Špela je imela rada teto Tinco. Saj ni bila njena prava teta, le tako ji je rekla. Imela jo je pravzaprav zelo rada, ker je bila do nje vedno tako prijazna in pozorna. K Barbari, ki pa je bila njena prava teta in h kateri je Špela prišla skoraj vsako leto na počitnice, je Tinca pogosto prihajala na obisk. Obe sta se je razveselili, saj je z njo prišlo dobro razpoloženje pa tudi pomoč pri vsakdanjih drobnih opravilih. Teta Barbara jo je pogosto pohvalila, da se spozna prav na vse. Špela se ji je, če se je le mogla, pri teh delih pridružila, saj ji je znala tako nevsiljivo svetovati pa tudi pohvaliti. Takrat je vedela, da bo Tinca segla v žep svojega predpasnika in v njem našla kakšen bombon ali suho sadje. Teta Barbara je Špeli sem pa tja, tako mimogrede, odgrinjala drobce Tinčinega življenja. Očeta ni poznala, mama pa je umrla, ko ji ni bilo niti osem let. Začela se je njena težka pot od sorodnika do sorodnika, ki jih do tedaj komaj poznala. Večina je bila do nje stroga in neprijazna, pri vseh pa je morala trdo delati in še več potrpeti. O tistih, ki so bili do nje vsaj nekoliko prijazni in pozorni, je imela polno pohvalnih besed.
Tinca se ni nikoli poročila in ni ustvarila družine. Ni tako naneslo, je sama rada povedala. Zaposlila se je kot snažilka v bližnji osnovni šoli, kjer so jo imeli otroci radi in ji rekli kar mama. V prostem času je za skromno plačilo pomagala po okoliških kmetijah. Kadar je kdo potreboval par pridnih rok, se je vedno spomnil nanjo. Naj je bilo delo še tako težko, ga ni odklonila. Nekateri so ji namesto plačila nudili skromno bivališče in tako se je selila od hiše do hiše. Morda deset let nazaj ji je neka dobra družina prepustila majhno, opuščeno in slabo vzdrževano hišico malo nad vasjo. S pomočjo vaščanov, še največ pa sama, jo je spremenila v prijeten dom.
***
Špela je začela hoditi k teti Barbari na počitnice ob vstopu v šolo. Takrat je bila Tinca že v letih, Špeli se je zdela pravzaprav zelo stara. Z leti je postajala vedno bolj upognjena in počasna. Ampak njen obraz je bil enako prijazen in nasmejan. Kadar jo je pobožala, je bila njena dlan tako nežna in mehka, besede pa blage in tople.
Tisto leto pa je Špela že drugi dan po prihodu pogrešala teto Tinco. Kje da je, je vprašala teto Barbaro. Da je bolna, ji je odgovorila. Zelo bolna. Konec tedna jo bosta obiskali, ji je obljubila. Pa je nista utegnili, saj ji je že naslednji dan povedala, da se je življenje tete Tince izteklo.
Zvečer, ko se je že mračilo, sta odšli v vas in malo naprej do Tinčine hiše. Špela se je nekoliko bala srečanja z mrtvim človekom. Prvič v življenju. Hodila je tesno ob teti. Vso pot se je oklepala njene roke, ko pa sta stopili v bližino pokojne Tince, se je kar stisnila k Barbari. Teta se je pokrižala in njene ustnice so se začele premikati, Špeli pa se je pogled ustavil na obrazu tete Tince.
Dolgo je zrla vanj. »Saj samo spi,« je zašepetala teti, »nič se ni spremenila.«
Barbara ji ni odgovorila, ampak se je samo s prstom dotaknila ustnice in Špela je razumela, da se tukaj na sme govoriti. Ponovno se je zazrla v Tinčin obraz. Tako umirjen se ji je zdel, tako dobrohoten, prav takšen kot vedno. Pričakovala je, da se ji bo nasmehnila in jo ogovorila tako kot ob vsakem srečanju: “Kako si, ti moja velika punca?”
Teta Barbara se je dotaknila njene rame in ji pokazala prostor v kotu sobe. »Malo bova še pomolili,« ji je zašepetala na uho. Teta je zopet sklenila roke in se pridružila mrmrajoči molitvi drugih. Tudi Špela je skušala moliti, pa je samo ponavljala naučene besede, misli pa so bile pri teti Tinci, pri vseh tistih drobnih srečanjih, nasmehih, toplih besedah in pohvalah, ki jih ji je teta tako rada naklanjala.
Prostor je bil majhen, ljudje pa so vedno znova prihajali. »Iti morava,« je zašepetala teta. Še enkrat sta stopili do počivajoče tete Tince, se poslovili od nje in se napotili domov.
»Nič se ni spremenila,« je rekla Špela čez čas.
»Nič,« ji je pritrdila teta. »samo njeno dušo je angel odnesel v nebesa k Bogu.«
»Odnesel? Kaj je angel odnesel?«
»Vse, kar je Tinca v življenju naredila.«
»Vse?« se je začudila Špela, »tudi vse tiste prijazne besede, nasmehe, tople poglede …«
»Vse to in še mnogo več.«
»Potem to ni bila več tista moja teta Tinca.«
»Ne, seveda ne. Samo njeno utrujeno telo je bilo pred nama. Ona pa še naprej živi v nebesih.«
»Samo telo je ostalo?« je teta čutila tesnobo v Špelinem glasu,
Barbari je korak obstal sredi ceste. Špela jo je začudeno pogledala. »Veš,« je dejala čez čas, »ko so se naši sosedje izselili iz svoje hiše in odšli nekam daleč, so za njimi za dolgo časa ostali samo zidovi in prazni prostori.«
»Samo zidovi in prazni prostori,« je ponovila za teto.
»Ja,samo prazna hiša. In naš spomin nanje. Dobri ljudje so bili.«
Špela kar nekaj časa ni vedela, kaj ji je hotela teta povedati. »In tako se bomo tudi mi spominjali tete Tince,« je rekla čez čas.
»Ne samo spominjali. Tudi molili bomo zanjo. Ti boš pa Jezusu tudi povedala, kako dobra je bila.«
»Ampak saj to že sam dobro ve. Za teto so tam v nebesih zagotovo pripravili zelo slovesen sprejem.«
»Le kaj ti pride na misel!« se je zasmejala teta.
»To si je teta Tinca zagotovo zaslužila,« se je nasmejala tudi Špela.
Zavili sta proti domu. Barbara je za hip pomislila, da ju je Tinca spremljala vsaj del poti.

JARC-Smiljan,Janko. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 24-25.
Pri Ognjišču je marca 2021 izšla tudi knjiga Marija na kolencah, v kateri je Janko JARC-Smiljan zbral zgodbe iz drugega peharja ... tiste, ki so izhajale v Ognjišču v zadnjih desetih letih.

Počasi so se spuščali po bregu. Pot se je vila med drevjem in po robu travnika, da se je od časa do časa odprl pogled na spodaj ležeče naselje in ravnino za njim vse do mesta. Toliko so počakali, da so se ljudje razšli, oni pa so pregledali, če je za njimi ostalo kaj smeti.
»Ste se vi spomnili postaviti ta križev pot?« je Žiga vprašal Simona, ko sta Gašper in Vasja odšla nekoliko naprej.
»Predlagal sem župniku, ki je bil takoj navdušen,« je bil Simon bolj skromen, kot bi lahko bili, saj je vse, od zamisli do izvedbe, naredil pravzaprav sam. Zato je bil toliko bolj vesel, ker je prišlo toliko ljudi, da se je vila dolga procesija od postaje do postaje.
»Zakaj pa ima petnajst postaj?« je vprašal Žiga.
Simon je bil presenečen. Ni si mislil, da mu bo trinajstletnik postavil takšno vprašanje.
»Pot Božjega Sina se ne more končati v grobu,« je po kratkem premisleku s trdnostjo v glasu odgovoril Simon.
