Med nalaganjem drv v košaro v uti je Alenkino pozornost vzbudilo poleno, ki je bilo drugačno od drugih polen. Nekoliko večje je bilo. Na enem koncu se mu je poznalo, da se je deblo na drevesu zlomilo, morda zaradi žleda, drugi konec pa je bil odrezan nekoliko poševno in so ga krasile enakomerno široke letnice. Prav na sredini pa je imelo vdolbino, ki jo je pustila veja, ki se je, verjetno ob padcu, na silo zlomila. Škoda se ji je zdelo, da bi ga použil ogenj, zato ga v kuhinji ni stresla v zaboj za drva kakor druga polena, ampak ga je odnesla v kot pod stopnicami.
Nekaj dni pred prvo adventno nedeljo je po podstrešju iskala lanski adventni venček. Prav dobro se je spomnila, da ga je pred lanskim božičem spravila v škatlo, kjer je imela shranjene razne okraske, in jo spravila na polico na podstrešju. Ampak škatle ni našla nikjer. Skoraj prepričana je bila, da jo je odložila na polico, samo na katero, se ni mogla spomniti. Po skoraj polurnem iskanju ji ni ostalo drugega, kot da naredi novega.
Do gozda ni imela daleč. Domov je prinesla toliko zelenja, da bi lahko naredila tri adventne venčke. Smo še primerno podlago je potrebovala. Spomnila se je na tisto zanimivo poleno, odloženo tja pod stopnice. Poiskala je še lesen krožnik, položila nanj poleno in vse skupaj okrasila z zelenjem. Vdolbina na polenu je bila ravno prav velika, da je vanjo vstavila nekoliko večjo svečo. Dodala je še nekaj storžkov in malo mahu. Vsa zadovoljna je svojo umetnino postavila na sredino mizice v dnevni sobi.
Zvečer je prišel na obisk vnuk Damijan. Alenka ga je skoraj slovesno sprejela in ga takoj peljala v dnevno sobo.
»Kaj imaš pa to za en okrasek?« je nekoliko začuden vprašal vnuk.
»Kakšen okrasek?« se je začudila. »To je vendar adventni venček!«
»Adventni venček?« se je še bolj začudil vnuk. »To je lahko samo kapitalistični venček!«
»Kakšen?« je bila zaprepadena. »Kapitalističen?«
»Kakšne venčke pa imajo na televiziji, po trgovinah in izložbah pa še kje? Tistim okraskom pravijo ali vsaj mislijo, da so adventni venčki. Pri verouku pa smo se učili in pri pridigah je bilo povedano, da so na adventnem venčku štiri sveče. Toliko, kolikor je nedelj pričakovanja pred božičem, in da se vsako nedeljo prižge ena svečka več. Kako jih boš pa ti prižigala?«
»Saj je ta sveča dovolj velika, da bo zdržala štiri tedne.«
»Eno in isto svečo boš prižigala. Svetlobe mora biti vsako nedeljo več.«
Ni mu znala odgovoriti. Kar nekaj časa je molčala, preden je dejala, da se strinja z njim. Bilo ji je malce nerodno, obenem pa je bila ponosna na svojega vnuka, da bi ga najraje pobožala po licu.
Komaj je Damijan odšel, je šla na podstrešje. V medli svetlobi edine svetilke je z očmi iskala tisto zgubljeno škatlo. Skoraj spotaknila se je na neko stvar na tleh. Pogledala je in se nasmejala. Seveda, to škatlo je tako dolgo iskala. Iz nje je vzela lanski adventni venček. Tako lep se ji je zdel. Krasile so ga štiri sveče, vsaka nekoliko manj pogorela. Prav toliko, kot jih mora biti. Odnesla ga je v dnevno sobo in ga okrasila s svežim zelenjem. Čeprav je bilo še nekaj dni do prve adventne nedelje je prižgala prvo svečko. V siju njene svetlobe je za vsakega vnuka in vnukinjo zmolila po eno desetko. S prošnjo h Kralju, ki prihaja, da bi jo še velikokrat presenetili.

JARC,Janko, Smiljan. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2022), 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.

Vstopila sem v zobozdravstveno čakalnico. Z gospo, ki je že čakala, sva se pozdravili in izmenjali prve informacije o tem, koliko časa že čaka.
