»Ljubezen gre skozi želodec,« je znan slovenski pregovor, ki še kako drži. Ljubezen, tista opevana in tako mamljiva beseda, ki jo vsak razume na svoj način. Mladi in neučakani dostikrat pravijo, da za ljubezen pač ni ovir, če smo zaljubljeni. Prisluhnimo zgodbi, ki pravi, kako ljubezen gre skozi želodec.
Miha in Nina sta bila sošolca. Obiskovala sta deveti razred osnovne šole. Začel se je mesec maj, bila sta si všeč in med njima se je vnela ljubezen. Nekega dne po pouku je Miha tiho stopil Nini in ji zašepetal na uho: »Bi šla z mano na sladoled?«
Nina ga je začudeno pogledala in zardela do ušes. Špela, njena sošolka, ki ji je bil Miha tudi všeč, je na ves glas zakričala: »Mihec in Ninica pa se imata rada, ha, ha, ha!« »Dovolj te imam!« je dejala Nina, se obrnila in odšla domov.
Miha je poklapan odšel iz šole proti domu, vendar je Nino počakal že pri prvem križišču in prehodu za pešce. Trajalo je kar nekaj časa, da mu je uspelo Nino pregovoriti, da sta šla skupaj na sladoled in premagata grenkobo. Prispela sta do slaščičarne in si kupila vsak svojo kepico sladoleda. Veselo sta ga lizala, toda zgodila se jima je nesreča. Nini je sladoled padel na tla. Pogledala je Miha, ki je svoja, sladoleda polna usta, raztegnil v širok nasmeh. Tedaj pa, joj: kar je bilo prej v njegovih ustih, je bilo v naslednjem trenutku že na njegovi majici. Nekaj časa sta se oba skupaj smejala, potem pa je Nina predlagala, da gresta k njej domov in mu bo ona očistila majico, da pri njem doma ne bo kaj narobe.
Počasi sta šla proti Nininemu domu in Nini je uspelo majico za silo očistiti. Miha se je odpravil domov in v naslednji ulici je srečal Špelo in sošolke. »No, Mihec, kako kaj Ninica in sladoled?« so ga zbadale. »Kaj pa je s tvojo majico, kupljeno v tujini, ali jo je vrabček pokakal?« Miha jim je jezno zabrusil nazaj: »Kokoške neumne, pustite me pri miru in pojdite se domov učit matematiko, saj jutri pišemo še zadnjo kontrolko!« Slabe volje je odšel domov.
Nekaj dni se je ogibal sošolk, tudi Nine. Neka iskrica v srcu pa mu ni dala miru. Vsak dan glasneje je trkala na skrivnostna vrata njegovega srca in nekega dne se je le opogumil in jo na samem ogovoril. Oba sta že skoraj pozabila na pripetljaj s sladoledom. Počasi, a vztrajno, je njuna ljubezen rasla in se krepila. Postala sta nerazdružljiva.
Deveti razred sta uspešno končala in po počitnicah, ki sta jih večinoma preživela skupaj na kolesarjenju in kopanju, sta začela gimnazijo. Kakšna sreča: bila sta sprejeta v isto gimnazijo in se vozila z istim avtobusom.
Nekega dne je Nina povabila domov na kosilo. Odločila se je, da bo skuhala nekaj dobrega. Miha ji je vedno govoril, kako njegova mama dobro kuha. Nini se je zdelo, da to ne more biti pretežko. Tudi njena mama je dobro kuhala. Spomnila se je pregovora, da »jabolko na pade daleč od drevesa« in bila prepričana, da velja to tudi zanjo kot kuharico. A se je Nina nekoliko zmotila: eno je gledati, drugo pa je delati in pripraviti dobro jed.
V soboto dopoldne, ko je ostala sama doma, se je polna pričakovanj veselo odpravila v veliko trgovino, kjer je našla vse potrebno za pripravo dobrega kosila. S polno vrečko dobrot je prikolesarila domov. Malo je že imela v mislih sestavljen jedilnik. Pojavil pa se je problem, kako in kje začeti, ko mame ni doma, saj ni bila preveč vešča v kuhanju. Do sedaj je skuhala le čaj, jajce in še kakšno hrenovko. Tu pa se je njena kuharska izkušnja in umetnost končala. Nekaj minut je v dnevni sobi obsedela na fotelju in razmišljala, kako naj se loti kuhanja. Prešinila jo je odrešilna misel in rekla si je: »Pa saj imam v svoji sobi računalnik in tam je na spletu napisanih in narisanih toliko receptov, da vseh še prebrati ni mogoče!« Kar odneslo jo je gor v svojo sobo, kjer je vklopila računalnik in iz množice vseh receptov izpisala tistega od zadnje nedelje, in nazaj v kuhinjo. Z vso vnemo se je lotila kuhanja po navodilih, ki jih je izpisal tiskalnik. Pristavila je za juho in dala pečenko v pečico. »Tako, pa je delo zaenkrat opravljeno in še lahko za nekaj minut skočim do računalnika in pogledam, kaj je novega na facebooku,« si je rekla. Joj, toliko sporočil jo je čakalo tam, na katera je morala takoj odgovoriti. In začela je pisati odgovore in sporočila. Brezskrbno so ji prsti poplesavali po tipkovnici, ko se ji je zazdelo, da se računalnik spet nekaj pregreva in nejevoljna nekaj zamrmrala nad tem starim mlinčkom iz katerega je pihal vroč zrak z vonjem po zažganem. Že je razmišljala, kako naj pregovori očeta in mamo da ji kupijo kaj boljšega in novejšega. Ko se je ozrla proti vratom in stopnišču, je opazila meglico dima, ki je s seboj prinašala vonj po zažganem.
