Velik, razkošen avtomobil se je počasi, kot da bi stopal korak za korakom, bližal moji skromni samotni hišici. Le kdo prihaja, nihče od mojih znancev nima takega avtomobila? Morda je kdo zgrešil pot in zato vozi tako počasi, sem se spraševala, ko sem skozi okno opazovala bližajoči se avtomobil.
Ustavil se je in izstopil je lepo urejen moški srednjih let. Nisem ga prepoznala, vendar se mi je zdel znan. Mož je stal in gledal v zaprta vrata. Ali je prišel k meni, ali le potrebuje moj nasvet, vsekakor je prav, da ga sprejmem, sem razmišljala in odprla vrata. Stala sva si nasproti in se gledala. Jaz z začudenjem, on pa z nasmehom domačnosti.
»Ali se kaj poznava?« je z nasmehom vprašal obiskovalec.
»Ja, Marjan!« sem vzkliknila, a sem brž zatrla svoj nasmeh, ker sem se spomnila, da je Marjan pred kratkim izgubil ženo. »Lepo pozdravljen, obenem pa moje sožalje ob težki izgubi, ki te je doletela,« sem rekla zadržano.
»Hvala, kaj hočem, tako je pač, nisem edini, ki mu življenje ni naklonjeno,« je odgovoril.
»Vstopi, da se pogovoriva,« sem ga povabila.
Ko je Marjan vstopil, je najprej pogledal moj pisalni stroj na mizi. »Aha, pišeš,« se je zadovoljno nasmehnil.
»Res veliko pišem. Dopisovanje s prijatelji mi krajša samoto, večkrat pa napišem tudi kaj za objavo v Ognjišču,« sem rekla.
»Vem, Ognjišče prebiram in ob tvojih življenjskih zgodbah mi je žal, da nimam tega daru, da bi izpovedal zgodbo svojega življenja, morda bi z njo komu pomagal, da ne bi zagrešil enakih napak kot jaz,« je zamišljeno, kot da bi govoril samemu sebi, dejal Marjan. Grenko se je nasmehnil in nadaljeval: »Pod skorjo lepega družinskega življenja se skriva marsikaj, kar bi koga lahko obvarovalo razočaranja.«
Nekaj časa sva molčala. Tišina mi je postala mučna, da bi jo prekinila, sem rekla: »Pa meni povej kaj iz svojega življenja, saj mi pogosto zmanjkuje doživetij za moje zgodbe, izmišljevati pa si ne znam niti ne maram.«
Tedaj pa je Marjan kar veselo vzkliknil: »Bi bila res pripravljena napisati zgodbo mojega življenja? Priznam, da je prav to namen mojega obiska. S svojo zablodo v življenju bi rad komu pomagal, ga obvaroval, pogosto razmišljam ob prebiranju Ognjišča, posebno tvojih zgodb.«
»Le govori,« sem mu rekla. »Upam, da boš povedal tudi kaj lepega in spodbudnega.«
Marjan je sklenil roki na mizi, se zastrmel skozi okno in začel: »Ja, začetek moje zgodbe je res lep, prelep. V fantovskih letih sem ljubil Zemljakovo Anico …«
»Kaj, Anico, saj …« sem ga začudeno prekinila.
»Se čudiš, ko si slišala, da sem ljubil Anico, poročil pa sem se s Kapševo Brigito? Pusti me, da ti povem, kako je prišlo do tega,« je skoraj ukazal Marjan.
Sklenila sem, da ga ne bom vem prekinjala in Marjan je nadaljeval: »Da, ljubil sem Anico in najina ljubezen je bila nekaj čudovitega. Tistih nekaj mesecev z Anico je bil najsrečnejši čas v mojem življenju. Najina ljubezen je bila čista! To ji je dajalo poseben čar. Ko sem ji izpovedal svojo ljubezen, me je takoj sprejela, pa tudi takoj mi je povedala, da mora biti najina ljubezen takšna, da bo šla z mano pred oltar v beli obleki in s čisto dušo. Seveda sem ji v svoji sreči to obljubil. Srečo čiste ljubezni je treba doživljati, popisati je ni mogoče. Ta sreča pa je, žal, trajala le pol leta. Ob nekem obisku me je obsedel hudič in zahteval sem od Anice, da mi “dokaže ljubezen”. Bila je tako čista, da me ni takoj razumela. Brutalno sem to zahteval. Tedaj me je začudeno pogledala in rekla, ali se nisva dogovorila, da grem pred oltar bela na duši in telesu? Jaz sem izbruhnil: “Bela, bela, saj gre vsaka bela, pa kdo, misliš, je še tako nor, da čaka do poroke? Bele cunje nič ne pomenijo!” “Če tako misliš,” je izrekla Anica vsa zaprepadena, “potem je med nama konec.” “Pa imej svoje bele cunje, ampak brez mene!” sem še vrgel iz sebe ter odšel proti vratom. Ozrl sem se. Anica je obsedela pri mizi, njene velike oči so plavale v solzah. Ne, ni bilo solz na njenih licih, le oči so plavale v solzah, da je bila Anica še lepša kot kdajkoli prej. Ta njen pogled mi je ostal v srcu vse življenje. Tedaj sem planil skozi vrata, sedel na moped in oddivjal. Še isti večer sem obiskal Brigito in dosegel, kar sem hotel, nisem pa dosegel sreče. Od tedaj sem obiskoval Brigito, ampak to so bili obiski brez sreče, brez ljubezni, le izživljanje. Pogosto sem v svoji duhovni praznini razmišljal, da bi se vrnil k Anici, vendar sem čutil, da me ne bi več sprejela. V to moje razmišljanje je prišla Brigita z novico, da pričakuje otroka. Kaj sedaj?« je Marjan za nekaj trenutkov utihnil, nato pa nadaljeval svojo žalostno pripoved. »Poroka brez ljubezni, brez volje. Pristal sem na poroko, toda vse priprave so šle nekako mimo mene, kot da se mene ne tiče. Ko je Brigita začela pripravljati belo poročno obleko, sem dobesedno podivjal. Nisem si mogel predstavljati, da obleče Brigita nekaj, kar je Anici toliko pomenilo: belina, čistost duše in telesa! Ker se nisem smel izdati, da v mojem srcu še vedno živi ljubezen do Anice, sem moral popustiti tudi glede bele obleke. Potem pa … življenje je teklo v navidez povsem srečnem zakonu. Rodila sta se nama dva otroka. Vztrajal sem v zakonu, da sem se pokoril zaradi svoje nepremišljene strasti. Mirno je teklo vse dotlej, ko je Anica doživela prometno nesrečo. Trepetal sem za njeno življenje in tako sem v tistih urah, ko se je Anica v bolnišnici borila za življenje, v sanjah stal ob njeni postelji in ji zagotavljal svojo ljubezen. V teh sanjah sem glasno govoril in tako je Brigita, moja zakonita žena, spoznala, da v svojem srcu še vedno hranim ljubezen do druge. Tako sem se nehote izdal in Brigita je ponorela v svoji ljubosumnosti. Odtlej ob njej nisem več imel mirne ure. Dejansko ji nisem bil nikoli nezvest, toda Brigita mi je vedno očitala nezvestobo. Potem je Brigita zbolela. Četudi sem ji še tako skrbno stregel, mi je vedno očitala, da je zbolela zato, ker sem ji uničil zdravje s svojo nezvestobo. Zdaj je vsega konec. Brigita je odšla s sveta, ne da bi mi odpustila. Ostal sem sam, brez sreče v življenju, žrtev svoje mladostne zablode. Glej, ob prihodu si mi izrekla sožalje, ki ga res zaslužim, vendar ne zaradi izgube žene, temveč zaradi svojega zavoženega življenja,« je Marjan zamišljeno zaključil svojo pripoved.
