Pred več kot dvajsetimi leti sem okoli svečnice poslušala pridigo nekega misijonarja. Globoko v spomin se mi je zasidrala zgodba, ki jo je povedal in bi jo rada posredovala tudi vam.
V Ameriki dolgo časa delavci niso bili zavarovani, tudi državne pokojnine potem ni bilo. Zato so bile plače razmeroma lepe. Vsak vesten delavec si je moral v svojih delovnih letih prihraniti denar za stara leta ali za primer bolezni.
Neka priseljenska družina, ki je imela šest otrok, je še kar lepo živela. Tudi za prihranke so poskrbeli. Dolgo jim je šlo dobro. Potem pa je začel bolehati oče, ki je delal v rudniku. Tako je po malem pošel ves denar, ki so ga tako skrbno shranjevali. Oče ni mogel več delati in prišlo je tako daleč, da je družina popolnoma obubožala. Niso imeli več kaj jesti, niso mogli plačevati stanovanja. Prosili so za pomoč na več krajih, a pomoči je bilo bore malo. Bili so na robu obupa. Ker so bili verni, jim je ostala edina tolažba molitev. Zaupno so se priporočali tudi Materi Božji.
Ko ni bilo videti nobenega izhoda, sta starša sklenila, da neki večer, ko bodo šli vsi spat, odprejo plin. Čez noč bo vsega konec, rešeni bodo, zaspali bodo za vedno …
Za to skrajno dejanje sta se odločila na predvečer svečnice. Mož in žena sta se prijela za roke in že je prihajal spanec v omamljenju od plina …
Naenkrat pa je ženo prebudilo čudovito petje, ki je prihajalo od daleč. Vsa omotična vstane in zdelo se ji je, da ne more prav dihati. S težavo se priplazi do kuhinje, kjer je iz radija donela melodija Marijine pesmi: »Marija, pomagaj nam sleherni čas …« Pri priči se postavi na noge in zapre plin. Nikakor se ni mogla spomniti, če je zvečer, ko so legli, pustila radio prižgan.
»Marija,« reče žena, »ti si nas rešila. Tega ne bi smeli storiti, vsaj nedolžnim otrokom ne!«
Potem gre v spalnico, odpre vsa okna in rolete. Hladen vetrič je zapihal v sobo in otroške glavice so se začele dvigovati in vpraševati: »Mama, kaj pa je?«
Moža je morala dolgo tresti, da je prišel k sebi. V tem času je tudi radio utihnil, saj je bila ura že okoli enajstih, ko je bilo konec oddaj. Zdaj ga je izklopila in vse po vrsti vprašala, če je kdo sinoči prižgal radio in ga potem ni ugasnil. Vsi so zmajevali z glavami, da se ne spomnijo. Zdaj so tudi otroci, ki so bili že šolarji, izvedeli, kaj sta mislila oče in mati v obupu storiti. Vsi so jokali, potem pa molili.
Drugi dan je prišla nepričakovana rešitev. Neki bogat farmar je iskal družino, ki bi pomagala pri delu. Nudil je manjšo hišo za stanovanje, hrano ter nekaj tudi plače. Niti malo niso odlašali. Takoj so spravili svoje reči in farmar sam je prišel in jih odpeljal tja.
»Ali vas ne bodo motili otroci?« je vprašala mati.
»Kje pa,« je odvrnil farmar, »otroci so Božji blagoslov pri hiši. Z ženo ne moreva imeti otrok, zato so vaši še bolj dobrodošli.«
Delo na prostem, zdrava hrana, zlasti veliko zelenjave in sadja, je pripomoglo, da je družinski oče ozdravel. Vsi so bili presrečni in nikoli v življenju niso pozabili, da jih je tisto usodno noč Marija zbudila in rešila.

A. Uršej, Zgodbe, v: Ognjišče 2 (2023), 82.

Ob robu gozda je na majhni jasi stala skromna lesena hiška. Majhna hiška, še manjša okenca, ki so kot očke mežikale v dan. Sten skoraj ni bilo videti, saj so bile vse obložene z drvmi, ki so se sušile za dolgo mrzlo zimo. Samo na zadnji strani, ki je bila obrnjena proti severu, jih ni bilo. Tu pa se je kopičila druga šara: lestev, lopar, omelo, razni stari lonci, ki so poleti služili namesto lončkov za rože, tu so bile tudi stopnice, ki so vodile na podstrešje.
Hiška je imela samo dva prostora: kuhinjo in sobo. V njej sta živeli mama Marička in hčerka Trezka, malce bolj debelušna majhna punca, ki je na eno oko močno škilila in morda jo je prav to oviralo, da je bila za delo bolj počasna. Preživljali sta se z rento, ki jo je mama Marička dobivala po pokojnem možu, ki ga je ubilo v rudniku, in pa z delom na okoliških kmetijah. Imeli pa sta tudi dve kozi, prašiča in nekaj kokoši, ki so se pasle okoli hiške.
In prav v to skromno hiško sem tako rada zahajala in pogosto sem kar pobegnila od doma, samo babici sem povedala, kam grem, ali pa očetu, mama je bila vedno huda; bila je bolj ‘gosposka’. Ko je prišla pome, je stala pri vratih in niti usedla se ni. »Boš kakšne uši privlekla iz te hiše!« se je jezila in brskala po moji glavi. V tej hiši nikoli nisem dobila uši, sem jih nekaj let kasneje v drugi, bolj nobel hiši, v kateri pa je bilo kljub bahaštvu mnogo manj čistoče kot v tej hiški.