Poskočila je in zgroženo zakričala: »O Bog, moje kosilo!« V hipu je bila v kuhinji, ki je bila polna dima in vonja po zažganem. Izklopila je štedilnik in odprla okno vključila ventilator. Ko se je nekoliko razkadilo, je šele dojela ves joj. Pečenka je bila vsa zgrbančena in zažgana, v loncu, kjer naj bi bila juha, ni bilo niti kapljice tekočine, ampak le kupček nečesa zažganega, ki bi ga težko prepoznala kot meso.
»Joj, kaj pa sedaj?« je pomislila, a pri vratih je že pozvonilo. Odprla je vrata in pred njo je bil Miha s širokim nasmehom in z rožico v roki, ki pa ga je pozdravil dim in smrad po zažganem ter objokana in nesrečna Nina. Miha jo je začudeno in zaskrbljeno gledal in dejal: »Nina, kaj se je zgodilo, zakaj se tako kadi in smrdi?« S solzami v očeh in z velikim cmokom v ustih je Nina komaj izjecljala, da je to njuno kosilo. Miha je nekaj časa nemo gledal, nato pa tolažeče dejal: »Veš kaj, Nina, ne bodi žalostna. Še dobro, da ni kaj hujšega.« Vstopila sta v stanovanje in oba skupaj pospravila, potem pa na Mihovo prigovarjanje šla na pico v bližnjo picerijo. Pico sta s tekom pojedla, le Nini je tokrat ostal malo večji košček kot običajno.
Hotela sta plačati, natakar je pokimal, a namesto računa jima je prinesel dve porciji sladoleda s prav takšnimi okusi, ki jih je imela Nina najrajši. »Kaj pa je zdaj to?« je presenečeno vprašala Nina. Natakar pa je mirno odgovoril: »To pa sta naročila gospod in gospa tam pri mizi ob oknu, ki sta tudi vse plačala. Menda se poznate.« Nina je sledila natakarjevi roki in pri mizi ob oknu zagledala babico in dedka. »Babi, dedek, kaj pa vidva tukaj?« je zavrisnila Nina in skoraj poletela, za njo pa še Miha. »O, tako torej, naša Ninica postaja Nina,« se je namuznila babi, dedek pa je modro prikimal in dodal: »Naša babi je nameravala za danes speči jabolčni zavitek, pa je bilo nekaj narobe s testom in sva se prišla sem potolažit.« Babi pa se kar ni mogla nagledati Miha in se vsa zatopila v spomine. »Tudi midva z mojim Mihaelom sva se poznala in se rada videla v vajinih letih. Poročila pa sva se nekaj tednov prej, preden je moj Mihael za leto in pol moral k vojakom, tja pod hribe ob Drini. Prvič sva se potem videla po dolgih devetih mesecih ob rojstvu in krstu tvoje mame.«
Zvečer sta se domov vrnila mama in očka. Že na hodniku sta ugotovila, da je z Nikinim kosilom bilo nekaj zelo narobe. Vse pripetljaje okrog kosila je Nina s sklonjeno glavo povedala mami in ob tem obljubila, da se bo začela resno učiti kuhati. Mama ji je rekla: »Veš, Nina, za pravo ljubezen je potrebno več kot le to, da se imata rada. Tudi kuhati je treba znati. Zapomni si: ljubezen gre tudi skozi želodec, saj s praznimi usti in želodcem ni mogoče živeti.« Nina je danes že prava mojstrica v kuhanju. Kdaj pa se le spomni svojega prvega poskusa. Uspešno se je lotila tudi jabolčnega zavitka ter bila deležna babičine in dedkove pohvale. Vsak začetek je težak in vaja dela mojstra.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2016) 02, str. 44

V mrzlo sivin prvih zimskih dni je stopala Nardinova Marička. Vračala se je domov.
Marička Nardin je bila kuharica. Svoje prve kuharske sposobnosti je začela uveljavljati v menzi podjetja, kamor ji je uspelo priti že ob prvem iskanju zaposlitve. Marička je dobila delo tudi zato, ker je bila takrat še zelo mlada. Bila je čedna. Ne lepa! Le prikupna in zelo ponižna. Nikoli ni ničemur oporekala. Nikoli se ni pritoževala. Vse je sprejemala tako, kakor sprejemamo križe, ki so nam usojeni. In katerih se v življenju ne moremo ubraniti.
Marička je bila natančno taka kot večina deklet, ki so takrat prihajale s podeželja. Bila je bistra. Delavna. In poštena. Živela je skromno. V delavski menzi. In v kuhinji. Večino dneva. Stanovala je v kleti velike predmestne hiše, nedaleč od tovarne, v kateri je delala.
Maričkino pravo življenje so postale kastrole in lonci. Pa kozarci. In jedilni pribori. Najprej medeninasti, potem pa vedno boljši. Počasi se je začela prilagajati ljudem, ki naj bi bili več vredni od nje. Dolgo časa so ji to potuhnjeno vlivali v dušo, da je začela tudi sama tako misliti. Da so oni zgoraj, visoko nad njo, ona pa zelo nizko. In da zato mora biti ponižna, če hoče obdržati delo in preživeti.
Marička je tu pa tam malo postala v svojem naletu. Toliko, da si je obrisala obraz. Premočen od potu. Prt, ki bi jo malo očistil, kakor Veronikin Kristusa, ji je ponudil le malokdo. Postaje križevega pota, ko je lahko zajela sapo, pa so bile kratke.
