Še sam ne vem, kdaj se je v mene pritihotapila želja, da bi postal ministrant. Ampak uresničitev se mi je zdela neuresničljiva. Ko sem namreč med mašo gledal ministrante, se mi je zdelo njihovo opravilo tako vzvišeno, da ga ne bi bil vreden. In tako je ostalo le pri skriti želji.
Neke sobote je prišel k nam na obisk mlad duhovnik, ki smo mu rekli gospod tajnik, saj je prihajal s škofije in je ob koncih tedna pomagal našemu ostarelemu župniku. Z očetom in mamo so se pogovarjali o stvareh, ki me niso ravno zanimale, zato sem jo hotel popihati na dvorišče, pa me je gospod presenetil: »Bi ti hotel postati ministrant?«
»Ja!« sem kar ustrelil in presenetil očeta in mamo.
»Prav,« je prijazno dejal, »v nedeljo po maši me počakaj, da ti bom dal knjižico z navodili.«
Tako se je začelo. Gospod tajnik mi je dal majhen zvežčič in mi naročil, naj se na pamet naučim latinska besedila, ki so debelo tiskana. Prav na hitro mi je povedal, kaj posamezne besede in stavki pomenijo.
Učil sem se in še bolj spoštoval vse, ki so že stregli pri oltarju. Pa je bil gospod tajnik naslednjo nedeljo kar zadovoljen z mojim znanjem. Edino tista molitev, ki se začne s suscipiat, mi ni šla najbolje z jezika. »To dela težave vsem,« me je potolažil in naročil, da pridem v torek k jutranji maši, da bom opazoval in posnemal Romana, ki je že prekaljen strežnik. V zakristijo sem prišel dobre četrt ure pred mašo. Župnik Janez me je komaj opazil, cerkovnik pa me je odpeljal k omari z ministrantskimi oblekami in mi jih pomagal obleči.
Nato smo čakali. Sam nestrpno, saj Romana ni bilo od nikoder. »Kaj pa če ne pride?« me je postajalo strah.
Ura v zvoniku je začela udarjati. »Gremo!« je rekel gospod župnik, vzel pripravljeni kelih, cerkovnik pa mi je podal v naročje veliko mašno knjigo.
»Saj skoraj nič ne znam,« sem v strahu dejal. Župnik je preslišal mojo stisko, se priklonil pred razpelom in še enkrat rekel: »Gremo«.
Ko sva šla proti oltarju, sem komaj noge premikal in s težavo odložil mašno knjigo na pripravljeno stojalo na oltarju. Pred prvo stopnico je nato župnik odmolil uvodno molitev. V latinščini seveda. Nekaj sem znal odgovarjati, veliko pa ne. Pa ga to ni prav posebno motilo.
Župnik se je po stopnicah vrnil k oltarju, sam pa sem ostal kot vkopan in čakal, kaj se bo zgodilo. Župnik, ki je bil takrat med maševanjem obrnjen s hrbtom proti ljudem, je samo nekajkrat pogledal, kje sem, nič pa mi ni rekel, kaj naj naredim.
»Ta mulc pa čisto nič ne zna!« sem kar naenkrat zaslišal iz prvih klopi in že je s trdimi koraki do obhajilne mize prišel starejši gospod. Tam je pokleknil in začel župniku odgovarjati namesto mene, meni pa z roko kazal, kam naj grem in kaj naj naredim. Čeprav mi je padel kamen od srca, me je postalo sram, da bi se najraje pogreznil v tla.
Ko sva se z župnikom vrnila v zakristijo, sem misli, da se bo name vsul plaz očitkov, pa je mirno odložil kelih, se priklonil pred razpelom in se mi nasmehnil. V naglici sem se preoblekel in odvihral domov.
Po tem sem se še bolj učil latinskih molitvic, bral navodila in se obračal tako, kot je bilo napisano. Kaj pa naj bi vse tiste latinske besede pomenile, še dolgo nisem vedel. Med vsemi je mi je ostajala za dolgo časa neznanka beseda oremus. Ko sva z župnikom končala pristopno molitev, so se mi odgovori včasih zapletali. Na koncu je župnik včasih glasno dejal Oremus,, včasih pa ne. Prepričan sem bil, da je rekel dobro, kadar sem gladko odgovarjal, kadar pa ni rekel nič, sem bil prepričan, da sem ga nekje polomil. Šele mnogo pozneje sem ugotovil, da je rekel samo Molimo!

***
Kadar sem stregel pri delavniški maši, sem nato pohitel domov po šolsko torbo in potem tekel vse do šole. Ko sem se začel voziti v mesto, je šlo pogosto zelo na tesno. Še težje pa je bilo, kadar je za župnikom maševal (takrat še ni bilo somaševanja) še njegov sošolec. Nekajkrat na leto je prihajal iz ene od dolenjskih župnij v mesto v bolnišnico in takrat prespal pri našem župniku. Sredi grla je imel nekakšne cevke, zelo nerazločno in hripavo je govoril in s težavo dihal. Gospodinja mi je povedala, da nosi posledice vojne, ko so ga Nemci kruto mučili in na koncu obesili za vrat na železni kavelj. Vedno me je prosil, naj ministriram še njemu. To sem storil s strahom, ker sem se bal, da bom zamudil pouk. Če sem dobil od domačega župnika sem pa tja kakšno zahvalo, mi je ta gospod vedno dal petdesetaka. In ne spomnim se, da bi kdaj zamudil. Župnik Janez je bil že zelo star. Vsaj tako sem takrat premišljeval. Doma je bil iz Ribnice, kar se je poznalo tudi v njegovi govorici. Tudi pri pridigah. Morda sem jih tudi zaradi tega rad poslušal. Nekoč se je lotil neprimernosti nekaterih osebnih imen. Dejal je: »Srečko so mu dali ime, pa ni čisto nič srečen, in tudi Ljubica ni zaradi imena nič bolj ljubljena. In Zdravko je venomer bolan.« Pri eni od nedeljskih maš sem med papirji, ki jih je pustil v zakristiji, tik pred pridigo opazil lepo natipkan list. Začel sem brati, skoraj istočasno pa je začel župnik pridigati. Poslušal sem in sledil napisanemu. Bila je pridiga, katero je župnik na pamet pripovedoval. Od celega besedila je spremenil samo eno besedo. Nisem mogel verjeti. Vse pridige je torej napisal in se jih naučil dobesedno na pamet! Od takrat naprej sem ga še bolj spoštoval, saj je meni vzelo veliko časa in truda, da sem se naučil Gregorčičeve Soči. Gospod Lampič, tako se je pisal tisti moj rešitelj s prvega ministriranja, je skupaj z ženo redno prihajal k jutranjim mašam. Vedno sta sedela v tretji klopi na desni strani. Bil je visoke postave in resnega obraza. Ko pa se mi je nekoč odvezala ministrantska obleka, ki je bila pravzaprav krilo, in se mi je zapletla med čevlje, da bi skoraj padel skupaj s kozarčki za vino in vodo, se je glasno zasmejal. Ko sem v eni roki držal kozarčka, z drugo pa vlekel ministrantsko krilo navzgor, vendar brez uspeha, se je zaslišalo iz klopi zadržano smejanje. Pogled mi je mimogrede ušel h gospodu Lampiču. Obe roki, v katerih je držal rožni venec, je tiščal v usta in se enakomerno tresel. S strahom sem pogledal župnika. Mirno je čakal, kot da se ne dogaja nič posebnega.
