Usedla se je v avto, motorja pa ni zagnala, ker je čutila, da se tako vznemirjena ne sme podati na cesto. Vse v njej je kipelo, misli pa so prehitevale ena drugo. Znova in znova je obnavljala pogovor z učiteljico Tanjo. Ni vedela, ali naj se jezi nanjo zaradi njenega predloga, ali na sebe, ker je toliko časa upala, da se bo Žanu odprlo, ali na sina, ker je bil premalo vztrajen. »Fant se sicer trudi, toda na vseh področjih ima polno vrzeli,« ji je rekla učiteljica,«ne more slediti pouku. Saj se prizadeva, pa tudi jaz sem se celo leto trudila, vendar …« je nemočno dvignila roke »v četrtem razredu ne bo mogel slediti pouku. Mislim, …« je za hip počakala, »predlagam, da bi Žan tretji razred ponavljal.«
Zdenki je vzelo sapo. »Žan? Ponavljal?« je nemočno ponovila.
»Razumem vas,« je dejala učiteljica, »vem, da vam je to težko sprejeti, toda Žanu primanjkuje osnovno znanje. V tem letu, ko bi ponavljal, bi nadoknadil zamujeno in naslednje leto bi z lahkoto napredoval v znanju.«
»Toda Žana smo na predlog svetovalne službe vpisali v prvi razred s sedmimi leti. Z bratom Nejcem bi tako hodila v isti razred.«
»Vem, gospa, vem in popolnoma vas razumem. Toda vseeno mislim, da bi bilo to za Žana še najmanj slabo. Brat bi mu pri učenju lahko veliko pomagal. Pogovorite se doma.«
Še vedno je nemočno sedela za volanom. Hotela je poklicati moža, pa se je premislila. Tako pomembnih stvari ne moreš reševati po telefonu. Misel, da se bo lahko s Pavletom pogovorila, jo je toliko pomirila, da si je upala zapeljati na cesto.
Komaj je čakala, da je mož prišel iz službe. Skoraj mimogrede je omenila, da je Žanova učiteljica želela govoriti z njo.
»Je kaj ušpičil?« je vprašal Pavle.
»Ne, razred naj bi ponavljal,« ni mogla več zadržati zase.
»Kaj da bi? Ponavljal razred?« se je začudil mož, vendar ne tako močno, kot je pričakovala.
»Ja! Kar ponavljal! Rekla mi je, da ima vrzeli v znanju na pomembnih področjih.«
»Vrzeli? Nekatere stvari mu res delajo težave. Ni predlagala nič drugega?«
»Ne. Da se ji zdi še najmanj slaba rešitev, težko sledi pouku.«
»Če je to edina možnost?« je Zdenka čutila, da se mož nekoliko strinja z učiteljičinim predlogom.
»Si predstavljaš, kako se bo počutil? Nejc je dve leti mlajši, pa bi hodila v isti razred?«
»In kako se bo počutil, če ne bo mogel slediti drugim v razredu? Sicer pa na šoli menda ni samo en tretji razred,« se je spomnil Pavle.
»Saj ne gre samo za isto učilnico!« je bilo čutiti obup v Zdenkinem glasu.
»Ali naj ga potem prepišemo na drugo šolo?«
»Samo še tega se manjka!« se je Zdenka prijela za glavo. Zdelo se jima je, da stojita pred visokim zidom, ki ga ne moreta obiti.
»Katera učiteljica ga bo učila v četrtem razredu?« je vprašal Pavle.
»To ni pomembno. Mislim, da učiteljica Ida.«
»Seveda je pomembno. Morda pa ima kakšno podobno izkušnjo.«
Zdelo se ji je, da se je zid nekoliko razprl. »Do nje stopim,!« se je odločila Zdenka.

Počasi je šla po hodniku, ki je bil poln šolarjev, in mimogrede opazovala slike po stenah. Otroški izdelki. Nekatere so bile prave umetnine. Ustavila se je v kotu, od koder je lahko spremljala dogajanje okoli sebe. Učiteljico Ido je opazila, ko je bila še na drugem koncu hodnika. Zavzeto se je pogovarjala s kolegico. Ko je šla mimo nje, jo je Zdenka glasno pozdravila. Presenetila jo je, ker je takoj stopila k njej. »Bi radi govorili z menoj?« je vprašala. Od presenečenja in zadrege ni takoj našla besed. »Žanova mama sem, je nato dejala.
»Žan naj bi naslednje leto prišel v moj razred,« jo je spet presenetila.