Še danes imam pred sabo sliko, kako sem sedela za majhno, majavo mizo in pridno zajemala kruh, nadrobljen v kozje mleko. Lica so mi kar rdela, ko sem s slastjo zajemala iz bele skodelice z rdečo rožo na strani, ki je imela en ročaj odkrhan, kdo ve, kako stara je že bila. Mama Marička in Trezka sta se smehljali, ko sta videli, s kakšnim užitkom jem. Pri nas doma ni bilo nobeno mleko tako dobro in tudi kruh ne, čeprav je bil visok, rahel in bolj bel, ta pa je bil nizek in črn in včasih je med zobmi kar malce zaškripalo, vendar pa je bil to zame najslajši kruh na svetu. Ko sem se najedla, sem pestovala mačke, ki so tekale po kuhinji in se grele ob štedilniku. To so bile prijazne živali, naše pa se niso pustile božati, če sem katero ujela, me je opraskala in zbežala. Tudi kozličke sem lahko božala, še koza, ki je rada koga z rogovi, me je prijazno gledala. Tako sem seveda domov pridišala po mačkah in kozah, mama pa me je marsikdaj ‘pobožala’ s šibo. Toda nič ni zaleglo – tako rada sem zahajala v ta skromni domek, kjer sta me vedno pričakali prijazna beseda in toplo, dišeče kozje mleko v rožnati skodelici. Vse je bilo skromno in revno, še Jezus v kotu se mi je zdel bolj reven in vdan v usodo, kot naš.
Tako sem tudi nekega predbožičnega popoldneva – bilo mi je pet ali šest let – stopala proti tej hiški. Vsi doma so bili zaposleni z nečim in nihče ni imel časa zame.
»Boš nama pomagala okrasiti božično drevesce,« sta me povabili mama Marička in Trezka. Kar zavriskala sem od veselja, saj mi doma niso pustili, da ne bi strla kakšne steklene kroglice. »Ga bomo prej postavili, da ne bo treba pri petrolejki,« je rekla mama Marička. Z vso vnemo sem se lotila dela. Hitela sem obešat papirnate okraske, vse, kar je bilo kaj bolj vredno, je bilo nekaj v poseben papir zavitih bombonov, ki so že nekaj let romali na drevešček in jih nihče ni pojedel, da bi bili za naslednji božič.
Tako sem bila zaverovana v delo, da nisem opazila, da se zunaj že mrači. V sobi je bilo vedno bolj temno, saj je skozi majhna okna, ki so bila polna rož, prišlo le malo svetlobe. »Zdaj pa le pojdi,« je rekla mama Marička. »Najbrž te nihče ne bo prišel iskat, so gotovo jezni, ker si spet pri nama. To pa vzemi za božič,« mi je potisnila v roke v časopisni papir zavit košček potice. Bila je še topla in dišala je po rožičih in cimetu. »Pa naj te ne bo strah, s tabo hodi angel varuh. Tako pridne otroke ima še posebno rad,« me je pokrižala z okorno, žuljavo roko.
Kar z malce tesnobe v srcu sem stopala po gazi proti domu, nekoliko zaradi strahu pred mamo, nekoliko zaradi teme v gozdu, čeprav je mesec prijazno svetil skozi veje. Nekje na po poti sem malce proč od gazi zagledala postavo. Zastal mi je dih, potem pa sem se spomnila besed mame Maričke in sem na glas rekla: »Me ni nič strah, tako pridne otroke, kot sem jaz, ima angel varuh še posebej rad.« Takrat se je postava premaknila in nasproti mi je stopila mama. Ne vem, ali so jo ganile besede o angelu varuhu ali pa na božični večer ni hotela pokazati svoje jeze – ni me niti okarala, kaj šele da bi me s šibo. Samo molčala je, ko sem doma ob krušni peči vsem domačim pripovedovala, kako lepo božično drevo imata Marička in Trezka, kako prijazen obrazek ima Jezušček v njunih jaslicah. In kot da bi že nekaj dni ne jedla, sem se basala s potico, katere se je še držal časopisni papir. Mamina lepo rumena z orehi in rozinami nadevana pogača mi ni dišala tako, kot košček nizke, črne rožičeve potice, kajti veliko težje je bila spečena in samo dvakrat na leto je bila na mizi v tej revni hiši. Pri nas, četudi nismo bili bogati, smo imeli vedno lep kruh in mama je bila odlična gospodinja.
Pozneje, po praznikih, mi je šele napravila pridigo. Molče sem jo poslušala. Čeprav danes ne vem vsega, kaj mi je govorila takrat, brez njenega privoljenja k materi Marički nisem več šla. To pa je bilo bolj poredko. Najbolj sem si zapomnila njene besede: “Pa začni že enkrat odraščati, začni misliti, da se moraš nehati družiti s temi bajtarji!” Nisem je razumela povsem, vem samo, da nisem želela odrast, da sem vedno hotela biti majhna deklica rdečih ličk, ki zajema slastno kozje mleko iz rožnate skodelice.
Od tega je že mnogo let. Mamo Maričko že davno krije zemlja, hčerka Trezka pa si je kljub vsemu ustvarila družino in že pestuje pravnuke. In ko se srečava, se razveseliva druga druge. »Ti pa se nisi nič spremenila, vedno si tako prijazna z nami, malimi ljudmi,« mi je rekla zadnjič.
Začudeno sem jo pogledala in ji trdno stisnila dlan: »Trezka, mi vsi smo mali, velik je samo On, ki je nad nami!«

KUMER, Ana. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 26

Ko je bila Nevenka stara okrog deset let, so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po mnogih preiskavah je dobila diagnozo: distrofija mišic. Prav kmalu so ji začele pešati noge, postajale so vse slabotnejše in kmalu je morala v varstveni dom. Sprva je lahko delala še marsikaj in počutila se je koristno in sprejeto. Začela je risati in nekoč jo je priznan slikar pohvali, da je v njej skrit izjemen talent. S silno vnemo je risala in letela na krilih domišljije. Verjela je, da bo nekoč slavna slikarka. Te sanje so se razblinile, ko je ugotovila, da so ji začele odpovedovati tudi roke. Kmalu ni imela niti toliko moči, da bi v roki držala čopič.
Njena bolečina in žalost sta postali nepopisni. Ne samo zato, ker jo je vse bolelo, ampak predvsem zato, ker so vsi okoli nje delali, le ona je zmogla vsak dan manj.
