Prihajajoča pomlad je tudi takrat, pred dobrimi šestdesetimi leti, prinesla zelenja in veliko pisanega cvetja. Ptički so začeli veselo žvrgoleti, kukavica in golob sta s svojim posebnim glasom vneto oznanjala pomlad. Pri nas, v našem domu, pa sta bili pomlad in velika noč zelo žalostni. V postelji je ležala neozdravljivo bolna mama s svojim velikim upanjem, da bo ozdravila. Mi pa smo vedeli, da se ji prerano iztekajo meseci in dnevi.
Nastopili so dnevi velikega tedna. Za veliko noč je bilo treba speči jedila za žegen. Skrbna mama mi je dejala: »Marija, letos boš morala speči kar ti, počutim se slabotno; drugo leto, ko se bom pozdravila, pa bova pekli skupaj.« Z velikim pogumom sem ji obljubila, da se bom lotila peke. Še z njenimi nasveti sem potem prvič mesila testo in pekla v kmečki peči in uspelo mi je.
Na veliko soboto pred veliko nočjo je bil običaj, da smo nesli v vaško cerkev k žegnu. Na mizi je bil jerbas in vanj smo zlagali dišeča jedila: kolač, kruh, kuhan svinjski želodec, hren in lepe v čebulnem perju pobarvane pirhe. Radi bi že jedli te dobrote, a red je bil, da smo ta jedila, ki smo jih odnesli k žegnu, smeli jesti šele na veliko noč, ko smo prišli od jutranje maše in vstajenjske procesije, pri skupnem kosilu.
Mama nas je opazovala in dejala: »Otroci, zapomnite si: ne glejte ne na petke ne na svetke, jejte takrat, ko lahko. Jaz sem se vse življenje držala reda, katerega me je naučila moja mati. Nikoli nisem prelomila posta, danes pa ne smem zaužiti niti grižljaja od tega žegna.« Bolečine so bile prehude, v oči so ji stopile solze. Otroci smo se spogledali, razumeli smo njene želje in bolečine. Tolažili smo jo, pomagati pa ji nismo mogli.
Tisto pomlad smo pri skupnem velikonočnem kosilu jedli brez mame. Na krožniku sem ji nesla dišeči žegen in ji dejala: »Če ne boste mogli jesti, vam bo vsaj vonj pričaral veliko noč, drugo leto, ko se boste pozdravili, pa bomo, kot običajno, jedli za mizo vsi skupaj.« Vlila sem ji pogum, s srečnimi očmi in z velikim upanjem se mi je z lepim materinskim nasmehom zadnjič nasmehnila, jaz pa sem komaj zadrževala solze.
Mami se je stanje vedno bolj slabšalo. V pomoč in ohrabritev so prihajali sorodniki in dobre sosede. Družinski zdravnik me je naučil dajati mami injekcije za lajšanje bolečin. Dajala sem jih nekaj mesecev petkrat v štiriindvajsetih urah. Zaradi prečutih noči ob njej smo bili že vsi omagani. Vsak trud je bil brez uspeha, kruta bolezen je hitro napredovala. Po novem letu se je naši dobri mami od velikega trpljenja srce ustavilo za vedno. Teh najtežjih dni se ne da opisati, mamo smo imeli vsi zelo radi, težko smo se poslovili od nje.
Po tem žalostnem slovesu je zopet prišla zelena in cvetoča pomlad, ki pa očeta in otrok ni razveselila. Za veliko noč ni bilo več mame, da bi skupaj pekli in veselo pripravljali jerbas za k žegnu, kot je znala ona vse tako vestno pripraviti. Pri velikonočnem kosilu smo nekaj časa vsi nemo sedeli za mizo in gledali prazen stol, na katerem je običajno sedela mama. O, kako prazen je bil dom! Spoznavali smo, da nam je bila mama – kot vsaka dobra mati – največja dobrotnica in življenjska svetovalka, ki je ne more nihče nadomestiti.
Prihajale so pomladi za pomladjo, prav tako velike noči, ki so nam vedno bolj vlivale življenjskih moči. Sprijazniti smo se morali s tem, da bo treba življenjsko pot nadaljevati brez ljubeče mame.
Danes smo otroci že ostareli. S svojimi otroki in vnuki še vedno nosimo pokojni mami in očetu na njun grob šopke pomladnega cvetja, ob katerih prižigamo lučke njima v spomin.

MELE, Marija.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 26-27.

Moj prvi spomin velike noči hrani podobo moje mame, ki me je lepo oblekla, mi dala v roko enega od kovancev, ki jih je skrbno hranila, da ga je vsak od nas daroval ob tej pobožnosti – molitvi pri božjem grobu. Tiščala sem tisti kovanec kot zaklad, ko smo z mamo in očetom šli v cerkev. Pazila sem, da nisem umazala belih nogavic, da nisem preveč gledala okoli sebe.