»Menda. Z možem sva mislila, da bi se pogovorili z vami. Učiteljica Tanja je namreč mnenja, naj bi razred ponavljal.«
»In sedaj ne veste, kako bi se odločili,« je razumevajoče dejala.
»Razumeva, da bi težko sledil pouku, če ima res take vrzeli v znanju, ampak bi izgubil še eno leto,« je hitela Zdenka.
»Učna snov je v četrtem razredu zahtevna. Če učenec nima osnovnega znanja, težko sledi pouku,« je odkrito dejala.
»Glejte, z bratom bi bila v istem razredu. Morda imate vi kakšno izkušnjo?
Učiteljica se je zamislila. »Morda pa bi …« je s premislekom rekla.
»Kaj da bi?« je udarilo iz Zdenke.
»Da bi med počitnicami nadoknadil zamujeno.«
»Nadoknadil? Kaj vse naj bi nadoknadil?«
Učiteljica je malo pomislila: »Branje, poštevanka, odštevanje, seštevanje.«
»Samo to?« se je oddahnila Zdenka.
»To je veliko. Zelo veliko. Če vam to uspe, se jeseni z veseljem srečamo.«
»Obljubim, da se bomo vsi potrudili!!« je dejala Zdenka, se nekajkrat zahvalila, nato pa pohitela po hodnikih in v naglici brskala po torbici, da bi našla telefon in poklicala moža.

Počitnice so minile. Ko so šli otroci spat, se je mama kar naprej zadrževala pri njih. Pokrižala je Nejca, Klaro in Uršo, potem pa se usedla rob Žanove postelje in ga prijela za roko. »Pomoli, nato pa hitro zaspi, da boš šel jutri v šolo spočit.«
»Misliš, da sem se dovolj naučil?« je zaskrbljeno vprašal.
»Veliko, zelo veliko si se učil in tudi naučil!«
»Če mi vi ne bi pomagali, bi kar odnehal,« je odkrito priznal.
»Naredil si, kar si mogel in mi s teboj. Zdaj pa zaspi.« Pokrižala ga je , nato pa sta skupaj prosila Jezusa, da bi v te šolskem letu stal ob strani. Popravila mu je vzglavnik, ga še enkrat pokrižala, mu naročila, naj se priporoči angelu varuhu ter tiho odšla iz sobe.
Žan dolgo ni mogel zaspati. Počitniški dnevi so se mu kar vrteli pred očmi. Sam ni vedel, kdaj se je v njem naselil v njem mir, da so ga objele sanje.

Razposajeno so se pozdravljali. Žan se je razveselil sošolcev in sošolk kot že dolgo ne. Le za hip je pomislil, da bi lahko prišel med neznane otroke.
Učiteljica mu je določila prostor v drugi vrsti. Čeprav je doslej sedel v zadnjih klopeh, se je prav imenitno počutil. Sem in tja je hotel z učiteljičinega obraza razbrati, če ga gleda kaj drugače kot druge, pa ni opazil nič posebnega.
Ko so se naslednji teden pri naravoslovju in tehniki učili, kako se gibljejo živali, je vzela učiteljica učbenik in začela listati po njem. »Naj nekdo prebere, kaj o tem piše na strani 17.« Pogledala je po razredu in se ustavila na Žanu. »Pa nam ti preberi,« je rekla. Čutil je, da ga ni izbrala kar tako. Vsa kri mu udarila v glavo. Pa se je spomnil maminih besed: »Ko boš kaj vprašan, se spomni, kako smo se trudili cele počitnice.« Pogledal je učiteljico, ki se mu je spodbudno nasmehnila, in odprl učbenik. Stisnil je pesti in začel brati. Ni šlo brez napak in zatikanja, vendar se ni ustavil kot lani. Po nekaj vrsticah je malo počakal, da se je umiril, nato pa samozavestno bral naprej. Oddahnil se je, ko je prebral do konca. Učiteljica je rekla samo “dobro” in začela z razlago. Žana je malo presenetilo, da ni ocenila njegovega branja, vesel pa je bil, ker je rekla “dobro”. Na koncu ure se mu je, vsaj tako se mu je zdelo, zadovoljno nasmehnila.