Ob nedeljah nas je bilo ministrantov pogosto toliko, da je zmanjkalo ministrantskih oblek, ob delavnikih pa sem bil, kljub drugačnemu razporedu, mnogokrat sam. In tudi obiskovalk in obiskovalcev jutranjih maš ni bilo prav veliko. Sedeli so raztreseno po cerkvi vsak na svojem stalnem mestu tako, da sem takoj vedel, če je kdo pri kakšni maši manjkal. Kadar je ostal kakšen sedež dlje časa prazen, sem vedel, da je zopet nekdo zbolel ali umrl.
Ko so nekoč ostali prazni kar trije sedeži, sem zaskrbljeno vprašal župnika: »Ali bova ostala sama, ko bodo vsi zboleli ali umrli?«
Župnik Janez se ni velikokrat nasmehnil, takrat pa se je: »Ne, prišli bodo drugi in zapolnili prazna mesta.«

***
Zadnjič, ne dolgo tega, sva bila z ženo pri delavniški maši. Nisva ravno redna obiskovalca tako kot nekatere naše faranke in tudi farani. NI nas bilo prav veliko, malo pa tudi ne. Med mašo sta mojo pozornost vzbudila ministranta. Starejši je bil očitno učitelj mlajšemu in spomini so kar sami zaplavali na začetke mojega ministriranja. Pa se nisem dolgo zadrževal pri njih, saj so mi, Bog si ga vedi zakaj, prišle na misel že davno izrečene besede župnika Janeza, ki pravzaprav niti ni bil tako star. Morda zato, ker mi je pogled nehote ušel po klopeh okoli mene. “Res, vedno pridejo drugi in zapolnijo mesta tistih, ki so zboleli ali se poslovili,” sem pomislil za župnikom Janezom.
In čutil sem, da so me njegove besede dotaknile bolj kot takrat, ko so bile izrečene.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 27-28.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Mirko je bil za tiste čase povsem običajen šolar, le nekoliko prevelik za četrti razred osnovne šole, kolikor jih je uspel narediti v osmih letih. Pa to ni nikogar motilo, vsaj toliko ne, da bi se ga zaradi tega izogibali. Mnoge pa je motilo, da je bil grobarjev sin. Tako je imela učiteljica kar nekaj težav, da mu je našla par v šolski klopi v tistem četrtem razredu, kjer sem ga dohitel. Rezika, ki je bila skoraj njegovih let, je celo trdila, da je na njegovih zavihanih nekoliko blatnih hlačnicah videla košček človeške kosti s pokopališča in po glavnem odmoru kričaje zbežala iz njune skupne šolske klopi in se potem spredaj pri tabli hlipajoč oklenila roke učiteljice Eme. Učiteljica jo je poskušala pomiriti in jo je predčasno poslala domov. Potem se je posvetila še Mirku, a na njegovih hlačnicah ni našla ničesar razen sledov ilovice, po kateri je hodil na poti v šolo. Učiteljica je, vsa nejevoljna, tudi nas poslala predčasno domov in tako sta nam odpadli dve uri risanja. Naročila pa nam je, naj doma narišemo nekaj o tem, kar smo doživeli danes ali še bomo, in se nam bo najbolj vtisnilo v spomin.
Tisti dan je po šolskem pouku bil na urniku še verouk. Bili smo v zadregi, kaj početi s to debelo uro do predvidenega začetka verouka – ali kar odfrleti po svoje in domov. Na srečo se od nekod s kolesom pripeljal kaplan Friderik in nas povprašal, zakaj smo tokrat tako zgodnji. Povedali smo, zakaj. Povabil nas je v zakristijo, da kar začnemo z veroukom, in še vabeče pomahal onim, ki so se že oddaljevali.

Zamišljen in malo drugače kot običajno, je kaplan začel tisto uro verouka in nam skušal približati resnico, da smo tudi v drugačnosti ustvarjeni po božji podobi in kako je vsako delo spoštovanja vredno. Vprašal nas je tudi, kaj bi želeli postati, ko odrastemo. Bogata mavrica želja je zažarela nad nami in gospod kaplan je spodbudno prikimaval in nas na koncu presenetil še z vprašanjem: »Kaj pa grobar – bi želel kdo biti?«
Vsi smo poniknili v tišino, kaplan pa: »Mrtve spoštljivo pokopati je častno in veliko delo in se nam ga ni treba sramovati ...« Spet tišina in potem so se kaplanove oči ustavile na Mirku in ga pobožale z vprašanjem: »Kaj pa ti, Mirko, bi morda ti?«
Nekaj hipov grobne tišine, potem pa je Mirko s tresočim glasom le odgovoril: »Ne, ne vem ... morda pa bi ...«
Verouk smo končali s kaplanovim branjem starozaveznega pisatelja modrega Siraha: »Na veke ostane njih spomin / in njih slava ne ugasne. / Njihova trupla so bila v miru pokopana, / a njih ime živi od roda do roda.«
Naslednje jutro je Rozika prišla v šolo skupaj z mamo in izraz na njunih obrazih ni bil prav nič usklajen z jesenskimi barvami, obsijanimi s soncem. Odšli smo v razred in prav kmalu sta prišli še Rozika in učiteljica Ema, kot v pozdrav pa nam je med vrati pokimal upravitelj šole.
Učiteljica nam je takoj po pozdravu razložila, kako je razmišljala in se odločila, da nas bo nekoliko premestila, da bomo drug drugemu lažje pomagali in drug drugega lažje prenašali. Slišalo se je premikanje in v zraku je bilo neizgovorjeno vprašanje: »Koga bo presedla k Mirku v zadnjo klop?«
»Jožek, ti pa k Mirku!« Vse sedem Jožekov v razredu se nas je spogledalo, a učiteljičine oči so se ustavile prav na meni. Še nikoli prej nisem sedel v zadnji klopi in tako sem se prej spoprijateljil z Mirkom kot s tem novim zornim kotom.
Mirko me je včasih, ko je njegov oče kopal jame tistem trdem snežniškem bregu in pokopališču, povabil poleg in ob tem sem spoznaval, kakšen nič ostane od človeka, ki je morda nekoč bil ugleden in vpliven ter so se ga mnogi nekoč celo bali. Najbolj srhljiv trenutek pa sem doživel, ko sva njegovega očeta našla globoko v jami in je v roki držal in obračal lobanjo s kovaškim žebljem v tilniku.