V dolgih nočeh brez spanja je veliko razmišljala. Spomnila se je na babico, ki ji je govorila: »Če boš imela težave, če sama ne boš našla izhoda iz stiske, če ne boš uzrla lučke upanja, se obrni na našo ljubo Mater Marijo. Če jo boš v zaupni molitvi prosila pomoči, sem prepričana, da boš uslišana. Marija bo zate izprosila uslišanje še tako nemogoče prošnje, z njeno pomočjo boš zmogla vse.«
»Ja, zdaj imam res nemogočo prošnjo,« je zahlipala v blazino. »Kako naj bom vesela, ko vsi okrog mene nekaj delajo. Počutijo se koristne, del božjega stvarstva, ker vsak po svoje izpolnjuje božjo voljo.«
Takrat je začela še bolj goreče moliti in se zatekati k Materi Mariji. Ko se je nekega jutra zahvalila Bogu za preživeto noč, je tiho rekla: »Dragi nebeški Oče, ti najbolje veš, kaj je dobro zame. Naj se zgodi tvoja volja. Ti, Marija, pa mi pomagaj, da bom znala trpljenje osmisliti z globoko radostjo in bom del delavnih in marljivih ljudi.« Ko je rekla »amen«, se je spomnila na slikarja, o katerem je slišala, da slika z usti. Prešinilo jo je veselo spoznanje in skoraj bi glasno zakričala: »Če zmorejo drugi, potem zmorem tudi jaz!«
Komaj je dočakala, da jo je obiskala sestra. Naročila ji je, naj ji nakupi vse, kar potrebuje za slikanje. »Slikala bom z usti, zato ne pozabi na plutovinast zamašek!« je dodala.
Sestra jo je začudeno pogledala, a ji je prinesla vse, kar je naročila. Na njeno željo ji je čopič zapičila v zamašek in ji ga dala v usta. Začela je počasi, okorno, a z veliko volje in vztrajnosti. Kmalu je v njeni sobici že zažarela njena prva slika.
Zdaj slika z usti že več kot dvajset let. Njene slike so tako dovršene, da bi jih pri vsej nadarjenosti ne zmogli tisti, ko imajo zdrave roke in vse drugo, a malo volje in poguma.

KOBAL. Darinka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 2, str. 19

Minka je v otroštvu živela pri dedku. K njemu so radi prihajali starejši možakarji, ki so se pogovarjali o svojih starostnih težavah in boleznih ter seveda tudi o zdravilih za lajšanje težav. Ob teh pogovorih je večkrat slišala, da so rekli: “To je blažev žegen” alI: “To pomaga kot blažev žegen”. Nekoč je dedka vprašala: »Kakšno zdravilo je blažev žegen, da pomaga v vsaki bolezni?«
»Ne, s tem hočejo reči, da nič ne pomaga,« je odgovoril dedek.
»Ja, kaj pa je potem ta blažev žegen«? ni odnehala Minka.
Dedek ni vedel, kako naj ji razloži, zato ji je rekel: »Minka, pri verouku vprašaj gospoda kaplana, on ti bo vse lepo povedal.«
Minka je komaj čakala prve ure verouka, ko bo končno zvedela, kaj je ta blažev žegen. In res se je pri verouku brž oglasila: »Gospod kaplan, kaj je blažev žegen?«
»Kje si pa to slišala?« se je začudil kaplan.
»Tako velikokrat govorijo tisti stari strici, ki prihajajo na obisk k mojemu dedku, ko se pogovarjajo o boleznih o zdravilih, pa rečejo, da marsikatero pomaga kot blažev žegen,« je prostodušno povedala Minka. Kaplan je njeno vprašanje razumel in je vsem otrokom dejal: »Kmalu (3. februarja) bo god svetega Blaža. Takrat lahko pridete vsi k maši, pri kateri boste lahko prejeli poseben blagoslov svetega Blaža. Ta svetnik velja za zavetnika zoper bolezni grla, ker je, kot pripoveduje poučna legenda, ozdravil materi sina edinca, ki je požrl ribjo kost in se mu je nevarno zataknila v grlu. Ta blagoslov seveda ni nekakšna ‘čarovnija’ s skrivnostno močjo. Pomaga samo, če ga sprejmemo z vero v Božjo pomoč in svetnikovo priprošnjo. Več vam bom povedal pri maši.«
Minka je bila zadovoljna, da je končno zvedela, kaj je ta blažev žegen in kakšen je njegov pomen. Že kot majhna deklica je imela željo, da bi lahko, ko bo velika, v cerkvi tako lepo glasno molila, kot zdaj moli neka njej neznana teta. Ko jo je na god svetega Blaža gospod kaplan blagoslovil s prekrižanima svečama, je iz vsega srca prosila svetnika, da bi jo vedno varoval bolezni grla, da bi lahko lepo glasno molila.
Od takrat, ko je še kot otrok prvikrat z velikim zaupanjem prejela blagoslov svetega Blaža, ga sprejme vsako leto. In sveti Blaž jo res varuje. Uslišal je njeno otroško prošnjo, da bi mogla lepo moliti. V njenem dolgem življenju so Minko obiskovale razne bolezni, nikoli pa ni imela težav z grlom. Nikoli se ji ni zgodilo, da ne bi mogla pred mašo glasno moliti rožni venec ali prebrati berilo, kadar ni bilo mladih bralcev.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe), Ognjišče (2020) 2, str. 24.

Ko sem bila majhna, so me naši domači klicali za Svečnico. Takrat sem imela god. Vsi naši so odšli v cerkev, jaz pa sem ostala sama doma. Vsak mi je dal konček svečke. Ti končki so bili odviti od sveč, katerim so rekli košarice in so bile zelo tanke in dolge in lepo navite, okrogle ali štirioglate. Ata so imeli štirioglato in so mi odrezali konček, ki je bil vsako leto ponovno blagoslovljen, saj so to svečo vsako leto nesli v cerkev in jo tam med blagoslovom prižgali.