Kadar je bilo vprašanje namenjeno celemu razredu in je znal odgovor, je dvignil roko. Na začetku bolj plašno, potem pa, ko je učiteljica večkrat tudi njega izbrala, da odgovori, je začel dvigati roko bolj samozavestno. Saj je že lani znal kdaj pravilno odgovoriti, toda vedno se je bal, da morda nima popolnoma prav, in je roka obmirovala. Ko pa je nekoč ob nekem vprašanju dvignil roko samo on, se je oglasila Sara: »Gospa učiteljica, kaj je letos z našim Žanom? Čisto se je spremenil in skoraj vse zna.« Sošolci so ji pritrjevali.
Učiteljica Ida je s pogledom premerila razred. Nekaj posebnega je bilo na njenem obrazu. Rekla je: »Vesela sem, da ste to opazili. Žan se je res spremenil. In veste, zakaj? Ker se je cele počitnice učil in njegovi domači z njim. Več zna zaradi vztrajnega dela.«
Žanu je postalo nerodno, da je povesil pogled, potem pa je z zaupanjem pogledal učiteljico.
»Koliko ur na dan ste se učili?« ga je vprašala.
»Ne vem. Veliko. Še ko sva z mamo plavala v morju, me je spraševala poštevanko.«
»No, koliko je sedem krat osem?« ga je vprašala učiteljica
»Šestinpetdeset!« je ustrelil.
»Potem pa res znaš celo poštevanko.«
Žan je komaj čakal, da bo konec pouka in bo odhitel domov. Da vsem in vsakemu posebej pove, kako srečen je in kako jih ima rad.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2017) 3, str. 55

Stopal je po hodniku mimo vrtečih se vrat doma starejših občanov. Za vsakimi vrati druga usoda, druga trpljenja, drugačno gledanje na iztekajoče se življenje. Namenjen je bil do balkona na koncu hodnika, kjer so imeli oskrbovanci organizirano skupino. Od daleč je slišal slabotne glasove starostnikov, ki so peli slovensko narodno pesem. Vse vrste misli so mu šle po glavi. Kaj jim bo povedal, kako bi storil zanje kaj, kar bi jim koristilo, saj zato je bil tam.
Preko javnih del so ga zaposlili kot pomočnika glavne delovne terapevtke. Vedeli so, da dobro igra kitaro in lepo poje, da ima rad starejše ljudi in da rad pomaga drugim. Za majhno plačilo je hodil po sobah, bral starejšim časopise, jih tolažil in se pogovarjal z njimi. Tudi prinesel jim je marsikaj.
Prišel je do konca hodnika na zastekljen balkon, kjer so neprijetne vonjave po domski hrani popustile in kjer so se s pesmijo trudili starostniki. Drobne zgubane ženice so sedele na udobnih stolih, postavljenih v vrsti. Tudi nekaj možakov je bilo tam. Delovna terapevtka je vodila petje, ženice so kar z nekaj veselja prepevale pesem, ki so jo poznale že od mladosti.
Le ena je sedela sama na invalidskem vozičku ob oknu. Ni pela, zmajevala je z glavo in takoj mu je padla v oči. Približal se ji je in sedel na stol poleg nje.
»Zakaj pa ne pojete?« jo je obzirno vprašal.
Ona je odgovorila: »Oh, kako trpim, kako trpim.«
Bil je navajen videti trpljenje in nikoli mu ni bilo vseeno. Prizadelo ga je. Toda na obrazu te ženice ni bilo videti toliko trpljenja kot v njenih besedah. Še jo je ogovoril, ona pa je kar naprej ponavljala: »O, kako trpim, o, kako trpim.«
Kljub temu se mu je zdela razumna, pa je tvegal in ji rekel: »Pa darujte svoje trpljenje v kak dober namen – morda za vaše otroke ali za vaše vnuke.«
Utihnila je in dolgo gledala skozi okno. On se je pridružil tistim, ki so peli, in gledal, kakšne izraze so imeli na obrazih. Zdelo se mu je, da je bilo na obrazu marsikatere ženice več trpljenja kot v tisti, ki jo je gledal skozi okno. Ko je že pozabil nanjo, se je ozrl in glej: ženica se je pridružila pevcem. Obrnila je voziček in začela peti z njimi. Rahel nasmeh, kar zadovoljstvo, je bilo čutiti na njenih ustnicah in njen obraz je kljub gubam žarel v veselju.