Ko je državo oplazila prva gospodarska kriza, je bila Marička že v zrelih letih. V fabrikah so se kar naenkrat začeli ukinjati različni odbori in komisije. Delavske menze so izginile. Ukinile so se malice in delavec je spet sedel tja, kamor ga je posadila nova oblast. Nazaj za stroje. Malo postaran. Malo omagan. Naveličan tistih od zgoraj in po malem že lačen. A je vseeno utihnil! Utihnil v nekem sindikatu, ki ga pravzaprav ni bilo. Ne tam, kjer bi ga potreboval. Ukinili so se prevozi na delo. Počitniški domovi so se razprodali. Kuhinje pa ena za drugo zaprle …
Tudi v podjetju, kjer je delala Marička, so kuhinjo zaprli in ostala je brez dela. Upehana, izgarana in nesrečna je obstala nekje na sredi: med upokojitvijo, presežkom in nekakšnim čakanjem. Čakanjem z veliko časa in malo denarja. Marička Nardin, nič drugačna in nič slabša od večine slovenskih delavk, je začela iskati delo na črno. Delo, ki bi jo nekako zavarovalo. Zaščitilo pred tistim, česar v novi državi na začetku nihče ni upal na glas priznati. Pred stradanjem!
Marička je bila srečna, da je sama. Da nima družine. Ne otrok ne vnukov. In ne moža, čigar usoda bi bila podobna njeni.
Pa je šla. Od hiše do hiše. Ne prosit! Spraševat. Dobila je nekaj priložnosti, a bile so kratkega veka. Toliko je zaslužila,da je preživela. Nekaj let.
Po petih letih pa je Marička vendarle dobila pravo delo. Vzela jo je privatnica z oznako Začeti takoj! Delo je bilo nekaj krasnega. Če je temu sploh rekla delo! Bila je zgolj čisto lepa služba!
Marička Nardin je pri mestni gospe dobila v oskrbo prelep vrt novo zrasle vile. Zlatega prinašalca. Se pravi psa z rodovnikom. In gospejinega moža. Gospoda Martina. Človeka, ki je le pogojno še živel tam. Toliko, da prihajanja in odhajanja svoje prezaposlene soproge, menedžerke novega, sodobnega podjetja, največkrat niti opazil ni!
S hišo, kamor se je vselila, je prišla nova priložnost. Te priložnosti pa je bilo Maričke, navajene le kuhe in pomivanja, sprva malo strah. Kmalu pa se je, takšna kot je bila, z vso ihto zagnala v svoje novo delo. Tako, da je tudi Martin, postarani, razvajeni in že kdaj odpisani vodja delavnice, v novi služkinji kmalu zagledal zelo uporabni, le malo preveč hrupni delovni stroj.
Marička je grmela in šumela s sesalcem po hiši kakor neurje. Vsak dan je sesala prah. Tam, kjer je bil. In tam kjer ga po njegovem sploh ni bilo. Prah pa je bolj čutila pridna Marička! Bila je prepričana, da je samo zato pri hiši, da drgne. Od jutra do večera. Ves tisti čas, ko se psu, zlatemu prinašalcu z rodovnikom, ni ljubilo ven. Sploh nikamor.
Ko je končala s sesalcem, je začela kuhati. Predano in z mirom. Tu je bila še zmerom dovolj okretna in iznajdljiva. Tako da si je Martin, lepo zaobljen in ves polizan, od navdušenja brisal brado. In govoril ženi nasproti mize: »Mhm, je dobro! Take kuhinje pa od moje mame sem ni bilo!« Žena je kislo pokimala. Njemu in Marički za hrbtom. Zamahnila je z roko, da je prišel na mizo še posladek. Naročila je še pranje in likanje. Vsak dan več. In vprašala po Amorju. Kako mu je. Ubogemu kužku! Potem je šla.
Pes je ležal na zofi. Dvigoval je uhlja in zehal. Debel. Sit. In po pasje srečen.
Tako je tudi Marička v novi, srečni družini tudi sama postala srečna. In zadovoljna. In želela si je, da bi ta sreča trajala.
Vendar ni!
Marička Nardin je začela posedati. Najprej le tu in tam. Zatem pa vedno bolj pogosto. Morala je! Ker jo je stiskalo pri srcu. Že velikokrat prej je zaznala tisto pekočo bolečino, a je izginila. Vedno je minila sama od sebe. Tu, v tej novi službi, pa ne! Kar naenkrat ne več!
Tako je nekega dne, omagana od drgnjenja in sesanja in tekanja za psom, kar naenkrat sedla. Kar ‘cepnila’ je na stol, kakor rečemo. Tam je najprej malo pogledala okrog, ali je kdo v bližini. Nato pa zadremala. V njen prijetni, že kar malo lenobni dremež so prišle sanje. Sanjala je o domu. O materi, ki je že kdaj počivala pri Sveti Trojici. O očetu, ki ga nikoli ni poznala. In nazadnje o ljubi domači hiši. Nekje v hribih pod Jelovico je samevala. Prazna. In verjetno prav tako brez sape in življenja, kakor je bila zdaj Marička sama … »Če bo še tako hudo, bom šla domov! Domov, ja! Tam se bom pozdravila,« si je rekla, ko se je zdramila. »Bog ve, kako je zdaj tam? Bog ve!«
Pa je še dolgo ostalo tako, kot je bilo. Marička je pospravljala in kuhala. Vmes malo postala. Se prijela kdaj pa kdaj za srce. Tako kot naredimo, kadar nam to nagaja. Vozila je okrog razvajenega psa. In stregla žlahtni gospe. Vsega naveličani že. Lastnega podjetja. In svojega soproga. Le da nobenega od njiju ni mogla pustiti …
Marička je velikokrat, tako mimogrede, odžebrala svoja leta. Garaška leta! Kakor jagode na paternoštru so bila. Razmišljala je, kolikokrat je padla na kolena, pa spet vstala. Včasih lačna, včasih ponižana, A vstala je! Zdaj pa se ji je kar naenkrat zazdelo, da ji zmanjkuje sape. Ni več videla izhoda! Preračunala je, da si tudi s svojo skromno pokojnino, če jo bo dočakala seveda, ne bo preveč opomogla… Nekje na svojem, kje naj bo to njeno sploh še bilo, bi mogoče preživela. Toda kaj bo, če bo zbolela… Zares?