Ko smo prišli v cerkev, je najprej pokleknil oče, za njim pa mama in k njej sem se stisnila jaz na koncu dolge vrste, ki se je po kolenih počasi bližala oltarju. Bila sem premajhna, da bi videla križ. Ko smo prišli dovolj blizu, sem pozorno opazovala, kaj naredijo drugi. Prvi je bil na vrsti oče. Bil je videti ganjen. Potem je mama rahlo potisnila mene najprej h križu. Že doma me je poučila o Jezusu, da je moral veliko trpeti in umreti na križu zaradi hudobije ljudi. “Jezus, nikoli ne bom hudobna,” sem mu obljubila. Sklonila sem se k njegovim nogam in ga močno poljubila, vstala in v nabiralnik spustila ves poten kovanec. Prijela sem očeta za roko in šli smo v klop, kjer smo sedeli in molili.
“Koliko ljudi prihaja Bugca kušn't,” sem se čudila, “in kako lepo so se vsi oblekli.” Premajhna sem bila in nisem še znala moliti, zato sem imela veliko časa, da sem gledala okoli sebe.
Od takrat sem vsako leto na veliki petek hodila v cerkev Bugca kušn't. Skoraj vsako leto so mi starši kupili nove čevlje, ker sem stare prerasla. Ko grem zdaj Bugca kušn't, se mi zdi, da mi nekaj manjka: kovanec in novi čevlji. A namesto kovanca dam v nabiralnik večji denar, namesto novih čevljev pa se ‘obujem’ z vero in ljubeznijo in doživljam Jezusovo žrtev s hvaležnostjo zanjo.
Z leti sem spoznala, da je vsak človek tako ali drugače v življenju postavljen v Getsemanski vrt. Trpimo z Gospodom in on trpi z nami kot takrat, ko je za nas krvavi pot potil.
Prišlo je leto, ko sem velikonočne praznike preživljala v bolnišnici. Na veliki petek sem v mislih šla Bugca kušn't in molit. Prosila sem, da bi šel kelih trpljenja mimo mene, dokler se nisem spomnila, da je Jezus v tisti težki uri vdano molil: Oče, naj se zgodi tvoja volja, ne moja.
Prišel je letošnji (2020) post in z njim virus, ki je spravil v grob množice ljudi po vsem svetu. Cerkve so se zaprle, maše in pobožnosti spremljamo po TV.
Danes je veliki petek. Pri obredih velikega petka in pri križevem potu sem bila v Vatikanu. Prevzel me je pogled na križ, ki je ostal nepoškodovan ob požaru cerkve sv. Marcela v Rimu. Ko je kamera približala Križanega, se mi je zdelo, da se njegove prsi dvigajo, da diha. Gledala sem v njegove zaprte oči v pričakovanju, da jih bo zdaj zdaj odprl …
Počastitev križa. Sveti oče je poljubil križ.
“Mi pa ne bomo mogli iti v cerkev Bugca kušn't,” sem se žalostila. Tedaj pa mi je pogled obstal na lepem križu, ki stoji na omari v naši dnevni sobi. Nevidna sila me je dvignila, vzela sem križ z omare in z njim šla do vsakega člana naše družine, da ga poljubi. Tako smo v našem začasnem svetišču šli Bugca kušn't.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 76.

Veliki petek je. S počasnimi koraki hodim ob reki. Sonce blešči na vodi in pomladni veter nemirno ziblje veje vrbe žalujke. Namenjen sem v cerkev k popoldanski pobožnosti križevega pota.
Tam pod mostom zagledam veliko gručo mladine. Konec pouka je in pred vrati so prazniki. Kakor običajno stojijo in sedijo v gručah s steklenicami alkohola v rokah. Obstanem in jih gledam. Na teh lepih, mladih obrazih je strašna praznina, odtujenost, izgubljenost. Sploh ne vedo, kaj hočejo – brez idealov, brez resnične sreče? Zdaj se jih ne bojim več. Moje usmiljenje je nekakšna vdanost. Božam jih s pogledi – polnimi sočutja in resničnega razumevanja. Ne vedo, kateri dan je danes! Čas odteka v gluho praznino človeške nemoči in bede. In koliko jih je! Nenavadno. Gledajo me in zazdi se mi, da jih je v resnici sram. Bruhajo v kalno vodo reke, ki teče dalje v neskončnost. V obraz me boža veter davnih, sladkih spominov.
Poženem se po ozki ulici proti starodavni cerkvi. Odrinem težka vrata in vstopim. Enaka tišina, a drugačne. Enak prostor sveta, a drugačen. Sveče gorijo z ognjem nekega težkega upanja. Začenja se križev pot – velikega petka. Sklenem roki. Z enkratnim pogledom preštejem ljudi. Kakih dvajset. Niti enega mladega človeka. Spomnim se prizora ob reki. Ki je za nas težki križ nesel! … Kam gre ta rod? Kam odhajamo prazni, odtujeni? Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil!