TROBIŠ, Smiljan. Ognjišče (2013) 02, str. 23

Med hitenjem po opravkih me je zmotil prijateljičin SMS: »A boš imela čas, da se še pred prazniki dobiva za ‘en kofé’?« Razveselila sem se tega povabila, čeprav sem imela goro nujnih opravkov. Iskreno povedano, se mi je kar fino zdelo, da ob vsem svojem pomembnem delu želi nekaj svojega prostega časa deliti z mano. Sicer je bilo potrebo kar nekaj usklajevanja, saj sva imeli obe precej natrpane urnike, toda naposled se nama je uspelo srečati. Prve besede, ki mi jih je namenila, so bile: »A veš, da se mi prav fino zdi, da si kljub svojemu pomembnemu delu, za katerega vem, ga nimaš malo, vzela čas zame.« Presenetila me je in v smehu sem ji povedala, da sem jaz pomislila popolnoma enako, ko sem dobila njen SMS.
Kasneje sem razmišljala o tem, kako si ljudje razporejamo čas. Na prvo mesto postavimo stvari, ki so nam pomembne. Sledijo manj pomembne stvari in zadnje stvari, za katere pravimo, da nam časa zmanjka. To navadno pomeni, da nam niso tako pomembne – če ne bi jih uvrstili višje in zanje našli čas. Določena vabila na obisk ali druženje sem primorana zavrniti, ker nimam dovolj časa za vse. Ampak, če sem čisto iskrena, navadno zavrnem tiste ljudi, ki mi ne pomenijo prav dosti. Posedanje ob kavi in večno vzdihovanje nad brezupno slabimi razmerami ni nekaj, kar bi me izpolnjevalo, razveselilo in sprostilo. Za takšna srečanja mi navadno ‘zmanjka časa’. Za srečanja z ljudmi, ob katerih se sprostim in nasmejem, pozabim na delo in skrbi, se lahko pogovorim in zaupam ... za takšna srečanja sem pripravljena prilagoditi svoje delo in najti čas.
Ko ljudje rečejo: »Nima časa moliti in iti k maši,« to navadno pomeni, da druge stvari postavijo pred svoj odnos z Bogom. Saj ne rečem, vsakemu se kdaj zgodi, da mu za kaj ali za koga res zmanjka časa. Smo le vpeti v službo in kup obveznosti, ki so povezane z našim obstojem (nihče si ne more privoščiti, da bi mu zmanjkalo časa za plačilo položnic). Ves preostali čas organiziramo glede na to, kaj nam je pomembno. Mati lahko reče: »Nimam časa iti k frizerju, ker moram v šolo na govorilne.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v šolo na govorilne, ker moram iti k frizerju« In kristjan lahko reče: »Nimam časa iti k maši, ker grem v kino.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v kino, ker grem k maši.«
Kako bomo razporedili svoj čas, za koga si ga bomo vzeli in za koga ne – je odvisno od nas.

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 37

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50

»Petintrideset let!« je glasno dejala Eva in toplo pogledala moža. »Kot da je bilo včeraj,« je dejal Dare. Tako rada se spominjata tistega dne. Saj ne vesta prav dobro, ali je bilo oblačno ali je sijalo sonce ali je morda celo malo rosilo. Samo občutek, da stopata skupaj na novo pot, je bil tako mogočen, da je bilo vse drugo manj pomembno.
Spoznala sta se po naključju. Po nekaj tednih sta že vedela, da sta namenjena drug drugemu. V pogovorih brez konca sta vstopala v svet eden drugega, v svet znanega in neznanega, v svet sanj in upanj. Včasih sta se oddaljila in takrat sta spoznala, kako se pogrešata. Začela sta načrtovati skupno pot. Z zaupanjem pa tudi s strahom. Ko sta določila dan poroke, sta globoko v sebi čutila, da sta se zavezala za vse življenje. Začela sta iskati prostor, kjer bi si spletla gnezdo, pa nista našla nič primernega. Po poroki sta se za nekaj mesecev zatekla k staršem, potem pa sta le našla sobico v četrtem nadstropju starega bloka.
Rodila se je Nina, sad njune ljubezni. Popolnoma nov svet se ju je dotaknil. Otroški jok in smeh sta se mešala z Evinim študijem. Ni ji bilo lahko, a je zmagala volja in je diplomirala. Dare pa je našel še kar primerno zaposlitev. Kadar je le mogel, je poklical domov, da je zaslišal njen in Ninin glas.
Sosed nasproti njihovega stanovanja mu je nekoč dejal: »Vi pa prihajate zelo lačni iz službe.«
»Lačen?« se je začudil. »Po čem sklepate?«
»Ker po stopnicah vedno pritečete!« Pomislil je: pa je morda res. Do prvega nadstropja je stopil na vsako stopnico, do drugega je stopal čez dve, zadnji dve nadstropji pa je res pretekel. Vedno je komaj čakal, da vstopi v njihov raj. Pa tega sosedu ni povedal. Verjetno ne bi razumel.
