Mrzlo in mokro vreme mi je vzelo veselje do tega, da bi po opravkih švigala s kolesom in tako sem se po dolgem času spet enkrat odpravila na avtobus. Bil je skoraj poln in, ne da bi se sploh ozirala za sedežem, sem se postavila na stojišče ob oknu in se zatopila v svoje misli. Na eni od naslednjih postaj se je nekaj sedežev izpraznilo. Vstopilo je pet srednješolcev in pet starih ljudi, tri gospe in dva gospoda. Srednješolci so vstopili prej in se posedli po izpraznjenih sedežih, gospe in gospodje pa so stali. Nekaj časa sem opazovala ta prizor, potem pa nisem več mogla molčati.
»Fantje, a ne bi vstali, da se lahko starejši usedejo?« sem zinila. Tako je mene moja mami vzgojila in zdelo se mi je prav, da se tudi današnja mladina tega nauči.
Srednješolci so se v zadregi spogledali in drug za drugim vstali. Bilo jim je nerodno. Videlo se je, da niso sedeli iz objestnosti, ampak preprosto sploh niso pomislili …
In potem se je zgodilo nekaj skrajno neumnega!!
Tri gospe in dva gospoda, ki so doslej stali, se niso niti premaknili. Nihče od njih se ni usedel na sedeže, ki so jim jih odstopili srednješolci. Stali so in se z rokami oklepali ročajev praznih sedežev, dokler niso na naslednji postaji vstopili drugi ljudje in sedeže spet zasedli.
Priznam, da sem se počutila zelo bedasto. Hotela sem mlade opomniti, kakšno je pravilno vedenje in starim polepšati dan ali vsaj tistih nekaj minut vožnje na avtobusu. Dosegla sem, da so me mladi čudno gledali, stari pa so bili najverjetneje užaljeni. Šolarji so se iz tega, kar se je zgodilo, lahko naučili, da dejansko ni treba starejšim odstopiti prostora na avtobusu, ker se tako ali tako nihče ne bo usedel.
Kasneje sem razmišljala, zakaj se na poskakujočem in nihajočem mestnem avtobusu nihče ni želel usesti. Edina logična razlaga je: ker nihče ni želel izpasti ‘star’. Naša družba je postala obsedena s sterilnimi izrazi, ki ne bodo nikogar užalili. Ne sme se reči, da je nekdo star, ampak je ‘starejši’. In ne sme se reči, da je nekdo debel, ampak je ‘močnejši’. Otroku, ki moti pouk in se grdo obnaša, se ne sme reči, da je nevzgojen ali celo predrzen, ampak je to ‘problematičen’ otrok. Toda bojim se, da prav ta sterilnost, ki se je poslužujemo, da ne bi nikogar prizadeli, dolgoročno najbolj prizadeva našo družbo in s tem nas same. Če stvari ali stanja ne imenuješ s pravim imenom, jih ne moreš pravilno prepoznati in učinkovito ukrepati. Tako ‘problematičnega’ otroka nihče ne bo vzgojil, ‘močnejšemu’ nihče ne bo pomagal shujšati in ‘starejšemu’ nihče ne bo odstopil sedeža na avtobusu.

SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 28.

Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Med hitenjem po opravkih me je zmotil prijateljičin SMS: »A boš imela čas, da se še pred prazniki dobiva za ‘en kofé’?« Razveselila sem se tega povabila, čeprav sem imela goro nujnih opravkov. Iskreno povedano, se mi je kar fino zdelo, da ob vsem svojem pomembnem delu želi nekaj svojega prostega časa deliti z mano. Sicer je bilo potrebo kar nekaj usklajevanja, saj sva imeli obe precej natrpane urnike, toda naposled se nama je uspelo srečati. Prve besede, ki mi jih je namenila, so bile: »A veš, da se mi prav fino zdi, da si kljub svojemu pomembnemu delu, za katerega vem, ga nimaš malo, vzela čas zame.« Presenetila me je in v smehu sem ji povedala, da sem jaz pomislila popolnoma enako, ko sem dobila njen SMS.
