Francoski publicist Jean Pasqualini, sin francoskega očeta in kitajske matere, je preživel sedem let v nekem delovnem taborišču na Kitajskem skupaj s kitajskim katoliškim redovnikom trapistom, ki mu je bilo ime Hsia. Samo zato, ker je bil duhovnik, je bil obsojen na “dvajset let prevzgoje z delom”. Bil je slaboten, vendar je junaško delal in prenašal celo težja bremena kot mlajši in močnejši taboriščniki. “Kdo mu pomaga?” so se spraševali sotrpini. “Bog,” so odgovarjali sami. “Kadar Jang (poveljnik taborišča) ne gleda, stopi Bog z nebes in nosi breme namesto starega Hsia.”
Ta redovnik je bil prijet potem ko so vojaki njegov samostan požgali in vse redovnike pobili. »Ne bi ostal pri življenju, če bi Bog ne imel z menoj posebnih načrtov,« je povedal Jeanu, o katerem je zvedel, da je poleg njega edini katoličan v taborišču. Rad bi se z njim pogovarjal o Bogu, rad bi molil z njim, toda če bi poveljnik to zvedel, bi dal oba ustreliti.
Za božič je stari Hsia nagovoril Jeana, da sta med odmorom odšla v vodni jarek. Jean je stražaril, Hsia je maševal.
»V naslednjih trenutkih sem prestal tisoč smrtnih strahov,« je povedal Jean. »V vsakem zavijanju vetra sem slišal kričanje stražarjev. Nenadoma pa me je obšlo nekaj čudovitega, nekaj, kar je bilo močnejše od strahu, in vleklo me je proti jarku. Kar sem videl tam, je bilo tako silno, da sem po štirih letih prvič pozabil na krutega Janga in na jetništvo in se spomnil vere v nekaj, kar je več kot samo ostati pri življenju. Tam spodaj v izsušenem jarku je pater Hsia daroval mašo. Njegova cerkev je bila pusta severnokitajska ravan, njegov oltar zmrznjen kupček zemlje. Namesto mašne obleke je nosil obrabljeno jetniško uniformo, za kelih mu je služila obtolčena emajlirana skodelica. Iz nekaj grozdnih jagod, ki jih je skrbno hranil ves čas, je iztisnil nekaj vinu podobnega, iz prgišča pšeničnih zrn, ki jih je bil skrivaj vzel ob žetvi, je pripravil nekakšno temno pogačo – hostijo. Na Hsijevem oltarju ni bilo sveče, namesto te je ob gričku – oltarju gorel majhen ogenj. Zavijanje severnega vetra, je bila glasba in zdelo se mi je, da trepetajoči plamen nosi starčevo molitev naravnost v nebo in jo veter raznaša na vse štiri strani neba.
Naenkrat sem zahrepenel, da bi s Hsijem delil njegovo silno vero. Nikjer na svetu, sem pomislil, ne more biti tako pretresljive maše, niti v najlepši katedrali sveta. Od tega občutka pretresen sem na njegov pozdrav Dominus vobiscum zapel odgovor Et cum spiritu tuo. Hsia ni bil videti presenečen; ohrabrujoče mi je prikimal in zapel: Ite, missa est! In že skoraj pozabljeni besedi Deo gratias! sta mi kar sami privreli z ustnic. Maša je bila končana. “Upam, da bo Gospod razumel, da ga nočemo žaliti in bo to ubogo mašo sprejel,” je rekel Hsia.
Nisem mogel govoriti. Njegov strah – ne pred tem, da bi ga ustrelili, ampak pred tem, da ne bi žalil Boga, mi je jasno pokazal, kar mi je hotel stari duhovnik v teh mesecih, kar sva se poznala, povedati: samo preživeti, samo borba za goli obstanek, kot se zanj bori tudi žival in vse živo, za človeka ni dovolj. Človek potrebuje nekaj višjega, za kar živi, potrebuje vero.
In rekel sem: “Bog bo že razumel, o tem sem prepričan, pater Hsia!”«
»Hvala ti, Jean. Bog naj te vedno varuje!«
In prvič v štirih letih sem trdno verjel, da me bo Bog res varoval.

Ognjišče (2021) 1, str. 25.

Utrujeno je osel stopal za gospodarjem, ki je od časa do časa potegnil za povodec ali ga udaril s palico, kamor je pač padlo. Od celodnevne hoje v krogu se je oslu zdelo, da se vse okoli njega še vedno vrti. Ko je zavohal prijetni vonj domačega bivališča, je pospešil korak , da ga je gospodar komaj dohajal. Tam mu je vrgel pred noge nekaj šopov sena. Počasi je žvečil, da je večerja trajala dlje. Najraje bi vse pojedel, pa je vedel, da mora dobro polovico pustiti za vola. »Morda je že med potjo našel kaj za pod zob,« je pomislil in naredil še dva ali tri grižljaje. Čakal je in čakal, vola pa od nikoder. »Uf, zopet bo prišel domov utrujen in siten,« je pomislil in se že vnaprej bal srečanja.
Šele ko se je trdno zmračilo, je gospodarjev sin prignal vola, ki se je sam od sebe postavil poleg osla in začel počasi žvečiti seno. »Skoraj vse si mi pojedel!« je zagodrnjal, ko je pospravil zadnji grižljaj.
»Gospodar danes ni bil ravno radodaren,« se je izgovarjal osel in bilo mu je žal vsak bilke, ki jo je pojedel proti koncu.
Dolgo sta molčala. Tudi sicer se nista veliko pogovarjala, ampak raje mlela vsak svoje misli. »Kam so te pa danes vlekli?« je končno vprašal osel, da je presekal molk.
»Ne sprašuj. Od ranega jutra do neznosne vročine sem oral. Njivo, kjer je več kamenja kot zemlje. Vlekel sem tisti plug, ki se je venomer zatikal. Tebi je lahko, ki samo hodiš ob nekem drogcu.«
»Ob nekem drogcu!« mu je vpadel v besedo osel. »Tisti drogec, tisti drog, poganja cel mlin za žito z mlinskim kamnom, ki je veliiik in teeežak, ne pa majhen kot tisti tvoji kamenčki na njivi, in venomer korakam v krogu, da se mi od jutra do večera vrti v glavi. Še ponoči, ko zatisnem oči, se mi ves svet premika sem in tja, da se zjutraj zbudim bolj utrujen kot zvečer, ko ležem.«
»Samo jokaš in stokaš! Kaj pa naj jaz rečem? Ko sem zoral tisto neskončno njivo, so me vpregli v voz in moral ga vleči skoraj na konec sveta.«
»Tudi ti samo jamraš,« mu osel ni ostal dolžan. Utihnila sta in sta utrujeno stala drug poleg drugega.