»Kar lepo se držijo ure. Sedaj je pri zobozdravniku gospod, ki je bil poklican točno ob uri, kot je bil naročen. In če bo šlo brez zapletov, bom na vrsti čez dobrih pet minut.«
»Potem pa imam čas, da počasi pripravim na to, kar me čaka. Nisem tiste vrste človek, ki ima vse rad na hitro.«
»Jaz pa sem čisto drugačna,« je odvrnila gospa. »Meni se mora zgoditi vse na hitro. Ne maram zavlačevanja in da se mi vse razlaga na dolgo in široko, kaj me čaka, kaj bodo sedaj počeli z mano. Zaupam, da bo vse dobro.«
»Saj tudi jaz zaupam v strokovnost, dobronamernost in človečnost,« sem se branila, »ampak vseeno imam rada, da mi razložijo postopek. Tudi v vodo se nikoli ne poženem. Vedno najprej stopim vanjo in grem počasi v globino.«
Iz ordinacije je stopil gospod in poklicana je bila gospa, s katero sva klepetali. Z odhodom obeh je nastala tišina in v tihoti sem še enkrat preletela pogovor ter si dala poguma, da sem lahko drugačna.
Med vožnjo semkaj sem molila za zobozdravstveno osebje, ki me bo sprejelo, zdaj pa lahko petnajst minut v tišini nadaljujem.
Nisem bila dolgo sama. Vstopil je znanec, čigar mama je bila drugič hospitalizirana na onkološkem oddelku.
»Kako pa je kaj z mamo?« sem ga boječe vprašala takoj po pozdravu.
»Nič dobrega se ne obeta. Rak naglo napreduje. Že skoraj dva tedna se ne zbudi več. Čeprav se pri njej zadržim po celo uro, jo božam, ji govorim, kaj zapojem in na koncu še molim, se le kakšen dan odzove tako, da zatrepeta z vekami, oči pa ne more več odpreti. Bolnišnično osebje dobro skrbi zanjo, vendar je kljub temu to samo še tisto zadnje počasno poslavljanje. Z eno nogo je že na drugi strani, kot rečemo ...«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine in pritajenih vzdihov bolečine, ki sem jih prekinila, govoreč bolj sebi, kot njemu: »Mogoče pa vaša mama rabi počasen prehod, tudi vi domači rabite počasno slovo in Bog vam milostno poklanja dodatne dneve, za katere mislimo, da so samo še dodatne in nepotrebne bolečine in trpljenje. Zakaj je vse to potrebno? Bog ve! Kljub vašemu trudu vam mama ne bo nič spregovorila. Mogoče pa vas ona sliši in čuti vašo prisotnost, ko ji mogoče prvikrat v življenju izrekate besede, ki ste jih v sebi držali celo življenje. Mogoče se ji šele sedaj lahko iskreno zahvalite za vse, kar je storila za vas, ker ste bili prej zadržani ali pa se vam je zdelo samoumevno. Mogoče se ji morajo nebeška vrata odpirati počasi, ker bi jo vsa tista nepopisna sreča in slepeča ljubezen, ki jo bo obsijala ob smrti, prestrašila.«
Spet je zavladala tišina.
»Če je vaše razmišljanje pravilno, potem pa tisti, ki podpirajo evtanazijo, ves ta božji načrt porušijo,« se je utrgalo iz njega.
»Duša stopi pred Boga čisto zmedena in nepripravljena, saj še ni prišel njen čas. Mogoče si ne želi tako hitrega srečanja z njim in jo je strah. Kako se bo v takem odločilnem trenutku, od katerega je odvisna vsa večnost, pravilno odločila ... Na ta odločilni korak se moramo pripravljati vse življenje, dan za dnem. Ne bojmo se, Bog nam velikodušno pomaga tudi v smrti. Smrt so samo vrata, skozi katera stopamo v večnost.«
Najin pogovor je prekinil mladenič, ki je privihral v čakalnico.