Kasneje sem razmišljala o tem, kako si ljudje razporejamo čas. Na prvo mesto postavimo stvari, ki so nam pomembne. Sledijo manj pomembne stvari in zadnje stvari, za katere pravimo, da nam časa zmanjka. To navadno pomeni, da nam niso tako pomembne – če ne bi jih uvrstili višje in zanje našli čas. Določena vabila na obisk ali druženje sem primorana zavrniti, ker nimam dovolj časa za vse. Ampak, če sem čisto iskrena, navadno zavrnem tiste ljudi, ki mi ne pomenijo prav dosti. Posedanje ob kavi in večno vzdihovanje nad brezupno slabimi razmerami ni nekaj, kar bi me izpolnjevalo, razveselilo in sprostilo. Za takšna srečanja mi navadno ‘zmanjka časa’. Za srečanja z ljudmi, ob katerih se sprostim in nasmejem, pozabim na delo in skrbi, se lahko pogovorim in zaupam ... za takšna srečanja sem pripravljena prilagoditi svoje delo in najti čas.
Ko ljudje rečejo: »Nima časa moliti in iti k maši,« to navadno pomeni, da druge stvari postavijo pred svoj odnos z Bogom. Saj ne rečem, vsakemu se kdaj zgodi, da mu za kaj ali za koga res zmanjka časa. Smo le vpeti v službo in kup obveznosti, ki so povezane z našim obstojem (nihče si ne more privoščiti, da bi mu zmanjkalo časa za plačilo položnic). Ves preostali čas organiziramo glede na to, kaj nam je pomembno. Mati lahko reče: »Nimam časa iti k frizerju, ker moram v šolo na govorilne.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v šolo na govorilne, ker moram iti k frizerju« In kristjan lahko reče: »Nimam časa iti k maši, ker grem v kino.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v kino, ker grem k maši.«
Kako bomo razporedili svoj čas, za koga si ga bomo vzeli in za koga ne – je odvisno od nas.

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 37

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50

»Petintrideset let!« je glasno dejala Eva in toplo pogledala moža. »Kot da je bilo včeraj,« je dejal Dare. Tako rada se spominjata tistega dne. Saj ne vesta prav dobro, ali je bilo oblačno ali je sijalo sonce ali je morda celo malo rosilo. Samo občutek, da stopata skupaj na novo pot, je bil tako mogočen, da je bilo vse drugo manj pomembno.
Spoznala sta se po naključju. Po nekaj tednih sta že vedela, da sta namenjena drug drugemu. V pogovorih brez konca sta vstopala v svet eden drugega, v svet znanega in neznanega, v svet sanj in upanj. Včasih sta se oddaljila in takrat sta spoznala, kako se pogrešata. Začela sta načrtovati skupno pot. Z zaupanjem pa tudi s strahom. Ko sta določila dan poroke, sta globoko v sebi čutila, da sta se zavezala za vse življenje. Začela sta iskati prostor, kjer bi si spletla gnezdo, pa nista našla nič primernega. Po poroki sta se za nekaj mesecev zatekla k staršem, potem pa sta le našla sobico v četrtem nadstropju starega bloka.
Rodila se je Nina, sad njune ljubezni. Popolnoma nov svet se ju je dotaknil. Otroški jok in smeh sta se mešala z Evinim študijem. Ni ji bilo lahko, a je zmagala volja in je diplomirala. Dare pa je našel še kar primerno zaposlitev. Kadar je le mogel, je poklical domov, da je zaslišal njen in Ninin glas.
Sosed nasproti njihovega stanovanja mu je nekoč dejal: »Vi pa prihajate zelo lačni iz službe.«
»Lačen?« se je začudil. »Po čem sklepate?«
»Ker po stopnicah vedno pritečete!« Pomislil je: pa je morda res. Do prvega nadstropja je stopil na vsako stopnico, do drugega je stopal čez dve, zadnji dve nadstropji pa je res pretekel. Vedno je komaj čakal, da vstopi v njihov raj. Pa tega sosedu ni povedal. Verjetno ne bi razumel.
Začeli so graditi. Skoraj brez denarja. Na posojila. Vedno manj časa je ostajalo zanje. Pomembni so postali zidovi, opeka, plošče, železo, zidarji, tesarji ... Le nedelje so ostale njihove, samo njihove. In počitnice. Vsako leto. Kratke, a njihove. Pod šotorom seveda. Za več ni bilo denarja. In vsak drugi dan so si privoščili sladoled.
Ko se jim je pridružil Žiga, so že skoraj hodili drug po drugem, zato so se spomladi, ko se je malo otoplilo, preselili v napol zgrajeno hišo. Kar naenkrat so imeli toliko prostora, da so se izgubljali. Objela jih je nepopisna sreča: bili so na svojem! Čeprav daleč od vsega, kar so imeli do tedaj pred nosom: trgovino, starše, cerkev, prijatelje ...