Sveča je bila lepo rumena, še izpred prve svetovne vojske. Mamina sveča je bila bela, brat France pa je imel temno, umazano svečo. Dobil jo je med prvo svetovno vojsko od gospoda župnika zato, ker je molil naprej rožni venec v cerkvi. Tiste sveče so bile narejene iz odpadkov in so gorele s sajastim plamenom.
Odpadke od cerkvenih sveč je kupoval brat France po prvi svetovni vojni od mežnarja za prav majhen denar. Tisti vosek je rabil za voščilnik in je z njim voščil prejo, da je lažje zdrknila skozi greben, ko je tkal. Med vojsko pa so vse take končke sveč pretopili v nove sveče. Lepe niso bile, pa saj vojska, ki je rodila to stisko, tudi ni bila prav nič lepa!
Brat Jože in sestra Cilka sta mi odstopila vsak konček svoje sveče, stara mati pa so mi kupili za god novo svečko, rožnato in modro košarico. To so mama shranili, da jo bom imela, ko bom že šla v cerkev.
Takrat pa sem ostala doma. Naročili so mi, naj zapahnem vrata in nikomur ne odprem, ko bodo oni v cerkvi. Ko pridejo domov, me bodo pa že poklicali, da jim bom odprla.
***
Odšli so ven. Zapahnila sem vrata in zlezla na peč. Zbrala sem svečke, a kaj bi z njimi, če ne gorijo. Vedela sem, da jih bodo naši v cerkvi prižgali. Zakaj bi jih pa jaz ne? Šla sem v kuhinjo in poiskala za črno solnico skrite žveplenke. Vzela sem laterno in prižgala v njej majhno lučko, ki so jo imeli mama, kadar so ponoči delali v kuhinji ali v hlevu. Laterno sem nesla na peč. Ob tisti lučki sem prižgala vse svoje svečke, kar sem jih dobila za god. Na koncih sem jim stalila vosek in jih postavila ob robu peči. Tam je bila peč vedno hladna in se svečke niso talile. Gorele so lepo in mirno, kakor v cerkvi pri veliki maši. Veselila sem se teh lepih plamenčkov, se naslonila na gorko vrečo prosa in zaspala.
***
»Glejte to našo Svečnico, kako mirno spi sredi gorečih sveč!« sem zaslišala v spanju glas brata Franceta. Naši so prišli domov, pa jim nihče ni prišel odpret. Na malih vratih so s premrlimi rokami s težavo premaknili zapah in vsi v strahu prihiteli v hišo. Pa ni bilo nič hudega. Sredi dogorevajočih svečk sem spala in niti las mi ni padel z glave.
»Kako sem se ustrašila! Ravno taka si bila, kot mrliček sredi gorečih sveč. Kaj pa, če bi se ti oblekica vnela! Kdo pa ti je dal klinčke?« so hiteli mama.
»Sama sem šla ponje v kuhinjo,« sem povedala.
»Nič več te ne bomo puščali same doma!«
»Ni treba! Saj bi rajši šla z vami v cerkev. Tam bi lahko prižgala svečko!«
»O ti naša neumna Svečnica! Ko pa je tako mrzlo, ti si pa tako majhna, saj bi zmrznila!«
»Saj tudi vi niste zmrznili!« sem ugovarjala.
Od takrat so me pa jemali ob nedeljah s seboj v cerkev in na drugo svečnico sem tudi jaz med blagoslovom prižgala svojo svečko, godovno darilo stare matere.

BRENČIČ, Marija (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 80.
zgodba je izšla tudi v knjigi Marija Brenčič-Jelen,Sedem ključavnic, Ognjišče, 1995

Nedeljsko jutro je in še svečnica povrhu. Lep, prav posebno lep prazničen dan sem si obetala, ko sem se zbudila.
Vstala sem kot ponavadi in s tem že pričela svoj ustaljeni nedeljski ritem. Pa ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Tokrat je bilo nekaj drugače, ni namreč bilo električne energije. Mrzli radiatorji in pogled skozi okno so napovedovali hud mraz.
Z možem sva se uredila, da bi se odpravila k sveti maši. Na hišnem pragu me je prestregla soseda: »Nikar ne hodita v ta mraz in led. Samo poglejta, kako je cesta poledenela! Nikogar ne bo, vsi se bodo raje držali toplih domov. Svete maše gotovo ne bo, le kako bo župnik prišel iz sosednje fare do nas po taki poledici. Jaz niti primerne obutve nimam – z visokimi petkami ne bi prišla nikamor. Ne bodita nora in ostanita doma na varnem.« Plazu njenih besed ni bilo mogoče zajeziti, dokler ni povedala vsega, kar se je namenila izreči.
Z možem sva se samo spogledala. Nisva pustila, da naju pregovori. Počasnih, drsajočih korakov sva po poledeneli cesti odšla proti cerkvi.
»Kaj pa če res ne bo nikogar?« je mož začel dvomiti, saj sva slišala, kako od mraza poka drevje v gozdu.
»Nič hudega, bova pa odmolila rožni venec in šla domov. Če pa cerkev ne bo odprta, bova pa samo pozdravila rajne na pokopališču in se vrnila domov.«
Tiho sva šla naprej in ves čas poslušala grozljivo pokanje drevja v bližnjem gozdu, kjer je svojo moč izkazoval žled.
Pred cerkvijo naju je čakalo presenečenje. Ne samo, da je bila cerkev odklenjena, pred vhodnimi vrati je bil pogrnjen še dolg tekač, ki je omogočal varnejši oprijem obutve in s tem preprečil, da bi komu nevarno spodrsnilo.
Vstopila sva v cerkev. Bila je mrzla, saj ogrevanje ni delovalo, ker ni bilo električne energije. Na glavnem oltarju je bil na tabernaklju nameščen lep svečnik s prižganimi svečami, podoben tistemu, ki smo ga gledali v Svetem pismu s slikami. Vseh sedem sveč na njem je bilo prižganih in naju vabilo naprej v zavetje cerkve in pred oltar.