Slišim, da se za mano počasi odpro cerkvena vrata. Nekdo je vstopil. Ustavi se tik ob meni. Nehote se obrnem in začuden ostrmim. Ob meni stoji mlada srednješolka. Najina pogleda se nekam ponižno srečata in čudovito dotakneta. Mlado dekle. Na hrbtu ima šolsko torbo. Takšna je, kot vsi drugi, njej podobni. Preprosto oblečena, skromna, a neskončno živa in lepa. Moj občutek je nezgrešljiv. Doma je nekje tam daleč iz vasi pod hribi. Stoji ob meni in moli. Ena sama in edina, ki je začutila neustavljivo nujo, da to popoldne pride v cerkev. To je vera njene babice, njene mame, ki jo ima neizmerno rada. Začutila je čudno sveto dolžnost, da izpriča svojo vero v Odrešenika sveta. Začutim potrebo, da bi jo nežno pobožal. Nenadoma je polno tudi moje upanje. Prevzame me lahkotnost in sreča, ki se je ne da opisati. Skozi misli se vrstijo vprašanja in odgovori. Ena od vseh tam pod mostom, ki hočejo pozabiti, da so ljudje! Pokleknem. Ki je padel prvič pod križem … O Gospod, na kako strašni preizkušnji smo! Pomagaj nam.
Nenadoma dekle nemirno pogleda na uro. Vem, mudi se ji na vlak. Svojo dolžnost je opravila. Obrne se in obzirno odide. Tam nekje v domači vasi jo čaka dom, njeni dragi domači. Čakajo jo prazniki Vstajenja – novega, dokončnega Upanja in Ljubezni. Ko bo starejša in bo v tem mestu morda zdravnica, morda profesorica – bo za praznike še vedno hvaležno potovala tja, kjer so ji podarili največji dar človeškega življenja – smisel in človeško dostojanstvo. Tako je podobna meni, srečnežu … Pokleknem. Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil …
Stanislav. Ognjišče (2012) 04, str. 24

Mesila sem testo za potico. V kuhinji je prijetno dišalo, med hlapi sopare, ki se je dvigovala nad štedilnikom, je medlel vonj po sladkem. Po orehih, cimetu, celo kvas je imel ta čas poseben duh.
Peka velikonočne potice je bila nekako drugačna od tiste ob božiču. Imela je drugačen vonj, drugačen okus in tudi drugačen pomen, seveda. Lepo zapečena je poleg kruha, mesa in hrena spadala v košarico med žegen velikonočnih jedi.
Skozi odprto okno je sijala pomlad. Rože v robu nad našo hišo so že cvetele, trava je imela omamen vonj in čebele, ki so uhajale iz čebelnjaka, so letale po cvetju in okoli hiš, verjetno so jih privabljale sladke vonjave velikonočne peke.
Zavihala sem rokave in pristavila stol bliže k mizi. Tudi pri tako lepem, skoraj slovesnem delu, kot je bila peka praznične potice, sem morala zaradi bolečin v nogah velikokrat sedeti. Pri vsakodnevni kuhi me je to jezilo, tokrat me ni.
Testo sem otepla na star, mamin način, tudi posipa je bila iz njenega starega recepta in tisto, kako naprej z vzhajanjem testa, tudi. Pokrila sem dišeči hlebček z belim prtičkom in sedla zraven njega kakor zraven zibeli. Kakšen lep in prijeten občutek!
Zunaj sta tekali hčeri sem in tja in pospravljali. Vmes sta se smejali in pogovarjali. Verjetno o pirhih in praznikih. Mož je na vrtu pod oknom kopal hren. Slišala sem enakomerne udarce motike in posamezne korene, ki so padali v košaro.
Počasi sem spet vstala, posula sem moko po testu, okoli njega in po belem prtu na mizi. Potem sem previdno pritisnila prste ob toplo, dišečo gmoto in začela gnesti.
Takrat sem zaslišala za hrbtom korake. Nekdo je vstopil. Hitro sem testo spet pokrila, da se ne bi prehladilo, in pogledala nazaj.
Bil je Jakob! Jakob mi je bil nekoč zelo domač. Pri srcu mi je bil, kakor rečemo takim, ki smo jih nekoč imeli radi.
Nekoč? Jakob je bil zdaj tujec ... Zdomec. Prihajal je domov samo ob božiču in veliki noči, pa še tole na vsakih toliko let.
»Pozdravljena!« je rekel in me stisnil za komolec. Roke sem imela vse od moke, zato mu je tudi nisem mogla ponuditi. »Pečeš?«
»Pečem, seveda pečem,« sem rekla in si z laktjo obrisala potno čelo. »Ko si bil zadnjikrat doma, je bil božič. Zdaj je velika noč. Za praznike vendar mora biti na mizi potica!« sem pridala in se spet obrnila k svojemu delu. Potegnila sem prtiček s testa in ga ljubeče potrepljala, kakor otroka.