»O, saj sta še dva!« se je začudil. »Sem pa mislil, da ne bo nikogar in bom mogoče na vrsti prej kot sem naročen.«
»Kam pa se ti tako mudi?«
»Izpit imam. Zadnji izpit. Če ga uspešno opravim, bo moje izobraževanje končano. Ni bilo lahko. Nekaj izpitov sem naredil odlično in z lahkoto, nekaj pa jih je bilo narejenih s težavo. En predmet sem ponavljal kar trikrat. Pa sem trmasto vztrajal. Kdor vztraja, enkrat naredi. Danes je pred mano zadnja preizkušnja, potem pa se bo odprlo novo, drugačno življenje in v bistvu bom spet na začetku nove poti. Ojej, pa še zob me boli, da moram k zobozdravniku. Še dobro, da sem dobil termin. Mi bo pa šlo na tesno s časom. Ne vem, ali naj čakam, ali naj malo potrpim in se vrnem drugič.«
»Zamenjajva vrstni red. Pojdi sedaj v ordinacijo ti, ko pa bil ti na vrsti, pojdem jaz,« sem mu predlagala.
Vrata v ordinacijo so se odprla in asistentko sem prosila za zamenjavo vrstnega reda s tem mladeničem. Nič ni imela proti, mladenič pa se mi je lepo zahvalil, ko je vstopil.
Ko sva z znancem spet ostala sama, je nadaljeval: »V teh dneh me zelo nagovarjajo Jezusove besede, ki sem jih slišal v nedeljo pri evangeliju in pridigi. Poslušali smo Matejev evangelij in Jezusove besede: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan. V tem odlomku nam evangelist opisuje, kako je Peter branil Jezusu, da bi trpel: “Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi.” Jezus je HOTEL opraviti nalogo, ki mu jo je zaupal Oče, HOTEL je trpeti in biti umorjen, da bi premagal pekel in smrt in nas odrešil.«
»Cerkev nas želi uvesti v Jezusovo pot križa, ki jo je prehodil za nas. To je storil, da bi mogli stopiti v polnost novega življenja. V našem življenju je res velikokrat težko razumeti božje načrte in njegovo ljubezen,« sem mu pritrdila.
»Kot obliž na rano so bile zame besede duhovnika, saj sem se tudi sam večkrat spraševal – ZAKAJ? Zakaj mora mama, ki je celo življenje toliko trpela, toliko pregarala in ves časa molila, zakaj mora sedaj še vse to pretrpeti? Ampak to niso misli, ki bi prihajale od Boga. Jezus je zavrnil Petra, ki je rekel: “Bog ne daj, Gospod! To se nikakor ne sme zgoditi”.«
»Res je, Jezus svojim učencem ni prikrival, da bo njegovo trpljenje cena našega odrešenja. Tudi mi moramo sprejeti to resnico križa, saj velja za vse. Vsak dan moramo vzeti svoj križ, ki je ključ nebeških vrat, in hoditi za Jezusom,« sem se strinjala z njim.
Znanec je nadaljeval: »V teh težkih trenutkih je zame pogovor z Bogom prav odrešujoč. Včasih, ko ne vem, ali je moja želja dobra, ali je zares koristna, dodam stavek če je to Tvoja volja. Bog vse ve. Ve, kaj je dobro za nas, mi pa tega vpogleda nimamo, zatorej se mu prepustimo.«
»Ja, življenje je treba živeti, ga doživeti in na koncu dotrpeti. Takrat se človek najlepše pripravi na srečanje z Očetom ...«
Najin pogovor mi je odzvanjal v ušesih še potem, ko sem iz ordinacije že slišala zvok svedra. Hvaležna sem bila mladeniču, ki je vstopil namesto mene; z znancem sva si tako lahko še marsikaj izmenjala. In pritrjujem svetemu Tomažu Akvinskemu, ki pravi: »Razdeljena bolečina se razpolovi, razdeljeno veselje se podvoji.«
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 44.

Dragi Miklavž, mama pravi, da letos ne boš nosil igrač, ker se z njimi sploh ne igram in jih imam tako in tako preveč. To, da se z njimi ne igram, ni res. Z vsako novo igračo se zamotim vsaj nekaj časa in če me potem več ne zanima, nisem jaz kriv, mar ne? Mislim tudi, da igrač sploh ne moreš imeti preveč, sploh pa jih jaz nimam preveč. Mama verjetno niti ne ve, koliko jih imajo moji sošolci, da o prijatelju Blažu niti ne govorim! Toda menda se je zmenila s tabo, da lahko prineseš karkoli drugega, samo ne igrač, tako da sem v zadregi kaj te sploh prositi.