»Ampak povsod ima križev pot štirinajst postaj!« je ugovarjal Žiga.
Dohitela sta Gašperja in Vasja, ki sta ravno še ujela zadnji del odgovora.
»Običajno jih je res štirinajst. Mene pa je to že nekaj časa motilo. Célo svojo pot s križem je Jezus pretrpel zaradi vstajenja, mi pa se ustavljamo ob grobu.«
»Meni to ni všeč. Vstajenje je … vstajenje je težko razumeti. Zakaj … nihče drug ni vstal od mrtvih,« je s težavo oblikoval svoje misli Žiga. Gašper in Vasja sta bolj ali manj odločno prikimavala.
»Stvar postaja zanimiva,« je dejal Simon z vedrim glasom. »Rad imam odkrit pogovor!« Fantje so bili presenečeni nad Simonovo zavzetostjo. »Če vas prav razumem, sprašujete, česa Bog ne more storiti,« je povzel njihove pomisleke Simon
Malo začudeno so se spogledali. »Ne ravno to,« so bili odločni.
»Saj je vseeno, kako postavim vprašanje. Pa vam ne bom odgovoril na vprašanje, ki sem vam ga pravkar postavil, ampak vas bom vprašal: Ali lahko karkoli nastane iz nič?«
»Ne,« so se strinjali vsi trije
»Čisto nič?« je vztrajal Simon.
»Čisto nič,« so zatrdili vsi trije.
»Se je torej lahko zgodil veliki pok pred milijoni leti, ne da bi prej obstajala neka energija ali materija?«
Odkimali so.
»Torej je nekdo ustvaril energijo ali naredil materijo. Materijo, ki zdaj obsega celo vesolje. Kakšna mora biti ta neskončna sila, ideja, energija … ki je sposobna to narediti?«
»Neskončna,« je dejal Žiga.
»Neskončna, vsemogočna, popolna, enkratna, večna … To so samo druge besede, s katerimi poimenujemo Boga. Me razumete?«
»Razen pri verouku nam vsi drugi govorijo le o velikem poku,« je dejal Gašper.
»Veliko resnih znanstvenikov se zadnje čase ukvarja s tem in pojavlja se vedno več vprašanj. Ne znajo pa odgovoriti, odkod ta silna energija in kdo je zapisal v materijo neverjeten red in zakonitosti.«
Žiga je napeto poslušal, Gašper in Vasja malo manj.
»Preskočili bomo milijone let,« je nadaljeval Simon. »Ali ste se v šoli učili, da je že pračlovek iskal stike z njemu neznanimi silami, rekli bi, božanstvi, častil ogenj in grom, da je daroval bogovom in da o tem pričajo najdbe in tudi slike, ohranjene po votlinah?«
»Smo. In da so se predvsem vsega bali,« je Vasja potegnil na dan nekaj svojega znanja.
»Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Za nas je pomembno dejstvo, da so ljudje vseskozi čutili, da je nekaj nad njimi. Prave predstave o tem, kakšna so ta božanstva ali eno samo božanstvo, pa niso imeli nikoli. Potem pa se je Bog približal izraelskemu narodu. Postopoma se mu je razodeval. Kako močna je postala ta vez med Bogom in človekom, pričuje deset božjih zapovedi. Mojzes jih je zapisal kot ustavo za vse človeštvo. Te ustave do danes še ni bilo treba spreminjati, ker je zapisana v srca ljudi.« Kar presenečen je bil, da so ga fantje tako zavzeto poslušali. »Po dolgih stoletjih pričakovanja in priprav je Bog prišel med ljudi kot Dete v betlehemskem hlevu. Bog je postal človeški otrok, da bi človek postal božji otrok. Ali je Bog to lahko storil?«
»Lahko. Saj se je Jezus rodil kot Bog in človek,« je hitel Žiga.
»Ko je Jezus odrasel, je začel okoli sebe zbirati učence ter nje in vse ljudi učiti, kako naj živijo, da bo njihovo življenje polno in smiselno. Da bi dokazal, da njegov nauk ni človeško modrovanje, ampak božja resnica, je delal čudeže. Kje je naredil prvega?«
»V Kani,« so vedeli vsi trije. »Vodo je spremenil v vino.«
»In zakaj jo je lahko spremenil?«
»Saj je vendar Bog!« je bil Vasja skoraj ogorčen.
»Je potem lahko tudi obudil Lazarja?«
Malo so pomislili. »Seveda!«
»Kaj mislite: zakaj je Bog posegel v zgodovino človeštva? Predstavljajte si najsodobnejši avtomobil z vsemi mogočimi in nemogočimi elektronskimi dodatki. Pa se voznik zaleti in je motor skoraj uničen. Kdo ga lahko popravi?«
»Mehanik,« so vedeli vsi trije.
»Vsak mehanik?«
»To pa ne. Samo tisti, ki se na to spozna.«
»Torej avto lahko popravi samo tisti, ki je motor naredil ali tisti, kogar je o njegovem delovanju poučil. Nekaj temu podobnega je bilo Jezusovo poslanstvo. Ko je s svojim trpljenjem in vstajenjem premagal greh in smrt, je 'popravil' človeka in mu vrnil prvotno lepoto in čast.«
Prišli so do prvih hiš. »Hvala za prijetno družbo in pogovor,« se je Simon poslovil od fantov. Ti so pohiteli vsak proti svojemu domu, sam pa je malo počakal, nato pa se napotil nazaj. Ko je počasi hodil od postaje do postaje, je mislil na fante, na svoje in na njihove izrečene, posebno pa še na neizrečene misli in besede. Pri nekaterih postajah je postal in molil. Najdlje pri petnajsti postaji. Obšla ga je misel, ki jo je v svojih razmišljanjih ob križevem potu izpovedal Branko Bohinc: »Zadnja postaja je prva: Kristus je vstal in z njim rod poveličanih.«
Janko Jarc Smiljan

Ognjišče (2012) 04, str. 36

Svatje prihajajo v parih in posamično. Vrvež, vriski, pesem, glas harmonike, vse tako kot mora biti. Nevesta je pred drugimi, za njo hiti družica s šopkom v rokah, ženin lovi nevestino roko, vse je belo in bleščavo, celo ženin je v belem. Ljudje ploskajo, nazdravljajo, veliko veselih obrazov krog in krog, starejša ženska, verjetno nevestina mama, si briše oči, góvori, pesmi, pa spet góvori ...
V okrašeni avli zdravilišča se nabirajo radovedneži, gledajo in poslušajo. Poročni obred se je začel in ženin bo kmalu poljubil nevesto.
»Ljubezen ni nevoščljiva, ni sebična, ljubezen vse odpušča, ljubezen se ne ponaša in ne napihuje, ljubezen je večna in nikoli ne mine,« govori pod pisanimi lampijončki župnik. Krepak in prijeten glas ima. Vsepovsod naokrog jo je čutiti, to ljubezen, ves pregret z vsemi mogočimi dišavami obdarjen zimski večer je je poln ....
K belo pogrnjeni mizi meni nasproti pripelje prav v tem trenutku starejša ženska moškega. Tudi on je star, siv in zgrbljen, sedi na invalidskem vozičku in brezizrazno gleda nekam predse. Ženska ustavi voziček, ga naravna ob svojih nogah, sede za mizo in se moškemu nalahno nasloni na ramo.
»Ti je tako v redu?« mu reče potiho. Moški komaj kaj sliši sredi tega vriskanja in vzklikov, ona le pogleda okrog, globoko vzdihne in se spet stisne obenj. Moški ji pokima in molči. Ženska vzame iz vrečke pomarančo in jo začne lupiti.