»Peka ti gre še vedno dobro od rok,« se je v tisto moje govorjenje spet oglasil Jakob in pogledal na testo in moje dlani na njem. »Vidim, s kakšnim veseljem to delaš ...«
»Sedi, sedi, Jakob! Saj se ti ne mudi ... Ali pač?« sem rekla, da sem nekaj rekla, in pokazala na stol na drugi strani mize.
Sedel je zviška, kakor da bi mu zmanjkalo tal.
»Kdaj pa si prišel?« sem ga vprašala, ker je bil on tiho, in prijela za valjar.
»Včeraj sem prišel. Z avionom. Nekam so mi poslali prtljago, tako da bom moral še enkrat na Brnik. Moraš si misliti, že drugič!«
»Ja, taki so. Nepazljivi!« sem rekla in spet pogledala nanj.
Res je imel na sebi malo zmečkane hlače in tudi srajca, ki mu je visela na koščenih ramenih, je bila nekam povaljana. Nič tako, kakor je bilo na Jakobu včasih ...
Jakob je bil doma le nekaj hiš naprej. Skupaj sva hodila v šolo, skupaj sva pasla v našem Bukovju in že od malega so naju imeli za par.
»Jakob in Irena sta zaljubljen par,
ona pastirica, on pa dimnikar ...«
Tako so kričali že takrat otroci okoli naju in plesali v krogu po košati travi. Ko je Jakob tisto slišal, se je takoj pognal v prvega njemu nasproti. Zakotalila sta se po travi, jaz pa sem sedla na ograd in tam strigla z bosimi petami in vsa ponosna čakala, kako bo. Jakob je zmagal. Vedno je!
Skupaj sva po tistem začela hoditi na prve vaške veselice, šla sva tu in tam v kino in celo na prvo delo sva šla skupaj. K takratni Kmetijski zadrugi. Bila je zgodnja pomlad in rabili so delavce za sajenje krompirja. Prijavila sva se tja, ker sva bila oba še premlada za kam drugam. In ker bi rada kaj zaslužila.
Po tistem sajenju me je Jakob ponavadi spremljal domov. Enkrat sva dolgo stala pod našo češnjo in Jakob je rekel, da rad dela tam, da se rad vozi na razmajanih traktorjih po razorih sem in tja samo zato, ker sem jaz zraven. Rekel je, da sem mu všeč in še veliko lepega.
Mami ni bilo prav, da sva bila vsak dan skupaj. Godrnjala je, da sva še premlada in tako ... Njegovi so bili bolj prizanesljivi. In bolj daljnovidni tudi. Rekli so le: “Prva ljubezen? Ta nikoli ni tudi zadnja! Minilo bo ...” Vendar ...
»Kako to, da potice ne kupiš?« se je spet oglasil Jakob. »Pri nas je nihče več ne peče. Vse se dobi! Le denar moraš imeti, da lahko kupiš,« je rekel med tiste moje misli.
»A tako da je pri vas!« sem rekla zelo glasno. Vedno, kadar se je napihoval takole pred mano, sem postala jezna. Denar! Kaj pa vse drugo? Kako je mogel Jakob kar pozabiti na dom in na domače navade! Pri nas! Pfej ... Tisto tam, v nekem Bernu, tudi ne more biti zdaj kar ‘pri nas’ in vse zlato ...
»Tudi pri nas se že vse dobi, Jakob! Ampak jaz še vedno rada pečem. Če ne za drugo, zato da pri diši. Praznik mora tudi dišati!« sem rekla in spet posula testo z moko. Roka se mi je tresla, veliko je šlo mimo.
Pokimal mi je in rekel: »Ti si vedno znala povedati stvari malo drugače. Bolj lepo ... Včasih si tudi kaj napisala. Ali to še vedno počneš?«
»Še.«
»Še veš, kako sva šla eno leto, na veliki petek pred veliko nočjo v kino?« Jakob je vstal in prinesel obraz tik mojega.
»Ja, vem ...« sem zamrmrala in stopila nazaj. Njegova topla sapa me je begala. »Vsega iz mladih let pa človek le ne pozabi kar tako ...«
Takoj ko smo posadili tisti krompir pri Zadrugi, sva dobila denar. Pa sva šla. V kino. Res je bil veliki petek in mama je rekla, da se na tak dan, ko je strogi post, ne spodobi hoditi okrog. Še posebej na take brezbožne kraje, kakor je kino, ne! Rekla je, da bova oba obžalovala ... Navsezadnje sva res! Jakob je kmalu odšel k bratu, ki je že delal v neki tovarni v Švici, in jaz sem po tistem vsak dan jokala.