Oblek ali čevljev ti ni treba nositi, ker te tako ali tako kupi mama, pa tudi od brata Tineta mi pride še marsikaj prav. Sladkarije so pri nas doma prepovedane še bolj kot igrače. Kužeka, ki sem si ga želel najbolj od vsega na svetu, smo dobili prejšnji mesec od sosede, rolko so mi kupili za rojstni dan.
Ja, danes mi želje nekako ne gredo od rok. Pismo bom končal jutri, ker sem tudi že zaspan.
Dragi Miklavž, še dobro, da nisem že včeraj oddal pisma, kajti danes sem dobil super idejo. S šolo smo šli na izlet z vlakom. Veš kako je bilo lepo! Na vlaku še lepše kot tam, kamor smo se pripeljali. Sedeli smo skupaj ali drug nasproti drugemu in se pogovarjali. V šoli se vedno nekaj preganjamo, pa podimo, divjamo, si nagajamo. Enako je popoldne doma s prijatelji. Na vlaku pa smo si povedali marsikaj. Sedaj vsaj vem, kje je bil kdo na počitnicah ali kaj je doživel.
Kaj če bi se enkrat tako usedli: mama, ati, Tine in jaz in se nekam odpeljali, čim dlje, ni važno, kam, samo Tine ne bi smel vzeti s sabo tablice, ker bi sicer stalno buljil vanjo. Mama in ati bi lepo sedela ob naju. Nikamor se jima ne bi mudilo in tudi če bi se, ne bi pomagalo, kajti vlak pač ne ustavi zato, ker ima kdo kakšen opravek. Mama ne bi mogla reči, da nima časa, ker kuha, pospravlja, lika, skratka, ker mora vedno, prav zares vedno, nekaj delati. Tudi ata se ne bi mogel izgovarjati na delo ne v službi, ne na vrtu niti ne pri hiši. Prav tako se ne bi mogel pritoževati, da je utrujen, saj bi dan začel na vlaku in od sedenja pač ne moreš biti truden. Toliko stvari bi rad povedal mami in atija si želim marsikaj vprašati, a moram vedno čakati na ‘drugič’, ki se tako ali tako nikoli ne zgodi. Mama, na primer, še ne ve za tisto nesrečo, ki jo je imel Matičkov kuža, ati pa bi mi lahko povedal kaj zanimivega o moji babici, ki je pred kratkim umrla. Ja, na vlaku bi se lahko pogovorili o vsem, o čemer se doma ne utegnemo.
Samo, dragi Miklavž, ne vem, kako bi ti lahko uredil, da gremo skupaj na vlak. Se ti kdaj sploh srečaš z mojo mamo in atijem? Mogoče v množici tam na trgu, ko nas prideš pozdravit, toda takrat je vse polno ljudi in se ne utegneš pogovarjati z vsakim, kaj šele, da bi mojo mamo, ki me ponavadi pelje tja, prepričal, kako bi bilo lepo, če bi šli vsi skupaj na izlet. Ko prineseš darila v hišo, vsi že spimo, in odideš, preden se zbudimo. Torej kako, dragi Miklavž? Mogoče se jutri spomnim kaj pametnega.
Ja, spomnil sem se! Pravzaprav mi je pomagala mama, nehote. Ko je hotela oprati moj nahrbtnik, se je hudovala, da ga nikoli ne izraznim kot je treba, kajti tokrat je v njem ostal listek od vlaka. Še dobro! Prinesi, prosim, štiri listke za vlak (v šoli so rekli vozovnice): za mamo, atija, Tineta in zame. Do katere postaje? Ni pomembno, mogoče do Ljubljane ali pa kam drugam, samo da bomo skupaj in da ne bo prekratko.
Aja, boš rekel, da nosiš darila samo otrokom, ne pa tudi staršem. Morda pa to niti ne drži. Mama vedno pravi, da Miklavž obdari pridne, in mama in ata sta pridna, še preveč. Prav zares, veliko delata in nikoli si ne odpočijeta, zato tudi onadva zaslužita darilo.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 55.