Začeli so graditi. Skoraj brez denarja. Na posojila. Vedno manj časa je ostajalo zanje. Pomembni so postali zidovi, opeka, plošče, železo, zidarji, tesarji ... Le nedelje so ostale njihove, samo njihove. In počitnice. Vsako leto. Kratke, a njihove. Pod šotorom seveda. Za več ni bilo denarja. In vsak drugi dan so si privoščili sladoled.
Ko se jim je pridružil Žiga, so že skoraj hodili drug po drugem, zato so se spomladi, ko se je malo otoplilo, preselili v napol zgrajeno hišo. Kar naenkrat so imeli toliko prostora, da so se izgubljali. Objela jih je nepopisna sreča: bili so na svojem! Čeprav daleč od vsega, kar so imeli do tedaj pred nosom: trgovino, starše, cerkev, prijatelje ...
Na svet je privekalo tretje otroško veselje: mala, drobcena Vida. Zdaj so prava družina, sta si rekla. Ko so se zaprla vhodna vrata, je bil ves svet samo njihov. Pa se jim je začel kmalu vedno bolj izmikati. Postali so potujoča družina: v vrtec, nato v šolo, pa k verouku, na krožke in v glasbeno šolo, na roditeljske sestanke. Predvsem pa služba! Vedno nove in nove obveznosti in vedno dlje sta ostajala zdoma. Od vsega tega sta postajala neskončno utrujena. Pritihotapila so se nesoglasja, prepiri in nato tihi dnevi. Zamorjena obraza sta skrivala pred otroki, pa sta predobro čutila, da jim nič ne uide.
Kadar sta se znala za hip ustaviti, sta vedno znova ugotavljala, da bi drug brez drugega težko vzdržala. Tako dobro se je nasloniti na ramo, za katero misliš, da je močna, in tako lepo se je zateči v svet nežnosti in topline.
V Evini pisarni je pogovor nanesel na njihove zakone. »Mislim,« je modrovala šefica, »da imaš ti najbolj urejen zakon v celem nadstropju.« Eva jo je malo presenečeno pogledala: »Nisva za zgled, za proč vreči pa tudi ne!« Kaj drugega naj reče, si je mislila. Pohvala pa jo je pobožala po duši.
ppp
Leta so tekla. Še sama nista vedela, kdaj je Nina zaključila osnovno šolo. »Kam sedaj?« se je spraševala sama in z njo vsi pri hiši. Ko se je odločila za gimnazijo, so trepetali, če bo sprejeta.
Za njo pa že kmalu Žiga in nato Vida. To so bili težki časi. Tako prijetna so bila leta, ko se jim ni bilo treba odločati. Toda teh je bilo malo.
Srednješolska leta so kar padla mimo njih. Tako sta čutila onadva, otroci so jih zagotovo doživljali popolnoma drugače.
Fakulteta. Izpiti. Uspehi in porazi. In končno diploma. Prva, druga in tretja. In potem še hujša mora: zaposlitev! Pisanje prošenj in zavrnjeni odgovori. Ali še huje: brez odgovora. Niti toliko niso bili vredni, da bi jim povedali, da niso nikjer potrebni. Čez dolgo, dolgo časa je nekega večera Eva sesedla na stol in vsa ponosna dejala: »Danes je našla delo še najina najmlajša.«
Praznovanje obletnice poroke se je zaključilo. Vsi so odšli in hrup se je polegel. »Bolj ali manj sama, a nikoli več sama,« je malo zamišljeno dejala Eva. Dare je prikimal. Vedno nosita svoje tri otroke s seboj, ne glede na to, kje so. Dva sta od doma, Vida načrtuje, da bi ostala doma, a je trenutno z mislimi in srcem daleč od njiju.
Po dolgih letih imata več časa zase. Ne iščeta se več in na novo spoznavata, saj je skoraj vsako dejanje že vnaprej predvidljivo. Potrebujeta le bližino. In Eva bi se sedaj rada še več pogovarjala, a mora vsako besedo skoraj izvleči iz Dareta.
»Moj kar naprej riše tiste načrte in molči,« je potožila znanka.
