici ta dobri mož. Toda Barbara in Andreja se nista dali in ena od njiju je naslednji dan, ko je vse povedala staršem, ovrgla vse njihove dvome. Dobri mož jih je potem doma obiskal v spremstvu belih angelov in črnih parkljev in jim seveda prinesel darila. Še dolgo so se pogovarjale o tem lepem, skrivnostnem in vznemirljivem večeru. Ugotovile so, da sta bila dva angela sosedovima deklicama, eden od hudobcev pa ni imel kopit, ampak škornje, enake kot Barbarin starejši brat.
Leta so minevala, dekleta so vsaka po svoje iskala življenja srečo. Vse tri imajo lepe poklice in družine. Življenje znajo modro sprejemati. Od tistih šolskih dni se malokdaj vidijo, ko pa se srečajo, čutijo, da jih povezuje pravo prijateljstvo, tisto, ki te sprejme v objem, kot je zapisal neki stari modrec: »Prijatelj ničesar ne zahteva, ne sodi, da ti svoje vse: nasloni se nanj in se spočij!«
Morda se bodo Barbara, Andreja in Metka nekega dne spet odpraville “čez hrib” in si povedale vsaka svojo življenjsko zgodbo.

Metka. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 28-29.

Oktober, mesec rožnega venca. Z devetletno nečakinjo, letošnjo proobhajanko, zvečer moliva častitljivi del rožnega venca. Ko prideva do zadnje skrivnosti ki je tebe, Devica, v nebesih kronal, se ji ustavi. »Kdo pa je to videl?« me vpraša.
Ne vem, kaj naj ji odgovorim. Res, kdo je to lahko videl? Vsi so videli, da je Jezusa vstal od mrtvih. Štirideset dni po vstajenju se je poslovil od učencev in šel v nebesa (“in oblak ga je zastrl njihovim pogledom”). Tudi to so videli. Da je poslal Svetega Duha, je bilo očitno, ko so učenci začeli govoriti v tujih jezikih in se je Božja beseda razširila po vsej zemlji. Tudi to, da je Devico v nebesa vzel, je lahko kdo videl in potrdil. Toda kdo lahko pove, da je bila Marija v nebesih kronana??
»Veš, Ana,« sem se negotovo lotila razlage, »ljudje so zelo častili Marijo in jo v svojih molitvah in pesmih imenovali kraljico. In za vsako kraljico se spodobi, da ima tudi krono. Zato so potem nekako sklepali, da je bila Marija v nebesih kronana – mogoče ne čisto dobesedno, s pravo krono iz zlata. Marijina krona so naše molitve in dobra dela ...«
Ana me je uporno pogledala: »Če pa piše, da jo je kronal, torej verjetno Bog ali Jezus. Nikjer ne piše, da smo jo kronali ljudje. In na sliki z Brezij ima Marija čisto pravo krono!«
Sedela sem na postelji in gubala čelo v iskanju pravega odgovora, ko me je nečakinja spet presenetila: »A pa Marija sploh želi nositi krono?«
V Svetem pismu beremo, kako preprosta in skromna žena je bila Marija. Dekla Gospodova. To ne zveni kot nekdo, ki bi se želel kititi s krono in nakitom.
Še vedno molčim, izgubljena v teologiji devetletnice, ki naposled sprevidi, da si s teto ne bo kaj dosti pomagala in sama pride do zaključka: »Mislim, da bi morali tole skrivnost malo popraviti. Mogoče bi lahko namesto “ki je tebe, Devica, v nebesih kronal” molili: “ki si krone vredna”? To bi bilo bolj prav.«
Nimam argumenta, da bi ji oporekala.
»Ja, res bi bilo bolj prav,« zašepetam, ko jo pokrijem in pokrižam za lahko noč.
Eva Slivka

Ognjišče (2016) 10, str. 44

»Zakaj nosiš očala?« je Kaja presenetila mamico, ki je sedela pred računalnikom in bila z mislimi pri delu.
»Da bolje vidim,« je mimogrede odgovorila Simona s stavkom, ki ji je od nekod ostal v spominu, ne da bi odtrgala pogled z ekrana.
»Saj te nisem vprašala, če vidiš ali ne. Zanima me, zakaj nosiš očala?«
Mamica je samo presenečeno pogledala iznad očal in ni vedela, kaj naj ji odgovori.