»Poznal sem ga, nesrečnika, bil je vaški posebnež in veseljak, ki nikomur ni storil nič žalega, a je vseeno bil nekaterim v napoto ... ja, ja, tudi smrt in grob vedno in za vedno vsega ne skrijeta,« je prizadeto modroval.
Oče je Mirka poslal na milico, jaz sem jo ucvrl s pokopališča, kolikor so me noge nesle. Kriminalisti pa so odkrili, kdo je nesrečnika podrl na tla in mu s hrbtne strani zabil v glavo smrtonosni žebelj, ter kdo je pomagal prikrivati zločin. Nobenega ni bilo več na tej strani življenja in tudi kamen na njunih grobovih je v nekaj letih prerasla trava.
Ne spomnim se, koliko sošolk in sošolcev je takrat za domačo nalogo narisala tisto risbo: kaj se mi je danes vtisnilo v spomin. Jaz je nisem. Svoj, več kot pol stoletja star dolg, izrisujem in izpisujem zdaj.

RADUHA, Jože. Ognjišče (2015) 11, str. 72

Samo sedem jih je stopalo za krsto, eden od njih zato, ker so ga prosili. Duhovnik. Lepo, da je prišel. Ali pa čudno. Gospa k njemu namreč ni hodila, vsaj ne v cerkev in zagotovo ne ob nedeljah.
Drugih šest je bilo tam zato, ker so pač morali biti, saj se vendar spodobi pospremiti sorodnika na zadnji poti. Odeti v temna oblačila, so počasi in dostojno sledili krsti, a od resne in spodobne drže do pristne žalosti je bilo še daleč. Vmes se je morda prikradlo tudi olajšanje.
Pevcev niso povabili, tudi trobentača ne. Verjetno se jim je zdelo, da ji je življenje zapelo že dovolj žalostink.
Človek bi pričakoval nekaj poslovilnih besed. O življenju, ki lahko spiše žalosten roman, o pogubni lepoti mladega dekleta, zaradi katerega so se fantje tepli. Dobesedno. Gospodinje v Trstu – signore so jim rekli – pa v prenesenem pomenu.
Zanje, ki so stopali za krsto, so ta dejstva živela le v spominih njihove stare mame, ki jih je obujala bolj sama zase kot za druge. Sedaj že dolgo ni bilo nikogar, da bi jim iz prve roke povedala to zgodbo, zato so imeli pred sabo drugačno podobo in govorniku niso hoteli polagati v usta besed, kot so čudaška samotarka, uboga reva ali celo – Bog mi odpusti – zmešana baba. Raje so izbrali molk. Tudi prav. Molku ni mogoče očitati dostojnosti, torej so jo pokopali dostojno, tu v vasi, kjer se je rodila in umrla.
Trst bi lahko bil v njenem življenju le epizoda, če ne bi bil hkrati tudi prelomnica. Kar ji je mesto dalo lepega, so bile obleke, ki jih je nosila do konca svojih dni. Barve so bile obledele in kroji, kot bi jih povlekel iz naftalina. Se je našel kdo, ki se je posmehoval, da so to krila za drugačne kraje in druge čase. Kot da ne bi vedel, da je do konca svojih dni živela v drugem kraju in v drugačnem času, zato tudi čas na njej ni pustil sledi. Ni mogel ker sta se z njim razšla že pred kakimi petdesetimi leti.
Tako je še vedno ohranila postavo mladenke in obraz, kot bi ga iztrgal iz modne revije, le na ogled ju je postavila bolj redko. Hodila je vzravnano, z dvignjeno glavo in počasnimi koraki. Človek bi rekel, da pooseblja gracioznost, če le ne bi bilo njenega zamaknjenega pogleda in odrezave govorice.
Sosede so vedele povedati, da ne na njenem balkonu niti na dvorišču še niso videle obešenega perila in nobena se ni mogla spomniti, kdaj je zadnjič zračila posteljnino ali stresala preproge. Vse, kar se je dogajalo, je bilo skrito med štirimi stenami, le na dan, ko je poštar prinesel socialno podporo, je šla do trgovine. Kako je čarala do naslednjega nakazila, ni bilo znano nikomur.
Jasno, da to niso stvari, o katerih se govori ob odprtem grobu.
Tudi to, da je kdaj pa kdaj znala biti s svojimi klici prav moteča, je ob takih priložnostih pametno molčati. Saj ne da bi bila to skrivnost, kje pa! Vsi smo vedeli zanje, saj smo jo bolj pogosto slišali kakor videli. Njen glas, prodoren, močan in visok, je zarezal v tišino vasi.
»Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!«
Včasih te je našel v ranem jutru, drugič je pretrgal nočni mir, kdaj pa kdaj je zmotil popoldanski opravek. To, kar je nosil v sebi, ni moglo biti drugega kot bolečina in obup.
Tisti, ki so v takih trenutkih slučajno šli mimo njene hiše, so vedeli povedati, da je stala na balkonu in se z rokami krčevito prijemala ograje. Telo je rahlo usločila. Je mislila, da bo tako njen glas dosegel daljave, ki jim je namenjen? Da bo prišel do Bruna? Ali je morda želela le bolečini in obupu dati prosto pot?
»Bruno, kje si? Pridi!«
Z vsakim klicem glasneje, dokler ni omagala. Tedaj je sklenila roke na prsih, utišala glas in milo prosila: »Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!« Tisti, ki se mu ob tem ni zasmilila, je bil brez srca.
Ljudje so po vrsti govorili, da je uboga, samo da so eni mislili na njeno srce, drugi na pamet.
Bruno pa ni prišel. Nikoli. Niti na njen pogreb ne.
On sliši na drugo ime. Nihče mu ni povedal, da ga je mama klicala Bruno. Še tega ne ve, da se v njem pretaka slovenska kri in ne pozna zgodbe o lepi mladenki, ki je skrušena in molčeča iz dneva v dan na pomolu upirala pogled v ladje z vseh koncev sveta. Iz njih so se vedno znova usipali napačni ljudje in mornarske kape so vsakič krasile napačne obraze.
Mogoče pa je Bruno kaj slišal o tem, da se je nekega dne drl v košarici pred cerkvijo svetega Anton Novega v Trstu in nihče ni vedel, od kod se je vzel.
Verjetno tudi ve, da se človeku od vsega hudega lahko zmeša.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 53.

Hvala ti, mama, za življenje, ki si mi ga dala ...
Iz radia se sliši refren lepe slovenske popevke, meni pa se znova prebudi spomin na mamino izpoved in to, da sem na svetu, da sem se rodila ... Bilo je pred več kot petdesetimi leti, ko je moja mama začutila pod svojim srcem mene, svojega petega otroka. Novico je seveda povedala svojemu možu, mojemu očetu, ki pa je ni sprejel z zadovoljstvom, kaj šele z veseljem. Le strah in skrb sta se mu zarisala na obraz. Ni si želel še enih lačnih ust pri hiši. Težko delo doma na kmetiji in v rudniku, kamor je hodil že od svojega šestnajstega leta, mu je počasi izčrpavalo moč in skrb za preživljanje velike družine ga je še dodatno obremenjevala. Vedno bolj se je oddaljevala njegova želja, da bi družini postavil novo hišo. Stara je bila že dotrajana in veliko premajhna, vsi pa so si tudi želeli imeti kopalnico in stranišče, kot se spodobi.