»Nekdo prihaja!« je zastrigel osel z ušesi. »To niso gospodarjevi koraki.« Tudi vol je prisluhnil, pa je že vnaprej vedel, da s svojimi starimi ušesi ne bo ničesar ujel. Iz teme se je počasi izluščila postava visokega moškega. »Menda gre v najino domovanje!« je zaskrbelo osla. Možak je vstopil, visoko dvignil svetilko, si na hitro ogledal votlino, nato pa s hitrimi koraki odšel.
Vrnil se je z ženo, ki se je opirala na njegovo ramo. »Marija,« je dejal, »glej, v tem kotu ti bom pripravil prav udoben prostor.« Žena je samo prikimala in se usedla na rob kamnitih jasli.
»Tukaj mislita ostati!« je zastokal osel. »In prav danes, ko sem tako utrujen,« je zabrundal vol.
Šele tedaj sta ju tujca opazila. »Glej, Jožef, družbo imava!« je dejala Marija. Jožef ju je prijazno pobožal. »Bo vsaj bolj toplo,« je rekel in začel po tleh nabirati slamo. »Vem, da si lačen,« je z utrujenim glasom rekla Marija in začela iskati po malhi. »Cel dan nisi nič poštenega pojedel.«
»Marija, bolj misliš name kot nase,« je odvrnil. »Glej, ležišče je pripravljeno. Spočiti se moraš.«
»Mislim, da nocoj ne bo počitka,« je dejala in oba sta utihnila.
»Si kaj razumel, o čem se pogovarjata?« je vprašal osel. »Nista iz naših krajev in ju težko razumem. Mislim, da sta govorila nekaj o hrani,« je dejal vol. »Pa nista nič jedla. Kar počivat sta šla,« je ugotavljal osel. »Tudi meni se od utrujenosti pošteno dremlje,« je dejal vol in se zleknil na tla. Prav kmalu se mu je pridružil osel.
Sredi noči ju je zbudil otroški jok.
»Prijatelj vol, zbudi se! Menda sem slišal otroški jok,« se je oglasil osel. »Saj ni nikjer nobenega otroka,« je zaspano odvrnil vol. »Odkod pa naj bi prišel otroški jok?« se je spraševal osel. »Če si res slišal jok, se je otrok pač rodil!« mu je razlagal vol. »Kako? Kar rodil se je in zdaj tukaj joka?« ni mogel razumeti osel. »Ti si še mlad in nič ne razumeš,« je modro dejal vol.
V tišini, ki je nastala, je bilo slišati le pojemajoči otroški jok in nežno šepetanje Marije in Jožefa. Čez malo časa je Jožef vstal in novorojeno dete, zavito v tanko odejo, položil v jasli. Objeta sta nato tujca zrla v speče dete in se tiho pogovarjala.
»Ali jim ni lepo?« je bil ganjen osel. »Tudi jaz sem zdaj boljše volje,« je zabrundal vol.
»Joj, kaj pa je to?« je vzkliknil osel. »Nebo tam na levi strani se nekam čudno sveti. Morda bo nevihta,« je ugibal.
Nebo je še nekaj časa žarelo, nato pa je nazaj potemnelo, da je osla in vola začel zmagovati spanec. Osla, ki ni mogel trdno zaspati, ker se je svet v njegovi glavi še vedno vrtel, je pritegnilo oddaljeno govorjenje. »Ali slišiš?« je začel buditi vola. »Nič ne slišim!« je bil vol slabe volje. »Veter prinaša glasove s pastirskih poljan. Slišim govorjenje ljudi in meketanje ovac,« ni odnehal osel. »Sanja se ti,« ga je zavrnil vol, ki bi rad mirno spal. »Glasovi prihajajo vse bližje,« je vztrajal osel. »Le kaj bi to bilo?« je zanimalo tudi vola.
»Marija, zdi se mi, da se dogaja nekaj čudnega,« je bil ves iz sebe Jožef. »Zadnje čase se nama dogajajo neverjetne stvari,« je potrdila Marija in skupaj sta prisluškovala v noč. »Menda ja ne bo prišel kdo sredi noči in še ob takšni priliki,« je bil zaskrbljen Jožef. Glasovi in koraki so prihajali vse bližje in napetost je naraščala.
Pa je bilo spet vse tiho. Sem pa tja je bilo slišati kakšen šepet in sopenje ovc. Jožef je vzel v roke popotno palico in svetilko in stopil pred votlino. Zagledal je trumo pastirjev in za njimi čredo ovc.
Najstarejši pastir je stopil naprej in dejal: »Povedano nam je bilo, da se je tu nocoj rodil poseben otrok.« Jožef je potrdil: »Res se je rodil.« Pastir pa je nadaljeval: »Povedano nam je bilo, da se je rodil Zveličar, Kristus Gospod,« in pokleknil skupaj z vsemi pastirji, ki so stali za njim. Jožef je začudeno pogledal Marijo, ki je držala v naročju dete, na njenem obrazu pa ni bilo sledu presenečenja. »Kdo pa vam je to povedal?« je vprašal Jožef. »Močna svetloba nas je obsijala in Gospodov angel nam je oznanil: “Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar”,« je povedal drugi pastir. »Zdaj razumem.« je bil pomirjen Jožef in pastirje povabil v votlino.
Pastirji so drug za drugim prihajali pred dete in se mu do tal priklonili. »Dragi moj vol,« je bil začuden osel, »si že videl kdaj kaj takega? Možje se klanjajo novorojenemu otroku, ovce pa si pred votlino nekaj šepetajo. Pravijo, da so videle prikazen angela, ki jim je sporočil veselo novico in zaradi nje so vsi pohiteli v Betlehem.« Vol kar ni mogel verjeti svojim ušesom. »Poglej,« je vznemirjeno dejal osel, »vse ovce so padle na prednje noge, ko je mlada mati pokazala otroka.« Vol se je čudil: »Star sem že, pa česa takega še nisem videl. Če je kaj pameti v moji glavi, mora biti ta otrok nekaj posebnega!« In oba sta padla na kolena.
Ovce so se pridružile pastirjem in se gnetle, da bi prišle čim bliže otroku. Vol in osel sta se jim pridružila.
Pastirji so se pogovarjali z Jožefom in Marijo. Kar niso se mogli raziti. Vol in osel sta že mislila, da bodo ostali tam kar celo noč, a so se začeli poslavljati in so drug za drugim srečnih obrazov odhajali.