»Ali z očali vidiš, česar jaz ne vidim?« jo je Kaja pozorno gledala s široko odprtimi očmi.
»Joj, kako ti pride kaj takega na misel! Česar ni, se ne da videti,« ji je hitro odgovorila z glasom, ki je dal vedeti, da bi rada delala naprej.
»Tudi z očali ne?« je vztrajala Kaja.
»Saj ni pomembno!« je bilo čutiti nejevoljo v njenem glasu. »Pa ravno sedaj me moraš...« Sredi stavka se je ustavila. Pogledala je na ekran, nato pa Katjo, ki ni umaknila pogleda z njenega obraza. Simona je v sebi zaslišala stavek, ki si ga je tolikokrat ponavljala: Tudi jaz bom takšna mamica!
+++

Morda je bila malo večja kot je sedaj Kaja. S starejšim bratom sta se vračala od nedeljske maše. Pritekla je v kuhinjo. Mama, ki je bila z očetom pri jutranji maši, je stala pred štedilnikom in nekaj rezala.
»Mami ...« je plaho začela.
Mama jo je mimogrede pogledala in delala naprej.
»Mamica,« je ponovila z malo bolj odločnim glasom.
Mama je začutila, da se skriva v njenem glasu nemir. Poiskala je zajemalko, na hitro pomešala po posodi, ki je bila na štedilniku, primaknila stol, se usedla in vzela Simono v naročje. »Kaj si mi hotela povedati?«
Simona je malo počakala, kot da zbira pogum. »Ko sva se z Gašperjem vračala od maše, sva se lepo pogovarjala. Potem pa sta naju dohitela dva fanta ...« ji je sredi stavka zmanjkalo glasu.
»Katera fanta?« je vprašala mama in pohitela k štedilniku, ker se je začelo iz ponve kaditi.
»Eden je pri maši ministriral, drugega pa ne poznam.«
»In ...?«
»In potem se je Gašper pogovarjal samo z njima,« je šlo Simoni že malo na jok.
»O čem so se pogovarjali?«
»Saj ne vem. Ničesar nisem razumela. Meni je bilo pa dolgčas.«
»In ...?«
» ... in na križišču so se ustavili in še kar naprej klepetali. Rekla sem, da hočem iti domov, pa me niti slišal ni. Potem sem mu rekla ...« je malo počakala, »da je tečen ... in da ga ne maram.«
»To si mu rekla?« se je začudila mama. »Gotovo se je razjezil?«
»Ne, ni se razjezil. Samo rekel je ...« je Simona povedala med jokom, »da sem nemogoča in da zato jeseni ne bom smela z njim hoditi ...« Krčevito je stisnila mamino roko. Besede kar niso mogle iz nje. Kot da je je strah že same misli. »Da ne bom smela hoditi z njim v šolo, ko bom šla v prvi razred. Tako je rekel.« Skozi solze je zrla v mamin obraz. »Potem sem pa kar stekla domov,« je še dodala.
Mama je skrila nasmeh, stisnila Simono k sebi in jo pobožala po laseh. »Ti moja punčka ti,« je mama počasi začela, »tega mu pa ni smela reči.«
»Če mi je pa bilo dolgčas.«
»Vseeno. Saj obe veva, da ga imaš zelo rada.«
»Seveda ga imam. In gledal ni čisto nič jezno,« je z olajšanjem dodala.
»Vidiš, dobro poznam Gašperja in vem, da ni mislil resno.«
»Kaj pa če je?« je šlo Simoni spet na jok.
»Najbrž je tisto rekel zaradi onih dveh fantov,« jo je tolažila mama. Simona bi jo rada vprašala, zakaj, pa je slutila, da tega verjetno ne bi razumela«
»Ko pride domov, se bomo pogovorili. Moraš pa tudi ti paziti, kaj govoriš,« je dodala z dobrohotnim glasom.
Juha na štedilniku je vrela in kipela izpod pokrovke. Toda mama jo je še kar naprej stiskala k sebi in jo nežno božala po laseh ter ji obrisala še zadnje solzice.
Simona si je pomencala oči in se še bolj stisnila k mami. Tako prijetno ji je bilo. Tudi jaz bom takšna mamica, si je dejala.
+++
Skoraj zaslišala je tiste svoje besede, čeprav so bil izrečene le v mislih.
Simona je odložila očala in dvignila Kajo v naročje.