»Počakajte malo, še en posnetek bom naredil,« kriči mlad fant med ljudmi za njima in skače z ene strani avle na drugo. Nekaj parov se postavi predenj, režijo se in vriskajo, fotograf poskakuje okoli njih, za vratom mu poplesava fotoaparat, maha z rokami, toda ljudje se ga kmalu naveličajo in gredo mirno mimo. Nihče več ga ne posluša, vse spet nekam drvi in se drenja ob dolgi, kričeče poslikani steni nazaj k vhodu.
Moški in ženska ob mizi pred mano sta tiha in mirna. Tu in tam pogledata od strani na razposajene pare, drugega nič. On, osiveli osemdesetletnik, sedi otopel, ona, nekoliko mlajša je, se še vedno ukvarja s pomarančo. Raztrga jo na krhlje in jih drugega za drugim naloži na prtiček v svojem naročju. Od tam jo počasi, previdno, košček za koščkom, polaga na starčevo dlan. Njemu se roka zatrese, oči pa mu kar naenkrat ožive. »Ssssladka je,« zajeclja in si jo nese v usta. Ona ga pogleda, pokima in spet se obrneta na drugo stran.
Ob kičasto rožasti steni prihajata nazaj nevesta in ženin. On hiti pred njo, ona teče za njim. Par ob mizi pred mano pogleda k njima, tudi jaz se presedem in pogledam tja. Na nevesti, lepi, visoki ženski, blešči svetla, čipkasta obleka, gola ramena so sloka in gladka, glava je vzravnana, lasje ji frfotajo okrog vratu, dolgo krilo drži v rokah, s hitrimi koraki in dvignjeno glavo pride mimo nas. Mlada in polna sama sebe. Dobro ve, da je vse to namenjeno njej in da je vse okoli nje samo zaradi njiju. Ves ta direndaj.
»Lepa je,« reče ženska pri drugi mizi, ko gre nevesta mimo njiju. »Zelo je lepa.« On se nasmehne ob pogledu nanjo, pokima in spet previdno vzame krhelj pomaranče iz njenih rok. Zagrize, malo steče po puloverju, sočna je, ona ga potrpežljivo obriše s papirnatim robčkom in reče: »Jej, lepo te prosim, še moraš jesti. Nikoli vse ne steče mimo.« »Ne morem! Ne ... Ne gggreee..« Ženska vzdihne in pokima.
Za njima se spet nabirajo vriskajoči svatje. Med množico, ki hrumi tik pred mano, zajoka otrok. Vsega je že naveličan, tudi oče, ki ga dvigne v naročje, je nervozen. »Na, primi ga! Zaspan je!« reče nejevoljno ženski ob svoji strani. »Rekla sem ti, da ga dajva mami, zdaj pa ...« »To pa ne ...« Lepo te prosim, ne pred drugimi ....« Ženska steče naprej, ne da bi se še kaj menila za moškega in otroka, hiti proti mizici s šampanjcem. Tam se ustavi, visoko dvigne kozarec, nazdravi ženinu in nevesti in izpije do dna. Moški z otrokom se ustavi, jezno pogleda naprej, pa spet okoli sebe in se počasi pridruži drugim.
»Hladno postaja. Kljub temu, da je tako zakurjeno je čudno hladno,« reče čez čas ženska ob sosednji mizi. »Mhm, kako ... Kako ču, ču, ču ... Čudno je to ...« poskuša povedati on. »Ja, je! Ker sva navajena le na svojo izbo doma! Zvečer zakuriva, v miru zmoliva in pojeva. Preveč hrupno je tu za naju. Že otrokom sem rekla, da zdaj, med prazniki, mogoče ni dobro, da greva v zdravilišče. Pa so kar vztrajali,« pravi ona in mu ogrne svojo jopico okoli ramen. Moški še kar drži krhelj pomaranče in gleda. Nekam mimo. Mimo nje ... »Veš, včasih ...« Obrne se k nji in ji počasi zlogovaje skuša nekaj povedati, vendar ne gre. »Vem,« potrpežljivo reče ona. »Besede ne najdeš, kajne? Tudi meni se včasih to dogaja.« Moški pokima, se ji toplo nasmehne in jo prime za roko. Ona položi svojo roko na njegovo in se solznih oči zagleda vanj.
»Zapojmo! Še enkrat zapojmo!« Truma mladih pride mimo, dekleta se hihitajo, fantje jih lovijo za roke. Pesem! Spet pesem in smeh ... Z glasnimi vriski odidejo ...
»Si lačen?« vpraša spet ženska pred menoj moškega. Ta se obrne nazaj, pokima ji, da jo razume in stisne njeno roko v svoje naročje.
Svatje se zaganjajo nekam naprej, ženske stegujejo vratove, pri vhodu je mizica belo pogrnjena, na nji so kozarci, šampanjec in šopek vrtnic. Bledo roza so, podobne ženinovi obleki. Nevesta nazdravlja, ženin dviguje svojo čašo in spet pesem. Godec potegne meh in zapoje. Svatje mu pritegnejo, nevesta se ženinu obesi okoli vratu, poljub je dolg in pesem je zgovorna ... »se misel mi je utrnila, * ko bom nekoč star in zgaran, * al’me boš še ljubila ...* la-la-la * al’me boš še ljubila ...«
Moški pred mano je končno le pojedel pomarančo, prime za voziček z obema rokama, hoče pognati kolesa, pa ga ona ustavi in obrne k sebi. »Počij si,« mu reče. »Bom jaz!« Moški jo hvaležno pogleda, bled upadel obraz, koščena ramena, vdrte oči, zgarane roke v naročju ...
Nevesta se zdrzne ob glasnih zvokih harmonike, odrine ženina od sebe. Sprevod se počasi obrne na levo, nazaj na cesto, proti Wellness hotelu, kjer se bo slavje nadaljevalo. Godec še vedno prepeva in igra nežen valček za njimi. Besede spet pridejo do mojih ušes: » ... ko bom star in zgaran, * al’ me boš še ljubila ...« Svatje pripevajo, iz vseh grl se sliši pesem, nevesta se nagne k možu in mu sijočega obraza nekaj zašepeta ...
»Kako bo čez leta? V starosti,« pomislim, ko ju gledam. Moja trpka misel je vsiljiva, ne spada v to veselje in razpoloženje, a se mi nehote vrine v zavest. »Bo njuna ljubezen še takole sijala? Bo lesk izginil, ko bo on star in zgaran in mogoče še bolan?«
Pogledam naprej, pesem počasi zamira, ženska pred mano pelje moškega, zavijeta desno, proti vhodu v jedilnico, večerja bo ...
Pogledam na uro in se počasi tudi sama odpravim za njima.

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 24

Jože je naložil suha drva v peč in veselo je zaprasketalo. Ni še bilo tiste prave pomladi, da bi ogrela stare kosti. Bog pomagaj, vse ga boli! Vendar je srečen. Kar vriskal bi, saj je bil danes v Božji hiši in je prejel Jezusa v svoje srce. Na največji praznik!
Vonj po sveži potici je priplaval do nosu in s hvaležnostjo je pomislil na sosedo Polono, ki ga je peljala v cerkev in pripeljala domov. Ped odhodom je pustila na mizi zlato zapečeno potico.
Misli so se mu razživele, ko je glavo naslonil na oguljeno blazino. Pomislil je svojega malega prijatelja Naceta. Rad je prihajal k njemu. Nanosil mu je drva k peči in mu pomagal, kolikor je mogel. Tudi danes ga je pričakoval. Obljubil je. Danes, ko je največja in najlepša nedelja v letu!!! Seveda bo prišel!
Toliko mu je Nace pripovedoval, kaj se dogaja. Tako slikovito, da je Jože živel z njim. V tem svetu, ki ga včasih, tako se mu je zdelo, ne razume več. Pripovedoval mu je o svoji sošolki Tjaši, ki jo vsi občudujejo. Ona je lepa, ona je pridna, ona ima najlepšo pričesko. Vsi sošolci so zaljubljeni vanjo. Pa kaj! Tudi ko ji ne uspe biti naj naj, kul in mega, ji ploskajo. In ploskajo tudi, ko samo obrne tiste krasne, velike oči ...