Dolgo sva molčala.
»Si pač z Anico nista bila usojena,« sem rekla, da bi pretrgala molk.
»Ne, ne verjamem v usodo, človek je svoje sreče ali nesreče kovač. S takšnim nepremišljenim dejanjem, kot je bilo moje, si lahko vse uničiš. Zgodbo svojega zavoženega življenja sem ti povedal zato, da jo zapišeš. Rad bi mlade obvaroval pred zablodo, ki se mi je bridko maščevala,« je še dostavil Marjan.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 46-47.

Prvi zimski dnevi so bili tako kratki, da se je včasih zdelo, kot da sta ostala le še jutro in večer, dneva vmes pa skoraj ni bilo. Po Treh kraljih pa se je kmalu obrnilo na bolje. Sončeva pot se je podaljšala, nad obronki Jelovice so se medli sončni žarki pokazali po zasneženem smrekovju vsak dan prej in vsak dan kasneje tudi izginili. Imeli so že toliko moči, da so se ledene rože na oknih začele taliti. Svet se je začel obračati proti svetlobi.
Zadnje zimske večere smo imeli doma še vedno zapolnjene z delom. Opravki, taki in drugačni, so tekli od Treh kraljev do svetega Antona in Svečnice, vse do pusta. Vse se je dogajalo tako, kot že dolgo vrsto let, mirno in po nekem ustaljenem redu. Ko je bila pospravljena turščica v skrinje in fižol v košare, so začeli k hiši prihajati drug za drugim naši mali obrtniki. Prva je prišla k hiši Mina, šivilja. Pravili smo ji kar teta. Bila je res neka naša daljna sorodnica, nikoli na nisem bila povsem prepričana, ali smo Mino res rabili. Prav tako dobro je znala šivati tudi naša mama. Vendar...
Mina je živela v vasici blizu Bleda v majhni hiši z majhnimi okni in nizkimi vrati, da si se moral skloniti, če si hotel vstopiti. Hišica je bila dovolj velika le za Mino, ki je bila zelo majhne rasti. Imela je kratke noge in majhen život, vsa njena pojava je bila pojava otroka, tudi mil in prijazen obraz je bil tak. Po Mino je šel oče z vozom, če so bile poti zasnežene, pa s sanmi. Mina je k nam pripeljala s seboj tudi šivalni stroj. V cekarju je prinesla debele volnene nogavice, črn predpasnik in presto za mene. Med vsem tistim je imela tudi črno mašno knjižico, v kateri je imela spravljeno obledelo podobico in sliko z birme. Tisto sliko mi je vsakič z veseljem pokazala.
Mina je poleti svojo hiško okrasila z rožami, da se je komaj videla iz bujnega zelenja in cvetja. Pozimi pa ji je snega včasih nasulo do oken in Mina je, vsa v strahu, de na bi ostala sama tam v snegu, rada šla kam šivat. Tako je pozimi priromala k nam. Vsaj za štirinajst dni. Dobro se je kuhalo takrat, mama je vedno kaj sladkega spekla in Minin šivalni stroj je veselo in enakomerno drdral v hiši. Z mamo sta tu pa tam celo kaj skupaj zapeli.
Mina je vsakič mami sešila nekaj predpasnikov, naredila je nekaj srajc očetu, pokrpala je vse, kar je bilo še kaj vredno, in meni je vsak večer povedala eno svojih zgodb. Tam, kjer je Mina živela, nedaleč od Blejskega jezera, jih je krožilo obilo. Poslušala sem jo odprtih oči in ust in potovala z njo po gradovih in po širnem svetu, vsak dan drugam.
Po njenem odhodu je v hiši ostalo nekaj dni tiho, pretiho. Z mamo sva zvijali volno s štren v klopčiče toliko dni, da so me že bolela ramena in roke. Ko je mama začela plesti, sem jaz na drugi strani peči lahko brala dolgo v noč.
Konec januarja je vzel obrt v roke oče. Popravil je lesene vile in grabljam je vstavil zobe, ki smo jih polomili jeseni, ko smo grabili listje na našem lazu. Tam je bilo veliko korenin, gost bukov gozd pa bogato obdarjen z listjem. Iz šupe v lazu smo listje vozili domov pozimi. Ko je oče popravil svoje orodje, je na vrata že trkal pletar Kozma, ki je pletel košare in jerbase. Delal je tudi doma. Svojo robo je spomladi prodajal. Delal je tudi okrogle cajnice, primerne za velikonočni žegen. Kozma je bil pravi umetnik svoje obrti! Iz turščične slame je znal splesti okrogle peharje in ovalne pohlebnice, peharčke za vzhajanje kruha, pletel je predpražnike, copate iz slame in celo punčke! Koruzne punčke je delal tako iznajdljivo, da so bile kakor žive. Imela sem eno: mama ji je našila dva gumbka za oči, naredila ji je laske iz rjave volne in plav predpasniček.
Kozma je bil že star, njegove roke so bile zgarane, prsti so mu bili zatekli in rdeči od mraza. Protjem, ki ga je rezal ob Savi, sredi zime že, je namakal v vodi in brodil po tistem, da je vedel, kdaj je to godno za obdelavo. »Protje se dolgo kali! Trmasto je, a ko se omehča, me uboga,« je pravil. In z neko posebno ljubeznijo je vlekel iz škafa dolgo šibje, ga ostrgal s posebnim nožičem. da je postalo bledo rumeno, in ga naložil na kupčke h pručki, na kateri je sedel. Kozma je opletal tudi flaškone, v katere je oče spomladi nalival žganje, ko ga je kuhal. »Zakaj pa mora biti Kozma pri vas doma? Košare bi lahko pletel tudi pri sebi,« so spraševala ženske našo mamo. »Doma mu moraš še kuhati, pa še opereš mu gotovo kaj, pri vas se najdlje drži! Včasih kar cel mesec...« »Naj se pogreje  in kaj toplega poje. Nič dobrega ni staremu človeku, če nima tople hrane. Zavoljo tistih nekaj cunj, ki mu jih operem, me pa tudi ne bo konec,« je odgovarjala mama. »Bomo že.« Hiša je dosti velika, v kamri tako nobeden ne spi, dela mu pa tudi ne bo zmanjkalo.«
Pa je Kozma pletel, ves mesec je bil pri nas. Bilo je veselo tisti čas, ker je bil Kozma družaben človek. Bil je skromen, malo je jedel, tudi pil ni toliko, kot sem slišala, da pije. Nekoč je naredil iz protja tudi ptičjo hišico. Rumeno sijoča je visela že prvi dan na zasneženi jablani, ptice so dolgo ogledovale tisto čudo, nazadnje pa začele plezati po nji.