»Veš, da nisem več zaspan,« je dejal osel.
»Kako bi mogel biti zaspan v taki čudežni noči?« je odvrnil vol.
»Zdaj, ko so vsi odšli,« je zaskrbelo osla, »je postalo v tej votlini mrzlo. Otrok se bo še prehladil.« Jožefu se je zdelo, da sta živali postali nemirni. »Kaj mi hočeta povedati?« je vprašal Jožef. Osel ga je prijazno pogledal, vol pa je s kopitom udaril ob tla. »Že razumem: rada bi ogrela otroka,« je rekla Marija. »Tudi meni je postalo hladno.« Jožef je stopil k njima in ju povedel do jasli, kjer je ležalo dete. Ulegla sta se čisto blizu in dihala v dete. Objela jih je prijetna toplota in spokojna tišina. Bilo jim je tako lepo in po napornem dnevu in nenavadni noči jih je začel zmagovati spanec.
Marija pa je v polsnu od časa do časa stisnila dete Jezusa k sebi.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2017), 31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Pozvonil sem. Čez nekaj trenutkov se je na vratih prikazal Rok. »Ti si, Jani! Kar naprej!« Vstopil sem in odšel v kuhinjo, saj sem njihovo hišo poznal skoraj tako dobro kot našo. Rok je bil moj najboljši prijatelj, čeprav deset let starejši. On me je vpeljal v svet gora, knjig in seveda Cerkve. Pravzaprav si nisem znal predstavljati svoje vloge v Cerkvi, če me ne bi on vpeljal. Naučil me je zvoniti, navduševal me je za pripravo Miklavža, postavljanje jaslic pa za sodelovanje pri veroučni skupini. Z njim se je bilo mogoče o vsem pogovarjati, toliko je vedel, vendar pa je v njegovem odnosu do Cerkve obstajala senca, ki je povzročala mejo, katere ni prestopil, odkar sem ga poznal. Zadnje čase je bil veliko v mestu, tako da sem domneval, da je to vzrok, da ni s celo dušo v domači cerkvi. Tisto mejo sem najbolj občutil prav ob Božiču, ko je doma postavil večje, lepše jaslice, kot smo jih mi postavili v cerkvi, pa čeprav nam je večinoma pomagal. Tistim doma je pravil »očetove«, pa ga nismo razumeli, le sanjali smo, kakšne bi šele postavili, če bi se res zavzel za naše skupne. Tokrat pa me je skoraj vrglo nazaj: v kuhinji ni bilo tistih velikih jaslic, na nizki omarici je stal le boren hlevček z nekaj figurami.
»Si za en pravi planinski čaj?« me sprašuje. Sam pa se še nisem opomogel od presenečenja. »Lahko,« končno izdavim, ne vedoč, kam bi sedel. Rok pristavi za čaj, v katerem bo preveč sladkorja, medu, a na to sem se že navadil. Čez čas sem le dejal: »Sem prišel vprašat, če boš šel kaj pritrkavat?« »Da bi šla pritrkavat?« me pogleduje. »No, prav, pa bova šla, samo tale čaj še spijeva, potem pa greva.«
Pogovor ni stekel. Molče se odpraviva na pot, potem pa se le oglasi: »Nič ne rečeš!« »Jaz? Pošteno povedano, ne morem razumeti, da nisi postavil svojih velikih jaslic.«
»Šele danes sem se vrnil iz mesta. Delo se je zavleklo, pa sem moral ostati. Tudi sam nisem mogel razumeti, vendar se je nekaj v meni lomilo. Vse te večere sem mislil na jaslice, na čakajočo mater, vendar se nisem mogel otresti občutka, da nekaj umira. Pravzaprav je začelo umirati z očetovo nesrečno smrtjo. Še nocojšnji večer nisem mogel domov, kaj naj bi počel ob izumiranju tistih lepih doživetij. Razmišljal sem, da bi lahko stopil k Jožu in Marjanu in jima voščil praznike, samo zato, da mi doma ne bi bilo treba gledati praznine: jaslic pa tako nisem mogel več postaviti. Včasih smo bili Jože, Marjan in jaz jasličarji pri farni cerkvi. To so bila fantovska leta, mladost. Že takrat sem vedel, da je za nami oče, ki je znal toliko stvari narediti, in bal sem se trenutka, ko ga ne bo več, nisem si pa mogel misliti, da bo to že tako kmalu in da bo praznina tako velika. Med takšnimi razmišljanji sem prišel do Jožetove hiše in pozvonil. Vrata so se počasi odprla. »Dober večer,« sem rekel. »Dober večer,« mi odzdravi presenečen, skoraj neprijazen Jožetov glas. »A ti si Rok!« se mu razvedri obraz. »Kar naprej!« Vstopim. Pelje me v dnevno sobo. V kotu veliko, bogato razsvetljeno božično drevo, na omari jaslice, ne velike, vendar takoj opazim, da si je nabavil umetniške figure iz pleterskega samostana. Žena odhiti nekaj pripravljat, Jože pa me sprašuje po vrsti vina. Otrok gleda televizijo. Jože hoče ugasniti, pa se otrok cmeri za risanko. »Pusti,« rečem. »Prišel sem samo voščit.« Posedemo. Nazdravimo. Z Jožetom se zapleteva v pogovor o starih časih o iskanju, potem ko smo opustili tiste velike jaslice pri stranskem oltarju. Težko se je bilo posloviti. Jožetu je šlo še najlažje. Izraz je pomembnejši je rekel Jože in se ozrl na jaslice na omari. Govori bolj Jože, žena gleda z otrokom televizijo, sam pa bolj razmišljam. Tudi takrat smo se odločili za izraz, za povednost, čisto neobremenjeno. Nekaj smo še iskali, ampak tistega pravega ni hotelo biti. Najprej se je oddaljil Marjan; mislili smo, zaradi ljubezni, potem je umrl oče in bilo je hitro konec. Vidim, da si se je Jože lepo uredil, uspešen, urejen je. Poslovim se.