Ta moj deček se trudi. Pa pravi, da tega nihče ne opazi. Sošolci se mu posmehujejo, ker ima pegice na obrazu in tudi mozolji se že kažejo. Pa kaj, mu reče Jože. Ti imaš zlato srce. Ne dovoli, da te take malenkostne reči potrejo.
Sestra Ema, mu pripoveduje Nace, je z veroučenci v postu pripravila nastop za starše ter dedke in babice. Kar na stopnišču Doma za starejše. Otroci so peli, poslušalci so ploskali. Bilo je lepo. Po nastopu so poslušalce postregli s čokoladnimi bomboni, ki so se jim ves teden odpovedovali. Ni bilo lahko, je povedal. Nekaj slaščic je v košarici ostalo in Tjaša ne bi bila Tjaša, če ne bi vprašala sestre Eme, če lahko pojedo, kar je ostalo. Ne, je rekla sestra Ema, to je odpoved. Pa Tjaša spet ne bi bila Tjaša, če ne bi skrivaj vzela enega bombončka.
Molili so križev pot, je povedal Nace. Sestra Ema je igrala na kitaro. Jezusu je molil in pel iz vsega srca.
Potem jih je sestra pripravljala na velikonočno spoved. Lepo, je rekel Jože, Bog je neskončno usmiljen. Jezus nam je dal zakrament svete spovedi. In tudi zakrament svete evharistije. Ali je tudi Tjaša bila pri spovedi? Seveda! In danes pri sveti maši? Seveda!
Ob misli na trpljenje Jezusa Kristusa sta post poslala v večnost.
Danes pa je nedelja. Velika noč! Jezus je vstal in odrešil vse.
Vonj potice je lepšal praznik.
Pirhe sem pobarval, je rekel Jože. »A niso lepi ti moji pirhi?« je vprašal. Nace je prikimal in se smejal.
Ob pogledu na vesel obraz svojega prijatelja je postal tudi Jože mlad. Nič utrujen. Nič več molčeč.
»Pridi, greva pred hišo. Metala bova kovanec v pirh!«
Deček mu je pomagal čez prag, vzel stol in veselo sta igrala njegovo igro, igro iz Jožetovega otroštva. Ko se je v zvoniku cerkve svetega Florijana oglasil zvon, sta se pokrižala, se v molitvi zahvalila Odrešeniku za novo življenje in za hrano. Pojedla sta vsak svoj kos potice in bila zadovoljna, srečna.
Kristus je vstal za vse! Aleluja!

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 81.

V naši grabi cveti pomlad bolj kot kdajkoli. Ali pa se mi le zdi zaradi tega, ker sem že prestopila prag tiste mejne črte v življenju, ko se mi zdi vse bolj dragoceno. Vsak dan, vsaka pomlad. Nehote se sprašujem, koliko takšnih pomladi mi bo še dano doživeti. Življenje je dar, da doživiš, kar je najbolj dragoceno.
Spomladi vse kipi. V grmih, cvetlicah, travah. Še nebo se je ‘razcvetelo’ in vsa živa bitja so prepojena z novo močjo. Zdi se, da se v človeku prebudi vse, kar je čez zimo zaspalo. Dovolj je ena pomlad, da spoznaš vso lepoto narave in čudež ljubezni. Vse naslednje so le podoživljanje neke čudovite zgodbe.
V mojem življenju so bili ljudje, ki so pustili neizbrisne sledi. Prišli so in ostali mnogo dlje kot so imeli namen. Morda zato, ker sem sprejela, da so mi dali naj lepše, kar so imeli. Zaznamovali so moje življenje tako zelo, da bi mi brez njih manjkalo dragoceno izkustvo. Mnogi niso več živi, toda živ je ostal moj spomin nanje. Ena izmed njih je bila gospa Neli.
Velikokrat mi je rekla, naj ji ne pravim gospa. Toda do nje sem čutila tako veliko spoštovanje, da mi je ‘gospa’ kar zdrsnila z jezika. Bila je moja sovaščanka, toda vse na njej me je spominjalo na mestno gospo. Bila je zelo drugačna v razmišljanju, kulturi, oblačenju. Imela je umetniške roke. Zdi se mi, da ni bilo področja, kamor ne bi znala dati nekaj svojega, drugačnega. Imela je zelo pretanjen okus za urejanje stanovanja, verande, vrta.
Zelo rada sem zahajala k njej, čeprav je bila razlika v najinih letih zelo velika. Vedno sem našla kak vzrok, da sem se za nekaj minut oglasila pri njej. Sprejela me je z odprtimi rokami. Pri njej je bilo vse drugače kot pri nas doma. Rada sem jo spraševala o stvareh, na katere sama nisem vedela odgovora.
Velikokrat sva sedeli na verandi z bujno cvetočimi rožami. Ovalno mizo je pokrival kakšen nenavaden kvačkan prtiček. Na njem je bila vaza s cvetjem in kakšen krščanski simbol glede na praznike v letu. Vedno sem sedela na istem mestu, da sem imela razgled na vse okoli sebe. Svojega pogleda nisem mogla odtrgati od velike umetniške slike na steni.
»Lepa je,« sem rekla. »Kje ste jo kupili?«
Povedala mi je, kako je prišla do nje.
Veliko je pletla po naročilu. Čudovite puloverje, kakršnih nisem videla nikjer drugje. Takrat, v tistih mladih letih, sem tudi jaz nekaj že znala, a v primeri z njo sem bila uboga vajenka.
Nekoč me je prosila, da bi ji skvačkala brezrokavnik. Osupnila sem in jecljaje odgovorila: »Jaz … ne vem, ali bom znala narediti tako dobro kot vi …«
»Seveda boš!« me je opogumila, »Saj si tudi sebi že kvačkala. Veš, volna je temna in jaz že slabše vidim,« mi je razložila.
»Do kdaj pa mora biti narejen?« sem vprašala.
»Kakor boš utegnila.«
Po tehtnem premisleku sem izbrala vzorec. Čez dan skoraj nisem imela časa za to delo, zato sem zamujala. Končno je le prišel dan, ko sem brezrokavnik odnesla h gospe Neli. Vsa sem bila vznemirjena od pričakovanja, kaj bo rekla. Obenem pa sem bila v strahu, če ji ne bo všeč. Pomerila ga je in bila videti zadovoljna.
»Dobro si naredila,« me je pohvalila. »Koliko sem ti dolžna za delo?«
»Samo da vam je prav,« sem bila vesela.
»Na, vzemi in si shrani,« mi je stisnila v dlan dva bankovca.
»Preveč je!« sem se branila.
»Kje pa! S tem je veliko dela,« je bila odločna.
Bila sem zadovoljna, da ji je bil brezrokavnik všeč. Poleg tega pa še takšno plačilo! Kako mi je pelo srce.
Nekoč kasneje je pri meni odkrila risarski talent. Izrazila je željo, da ji po lastni zamisli narišem sliko. Verjetno je opazila, kako sem včasih dolgo strmela v umetnino v njeni dnevni sobi. »Vem, da bo dobro, kar koli boš narisala,« mi je rekla.
Njeno priznanje me je spodbudilo in njeno zaupanje v moj talent me je opogumilo. Res sem ji narisala sliko. In bila ji je všeč.
Bilo je pred veliko nočjo. V našem kraju obstaja tradicija praskanja pirhov. Mojstri, ki jih izdelujejo, so precej iskani. Gospa Neli jih je podpirala, da se ta običaj ohrani.
»Meni so zelo všeč motivi iz narave. Praskanje pirhov je zanimivo delo,« sem ji omenila, ko sva si ogledovali pirhe iz prejšnjih let. »Poskusi, pa mi prinesi enega pokazat,« mi je rekla.