Ta svečnik je dobil naš župnik kot novomašni dar in verjetno je do sedaj služil bolj kot spomin na novo mašo ali kot okras na polici, tokrat pa je prišel še kako prav.
Pred glavnim oltarjem nas je pričakala okrasitev s svečkami. V veliki, okrogli posodi, nastavljeni na umetelno kovanih nogah, je bilo postavljenih veliko malih svečk – svedrastih, belih, modrih in rdečih, kot videz naše slovenske zastave. Gospod župnik je počastil Boga, nas pa tudi tokrat nagradil in razveselil s svojim umetniškim čutom.
Z molitvijo rožnega venca smo dočakali začetek svete maše. Obiska res ni bilo toliko kot običajno, tudi orgle so molčale in v tihoti cerkve ozvočenja nismo pogrešali. Smo pa ob romantični razsvetljavi toliko bolj na široko odprli svoja srca.
Prav v trenutku, ko je zvonček v rokah ministranta oznanil najsvetejši del svete maše, se je v zvoniku zaslišalo bitje ure. Samo trenutek pozneje so se prižgale vse luči.
Neverjetno lepo doživetje, ko nam je Jezus na tako nenavaden, otipljivo človeški način sporočil, da je on LUČ.
Mislim, da si bomo to srečanje zapomnili vsi, ki smo bili takrat pri sveti maši, saj smo bili deležni svete daritve na svečnico res ob svečah in ker je prišla prava, svetla luč v najsvetejšem trenutku.
Vsi smo si domov vzeli male blagoslovljene svečke, ki so nas še nekaj časa spominjale na to prav posebno svečnico.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 02, str. 36.

Velik, razkošen avtomobil se je počasi, kot da bi stopal korak za korakom, bližal moji skromni samotni hišici. Le kdo prihaja, nihče od mojih znancev nima takega avtomobila? Morda je kdo zgrešil pot in zato vozi tako počasi, sem se spraševala, ko sem skozi okno opazovala bližajoči se avtomobil.
Ustavil se je in izstopil je lepo urejen moški srednjih let. Nisem ga prepoznala, vendar se mi je zdel znan. Mož je stal in gledal v zaprta vrata. Ali je prišel k meni, ali le potrebuje moj nasvet, vsekakor je prav, da ga sprejmem, sem razmišljala in odprla vrata. Stala sva si nasproti in se gledala. Jaz z začudenjem, on pa z nasmehom domačnosti.
»Ali se kaj poznava?« je z nasmehom vprašal obiskovalec.
»Ja, Marjan!« sem vzkliknila, a sem brž zatrla svoj nasmeh, ker sem se spomnila, da je Marjan pred kratkim izgubil ženo. »Lepo pozdravljen, obenem pa moje sožalje ob težki izgubi, ki te je doletela,« sem rekla zadržano.
»Hvala, kaj hočem, tako je pač, nisem edini, ki mu življenje ni naklonjeno,« je odgovoril.
»Vstopi, da se pogovoriva,« sem ga povabila.
Ko je Marjan vstopil, je najprej pogledal moj pisalni stroj na mizi. »Aha, pišeš,« se je zadovoljno nasmehnil.
»Res veliko pišem. Dopisovanje s prijatelji mi krajša samoto, večkrat pa napišem tudi kaj za objavo v Ognjišču,« sem rekla.
»Vem, Ognjišče prebiram in ob tvojih življenjskih zgodbah mi je žal, da nimam tega daru, da bi izpovedal zgodbo svojega življenja, morda bi z njo komu pomagal, da ne bi zagrešil enakih napak kot jaz,« je zamišljeno, kot da bi govoril samemu sebi, dejal Marjan. Grenko se je nasmehnil in nadaljeval: »Pod skorjo lepega družinskega življenja se skriva marsikaj, kar bi koga lahko obvarovalo razočaranja.«
Nekaj časa sva molčala. Tišina mi je postala mučna, da bi jo prekinila, sem rekla: »Pa meni povej kaj iz svojega življenja, saj mi pogosto zmanjkuje doživetij za moje zgodbe, izmišljevati pa si ne znam niti ne maram.«
Tedaj pa je Marjan kar veselo vzkliknil: »Bi bila res pripravljena napisati zgodbo mojega življenja? Priznam, da je prav to namen mojega obiska. S svojo zablodo v življenju bi rad komu pomagal, ga obvaroval, pogosto razmišljam ob prebiranju Ognjišča, posebno tvojih zgodb.«
»Le govori,« sem mu rekla. »Upam, da boš povedal tudi kaj lepega in spodbudnega.«
Marjan je sklenil roki na mizi, se zastrmel skozi okno in začel: »Ja, začetek moje zgodbe je res lep, prelep. V fantovskih letih sem ljubil Zemljakovo Anico …«
»Kaj, Anico, saj …« sem ga začudeno prekinila.
»Se čudiš, ko si slišala, da sem ljubil Anico, poročil pa sem se s Kapševo Brigito? Pusti me, da ti povem, kako je prišlo do tega,« je skoraj ukazal Marjan.