Na svet je privekalo tretje otroško veselje: mala, drobcena Vida. Zdaj so prava družina, sta si rekla. Ko so se zaprla vhodna vrata, je bil ves svet samo njihov. Pa se jim je začel kmalu vedno bolj izmikati. Postali so potujoča družina: v vrtec, nato v šolo, pa k verouku, na krožke in v glasbeno šolo, na roditeljske sestanke. Predvsem pa služba! Vedno nove in nove obveznosti in vedno dlje sta ostajala zdoma. Od vsega tega sta postajala neskončno utrujena. Pritihotapila so se nesoglasja, prepiri in nato tihi dnevi. Zamorjena obraza sta skrivala pred otroki, pa sta predobro čutila, da jim nič ne uide.
Kadar sta se znala za hip ustaviti, sta vedno znova ugotavljala, da bi drug brez drugega težko vzdržala. Tako dobro se je nasloniti na ramo, za katero misliš, da je močna, in tako lepo se je zateči v svet nežnosti in topline.
V Evini pisarni je pogovor nanesel na njihove zakone. »Mislim,« je modrovala šefica, »da imaš ti najbolj urejen zakon v celem nadstropju.« Eva jo je malo presenečeno pogledala: »Nisva za zgled, za proč vreči pa tudi ne!« Kaj drugega naj reče, si je mislila. Pohvala pa jo je pobožala po duši.
ppp
Leta so tekla. Še sama nista vedela, kdaj je Nina zaključila osnovno šolo. »Kam sedaj?« se je spraševala sama in z njo vsi pri hiši. Ko se je odločila za gimnazijo, so trepetali, če bo sprejeta.
Za njo pa že kmalu Žiga in nato Vida. To so bili težki časi. Tako prijetna so bila leta, ko se jim ni bilo treba odločati. Toda teh je bilo malo.
Srednješolska leta so kar padla mimo njih. Tako sta čutila onadva, otroci so jih zagotovo doživljali popolnoma drugače.
Fakulteta. Izpiti. Uspehi in porazi. In končno diploma. Prva, druga in tretja. In potem še hujša mora: zaposlitev! Pisanje prošenj in zavrnjeni odgovori. Ali še huje: brez odgovora. Niti toliko niso bili vredni, da bi jim povedali, da niso nikjer potrebni. Čez dolgo, dolgo časa je nekega večera Eva sesedla na stol in vsa ponosna dejala: »Danes je našla delo še najina najmlajša.«
Praznovanje obletnice poroke se je zaključilo. Vsi so odšli in hrup se je polegel. »Bolj ali manj sama, a nikoli več sama,« je malo zamišljeno dejala Eva. Dare je prikimal. Vedno nosita svoje tri otroke s seboj, ne glede na to, kje so. Dva sta od doma, Vida načrtuje, da bi ostala doma, a je trenutno z mislimi in srcem daleč od njiju.
Po dolgih letih imata več časa zase. Ne iščeta se več in na novo spoznavata, saj je skoraj vsako dejanje že vnaprej predvidljivo. Potrebujeta le bližino. In Eva bi se sedaj rada še več pogovarjala, a mora vsako besedo skoraj izvleči iz Dareta.
»Moj kar naprej riše tiste načrte in molči,« je potožila znanka.
»Tudi če ni arhitekt, tišči besede vase!« je kar butnilo iz Eve. A ji je bilo malo lažje.
ppp
Z dekletoma je lažje našla skupne trenutke. Morda še najbolj z Vido. Ta jo je, ko je že kar nekaj časa prijateljevala z Bojanom, mimogrede vprašala: »Kako naj vem, če ga imam dovolj rada?«
Eva je nehala brkljati po kuhinji in se usedla poleg nje. »Vidiš, tudi sama sem si postavljala enako vprašanje.« Malo je premislila. »Pa je zadeva zelo enostavna.«
»To lahko rečeš ti sedaj, ko gledaš nazaj.«
»Morda je za tako spoznanje res potrebno nekaj izkušenj,« je pomislila. »Na začetku, ko si zaljubljen, si rišeš ljubljeno osebo v idealni podobi, resničnost pa je malce drugačna. Zaljubljenost mora preiti v ljubezen, odpasti morajo namišljene želje, sicer doživiš razočaranje.«
»Saj to te sprašujem. Ali sva že prerasla zaljubljenost?«
»Kaj pa je bistvo ljubezni?« jo je vprašala mama.