»Tudi če ni arhitekt, tišči besede vase!« je kar butnilo iz Eve. A ji je bilo malo lažje.
ppp
Z dekletoma je lažje našla skupne trenutke. Morda še najbolj z Vido. Ta jo je, ko je že kar nekaj časa prijateljevala z Bojanom, mimogrede vprašala: »Kako naj vem, če ga imam dovolj rada?«
Eva je nehala brkljati po kuhinji in se usedla poleg nje. »Vidiš, tudi sama sem si postavljala enako vprašanje.« Malo je premislila. »Pa je zadeva zelo enostavna.«
»To lahko rečeš ti sedaj, ko gledaš nazaj.«
»Morda je za tako spoznanje res potrebno nekaj izkušenj,« je pomislila. »Na začetku, ko si zaljubljen, si rišeš ljubljeno osebo v idealni podobi, resničnost pa je malce drugačna. Zaljubljenost mora preiti v ljubezen, odpasti morajo namišljene želje, sicer doživiš razočaranje.«
»Saj to te sprašujem. Ali sva že prerasla zaljubljenost?«
»Kaj pa je bistvo ljubezni?« jo je vprašala mama.
Vida je samo skomignila z rameni.
»Da se počutiš izpolnjenega, če več daješ, kot prejemaš.«
»Potem ga imam zelo rada,« je bilo veselje v njenem glasu, »potem se pa lahko poročiva!«
»Še posebno, če tudi Bojan tako čuti.«
Vida jo je objela, kot že dolgo ne.
ppp
Pred meseci pa ji je podobno vprašanje zastavila Nina. »Mami, ali naj se poročim ali ne?«
»To sprašuješ mene!«
»Koga pa naj. Kaj misliš ti? Saj veš, kakšno je danes mnenje o porokah.«
»Ne vem, kakšen odgovor bi rada slišala,« se je Eva obotavljala. »Povedala ti bom tako, kot iskreno mislim,« je presenetila Nino, ker ji ni odgovorila samo z da ali ne. »Živela si ob nama, naju spremljala, se z nama veselila in naju jezila. Opazovala si naju in videla, kaj je to zakon. To je moj, bolje, najin odgovor. Odločiti se moraš pa sama.«
»Visoke cilje mi postavljaš,« se je zamislila Nina.
»Ne samo visoke,« je Eva preslišala hčerkino pohvalo, »temveč tudi lepe in prijetne, če se le potrudiš in jih vzameš zares.«
Nina je samo prikimala.
»Če jih oba vzameta zares,« se je Eva dopolnila.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016), leto 52, št. 2, str. 24

»Ljubezen gre skozi želodec,« je znan slovenski pregovor, ki še kako drži. Ljubezen, tista opevana in tako mamljiva beseda, ki jo vsak razume na svoj način. Mladi in neučakani dostikrat pravijo, da za ljubezen pač ni ovir, če smo zaljubljeni. Prisluhnimo zgodbi, ki pravi, kako ljubezen gre skozi želodec.
Miha in Nina sta bila sošolca. Obiskovala sta deveti razred osnovne šole. Začel se je mesec maj, bila sta si všeč in med njima se je vnela ljubezen. Nekega dne po pouku je Miha tiho stopil Nini in ji zašepetal na uho: »Bi šla z mano na sladoled?«
Nina ga je začudeno pogledala in zardela do ušes. Špela, njena sošolka, ki ji je bil Miha tudi všeč, je na ves glas zakričala: »Mihec in Ninica pa se imata rada, ha, ha, ha!« »Dovolj te imam!« je dejala Nina, se obrnila in odšla domov.
Miha je poklapan odšel iz šole proti domu, vendar je Nino počakal že pri prvem križišču in prehodu za pešce. Trajalo je kar nekaj časa, da mu je uspelo Nino pregovoriti, da sta šla skupaj na sladoled in premagata grenkobo. Prispela sta do slaščičarne in si kupila vsak svojo kepico sladoleda. Veselo sta ga lizala, toda zgodila se jima je nesreča. Nini je sladoled padel na tla. Pogledala je Miha, ki je svoja, sladoleda polna usta, raztegnil v širok nasmeh. Tedaj pa, joj: kar je bilo prej v njegovih ustih, je bilo v naslednjem trenutku že na njegovi majici. Nekaj časa sta se oba skupaj smejala, potem pa je Nina predlagala, da gresta k njej domov in mu bo ona očistila majico, da pri njem doma ne bo kaj narobe.