Kozma je bil res mojster, večeri z njim pa so bili kratki in zanimivi. »Ko sem bil na fronti v Galiciji...« je ponavadi začenjal svoje neverjetne pripovedi. O svojih vojaških časih je rad govoril, tisto mene ni zanimalo, zanimale pa so me dežele, ki jih je videl, in vse je tako slikovito opisoval.
Čisto na koncu že, malo je bilo še šibja namočenega v škafu, se je neki večer, takoj po večerji obrnil k meni: »Tako, zdaj si pa ti na vrsti! Zadnja košarica bo tvoja. Tako ti bom naredil, da jo boš imela še dolgo za spomin!« Sedel je in začel plesti. Z neko posebno zavzetostjo. Sedla sem na pručko nasproti njemu in gledala njegove roke, kako so spretno delale. Kozma je jemal vejico za vejico iz vode v škafu zraven, mrmral si je neko pesem in ob tem mu je bil obraz zamaknjen v delo, da ga dolgo ni dvignil. Tanke vejice je držal kar med zobmi, vlekel je s prsti prepleteno protje sem in tja in zategoval. Začel je v majhnem krogu - kakor da bi pletel ptičje gnezdo je zgledalo najprej, potem pa se je širilo, postajalo je vedno širše in višje. V zgornji dve vrsti je vpletel nekaj temno rdečih šib posebnega protja, ki je raslo samo na visoki, strmi skali, moleči kot previs nad reko Savo. Za tisto skalo sem vedela, gor so lezli fantje, ko so nabirali bršljan ali vršelec, kakor smo mu pravili mi. Temno zeleni bršljan s črnimi jagodami se je vpletal v velikonočno boganico. Pod tisto skalo je raslo tudi bodljikavo brinje. Vmes, med enim in drugim, pa protje. Temno zeleno z rdečkastim lesom. In prav to redko in skrbno nabrano protje je Kozma zdaj vpletal v zgornji del moje košarice. Kozma je postajal z leti bolj počasen in neokreten, zato je redko še upal splezati na tisto skalo. Zavedla sem se, v kakšno nevarnost se je podal, da je nabral tiste pisane vejice za mojo košaro. In ponosna sem bila na to. Med gladko bledo rdeče vejice je Kozma vpletel še nekaj živo rumenega meklina, tako smo pravili protju, ki smo ga uporabljali tudi za špile. Košarica je postajala tako lepa in pisana, da mi je kar sapo jemalo. Ko mi jo je na koncu podal, sem jo prijela z obema rokama, stisnila sem jo k sebi in se zazibala z njo sem in tja. Glasno sem vzkliknila: »Hvala, hvala!« in stekla ven.
Naslednji dan smo že pri zajtrku vsi molčali. Kozma je nadrobil črn kruh v mleko, se sklonil in molče zajemal. Ko je pojedel, je nastavil žlico in popil še zadnje kaplje mleka. Pokrižal se je, odrinil skodelico in žlico od sebe in pogledal okoli mize. Vsakega posebej. Ko je šel z očmi od enega do drugega, je sklonil glavo, prekrižal roki na mizi pred seboj in prišel z besedo na dan. »Zdaj pa moram naprej,« je rekel zamolklo. »Kar sem mislil, sem naredil.« »Kam boš pa šel?« sem vzkliknila in se zagledala vanj. Najprej vanj, potem pa v mamo. »Ne hodi še, saj še ni konec zime.« »Kozma, nič se ti ne mudi. Res je še mraz,« je rekla mama in z očetom sva ji prikimala. »Bom že... K sestri bom šel za en čas. Bogdan bi tudi rad imel ptičnico, tako, kot sem jo naredil vam,« je rekel in pokazal na našo zunaj. »Prav tako mu bom naredil.« Bogdan je bil njegov nečak. Bil je mojih let, pravi ponos družine, velike družine. Imel je dobre ocene v šole pa še delal je rad. Tako doma niso vedeli, kaj naj. Za šolanje niso imeli denarja, za delo doma pa je bilo že drugih dovolj.
Takoj ko je Kozma pospravil svoje orodje v dve veliki vreči in vse tisto, kar mu je mama oprala, v nahrbtnik, se je začel nemirno obračati proti oknu, kdaj bo zagledal Bogdana s konjem in vozom. Sneg je bil za vprego sani že premehak. »Nekaj ti moram dati za boglonaj. Namučil si se,« je rekel oče in tiščal v Kozma oguljen dvajsetak. »Ne, Filip, ne bom vzel,« je odvrnil Kozma in odrinil njegovo roko. »Tako dobro se še nisem imel. Jedel sem in pil in spal kot grof. Tisto, kar sem naredil, sem pa z velikim veseljem. Verjemi!« »Ampak to ni prav!« je rekla še mama.« »Kar sem rekel, sem rekel! Ne bom vzel denarja. Vem, kako težko ga je zaslužiti z golcarijo. Nočem! Punci kaj kupi...« Oče je povesil roko, jaz sem Kozmi hvaležno pokimala in molčala.
Ko se je na dvorišču prikazal Bogdan z vozom s konjem, je Kozma stopil ven in odvlekel svoji dve vreči za sabo. Za njim je odkorakal še oče z njegovim nahrbtnikom. Bogdan je poskočil z voza, vrgel je bič in obe Kozmovi vreči na lojtrnik, oče je na tisto položil še oguljen, zelen nahrbtnik. »Tako, pa je,« je rekel Kozma in tlesknil z rokami. »Saj se še kaj vidimo. Če bo Bog dal...« Sedel je na voz k suhljatemu, črnemu fantu. Ta je že s težavo krotil spočitega konja v ojnicah, Počil je z bičem in pognal. Kmalu sta se s Kozmom skrila za ovinek in čudno hudo mi je bilo pri srcu. Kot da je odhajal od hiše moj najboljši prijatelj. Stopila sem do praga in pomendrala z nogami po tleh. »Sneg se že tali... Kmalu bo pomlad. S pomladjo pa bo prišla Velika noč!« »No, pa imaš novo košarico za žegen,« je rekla mama, ko sem stopila v toplo kuhinjo, kot da je uganila moje misli. »Imam jo,« sem rekla navdušeno. »Res je lepa!«
Tisto zimo je bil Kozma zadnjikrat pri nas. Kmalu po tistem je zbolel in nisem ga več videla. Tudi Bogdana ne. Fant je šel v šolo in od tam k železnici. Dolgo je oboževal vlake, tako dolgo, da so ga odpeljali v svet, od koder se ni več vrnil.