Vida je samo skomignila z rameni.
»Da se počutiš izpolnjenega, če več daješ, kot prejemaš.«
»Potem ga imam zelo rada,« je bilo veselje v njenem glasu, »potem se pa lahko poročiva!«
»Še posebno, če tudi Bojan tako čuti.«
Vida jo je objela, kot že dolgo ne.
ppp
Pred meseci pa ji je podobno vprašanje zastavila Nina. »Mami, ali naj se poročim ali ne?«
»To sprašuješ mene!«
»Koga pa naj. Kaj misliš ti? Saj veš, kakšno je danes mnenje o porokah.«
»Ne vem, kakšen odgovor bi rada slišala,« se je Eva obotavljala. »Povedala ti bom tako, kot iskreno mislim,« je presenetila Nino, ker ji ni odgovorila samo z da ali ne. »Živela si ob nama, naju spremljala, se z nama veselila in naju jezila. Opazovala si naju in videla, kaj je to zakon. To je moj, bolje, najin odgovor. Odločiti se moraš pa sama.«
»Visoke cilje mi postavljaš,« se je zamislila Nina.
»Ne samo visoke,« je Eva preslišala hčerkino pohvalo, »temveč tudi lepe in prijetne, če se le potrudiš in jih vzameš zares.«
Nina je samo prikimala.
»Če jih oba vzameta zares,« se je Eva dopolnila.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016), leto 52, št. 2, str. 24

Dolgo sta se pogovarjala po telefonu. Prijateljica mu je tožila, da jo je pustil fant. Namigovala je na progo, ki teče mimo njihove hiše, tam vlak vozi zelo hitro in tam, je rekla, se bo vrgla podenj.
Sam bi moral pomagati svoji mami, že več let ni mogla hoditi, pa se je čutil dolžnega, da ostane pri telefonu in prepriča prijateljico, da je kljub bolečinam in težavam vredno živeti. Tudi njega je nekoč obhajala misel: bolje je umreti, kot pa trpeti kakor jaz.
Njegova sestra invalidka pa mu je ob neki priliki rekla. »Jaz pa rada živim!« Od takrat ni nikoli več rekel, da bi raje umrl kot pa trpel. Od takrat se v urah stiske ozre na razpelo in pomisli na tiste, ki jim je res hudo in preživljajo težke trenutke. Nobena pot ni samo trnova, si misli, in vse mine. Pomislil je koliko modrosti je v njegovi sestri in se skušal spomniti še drugih njenih besed. »Kar je bilo, je bilo, kar je, je, in kar bo, bo.«
Ona se je učila iz življenja, on iz knjig.
Vse to je povedal prijateljici, ko je naslednjič po telefonu grozila samomorom. Tudi to, da je njegova sestra invalidka rekla, vse se uredi. In spoznal je, da je dobro svetoval tudi sebi, ko je svetoval njej.

ARHAR, Vojan. Ognjišče (2015) 02, str. 51

Žgajnarjev France je bil prav prijeten možakar. Vedno nasmejan, zgovoren, vedno pripravljen pomagati, če ga je kdo prosil, še več, sam je znal videti potrebo in stisko in takoj priskočiti na pomoč. Lahko bi rekli: mož brez napak.
Da, da, ampak vedno ni bil tako brez napak! Imel je čudno navado, da se je ob nedeljah, ko je prišel k maši, ustavil pred cerkvijo in se spustil v pogovor s prijatelji in znanci. Ura je tekla in pogosto se je zgodilo, da je še druge zamotil, da so ostali med nedeljsko mašo zunaj. Ko se je kateri od njih spomnil, da bi morali iti v cerkev, so možje spoznali, da bo maše kmalu konec in da zdaj nima pomena iti v cerkev. Žal se je to dogajalo kar pogosto. Franceta je ob tem sicer pekla vest in tudi dobre sklepe je delal, da se to ne bo več ponovilo – toda dober sklep je lažje narediti kot izpolniti.
Žgajnarjevega soseda so zaradi poletne vročine pokopavali že proti večeru, ko se je sonce nagibalo proti zahodu. France se je seveda udeležil pogreba, toda po svoji navadi kar ni mogel iti v cerkev takoj, ko so pogrebci s krsto prišli do cerkve. Kar nekaj mož se je ustavilo zunaj cerkve in France se jim je pridružil. Beseda je dala besedo – ob pogrebu pa se sploh sreča več starih znancev – in tako se je družba mož z Žgajnarjevim Francetom v sredi kar hitro zapletla v obujanje spominov.