Pri Marjanu je bilo čisto drugače. Nered. Jaslice je šele delal. Okrog njega so se motovilili otroci. Moj obisk je spravil najmlajše na klop za mizo. Nisem hotel motiti. Usedel sem se na klop ob otroke in prosil, naj delajo dalje. Takrat sem se zavedel, da sem želel le opazovati. Marjan dela precej velike jaslice, bolj v našem starem stilu, pravzaprav take za otroke, figure in vse drugo je znešeno od vsepovsod. Vsi mu hočejo pomagati. Barbara postreže s potico. Pripravlja čaj, sam pa se opravičujem. Veliko potrpljenja mora imeti s temi štirimi nadebudneži. Skušam jih zamotiti. Barbara sploh ni tako sebična, kot se nam je takrat zdelo, in smo Marjanu očitali - če ne na glas, pa vsaj na tiho - da ga odtujuje od nas, od jaslic. Barbara hoče, da bi večerjal z njimi. Izgovarjam se, da sem se zasedel. Poslovil sem se. Marjan me je spremil do vrat. Še enkrat sem se mu opravičil, pa je le prešerno dejal: »Sem vsaj lahko dokončal jaslice, ko so se te le malo bali.« »Ne bi smel priti, pustiti bi jim moral toplino,« sem rekel, pa me je brž pomiril: »Ne boj se, vse bodo še stokat prestavili. Pa ti? Pišeš? Nekaj sem bral.« »Ja, ampak - vrni se k njim. Zbogom.« Odšel sem domov. Stopal sem počasi, v duši me je žgal tisti ampak. Je res, da znam zdaj samo še kaj malega napisati. Zavedel sem se, kaj sem hotel reči s tistim ampak. To ni bilo tisto pravo pisanje namreč. Želel bi si malo tistega vrveža pri Marjanu. Pravzaprav nisem nikoli preveč verjel v preproste, izrazne jaslice. Premalo truda zahtevajo, da ostane preveč časa, tudi za televizijo in podobne neumnosti Ta večer sem to predobro videl ob teh dveh podobah. Nenadoma mi je bila izkušnja blizu kot svetopisemska prilika. Kje sem izgubil to vero v preprosto, skoraj otroško postavljanje? Me je oddaljilo iskanje? Komaj! Bolj sem iskal, kako bi se potrdil, kako bi dopovedal ljudem okrog sebe, da se morda v pretirani preprostosti skriva lagodnost. Mar Marjan in Jože ne dokazujeta te trditve?
Pri nas je bilo podobno. Če se iz otroških let spomnim matere, kako se je potožila, kakšni prazniki so to, ko ima s peko in pospravljanjem toliko dela. Ko sem postal večji in sva z očetom začela postavljati velike jaslice, je tožba izginila, čeprav je bilo na sveti večer navadno še vse narobe. Je pa bilo potem toliko dlje prisrčneje, topleje posedati ob jaslicah in se pogovarjati. Kako se je sedaj vse izgubilo. Mar se nisem zavedal, da bi moral najti svojo Barbaro? Morda pa deklica ni hotela priti, ostati? Preveč sem vedel. Jaslice so bile lepe za pogled, prizadevati zanjo, za otroka, to pa ne. Toliko stvari se je vsem zdelo pomembnejših. Od uspešnosti, urejenosti pa do izraznosti, duhovnosti, sam pa kot da sem se zavzemal za včerajšnji dan. Ampak današnji je postal puhel, prenapolnjen s prikritim potrošništvom in velikimi besedami, ki niso mogle prikriti praznine.
Prišla sva do cerkve. Stopil sem v mežnarijo po ključ in razmišljal. Koliko sem sploh razumel Roka? Nekaj o očetu, jaslicah je potrjevalo tisto, kar se je skrivalo za senco, pa vendar, ali ga je ta prilika o dveh prijateljih jasličarjih prepričala, vrnila na pot prizadevanja? Čutil sem, da je še vse preveč tistega, česar sam v svoji rani mladosti nisem mogel razumeti. Kaj sem vedel o Barbarah, o iskanju, o globljih vzrokih, o včerajšnjem dnevu? Pa vendar me je vse to ravno vznemirjalo, privlačevalo. Za hip sem se zbal, da utegne Rok pustiti vse to pozabi, pa vendar nisem mogel verjeti, saj je čakal tam pred zvonikom. Upal sem, da ga bo zven brona dokončno prebudil in se bo vrnil domov, jutri pa ga bom našel na sredi napol izgotovljenih velikih očetovih jaslic, mirnega, polnega novega upanja.

J, Javor, zgodba, v: Ognjišče 1 (2011), 14.

Dan pred božičem smo pozno popoldne, ko so se otroci zbudili iz opoldanskega spanja. pričeli postavljati jaslice, za katere smo imeli že vse pripravljeno. Vsak je lahko postavil stvari tako, kot si je sam zamislil.
Zunaj je bilo veliko snega, zato je hčerka želela sneg tudi na hlevčku. Prinesla sem vato, da jo je kot snežno odejo položila na streho hlevčka. Res je bilo videti, kot da je na strehi veliko snega.
Tudi za pripenjanje okraskov na smrečico sta že imela starejša dva dovolj spretne prstke. Vzeli smo si čas in v miru, brez naglice delali, se vmes pogovarjali in vadili božične pesmi, ki jih bomo peli zvečer pri molitvi.
Ko se je z dela vrnil mož, smo blagoslovili naš dom: mož s kadilnico, jaz z blagoslovljeno vodo, otroci pa vsak s svojim zvončkom smo obhodili vse prostore v hiši, odšli še na balkon pa na parkirišče pred hišo. Vsi smo molili in prosili božjega blagoslova in varstva.
Z molitvijo smo nadaljevali tudi potem, ko smo se posedli okrog jaslic in v romantični osvetljavi lučic s smrečice zapeli še vse božične pesmi, ki smo jih poznali.
Najstarejši je imel dobrih šest let in za popestritev večera sem kupila kresničke – paličice, prevlečene z neko gorljivo snovjo, ki pri gorenju prasketajo, da iskrice skačejo na vse strani. Odšli smo na balkon in vsak je dobil v roke svojo kresničko. Večja otroka sta pogumno držala paličico tudi ko so iskrice skakale vse na okrog, najmlajši, dveletni sin, pa ju je samo opazoval. Bal se je poplesavajočih iskric. Všeč jim je bilo opazovati prasketanje, zato sem vsakemu prižgala še po eno kresničko.
»Kako se reče tem iskricam?« je vprašal najstarejši.
»Božični ogenj,« sem se v hipu odločila.
Razložila sem jim, da smo zunaj zato, da iskrice, ki letijo s palčke, ne zanetijo požara v stanovanju in ne poškodujejo pohištva. Vsi so to razlago poslušali. Strinjali so se, da nekaj kresničk shranimo še za silvestrski večer, ko bomo zopet blagoslavljali naš dom s kadilom in blagoslovljeno vodo in molili.
»Juhu, božični ogenj bomo imeli še enkrat!« je bila navdušena hči.