Vse košare in jerbase, peharje in pohlebnice smo še dolgo rabili. Dokler smo bili v stari hiši. V novo pa sem prinesla s sabo le košarico, dokler se ji ni gornji rob razcefral in raztrgal. »Zakaj ne vržeš takih reči stran, saj nikomur več ne služijo,« so rekli otroci in obračali v rokah polomljeni ročaj. »Danes košarico za žegen lahko dobiš kjer hočeš. Vseh barv in velikosti jih imajo!« »Vem, toda tale... Tale je zame nekaj posebnega...« Čudno me pogledajo in nič ne rečejo. Tudi sama vem, da so te stare reči že kdaj neuporabne. Kdo pa ima še danes doma pohlebnice za peko kruha? Toliko vrst ga je naprodaj. In kje je še pred vrati iz turščične slame pleten predpražnik? Je dovolj plastičnih in drugih iz vseh mogočih ščetin naprodaj. V novem, modernem svetu tega ni treba pri hiši. In še marsičesa drugega ne...
Pa je zato res življenje toliko lepše in boljše? Nimam odgovora...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 2, str. 105-107.

S strahom in čudno tesnobo v srcu je pričakovala sveti večer. Namesto da bi se veselila praznika Jezusovega rojstva, se je počutila nesrečno in neizmerno žalostno. Že nekaj dni je pekla in pospravljala po hiši. Takoj ko je prišla iz službe, se je lotila dela, da bi družini pripravila čim lepše praznovanje, a strah pred tem čudovitim večerom ji je vedno bolj polnil srce.
“Bo tudi letos tako, kot je bilo lani?” se je spraševala.
Lani jo je Boštjan, sedaj že njen mož, prav na sveti večer prvič pripeljal domov, da pove svojim trem otrokom, da se bosta poročila. In to prav na ta večer! Tega ne bi smela storiti, s tem sta napravila največjo napako. Tega sta se zavedla šele, ko je bilo že prepozno. Vse življenje se bo z grenkobo spominjala tistih trenutkov. To je bil najbolj žalosten božič v njenem življenju.
Boštjan je bil že dve leti vdovec. Žena mu je umrla za rakom in ga pustila s tremi nedoletnimi otroki. Takrat, ko so izgubili ljubljeno mamo, je Lovro imel šestnajst let, Mateja dvanajst, Polonci pa je bilo komaj pet let. Videl je, da tako ne gre naprej: dom potrebuje gospodinjo, otroci pa žensko, ki bo do njih ljubeča. Da bi jim nadomestila mater, ne, tega jim ne more nihče, tega se je dobro zavedal. Sam ni zmogel vsega. Delal je v dveh izmenah in tako so bili otroci vsak drugi teden cele večere sami – tako ni šlo naprej.
Z Andrejo sta se poznala vse življenje. Bila sta iz istega kraja, da pa bi bila kdaj v mladosti par, ni nobeden od njiju niti pomislil. On si je kmalu ustvaril družino. Svojo Minko je spoznal na gasilskih vajah v sosednji vasi. Zaljubila sta se in se poročila. Povezovalo ju je mnogo stvari: tudi ona je bila gasilka, oba sta rada hodila v hribe, ona je delala v isti tovarni kot računovodkinja in oba sta imela zelo rada ples. Pričela sta skupaj hoditi k folklori, bilo jima je res lepo, dokler nista posegli vmes bolezen in smrt. In družinske sreče je bilo v hipu konec.
Drugačno življenje pa je imela ona, Andreja. Odkar je za silo odrasla, je skrbela za bolehne starše. Njo sta dobila, ko sta bila oba že čez štirideset. “Zgodil se je čudež,” sta večkrat ponavljala in svoji edinki posvečala vso svojo ljubezen. Tako je ob skrbi zanju kar pozabila nase. “Moram jima vrniti, ko sta tako lepo skrbela zame,” si je vedno govorila in niti pomislila ni, da bi si ustvarila družino. Ko je od zdravnika zvedela, da verjetno nikoli ne bo mogla imeti otrok, je opustila še zadnjo misel na poroko. Izučila se je za kuharico in dolga leta kuhala v osnovni šoli, doma pa je skrbela za skromno domačijo in za starše. Prvi se je pred nekaj leti od tega sveta poslovil oče, kakšno leto za njim pa še mama. In ostala je sama.
Z Boštjanom sta se nekajkrat srečala pred šolo, ko je prišel iskat svojo najmlajšo, in tako so se pričele tkati neke vezi. Ne, to ni bila zaljubljenost, ampak všeč sta si bila. Ko mu je povedala, da ne more imeti otrok, je upal, da bo vzljubila njegove tri. Njej ni bilo prijetno ob misli, da bi bila na stara leta sama. Vedela je, da je Boštjan dober človek in da ji bo z njim lepo, pa sta postala par. »Po novem letu se bova poročila, da boš lahko prišla k nam,« ji je rekel, »še prej pa morava povedati otrokom.«
Ko je prišla na sveti večer v hišo, da se pogovorijo, se je vse sesulo kot hišica iz kart. Sedli za mizo k večerji. Ko je oče spregovoril, so otroci obnemeli. Potem pa je izbruhnilo. »Mi ne rabimo nikogar, smo lahko sami, naše mame ni več, druge pa nočemo!« je prvi položil žlico na mizo Lovro. »Mačehe pa že nočem, da nas bo tepla, kot piše v knjigah,« je šlo na jok Mateji. Mala Polonca pa je zajokala: »Svojo mamico hočem!« in se stisnila k starejši sestri. Potem so vsi trije vstali in zapustili kuhinjo. Jedi se ni nihče dotaknil, tudi onadva ne. Potem so prišli, oblečeni za polnočnico.
»Se bodo že unesli, boš videla,« jo je skušal tolažiti. »Ne, mene ne bodo nikoli sprejeli, preveč slabega se je vedno govorilo o mačehah. Jaz bi jih imela zelo rada,« je rekla žalostno.
Potem so se vsak zase odpeljali k polnočnici: otroci z očetom, ona pa sama s svojim avtom. Bilo je prvič, da ni stopila na kor k pevcem, kjer je tako rada prepevala. Stisnila se je v kot in celo mašo prejokala. Tri starejše ženice so jo začudeno gledale in ji prišepetavale: »Kar jokaj, solze so najboljše zdravilo za ranjeno dušo, me že vemo.« Na božič ni šla nikamor.
Po kosilu je prišel Boštjan in celo popoldne sta premlevala, kako naprej. »Veš, božič je praznik družine in sinoči so otroci še posebej pogrešali mamo. Vsako leto so skupaj pripravljali praznovanje, letos pa sem se vrinila jaz, ko še niso bili pripravljeni,« je razglabljala. »Res sva ga polomila,« je priznal Boštjan, »in kar nekaj časa bo trajalo, da bova to popravila.«
Poroko sta prestavila na pomlad, do takrat pa ni več zahajala k njim domov. Le kuhala je zanje pri sebi, da jim je Boštjan vozil domov in se mu ni bilo treba ukvarjati še s kuhanjem. Precej je sicer že pomagala Mateja, vsemu pa le ni bila kos. Tudi likala jim je ona. Drugače pa so se izogibali drug drugemu. Če so se srečali pred šolo ali pred cerkvijo, so se vljudno pozdravili in to je bilo tudi vse.
Aprila sta se na tiho poročila. Odpeljali so se z Boštjanovim bratom in ženo, ki sta ju ves čas podpirala in spodbujala, v Piran in tam preživeli en res lep dan. Otroci so odklonili, da bi šli z njimi, čeprav so zelo radi hodili na morje. »Je še premrzlo za kopanje,« sta rekla starejša dva in pri tem je ostalo.