Medtem je duhovnik seveda pristopil k oltarju in pričel sveto mašo za pokojnika. Zahajajoče sonce je svetilo prav vanj in ga slepilo, da ni mogel zbrano maševati. Nekaj časa se je trudil, potem pa je šepetaje naročil ministrantu, naj gre zapret vrata.
Mali ministrant je bil kar ponosen, da mu je župnik poleg ministriranja zaupal še to nalogo. Skoraj tekel je po cerkvi, da bi brž izpolnil župnikovo naročilo. V ministrantski službi je bil še neizkušen, zato je vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, kot so naredili po maši.
Rahel trk vrat, ki jih je ministrant zapiral, je opomnil Franceta, da je vendar prišel k pogrebni maši za svojega soseda in torej mora brž v cerkev. Ločil se je od družbe in stopil do cerkvenih vrat ter jih skušal odpreti. Hotel je neslišno vstopiti v cerkev, da ljudje ne opazili njegove zamude. Toda vrata se niso zganila.
Franceta je zalila rdečica. Ne le zaradi slabe vesti, ampak tudi od sramu. “Kako sem mogel zaradi praznega klepeta tako nespametno zamuditi sveto mašo ob slovesu svojega soseda in prijatelja,” si je očital. “Tega si nikoli ne bom mogel odpustiti!” je z iskrenim obžalovanjem razmišljal France. Poleg tega se bo moral sramovati tudi pred sosedi in pokojnikovimi sorodniki, ki bodo gotovo opazili, da se je pogrebcem pridružil po izhodu sprevoda iz cerkve, ker je med mašo stal zunaj kot nevernik.
Francetovo razmišljanje je šlo še dalje: “Ali niso ta zaklenjena cerkvena vrata zame opomin, da bom takrat, ko bom v krsti, stal pred zaklenjenimi nebeškimi vrati?” Zaradi bolečine v srcu in očitkov vesti je njegovo razmišljanje postajalo vedno resnejše, vedno težje. Ko so pogrebci spuščali v jamo krsto njegovega prijatelja, je kot v prividu v krsti videl samega sebe in gledal, kako skuša odpreti nebeška vrata, pa so zaklenjena …
»Od takrat, od tistega pogreba mojega soseda in prijatelja, ko sem med pogrebno mašo stal pred zaklenjenimi vrati, nisem nikoli, prav nikoli več v svojem življenju med mašo ostal zunaj cerkve, nikoli več nisem zanemaril mašo zaradi klepeta. Ne bi rad ob svoji smrti prestal tako stisko srca kot sem jo prestajal takrat,« mi je pred nedavnim zaupal sivolasi starček Žgajnarjev France.
Da, da, Bog more vse obrniti v dobro, vedno vodi naše korake. Ministrantova napaka, da je v svoji otroški nevednosti cerkvena vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, je bila za mladega Franceta opomin, da se je za vse življenje rešil grde navade.

ŠKUFCA, Angelca, Zaprta vrata (zgodbe), Ognjišče (2021), leto 57, št. 2, str. 76.

Slavkov svet je bila domača hiša, velik vrt, ki se je nadaljeval v sadovnjak, predvsem pa mogočen hrast, ki je stal med njihovo in sosedovo hišo in je otroke vabil pod svojo razkošno krošnjo. Njegov starejši brat in sosedovi otroci so ob mogočnem deblu iz desk in vsega, kar jim je prišlo pod roke, naredili nekakšno domovanje, v katerem so potem prebili ure in ure, saj so se v njem čutili tako prijetno in varno. Vsaka beseda je imela tam čisto drugačen, zaupen zven. In skrili so se v njem, kadar je pripekalo sonce ali kadar je deževalo. Tako prijetno je bilo poslušati pesem dežnih kapelj, ki so padale po pločevinasti strehi.
Sveta izven svoje vasi je komaj kaj poznal, saj so le poredkoma odhajali od doma. Zato se je nekega dne skoraj prestrašil maminega naročila, naj gre v kakšne štiri kilometre oddaljen kraj k mesarju. Starejši brat je šel k prvemu svetemu obhajilu in za to priložnost je bilo treba pripraviti nekoliko slovesnejše kosilo. V tistih časih je bilo meso na mizi le nekajkrat na leto, pa še takrat ga ni bilo prav veliko. Mama mu je pripravila majhen nahrbtnik, vanj dela denarnico in listek, na katerega je napisala, kakšno meso in koliko mesa potrebuje, ter mu naročila, naj ga izroči mesarju.