K polnočnici sem nameravala vzeti tudi najstarejšega, saj je bil vsak dan zelo dolgo pokonci. Misleč, da bo zmogel toliko časa bedeti, sva se dogovorila, da gre z mano. Mož pa bo doma, če se kateri od spečih otrok zbudi.
Bolj ko se je bližala ura, ko ponavadi hodimo spat, bolj sem postajala utrujena. Teža dneva je pritiskala name in z vsemi drugimi sem morala v posteljo. Najstarejšemu sem naročila, naj me zbudi čez eno uro, na skrivaj pa sem si navila budilko.
Ura še ni zvonila, ko je v spalnico planil sin: »Mami, gori!« je kričal ves iz sebe od strahu.
»Kje gori?« sem vprašala med vstajanjem.
»Jaslice gorijo.«
Planila sem v dnevno sobo. Na strehi hlevčka je bil visok plamen. Pograbila sem kuhinjsko krpo, jo vrgla čez ogenj in hlevček iztrgala iz mahu. Vse skupaj sem vrgla v pomivalno korito in odprla vodo, da je ogenj ugasnil. Pregledala sem jaslice – hvala Bogu, ogenj se ni prijel drugih stvari.
Hlevček in figurice sva položila nazaj, plastičnega angelčka, ki je bil na strehi hlevčka in ga je čisto scvrlo, pa sva zakopala v kanto s pepelom, da ni bilo nevarnosti za nov vžig in da sva zadušila smrad po plastiki. Prezračila sem prostor in si vzela čas za sina. Ves se je tresel od strahu pred ognjem in ob misli, da si je zaslužil kazen. Usedla sem se na kavč in ga vzela v naročje. Počakala sem, da se je malo umiril, potem pa mi je razložil, kaj se je zgodilo.
Ko je ostal sam, je še enkrat zapel vse pesmice, ki se jih je spomnil, pa kazalec na uri še ni prišel na tisto mesto, ko bi me moral zbuditi. Videl je, kam sem spravila kresničke, vzel stol, nanj postavil še pručko in dosegel zavitek. Vzel je dve palčici, se postavil pred jaslice in si eno prižgal. Vata na strehi hlevčka je takoj zagorela, on pa je ves prestrašen hitel po pomoč.
Pohvalila sem ga, da je pravilno ravnal, ker me je takoj poklical, saj bi drugače lahko zgorela cela hiša, mogoče celo mi v njej, saj imamo veliko sten oblečenih v les in ogenj bi se zelo hitro razširil.
»Ni bilo prav, da si vzel kresničko in lahko bi se zelo slabo končalo.«
Skesano je pokimal in zajokal.
»Ko boš malo zrasel, boš pa šel h gasilcem. Tam te bodo naučili, kako preprečiti in pogasiti požar.«
Stisnil se je k meni, se počasi umiril in zaspal. Ta večer nisem šla k polnočnici. S sinom v naročju sem bila v pripravljenosti, če kakšna pozabljena iskrica med mahom mogoče ponovno ne oživi.
Hvala Bogu, ognja ni bilo več.
Stiskajoč k sebi prestrašenega otroka sem se zahvaljevala Bogu, angelom varuhom in zavetniku pred časnim in večnim ognjem, čigar ime nosi najmlajši, ki je sladko spal v svoji posteljici, da se je vse srečno končalo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 44-45.

Hvala ti, Gospod, da si me stkal v materinem telesu in mi dal dihati, gledati, živeti v svojem čudovitem svetu.
Hvala ti, Gospod, za ljubeče starše, ki so me obdali z ljubeznijo, ki so mi podarili vero v Tebe, ki so nas vzgajali z modro besedo.
Hvala ti, Gospod, za moje brate in sestre, da sem z njimi odraščala in ob njih brusila svoj značaj in še vedno dobim pomoč pri njih. Hvala ti za spoznanje, da noben dar ni tako majhen, da bi se ga ne dalo deliti z drugimi.
Hvala ti, Gospod, za dobrega moža, ki je moj zvesti sopotnik, prijatelj, svetovalec, moje zavetje in rama, na katero se naslonim in jočem od veselja ali žalosti in se odpočijem. Uslišal si moje dekliške molitve, ga varoval zame in združil najini življenjski poti. Hvala ti za vsako uro, ki jo pod tvojim dobrotnim varstvom preživiva skupaj.
Hvala ti, Gospod, za prvi jok najinega prvega otroka, za njegov prvi pogled, prvi nasmeh, prvi korak, prvo besedo ...
Hvala ti, Gospod, za sina, tvoj dragoceni dar je nama, njegova bližina me navdaja z nežnostjo, je sonce moje sreče. Hvala ti, da to sonce v mračnem dnevu ni ugasnilo, ker si mu ponovno podaril življenje.
Hvala ti, Gospod, za hčerko, prelep dar je iz tvojih rok, luč, ki me ožarja s svetlobo, ki mi s svojim nasmehom okrepi dušo in srce.
Hvala ti, Gospod, za naš topli dom, za našo družino, za varno zavetje in počitek, ko se na zemljo spusti noč.
Hvala ti, Gospod, da si mi dal spoznati toliko dobrih ljudi, ki me prijateljsko spremljajo na življenjski poti.
Hvala ti, Gospod, da živim prav zdaj in tukaj; verujem, da si določil najboljši kraj in čas za moje življenje.
Hvala ti, Gospod, za vse, kar mi daješ, ker ti najbolj veš, kaj je res dobro zame.
Hvala ti, Gospod, da si nas naučil moliti, da te lahko hvalim in slavim, pred teboj odprem svoje srce, tebi zaupam svojo srečo, svoje skrbi, svoje trpljenje, svojo zahvalo in svoje prošnje.
Hvala ti, Gospod, za križe, ki mi jih pošiljaš, s tvojim blagoslovom njihova teža ne presega mojih moči.
Hvala ti, Gospod, da odpuščaš moje padce in mi vedno znova pomagaš vstati in nadaljevati pot za teboj. Hvala ti za preizkušnje, učijo me, naj se te še tesneje oklenem.
Hvala ti, Gospod, za veseli smeh, ki poživi mojo dušo, in za solze, ki me so šola sočutja s trpečim.
Hvala ti, Gospod, za vsako jutro, ko zaupno stopam v nov dan, ki ga začenjam z mislijo nate.
Hvala ti, Gospod, za vse velike in male radosti, ki lepšajo moje dni: za pisano cvetje, za žar sonca in sij lune, za dež, ki napaja zemljo in vsemu živemu daje rast.
Hvala ti, Gospod, da sem in da me imaš rad takšno, kot sem.