»Glej: vidim te tudi brez očal. Še bolje. Čisto od blizu,« ji je dejala z veselim glasom, jo pobožala po laseh in jo objela.
Kaja je čepela v njenem naročju kot v toplem gnezdu. Niti premaknila se ni. Simoni se je zazdelo, da je ta majhna deklica, ki se greje v njenem objemu, ona. In zaželela si je, da bi to trajalo dolgo, dolgo.
Toda Kaja je kar naenkrat zlezla iz njenega naročja, mimogrede pogledala skozi očala, ki jih je mamica odložila na mizo, da bi videla, kaj se v resnici vidi skoznje, in pohitela iz sobe. »Moje punčke so tako same in me čakajo,« je rekla in odvihrala skozi vrata, da jih ni imela niti časa zapreti za seboj. Simona bi najraje stekla za njo in jo stisnila k sebi. Pa jo je le gledala skozi priprta vrata in prisluhnila Kajinemu vnetemu pogovoru s punčkami. Da jim bo vsem kupila očala, bodo videle tako dobro kot njena mamica.
Simona je vzela očala z mize in jih obdržala med prsti. Skozi leče je gledala na predmete, ki so neurejeno ležali po pisalni mizi. Bili so veliko večji kot v resici, nejasni in čudno spremenjeni.
»Videti bi morali tudi želje in misli,« je pomislila, ko je znova sedla k računalniku. Z delom pa še kar nekaj časa ni mogla nadaljevati.
JARC, Janko. Smiljan. Ognjišče (2015) 10, str. 18

Emilija bo stara osemdeset let. Že dolgo je vdova. Živi na vasi. Zjutraj vstane, si skuha kavo z malo sladkorja, nekaj malega poje, si obuje gumijaste škornje, na glavo zaveže rdečo ruto, v roke vzame motiko in gre na vrt. Kadarkoli jo vidiš, je na vrtu.
»Sem šla samo malo pogledat, kako raste,« pove. »Je že vroče, se mi vrti v glavi,« pravi in odide z vrta v senco. Sin ji je pred hišo pripravil stol, da se usede in olupi krompir ter otrebi solato. Pred leti, ko je bila še živa njena svakinja, sta radi posedali pred hišo in se pogovarjali o tem in onem. Zdaj poseda sama.
»Včeraj sem bila na pokopališču. Vsi, ki sem jih poznala, so že tam. Čuden občutek je to. Najrajši sem na vrtu. Rada gledam, kako raste.«
Nekega jutra je kot ponavadi šla na vrt. Pred očmi ji je vstal žalosten prizor: vse sadike paradižnika, ki ga je bila zasadila, so izginile. Tat je prišel na vrt kot v vrtnarijo, si postregel in odšel. »Pa tako sem se namučila s temi sadikami! Težko sem jih nesla na vlak, nato še peš do doma. Samo dva dni so bile posajene in že jih ni,« je razočarano tarnala.
»Mama, ne jezi se! Kupili ti bomo nove,« sta ji prigovarjala sin in snaha.
»Saj se ne jezim, samo žalostna sem.«
Snaha ji je kupila nove sadike, nekaj pa jih sta ji podarila tudi hči in sosed. Še isti dan so jih znova posadili.
Čez teden dni se je vse ponovilo. Zvečer je opravila svoj redni obhod vrta. Mimogrede je populila nekaj plevela. Vse svoje rastlinice je z veseljem gledala.
Bila je nedelja in oblekla se je za k sveti maši. Preden je sedla v avto, je pogledala proti vrtu. »Neee, paprike! Tat se je vrnil, tokrat je populil vse sadike paprik.«
Razmišljala je, kako se je svet spremenil. Včasih so imeli vse odprto. Šli so na njivo ali grabit in nikomur ni prišlo na misel, da bi zaklepal. Pa saj tudi ni bilo kaj ukrasti. Deset otrok je bilo pri hiši pa mama in ata. Vsi so jedli za mizo iz iste sklede, nikogar ni bilo treba dvakrat klicati k mizi, vsak se je bal ostati lačen. K hiši so hodili berači prosit za živež in mnogi drugi, a nihče ni kradel.