Potem se je preselila k njim in življenje je teklo dalje. Otroci je niso odklanjali, sprejeli pa tudi ne. Vedno so do nje držali neko razdaljo. Sami so pospravljali sobe, Mateja Lovrovo in svojo, v kateri je zraven nje spala tudi mala Polonca. Ona jim je samo pripravila posteljnino, v njihove prostore pa ni vstopila, tudi takrat ne, ko jih ni bilo doma. Ni se ji zdelo pošteno, da bi izrabljala njihovo odsotnost.
Le nekega večera je vstopila v sobo deklet in hotela pokrižati Polonco. Ta jo je prijela za roko in zašepetala: »Saj se znam sama.« »Vem, a bi te rada tudi jaz,« je rekla skoraj plaho. »Ne, ti je že ne boš križala!« je od računalnika skočila Mateja. »Samo mami nas je lahko, ti pa ne boš nikoli naša mami, nikoli!« Globoko ranjena je zapustila sobo. Kadar sta bili z malo sami, je ves čas čebljala, se pogovarjala z njo in ji bila ves čas za petami, ko pa sta bila zraven starejša dva, je bila tiho. Ti njuni skupni trenutki so bili zanjo nepopisno lepi in tako srečna je bila.
Pa se je odločila. Nekaj dni pred božičem je vsem trem napisala lepo pismo in ga dala v roke Mateji: »Prosim, da to moje pismo preberete skupaj.« V njem je napisala, kako rada jih ima. Sama ne mora imeti svojih otrok, pa je zato postala žena očeta, ki ima nje, da bi jim bila mama. Odprla jim je svoje srce in opisala svoje življenje prej, ko je bila še sama, in zdaj, ko živi z njimi in je kljub zadovoljstvu zelo zelo žalostna, ker je ne sprejmejo.
Že naslednji dan so po šoli vsi trije prišli k njej v kuhinjo in malce v zadregi vprašali: »Ali ti lahko pomagamo?« »Seveda, le pridite!« se je nasmehnila in jim že delila predpasnike. V hipu je nastal živžav, vsi trije so govorili drug čez drugega, pol peciva in piškotov so prežgali, ker tudi ona od samega veselja ni bila dovolj pozorna. Ostala je previdna: »Ne smem se jim preveč približati, da se spet ne zaprejo kot školjke,« si je dopovedovala. Med delom mame ni omenjal nihče, le enkrat je Mateja pripomnila, da je take piškote najraje pekla tudi mama. Naslednje dni so ostajali dlje pri njej v kuhinj, še vedno pa so bili ‘na varnostni razdalji’. “Morda pa je moje pismo vendarle padlo na rodovitna tla,” je pomislila na najboljše.
Prišel je božični večer. Sedli so k večerji. Oče je, kot vedno, pomolil, otroci pa kar niso prijeli za žlice, dregali so drug drugega in si nekaj prišepetavali. Onadva sta jih samo gledala in molčala. “Ali bodo šli od mize takoj, ko bodo pojedli, ali pa se bomo nocoj mogli pobotati,” se je spraševala.
Tedaj so vsi trije vstali in Mateja je spregovorila: »Oprosti, Andreja, za vse, kar smo ti v teh mesecih hudega storili. Žal nam je za vse solze, ki si jih potočila zaradi nas. Zdaj vemo, da nas imaš zelo rada, in obljubljamo ti, da bo odslej drugače.«
Ponudila ji je roko, ona pa je planila okrog mize in vse tri stisnila k sebi. Od sreče je zajokala in zajokali so tudi vsi trije otroci ter se še bolj stisnili k njej. Kako so ves ta čas pogrešali nežno roko, ki bo jih božala, kako so pogrešali nekoga, h kateremu bi se zatekli po nasvet in tolažbo, s katerim bi delili veselje ob uspehih. Prezgodaj so izgubili mater, ona pa je bila trdno odločena, da jo bo skušala vsaj malo nadomestiti. Vse to jim je povedala v pismu, jim ponudila svoje srce, svoj materinski objem. Zaupali so ji, ker so čutili, da misli iskreno. Zato so na ta sveti večer prisrčno objeti v znamenje, da hočejo popraviti zamujeno. “Škoda, da jim nisem pisma napisala že prej,” je pomislila, “a je že Bog hotel, da gremo vsi skozi to preizkušnjo.”
»Ali ti lahko rečem mama?« je spregovorila Polonca. »Tako hudo mi je, ko nimam komu reči te lepe besede.« Vanjo je bilo uprtih dvoje prosečih oči, v katerih so se lesketale solze. »Seveda, vedno lahko, vesela bom. Tvoja prava mama je v nebesih, jaz jo samo nadomeščam,« se je skušala pošaliti. »Vem, vem,« je rekla mala, »vseeno pa ti bom od danes naprej vedno rekla mama.« Prižela jo je k sebi na prsi. Drobno telesce se je privilo k njej in od ugodja rahlo zadrhtelo. V tem trenutku se je zaobljubila, da bo storila vse, da te drage otroke ostreči s svojo materinsko ljubeznijo.
Tako iz srca še nikoli ni pela pri polnočnici, h kateri so šli skupaj, saj je čutila, da se zanjo pričenja novo, lepše življenje.

KUMER, Anica, (zgodbe), Ognjišče (2020) 1, str. 30-31.

Rahlo upognjena s svetlo naglavno ruto, ki si jo od časa do časa pomakne na čelo, da je med delom ne bi slepilo sonce, stopa previdno po strmini. Čeprav se počasi in težko premika po vinogradu, je obrezovanje trt njeno najljubše delo.
A da bi jo videli, kako se razživi, če se kdo ustavi na poti zgoraj in se zaplete z njo v pogovor. Takrat ne pozabi povedati, kako je srečna, ker ji Bog daje zdravje, da še lahko skrbi za svoj vinograd in domačijo. Pa saj ji ne bi bilo več potrebno, lahko bi šla h kateremu od svoji otrok. Toda kako bi brez rožic na oknih, ki jih zalije že navsezgodaj, brez svojega vrta, ki mu nameni vsaj kako uro na dan, kako bi brez kokošk? In na vprašanje, ali nič ne potrebuje ali pogreša družbe, se prijazno nasmehne in pove, da jo pravzaprav moti ves tisti živžav, ki pride k njej ob koncu tedna. Da, lepo ji je na tem hribu, v tem miru. In živahen pogled ji hvaležno zaobjame bližnja polja in gozdove ter se ustavi na oddaljenem kopastem Boču. Pri tem ji obraz zažari v posebni sreči, da se ji gube na licih porazgubijo, zelenkasta barva oči pa se zlije skupaj z barvo rastlinja. In mimoidoči se ne more načuditi, od kod toliko vedrine in optimizma pri dvainosemdesetih letih. A lahko si je sam odgovoril, če ni preslišal pozdrava: »Bog daj srečo!«
S temi besedami je naša mama blagoslovila vsako srečanje.