Hvala ti, Gospod, da sem dragocena v tvojih očeh.
Hvala ti, Gospod, da smem biti Božji otrok.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 93.

Božič. To je bil za Gašperja vedno najlepši dan. Ne samo dan. Ves čas okrog božiča je bil zanj že od malih nog tako drugačen in enkraten. Takrat so se dogajale same imenitne stvari, saj je imelo postavljanje jaslic, krašenje božičnega drevesa, predvsem pa blagoslavljanje domačih prostorov neki poseben, skoraj skrivnosten pridih. In oče in mama sta postala tako pozorna in prijazna, njuni vedno hitri koraki so se vsaj nekoliko umirili. Celo brat in sestra, ki sta mu kot najmlajšemu venomer nekaj ukazovala, nista toliko sitnarila. Ko so šli k maši, je bila domača cerkev mogočno razsvetljena, pevci na koru pa so peli nenavadno milo in doživeto.
Gašper se niti ne spomni, koliko let je imel, ko je nekega dne okoli božiča zlezel v mamino naročje. Stisnila ga je k sebi in začela mrmraje peti božično pesem. Ko se je pesem končala, mu je s tihim, toplim glasom pričela pripovedovati, kaj se je zgodilo pred dva tisoč leti, ko sta se Jožef in Marija, tam v Sveti deželi, odpravila na dolgo pot v mesto, ki se je imenovalo Betlehem. Poslušal je mamino pripoved, v mislih pa spremljal popotnika na njuni poti. Dolga in naporna je bila ta pot. Ko sta prispela v mesto, ju je Gašper nekaj časa opazoval, potem pa se je kar naenkrat znašel v njuni družbi in jima želel pomagati iskati prenočišče. Neprijazni ljudje so mrko gledali vanje in jih podili izpred svojih vrat. Tako vneto je iskal, da niti ni opazil, da je ostal sam. Zbegano je gledal okoli sebe. Povsod sami neznani ljudje. Ulice so postajale vedno ožje in temačnejše. Hotel je že poklicati na pomoč, ko je opazil, da je tam za zadnjo hišo širok travnik.
Oddahnil se je, ko so noge začutile mehko božanje travnate preproge. Oziral se je na vse strani, a popotnikov ni bilo nikjer. Skoraj na robu travnika je majhen, preprost hlevček. Previdno se je približal in upal, da ga nihče, ki je morda v njem, ne bo opazil. Skril se je za skalo. Zdelo se mu je, da v poltemi vidi priprta vrata in za njimi dve postavi. Počasi in previdno je šel do drevesa ob hlevčku. Srce mu je začelo glasneje biti, ko je v zastrtih postavah prepoznal sveta popotnika. Jožef se je naslanjal na dolgo popotno palico ter zamišljeno gledal Marijo, ki je sedela na robu jasli. Zadržal je dih, da ju ne bi zmotil, da ne pretrgal zbranosti tega trenutka. Pa sta bila tako zamaknjena, da ga nista opazila. Naredil je še nekaj korakov in tedaj je opazil, da ima Marija v svojem naročju drobno dete, zavito v plenice. Tako čudovitega in milega obraza še nikoli ni videl.
“Seveda,” je pomislil, “Jezus je to!” Njegov obraz je bil osvetljen s svetlobo, za katero ni vedel, od kod prihaja. Jasno je videl vsako potezo na njegovem obrazu. Ni odtrgal pogleda od njega, dokler se mu ni zazdelo, da je Dete razširilo roke in se nasmehnilo.
“Morda me je Jezus opazil?” se je skoraj prestrašil.
Iz Jezusovih potez ni mogel razbrati, ali ga je opazil ali ne. “Seveda me vidi, saj je vendar Bog!” se je spomnil.
Na sebi je začutil, da ga Jezus resnično gleda. Tako močan je bil ta pogled, da je stopil nekaj korakov nazaj.
Nemirno se je premaknil v maminem naročju. Mama ga je pobožala po licu. Začudeno jo je pogledal.
»Skoraj bi zaspal,« je rekla.
»Saj nisem spal. Jezusa sem gledal.«
»Jezusa si gledal?« se je začudila mama, oče pa je zamahnil z roko.
»Res, čisto od blizu sem ga videl.«
Mama ga je še enkrat pobožala po licu, Gašper pa se je zazrl v njene oči. »Mama, tako podoben pogled imaš.« Mama se mu je prisrčno nasmejala in ga stisnila k sebi
»In kje si videl Jezusa?« ga je vprašal oče.
»V hlevčku. Jožef se je opiral na popotno palico, Marija je sedela na robu jasli in držala v naročju Jezusa, Jezus je pa pogledal mene. Res je bilo tako.«
Bil je presenečen, ko je oče dejal, da se je Jezus vendar rodil v votlini, mama pa je hitro rekla, da to sploh ni pomembno.
»Pa sem ga videl, res sem ga videl. Čisto od blizu,« je prepričljivo dejal ter zlezel iz maminega naročja.
Pogosto, zelo pogosto se Gašper spomni tega doživetja. Čeprav je kmalu vedel, da takrat ni stal poleg hlevčka, je na sebi še vedno čutil tisti Jezusov pogled. Zapisal se je globoko vanj. Kadar si ga mogel priklicati v spomin, je vedel, da mora pogledati sam vase.

JARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2021) 1, str. 24-25.

Tina je štela dneve do božiča. Do njenih najljubših dni, ki se ne morejo primerjati z nobenimi drugimi. Takrat so samo doma in dogaja se toliko stvari, ko urejajo in pripravljajo prostore v hiši in okoli nje. Če jim le uspe, gredo po nov mah, drugače pa uporabijo kar lanskega. Na podstrešju poiščejo lesen hlevček in figurice jaslic ter gredo k sosedu po smrečico. Za svoje najbližje jih vsako leto pripelje iz svojega gozda. Najlepši pa je dan pred božičem, ko v dnevni sobi postavijo jaslice in na okrašeno drevesce napeljejo lučke. Iz kuhinje pa prijetno diši po dobrotah, ki jih za praznike pripravlja mama. Vse skupaj ne bi bilo tako pomembno, če se ne bi dogajalo v nekem posebne vzdušju. Vsi so bili prijazni in ljubeznivi, polni nekega skrivnostnega pričakovanja. Brata, ki sta nekaj let starejša od nje in ji pravita naša ta mala, sta tiste dni bolj prijazna in se jima lahko pridruži pri vseh teh opravilih, kot da bi jima bila enaka. Celo poslušata jo in ji ne rečeta, naj neha sitnariti,
Zato je vsako leto težko čakala na božični čas.