Neke nedelje zvečer, ko sta legla k počitku, je počasi in tiho spregovoril besede, ki so se mami zarezale globoko v srce. Dejal je: »Tega otroka, ki ga nosiš pod srcem, boš odpravila. Jutri zarana se z avtobusom odpelji v mesto, poskušaj najti kakšno žensko, ki ti bo pri tem pomagala, in uredi stvari, kot je treba. Dal ti bom denar, pa tudi da boš nekaj malega nakupila, kot da greš po opravkih. Ni treba, da kdorkoli kaj zasumi, saj veš, ljudje imajo grde jezike.«
Obrnil se je in kmalu zaspal. Mama pa ni mogla zatisniti trudnih oči. Groza jo je obhajala ob sami misli na to, kar ji je mož predlagal. Šele proti jutru je malo zadremala, pa je že bilo treba vstati in pričeti z jutranjimi opravili. Zakurila je peč in štedilnik, pristavila za kavo in skuhala mleko. Narezala je kruh ga pokrila s prtom in pustila na mizi. Hitro in naskrivaj se je pražnje oblekla, vzela s težko roko z mize denar in s tihimi koraki zapustila hišo. Otroci so še spali, tudi stara mama še ni prišla iz svoje sobice, vse je bilo tiho in strašljivo pusto – kot njeno srce.
Avtobus je že čakal na postaji in delavci, ki so odhajali v službo, so počasi vstopali in posedli na sedeže. Največkrat je bil to edini počitek čez dan, ki so si ga lahko privoščili. Z radovednimi pogledi so spremljali njeno postavo in ugibali, kam neki gre tako zgodaj in lepo oblečena, saj je bil le navaden delovni dan. Mama jih je samo tiho pozdravila, saj je vse poznala, kaj več ni želela z nikomer govoriti. Sedla je na sedež čisto zadaj, sama zase. Vse do mesta je bila tiho, le skozi okno je bežno spremljala pokrajino. Dobro ji je delo, da so jo pustili pri miru.
Na končni postaji je s težkimi koraki izstopila. vendar teža ni bila v njenih nogah, temveč v njenem srcu. “Kaj naj stori? Koga naj vpraša za nasvet? Kaj če bo vprašala napačno osebo, saj nikogar ne pozna.” Strah ji je glodal kosti in sram jo je bilo, da bi kogar koli ustavila, kaj šele vprašala za nasvet. Upočasnila je korak, opazovala ljudi okrog sebe in vsi so se ji zdeli tako tuji in nedostopni. Zdelo se ji je, da jo vsi gledajo, da ji z obraza berejo njeno stisko, in najraje bi se skrila. Postalo jo je sram, da je sploh upoštevala moževe besede. Dvignila je obraz proti nebu, kot da tam išče rešitev za svojo neznosno muko.
In takrat je zaslišala glas zvona, ki je vabil ljudi k jutranji maši. Napotila se je za njegovim glasom in kmalu prišla do cerkvenih vrat, kot da bi jo neznana sila vabila in klicala k sebi. Težka cerkvena vrata so bila odklenjena, vstopila je in objel jo je prijeten hlad, ki ji jih osvežil potno čelo in razjasnil težke misli. Lažje je zadihala. Ljudi v cerkvi ni bilo veliko, tistih nekaj pa je bilo zatopljenih v svoje misli in s pogledi daleč vstran. Nikogar ni poznala. Pokleknila je v klopi in sklenila roke k molitvi. Sama vase je izpovedovala težke besede svoje stiske, gledala v Marijino podobo in grenke solze so ji stekle po licih. Molče in z gorečim srcem je prosila pomoči.
Nato je še malo sedla, naslonila utrujeno čelo na klop in od utrujenosti celo malo zadremala. Ko je odprla oči, je ob sebi zagledala župnika, ki jo je s prijaznimi očmi in začudeno opazoval. »Vroče bo danes, že zjutraj je sonce močno grelo, lep dan je zunaj,« je dejal bolj sebi kot njej. »Ste od daleč?« je nato prijazno vprašal in z vprašujočimi očmi zrl v njen obraz. Mama mu je tiho odgovorila, od kod prihaja, kaj več pa ni spravila iz sebe, besede so ji zastale v suhem grlu. Župnik je bil moder človek, poznal je človeško dušo in vedel je, da ni prišla v cerkev brez razloga. Njen prazni pogled je izdajal stisko in skrivnost, ki je klicala k rešitvi in pomoči. »Bi mi morda radi kaj povedali? Vam lahko kako pomagam?« je prijazno ponujal svoje besede. Mama je bila nekaj časa tiho, nato pa se je vdala. Besede so ji kar same vrele iz ust, ni jih mogla ustaviti. Vse mu je povedala, razkrila vso žalost, bolečino in sram. Ko je končala, ji je odleglo, teža bremena se je zmanjšala, žalost v njenem srcu pa je ostala.
S solznimi očmi je pogledala župnika, ta pa ji je dejal: »Pojdite v božjem imenu domov k svoji družini. Dobra mati ste, toplino imate v očeh, ko govorite o svojih otrocih. Zato boste tudi tega otroka, ki ga nosite pod srcem, obdržali. Možu recite, da niste našli nobene ženske. In ne bodite jezni nanj, moški imajo svoje strahove, zato pa ste ženske tiste, ki zmorejo v življenju narediti stvari tako, kot je prav. Kajti Bog je poslal na svet mame zato, ker sam ni mogel biti povsod. To je božji dar!« S prijaznim zbogom je tiho odšel skozi zadnja vrata. Mamo so župnikove besede opogumile. Ni je bilo več strah in iz cerkve je odšla potolažena, z dvignjeno glavo in jasnim pogledom. Oči niso več strmele v tla, ampak zrle v jasni, sončni dan, ki je vabil in klical k življenju. Ozrla se je po izložbah, ki so vabeče ponujale lepoto v živih in dišečih barvah.
»Saj vendar imam denar, lahko kaj kupim za svojo družino in otroke, da jim naredim veselje,« se je odločila in vstopila v veliko trgovino. Nakupila je nekaj perila, posteljnine in brisač, kar so že dolgo potrebovali. Pa še nekaj priboljškov za otroke in pisano ruto za mamo, ki bo kmalu imela god, in denarja ni bilo več. Ostalo ji le nekaj drobiža za avtobus in manjši bankovec za ‘spomin’ na današnji dan. S polno torbo nakupljenih stvari se je odpravila na avtobus. Tokrat se je usedla bolj spredaj, da je med vožnjo dobro videla skozi okno, saj se ji je po čudežu vrnilo veselje in radovednost do vsega, kar jo še čaka. Tudi potnikom, ki so vstopali na postajah, se je prijazno smehljala in jih pozdravljala.