S težkim srcem se je usedla v avto. Sklenila je roke v naročju in rekla: »Bog mu požegnaj, če je revež in nima. Vendar pa ne vem, ali naj še sadim ali ne.«
Vnuček Tomaž jo je prijel za roko: »Babi, naredil bom strašilo, takšno, da se ga bo tat bal.«
Emilija se je nasmehnila: »Prav, ga bova naredila.«
Sonce je pokukalo izza oblakov. »Le kdo bi si mislil, da bo danes še lep dan!«

RAZPOTNIK, Leonida. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 92.

Čeprav sta stanovala v istem nadstropju študentskega doma, sta se opazila šele pri študentskih mašah pri frančiškanih. Najprej nekaj prijaznih pozdravov in besed, za njimi še par nežnih pogledov, ki so se spremenili v skrita opazovanja, nato pa že kar težko pričakovana skupna pot nazaj v naselje. Še sama nista vedela, kdaj je preskočila tista prva iskrica, po kateri sta vedno pogosteje mislila drug na drugega. Majo in Milana je objel občutek, da se je svet okoli njiju začel spreminjati in postajati vse lepši ter dobivati čisto nov smisel. Ure in ure sta se pogovarjala. O vsakdanjih rečeh in nato o skrivnostih, za katere sta vedela samo onadva. In začela sta še bolj zavzeto študirati, da bi čim prej dosegla zastavljene cilje.
Milan si je proti koncu študija našel začasno zaposlitev, ki se je kmalu spremenila v redno, da se je Maja začela bati, da ne bo nikoli dokončal faksa. Ko je diplomirala, je začela pisati in pošiljati prošnje za zaposlitev na vse konce in kraje, ki pa so ostale večinoma brez odgovora. Na eno od njih je že skoraj pozabila, ko jo je presenetilo povabilo na pogovor. Čez nekaj dni je ponosno sporočila Milanu, da sedaj samo še njemu manjka diploma in naj jo končno spravi skupaj. In jo je. Tudi zato, da je rešil svoj ugled pred Majo.
Sedaj ko je z njiju odpadlo toliko skrbi, sta šele prav začutila, da sta namenjena drug drugemu in si vedno bolj želela ustvariti svoj, čeprav tudi zelo skromen kotiček. Nikoli si nista mogla predstavljati, da bo to postavljalo pred njiju toliko problemov in ovir. In zelo težko bi jih premagala, če ne bi imela tako razumevajočih staršev, ki so jima priskočili na pomoč. »Kaj bi brez njih?« sta se pogosto spraševala. Ko sta se prvič usedla za svojo mizo, sicer kupljeno na kredit, sta se z vsem srcem zahvalila Bogu, da sta se našla in se imata rada, da sta, tudi s pomočjo staršev, prebrodila toliko težav in zapletov in da imata na svoji mizi kruh, ki sta si ga sama zaslužila. Miza je, tako kot včasih doma, postala del njunega življenja. Postala je domači oltar, na katerega sta polagala svoje prošnje in zahvale, drobna upanja in stiske, in se ob njej v mislih srečevala z vsemi, ki jih imata rada.
Miza je z leti postala premajhna, saj jih je v nekaj letih za njo sedelo že šest. Ne samo sedelo in jedlo, ampak se pred vsakim obrokom tudi zahvalilo za hrano, ki jih je čakala, in za vse drobne malenkosti, ki so jim bil naklonjene preko dneva. Komaj je kateri od otrok znal dobro čebljati, je že lahko molil naprej. Toliko preprostih in iskrenih misli je bilo izrečenih, da sta se jim Maja in Milan pogosto čudila. Le redkokdaj se je tako mudilo, da se ne bi vsaj na kratko v molitvi srečali z dobrim Bogom, ki jim je omogočil vse te dobrote. »Dobremu Bogu se moramo zahvaliti za jedi, ki nam jih v svoji dobroti poklanja,« sta jim pogosto govorila. »Še kokoši se zahvalijo za vsak požirek vode.« Res so začeli otroci opazovati kokoši, ki so se brezskrbno sprehajale po dvorišču. Vsakič ko so pomočile kljun v vodo, da bi se odžejale, so visoko stegnile vrat in nekajkrat podrobile s kljunom, kot da hočejo nekaj reči. “Morda Bogu hvala” so premišljevali otroci.