LR (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78-80.

Previdno in s počasnimi koraki je stopala po dvorišču v strahu, da ji ne bi spodrsnilo, saj je v rokah nosila toplo povito dete, da je kukal ven samo nosek. Oči so bile zaprte, saj je dete sladko spalo.
Pred njo sta hodila snaha in sin, ki sta na vse tri svete večere blagoslavljala dom - kropila in pokadila. Sin je imel v rokah posodo z žerjavico, na katero je nalomil vejice od butarice cvetne nedelje, snaha pa lonček z blagoslovljeno vodo in vejico pušpana, s katero je kropila. Letos prvič, kajti za lanske božične praznike je še ni bilo. Šele po njih sta se poročila, pred tremi meseci pa se je rodila punčka, mala Valentina, ki jo je zdaj ona imela v naročju.
»Mama, pridi kropit!« sta zvečer vstopila v njeno hiško, ki je služila za preužitek že več rodov. Bila je blizu družinske hiše in vanjo se je umaknila, ko je prišla k hiši snaha.
»Da bosta imela mir in da bosta zaživela po svoje,« je rekla. Pa tudi sama je potrebovala trenutke zase. Kar utrujena je že bila od vseh teh let, ko je bila gospodinja pri hiši. »Saj bom pomagala, ko me bosta rabila,« je dodala, ko je šla na svoje.
In tako so začeli živeti vsak zase, a hkrati skupaj v miru in slogi. Mir, samo mir si je želela za stare dni.
»Ne, jaz ne bom kropila, sedaj boš ti,« je odklonila lonček z blagoslovljeno vodo, ki ga ji je ponujala snaha.
»No, zmenita se,« je začudeno gledal sin. »Saj je vedno kropila stara mama, dokler je še lahko hodila,« je bil začuden.
»Ne, to mesto pripada v naših krajih gospodinji, in to si zdaj ti,« je rekla snahi.
»Tudi ti si bila gospodinja, pa je kropila babica,« ni šlo v glavo sinu. »Meni je vseeno ... samo da ne boš žalostna.«
»Nič ne bom žalostna,« se ji je zatresel glas. »Bila pa sem zelo žalostna, ko sem, kot zdaj ti, Sonja, prišla k hiši in sem vzela kropilnik, pa je brž stopila k meni tašča, mi ga vzela iz rok in rekla trdo: To je pa moje delo! Še vedno sem pri hiši jaz glavna in tudi bom, dokler bom živa ta čast pripada meni! Tak je bil pri hiši moj začetek. Meni ni šlo za nobeno čast, pač pa za običaj, ki je bil v teh naših krajih. Zadrževala sem solze, bila sem silno žalostna in ponižana. In tako je bilo vsa leta, dokler ni obležala in umrla. Vsa leta mi je dajala vedeti, da naj samo tiho delam in ne silim v ospredje. Nikoli me ni sprejela. Ni me marala, zanjo sem bila mestna frajla. Bila sem učiteljica, te službe si nisem pustila vzeti in sem delala do pokojnine in sicer ob vsem delu na kmetiji. Zdaj lahko živim od svojega denarja in ne bom vama v breme. Je pa res: moja tašča je bila zelo pridna in skrbna. Vse tri najine otroke je čuvala, ko sem bila v službi, in tudi v njihovo vzgojo se ni vtikala. Čeprav me ni imela rada, sem jo spoštovala. Ko je obnemogla, sem ji stregla. Ko je čutila, da odhaja, sva se zbližali, žal veliko let prepozno.
Čeprav sem bila vsa leta odrinjena, sem jo imela po svoje rada. Če bi pa vedela, da je zaradi tega, ker je zelo zgodaj izgubila mamo, imela nesrečno otroštvo in je bila zato na zunaj zelo trda, bi jo drugače razumela. Naredila sem zaobljubo: če dobim snaho, bom do nje drugačna. Zato naj ti bo ta lepi običaj svetega večera v veselje in znamenje, da si pri nas zelo zaželena, in čutim, da nama bo lepo.«
Objela je snaho in hvaležno stegnila roke, ko ji je pomolila malo štručko, in jo pritisnila na srce.
»Vi mi zaupate blagoslovljeno vodo, jaz pa vam dete,« se je nasmehnila snaha. Radostno so stopali okrog poslopij in z molitvijo blagoslavljali domačijo.
Bila je jasna, zvezdnata, ledena noč, a mraza ni čutil nihče. Bilo jim je toplo pri srcu. Čutili so, da s tem blagoslovom postajajo srečna, povezana družina.

A. Kumer, Zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 83.

Pozvonila sem in že sva si padli v objem. Široko nasmejana je Nadja pokazala na veliko rdečo luč nad vrati. »Danes jo bo Darko odstranil, je ne potrebujem več,« je povedala in me prisrčno povabila v stanovanje. Tista luč je utripala, če je kdo pozvonil pri vratih. Če pa je zvonil telefon, je v prostorih stanovanja utripala modra luč. Nadja namreč dolga leta ni popolnoma nič slišala.
Božični prazniki so tu in, kot vsako leto, sem sklenila obiskati sorodnike in prijatelje. Nočem zapravljati predprazničnih dni z nakupi in pospravljanjem stanovanja. To je čas mirnih trenutkov srečanja z Bogom v molitvi, za obisk cerkve, za pogovor z družinskimi člani. Veseli me postavljanje jaslic in priprava prazničnih dobrot, ker pri tam sodeluje vsa družina. Komaj čakam na srečanje s Tonetom, ki je pred kratkim prišel iz bolnišnice. Še posebej pa se veselim srečanja s prijateljico Nadjo. Nadja je zlata duša. Poznam jo že več kot trideset let in dobro mi je znana njena življenjska zgodba.
Kot otrok je v četrtem letu prebolela klopov meningitis in kronično vnetje srednjega ušesa. Oglušela je na obe ušesi. Hoteli so ji pomagati z operacijo, ki pa ni uspela. S sluhom je izgubljala tudi govor. Obiskovala je posebno osnovno šolo, kjer so jo učili govoriti. Naučili so jo branja z ust. Takrat še niso poznali znakovnega jezika – jezika s kretnjami. Bila je bistra deklica. Ko je dobila slušni aparat za eno uho, se je izboljšal tudi govor. Do drugega letnika poklicne šole je uporabljala ta aparat. Potem je dobila zaušesni aparat. Sluh pa se je slabšal, Vrstile so se močne vrtoglavice z bruhanjem, težave z ravnotežjem, bolečine. Slušni živec je odmrl, aparat ni več pomagal.
Svetovali so ji ponovno operacijo – za polžev vsadek, kar je bilo še novost ne medicinskem področju. »Veš, takoj sem se odločila,« mi je takrat rekla Nadja. »Izgubiti nimam kaj, lahko pa pridobim ogromno. Tako si želim slišati! Pripravljena sem na bolečine. Vem, da bo dolgo trajalo ...« Zahtevno operacijo je dobro prestala, nekaj dni je okrevala v bolnišnici, en mesec je bila doma. Ko se je rana zacelila, so ji nastavili še zunanji del aparata. Šele zdaj se je začelo, kar je pričakovala. Šlo je počasi, a na težave je računala. »Ne moreš pričakovati, da boš takoj slišal in si potem razočaran. Petinštirideset let nisem slišala in je razumljivo, da moram vztrajati z aparatom, čeprav je žaganje s cvilečo žago, brušenje, še tako nemogoče.« Vztrajala je v vajah, uho se je počasi privajalo. Nadja je bila ponosna nase in mi nanjo.