Doma je nakupljene stvari spravila v omaro, le priboljške je pustila na mizi za veselje, ko pridejo otroci iz šole. Najmlajši je bil s staro mamo na njivi, zato ju je šla pozdravit in povedat, da je že doma. Nato je skuhala dobro kosilo, pa še štrudelj je spekla, saj današnji dan nekaj posebnega.
Ko je prišel oče z dela, je s pogledom poiskal mamo, ki pa je skrivnostno molčala in resnega obraza odšla na polje. Šel je za njo in jo vprašal, kako je opravila. Povedala mu je, da je dolgo iskala in spraševala ljudi za nasvet, vendar ni našla nikogar, ki bi ji lahko pomagal ali jo kam napotil. Oče na mamino pojasnilo ni rekel nič, jezno je metal seno na voz in ga brez besed sam odpeljal domov.
Mame ni nikoli vprašal, kje je denar, ki ga ji je dal, kaj je z njim ‘naredila’, mama pa mu tudi ni ničesar povedala o dogodku v cerkvi in odločitvi, ki jo je sprejela.
Porod je bil lahek, kot da sem se mami želela oddolžiti in se ji zahvaliti za to, kar je naredila in da me je obdržala pri življenju. Oče pa me je sprejel z odprtim srcem, kot da bi ga bilo sram in da bi imel slabo vest. Postala sem njegova ljubljenka, imel me je najraje od vseh, na svoj način, se ve.
Nikoli ni zvedel, da vem, kako se me je želel znebiti. Ko je bil že težko bolan in so njegove žalostne oči iskale moje, je bila v njih tiha prošnja, naj mu oprostim. Jaz sem ga samo toplo pogledala, pobožala njegove zgarane roke in tiho dejala: »Hvala ti, oče, za življenje, ki si mi ga dal!«

Monja. (zgodbe) Ognjišče (2016) 11, str. 24

Študentki Tajda in Darinka se dolgo nista ujeli, čeprav sta imeli skupno sobo. Saj ni čuda: ena je bila mestna ‘frajlica’. druga pa je prišla z dežele. Počasi sta se le zbližali. Kadar se nista učili, sta se veliko pogovarjali in tako spoznavale ena drugo. Tudi o ljubezni in o fantih sta radi poklepetali.
»Meni je vseeno, ali je ledih ali poročen, samo da je prava ljubezen,« je rekla Tajda.
Darinka se je čudila in šele čez nekaj časa prišla do sape in rekla: »Joj, Tajda. če bi vsaka tako mislila, kam bi to peljalo! Glej, čedna punca si, lahko boš spoznala poštenega fanta. Saj se nama nikamor ne mudi. Najprej študij, potem pa ljubezen.«
»Joj, kako si še staromodna! Vidi se, da si kmečka!«
Dnevi so tekli, dekleti sta se pridno učili in študij jima je vzel kar veliko časa.
Naenkrat pa se je začela Tajda čudno obnašati. Pogosto je šla ob večerih ven in se pozno vračala. Darinka je ni spraševala, kam hodi, čeprav je pogrešala njeno družbo. Še nekaj drugega ji ni šlo v glavo: zakaj je bila Tajda ob nedeljah vedno doma in ni šla nikamor. Darinka je šla vsako nedeljo k maši. Nekoč jo je Tajda vprašala: »Kam hodiš vsako nedeljo dopoldne?«
»K maši vendar! Tako so me starši vzgojili..«
Naenkrat pa je plane iz Tajde: »Oprosti, Darinka, da ti nisem nič povedala. Spoznala sem fanta, Rudi mu je ime, in sem se noro zaljubila vanj.«
»Lepo! Ali je še študent?«
»Ne, je že doštudiral in je tudi zaposlen. Star je enaintrideset let.«
»Tajda, želim ti vso srečo ... Nekaj pa se mi zdi čudno in skrivnostno: zakaj ob nedeljah tičiš doma? Najbrž on ob nedeljah ni v službi in bi lahko kam šla.«
»Veš, on se vsako nedeljo pelje domov, zato ne grem vem.«
»Vseeno se mi zdi vse skupaj nekam sumljivo ... Tajda, ali se nisi malo prenaglila? Po moje je najbolj pametno, da najprej končava študij, potem šele si poiščeva fanta ...«
Ko je naslednjo nedeljo Darinka prišla od maše, jo je Tajda veselo pozdravila: »Poslušaj, imam presenečenje: moja babica na Dolenjskem bo prihodnjo nedeljo praznovala sedemdeseti rojstni dan. Povabila je tudi naju. Mislim, da se boš tam tudi ti malo razvedrila.«
Ko je bil teden okoli, sta se dekleti s Tajdinim fičkom odpeljali na Dolenjsko. Ko sta prišli v vas, sta že od daleč zaslišali harmoniko. Babica ju je pričakala na pragu kmečke hiše in obe prisrčno objela. Tajda ji je podarila kipec angelčka, da jo bo varoval, Darinka pa ji je izročila šopek vrtnic. Potem ju je babica odpeljala k mizi, kjer je že sedelo nekaj gostov. Nekateri pa so še prihajali. Zadnji je prišel mlad zakonski par in lep fantiček se je držal mame, ki naj bi bila babičina daljna sorodnica, katere pa Tajda ni še nikoli videla.
Nenadoma reče Tajda Darinki: »Oprosti, jaz moram na stranišče.« Bila je res čisto bleda in zaprepadena ... Ta zadnji gost namreč ni bil nihče drug kot njen ljubljeni Rudi! Ni je še zagledal, ker sta z ženo čestitala babici. Tako je neopazno smuknila skozi vrata.
Na mizo so prinesli juho. Darinka jo je nalila tudi za Tajdo, a nje ni bilo od nikoder. »Oprostite, grem pogledat, kaj je z mojo prijateljico, morda ji je postalo slabo.« Najprej je pogledala v stranišče, ki je bilo ob hiši zunaj. Ni je bilo. Potem pa je videla, kako je Tajda sedla v avto in se naglo odpeljala. Kaj to pomeni? se je spraševala Darinka.
Takoj je povedala babici. »Pustimo njene muhe,« je rekla in jo prijela za roko ter peljala nazaj k mizi. »Zdaj bomo lepo jedli, nobeden ni nič videl.«
Na mizo so prišle še druge dobrote. Potem pa so zaigrali muzikanti in vse se je veselo zavrtelo. Darinka še nikoli ni toliko plesala in za nekaj časa je pozabila na Tajdo. Bilo je že precej pozno, ko so se začeli odpravljati domov. Darinko je začelo skrbeti, kako bo prišla v Ljubljano. Pa se je ponudil prav tisti par: »Bodite brez skrbi, mi vas bomo peljali domov. Dobro vem, kje je študentski dom,« je nekam zamišljeno dejal mladi mož. To je torej tisti Rudi, o katerem je govorila Tajda! Res je čeden!