Kupila sem potrebne barve za pirhe in jih skušala pobarvati vsaj malo podobno, kot delajo mojstri. Praskanje mi je šlo veliko bolje od rok. Delala sem počasi, a na koncu sem bila presenečena nad svojim izdelkom.
Tisto veliko noč je na ovalni mizi pri gospe Neli med drugimi bil v košarici tudi moj pirh. Postavila ga je na vidno mesto. Srečna sem bila, da mi je uspelo ustvariti skoraj pravi pirh. In hvaležna gospe Neli.
Ob svojih srečanjih z njo sem ji nekoč zaupala, da tudi pišem. Pogledala me je in pomenljivo rekla. »Nadaljuj s tem.« Takrat mi je tudi ona razkrila svojo dušo. Šla je po svoje pesmi in mi jih dala prebrati. Bile so polne tenkočutnosti, hrepenenja in bolečine, o kateri ni nikoli spregovorila. Plemenita in žlahtna, kakršna je bila, jo je skrila in zaprla vase. Le redko koga je spustila v svojo zaprto kamrico. Meni jo je odprla.
K njej sem se hodila sončit in razkrivat svojo dušo. Sredi mojega sveta in dela je bila sončna oaza. Ovrednotila je vse tisto moje bistvo, v katerem sem bila najbolj ‘jaz’. Pri njej sem našla košček tistega sveta, katerega sem si predstavljala samo v sanjah. Ali sem ga videla samo jaz? Kdo ve. Ob pogledu na njeno prazno verando me stisne pri srcu. Pogrešam jo tudi to pomlad.
Ostaja mi v spominu, kot da se mi je zgodila pravljica. Pravljica, ki je izrisala sanjski lik žene. Žene, ki čuti na tisočere načine, ki ljubi in ima sočutje z bolečino. In spomin nanjo je blagoslovljen in neizbrisen.
BOHAR, Štefka (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.

V troje so sedeli za mizo. Molče. V miru bi bili pojedli kosilo do kraja, če očetu ne bi začela parati živcev naglica, s katero je sin zajemal s krožnika. »Se ti mudi?« je zagodrnjal s svojim značilnim basom, ne da bi umaknil pogled od svoje jedi. Sin z mislimi ni bil več doma, temveč že v haloških gričih. Slišal je očetovo pripombo. Nič mu ni rekel. Z odkritim odgovorom bi ga razdražil, lagati pa ni maral. Naredil se je, kot da ni slišal in je jedel dalje. Toda oče se ni dal. »Sprašujem te, če se ti mudi?« je glasno ponovil in uprl svoj srepi pogled naravnost v sinove oči. Sin se je za trenutek zmedel, a se je brž zbral. Vedel je, da mora odgovoriti. Odgovoriti pa mora po pravici in umirjeno, sicer mu bo oče takoj očital, da laže in bi povzdignil glas. Potem bi počilo. »Mudi,« je odgovoril tiho in začel bolj počasi jesti. »Kam?« je vprašal oče nestrpno. »K dekletu,« je odgovoril sin. »K čigavemu?« ni nehal oče. »K mojemu,« je odvrnil sin in jedel le še na silo. Odlična jed, ki jo je mama pripravila za to soboto: puranje zrezke v zelenjavni omaki, pire krompir in motovilec - mu ni več teknila. »Seveda k tvojemu, menda ne k mojemu! Bi lahko bil bolj določen?« je oče z besedami pikal dalje. »K Mihaeli vendar!« je bil sin jasen. »Kaj še hodita?« se je zadrl oče ter z vilicami živčno tolkel po robu porcelanastega krožnika. »Še,« je pritrdil sin. Ni mu bilo jasno, zakaj ga oče sprašuje take stvari, ko vendar vsi domači vedo, da je Mihaela že več kot eno leto njegovo stalno dekle.
Mama, razpeta med dolžnostjo pokoravati se gospodovalnemu možu in ljubeznijo do sina, je zbirala pogum in se nameravala postaviti na sinovo stran. Spoznala je že njegovo dekle in sin ji je veliko povedal o njej. Bila je zadovoljna, da je končno našel pošteno dekle in da je srečen z njo. Že je odprla usta in hotela nekaj reči, a je v istem trenutku mož znova zarohnel. »Torej se nista še razšla?« je zarežal proti sinu in se tresel od jeze. Sina je mrzlo streslo. Počasi je globoko vdihnil in počasneje izdihnil, kajti le tako se je lahko premagal, da ni vzkipel. Mirno in odločno je povedal: »Seveda še hodiva. Dodobra sem jo spoznal. Tako poštenega in dobrega dekleta še nisem imel. Upam, da bova ostala vedno skupaj.« »Skupaj?! Tako kot si ostal skupaj z Mojco in Tijano? se je oče zarežal in njegov obraz se je spačil. »Vedi, vsaka od teh dveh bi bila zate bolj primerna kot pa Mihaela. Sploh Tijana. Iz visoke družbe izhaja, doma so zelo premožni, edinka je, lepotica, da jo moški z očmi požirajo, in še bi lahko našteval njene kvalitete. Kaj pa je Mihaela? Uboga reva, niti službe nima! Živi pri svoji ostareli teti na nekem griču v stari podrtiji! Nikar je ne priženi kdaj domov, ne želim je videti in niti slišati nočem o njej. Si me razumel?« Sinu je postalo slabo. Z obema rokama si je podprl glavo in zamišljeno zrl predse. Zakaj ga oče tako napada, saj vendar ve, da prejšnji dekleti nista bili zanj. Mojca, s katero je hodil skoraj eno leto, ga je prevarala, ko je bil nekaj časa v bolnišnici, in zato jo je pustil. Kmalu zatem je spoznal Tijano. Domišljava lepotica ga je očarala, da je izgubil glavo. Začela sta se že pogovarjati o poroki. Vedno bolj je spoznaval, da so zanjo na prvem mestu materialne dobrine. Ko se je sam prepričal, da ga vara z nekim bogatim direktorjem, je naredil konec. Bilo mu je hudo. Z dekleti ni imel sreče. Želel si je iskrene ljubezni v medsebojnem zaupanju in spoštovanju. To je končno našel v Mihaeli.. Minilo je nekaj trenutkov napete tišine, potem pa je oče, tresoč se od jeze, zakričal: »Si me razumel, Izidor? Kako dolgo bom moral še čakati na odgovor?« Bil je razjarjen in iz njegovih oči je sevalo nekaj nevarnega. To je bilo za sina preveč. Vstal je od mize in mirno odšel iz stanovanja. Svoj stari avto je pustil pred blokom in sedel na kolo. Vožnja s kolesom ga je vedno pomirila. Upal je, da bo tudi tokrat tako.
Počasi se je peljal skozi mesto. Na podeželski cesti prek ravnine je pognal kolo. Ko je dosegel haloške griče, je spet upočasnil vožnjo. Pod vznožjem griča se je ustavil. Na bližnjem travniku je natrgal pisano travniško cvetje in ga s travnimi bilkami povezal v lep šopek. Potem je nadaljeval pot po strmi gozdni bližnjici na vrh, kjer je sedel pod staro drevo. Od tam je bil lep razgled na domačijo na sosednjem griču, kjer je živelo njegovo dekle.