Počasi sta šla proti Nininemu domu in Nini je uspelo majico za silo očistiti. Miha se je odpravil domov in v naslednji ulici je srečal Špelo in sošolke. »No, Mihec, kako kaj Ninica in sladoled?« so ga zbadale. »Kaj pa je s tvojo majico, kupljeno v tujini, ali jo je vrabček pokakal?« Miha jim je jezno zabrusil nazaj: »Kokoške neumne, pustite me pri miru in pojdite se domov učit matematiko, saj jutri pišemo še zadnjo kontrolko!« Slabe volje je odšel domov.
Nekaj dni se je ogibal sošolk, tudi Nine. Neka iskrica v srcu pa mu ni dala miru. Vsak dan glasneje je trkala na skrivnostna vrata njegovega srca in nekega dne se je le opogumil in jo na samem ogovoril. Oba sta že skoraj pozabila na pripetljaj s sladoledom. Počasi, a vztrajno, je njuna ljubezen rasla in se krepila. Postala sta nerazdružljiva.
Deveti razred sta uspešno končala in po počitnicah, ki sta jih večinoma preživela skupaj na kolesarjenju in kopanju, sta začela gimnazijo. Kakšna sreča: bila sta sprejeta v isto gimnazijo in se vozila z istim avtobusom.
Nekega dne je Nina povabila domov na kosilo. Odločila se je, da bo skuhala nekaj dobrega. Miha ji je vedno govoril, kako njegova mama dobro kuha. Nini se je zdelo, da to ne more biti pretežko. Tudi njena mama je dobro kuhala. Spomnila se je pregovora, da »jabolko na pade daleč od drevesa« in bila prepričana, da velja to tudi zanjo kot kuharico. A se je Nina nekoliko zmotila: eno je gledati, drugo pa je delati in pripraviti dobro jed.
V soboto dopoldne, ko je ostala sama doma, se je polna pričakovanj veselo odpravila v veliko trgovino, kjer je našla vse potrebno za pripravo dobrega kosila. S polno vrečko dobrot je prikolesarila domov. Malo je že imela v mislih sestavljen jedilnik. Pojavil pa se je problem, kako in kje začeti, ko mame ni doma, saj ni bila preveč vešča v kuhanju. Do sedaj je skuhala le čaj, jajce in še kakšno hrenovko. Tu pa se je njena kuharska izkušnja in umetnost končala. Nekaj minut je v dnevni sobi obsedela na fotelju in razmišljala, kako naj se loti kuhanja. Prešinila jo je odrešilna misel in rekla si je: »Pa saj imam v svoji sobi računalnik in tam je na spletu napisanih in narisanih toliko receptov, da vseh še prebrati ni mogoče!« Kar odneslo jo je gor v svojo sobo, kjer je vklopila računalnik in iz množice vseh receptov izpisala tistega od zadnje nedelje, in nazaj v kuhinjo. Z vso vnemo se je lotila kuhanja po navodilih, ki jih je izpisal tiskalnik. Pristavila je za juho in dala pečenko v pečico. »Tako, pa je delo zaenkrat opravljeno in še lahko za nekaj minut skočim do računalnika in pogledam, kaj je novega na facebooku,« si je rekla. Joj, toliko sporočil jo je čakalo tam, na katera je morala takoj odgovoriti. In začela je pisati odgovore in sporočila. Brezskrbno so ji prsti poplesavali po tipkovnici, ko se ji je zazdelo, da se računalnik spet nekaj pregreva in nejevoljna nekaj zamrmrala nad tem starim mlinčkom iz katerega je pihal vroč zrak z vonjem po zažganem. Že je razmišljala, kako naj pregovori očeta in mamo da ji kupijo kaj boljšega in novejšega. Ko se je ozrla proti vratom in stopnišču, je opazila meglico dima, ki je s seboj prinašala vonj po zažganem.
Poskočila je in zgroženo zakričala: »O Bog, moje kosilo!« V hipu je bila v kuhinji, ki je bila polna dima in vonja po zažganem. Izklopila je štedilnik in odprla okno vključila ventilator. Ko se je nekoliko razkadilo, je šele dojela ves joj. Pečenka je bila vsa zgrbančena in zažgana, v loncu, kjer naj bi bila juha, ni bilo niti kapljice tekočine, ampak le kupček nečesa zažganega, ki bi ga težko prepoznala kot meso.