Takrat, v kinu, me je Jakob držal za roko, do konca filma me je držal in jaz je nisem marala premakniti. Takrat nama je bilo toliko čisto zadosti. Bila sva tako mlada, za vsako malenkost srečna ...
»Rad bi ti povedal, da sem moral stran. Moral! Ti pa tega nisi razumela! Premlada sva bila in ...«
»No, vidiš! Dajva, pustiva to!«
»Vedno tako rečeš! Vedno, kadar to omenim, me nočeš poslušati do konca!« Prijel me za komolec in me obrnil k sebi. Obraz se mu je zresnil. »Jezna si name, kajne? Še danes si jezna!«
»Jakob!«
»Povej ...«
»Vino si natoči! Saj bi ti ga sama, pa sem vsa od moke in testa.« Pokazala sem z obrazom na drugo stran kuhinje. Na kredenci je stal štefan z vinom in zraven njega kozarec. Jakob je umaknil oči, spustil je moj komolec in stopil h kredenci. Dvignil je štefan z zlato rumenim vinom in natočil. Nagnil je in na dušek izpil. Jaz pa sem spet prijela za valjar in ga pritisnila ob testo. Tako, da so se mi oči kar zasolzile. »Ne, ne tako na silo,« sem se spomnila maminih besed in popustila. Pritisnila sem še enkrat, bolj mehko, lepo, z dušo. Vzhajano testo se je voljno prepustilo mojim rokam in po kuhinji je spet zadišalo. Začela sem pripravljati nadev.
Jakob je še nekaj zamrmral, še enkrat nalil, spil, potem pa šel. Ko je zaprl za sabo, sem močno podrgnila z laktjo po obrazu in po očeh.
»Mislim, da ga bo dovolj. Saj si vsa solzna, kaj pa je?« je rekel mož, ko je stopil s košarico hrena v kuhinjo. Postavil ga je predme in me dolgo in radovedno gledal. »Malo počij,« je rekel. »Utrujena si! To je! Ves teden delo in pospravljanje. Ni čudno ... Drugo leto bosta že dekleti pekli za praznike. Ne bo ti več treba!«
»Saj ni nič! Sama lahko, samo vroče je ... Takoj bom, samo testo še potrosim, zavijem in ga dam v pekač.« Naredila sem tako in spet sedla. Pogledala sem po hrenu v košarici, po velikih belih, razbrazdanih in dolgih korenih.
»Hren ... Trpljenje ... Kristusovi žeblji ...« sem šepnila. »Ali nas ne spremljajo vse življenje? Vse življenje se menjava grenko, pekoče in sladko ...«
Požrla sem grenki in pekoči okus hrena in še nečesa, kar se mi je nabralo v ustih, in potisnila pekač s potico v pečico.
Ko je zadišalo po hiši, je bilo spet vse dobro.
Sladki vonj velike noči se je vrnil in počasi omamil tudi mene.

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 49.

Kaj je človek, da se ga spominjaš s svojo tolažbo, ko je na milost in nemilost prepuščen sočloveku? Zakaj mu daješ mir, ko ga najmanj pričakuje? Zakaj mu daješ kraljevsko dostojanstvo, ko je najbolj ponižan? Zakaj se ti zdi vreden, da se ga dotakneš s svojo milostjo? Da pobožaš z mehkimi rokami njegovo razgreto čelo, njegovo razbolelo dušo. Da mu sredi največje bolesti odvzameš trpljenje in oživiš upanje.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Zakaj mu daješ pogum, da vztraja v kletki telesa in ne obupuje? Zakaj mu daješ dvoje žarečih oči, skozi katere se pretaka tvoja ljubezen? Zakaj se njegov vonj dviga v prijetno daritev tebi? Zakaj v tebi počiva njegova duša? Zakaj iz solz bolečine vedno znova vzbrsti nov nasmeh?
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Ustvaril si ga po svojo podobi, v njem odprl vrelec žive vode, ga prerodil s svojim duhom, ga oblekel v neminljivost, mu nakazal, da je telo samo senca prihodnjega, njegove poti samo drobec večnosti.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Pa vendar si ga postavil na svojo desnico, ga izpeljal iz pustinje, ga rešil pred rjovečim levom, ga zavil v svojo milost. Ga postavil na vrh vsega stvarstva, da so mu podložna vsa bitja.
Kaj je človek, da se ga spominjaš, da ga kličeš brat in da ga kličeš sestra?
NEVENKA. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.

Devetletna Katja je kot furija privihrala v kuhinjo. »Zakaj me nisi zbudil? Še pouk bom zamudila!«
»Pravkar sem ti mislil pozvoniti, pa si me prehitela,« je mirno odvrnil štirinajstletni Miha.