Pred študentskim domom je Darinka izstopila, se zahvalila in odhitela po stopnicah do njune sobe. Mislila je potrkati, a so bila vrata rahlo priprta. Tajda je slonela ob oknu in jokala.
»Zdaj mi pa povej, kaj pomeni vse to, da si me pustila samo med tujimi ljudmi?«
»Darinka, oprosti! Morala sem proč. Ne vem, kaj bi bilo, če bi ostala ... Rudi mi ni povedal, da je poročen,« je zahlipala.
»No, zdaj vidiš, kam te pripelje tvoja filozofija: naj bo ledih ali poročen, samo da je ljubezen!?«
»Tega ne bom kar tako požrla, maščevala se mu bom!«
»Pamet v roke, Tajda! Koliko je še dobrih in lepih fantov na svetu. Pozabi ga in ne uničuj mlade družine.«
URŠEJ, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 42.

»Poglej, Marija, vse sem ti zapisala. Imaš naslov in telefonsko številko. Jutri dopoldne, ko bo prišlo naročeno blago, takoj pokliči gospoda, da mu vse čimprej dostavimo.« Sodelavka je zavzeto poslušala moja navodila in ponovila za mano vse, kar naj bi postorila, da bo vse v redu .
Tako sva bili zatopljeni v delo, da nisva opazili gospoda, ki je med tem časom vstopil. Kar zdrznili sva se, ko naju je ogovoril: »Ja, zakaj pa tako skrbno naročate, če je pa že vse zapisano?« je zanimalo gospoda, ki je bil naš pogost obiskovalec, pa vseeno ne tako domač, da bi vedeli, kako mu je ime.
»Res si želim, da bi bilo vse storjeno tako, v obojestransko zadovoljstvo. Opoldne, ko pridem v službo, sicer lahko še kaj naredimo, če se kje zalomi, ampak kaj pa, če me ne bo?«
»Ali greste na dopust, ali mislite, da boste jutri mogoče zboleli?« se je hudomušno nasmehnil.
»Nobene odsotnosti nimam v načrtu, ampak življenje te vedno lahko preseneti. Zdaj si, naslednji hip te že ni! Na poti domov kar štirikrat prevozim železniško progo, na cesti pa niti ne štejem vozil, s katerimi se srečujem. Samo drobna napaka katerega od nas voznikov, pa smo tam. Zato imam rada vse račune poravnane. Nikoli ne veš, kdaj se ti štejejo zadnje minute.« Nasmehnem se mu in skomignem z rameni.
Gospod se je zdrznil: »Ne smejte se, to niso heci! A doma tudi tako strašite?«
»Tudi. Moji otroci vedo, da se to mnogim dogaja. Mogoče se kaj takega pripeti meni ali pa njim. Nič nas ne sme presenetiti. Še če računaš s tem, je to šok za vsakogar. Tudi na pogrebe gredo z mano, kadar je to potrebno, čeprav tam ne vidiš veliko otrok. To je življenje – od zibelke do groba.«
Zmeden je na hitro nakupil nekaj malenkosti in se poslovil. Precej dolgo ga ni bilo več k nam. Sodelavko sem spraševala po njem, pa se tudi v njeni izmeni ni nič oglasil. Vsak dan sem se ga spominjala v molitvi; bala sem se, da sem ga prestrašila. Srčno sem prosila Boga, da bi gospodu podelil milost, da bi me pravilno razumel.
Sezona je bila na višku, imeli smo polne roke dela. Ljudje so potrpežljivo čakali, da so prišli na vrsto. Kar naenkrat ga zagledam. Pozdraviva se in prepusti vrsto naslednjemu in še enemu. Vrsta se ne manjša, prihajajo vedno novi kupci. Kupi blago, po katerega je prišel. »Prosim, spravite mi vrečko, se bom še malo sprehodil po trgovini.«
Vzamem vrečko, jo spravim pod pult in hitim naprej. Vrsta se počasi krajša. Samo še dva sta pred mano. Gospod se ponovno postavi v vrsto. Zadnji je in za njim ni nikogar več. Nekaj minut sva sama.
»Veste, rad bi vam nekaj povedal. Najin zadnji pogovor me je zelo pretresel. Nisem se mogel umiriti. Ves vznemirjen sem se o tem pogovoril tudi s svojo ženo. Veste, petinsedemdeset let imam in meni se lahko življenje zaključi, ne da bi imel prometno nesrečo ali da me povozi vlak, Moje srce že dolgo ni več krepko, pa tudi druge nadloge se že zgrinjajo nadme. Po pravici povem, tri tedne sem se mučil, potem pa sem stvar vzel v roke. Odločil sem se. Najprej sem povabil ženo in skupaj sva odšla na Brezje. Oba sva opravila dobro življenjsko spoved.« Odprl je denarnico in mi pokazal podobico Brezjanske Marije, zataknjeno v prostoru za fotografije. »Po tem dejanju sem se čisto spremenil. Vesel sem. Vsi to takoj opazijo. Z ženo sva uredila še pravne zadeve, ki niso bile dokončane, bi pa otroci imeli nemalo težav in stroškov, če bi jih podedovali tako – napol urejene. In zdaj sva vesela, sproščena, srečna. Tudi za naju bo prišla zadnja ura. Ampak zdaj imam urejene vse materialne stvari, za katere me je vedno tako skrbelo. Zaupam tudi otrokom, da bodo z nama delali pošteno, kadar sama ne bova več zmogla. Žena pa me ima sedaj še rajši, saj sem se odločil, da bom z njo hodil k molitveni skupini.«
Hvala ti, dobri Bog, ki vedno poskrbiš, da je vse prav!
Gospod res hodi k molitveni skupini. Videla sem ga v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, ko smo junija molili za domovino. Tja je prišel z eno od molitvenih skupin. Samo pokimala sva si od daleč, vedoč, da nihče izmed nas ne ve ne ure ne dneva ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str. 36.

Stopala je med grobovi in zamišljeno opazovala goro cvetja in množico sveč, ki so jih prinašali in prižigali svojci. »Zakaj toliko cvetja in sveč samo v teh dneh okoli vseh svetih?« se je kot vsako leto spraševala tudi danes. »Kako to, da se mnogi svojih pokojnih spomnijo samo na ta dan, medtem kot številni grobovi celo leto zapuščeni samevajo brez ene same svečke ...«
Tedaj jo je zagledala – Tadejo, nesrečno mlado mamico, ki je pred dobrega pol leta izgubila svoje komaj osemmesečno dete. Vsa drobna, kot da se bo vsak čas pogreznila v tla, je stala ob grobu, niti jokala ni več, le s praznim pogledom je zrla v belo cvetje in sveče pred seboj.