Ko sva sedeli ob kavici, mi je razlagala: »Zdaj slišim, česar nikoli nisem slišala: žgolenje ptic, šumenje listja v krošnjah dreves. Slišim mijavkanje muce, lajanje psa, veliko novega. Nekaterih zvokov še ne razločim in tedaj vprašam moža, otroka ali koga drugega, in si zapomnim.«
Mene dobro razume, saj sva se doslej sporazumevali preko ustnic, v tem je prava mojstrica. Toda slišati je nekaj čisto drugega »Zdaj slišim tudi tvoj glas,« mi je rekla. »Slišim Darka in otroke. Srečna sem. Lahko poslušam radio, na televiziji razumem poročila, oglase, vreme. Telefon pa je zame še vedno problem. Pa se bom tudi tega privadila. Vedno manj si pomagam z branjem z ustnic. Nimam več vrtoglavic, sem umirjena, sproščena. Saj vidiš.« Široko se je nasmejala, kot se zna le ona, in meni je bilo toplo pri srcu.
Tedaj je zajokal dojenček v sosednji sobi. Nadja je vstala, dvignila otroka in ga, zibaje v naročju, prinesla k meni.
»Glej, to je naš Tobija. Si slišala, da je zajokal?« Prikimala sem. »Jaz tudi,« je rekla smeje. »V svetu tišine sem najbolj pogrešala jok in smeh svojih otrok, ko sta bila še dojenčka. To bom nadoknadila zdaj z vnuki. A ne, Tobija?« je nežni stisnila k sebi otroka svoje hčerke Tamare. Tobija je veselo zacmokal z usti in se trudil po svoje spregovoriti. S prstkom je kazal na jaslice v kotu sobe. Nadja ga je odnesla tja in mu začela pripovedovati zgodbo božične noči.
Prisluhnila sem miru bližajočega se večera, v katerega so vstopili zvonovi iz bližnje cerkve.
»Tudi zvonove slišim,« je povedala Nadja. Spogledali sva se, se nasmehnili. Potem sva se pokrižali in zmolili Angel Gospodov. Darko je že odstranil rdečo žarnico nad vhodom in pridružil se nama je v molitvi.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2013) 01, str. 50

Če bi preiskali vse gozdove pod gorami, bi morda še našli tisto votlino, v kateri je živel sveti Anton puščavnik. Prav tak je bil, kot ga vidimo na starih podobah: z dolgo sivo brado, s črno kapuco na glavi in s temno puščavniško haljo odet. Božje ptice so mu nosile hrano, gozd mu je podarjal jagode in studenec ga je napajal. In v srcu svete samote je bil bolj vesel kot poprej sredi bogastva in hrupnega sveta. Le pastirji in kmetje, ki so prihajali po nasvete in se mu priporočali v molitev, so zašli do njega, a divje živali so ga venomer obiskovale. In Anton je rekel: »Hvaljen, Gospod, ki si ustvaril tako čudovito naravo...«
Tako je bilo vse dotlej, ko se je hudič spomnil, da bi iztrgal Bogu sveto dušo njegovega samotarja. Rekel je: »Prikazal mu bom vse lepote velikega sveta, obudil mu bom spomin na domačijo in na osamelo sestro; naveličal se bo samote ter se izgubil v življenju.« In poslal mu je hude sanje in težke spomine, da je Anton trepetal po vsem telesu ter mu je moral sam Bog pomagati, da je vzdržal. In spet si je rekel hudič: »Sam pojdem do njega in izpremenil se bom v zlat vrč, poln sladkega vina.« Ko je puščavnik drugi dan stopil iz votline, je na skali, ki mu je služila za mizo, stal prelep vrč in rdeče vino se je lesketalo v njem. Tedaj je zavpil Anton: »Nečisti, kdo ti je dovolil prevzeti podobo dobrega vina, ki se spreminja v sveto kri našega Odrešenika?« Prijel je vrč in ga razbil in vino, ki se je razlilo po tleh, je vzplamenelo in zlato se je spremenilo v oglje.
Toda vrag še ni bil premagan. »Spremenil se bom v lepo žensko,« je dejal. »Tej se ne bo mogel upreti.« In priplesal je k Antonu kot mlado, lepo dekle z biserno ogrlico in svilnatim pasom. Toda svetnik ga je oplazil z bičem. »Kdo ti je dovolil oskruniti podobo človeškega telesa, ki je bivališče Svetega Duha?« Hudič pa se je zvil kakor kača in lepo dekle je izginilo, le dim je ostal za njo.
Zdaj je bil vrag v veliki zadregi. »Spremenil se bom v svinjo,« je dejal. »Venomer mu bom hropel ob nogah, ne bo me mogel odgnati ne z bičem ne s križem. Vsak korak mu bom zalezoval... Vso okolico mu bom zasmradil.« In sredi noči je zaslišal Anton kruljenje pred votlino in črn rilec z rdečimi očmi je molel iz teme. »Kdo, zavrženi, ti je dovolil spremeniti se v podobo božje živali, ki ni z ničemer zaslužila takega ponižanja, da bi bila podoba tvoje gnusobe?« »Saj je najgrša med živalmi in nečista po Mojzesovi postavi,« je odgovoril hudič. »Da,« je odvrnil Anton, »toda odkar je Jezus dejal, da omadežuje človeka tisto, kar je v srcu, ne pa, kar gre skozi usta, so vse živali, tudi nečiste, odrešene sramote.« Pa je vprašal hudič: »No, no, pozabil si, da mi je sam Kristus dovolil, da sem se v geraški deželi naselil v svinje...«
Ne, zdaj si ubogi svetnik ni vedel več pomagati. Rekel je le: »Če mi je res Bog dopustil to skušnjavo, pa bodi po božji volji.« In pokleknil je ter molil in zvonček na križu pred votlino je kar sam zazvonil.
»Uboge živalce božje,« je rekel, »ki morate trpeti to sramoto, da je sam hudi duh zlorabil vašo podobo, odpustite mi. Jaz nisem kriv. Toda obljubljam vam, prašički, ve zavaljene mastne kroglice, kadar boste bolne  in se bo vaš gospodar obrnil do mene s prošnjo, prav gotovo vas bom ozdravil... Bodite blagoslovljene vse živali, ki vas je Bog ustvaril v svoji slavo in ljudem v pomoč!«
CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 1, str. 52.