(resnična zgodba)
Za otroke so večeri pred svetim Miklavžem polni vznemirjenja in pričakovanja, jutra pa polna presenečenja in veselja. Takrat se izpolnijo njihove skrite želje in pričakovanja, ki ga ne morejo pokvariti drobna razočaranja. Tedaj ko otroški pogledi objamejo z darili obloženo mizo, zažarijo njihove oči, prsti pa hitro odpirajo skrbno zavite skrivnosti. Nobeno drugo jutro ne premore toliko prisrčnih doživetij. Tedaj se jih dotakne neki skrivnosten svet. Vendar samo dotlej, dokler otroci samo sprejemajo dobroto tega svetega moža in si ne začnejo postavljati najrazličnejših vprašanj: kakšen je ta sveti Miklavž, od kod prihaja in kako pride v stanovanje, kako lahko v eni noči obišče vsa mesta in vse vasi in zakaj ne prinese daril vsem otrokom.

***

Tako sta premišljevala tudi Tin in Ana. Rada bi na svoje oči videla, kdaj in kako pride sveti Miklavž. Premišljevala sta in premišljevala, potem pa sta se odločila. Na Miklavžev večer sta se odpravila prva v posteljo in se delala, da že spita. Ko se je vse umirilo, sta previdno zlezla iz postelje ter vzela s seboj svetilko in vsak svojo odejo. V temni sobi sta se skrila za kavčem, ki sta ga že zvečer z veliko težavo previdno, da ju ni nihče opazil, odmaknila od stene. V eno odejo sta se zavila, z drugo pa pokrila, da ju ne bi zeblo in da ju ne bi mogli odkriti. Prisluškovala sta , če morda nista vzbudila pozornosti. Komaj sta si upala dihati in pogovarjala sta se šepetaje.
Bila sta vznemirjena. Ali bo prišel Miklavž skozi vrata in skozi katera? Ali pa bo morda prišel skozi okno? Kar skozi steklo? In če ju opazi, kaj jima bo rekel? Ali bosta potem še dobila darila? Čakala sta in čakala. Ob vsakem šumu, za katerega niti nista vedela, od kod prihaja, jima je srce začelo močneje biti in bitje srca je bilo edino, kar sta slišala. Vsakih nekaj minut sta pogledala na uro. Kazalci se skoraj niso premaknili. Imela sta občutek, da se je čas ustavil.
»Mene zebe,« je zašepetala Ana.
»Mene tudi,« je rekel Tin in se stisnil k sestrici. Škoda, da nista vzela še kakšne odeje, je pomislil Tin in potegnil s kavča pregrinjalo, da sta se zavila vanj.
»Kako lepo je spati v postelji,« je potihoma rekla Ana.
»Ura je že ena, pa je še vse mirno,« se je pritoževal Tin in se trudil ostati buden.
»Le kje hodi sveti Miklavž?« je v polsnu pomislila Ana in naslonila glavo na ramo Tinu, ki se je še bolj stisnil k njej.
Čisto neopazno se je vanju pritihotapil spanec.

***

Tin se je ves premražen zbudil. Sprva se ni znašel, kje je, potem pa vznemirjen pogledal na uro. »Zaspala sva,« je stresel Ano za ramo in že skočil izza kavča. Ana pa takoj za njim. Tin se je vrnil po baterijo. V njeni svetlobi je zagledal z darili obloženo mizo. Svetega Miklavža pa nikjer! Prižgala sta luč. Joj, koliko daril. Iskala sta vsak svoje ime. Miklavž je zanju pustil prav vse, za kar sta mu pisala. Veselila sta se in kar pozabila, da sta prespala prihod svetega Miklavža. Pohitela sta po starejšega brata Tevža. Zaspano je spremljal njuno navdušenje in si mislil svoje, z veseljem pa se jima je pridružil pri razdeljevanju čokolade.
V sobo je stopila mama. »Kaj pa vi danes tako zgodaj tukaj?« se je začudila
»Mama, mami, poglej, kaj nam je prinesel sveti Miklavž!«
Čudila se je skupaj z njimi. »Same lepe in koristne reči vam je prinesel,« je ugotavljala. »Ne vem, če ste bili tako pridni?«
»Miklavž že ve,« je hitel Tin, Ana in Tevž pa sta mu glasno pritrjevala.
»Prav, zdaj pa spat! Saj ste vstali sredi noči.«
Tevž je dejal, da sta ga mlajša radovedneža na silo zbudila, Tin in Ana pa nista rekla ničesar. Le kaj bi rekla mamica, če bi ji povedala, kako sta v zasedi čakala pa ne dočakala svetega Miklavža. To je bilo še veliko let njuna velika skrivnost.