»Tadeja, dobro, da vas spet vidim,« ji je segla v roko. Bila je hladna, kot je bil hladen njen pogled, očitajoč, skoraj sovražen, kot bi tudi njo, operacijsko sestro, krivila, kot je krivila zdravnike, skratka vse v belih haljah, da niso znali rešiti njene male.
Kar zazeblo jo je ob njenem pogledu in spomin ji je ušel nazaj na tisti pomladni dan, ko je prišla v čakalnico po otroka, ki ga je mlada mati pestovala. Prišla je, da operirajo deklico, ki se je rodila s hudo srčno napako. Čeprav so obema, njej in možu, povedali, da je zelo malo možnosti, da bo mala operacijo prestala, sta oba vztrajala, da jo operirajo.
Nikdar ne bo pozabila, kako je mamica deklico poljubljala, jo stiskala k sebi in šepetaje molila: “Ljuba, usmiljena mati Marija, reši mi dete, ljuba Marija, reši mi ga!”
»Prosim, sestra,« se je zazrla vanjo, »samo enkrat naj jo še podojim, preden jo odnesete,« je rekla.
»Sicer ne bi smeli, na operacijo gre,« je odvrnila blago, »pa vendar naj bo.« Ni in ni mogla odreči tej mili prošnji, sicer pa ima dete tako malo moči, da verjetno niti piti ne bo moglo, je pomislila. Pomagala je mamici, da je privila dete k sebi ter mu skušala dati piti mleko, mala pa je komaj odprla usta ter se dotaknila dojke ne da bi povlekla. Z drobnimi premrlimi ročicami je grabila po njenih grudih in jo tako milo in žalostno zrla v oči, da se ji trgalo srce. Kot da bi ubogo dete slutilo, da poslednjič zre materi v obraz. Čeprav je bila sestra vajena vsega hudega, saj že dolgo delala v bolnišnici, jo je ta prizor zlomil. Še huje pa ji je bilo, ko je čez nekaj časa prav ona prišla staršem povedat, da male ni več ...
Objela jo je okrog ramen in rekla: »Bog jo je poklical k sebi, med angele. Pomoliva zanjo.«
Molče jo je nekaj časa gledala, potem pa rekla trdo: »Jaz ne bom nikoli več molila, ker moja zaupna molitev ni bila uslišana!« Potem je bruhnila v jok in planila iz čakalnice.
Po vseh teh mesecih sta se spet srečali. Nekaj moram storiti, da se potolaži in pomiri z Bogom, je v tem času večkrat pomislila.
»Tadeja, pojdite z mano, rada vas bi odpeljala nekam, kjer moram prižgati svečo,« jo je povabila. Brez ugovora, kot v snu, ji je sledila, sedla v avto in kot otopela strmela v cesto pred sabo, kot da ji je vseeno, kaj se dogaja z njo. Po nekaj kilometrih vožnje mimo samotnih domačij sta zavili v gozd in se kmalu ustavili. Na jasi, obkroženi s stoletnimi smrekami, je stala lična kapelica, ob njej pa je na klopci sedel prileten mož, jima pokimal v pozdrav in med prsti prebiral jagode rožnega venca.
Pred kapelo je bil šopek rož v vazi, ob njej je gorela sveča. Prižgala je še svojo. Šele zdaj je Tadeja, kot da se prebuja iz globokega sna, spregovorila: »Kaj se je zgodilo tukaj, sestra Kristina?« in jo pričakujoče pogledala. »Tukaj sem jaz izgubila dve svoji najdražji bitji – svojo mamo in petletno sestrico. Šli sta nabirat gobe in ju je zalotila nevihta. Zatekli sta se pod košato smreko, v katero je udarila strela. Objeti ju je našel oče, ta mož, ki tam moli, ko ju je šel pod večer iskat, ker ju ni bilo domov. Tako sva z očetom naenkrat ostala sama: on je izgubil ženo in hčerko, ki je komaj dobro začela živeti, jaz pa mamo in sestrico. Trinajst let mi je bilo takrat, ko sem ju izgubila. Bila sem v tistih letih, ko sem začela odraščati in bi najbolj potrebovala modre mamine nasvete ... Ko sem se vrnila iz šole, ni bilo več mame, ki bi me čakala s kosilom, me zvečer pokrižala za lahko noč in mi naslednje jutro stoječ na pragu pomahala v slovo za srečen dan. Ni je bilo, da bi mi pomagala pri prvih odločilnih korakih v življenje. Ni ji bilo dano pestovati svoje vnuke, toda čutim in vem, da nas gleda iz nebes in nas čuva na naših poteh ... Tudi ni bilo več moje ljube sestrice, ki mi je vsak dan prihitela naproti, ko sem se vračala iz šole, in mi pripovedovala, kaj se je dogajalo doma, ko me ni bilo. Ni je bilo več, da bi mi nagajala pri domačih nalogah, potem pa se prisrčno stisnila k meni in mi pokazala, kako zelo me ima rada. Nič več ni bilo njenih večnih zakajev, njenega čebljanja in svetlega smeha. Oče je bil seveda strt in zlomljen od žalosti, vendar ni obupoval. Šele čez leta, ko sem bila že odrasla, sem razumela, da ga je pokonci držala vera. Dal je sezidati to kapelo in ko mu je bilo hudo, je prihajal sem. Starejši ko je, pogosteje poseda na klopci in moli. Saj greva pogosto tudi na pokopališče, a najraje je tukaj. Na tej jasi, kjer je izgubil svoji najdražji osebi, najde neki mir srca in duše. Tudi jaz se rada tukaj ustavim in se pomudim v molitvi. Zdi se mi, da je v tišini gozda moja molitev bolj globoka in pomirjujoča.« Za hip je utihnila, potem pa je svojo spremljevalko nagovorila: »Tako, draga Tadeja, zdaj veste vse; to sem vam hotela zaupati tistega hudega dne, a me takrat v svoji brezmejni žalosti niste pustili blizu, da bi vam povedala, da taki udarci ne zadevajo samo vas, da imamo bridke izkušnje tudi drugi. Izgubili smo svoje najdražje, nismo pa izgubili vere. Po božji dobroti smo jo še bolj utrdili. On, ki je nad nami, je gospodar življenja in On ve, zakaj jih je poklical k sebi. Mi bomo to odkrili v večnosti.«
Tadeja, ki jo je ves čas pozorno poslušala, se je zazrla vanjo. Kristina je brala mir in vdanost v njenih očeh. In to ji je povedalo vse.

KUMER, Anica. Ognjišče (2016) 11, str. 44

Nežna barva hiše prikriva sivino notranjosti. Lepo urejeno okolje ne naznanja resničnosti, ki obstaja v tej na zunaj prijetni stavbi. Bele zavese zakrivajo notranja dogajanja. Vse je urejeno, še posebej preddverje, ki s stoli iz bambusa daje vtis poletnega počivališča. Krasijo ga lepo gojene rože, zlasti tiste velike z bohotnimi listi in bujno rastjo. Tudi lestenci pripomorejo k domačnosti velike, dolge mize, ki jo krasi ročno izdelan prt.