Z leti, ko je šolanje otroke drugega za drugim odpeljalo od doma in so prihajali domov le ob koncih tedna, so postajala kosila za domačo mizo najpomembnejši del dneva. Takrat so začeli prihajati na dan vsakdanji dogodki in trenutki, ki bi se marsikomu zdeli celo nepomembni, oni pa so jih z vso pozornostjo poslušali ter o njih zavzeto modrovali. Vsaj nekaj let je bilo tako. Bolj ko so otroci odraščali, vedno redkeje so se vračali domov in besede so bile pogosto izrečene v naglici in tudi napol slišane. Da se jim je nabralo veliko opravkov in obveznosti, so pogosto razlagali in potarnali, da vedno težje najdejo čas za obiske doma.
***
Ob koncu enega od kosil jima je najstarejša Tina povedala, da se bo naslednjo soboto pri njih na kratko oglasil tudi Borut.
»Zelo lepo,« je pohitel Milan, »se bomo vsaj spoznali.«
»Naj pride tako,« je predlagala Maja, »da bomo skupaj pri kosilu.«
Tina se je nekaj časa obotavljala. »Zakaj pa ravno pri kosilu?«
»Najlepše in najlažje se srečaš pri hrani,« je menil Milan.
»Pri Borutu doma niso verni in ne molijo,« je rekla po kratkem premisleku.
Nastala je mučna tišina. Tina je hotela še nekaj reči, pa ni našla pravih besed. Le nekaj je dejala sama sebi in odšla v svojo sobo.
Zvečer Milan in Maja nista prižgala televizije. Dolgo sta sedela brez besed in mlela vsak svoje misli.
»Kaj pa če bi se pred jedjo samo pokrižali?« je končno prekinil molk Milan.
Maja se je nelagodno presedla.«Tudi sama sem tako premišljevala,« je zamišljeno rekla. »Že cel dan se pogovarjam sama s seboj in z Bogom. Nikoli si nisem mislila, da si bom kdaj postavljala takšna vprašanja. In da je odločitev lahko tako težka.«
Milan je že hotel nekaj reč, pa ga je Maja prehitela. »Vendar ... imamo svoje prepričanje, svoje navade, svoje želje in upanje, česar ne moremo kar tako ovreči. Tega si ne bi mogla odpustiti,« je še dodala.
»In če bi se Borut zaradi tega začel oddaljevati od Tine?« je zaskrbelo Milana.
»Potem je nima dovolj rad in je bolje, da se razideta preje kot kasneje,« je bila odločnost v Majinem glasu.
Zopet sta dolgo molčala.
»Dobro, da te imam,« je dejal Milan in poiskal Majino roko.
Ko so prišli v nedeljo od maše, jih je Borut že čakal. Vse je presenetil s svojo sproščenostjo. Mislili so, da bo govoril samo o svojem študiju in delu, pa se je v pogovoru bolj zadrževal pri svojih domačih in seveda pri načrtih, ki jih imata s Tino.
Opoldne so sedli k mizi. Da ne bo kosilo nič posebnega, je dejala Maja, ampak takšno kot običajno ob nedeljah: juha, pražen krompir in domače meso, ki jim ga priskrbi sosed. Borut je že prijel za žlico, ko je oče samoumevno dejal: »Pri nas pred jedjo molimo, da se umirimo in se zahvalimo vsem za pripravljene dobrote.« Pokrižal se je in začel moliti. Borut je držal roke v naročju in se s pogledom srečal s Tino, ki se mu je spodbudno nasmehnila. Ko so se po molitvi spet pokrižali, so si zaželeli dober tek. Že po kratki zadregi je pogovor sproščeno stekel.
***
Zbrali so se za veliko domačo mizo. Stara je že zdavnaj postala premajhna. Na mizo so položili malo novokrščenko Nado, Tininega in Borutovega tretjega otroka. Nada je, kot da se zaveda slovesnosti trenutka, zakrilila z drobnima ročicama in odločno začebljala, da so se ji vsi navzoči sproščeno nasmejali.
»Le kaj premišljuje takšen majhen otrok?« se je glasno vprašal Borut. Pa je ostalo nenavadno vprašanje brez odgovora.
»Preden začnemo skupen obed, je prav, da jo vidva še enkrat pokrižata,« je dejala Tina, vzela Nado z mize in jo položila Maji v naročje.
Maja in Milan sta jo glasno pokrižala. Ko jo je pokrižala Maja, se ji je roka nekoliko zatresla. »Pokrižati vnukinjo in novokrščenko je posebna milost in dar,« je dejala, jo močno stisnila k sebi, nato pa položila nazaj na mizo.