Katja je pogledala na uro in se prestrašila. »Kako da si še doma?«
»Zamudil sem avtobus, a se bom že znašel. Ti pa le pohiti, da bo vsaj eden od naju pravočasno v šoli. Ker imam čas, te bom pospremil.«
»Boš šel zdaj kar peš v šolo?« je vprašala, ko se je na vso moč trudila, da bi ga dohajala.
»Da bi eno uro pešačil? To pa že ne! Raje bom štopal.«
»Štopal?« ni mogla verjeti Katja.
»To je zdaj edina možnost.«
»Ampak mami …«
»Vem, mami tega ne dovoli,« je dokončal njeno misel.
»Toda, Miha, kaj bo rekla, ko bo izvedela, da si kljub temu štopal?« je zaskrbljeno vprašala.
Miha se je sunkovito ustavil, počepnil k njej in strogo rekel: »Ne bo izvedela!«
»Kako to misliš?« je bila začudena Katja in skoraj pozabila, da mora pohiteti.
»Ne bom ji povedal in tudi ti ji ne boš.«
»Ampak lagati se ne sme!«
»Vsak se kdaj pa kdaj zlaže, Katja. Zaradi tega, ker doma ne bom povedal, da sem štopal, še ne bo konec sveta.«
»Jaz ne lažem!« je užaljeno rekla, ki sta se bližala avtobusni postaji.
»O, pa še kako lažeš,« je mirno povedal in jo od zadaj pocukal za lase.
»Sem se ti že kdaj zlagala?« je užaljeno vprašala.
»Nisi se zlagala meni. Mami si se zlagala. Vsak dan, ko ji obljubiš, da si boš naredila čop, se zlažeš. Tudi danes ni nič drugače.«
»Ni res!« se je ujezila. »Le nočem, da bi bila mami huda zaradi teh neumnih las. To ni laž.«
»O, pa je! In s teboj vred lažem tudi jaz, ker ji ne povem po pravici,« je resno pripomnil in jo od strani opazoval.
»To ni isto kot iti na štop v šolo,« je skoraj zakričala Katja.
»Pa je. Laž je laž. Ampak nič ne skrbi. Mami ne bom povedal za tvoje razpuščene lase, ti pa ji ne boš nič povedala o tem, da sem zamudil avtobus in sem štopal v šolo. Velja?« Negotovo je prikimala. »Zdaj pa le teci, avtobus je že na postaji.«
Na avtobusu je Katja, kot ponavadi, sedla k Emi. Pogledala je skozi šipo in pomahala Mihu. Odmahal ji je nazaj, potem pa položil kazalec na usta.
»Komu si pomahala?« je zanimalo Emo, ko so odpeljali s postaje.
»Mojemu bratu. Zamudil je šolski avtobus, zato me je pospremil.«
»Se pravi, da danes ne bo šel v šolo.« je ugotovila Ema.
»Seveda bo šel in to na avtostop.«
»Si pa upa. Se nič ne boji, da bi ga ugrabili?«
»Le zakaj bi kdo ugrabil našega Miha?«
»Danes je vse mogoče. Tako pravi naš oče,« je resno dejala Ema.
»Pa menda ne boš zdaj jokala,« se je začudila, ko je v Katjinih očeh opazila solze.
»Ali se ti doma kdaj zlažeš?« je šepetaje vprašala Katja in si brisala solze.
»Seveda se zlažem,« je Ema odgovorila glasno. »Največkrat zaradi slabih ocen. Pa ti?«
»Ne vem. Do danes sem mislila, da ne lažem. Malo prej pa …«
»Vedve danes ne gresta v šolo?« je vprašal Janez, ko se je z gručo drugih otrok prerival proti izhodu.
»Kaj pa ti je? Mogoče že kdaj nisva šli?« ga je Ema osorno zavrnila. Toda Janez je ni več slišal, saj je med prvimi skočil z avtobusa.
Katja je le s težavo sledila pouku. Skrbelo jo je za Miha. Mama in oče sta tolikokrat poudarjala, kako nevaren je avtostop, ker se nikoli ne ve, na kakšnega voznika naletiš. A to ni bil edini vzrok Katjinega nemira. Bolelo jo je, da jo je Miha imel za lažnivko. Ne, lažnivka pa že noče biti! Laž je laž, so odmevale v njej bratove besede. Po licih so ji pričele teči solze.
»Kaj je narobe, Katja?« Katja je še glasneje zajokala. »Mi lahko zaupaš vzrok tolikšne žalosti?« je blago vprašala učiteljica, ko sta kmalu zatem sedeli sami na klopi pred razredom.
»Miha je odšel v šolo na avtostop,« je planilo iz Katje. »Kaj če ga ugrabijo? Morala sem obljubiti, da bom doma o tem molčala. A ne bom. Nočem biti lažnivka!«
»Ima Miha telefon s seboj?« je mirno vprašala učiteljica in stisnila k sebi jokajočo deklico.
Katja je pokimala in glasno pihnila v robček.