Pa se je nekega dne odločila. Dokončno! Da gre domov! V tisto staro hišo pod Jelovico da gre. Pogledat, kako je zdaj tam. Saj tako nima nikjer nič svojega…
»Marička, zdaj nas ne moreš zapustiti! Zdaj, pred praznik!« je zajavkala gospa. Vsa v solzah. Ko je slišala, da ta odhaja. »Tako smo se te navadili! Tako dobro si skrbela za našega Amorja! Za hišo! In za Martina tudi!« je govorila. »Kaj bomo brez tebe?«
»Kaj vem…« je postajala neodločna Marička Nardin. Ampak počasi in vztrajno je grizljala naprej svoje. Da gre. In da se ne bo več vrnila.
Res je šla! Še isti mesec. Iz velike, bleščave vile. Šla je puklasta od dela. Z bolečim križem. Bolnim srcem. In pekočimi stopali. Naravnost domov. Tam, doma, pa ni bilo več tako, kot je imela v spominu. Namesto nizkih, prijaznih hiš z lesenimi balkoni in hlevi, v katerih je mukala sita živina, je prišla v skoraj nepoznano vas.
Okoli nje so se dvigovale visoke, gorenjsko bahave hiše. Okrašene s kičastimi zvezdicami in bleščavimi jelenčki. Na dvoriščih sto stali lepi avtomobili. Tudi celo po dva ali trije na enem dvorišču! Fantički so čivkali namesto v piščali vsak v svojo mobitel. In se vozili skozi vas, kot na dirkališču je bilo. Ženske so sedele v kuhinjah ob kavici Hlevi so bili na novo pobeljeni. Večinoma prazni.
Marička je stopila iz avta, počasi, korak za korakom je šla in se nazadnje ustavila pred nizko, napol podrto hišo. Pogledala je navzgor. Po Nardinovem. Sklonila je glavo in se pokrižala. Pokleknila je na ledeno mrzel beton pred hišo in zagreto in hvaležno zmolila očenaš v zahvalo, da se je vrnila.
Dvignila se je in stopila v hišo. V Nardinovi hiši se ni nič spremenilo. Bilo je kakor po materini smrti. Vse na svojem mestu. Prašno, pogrnjeno. Pajčevine na vratih in okoli oken. Od križa v kotu do stare slike so se vlekle.
Marička je stopila k sliki. Obrisala je prah z nje. In črkovala ganjeno: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«
Ko je tisto prebrala, je sedla za mizo. Naslonila vroče čelo na roke, žuljave in rdeče od pranja in pomivanja, in zajokala. Spet je vstala. Šla še enkrat s prsti po tisti lepi hišni podobi. In rekla: »Pa sem spet tu! Tu, od koder sem šla!«
V hiši je sijala luč. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil tja. K Nardinu. Sijala je vso noč. Kakor za verne duše. In še ves naslednji dan. Ko je soseda pozno popoldne vstopila v hišo, je dobila Maričko na tleh. Ležala je počez po izbi. V rokah je držala materin molitvenik. In glava ji je trdo počivala na njem.
»Uboga Marička!« je zgroženo rekla ženska. »Da je prišla sem umret! So pa govorili, kako je bogata in je zato ni domov …«
Zvečer je pri Sveti Trojici zazvonilo. Navček je zapel čez vas. In mila pesem je, takrat že s svetom in z Bogom spravljeni Marički, prinesla mir.
Marička Nardin je srečno zaspala. Na zadnji postaji svojega križevega pota. In hiša, tako kot prej, je spet ostala zaprta in sama.

P. Škrinjar, (zgodba), v: Ognjišče 3 (2017), 44.

V nekem pogovoru s prijateljico je Ida ponosno dejala: »Človek mora biti tako močan, da zmaga samega sebe. Včasih sem se ob vsaki težavi spraševala: Zakaj me je to zadelo? Zdaj pa sem postala močna in nič več se ne sprašujem, zakaj, ampak vedno vdano izrečem: Gospod, ti že veš, zakaj. To je zmaga nad samim seboj in na to sem ponosna,« je razlagala Ida.
»Pa če te nenadoma zadene kakšna nesreča, misliš, da boš res tako močna, kot se počutiš zdaj, ko ti življenje teče tako mirno?« je malo dvomeče vprašala prijateljica.
»Ne, nobene preizkušnje se ne bojim!« je odločno odvrnila Ida.
Od tedaj je minilo precej let. Tega pogovora se je Ida spomnila, ko se je pripravljala na velikonočno spoved. Bila je vsa zbegana, kajti pred nedavnim jo je zadela huda preizkušnja. Na misel ji je prišel še neki drug pogovor v ne tako daljni preteklosti. Med drugim so se pogovarjali tudi o veri in Božji previdnosti. Neki moški, ki je bil najglasnejši, je zamahnil z roko in dejal: »Boga ni! Če pa je, ni niti dober niti vsemogočen, ker dopušča trpljenje.« Idi so se takrat te besede grozno bogokletje. Toda zdaj, ko jo je obiskalo trpljenje, so privrele na dan, preplavile njeno dušo, njeno srce. »Kaj je z menoj?« se je spraševala. »Nekoč sem tako samozavestno trdila, da se ne bojim nobene preizkušnje, zdaj pa … Kako naj s takimi mislimi obhajam velikonočne praznike? Kako naj stopim pred svojega duhovnega očeta, ki me že leta in leta vodi v mojem prizadevanju za prijateljstvo z Bogom.« Udarec je bil res zelo krut, tako nepričakovan, da ga ni mogla vdano sprejeti.
Zmagala je božja milost in Ida je zbrala ves pogum, da je, četudi s težavo, iskreno priznala svoj dvom v božjo dobroto, svoje bogokletno razmišljanje. Izkušeni duhovnik je po njeni izpovedi nekaj časa molčal, potem pa je pokazal na križ: »Ti za nekaj časa izgubila, kar si imela rada – srčni mir. On pa je za nas daroval vse, tudi svoje življenje. Njegova žrtev te je odrešila, ko si priznala, da si slabotna, zato s hvaležnim srcem obhajaj praznike Vstajenja!«

A. Škufca. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 51.

»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
KUMER, Ana, (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 24.