Sklenila sem, da ga ne bom vem prekinjala in Marjan je nadaljeval: »Da, ljubil sem Anico in najina ljubezen je bila nekaj čudovitega. Tistih nekaj mesecev z Anico je bil najsrečnejši čas v mojem življenju. Najina ljubezen je bila čista! To ji je dajalo poseben čar. Ko sem ji izpovedal svojo ljubezen, me je takoj sprejela, pa tudi takoj mi je povedala, da mora biti najina ljubezen takšna, da bo šla z mano pred oltar v beli obleki in s čisto dušo. Seveda sem ji v svoji sreči to obljubil. Srečo čiste ljubezni je treba doživljati, popisati je ni mogoče. Ta sreča pa je, žal, trajala le pol leta. Ob nekem obisku me je obsedel hudič in zahteval sem od Anice, da mi “dokaže ljubezen”. Bila je tako čista, da me ni takoj razumela. Brutalno sem to zahteval. Tedaj me je začudeno pogledala in rekla, ali se nisva dogovorila, da grem pred oltar bela na duši in telesu? Jaz sem izbruhnil: “Bela, bela, saj gre vsaka bela, pa kdo, misliš, je še tako nor, da čaka do poroke? Bele cunje nič ne pomenijo!” “Če tako misliš,” je izrekla Anica vsa zaprepadena, “potem je med nama konec.” “Pa imej svoje bele cunje, ampak brez mene!” sem še vrgel iz sebe ter odšel proti vratom. Ozrl sem se. Anica je obsedela pri mizi, njene velike oči so plavale v solzah. Ne, ni bilo solz na njenih licih, le oči so plavale v solzah, da je bila Anica še lepša kot kdajkoli prej. Ta njen pogled mi je ostal v srcu vse življenje. Tedaj sem planil skozi vrata, sedel na moped in oddivjal. Še isti večer sem obiskal Brigito in dosegel, kar sem hotel, nisem pa dosegel sreče. Od tedaj sem obiskoval Brigito, ampak to so bili obiski brez sreče, brez ljubezni, le izživljanje. Pogosto sem v svoji duhovni praznini razmišljal, da bi se vrnil k Anici, vendar sem čutil, da me ne bi več sprejela. V to moje razmišljanje je prišla Brigita z novico, da pričakuje otroka. Kaj sedaj?« je Marjan za nekaj trenutkov utihnil, nato pa nadaljeval svojo žalostno pripoved. »Poroka brez ljubezni, brez volje. Pristal sem na poroko, toda vse priprave so šle nekako mimo mene, kot da se mene ne tiče. Ko je Brigita začela pripravljati belo poročno obleko, sem dobesedno podivjal. Nisem si mogel predstavljati, da obleče Brigita nekaj, kar je Anici toliko pomenilo: belina, čistost duše in telesa! Ker se nisem smel izdati, da v mojem srcu še vedno živi ljubezen do Anice, sem moral popustiti tudi glede bele obleke. Potem pa … življenje je teklo v navidez povsem srečnem zakonu. Rodila sta se nama dva otroka. Vztrajal sem v zakonu, da sem se pokoril zaradi svoje nepremišljene strasti. Mirno je teklo vse dotlej, ko je Anica doživela prometno nesrečo. Trepetal sem za njeno življenje in tako sem v tistih urah, ko se je Anica v bolnišnici borila za življenje, v sanjah stal ob njeni postelji in ji zagotavljal svojo ljubezen. V teh sanjah sem glasno govoril in tako je Brigita, moja zakonita žena, spoznala, da v svojem srcu še vedno hranim ljubezen do druge. Tako sem se nehote izdal in Brigita je ponorela v svoji ljubosumnosti. Odtlej ob njej nisem več imel mirne ure. Dejansko ji nisem bil nikoli nezvest, toda Brigita mi je vedno očitala nezvestobo. Potem je Brigita zbolela. Četudi sem ji še tako skrbno stregel, mi je vedno očitala, da je zbolela zato, ker sem ji uničil zdravje s svojo nezvestobo. Zdaj je vsega konec. Brigita je odšla s sveta, ne da bi mi odpustila. Ostal sem sam, brez sreče v življenju, žrtev svoje mladostne zablode. Glej, ob prihodu si mi izrekla sožalje, ki ga res zaslužim, vendar ne zaradi izgube žene, temveč zaradi svojega zavoženega življenja,« je Marjan zamišljeno zaključil svojo pripoved.
Dolgo sva molčala.
»Si pač z Anico nista bila usojena,« sem rekla, da bi pretrgala molk.
»Ne, ne verjamem v usodo, človek je svoje sreče ali nesreče kovač. S takšnim nepremišljenim dejanjem, kot je bilo moje, si lahko vse uničiš. Zgodbo svojega zavoženega življenja sem ti povedal zato, da jo zapišeš. Rad bi mlade obvaroval pred zablodo, ki se mi je bridko maščevala,« je še dostavil Marjan.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 46-47.

Prvi zimski dnevi so bili tako kratki, da se je včasih zdelo, kot da sta ostala le še jutro in večer, dneva vmes pa skoraj ni bilo. Po Treh kraljih pa se je kmalu obrnilo na bolje. Sončeva pot se je podaljšala, nad obronki Jelovice so se medli sončni žarki pokazali po zasneženem smrekovju vsak dan prej in vsak dan kasneje tudi izginili. Imeli so že toliko moči, da so se ledene rože na oknih začele taliti. Svet se je začel obračati proti svetlobi.
Zadnje zimske večere smo imeli doma še vedno zapolnjene z delom. Opravki, taki in drugačni, so tekli od Treh kraljev do svetega Antona in Svečnice, vse do pusta. Vse se je dogajalo tako, kot že dolgo vrsto let, mirno in po nekem ustaljenem redu. Ko je bila pospravljena turščica v skrinje in fižol v košare, so začeli k hiši prihajati drug za drugim naši mali obrtniki. Prva je prišla k hiši Mina, šivilja. Pravili smo ji kar teta. Bila je res neka naša daljna sorodnica, nikoli na nisem bila povsem prepričana, ali smo Mino res rabili. Prav tako dobro je znala šivati tudi naša mama. Vendar...
Mina je živela v vasici blizu Bleda v majhni hiši z majhnimi okni in nizkimi vrati, da si se moral skloniti, če si hotel vstopiti. Hišica je bila dovolj velika le za Mino, ki je bila zelo majhne rasti. Imela je kratke noge in majhen život, vsa njena pojava je bila pojava otroka, tudi mil in prijazen obraz je bil tak. Po Mino je šel oče z vozom, če so bile poti zasnežene, pa s sanmi. Mina je k nam pripeljala s seboj tudi šivalni stroj. V cekarju je prinesla debele volnene nogavice, črn predpasnik in presto za mene. Med vsem tistim je imela tudi črno mašno knjižico, v kateri je imela spravljeno obledelo podobico in sliko z birme. Tisto sliko mi je vsakič z veseljem pokazala.