»Najbrž imaš tudi ti svojega. Pokliči svojega brata in se prepričaj, če je z njim vse v redu.«
Katja je kot blisk planila kvišku. Seveda! Le kako se tega ni sama domislila. Stekla je v razred, poiskala v torbi telefon in se vrnila na hodnik. Nestrpno je vtipkala bratovo ime.
»Je z njim vse v redu?« je vprašala učiteljica, ko je Katja odložila telefon na klop.
»Da ima ravno uro angleščine je rekel. Ampak meni se je zdelo, da sem slišala brnenje avtomobilov,« je bila zaskrbljena Katja.
»No, kaj lahko bi bilo slišati avtomobile skozi okno učilnice,« se je brž znašla učiteljica in dodala: »Je pa živ in zdrav, kajne? In nihče ga ni ugrabil. To je sedaj najbolj pomembno … Slišiš, kakšen direndaj je v razredu? Ne bo dolgo. Samo še nekam skočim, nato pa se bomo pri pouku posvetili prav posebni temi.«
»Mami, nekaj ti moram povedati,« je tiho začela Katja, ko je odložila šolsko torbo in sedla k mizi.
»Po tvojem glasu sodeč gre za nekaj pomembnega. Imam prav?«
»V šoli smo se pogovarjali o laži.«
»No, in?« je bilo vse, kar je rekla mama. Snela je predpasnik in prisedla.
»Mami, vse se je začelo zjutraj, ko je Miha zamudil avtobus. Rekel mi je lažnivka in … Vsega sem jaz kriva,« je s težavo spravila iz sebe in planila v jok.
»Zlati moj otrok, ničesar nisi kriva!«
»Ampak, mami, ti ne veš …«
»Vse vem, Katja. Učiteljica me je poklicala v službo. Vse mi je povedala. Nisem klicala Miha, poklicala sem v šolo, kjer ga, seveda, ni bilo! Šele nato sem poklicala njega. Zdaj je v svoji sobi in razmišlja o svojem nespametnem ravnanju. Ne le da se je zlagal, tvojo majhno slabost je hotel izrabiti v svoj prid, ko je zahteval, da skupaj z njim lažeš tudi ti. Tega ne bi smel storiti. Ko pride oči iz službe, se bova morala z njim temeljito pogovoriti. Vse kaže, da ima fant težave. Tudi v šoli je popustil.«
»Se je zlagal, ker se je bal iti v šolo?« je zanimalo Katjo.
»Vse tako kaže. Toda laž je nekaj grdega. Z lažjo prizadenemo ljudi, še posebno najbližje, in tako ranimo njihovo zaupanje. Z lažjo nič ne pridobimo, le v vedno večje težave zabredemo.«
»Mami, vsak dan sem ti rekla, da sem imela v šoli spete lase, čeprav to ni bilo vedno res. Je to velika laž?« je plaho vprašala deklica.
»Ni majhnih ali velikih laži, Katja. Laž je laž. Obljubi mi, da boš vedno govorila po resnici.«
Katja je samo prikimala. Čez nekaj časa je z veliko zadrego vprašala: »Me imaš še vedno rada, mami?«
Lea je vzela hčerko v naročje in jo močno stisnila k sebi. »Otrok moj, na širnem svetu ni nikogar, ki bi te imel bolj rad kot jaz!«
»Tudi kadar nisem najbolj pridna?«
»Takrat še stokrat bolj, ljuba Katja. Takrat si najbolj potrebna moje ljubezni.«
KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2012) 04, str. 52

Ko sem bila majhen otrok, sta me mama in oče, kadar sta morala kam na pot, večkrat pustila doma v varstvu starejših bratov in sester. Kamor koli sta šla, povsod je bilo treba veliko hoditi peš, saj ni bilo avtomobilov, kot jih imamo danes. Včasih pa sta me le vzela s seboj. Posebno rada sem šla z njima v očetovo rojstno vas. Skozi gozd nekaj časa v hrib, nato nekaj poti po vrhu hriba, zatem spust v dolino.
Od nekdaj sem imela rada gozd, čeprav mi je vedno deloval skrivnostno in sama ne bi šla skozi gozd za nobeno ceno. Morda sem preveč poslušala in pozneje brala strašljive pravljice, kdo ve? Če pa nas je bilo več, sem vedno uživala v hoji po listju, ki je tako prijetno šelestelo pod nogami.
Tisti dan je bilo po dežju, zemlja je izparevala. Zrak je bil težek z vonjem po preperelem lesu, listju in mahu, skratka – vonj po gozdu. Bili smo že globoko v gozdu, nekje na pol poti. Tam listje ni bilo mokro in je prijetno šumelo pod nogami. Tekala sem in brcala v kupe listja. Brezskrbno sem uživala v hoji v družbi mame in očeta.