Nekam redkobesedna je bila mama, ko sta govorila po telefonu, zato je komaj čakal, da konec tedna pride domov. Proti večeru je s svojim ropotajočim avtomobilom zavil na dvorišče. Vse je bilo temno. Pohitel je v kuhinjo. Prižgal je luč. Mama je sedela vsa skrušena za mizo.
»Očeta še vedno ni domov,« je dejala namesto pozdrava.
»Ga še ni iz službe?« se je začudil.
»Zopet se ga je kje nalezel ali pa se mu je kaj zgodilo,« si je obrisala oči
»Iskat ga grem!«
»Kam neki boš šel?«
»Saj ne bo prvič. Nekje ga bom že našel.«
Na hitro je obrnil avto in zavil proti sosednji vasi. Pozorno je gledal na obe strani ceste, če bi morda opazil kaj nenavadnega. V gostilni Pri stričku, kjer se je oče rad ustavljal, je stopil do točilnega pulta. Počakal je, da je prišla natakarica.
»Danes ga ni bilo,« je rekla, ne da bi jo sploh kaj vprašal.
»Pa druge dneve?«
»V torek ali sredo je bil. Pozno je odšel. K Marički pojdi pogledat.«
Pohitel je v avto. Gostilna Pri Marički ni bila tako blizu. Kar velik ovinek bi moral oče narediti. Toda kadar je šlo za obisk gostilne, za očeta ni bilo ovir. Ko je peljal skozi gozd, je ob robu ceste zagledal čevelj. Zapeljal je toliko naprej, da ga je dobro osvetlil. “Očetov je,” je bil po svoje vesel, obenem pa ga je postalo strah. “Da ga ni kdo povozil!” Z žarometom je osvetlil okolico. V jarku, malo naprej, je zagledal nekaj temnega. Stekel je. Oče je ležal med nizkim grmovjem, z obrazom obrnjenim navzdol. Roki je imel razširjeni pred seboj, kot da hoče zaščititi glavo pred udarcem. Leva je bila krvava. Kolo je ležalo nekaj korakov stran.
S težavo je obrnil očeta na hrbet. Obleka je bila zamazana, česa hujšega pa v medli svetlobi ni opazil.
»Oče! Oče!« ga je klical in tresel za ramo. Oče se je premaknil, ga odsotno pogledal in že je hotel nazaj zaspati. »Domov morava, mama te čaka.«
»Naj čaka. Bom jutri prišel,« je zamomljal.
Previdno ga je dvignil, potem pa ga je bolj nesel kot podpiral proti avtu in ga kot otroka položil na sedež. Oče je kar lezel skupaj in le s težavo ga je pripel s pasom, nato pohitel po kolo in ga še bolj zavlekel v grmovje, da ne bi bilo tako na očeh, in previdno odpeljal. Pot domov se je vlekla, kajti v vsakem ostrejšem ovinku mu je oče zdrsnil s sedeža, pa naj je vozil še tako počasi.
Mama je stala na pragu, ko je pripeljal na dvorišče. Nič ni rekla, le pomagala je, dasta ga spravila v hišo. Uredila sta ga, kolikor sta mogla, medtem ko je oče še kar naprej spal. Ko sta končala, se je mama usedla na svoje staro mesto, Gorazd pa je hodil sem in tja po kuhinji. Dolgo sta molčala. Kdo ve, kolikokrat je že pripeljal očeta domov, toda ponavadi, ga je našel kje v gostilni ali v pivski druščini.
»Nič se ni spremenil,« je začela mama in Gorazd je vedel, na kaj meri. »Sem te prosila, da moliš zanj,« je nadaljevala očitajoče.
»Molil sem,« je potiho odgovoril Gorazd, »veliko sem molil. Prosil.«
»Ne vem, zakaj me Bog ne usliši. Zakaj me tako kaznuje,« je hlipala.
»Mama, Bog pomaga tam, kjer drugi ne morejo nič narediti. Tebi pa sem že tolikokrat povedal: sama moraš nekaj narediti, da ti bo lahko tudi Bog pomagal.«
»Ni je maše, da ne bi prosila Marijo, naj nekaj naredi.«
»Brez tebe in ateja tudi Marija ne more pomagati. Mama, ti moraš napraviti prvi korak.«
»Ali jaz pijem? Ali moram biti res vsega kriva jaz?«
»Nisi, mama, nisi. Toda dokler ne boš pomislila nase in nekaj naredila zase, se ne bo nič spremenilo. Poiskati moraš pomoč pri ljudeh, ki so za to usposobljeni in so že mnogim pomagali. Spremeniš lahko samo sebe.«
»To si mi že neštetokrat povedal!« je dejala mama, vstala in počasi odšla proti svoji sobi. Gorazd je vedel, da je zanjo pogovor zaključen. Pri vratih je obstala, kot da mu hoče še nekaj reči, nato pa je zamahnila z roko in mu zaželela lahko noč.
Naslednji dan sta bila oba redkobesedna in spregovorila sta le, kadar ni šlo drugače. Oče si je dal opravka tam, kjer je bil najdlje od njiju. Ko je Gorazd pripeljal domov kolo, se je umaknil z dvorišča.
+++
Zvečer, ko je odhajal, je mama segla v roko in jo dolgo dolgo zadržala v svoji. To ni bilo v njeni navadi. »Včasih se mi zdi, da mi zmanjkuje moči,« je poudarjala vsako besedo. »Zdi se mi, da me bo zlomilo!«
Tega Gorazd ni pričakoval. Ni bil vajen, da bi mama odkrito govorila z njim. »Jaz te lahko poslušam, pomagati, res pomagati ti pa ne znam,« je bil odkrit.