Prijeten dan pozne jeseni. Sonce upira žarke v sobe in sence se poigravajo po stenah. Nasmeh blažene Matere Terezije, z obrazom, ovitim v belo ruto z modrimi trakovi, na veliki sliki pozdravlja z uresničljivimi besedami: »Ubogi so naša ljubezen.«
V tej stavbi v sožitju živita zdravje in betežnost, starost in mladost. Prepletata se vihravost in spokojnost, velika pričakovanja in le želja po mirni zadnji uri. To je dom poslednjih iskric življenj, ki počasi ugašajo pred očmi tistih, ki jim nesebično podarjajo svoje moči, pozornost in spoštovanje. Z nego ter s prijazno besedo lajšajo prihod Dvojčice življenja ...
Obzirno je obiskovalka povprašala mlado dekle, s kom se lahko pogovori o gospe, ki ji ni vedela ne imena, ne odkod je. Mladenka jo je ljubeznivo popeljala v sobo k osebi, ki jo je želela videti.
Obiskovalka z nasmehom pristopi k postelji. Rjuha do vratu pokriva izmučeno telo, ki ne skriva premaganih desetletij. Bledi, skoraj voščeni prsti, čvrsto držijo z rožami poslikano rjuho. Stisnjeni členki prstov nemo govorijo o naporih, delu, trpljenju, ki se ga zdaj nihče več ne spominja. Redki, beli lasje komaj še pokrivajo glavo, ki že dneve in dneve nepremično počiva na obrabljenem vzglavniku.
Bleda, upadla lica potrjujejo dolgo in mučno pot, ki se bo zanesljivo končala tukaj, v tej sobi, ki ima samo en izhod in en odhod: tja,čez cesto, na blago vzpetino, ki jo dan in noč razsvetljujejo številne svečke in krasijo sveže pa tudi umetne rože. Le napis na plošči ali križu spominja na življenje, ki začasno ugasne, da bi ponovno zažarelo v večni luči Odrešenika.
Prijazno dekle, ki se predstavi kot negovalka, z nasmehom pokliče nekam v daljavo zagledano Elizabeto. Z blagim dotikom po licih jo želi priklicati v ta trenutek in ji povedati, da ima obisk, prihajajoči pa reče, da je gospa zelo stara in da včasih zaznava okolje, večkrat pa ga ne dojame. Povpraša, če sta kaj v sorodstvu. Odvrnila je, da ni in da je sploh ne pozna. Prišla pa je zaradi nenavadnega dogodka. Ko je že nekajkrat hodila mimo doma, je namreč opazila gospo, ki je bila takrat na vozičku, in je nepremično zrla v neko sliko, naslonjeno na okno. Pomislila je, da je kdo od njenih pokojnih ali pa živečih, ki jih morda želi videti.
Negovalka je vljudno dodala, da slika predstavlja nekega svetnika, in naj se kar pomenita, če bo gospa zmožna govoriti, ter je odhitela po opravkih.
Obiskovalka je pristopila h gospe, jo pozdravila in se predstavila, da bi jo rada spoznala in se o nečem pogovorila. Pobožala jo je po laseh, se nežno dotaknila obraza in vprašala, kako se počuti, ko je danes tako lep dan. Tudi za vnukinji, ki sta jo dolga leta negovali, je povprašala. Negovalka ji je namreč povedala, da ima gospa le vnukinji, ki skrbita zanjo.
Vse besede so odhitele nekam v neznano in se niso dotaknile babice. Nemo je ležala in oči niso gledale obiskovalke, ampak nekam daleč drugam. Da bi jo zdramila, jo je nežno prijela za roko, ki je mlahavo počivala v njeni. Rahlo jo je božala po licih in žalostna opazovala mir, ki se ni dal motiti.
Nekaj trenutkov je premišljevala, ali naj sploh vznemiri to spokojnost! Pa saj je prišla zaradi babičine nedopovedljive zamaknjenosti , ki jo je izražal njen obraz, ko je zrla v sliko. Ponovno je začela pogovor, a tokrat o podobi, ki je bila na okenski polici in je gledala naravnost vanjo. Nepričakovano je starka spregovorila jasno, brez dvomov, da je to sv. Anton, ki je velik svetnik in je storil veliko čudežev. Nadaljevala je, da so to sliko njenemu bratu ukradli hudobneži, tatovi, a ko so jo našli, so jo dali njej in zdaj je ves čas z njo.
Obiskovalka je pristavila, da je zraven svetega Antona tudi ena manjša slika, in še ni dokončala stavka, ko je babica pojasnila, da je to podoba Marije Pomagaj z Brezij.
Nedoumljiva moč je bila v Elizabetinih besedah. Čudovita milina, mir in spokojnost so prežarjali njena lica. Nepopisen je bil izraz oči, ki so tako zaupljivo zrle v sveti podobi. Kot da bi se zbudila iz trdnega spanca ali se vrnila iz daljav, je jasno, razumljivo in s popolno prisotnostjo duha izrazila vse svoje zaupanje v varstvo Božje Matere in svetega Antona.
Obiskovalka je skušala nadaljevati pogovor in je vprašala za njeno ime, čeprav ji je negovalka povedala, kako je babici ime. Elizabeta se je še enkrat ozrla v podobi, za hip zastala in na vprašanje jasno odgovorila: »Micka«.
Starko v sosednji postelji je negovalka pripravljala za večerjo in jo vzdignila v položaj, ki ji najbolj odgovarja. Pazljivo ji je nastavila brisačko pod brado, zravnala vzglavnik, lase poravnala nazaj, roke povlekla na rjuho in je z neverjetno nežnostjo in potrpežljivostjo žlico za žlico dajala že onemogli, pa vendar živi osebi, ki je bila popolnoma odvisna od drugih. Usihajoče življenje se je brez zadržkov predajalo živahnemu, mlademu bitju, ki je svoje moči in veselje vsak dan podarjalo drugim in se v viharnih letih soočalo s končnostjo, z vsem, kar prinaša iztekajoče se življenje.
Iz kuhinje je odmeval vesel pogovor deklet, ki so se pripravljale streči in blažiti trpljenje osamelih bitij, ki so v domu čakala na končno slovo.
Sonce se je počasi skrivalo in bledi žarek se je za hip ustavil na sveti podobi. Svečke na gričku so vse jasneje trepetale na vzglavjih svojih varovancev.
Ob slovesu od negovalke se je obiskovalka znova ozrla na napis, ki je pri vhodu v dom naznanjal ljubezen do onemoglih. S stiskom rok in hvaležnim pogledom na sliko blažene Matere Terezija iz Kalkute sta se poslovili tudi od doživetja, ki bogati in opominja.
DRAGAR, Milanka. (zgodbe). Ognjišče (2011) 2, str. 28