Tudi tisto leto. Jaslice so postavili in drevesce okrasili že dopoldne, popoldne pa so samo še pospravljali in okrasili dnevno sobo. Ko se je ura bližala sedmi, so se zbrali tam, pred jaslicami začeli moliti rožni venec, potem pa so pokadili in blagoslovili vse prostore v hiši. Tudi okoli nje so šli ter na vrtu zagazili v sveži sneg. Vrnili so se k jaslicam in odmolili do konca rožni venec ter dodali številne prošnje, ki so jih nosili v srcu. Po večerji so se spet zbrali pri jaslicah, Gal je vzel kitaro in začeli so peti. Sveti noči je sledila Glej, zvezdice božje, za njo Tam stoji pa hlevček in seveda Tihi večer, ki jo ima oče najrajši.
»Kaj pa zdaj?« je vprašala Tina.
»Pojdimo se Države, mesta, reke,« je predlagal Gal. Na mizo so prinesli liste in pisala in že so hiteli s pisanjem. Ko so čez kakšne pol ure sešteli točke, jih je seveda največ zbral Gal.
»To ni pošteno!« je protestiral Jure. »Gal ima nekje v glavi spravljena vsa ta imena in zato vedno zmaga.«
»Ne morem pomagati, če največ znam,« se je zadovoljno smehljal Gal.
»Pa pojdimo se Človek, ne jezi se,« je predlagala mama.
»To smo igrali že lani,« ni bil voljan Gal.
»Potem pa … potem bi … naredili še ene jaslice … iz mojih punčk in drugih igračk,« je vse presenetila Tina.
»Da bi se na sveti večer igrali punčkami?!« se je zasmejal Gal.
»Ne bi se igrali, ampak resno ustvarjali,« je razlagala Tina.
»Resno ustvarjali? Z igračami,« jo je oponašal Jure.
»Sploh me ne razumete,« je bila razočarana Tina.
»Seveda te razumemo,« jo je miril očka, »ampak tvoja zamisel je res malo otročja.«
»Fanta sta že prevelika, da bi se na sveti večer igrala s punčkami,« je skušala posredovati mama.
Tina je povesila pogled in ni odgovorila. Mučen molk je prekinila mama, ki je vprašala, če bi kdo še kaj pojedel, preden gredo k polnočnici, praznično razpoloženje pa se ni hotelo vrniti.
Gal je segel po kitari in spet so zapeli, ampak bolj prisiljeno.
Oglasilo se je slovesno zvonjenje. Toplo so oblekli in odšli v praznično noč.
Cerkev je bila slovesno razsvetljena in predšolski otroci so igrali božično zgodbo. Otroški zborček je s svojo prisrčnostjo približal mir in srečo tega svetega večera. Vsa ta čudovita lepota pa ni pomirila Tininega srca. Čutila se je osamljeno. »Nihče me ne razume,« je kljuvalo v njej.

***
»Sama, sama,« ji je odmevalo v glavi, ko je hitela k polnočnici po ulicah velikega mesta, ki so bile praznično razsvetljene, toda hladne in napol prazne. Nocoj je bila res sama. Sama je vstopila v mogočno cerkev. Poiskala je osamljen prostor nekje na sredini, od koder bo lahko spremljala polnočno sveto mašo Jezusovega rojstva.
Ko so zabučale orgle in so se oglasili pevci, ki so peli božične pesmi v tujem jeziku, se vsa ta slovesnost ni dotaknila njenega srca. Kako prisrčno jo je objelo petje v domači cerkvi, kjer se je res počutila doma. Ko je sprejela štipendijo za študij v tujini, je sicer vedela, da bo ločena od domačih in da se bo prav ob prazničnih dneh čutila osamljeno. Ni pa pričakovala, da bo ta samota tako pekoča kot je nocoj. Čeprav je skušala biti čim bolj zbrana, so se ji celo mašo vrteli spomini na božične večere doma. Dopovedovala si je: »Glej, tudi sveta družina prvega božiča ni doživela doma, pod svojo streho, med svojimi ljudmi.«
Ko je pristopila k svetemu obhajilu, se ji je zazdelo, da je resnično sprejela Jezusa v svoje naročje. »Dva brezdomca skupaj,« ga je nagovorila.
Skozi visoka vrata katedrale je odšla med zadnjimi. Večina je odhitela v mrzlo noč, nekaj pa se jih je zbralo po skupinicah. Za hip se je ustavila pri eni izmed njih in bila je vesela, da je niso nič spraševali, ampak z njo vljudno spregovorili nekaj voščilnih besed.
»Bratje in sestre smo, pa vendarle tujci,« je pomislila in odšla po stranski ulici. Iz enega od priprtih oken je zaslišala kristjanom vsega sveta domačo božično pesem Sveta noč. Kot vkopana je obstala. Iz torbice je vzela telefon. »Oče in mama sta verjetno že od polnočnice,« je pomislila. Žejna je bila besed. Domačih, preprostih, toplih.
Poklicala je. Starša sta se takoj oglasila, kot da sta čakala na njen klic.
»Blagoslovljen božič!« je voščila in skušala skriti ganjenost v svojem glasu.
»Blagoslovljen, miren, srečen … božič,« sta se oglasila oba hkrati. Začutila je, da tudi njiju glas izdaja. To ji je povedalo tisto, kar ni bilo izgovorjeno.
»Presenečenje imamo zate,« je napovedala mama, potem ko so si izmenjali zadnje novice. »Poglej sliko na svojem telefonu!«
Na monitorju se je prikazala slika: oče in mama ter oba brata s svojima družinama, so ji, zbrani okrog jaslic, mahali v pozdrav in ji vsevprek voščili blagoslovljen božič. Tudi sama jim je mahala in vsa srečna skoraj kričala: »Blagoslovljen božič vam vsem!«, da so jo slučajno mimoidoči začudeno gledali. Slika se je usmerila na jaslice. Bile so prav take kot vsako leto. Slika se je ustavila na hlevčku in približala sveto družino …
»Saj ni mogoče!« je pomislila in strmela v sliko: hlevček in vse figurice so bile del njenih otroških igrač in punčk. »Kako vam je to prišlo na misel?« se je začudila in še vedno strmela v tiste svoje ljubljene, tako njene igrače.
»Spomnila sem se, da si nekoč nekaj omenila …« je dejala mama.
»Otroška domišljija. O, da sta se spomnili! Tako si želim, da bi bila zdaj z vami in vi z menoj …«
»Saj tudi smo!« so rekli vsi.