Zaprl je oči, da bi se v tišini še skoraj neokrnjene narave umiril. Misli so mu begale zdaj k očetu, zdaj k dekletu. Vse bolj se mu je dozdevalo, da oče dekle pozna ne le bežno, na videz, kakor sam pravi, ampak bolj natančno. Zakaj govori o tem dobrem dekletu pretirano slabo? Zakaj ne želi slišati za to dekle in je noče videti? Se boji srečanja z njo? Nenadoma mu je šinilo v glavo, da se je dekle pred nedavnim, ko ji je omenil svojega očeta, začela tresti, oči so se ji napolnile s strahom. Takrat je to pripisoval njeni plahosti. Zdaj pa je bil prepričan, da se očeta boji. Toda zakaj? Hotelo mu je raznesti glavo, ko je tuhtal, kaj bi utegnilo biti med njima. Vedel je, da tega sam ne bo mogel razvozlati in sklenil je, da bo prosil dekle, naj mu sama razloži. Ničesar ji ne bo očital, pa naj se je zgodilo kar koli. Svoje dekle je imel rad, vedno bolj jo je cenil in popolnoma zaupal. Šele ko se bosta odkrito pogovorila, med njima ne bo več sence dvomov...
Iz premišljevanja se je predramil šele, ko je na licu začutil poljub in nežen dotik roke. Dvignil je glavo in odprl oči. »Izpred hiše sem te klicala in ti mahala, pa me nisi ne slišal ne videl. Nekaj hudega se ti je zgodilo?« je vprašala Mihaela in sedla k njemu. »Mihaela, ali se je v preteklosti kaj zgodilo med teboj in mojim očetom?« je privrelo iz njega. Vsa se je pričela tresti, ko je boleč spomin na davni dogodek spet priplaval na površje. Vedela je, da svojega fanta ne sme puščati v negotovosti, ko nekaj sumi. Povedati mu mora resnico, čeprav je še tako boleča. »Bilo je pred petimi leti,« je začela. »Stanovala sem v stari hiši na robu mesta, nedaleč od vaše ulice. Zaposlena sem bila v obratu zunaj mesta. Nekega večera sem zamudila avtobus, zato sem šla domov peš. Tedaj je za mano pripeljal direktor, tvoj oče, in ustavil. Povabil me je, naj se peljem z njim. Prisedla sem, čeprav nerada in s strahom. Povabila si nisem upala odkloniti. Bil je vendar moj nadrejeni pa tudi skupno pot sva imela... Ne dolgo po tistem večeru je našel zadosten razlog, da so mi izročili delavsko knjižico...« Njen tresoči glas je zamrl. Trdno se ga je oprijela za roko, kakor da bi iskala oporo, in se s svojimi iskrenimi očmi zazrla globoko vanj. Ni umaknila pogleda, ko jo je dolgo preiskujoče opazoval. Vse je razumel. Bilo ga je sram, da ima takega očeta. »Sta še kdaj govorila z mojim starim po tistem, ko te je vrgel na cesto?« je zadrgnjeno vprašal, ko je prišel k sebi. »Ne. Drug drugega sva se izogibala, Če pa sva se kdaj slučajno srečala, se nisva niti pogledala.« »Potem si se umaknila sem, v to samoto?« »Nisem mogla več živeti v mestu. Bila sem brez dela, nove zaposlitve pa nisem nikjer dobila. Ravno v tistem času je moja teta hudo zbolela. Sama ni mogla biti. Ožjih sorodnikov razen mene nima. Z veseljem sem sprejela njeno vabilo in se preselila k njej. Skrbim zanjo in po svojih močeh tudi obdelujem njeno skromno posestvo. Namerava mi ga zapustiti. S teto se lepo razumeva in zadovoljna sem pri njej. Odkar poznam tebe, je moje življenje dobilo novo vrednost, zelo sem srečna.«
»Tole z mojim očetom - ali bi lahko zbrala toliko moči, da bi stopila preko tega, kar ti je hudega prizadel?« je jecljal ves skrušen. »Mislim zaradi najine prihodnosti - da nad nama ne bi visela senca sovraštva ... ne bi bilo dobro ...« »Da!« ga je odločno prekinila. Ne bo dopustila, da bi senca tiste stare krivde visela nad ljubeznijo dveh src. Slutila je, kako mu je neprijetno zaradi očeta. Trdno je vedela, da je njen fant čisto drugačen od svojega očeta. Ko ga je gledala, je morala reči še to: »Pustiva zdaj to, Izidor! O tem se ne bova nikoli več pogovarjala! In niti besedice o tem ne očetu ne materi. Ne bova jima obteževala življenja.« Dekletov odločni glas se je potopil v molk, ki se je za nekaj dolgih trenutkov vtihotapil med njiju. Ostal je brez besed pred duhovno močjo tega navidez krhkega dekleta. Zdaj je bil trdno prepričan, kar je že dolgo čutil: takšno dekle sem ves čas iskal!
Dan se je začel nagibati proti večeru in na zemljo se je spuščal mrak. Iz polmraka se je griču pred njima dvigala skromna hiša, ki jo je osvetljevala luč. Naglo sta stopila proti njej, proti svetlobi.
Med potjo se je spomnil, da v roki še vedno drži šopek travniškega cvetja. »Zate,« je rekel toplo in ji ga podal. Z obema rokama ga je prijela in se prisrčno zahvalila zanj . Potem pa je zbrala ves pogum in vprašala: »Poročni?« Hotela je, da bi to izzvenelo kot šala, a se ji to ni posrečilo. Trepetajoči glas in vdani pogled sta izdajala, kar je resnično mislila. Razumel je. Prav tako kot ona, je tudi sam želel, da čimprej stopita na skupno pot. »Kmalu!« je odločno odgovoril. »Kmalu! je veselo pritrdila.
Nives Sitar, Ognjišče (2009) 05, str. 53

Bratranec je prisedel k meni v avto in odpeljala sva se v neznano. Malo nenavadno se mi je zdelo, da naju je moj brat tako skrivnostno povabil: »Rad bi vama pokazal svoj gozd, še posebej jaso v tem gozdu.«
Brez kakršnih koli navodil, kam naj sploh grem, sem tako po svoji logiki zapeljala proti visokim goram, kjer sem predvidevala, da naju čaka moj brat. Bratranec je brezskrbno klepetal in opazoval bežečo pokrajino ter mi sem in tja dal kakšno navodilo. “Le kako on ve za pot, saj tudi on ne ve, kam greva,” sem se spraševala.
Pred nama se je pojavila visoka gora, velika skalna gmota, in vanjo je bila izklesana ozka, zelo ovinkasta cesta. Bratranec mi je svetoval, naj zavijem na to cesto. Zapeljala sem ne samo na strmo in ozko cestišče, ampak tudi v gosto meglo. PO nekaj deset metrih se je megla razpršila in toplo sonce je spet osvetljevalo najino pot. V čisto počasni vožnji sem občudovala skalno steno, ki se je lesketala v soncu in rosnih kapljicah, kot bi bila posuta s kristali. Hip za tem sem spet zapeljala v gosto meglo. Bratranec mi je dajal navodila, kot da bi pot že poznal.
»Pazi, za tem ovinkom bo na cesti velik kamen.« Res je bil. Varno sem ga obšla in mu bila hvaležna, da me je nanj opozoril. Kmalu je spet posijalo sonce in bratranec me je opozoril na lepe rože, ki so rasle v skalnih razpokah.In zopet megla, zopet navodila, kako je ovinek zelo ostro zavit, kako naj ga pravilno izpeljem. Kljub težkim voznim razmeram sem se počutila varno in zaupala sem bratrancu, ki me je vodil. Nekje me je opozoril na gamsa na cesti, drugje na orlovo gnezdo v skalovju, spet drugje na kup kamenja. Res sem mu bila hvaležna za napotke pa tudi za vsa opozorila na lepe stvari, ki sva ji videla. Ob tem sem kar pozabila gledati v dolino in strahu pred višino tako ni bilo.
Tako kot mi je tudi sicer v življenju stal ob strani z nasveti in s kakršno koli pomočjo, tako mi je tudi sedaj dajal modra navodila.