Mina je poleti svojo hiško okrasila z rožami, da se je komaj videla iz bujnega zelenja in cvetja. Pozimi pa ji je snega včasih nasulo do oken in Mina je, vsa v strahu, de na bi ostala sama tam v snegu, rada šla kam šivat. Tako je pozimi priromala k nam. Vsaj za štirinajst dni. Dobro se je kuhalo takrat, mama je vedno kaj sladkega spekla in Minin šivalni stroj je veselo in enakomerno drdral v hiši. Z mamo sta tu pa tam celo kaj skupaj zapeli.
Mina je vsakič mami sešila nekaj predpasnikov, naredila je nekaj srajc očetu, pokrpala je vse, kar je bilo še kaj vredno, in meni je vsak večer povedala eno svojih zgodb. Tam, kjer je Mina živela, nedaleč od Blejskega jezera, jih je krožilo obilo. Poslušala sem jo odprtih oči in ust in potovala z njo po gradovih in po širnem svetu, vsak dan drugam.
Po njenem odhodu je v hiši ostalo nekaj dni tiho, pretiho. Z mamo sva zvijali volno s štren v klopčiče toliko dni, da so me že bolela ramena in roke. Ko je mama začela plesti, sem jaz na drugi strani peči lahko brala dolgo v noč.
Konec januarja je vzel obrt v roke oče. Popravil je lesene vile in grabljam je vstavil zobe, ki smo jih polomili jeseni, ko smo grabili listje na našem lazu. Tam je bilo veliko korenin, gost bukov gozd pa bogato obdarjen z listjem. Iz šupe v lazu smo listje vozili domov pozimi. Ko je oče popravil svoje orodje, je na vrata že trkal pletar Kozma, ki je pletel košare in jerbase. Delal je tudi doma. Svojo robo je spomladi prodajal. Delal je tudi okrogle cajnice, primerne za velikonočni žegen. Kozma je bil pravi umetnik svoje obrti! Iz turščične slame je znal splesti okrogle peharje in ovalne pohlebnice, peharčke za vzhajanje kruha, pletel je predpražnike, copate iz slame in celo punčke! Koruzne punčke je delal tako iznajdljivo, da so bile kakor žive. Imela sem eno: mama ji je našila dva gumbka za oči, naredila ji je laske iz rjave volne in plav predpasniček.
Kozma je bil že star, njegove roke so bile zgarane, prsti so mu bili zatekli in rdeči od mraza. Protjem, ki ga je rezal ob Savi, sredi zime že, je namakal v vodi in brodil po tistem, da je vedel, kdaj je to godno za obdelavo. »Protje se dolgo kali! Trmasto je, a ko se omehča, me uboga,« je pravil. In z neko posebno ljubeznijo je vlekel iz škafa dolgo šibje, ga ostrgal s posebnim nožičem. da je postalo bledo rumeno, in ga naložil na kupčke h pručki, na kateri je sedel. Kozma je opletal tudi flaškone, v katere je oče spomladi nalival žganje, ko ga je kuhal. »Zakaj pa mora biti Kozma pri vas doma? Košare bi lahko pletel tudi pri sebi,« so spraševala ženske našo mamo. »Doma mu moraš še kuhati, pa še opereš mu gotovo kaj, pri vas se najdlje drži! Včasih kar cel mesec...« »Naj se pogreje  in kaj toplega poje. Nič dobrega ni staremu človeku, če nima tople hrane. Zavoljo tistih nekaj cunj, ki mu jih operem, me pa tudi ne bo konec,« je odgovarjala mama. »Bomo že.« Hiša je dosti velika, v kamri tako nobeden ne spi, dela mu pa tudi ne bo zmanjkalo.«
Pa je Kozma pletel, ves mesec je bil pri nas. Bilo je veselo tisti čas, ker je bil Kozma družaben človek. Bil je skromen, malo je jedel, tudi pil ni toliko, kot sem slišala, da pije. Nekoč je naredil iz protja tudi ptičjo hišico. Rumeno sijoča je visela že prvi dan na zasneženi jablani, ptice so dolgo ogledovale tisto čudo, nazadnje pa začele plezati po nji.
Kozma je bil res mojster, večeri z njim pa so bili kratki in zanimivi. »Ko sem bil na fronti v Galiciji...« je ponavadi začenjal svoje neverjetne pripovedi. O svojih vojaških časih je rad govoril, tisto mene ni zanimalo, zanimale pa so me dežele, ki jih je videl, in vse je tako slikovito opisoval.
Čisto na koncu že, malo je bilo še šibja namočenega v škafu, se je neki večer, takoj po večerji obrnil k meni: »Tako, zdaj si pa ti na vrsti! Zadnja košarica bo tvoja. Tako ti bom naredil, da jo boš imela še dolgo za spomin!« Sedel je in začel plesti. Z neko posebno zavzetostjo. Sedla sem na pručko nasproti njemu in gledala njegove roke, kako so spretno delale. Kozma je jemal vejico za vejico iz vode v škafu zraven, mrmral si je neko pesem in ob tem mu je bil obraz zamaknjen v delo, da ga dolgo ni dvignil. Tanke vejice je držal kar med zobmi, vlekel je s prsti prepleteno protje sem in tja in zategoval. Začel je v majhnem krogu - kakor da bi pletel ptičje gnezdo je zgledalo najprej, potem pa se je širilo, postajalo je vedno širše in višje. V zgornji dve vrsti je vpletel nekaj temno rdečih šib posebnega protja, ki je raslo samo na visoki, strmi skali, moleči kot previs nad reko Savo. Za tisto skalo sem vedela, gor so lezli fantje, ko so nabirali bršljan ali vršelec, kakor smo mu pravili mi. Temno zeleni bršljan s črnimi jagodami se je vpletal v velikonočno boganico. Pod tisto skalo je raslo tudi bodljikavo brinje. Vmes, med enim in drugim, pa protje. Temno zeleno z rdečkastim lesom. In prav to redko in skrbno nabrano protje je Kozma zdaj vpletal v zgornji del moje košarice. Kozma je postajal z leti bolj počasen in neokreten, zato je redko še upal splezati na tisto skalo. Zavedla sem se, v kakšno nevarnost se je podal, da je nabral tiste pisane vejice za mojo košaro. In ponosna sem bila na to. Med gladko bledo rdeče vejice je Kozma vpletel še nekaj živo rumenega meklina, tako smo pravili protju, ki smo ga uporabljali tudi za špile. Košarica je postajala tako lepa in pisana, da mi je kar sapo jemalo. Ko mi jo je na koncu podal, sem jo prijela z obema rokama, stisnila sem jo k sebi in se zazibala z njo sem in tja. Glasno sem vzkliknila: »Hvala, hvala!« in stekla ven.