Z gozdne steze smo stopili na kolovozno pot, ki nam jo je kmalu zaprla velika luža. Oče je rekel: »Ta luža je vedno tukaj, tudi ko je suša. Živali hodijo sem pit.« Obšli smo jo in se na drugi strani vrnili na pot. Na poti pa – čisto sveže, še mokre stopinje!
»Medved! Pravkar je bil tu. Morda se je prav nam umaknil, ko nas je slišal in zavohal,« je rekel oče in preletel s pogledom gozd okoli nas.
Nič več nisem tekala okrog. Stisnila sem se k očetu in ga močno držala za roko. V drugi roki je imel oče močno palico, z njo bi nas branil. Ob njem sem se počutila varno. Ni me skrbelo, če pride medved nazaj. Moj oče bo vse uredil tako, da bo prav. Imela sem res neomajno zaupanje v svojega očeta.
»Tudi če bi hodil v temni dolini,
ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj;
tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.«
Kako si želim, da bi vedno imela tako otroško srce, ki bi neomajno, brez vsakih vprašanj, dvomov in omahovanja zaupalo v nebeškega Očeta. Pa je srce včasih tako nemirno in negotovo. Podleže skušnjavcu, postane mlačno in začne v stiski dvomiti. Kako me je takrat strah življenja!
»Gospod je moj pastir, koga bi se bal?
Gospod je varuh mojega življenja,
pred kom bi trepetal?«
Nebeškemu Očetu izročim svoje prestrašeno srce, ga prosim za pomoč in varstvo. Ljubeče mi poda roko in mi pomaga, da grem pogumno naprej, kot sem šla pogumno z roko v roki z mojim zemeljskim očetom.
Moj nebeški Oče bo vse uredil tako, da bo prav.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 43.

»Če vam pade težak kamen na palec, a vas zaboli?« je vprašal Ješua otroke, ki so se vsak dan zbirali okoli njega. Imeli so ga radi, ker so čutili v njem moč, ki jih je varovala pred hudim.
Metijahu je zastokal: »Auuu!« in s tem povedal, kako bi ga bolelo, če bi mu padel kamen na prst. Vsi so se zasmejali in pokimali. Da, bolelo bi in bolečina bi se sprostila v krik ali pa vsaj v ječanje.
»Poznate še kako drugo bolečino, razen te, no, pač telesne?« je vprašal Učitelj.
Grbančili so čela in se niso mogli spomniti nobene druge, Tedaj pa je zažarel obraz sedemletne Rahele. Rekla je: »Vso noč nisem spala, ker me je Karmela obdolžila, da sem ji ukradla dateljne. A jaz tega nisem storila.«
In oglasil je Mordah, povedal je: »Tudi moja mama ni spala celo noč, ko sem se izgubil v puščavi. Iskal sem ovco in zataval. Vso noč je moja mama jokala. Saj je to tudi bolečina, a ne?«
Ješua je prikimal. Molčal je, potem pa je dejal otrokom: »Ne morete si predstavljati, niti v sanjah ne, koliko skrbi in bolečine mora prenašati materino srce, vse življenje. Najbolj jo skrbi za vas zdaj, ko ste še otroci, a trpi tudi potem, ko odrastete in ko se znajdete v težavah. Recimo, da se vam zgodi nesreča ali pa da zaidete na nepoštena pota in postanete tat ali celo morilec. Na tisoče različnih obrazov ima tudi očetova skrb oziroma bolečina.«
Dolgo so molčali. Ješua je s paličico risal v pesek nekakšna znamenja. Potem pa vprašal: »Vsi ljudje na tem svetu imajo skupno pramamo in skupnega praočeta. Predstavljajte si, kako je obema hudo, ko vidita, kakšne grdobije počno na tem planetu njuni otroci. In predstavljajte si, da čutita vse bolečine, telesne in one druge; vse trpljenje vseh ljudi. Neprestano, vsako sekundo, milijone in milijone let dolgo. Si lahko predstavljate?«
Otroci so odkimavali. Ne, česa takega niso mogli razumeti in ne začutiti. Pa jim je Učitelj za milijardinko sekunde dal čutiti skrbi, težave, stiske, bolečine ... vseh živih bitij na Zelenem planetu. To, kar jih je prizadelo v neskončno kratkem delčku sekunde, je bilo tako močno, da jim je vzelo sapo. Če bi trajalo le delček časa dlje, bi od hudega lahko tudi umrli. Srce bi se jim ustavilo, padli bi na tla in umrli.
Zgroženi so zrli v žalost na obrazu svojega velikega prijatelja. Zdaj so razumeli, o čem jim je bil govoril. Sklanjali so glave in vsak od njih je v sebi naredil trden sklep: živel bo tako, da bo kar se da malo bolelo mamo in očeta, sestre in brate, prijatelje in znance in tudi neznance.
Tako so se bili odločili, sedeč na bregu nemirno vrtinčaste reke.

M. Tomažin, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2011), 102.