Gozdne meje je bilo konec, pot je postajala še ožja in strmejša, megle pa ni bilo več. Od višine me je obšel strah in panično sem se obrnila k bratrancu: »Le kako bova prišla nazaj? Kaj če bova na poti koga srečala, saj se ne bova mogla izogniti? Kako bom na tem koničastem vrhu sploh obrnila? Tudi gozda ni več, kje sta potem brat in njegova jasa? O ljubi Bog, kako je nevarno! Nikoli ne bom prišla do vrha!«
»Seveda boš. Vozi počasi in previdno in se še naprej drži navodil. Nikar ne bodi v skrbeh, saj vidiš, da nama do sedaj še ni bilo nič hudega,« me je tolažil in obenem spodbujal bratranec.
»Le kako ti veš, kako me tako varno usmerjati in kako naj vem, da so navodila prava?«
»Navodila dobim in jih predam tebi.«
»??? Kakšna navodila, od kje?«
»Od tam zgoraj.«
Pogledam ga, nobenih slušalk, telefona, navigacije ali druge povezave z vrhom. Pogledam proti vrhu, ne vidim nikogar, vidim le zlato sonce.
Ozrem se proti bratrancu, da bi videla njegov nagajivi nasmešek, češ pa sem te, ampak bratranca ni bilo v avtu.
Panika!!! Kako sedaj sama naprej? Kam je izginil, saj nisem ustavila, nihče ni odprl vrat.
Obrniti nisem mogla in prisiljena sem bila voziti naprej proti vrhu, sama, brez navodil, pomoči in družbe.
Samo še nekaj metrov in zapeljala bom na ostro zašiljeni vrh. Tedaj pa sem doživela presenečenje. Vrh se je spremenil v čudovit cvetoč travnik, raven in tolikšen, da nisem mogla ugotoviti velikosti. Obšlo me je silno veselje, da sem srečno prispela. Pričela sem se zahvaljevati. In zahvaljevanje je tisti trenutek spremenilo v svetišče.
V vsem veličastvu in sijaju pokrajine, malo stran od roba ceste, po kateri sem ravnokar pripeljala, sem videla stati brata in bratranca. Objemala sta se in pozdravljala, bila sta vesela drug drugega. Sonce je svetilo na njiju, bila sta kakor na odru v siju žarometov. Izstopila sem, brez strahu, kje bom obrnila, in se jima pridružila.
Jezna na bratranca, ki me je zapustil, in na brata, ker me je povabil na to skalno goro, sem se postavila pred njiju in bratu ukazala: »Sedaj pa mi pokaži svoj gozd in svojo jaso!«
Brata ni zmotil moj ton. Stopil je k meni in mi pokazal nekam v daljavo. Kako lepo je bilo opazovati to našo lepo deželo v tako lepem sončnem vremenu. Čudovita pokrajina, prekrasna narava, odlična vidljivost – kljub temu nisem videla ne pravega gozda ne jase.
»Še enkrat dobro poglej,« mi je rekel brat, ko sem se naužila lepote.
Nekje daleč, daleč se je kot krpica od celote dvignila zaplata gozda, se pripeljala bliže in na njej sem zagledala majhno jaso. Nekaj na novo zasajenih dreves, oblečenih v krošnjo komaj razprtih svetlo zelenih listov, je bilo privezanih ob opornem kolu in okrog njih dobra zaščita pred zajci in srnami. Brat, vidno navdušen nad tem, se je obrnil k meni in mi dal vedeti, kako je srečen, da drevje tako dobro raste. Sedaj bo od tukaj poskrbel, da bo drevje raslo in bilo negovano.
Bratranec, ki je prisostvoval najinemu ogledovanju, se je sklonil čez rob nad pečinami in mi še on začel razkazovati: »Vidiš, tamle je pa naša hiša.« Videla sem njegovo hišo v sončni barvi in zelene pašnike okrog, na katerih se je pasla živina.
»Kako sem srečen, ko vidim svoje pridne otroke in ženo, kako skrbijo za to, kar sem ustvaril. Vsi znajo pridno delati in vesel sem, da jim bom lahko od tukaj pomagal. Če bi bil z njimi, bi pomagal zdaj enemu, zdaj drugemu. Sedaj vidim vse naenkrat in vsem naenkrat lahko pomagam.«
Držala sta se čez rame in se srečna obrnila k meni. Tedaj je pristopil moški, se postavil za njiju in jima zaščitniško položil roki enemu na levo drugemu na desno ramo. In njihov prešerni, zveneči smeh je bil odmev nebes.
»Tudi jaz bi ostala z vami,« sem zaprosila spričo zavedanja, da se moram vrniti. »Tukaj je tako lepo kot si predstavljam, da bo v nebesih.«
Moški za njima je odgovoril: »Danes še ne. Pojdi domov in jim povej, kako sta tukaj srečna in da sta sedaj še lažje z njimi. Kogar imaš rad, nikoli ne umre, le daleč, daleč je skrit – neviden tvojim očem.«
»Kje pa sem? Ali sta mrtva?«
Terjala sem odgovor: »Ta stavek včasih preberem v osmrtnicah.«

***
Zbudila sem se. Nepremično sem obležala v postelji, zbegana, kaj sem ravnokar sanjala. Obšlo me je spoznanje, da je vse, kar Bog naredi, dobro. Bog nam vedno prihaja naproti. Mi pa se mu moramo prepustiti in mu zaupati, da nas vodi. Tisto, kar mi vidimo kot zlo, tako deluje le zaradi našega pogleda na stvari, na način, kot naše oči vidijo senco. Saj nad oblaki sonce nikoli ne ugasne.
Odločila sem se, da se v nedeljo ustavim pri bratrancu in mu povem svoje sanje. Pa se nisem ustavila ne tisto prvo pa tudi ne drugo nedeljo. Že med prihodnjim tednom pa smo zvedeli, da je bratranec moral v bolnišnico.
Obiskala sem ga, o sanjah in že okoli štiri leta pokojnem bratu, ki naju je povabil na goro, pa mu nisem razlagala. Za to bo čas kasneje, ko se vrne domov, sem sklenila.
Res se je vrnil – vrnil se je čez tri mesece v krsti.
Ampak v mojem srcu, v mojih očeh in moji veri živita oba. Živita v mojem spominu in nepozabnih sanjah. Ko zaprem oči, ju vidim srečno objeta, ljubljena, vidim ju v drugi razsežnosti, iz katere še vedno ljubeče skrbita za svoji družini. Čeprav mi je težko in jočem, pa vendarle vem: Bog je dober in ne samo jaz, vsi mi smo vedno ljubljeni.
V naših življenjskih zgodbah bi včasih radi kaj spremenili in prikrojili po svoje. Boli nas, ko se dogajajo stvari drugače od naših pričakovanj in želja. V srcu, nekje globoko v moji notranjosti, pa vendarle vem: gre le za to, da morda, morda pa zgodbe ne želim spremeniti, ampak sprejeti božjo voljo, ker ne vem, kako bi se drugače zaključila. Obstaja razlog: zgodb ne pišem jaz, piše jih Bog. On natančno ve, ko se bodo iztekle, kam vse skupaj vodi, kaj vse to pomeni, kaj je boljše za nas. Jaz pa ne.
Vsak ima svojo pot. Že prehojeno in tisto, ki je še pred njim in jo mora prehoditi, da pride nad oblake, kjer ni senc in kjer svetloba nikoli ne ugasne.

Katarina (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.

»Tako je prav, Bojan! Delo te bo okrepilo,« ga je ves vesel nagovoril sosed.
»Držati lopato v roki – o tem sem sanjal dolge dolge mesece,« je počasi odgovoril Bojan.
»Kaj pa sploh delaš tu za cesto? Boš zasadil živo mejo?«
»Ne, ne ... Saj ne vem, kako naj razložim, S prijateljem bova nekaj naredila.«
»Nekaj naredila?« se je začudil sosed.