»Ne vem, zakaj me Bog tako kaznuje,« je rekla in Gorazd je vedel, da bo mama vsak čas zajokala.
»Mama,« je Gorazd počasi začel z mislijo, ki mu je že dolgo ležala na duši, »če prav vem, si že pred poroko vedela, da oče rad pogleda v kozarec.«
Mislil je, da mu bo mama rekla, da se to njega ne tiče, pa se je samo prestopila, kot da ji je vroče pod nogami, in ga toplo, skoraj hvaležno pogledala. »Ja, res sem vedela. Pa mi je rekel, ... obljubil mi je, da se bo spremenil. Samo poročim naj se z njim.« Malo je počakala. »Večkrat sem mu hotela reči, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, kot so takrat ljudje radi rekli, pa mi ta beseda ni šla z jezika. Kaj vem, zakaj. Morda, morda se mi je smilil, morda nisem hotela biti pretrda, menda sem verjela, da ga bom vendarle spremenila,« ji je za nekaj časa zastala, »morda sem se bala, da bo odšel.«
Gorazd je začutil vso mamino bolečino, ki jo že leta nosi v sebi. »Ampak nekaj časa res ni pil,« je pohitel, da je pretrgal molk.
»Ni. Potem pa se je začelo vse znova. Sedaj vem: ko je ponovno prišel pijan, bi mu morala reči: “Odidi in pridi naslednjič trezen, ali pa ne hodi več blizu!” mu tega nisem rekla, nisem ga odslovila. Tudi drugič ne. Ko je prišel pijan tretjič, je bilo že vse zamujeno.«
Gorazd jo je stisnil k sebi. Vsa krhka se je naslonila nanj. »To je bila moja največja napaka. Še sedaj jo plačujem,« je dejala, ni pa zajokala, kot je pričakoval Gorazd.
Nista več spregovorila, čeprav sta še kar nekaj časa stala na pragu.
»Pojdi, da ne boš pozen.«
Ko se je Gorazd usedel v avto, mame ni bilo več na pragu.
+++
Proti koncu tedna ga je mama poklicala po telefonu. »Sem mislila ...« se je ustavila sredi stavka, »sem se odločila ...« je odločno nadaljevala, »da bi poiskala tisto pomoč, o kateri si govoril.«
Gorazd je od presenečenja ali od veselja nekaj časa iskal misli. »Te dni sem še nekaj spraševal in bi ti zelo radi pomagali.«
»Kar dogovori se!«
»Mama! Ti si junakinja!« je udarilo iz njega.
»Oče te tudi pozdravlja. Pridi kmalu,« je še dodala.
»Samo toliko sem ti hotel reči, da ti bom vedno stal ob strani!« je pohitel Gorazd.
»In očetu!« ga je dopolnila.
»Tebi in očetu,« je dejal, pa se mu je zdelo, da ga mama ni več slišala, ker je že odložila slušalko.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 11 (2015), 36-37.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.ARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2015) 11, str. 36

Stopal je po hodniku mimo vrtečih se vrat doma starejših občanov. Za vsakimi vrati druga usoda, druga trpljenja, drugačno gledanje na iztekajoče se življenje. Namenjen je bil do balkona na koncu hodnika, kjer so imeli oskrbovanci organizirano skupino. Od daleč je slišal slabotne glasove starostnikov, ki so peli slovensko narodno pesem. Vse vrste misli so mu šle po glavi. Kaj jim bo povedal, kako bi storil zanje kaj, kar bi jim koristilo, saj zato je bil tam.
Preko javnih del so ga zaposlili kot pomočnika glavne delovne terapevtke. Vedeli so, da dobro igra kitaro in lepo poje, da ima rad starejše ljudi in da rad pomaga drugim. Za majhno plačilo je hodil po sobah, bral starejšim časopise, jih tolažil in se pogovarjal z njimi. Tudi prinesel jim je marsikaj.
Prišel je do konca hodnika na zastekljen balkon, kjer so neprijetne vonjave po domski hrani popustile in kjer so se s pesmijo trudili starostniki. Drobne zgubane ženice so sedele na udobnih stolih, postavljenih v vrsti. Tudi nekaj možakov je bilo tam. Delovna terapevtka je vodila petje, ženice so kar z nekaj veselja prepevale pesem, ki so jo poznale že od mladosti.
Le ena je sedela sama na invalidskem vozičku ob oknu. Ni pela, zmajevala je z glavo in takoj mu je padla v oči. Približal se ji je in sedel na stol poleg nje.
»Zakaj pa ne pojete?« jo je obzirno vprašal.
Ona je odgovorila: »Oh, kako trpim, kako trpim.«
Bil je navajen videti trpljenje in nikoli mu ni bilo vseeno. Prizadelo ga je. Toda na obrazu te ženice ni bilo videti toliko trpljenja kot v njenih besedah. Še jo je ogovoril, ona pa je kar naprej ponavljala: »O, kako trpim, o, kako trpim.«
Kljub temu se mu je zdela razumna, pa je tvegal in ji rekel: »Pa darujte svoje trpljenje v kak dober namen – morda za vaše otroke ali za vaše vnuke.«
Utihnila je in dolgo gledala skozi okno. On se je pridružil tistim, ki so peli, in gledal, kakšne izraze so imeli na obrazih. Zdelo se mu je, da je bilo na obrazu marsikatere ženice več trpljenja kot v tisti, ki jo je gledal skozi okno. Ko je že pozabil nanjo, se je ozrl in glej: ženica se je pridružila pevcem. Obrnila je voziček in začela peti z njimi. Rahel nasmeh, kar zadovoljstvo, je bilo čutiti na njenih ustnicah in njen obraz je kljub gubam žarel v veselju.