Naslednji dan smo že pri zajtrku vsi molčali. Kozma je nadrobil črn kruh v mleko, se sklonil in molče zajemal. Ko je pojedel, je nastavil žlico in popil še zadnje kaplje mleka. Pokrižal se je, odrinil skodelico in žlico od sebe in pogledal okoli mize. Vsakega posebej. Ko je šel z očmi od enega do drugega, je sklonil glavo, prekrižal roki na mizi pred seboj in prišel z besedo na dan. »Zdaj pa moram naprej,« je rekel zamolklo. »Kar sem mislil, sem naredil.« »Kam boš pa šel?« sem vzkliknila in se zagledala vanj. Najprej vanj, potem pa v mamo. »Ne hodi še, saj še ni konec zime.« »Kozma, nič se ti ne mudi. Res je še mraz,« je rekla mama in z očetom sva ji prikimala. »Bom že... K sestri bom šel za en čas. Bogdan bi tudi rad imel ptičnico, tako, kot sem jo naredil vam,« je rekel in pokazal na našo zunaj. »Prav tako mu bom naredil.« Bogdan je bil njegov nečak. Bil je mojih let, pravi ponos družine, velike družine. Imel je dobre ocene v šole pa še delal je rad. Tako doma niso vedeli, kaj naj. Za šolanje niso imeli denarja, za delo doma pa je bilo že drugih dovolj.
Takoj ko je Kozma pospravil svoje orodje v dve veliki vreči in vse tisto, kar mu je mama oprala, v nahrbtnik, se je začel nemirno obračati proti oknu, kdaj bo zagledal Bogdana s konjem in vozom. Sneg je bil za vprego sani že premehak. »Nekaj ti moram dati za boglonaj. Namučil si se,« je rekel oče in tiščal v Kozma oguljen dvajsetak. »Ne, Filip, ne bom vzel,« je odvrnil Kozma in odrinil njegovo roko. »Tako dobro se še nisem imel. Jedel sem in pil in spal kot grof. Tisto, kar sem naredil, sem pa z velikim veseljem. Verjemi!« »Ampak to ni prav!« je rekla še mama.« »Kar sem rekel, sem rekel! Ne bom vzel denarja. Vem, kako težko ga je zaslužiti z golcarijo. Nočem! Punci kaj kupi...« Oče je povesil roko, jaz sem Kozmi hvaležno pokimala in molčala.
Ko se je na dvorišču prikazal Bogdan z vozom s konjem, je Kozma stopil ven in odvlekel svoji dve vreči za sabo. Za njim je odkorakal še oče z njegovim nahrbtnikom. Bogdan je poskočil z voza, vrgel je bič in obe Kozmovi vreči na lojtrnik, oče je na tisto položil še oguljen, zelen nahrbtnik. »Tako, pa je,« je rekel Kozma in tlesknil z rokami. »Saj se še kaj vidimo. Če bo Bog dal...« Sedel je na voz k suhljatemu, črnemu fantu. Ta je že s težavo krotil spočitega konja v ojnicah, Počil je z bičem in pognal. Kmalu sta se s Kozmom skrila za ovinek in čudno hudo mi je bilo pri srcu. Kot da je odhajal od hiše moj najboljši prijatelj. Stopila sem do praga in pomendrala z nogami po tleh. »Sneg se že tali... Kmalu bo pomlad. S pomladjo pa bo prišla Velika noč!« »No, pa imaš novo košarico za žegen,« je rekla mama, ko sem stopila v toplo kuhinjo, kot da je uganila moje misli. »Imam jo,« sem rekla navdušeno. »Res je lepa!«
Tisto zimo je bil Kozma zadnjikrat pri nas. Kmalu po tistem je zbolel in nisem ga več videla. Tudi Bogdana ne. Fant je šel v šolo in od tam k železnici. Dolgo je oboževal vlake, tako dolgo, da so ga odpeljali v svet, od koder se ni več vrnil.
Vse košare in jerbase, peharje in pohlebnice smo še dolgo rabili. Dokler smo bili v stari hiši. V novo pa sem prinesla s sabo le košarico, dokler se ji ni gornji rob razcefral in raztrgal. »Zakaj ne vržeš takih reči stran, saj nikomur več ne služijo,« so rekli otroci in obračali v rokah polomljeni ročaj. »Danes košarico za žegen lahko dobiš kjer hočeš. Vseh barv in velikosti jih imajo!« »Vem, toda tale... Tale je zame nekaj posebnega...« Čudno me pogledajo in nič ne rečejo. Tudi sama vem, da so te stare reči že kdaj neuporabne. Kdo pa ima še danes doma pohlebnice za peko kruha? Toliko vrst ga je naprodaj. In kje je še pred vrati iz turščične slame pleten predpražnik? Je dovolj plastičnih in drugih iz vseh mogočih ščetin naprodaj. V novem, modernem svetu tega ni treba pri hiši. In še marsičesa drugega ne...
Pa je zato res življenje toliko lepše in boljše? Nimam odgovora...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 2, str. 105-107.