»Saj boš videl,« je dejal Bojan in počasi nadaljeval z delom. Sosed je samo skomignil z rameni in šel svojo pot.
xxx
Prvi motor, pravzaprav moped, je Bojan dobil od starega očeta za birmo. Mama je bila zaskrbljena, oče jezen. Reči pa si ni upal nihče nič. Nato je oče razsodil, da se vsak fant prej ali slej sreča z motorjem. »Bolje sicer slej kot prej,« je še dodal.
Po cesti se Bojan ni upal voziti, podil pa se je med travniki in po gozdnih poteh. Moped je bil star in ga je moral kar naprej popravljati. Razstavljal in sestavljal ga je, dokler ni nekega dne, na mamino veliko veselje, dokončno utihnil. Potem je varčeval za pravi motor. Komaj je dopolnil osemnajst let, je že naredil izpit in pripeljal domov pravi motor. Zdaj so bil vse bližnje in daljne ceste njegove. Motilo ga ni ne vreme ne prošnje ne opozorila.
»Nič se ne bojte,« je miril domače, »imeti moraš v oblasti sebe in motor.« Res je bil dober voznik, čeprav zelo hiter. Pametni divjak so mu rekli kolegi. Pa se ni imel vedno čisto v oblasti. Ko se je začel svet okoli njega zaradi hitrosti manjšati, ko je postajala cesta vedno ožja in ožja, je, čudno, izginjal tudi strah, ki se je spremenil v samozavestno drznost.
In poti so postajale vedno daljše in ceste vedno ožje. Kadar je zapeljal na domače dvorišče, ga je prevzelo veselje in ko je ugasnil motor, ni pozabil reči: »Hvala Bogu!«
Ko se je nekega nedeljskega večera že malo utrujen od dolge vožnje vračal proti domu, je na nepreglednem ovinku, ki ga je vedno prevozil s spoštovanjem, zagledal pred seboj mamo z otrokom. Takoj je vedel, da je padec neizbežen. Za spoznanje je zavil v levo, na vso moč zavrl in že je začutil, kako z motorjem na sebi drsi po cestišču. Za hip je pred seboj zagledal steber ograje. »Samo da ne bi udaril z glavo!« je še pomislil, potem pa se je svet zanj končal in okoli njega je bila ena sama tema.
Ko se je okoli njega začel čisto počasi delati dan in so od nekod prihajali šepetajoči glasovi, ni vedel, kje pravzaprav je. Ni vedel, ali res kaj sliši, ali se mu vse skupaj samo dozdeva. Vseeno je skušal nekaj odgovoriti, ampak besede so ostale samo v želji.
Potem so postajali obrazi vedno manj megleni in besede vedno bolj jasne. Pa se je spet pogreznil nazaj v nekakšno praznino, ki je ni bilo konca. Odhajal in vračal se je, da so zdravniki dejali, da lahko upajo le še na njegovo voljo in mladi organizem.
Čez čas je prepoznal dekle pa mamo in očeta, za sestro pa že ni vedel, kam naj jo da. Vsi, ki so se sklanjali nadenj, so imeli tako zaskrbljene oči, da se jih je skoraj ustrašil.
Ko ga je obiskal prijatelj Janez, s katerim sta prevozila nič koliko kilometrov, se je počutil za spoznanje bolje.
»Kaj pa ti tukaj poležuješ?« ga je nagovoril, ko je skrivoma ogledoval cevke in cevčice, ki so bile napeljane vsepovsod.
»Menda so me pripeljali sem razstavljenega na delce!« je s težavo in nerazločno spravil iz sebe Bojan.
»Pretiravaš kot vedno. Zdaj, ko so te spet sestavili, se poberi in pridi nazaj med nas.«
»Janez, raje mi odkrito povej,« je počasi in zaskrbljeno dejal, »kako je z menoj? Če domače kaj vprašam, dobijo solzne oči.«
»Vse je v tebi! Kolikor vem, nikoli nisi obupaval.«
»Bojim se, da se moja pot počasi izteka,« je tiho dejal.
»Kakšne se ne znebiš! Da se tebi pot izteka?« Janez je malo pomolčal. »Se spomniš najinega lanskega potepanja po Notranjski?«
V sobo je pogledala sestra in namignila, da morata pogovor končati. Janez ji je z roko pokazal, da bo hitro šel.
Bojan je še vedno premišljeval.
»Ustavila sva se,« je nadaljeval Janez, »ker je bil tako lep pogled na pokrajino. Ti pa si ob cesti opazil s kamenjem obzidana železna vratca, za njimi votlino, nad njo pa je stal križ. Pogledava, prebereva napis na vratcih in vidiva, da je to pravzaprav kapelica. Postavili so jo otroci in sorodniki, da so izpolnili zaobljubo, ki jo je na Teharjah naredil oče. In rečeš mi: ‘Kot da bi gledal Kristusov grob, iz katerega je vstal!’ Jaz pa ti odgovorim: ‘Blagor tebi, ko se tvoja pot ne konča v grobu!’«
»Nekaj si spustil,« se je je skušal nasmejati Bojan, pa mu ni uspelo. »najine pogovore o teh stvareh si vedno začel: ‘Saj veš, da nisem veren, ampak ...’«
»Pustiva to. Ampak nekaj moram priznati: tam, kjer se meni svet konča, se vam, se tebi šele začne. Razumeš. Tvoje poti ne bo konec, tudi če bi se slučajno, res slučajno, končala.«
»Kaj mi hočeš povedati?«
»Da boš s tvojo trmo preživel, sicer pa boš živel ... no, ti bolje veš, kako in kaj, saj veš, da jaz nisem veren.«
»In to mi moraš povedati ti?«
»Samo spomnil sem te.«
Bojan je zaprl oči in kar nekaj časa molčal, da je Janez že mislil, da je zaspal. »Veš, kaj mi je prišlo na misel?« je nazadnje potiho dejal. »Če preživim, bom doma ob cesti postavil prav takšno kapelico.«
»Kaj pa govoriš – če bom preživel! Boš! In potem se bova skupaj zapeljala tja na Notranjsko, vse lepo izmerila in prosila lastnike, če lahko postaviva prav takšno stvar.«
»Veš, kaj bova postavila v votlino?«
»To bom prepustil tebi. Mene ne mešaj v to, saj veš, da nisem veren.«
Bojan je pomolčal, nato pa dejal: »Samo kip vstalega Zveličarja bo v njej.«
Vstopila je sestra. Bolj odločno kot prej.
»Skrbne sestre imate tu,« je hitel Janez. »Pravi, da je konec obiskov.«
Na hitro sta se poslovila. Med vrati mu je še pomahal in veselo pomežiknil. Komaj pa je tiho zaprl vrata za seboj, je skril obraz v dlani, da ne bi kdo videl solz v njegovih očeh.
»Saj nisem veren. pa te vseeno prosim za Bojana. Kdo drug mu bo težko pomagal.« Naredil je še nekaj korakov. »Lepo te prosim!«
xxx
Komaj je sosed odšel, je za ovinkom zaropotal motor. Janez mu je že od daleč mahal in nekaj vpil.
»Kaj pa tako kričiš?« je bil Bojan radoveden, ko je prijatelj pripeljal do njega.
»Kip vstalega zveličarja, kot mu ti praviš, sem našel. Ti rečem, imeniten je. Iz umetnega marmorja. Bel kot sneg.«
»Kje si ga dobil?«
»Veš, to je pa dolga zgodba. Kup naključij. Ti bi rekel kar čudežev. Ti bom že vse povedal.«
»Ampak saj nimam še nič narejenega. Glej, nekaj lopat sem zasadil, pa sem že utrujen.«
»Zopet jamraš! Čas vendar ni tvoj gospodar. To si se menda zadnje čase že naučil!«
»Pa ne samo to! Svet se je v marsičem spremenil.«
»Saj veš, da nisem veren, ampak zadnje čase ... Pustiva to! Daj mi že to tvojo lopato!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.