TROBIŠ, Smiljan. Ognjišče (2013) 02, str. 23

»Petintrideset let!« je glasno dejala Eva in toplo pogledala moža. »Kot da je bilo včeraj,« je dejal Dare. Tako rada se spominjata tistega dne. Saj ne vesta prav dobro, ali je bilo oblačno ali je sijalo sonce ali je morda celo malo rosilo. Samo občutek, da stopata skupaj na novo pot, je bil tako mogočen, da je bilo vse drugo manj pomembno.
Spoznala sta se po naključju. Po nekaj tednih sta že vedela, da sta namenjena drug drugemu. V pogovorih brez konca sta vstopala v svet eden drugega, v svet znanega in neznanega, v svet sanj in upanj. Včasih sta se oddaljila in takrat sta spoznala, kako se pogrešata. Začela sta načrtovati skupno pot. Z zaupanjem pa tudi s strahom. Ko sta določila dan poroke, sta globoko v sebi čutila, da sta se zavezala za vse življenje. Začela sta iskati prostor, kjer bi si spletla gnezdo, pa nista našla nič primernega. Po poroki sta se za nekaj mesecev zatekla k staršem, potem pa sta le našla sobico v četrtem nadstropju starega bloka.
Rodila se je Nina, sad njune ljubezni. Popolnoma nov svet se ju je dotaknil. Otroški jok in smeh sta se mešala z Evinim študijem. Ni ji bilo lahko, a je zmagala volja in je diplomirala. Dare pa je našel še kar primerno zaposlitev. Kadar je le mogel, je poklical domov, da je zaslišal njen in Ninin glas.
Sosed nasproti njihovega stanovanja mu je nekoč dejal: »Vi pa prihajate zelo lačni iz službe.«
»Lačen?« se je začudil. »Po čem sklepate?«
»Ker po stopnicah vedno pritečete!« Pomislil je: pa je morda res. Do prvega nadstropja je stopil na vsako stopnico, do drugega je stopal čez dve, zadnji dve nadstropji pa je res pretekel. Vedno je komaj čakal, da vstopi v njihov raj. Pa tega sosedu ni povedal. Verjetno ne bi razumel.
Začeli so graditi. Skoraj brez denarja. Na posojila. Vedno manj časa je ostajalo zanje. Pomembni so postali zidovi, opeka, plošče, železo, zidarji, tesarji ... Le nedelje so ostale njihove, samo njihove. In počitnice. Vsako leto. Kratke, a njihove. Pod šotorom seveda. Za več ni bilo denarja. In vsak drugi dan so si privoščili sladoled.
Ko se jim je pridružil Žiga, so že skoraj hodili drug po drugem, zato so se spomladi, ko se je malo otoplilo, preselili v napol zgrajeno hišo. Kar naenkrat so imeli toliko prostora, da so se izgubljali. Objela jih je nepopisna sreča: bili so na svojem! Čeprav daleč od vsega, kar so imeli do tedaj pred nosom: trgovino, starše, cerkev, prijatelje ...
Na svet je privekalo tretje otroško veselje: mala, drobcena Vida. Zdaj so prava družina, sta si rekla. Ko so se zaprla vhodna vrata, je bil ves svet samo njihov. Pa se jim je začel kmalu vedno bolj izmikati. Postali so potujoča družina: v vrtec, nato v šolo, pa k verouku, na krožke in v glasbeno šolo, na roditeljske sestanke. Predvsem pa služba! Vedno nove in nove obveznosti in vedno dlje sta ostajala zdoma. Od vsega tega sta postajala neskončno utrujena. Pritihotapila so se nesoglasja, prepiri in nato tihi dnevi. Zamorjena obraza sta skrivala pred otroki, pa sta predobro čutila, da jim nič ne uide.
Kadar sta se znala za hip ustaviti, sta vedno znova ugotavljala, da bi drug brez drugega težko vzdržala. Tako dobro se je nasloniti na ramo, za katero misliš, da je močna, in tako lepo se je zateči v svet nežnosti in topline.
V Evini pisarni je pogovor nanesel na njihove zakone. »Mislim,« je modrovala šefica, »da imaš ti najbolj urejen zakon v celem nadstropju.« Eva jo je malo presenečeno pogledala: »Nisva za zgled, za proč vreči pa tudi ne!« Kaj drugega naj reče, si je mislila. Pohvala pa jo je pobožala po duši.
ppp
Leta so tekla. Še sama nista vedela, kdaj je Nina zaključila osnovno šolo. »Kam sedaj?« se je spraševala sama in z njo vsi pri hiši. Ko se je odločila za gimnazijo, so trepetali, če bo sprejeta.
Za njo pa že kmalu Žiga in nato Vida. To so bili težki časi. Tako prijetna so bila leta, ko se jim ni bilo treba odločati. Toda teh je bilo malo.
Srednješolska leta so kar padla mimo njih. Tako sta čutila onadva, otroci so jih zagotovo doživljali popolnoma drugače.
Fakulteta. Izpiti. Uspehi in porazi. In končno diploma. Prva, druga in tretja. In potem še hujša mora: zaposlitev! Pisanje prošenj in zavrnjeni odgovori. Ali še huje: brez odgovora. Niti toliko niso bili vredni, da bi jim povedali, da niso nikjer potrebni. Čez dolgo, dolgo časa je nekega večera Eva sesedla na stol in vsa ponosna dejala: »Danes je našla delo še najina najmlajša.«
Praznovanje obletnice poroke se je zaključilo. Vsi so odšli in hrup se je polegel. »Bolj ali manj sama, a nikoli več sama,« je malo zamišljeno dejala Eva. Dare je prikimal. Vedno nosita svoje tri otroke s seboj, ne glede na to, kje so. Dva sta od doma, Vida načrtuje, da bi ostala doma, a je trenutno z mislimi in srcem daleč od njiju.
Po dolgih letih imata več časa zase. Ne iščeta se več in na novo spoznavata, saj je skoraj vsako dejanje že vnaprej predvidljivo. Potrebujeta le bližino. In Eva bi se sedaj rada še več pogovarjala, a mora vsako besedo skoraj izvleči iz Dareta.