Čeprav je bila pot dolga, ga ni utrudila, saj je bila vajen pešačenja na njive in na pašnike pa tudi sicer se je cele dneve podil z otroki po vasi. Mama mu je podrobno opisala pot in tudi kako bo prišel do mesarjeve hiše, tako da ni dolgo iskal.
Mesnica je bila prazna. Listek je izročil mesarju, ki se je moral skloniti čez pult, da ga je dosegel. Prebral ga je in preložil nekaj kosov mesa. Na tehtnico je položil šumeč papir, nanj vrgel izbrano meso, pogledal na številčnico, dodal še manjši košček in vse skupaj zavil, da je prijetno zašumelo. Slavko mu je izročil denarnico. Mesar je vzel iz nje denar, sam pri sebi polglasno računal, še enkrat pogledal na tehtnico, nato pa v denarnico stresel nekaj drobiža. Slavko mu je izročil nahrbtnik in mesar je vanj položil zavitek.
Ko je odhajal, je pogledal mesarja in ga lepo pozdravil, kot mu je naročila mama, ter zaprl vrata za seboj.
Pot nazaj se mu je bolj vlekla, saj se je večinoma vzpenjala in nahrbtnik je postajal vedno težji. Doma ga je z olajšanjem odložil in počakal, da je prišla mama. Odvila je zavitek in se začudila: »Mesar se je zmotil! Premalo denarja si imel. Tako dragega mesa nisem naročila! Nazaj boš šel!«
Slavko jo je žalostno pogledal. »Mama, tako zelo sem utrujen,« je zastokal. »Ne muči fanta,« je dejala soseda, ki je bila ravno na obisku. »Naslednji teden sem sama mislila iti po nekaj mesa, pa ga bo Slavko prinesel, pa še vaše bo poračunal.«
Mama se je strinjala, Slavku je odleglo.
Čez dober teden se je zopet odpravljal na pot. »Ta denar izroči mesarju, sicer je pa vse napisano na listku,« je dejala mama in dala v nahrbtnik njihovo denarnico in nato še sosedovo.
Pot se mu je zdela tokrat krajša in lažja, ker jo je že poznal. Mesarju, ki se je zopet sklonil čez pult, je dal najprej denarnico sosede, potem pa še njihovo. Ko jo je odprl, je dolgo in pozorno bral in mimogrede pogledal denar.
»Fant, čigav si pa ti?« ga je vprašal.
Slavko mu je povedal, iz katere vasi prihaja in katera je njihova hiša. Zdelo se mu je, da si ta prijazni stric ne predstavlja prav dobro, od kod prihaja, zato je dodal, da ob njihovi hiši stoji zelo velik hrast.
Mesar ni rekel nič, le nekoliko dlje je trajalo, preden je začel zavijati meso v papir. »To je za vašo sosedo,« je dejal in dal zavitek v nahrbtnik, »to je pa za tvojo mamo. In denar tudi,« je še dejal.
Slavko je prikimal, si oprtal nahrbtnik na rame in previdno zaprl vrata za seboj.
Ko je mama doma odprla nahrbtnik, ji je Slavko povedal mesarjevo naročilo, kot si ga je zapomnil. Mama je previdno odvila svoj zavoj, ga nekaj časa držala v roki in brez besed zrla vanj. Nič ni rekla, le izraz na njenem obrazu se mu zdel nekaj posebnega.
PPP
Šolanje ga je odpeljalo iz domače hiše in ostal je v tujih krajih, vedno pa se je rad vračal domov, ki ga je prevzel njegov brat. Pogosto je stopil tudi k hrastu, da so se vanj vrnili nešteti občutki in spomini. In žal mu je bilo, da je z leti njihovo zavetišče vedno bolj propadalo, zato se je razveselil, ko so ga začeli bratovi otroci obnavljati.
Po mnogih letih je ponovno stopil v tisto mesnico. Ko je zaprl vrata za seboj in zagledal pult, ki ga zdaj ni več gledal od spodaj navzgor, se je od nekod vrnil vanj skoraj pozabljeni stavek: “Fant, čigav si pa ti?” Ko so bile besede izrečene, jih ni razumel. Zdaj pa so ga navdale s ponosom in z veliki spoštovanjem je pomislil na svojo pokojno mamo.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2020), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.