Nada se je še enkrat, tokrat glasneje, oglasila. Da je to verjetno njen odgovor na njegovo vprašanje, je dejal Borut, in jo vzel k sebi v naročje, da so lahko pripravili mizo za slovesno kosilo. Za kosilo, v katerem je bilo ob tem domačem oltarju izrečenih kar nekaj prošenj in zahval.
Za kosilo, ki ga lahko tudi ne bi bilo.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 27-28.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan,  Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Spomin mi seže daleč nazaj, v sedemdeseta leta. Vpisala sem se na tečaj nemščine v ustanovi, kjer sem bila zaposlena kot pisarniška delavka. Skupina tečajnikov je bila majhna, dvanajst odraslih ljudi. Pri enaindvajsetih letih sem bila najmlajša. Nekoč smo se na tečaju pogovarjali o družini, seveda v nemščini. Na vprašanje profesorice, koliko otrok bi rada imela, sem brez pomišljanja odgovorila: »Viele!« (Veliko)
»Wie viele?« (Koliko) je vztrajala profesorica. – »Funf!« (Pet) je bil moj odgovor.
In res se je potem pod mojim srcem začelo življenje petih otrok. Takrat so se v učilnici oglasili vzkliki: »Zu viel! So viele« (Preveč, toliko!). Meni pa se število ni zdelo previsoko, saj sem bila v naši družini peti, najmlajši otrok. Lepo smo se razumeli, se radi imeli in si med seboj pomagali.
Na njihovo začudenje sem dodala: »Lahko pa tudi več!«
Prišel je čas, ko sem srečala pravega fanta in se poročila. Napovedal se je otrok, ki sva se ga razveselila in vsa srečna pričakovala njegov prihod. Še danes, po več desetletjih, me zaboli srce, ko se spomnim, da tako pričakovani otrok ob prihodu na svet ni zajokal – rodil se je mrtev.
Naslednja nosečnost se je srečno končala. Rodila sem zdravega otroka, sina. Ko sem zaslišala njegov jok, sem se zahvalila Bogu in po licih so mi tekle solze sreče. Tretja nosečnost se je prehitro končala, ko smo novo življenje v družini pričakovali četrtič, nas je osrečila težko pričakovana hčerka. S potokom besed in solz, ki so kar vrele iz mene, sem se zahvaljevala Bogu.
Ko je hčerka začela hoditi v šolo, sem pod srcem nosila petega otroka. Že ponoči pred prvim šolskim dnem sem začutila bolečine v križu. Zjutraj sem govorila z mamo in ji povedala, da malo krvavim. Kot že malo prej sestra v ambulanti, mi je tudi mama rekla, naj počivam, morda se bo umirilo.
Moja srčna bolečina in strah sta bila velika. »Spet bom izgubila otroka.« Tudi moža je skrbelo in je prišel domov veliko pred koncem delovnega časa. Odpeljal me je v bolnišnico, kjer sem ostala nekaj dni. In že tretjič sem se vrnila domov brez otroka …
Šele po mnogih letih sem spoznala, da moram na razočaranja v življenju odgovoriti z zaupanjem v Božjo previdnost.

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 75.

»Naj vsak od vas napiše prosti spis, katera pesem je za vas najlepša,« je profesorica na gimnaziji potrkala po mizi. »Pišite o svojih občutkih, ko poslušate to pesem. Kar napišete, naj bo kratko in jedrnato.« Potem je vzela v roke knjigo in se zatopila v njeno vsebino.
Bila je že nekoliko starejša, le malo let ji je manjkalo do upokojitve. O njenem zasebnem življenju ni vedel nihče nič, vedelo se je le, da živi v bloku v enosobnem stanovanju, ki ga je kupila na kredit, da vozi starega forda, ki se je še komaj držal skupaj, in da veliko in rada pomaga starejšim ljudem in revnim družinam. Šušljalo se je, da včasih celo plačo da za nakupe in hrano razdeli, edino položnice plača, živi pa od fižola in zelenjave, ki jo od časa do časa pripelje od nekod – od kod, pa ni vedel nihče. Skratka, živela je svoje življenje, sama, brez družine. Ko je v mladosti hudo zbolela in so ji zdravniki povedali, da ne bo nikoli mati, si tudi moža ni iskala. »Le kaj mi bi bil, družbo v hiši mi dela televizor, ob večerih mi krajšajo čas knjige, nihče ne prihaja pozno domov, poseda pred televizijo in gleda nogomet, meni je tako všeč,« se je rada pošalila. Vsi so jo sprejeli in jo imeli zelo radi.