»Moj kar naprej riše tiste načrte in molči,« je potožila znanka.
»Tudi če ni arhitekt, tišči besede vase!« je kar butnilo iz Eve. A ji je bilo malo lažje.
ppp
Z dekletoma je lažje našla skupne trenutke. Morda še najbolj z Vido. Ta jo je, ko je že kar nekaj časa prijateljevala z Bojanom, mimogrede vprašala: »Kako naj vem, če ga imam dovolj rada?«
Eva je nehala brkljati po kuhinji in se usedla poleg nje. »Vidiš, tudi sama sem si postavljala enako vprašanje.« Malo je premislila. »Pa je zadeva zelo enostavna.«
»To lahko rečeš ti sedaj, ko gledaš nazaj.«
»Morda je za tako spoznanje res potrebno nekaj izkušenj,« je pomislila. »Na začetku, ko si zaljubljen, si rišeš ljubljeno osebo v idealni podobi, resničnost pa je malce drugačna. Zaljubljenost mora preiti v ljubezen, odpasti morajo namišljene želje, sicer doživiš razočaranje.«
»Saj to te sprašujem. Ali sva že prerasla zaljubljenost?«
»Kaj pa je bistvo ljubezni?« jo je vprašala mama.
Vida je samo skomignila z rameni.
»Da se počutiš izpolnjenega, če več daješ, kot prejemaš.«
»Potem ga imam zelo rada,« je bilo veselje v njenem glasu, »potem se pa lahko poročiva!«
»Še posebno, če tudi Bojan tako čuti.«
Vida jo je objela, kot že dolgo ne.
ppp
Pred meseci pa ji je podobno vprašanje zastavila Nina. »Mami, ali naj se poročim ali ne?«
»To sprašuješ mene!«
»Koga pa naj. Kaj misliš ti? Saj veš, kakšno je danes mnenje o porokah.«
»Ne vem, kakšen odgovor bi rada slišala,« se je Eva obotavljala. »Povedala ti bom tako, kot iskreno mislim,« je presenetila Nino, ker ji ni odgovorila samo z da ali ne. »Živela si ob nama, naju spremljala, se z nama veselila in naju jezila. Opazovala si naju in videla, kaj je to zakon. To je moj, bolje, najin odgovor. Odločiti se moraš pa sama.«
»Visoke cilje mi postavljaš,« se je zamislila Nina.
»Ne samo visoke,« je Eva preslišala hčerkino pohvalo, »temveč tudi lepe in prijetne, če se le potrudiš in jih vzameš zares.«
Nina je samo prikimala.
»Če jih oba vzameta zares,« se je Eva dopolnila.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016), leto 52, št. 2, str. 24

Mrzlo in mokro vreme mi je vzelo veselje do tega, da bi po opravkih švigala s kolesom in tako sem se po dolgem času spet enkrat odpravila na avtobus. Bil je skoraj poln in, ne da bi se sploh ozirala za sedežem, sem se postavila na stojišče ob oknu in se zatopila v svoje misli. Na eni od naslednjih postaj se je nekaj sedežev izpraznilo. Vstopilo je pet srednješolcev in pet starih ljudi, tri gospe in dva gospoda. Srednješolci so vstopili prej in se posedli po izpraznjenih sedežih, gospe in gospodje pa so stali. Nekaj časa sem opazovala ta prizor, potem pa nisem več mogla molčati.
»Fantje, a ne bi vstali, da se lahko starejši usedejo?« sem zinila. Tako je mene moja mami vzgojila in zdelo se mi je prav, da se tudi današnja mladina tega nauči.
Srednješolci so se v zadregi spogledali in drug za drugim vstali. Bilo jim je nerodno. Videlo se je, da niso sedeli iz objestnosti, ampak preprosto sploh niso pomislili …
In potem se je zgodilo nekaj skrajno neumnega!!
Tri gospe in dva gospoda, ki so doslej stali, se niso niti premaknili. Nihče od njih se ni usedel na sedeže, ki so jim jih odstopili srednješolci. Stali so in se z rokami oklepali ročajev praznih sedežev, dokler niso na naslednji postaji vstopili drugi ljudje in sedeže spet zasedli.
Priznam, da sem se počutila zelo bedasto. Hotela sem mlade opomniti, kakšno je pravilno vedenje in starim polepšati dan ali vsaj tistih nekaj minut vožnje na avtobusu. Dosegla sem, da so me mladi čudno gledali, stari pa so bili najverjetneje užaljeni. Šolarji so se iz tega, kar se je zgodilo, lahko naučili, da dejansko ni treba starejšim odstopiti prostora na avtobusu, ker se tako ali tako nihče ne bo usedel.
Kasneje sem razmišljala, zakaj se na poskakujočem in nihajočem mestnem avtobusu nihče ni želel usesti. Edina logična razlaga je: ker nihče ni želel izpasti ‘star’. Naša družba je postala obsedena s sterilnimi izrazi, ki ne bodo nikogar užalili. Ne sme se reči, da je nekdo star, ampak je ‘starejši’. In ne sme se reči, da je nekdo debel, ampak je ‘močnejši’. Otroku, ki moti pouk in se grdo obnaša, se ne sme reči, da je nevzgojen ali celo predrzen, ampak je to ‘problematičen’ otrok. Toda bojim se, da prav ta sterilnost, ki se je poslužujemo, da ne bi nikogar prizadeli, dolgoročno najbolj prizadeva našo družbo in s tem nas same. Če stvari ali stanja ne imenuješ s pravim imenom, jih ne moreš pravilno prepoznati in učinkovito ukrepati. Tako ‘problematičnega’ otroka nihče ne bo vzgojil, ‘močnejšemu’ nihče ne bo pomagal shujšati in ‘starejšemu’ nihče ne bo odstopil sedeža na avtobusu.

SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 28.