»Čutim vas, da stojite ob meni.«
Izgovorjene besede in neizgovorjene misli so se z vso naglico sprehajale med njimi.
Čas se je za hip ustavil. Srečna, tako srečna je bila! Še ko je telefon utihnil, ga je še kar naprej držala v roki in se v duhu pogovarjala z vsemi, ki so bili v mislih ob njej. Ni več čutila mraza in ulica ni bila več tako temna.
Ko je hodila po ulicah tujega mesta, so jo vso pot spremljali vsi njeni domači, njene punčke in igrače ter nežna melodija pesmi Sveta noč.
Tako sama je bila, vendar nič več osamljena.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 52-53.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Valerija je že dopolnila štirideset let, ko je začutila, da se z njo nekaj dogaja. Slabo se je počutila, pojavile so se jutranje slabosti in glavobol. “Pa ja nisem noseča!” jo je nekega jutra spreletelo. “Saj to ni mogoče, le kako se je lahko kaj takega zgodilo! Ne, tega si ne morem privoščiti. Veliko dela imamo doma na kmetiji, pa dva odraščajoča otroka že imamo,” je premlevala v sebi.
O svojem počutju ni upala spregovoriti z nikomer. Niti z možem ne. Pri ginekologu se je dogovorila za pregled. Čez dober teden ji je potrdil, da je že več kot en mesec noseča. “Gospod doktor, ne veselim se tega otroka, pa že v letih sem,” je bila Valerija odkrita pred zdravnikom. “Ne morem imeti še enega otroka! Toliko dela imamo na kmetiji, mož pa ima precej zahtevno službo in je bolj malo doma,” mu je zaupala.
Zdravnik je bil vajen takih izpovedi od mamic, ki so bile v podobnih stiskah, zato jo je mirno poslušal ter na koncu dejal: “Gospa, dobro premislite. Otrok je dar: prinaša tudi veselje in veliko sreče. Doma se lepo pogovorite z možem, vedno se najde rešitev.”
“Mislite res?” ga je dvomljivo vprašala. Zdravnik jo se spodbudno pogledal in potrdil svoje besede.
Ordinacijo je zapustila vsa zbegana in z mešanimi občutki. Ko se je usedla v avto, so se ji vsule solze stiske in žalosti. Premišljevala je o delu, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka, o svojih dveh odraščajočih otrocih. V misli se ji je prikradla tudi beseda “splav”. Kar zmrazilo jo je. V tistem trenutku se je zavedla, da sedaj še ne sme delati nobenih zaključkov. Namesto domov, se je odpeljala do bližnje cerkve.
Ko je vstopila, v njej ni bilo nikogar. Začela je tiho moliti... solze so ji tekle in tekle... “Zdrava, Marija, milosti polna... blagoslovljen je sad tvojega telesa...” Molila je zbrano, pozorna na vsako besedo. Počasi se je začela umirjati, napetost v njej je začela popuščati, pri srcu ji je postalo toplo. Zdelo se ji je, da v tej tišini sliši glas: “Ne boj se, jaz sem s teboj! V ljubezni ni strahu.”
In ta glas je postajal vse močnejši in odločnejši. Ko je zvon oznanil poldne, se je zdrznila. “Joj, domov moram, otroka bosta čez dobro uro že doma!” je pomislila. Pokrižala se je in se spoštljivo priklonila pred oltarjem. Precej bolj mirna se je usedla v avto in se odpeljala proti domu. Med vožnjo je sklenila, da o svoji nosečnosti zaenkrat še molči. Ob prvi priliki, ko bo mož doma in bo imel več časa, se bo z njim pogovorila. Njen Marko je po srcu dober mož, a tako malo časa ima zanjo in za družino! Ima zahtevno službo in zaradi nje je pogosto odsoten. Večino dela je Valerija, ki je po drugem otroku ostala doma, storila sama. Na pomoč sta ji priskočila Markova starša, pa tudi otroka sta ji že pomagala.
Valerija se je zavedala, da ji bo otrok prinesel še več dela, sama pa se je pogosto počutila zelo utrujeno. Kako naprej? Ni marala govoriti o težavah. “Bo že šlo, ne smem preveč tarnati; lahko bi bilo še slabše,” si je dopovedovala, ko se je delo zgrnilo nanjo.
Naslednje dni je bila bolj tiho kot ponavadi. Ponoči se je pogosto prebujala in premišljevala. Kar ni mogla najti poguma, da bi o svojih stiskah spregovorila z možem. A njen Marko je čutil, da se z ženo nekaj dogaja. Rad jo je imel. “Hvaležen sem Bogu, da sem dobil tako dobro ženo,” je včasih dejal njej in to povedal tudi drugim.
Na moževo prigovarjanje se je končno le odprla in mu povedala, kaj ji leži na srcu. Marko je bil novice o otroku zelo vesel. Objel jo je in jo opogumil: “Nič se ne boj, Valerija. Vse bo dobro. Skupaj bomo zmogli. Poskrbel bom za dodatno pomoč na kmetiji. Če bo treba, bom zamenjal službo, da bom lahko več doma. Priznam, doslej sem bil premalo in vsa bremena si morala nositi ti.”
“Kaj pa če bo z otrokom kaj narobe? V mojih letih zdravniki priporočajo dodatne preiskave,” je skrbelo Valerijo.
“Moja draga ženka,” jo je pomiril Marko, “menim, da tiste preiskave niso dobra stvar, pa še zanesljive niso. Ne glede na to, ali bo otrok zdrav ali ne, ga bova sprejela in imela rada. Le zaupajva in tudi midva se imejva rada.”
Po dolgem času sta tisti večer spet skupaj molila, kot v prvih letih po poroki. Za Valerijo je bilo to znamenje, da mož misli resno.
Tudi otroka sta navdušeno sprejela novico, da bosta dobila bratca ali sestrico. Mami sta rada priskočila na pomoč.
Ko je šla čez mesec dni ponovno na pregled, je zdravnika presenetil njen optimizem. Bilo mu je lepo pri srcu. Za dodatne preiskave se ni odločila, na splav pa niti pomislila več ni. Mirno se je začela pripravljati na rojstvo otroka in vsi domači so jo podpirali. Vsi so skupaj molili in se pogovarjali. Mož je zamenjal službo, da je bil lahko več doma.
Valerija je rodila zdravega otroka - sina. “Hvala Bogu za tega otroka,” so bile njene besede po njegovem rojstvu. “Prinesel nam je novo upanje in veselje ter nas na čudežen način povezal, da smo zdaj še bolj trdna družina.”

Ognjišče (2010) 12, str. 116