Učila je slovenščino na gimnaziji ter vodila pevski zbor, malo za hobi je tudi učila klavir, zastonj seveda, in uživala, če je lahko komu kaj dobrega naredila. Sprva se je mogoče komu zdela čudaška, a je takoj, ko jo je bolje spoznal, spremenil mnenje o njej.
Stopila je po razredu in pobrala spise. Vse strani so bile popisane, le Matevžev list je bil skoraj prazen. Napisal je samo en stavek: »Zame je najlepša pesem klopotca; če jo hoče kdo slišati, ga, ko dozori grozdje, povabim v gorice, da ga bomo skupaj poslušali.« Samo to in nič več.
Obstala je in ga molče gledala. Tako kot o njej, tudi o Matevžu ni nihče veliko vedel. Samo to, da prihaja iz Prlekije, da se vsak dan vozi v Maribor z avtobusom in da je ves zakopan v učenje. Če je le mogel, je že med poukom pisal domače naloge; kdaj pa se je učil, je lahko slutila, da le med vožnjo, doma gotovo ni bilo časa.
»Matevž, držala te bom za besedo: ko boste trgali grozdje, naredimo športni dan in pridemo vsi pomagat, ne samo poslušat pesem klopotca.« Glasen ‘hura’ se je razlegal po razredu in prvič je tudi Matevža videla veselega.

Z vsemi drugimi je težko čakala dan, ko je oznanil: »V soboto bomo trgali, še športnega dneva nam ni treba nameniti za to, gremo raje kam drugam,« je bil preračunljiv Matevž.
In so šli – na avtobus do Ormoža, potem pa peš naprej po poti, ki jim jo je opisal Matevž. Stopali so po blatni stezi med vinogradi, grizli kolena v hrib, dokler niso zagledali domačih, ki so jim mahali izpred hiše. Sprejela jih je toplina preprostega doma: stara hiša, hlev, ki je že lezel vase. Zgarana, a tako prijazna mati in oče, ki je bil že upognjen k tlom.
»Bog ve, kako star je že bil, ko je dobil Matevža,« je pomislila. In kot da bi ženica brala njene misli, ji je prišepetala: »Matevž ni najin – nama Bog ni poklonil otrok, on je posvojen. Njegova mati, zelo mlada je še bila, se je izgubila v svetu, nobenega glasu ni več od nje. Nekaj časa je še pošiljala denar za malega, zdaj pa tudi tega ni več. Za očeta pa se ne ve, kdo je. Pri nama je in zdaj je najin. Vse bo dobil za nama, imamo že vse napisano na sodišču. Pravi, da bo kmetoval, ko konča šole, da bo ‘doktor za živino’. Nama je prav in upava, da bova učakala ta dan,« je končala in šla za obiralci, ki so že hiteli trgat.
»Tam nekje pa sem jaz doma, od tod se ne vidi,« je pokazala z roko proti Slovenskim goricam in se prvič razgovorila, ko so po končani trgatvi sedli pod košati oreh pri hiši.
»A gremo drugič obirat k vam?« so se ozrli vsi hkrati k njej.
»Pri nas doma že dolgo več ne poje klopotec,« je rekla otožno. »Vinogradi so opuščeni, le za brajdo pred hišo poskrbiva z bratom, in pa vrt obdelujeva, ko se vračava domov. On si je ustvaril družino drugje – pretrd je bil viničarski kruh – jaz pa se tudi bolj poredko vračam in prihajam po zelenjavo na vrt, po orehe in kostanj. A vedno jeseni, ko pridem domov, pogrešam pesem klopotca na našem griču za hišo – že davno je utihnil njegov glas. Brat ga je dal drugemu, le kaj bi z njim, saj še škorcev ni več v tisti samoti.«
Vsi so ji molče prisluhnili in njeni izpovedi se je v marsikaterem očesu utrnila solza.
»Matevž, vsi ti bomo pomagali, da boš obdržal dom, da bo še dolgo v tvojem vinogradu odmevala pesem klopotca,« so rekli v en glas.
KUMER, Anica (zgodbe) Ognjišče (2014) 10, str. 24