Sedeli so za mizo, vsi, cela družina se je zbrala, da skupaj proslavijo praznik Jezusovega rojstva. Na čelu je sedel oče, poleg njega najstarejša hčerka Mojca, ki je pestovala dvoletno Marjetko, zraven nje njen mož, dvojčka Peter in Pavel ter šolarka Ema, ob njej pa babica Ivanka. Ko so odmolili pred prazničnim kosilom, se jim je pridružila še mati Irena z najmlajšo, komaj nekaj dni staro Jernejo. Šele pred dvema dnevoma sta prišli iz porodnišnice in obe sta bili še malo slabotni, toda za tako velik praznik sta se hoteli vsaj pri kosilu pridružiti družini. Vsi so se ljubeče ozrli na mamo in malo in začutili so, da tako lepega božiča še niso imeli, čeprav so vedno lepo praznovali. Kot da je to dete prineslo v hišo poseben blagoslov.
Oče Tone je pobožno gledal ženo in otroka in zdela se mu je kot sama nebeška Mati, ko je vsa srečna stiskala k sebi drobceno štručko. Babica Ivanka je stegnila roko in pokrižala malo na čelu. Potem se je zazrla v hčerine oči. Njuna pogleda sta za hip obstala – obe sta čutili, kaj mislita, in čez hčerin obraz je hušknila senca. V zadregi je povesila oči, potem pa še tesneje stisnila dete k sebi, kot da bi se bala, da bi jo izgubila, kot da se bo zdaj zdaj zbudila iz sanj, saj še vedno ni povsem dojela, da je po štiriindvajsetih letih ponovno mati. In spomnila se je tistega dne pred sedmimi meseci, ko je prišla domov od ginekologa. Bili sta sami z mamo, mož je bil v službi, najstarejša hči je s svojim možem živela pri njegovih starših, drugi trije otroci pa so bili v šoli.
»Noseča sem!« se je zgrudila na kavč in so ji napolnile solze. Mamo je njena izjava za hip zmedla, a se je hitro zbrala in mirno rekla: »O, kako lepo! Pa bo spet veselje pri hiši!«
»Mama, a se ti hecaš z mano?« je poskočila hči. »Jaz pri mojih letih, štiriinštirideset jih že imam, moja Mojca ima že otroka, babica sem že, pa naj bom ponovno mati? Saj se mi bodo vsi smejali,« je tarnala Irena in hodila sem ter tja po kuhinji.
»Ja in kaj potem, če se kdo smeje? Najbrž bo malo takih ali pa nobeden, se boš mar ozirala na ljudi?« jo je mirila mati.
»Ne, ne bom rodila tega otroka,« je izdavila. »Naredila bom splav.«
»Kaj si rekla zdaj, nesrečnica?« je planila mati kvišku.
»Ja, prav ste slišali, pa tudi zdravnik mi je dejal, da je nosečnost v mojih letih že rizična,« se ni vdala hči.
»In kaj boš rekla možu?« jo je vprašala mati.
»Nič, saj še ne ve, kako je z mano,« je bila že malce zmedena.
»In ti boš to pred njim skrila, mu lagala? Ne, tega ne stori, do smrti ti bo ležal na duši ta greh in tvoja vest ne bo nikoli več mirna,« je rekla mati in jo povabila k sebi.
»Zdaj pa me pozorno poslušaj, draga hčerka, a obljubi mi, da bo to ostalo med nama, toda moram ti to povedati. Večkrat si me vpraševala, zakaj si sama, brez bratov in sester, pa se ti nisem upala povedati resnice. Hotela sem ti, pa sem odlašala, ker se čutim preveč kriva pred tabo. Nisem pa hotela tega nesti v grob. Zdaj, ko si na taki poti, ti povem. Bilo ti je dobro leto, komaj se je iztekel moj porodniški dopust, ko sem spet zanosila. Vsa obupana sem se zatekla k svoji šefinji, ki pa me je hladno zavrnila: “Kaj mislite, da boste kar naprej rojevali in ostajali doma, pa neprespani hodili na delo pa nabirali bolniške, ko bodo otroci zboleli. Ne, jaz takih delavk ne potrebujem, lahko dobim take brez otrok – v vrsti čakajo na delo. Izberite: služba ali otroci!” Potem mi je obrnila hrbet in odkorakala iz pisarne. Stala sem tam vsa nemočna, z enim velikim vprašanjem: kaj sedaj? Kot mesečna sem nekaj dni tavala okrog, vsa neprespana hodila v službo in se odločala. V tistem trenutku sem videla edino odrešitev, da naredim splav. Imela sem tebe, oče je malo pred tem ostal brez dela – delal je na črno, pa ga je ta delodajalec odpustil in šel v tujino. Zato je bila moja plača edini dohodek naše revne družine. Bila sem tako obupana, da nisem videla izhoda. Očetu sem rekla, da grem zaradi službe na neke preglede, mu pustila tebe v varstvo za en dan in šla. Zdravnik mi je sicer odsvetoval, a ko sme mu razložila, v kakšni stiski sem, je privolil. Šele ko je bilo vsega konec, se je oglasila moja vest ... Bog ne daj, da bi tudi ti občutila tisto, kar sem jaz takrat. Bila sem prazna, kot da sem brez duše, prazna in ponižana. Na srce mi je legel greh: bila sem morilka, ja, umorila sem človeka, tisto drobceno bitje, ki je komaj pričelo rasti v meni, želelo je živeti, jaz pa nisem hotela ... In kot bi se vse zarotilo proti meni, je mož že čez en mesec dobil dobro plačano delo. Če bi to vedela, ne bi splavila. Sama bi vzela delovno knjižico iz rok šefinje, ki me ni razumela, morda tudi zato ne, ker sama nikoli ni hotela imeti otrok zaradi linije in svobode, kot je rada poudarjala. In tako sem živela naprej s tem grehom in čakala, čakala, da se v meni ponovno oglasi drobceno življenje. A sem čakala zaman. Nikoli več nisem mogla biti mati in ti si ostala sama, edinka. Tvojemu očetu sem povedala šele ko je zbolel. Tako silno žalostno me je gledal, poln nemih očitkov, da sem pokleknila predenj in ga prosila odpuščanja. “Jaz ti odpuščam, saj sama nosiš težo greha, a Bog ti je naložil to pokoro, da ga boš nosila do smrti.” In res, moja vest ne bo nikoli čista. Zato premisli te moje besede in ne stori tega, kar sem storila jaz.«
Irena jo je molče poslušala, potem pa svojo mamo objela. »Mama, odločila sem se: rodila bom tega otroka. Nikoli ne bom pozabila, kako pogumna si, da si mi zaupala svojo težko skrivnost. Hvaležna sem ti, neizmerno hvaležna.« Potem sta obe tiho zajokali.
Koliko veselja je bilo v družini vse te mesece, ko so pričakovali rojstvo. Vsi vprek so tekmovali, kdo bo bolj pomagal mami. Ko je Irena možu položila malo v naročje, mu je zaupala, kaj je mislila storiti. Ni marala, da ob tej sreči, ki jo je občutila ob rojstvu tega otroka, leži nekaj na njeni duši. On je od veselja zaril obraz v belo blazino, na kateri je počivala hčerka. Hvaležen je bil svoji tašči, da s svojo odkrito besedo preprečila nekaj tako hudega. In danes, na božič, praznik rojstva Božjega Otroka, so ob novem življenju še bolj živo občutili, kako srečna družina so.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 01, str. 32