»Joj, kaj pa sedaj?« je pomislila, a pri vratih je že pozvonilo. Odprla je vrata in pred njo je bil Miha s širokim nasmehom in z rožico v roki, ki pa ga je pozdravil dim in smrad po zažganem ter objokana in nesrečna Nina. Miha jo je začudeno in zaskrbljeno gledal in dejal: »Nina, kaj se je zgodilo, zakaj se tako kadi in smrdi?« S solzami v očeh in z velikim cmokom v ustih je Nina komaj izjecljala, da je to njuno kosilo. Miha je nekaj časa nemo gledal, nato pa tolažeče dejal: »Veš kaj, Nina, ne bodi žalostna. Še dobro, da ni kaj hujšega.« Vstopila sta v stanovanje in oba skupaj pospravila, potem pa na Mihovo prigovarjanje šla na pico v bližnjo picerijo. Pico sta s tekom pojedla, le Nini je tokrat ostal malo večji košček kot običajno.
Hotela sta plačati, natakar je pokimal, a namesto računa jima je prinesel dve porciji sladoleda s prav takšnimi okusi, ki jih je imela Nina najrajši. »Kaj pa je zdaj to?« je presenečeno vprašala Nina. Natakar pa je mirno odgovoril: »To pa sta naročila gospod in gospa tam pri mizi ob oknu, ki sta tudi vse plačala. Menda se poznate.« Nina je sledila natakarjevi roki in pri mizi ob oknu zagledala babico in dedka. »Babi, dedek, kaj pa vidva tukaj?« je zavrisnila Nina in skoraj poletela, za njo pa še Miha. »O, tako torej, naša Ninica postaja Nina,« se je namuznila babi, dedek pa je modro prikimal in dodal: »Naša babi je nameravala za danes speči jabolčni zavitek, pa je bilo nekaj narobe s testom in sva se prišla sem potolažit.« Babi pa se kar ni mogla nagledati Miha in se vsa zatopila v spomine. »Tudi midva z mojim Mihaelom sva se poznala in se rada videla v vajinih letih. Poročila pa sva se nekaj tednov prej, preden je moj Mihael za leto in pol moral k vojakom, tja pod hribe ob Drini. Prvič sva se potem videla po dolgih devetih mesecih ob rojstvu in krstu tvoje mame.«
Zvečer sta se domov vrnila mama in očka. Že na hodniku sta ugotovila, da je z Nikinim kosilom bilo nekaj zelo narobe. Vse pripetljaje okrog kosila je Nina s sklonjeno glavo povedala mami in ob tem obljubila, da se bo začela resno učiti kuhati. Mama ji je rekla: »Veš, Nina, za pravo ljubezen je potrebno več kot le to, da se imata rada. Tudi kuhati je treba znati. Zapomni si: ljubezen gre tudi skozi želodec, saj s praznimi usti in želodcem ni mogoče živeti.« Nina je danes že prava mojstrica v kuhanju. Kdaj pa se le spomni svojega prvega poskusa. Uspešno se je lotila tudi jabolčnega zavitka ter bila deležna babičine in dedkove pohvale. Vsak začetek je težak in vaja dela mojstra.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2016) 02, str. 44

Dolgo sta se pogovarjala po telefonu. Prijateljica mu je tožila, da jo je pustil fant. Namigovala je na progo, ki teče mimo njihove hiše, tam vlak vozi zelo hitro in tam, je rekla, se bo vrgla podenj.
Sam bi moral pomagati svoji mami, že več let ni mogla hoditi, pa se je čutil dolžnega, da ostane pri telefonu in prepriča prijateljico, da je kljub bolečinam in težavam vredno živeti. Tudi njega je nekoč obhajala misel: bolje je umreti, kot pa trpeti kakor jaz.
Njegova sestra invalidka pa mu je ob neki priliki rekla. »Jaz pa rada živim!« Od takrat ni nikoli več rekel, da bi raje umrl kot pa trpel. Od takrat se v urah stiske ozre na razpelo in pomisli na tiste, ki jim je res hudo in preživljajo težke trenutke. Nobena pot ni samo trnova, si misli, in vse mine. Pomislil je koliko modrosti je v njegovi sestri in se skušal spomniti še drugih njenih besed. »Kar je bilo, je bilo, kar je, je, in kar bo, bo.«
Ona se je učila iz življenja, on iz knjig.
Vse to je povedal prijateljici, ko je naslednjič po telefonu grozila samomorom. Tudi to, da je njegova sestra invalidka rekla, vse se uredi. In spoznal je, da je dobro svetoval tudi sebi, ko je svetoval njej.

ARHAR, Vojan. Ognjišče (2015) 02, str. 51

»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
KUMER, Ana, (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 24.