***

Leto je bilo hitro okoli. Tin in Ana sta se naučila in zvedela marsikaj novega, še vedno pa sta se spraševala, kako pride sveti Miklavž.
Tin je že nekaj časa spraševal očeta, kako se snema z video kamero, da se je oče čudil. »Saj nam vedno govoriš, da prej ali slej pride prav, kar znaš,« je odgovarjal Tin.
»Res je, kar praviš,« je bil oče ponosen na svoje vzgojne prijeme in sinu z veseljem razlagal, kar ga je zanimalo. Tin je bil vztrajen pri učenju, oče pa pri razlagi.
Tin in Ana sta že popoldne pred svetim Miklavžem, ko sta bila sama doma, pritrdila kamero na polico omare na hodniku. Obrnila sta jo tako, da bi na posnetku zajeta vsa vrata, obcestna svetilka pa bi dajala dovolj svetlobe.
Preden sta šla spat, sta jo na skrivaj vključila.
Dolgo nista mogla zaspati. Vse mogoče misli so se jima motale po glavi. »Mogoče pa se prihoda svetega moža ne sme snemati.« je bila v strahu Ana. Tin jo je miril kot je vedel in znal, toda tudi njega je začelo skrbeti. Kamere pa si nista več upala odstraniti. Skrbi so jima preganjali spomini na lansko čakanje prihoda svetega Miklavža, »Če takrat ne bi zaspala, nam sedaj ne bi bilo treba snemati.«
V hiši je bilo vse mirno in počasi sta se pogreznila v spanec.
Zjutraj jih je spet pričakala z darovi obložena miza. Toda zdaj ju darila niso najbolj zanimala.
Pogledala sta proti kameri na omari. Še vedno je bila tam. In morda je skrivala v sebi odgovor na zanju najbolj skrivnostno vprašanje. Preden so se odpravili v šolo, jo je Tin neopazno snel in jo potisnil v svojo šolsko torbo. Že med potjo je v avtu hotel pogledati posnetek, pa je kamera ostala nema. Baterija se je izpraznila. Zaskrbelo ga je.
Ko sta prišla iz šole, je Tin vstavil novo baterijo. Zavrtel je posnetek na začetek, nato pa sta polna pričakovanja zrla v ekran. Ves čas ista slika hodnika. Končno se je zaslišal neki šum. Zadržala sta dih. Še nekaj trenutkov se je videla slika, nato pa je ves ekran zajela črna tema. Takrat se je baterija izpraznila.
»Pa saj ni res!!!« je bil glasen Tin.
»Zakaj ravno zdaj?« je šlo Ani na jok.
Zrla sta v temo ekrana.
Tako nerazumljiva in skrivnostna se jima je zdela.
Tako kot je skrivnosten sveti Miklavž.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Marjeta je z zadovoljstvom pogledala na mizo s svojimi pletenimi izdelki. Že dva meseca je pridno pletla za vnuke. Želela jih je presenetiti za Miklavža. Rada jih je imela. Ko so prihajali k njej, je vedno našla kakšno delo zanje: spomladi so okopavali vrt, poleti so pomagali grabiti seno, pobirali so krompir, pozimi so pospravljali po hiši. Dela nikoli ni zmanjkalo. Z veseljem so prihajali k njej. Znala jim je povedati veliko zanimivega iz svojega otroštva in mladosti.
Vnukov je bilo šest. Za mlajše tri je spletla tople nogavice, za srednja dva pulover in kapo, za najstarejšega – najstnika – pa dolg šal pisanih barv.
Pred nekaj dnevi jo je obiskala znanka. Bila je začudena, ko ji je Marjeta povedala, da je to spletla za svoje vnuke, za Miklavža.
»Moji vnuki s takimi darili ne bi bili zadovoljni,« je rekla obiskovalka, »jaz jim dam kar denar, pa naj si sami kupijo darilo po svoji izbiri. Kaj pa hočem, saj jim nič ne manjka!«
»Moji vnuki pa se razveselijo vsega, kar jim v noči pred svojim godom skrivnostni sveti Miklavž prinese. Mali otroci ga napeto pričakujejo in se trudijo biti čim bolj dobri in pridni. Oči jim žarijo, ko zjutraj vidijo njegove darove. Tudi otroci, ki že vedo, kdo je Miklavž, imajo radi presenečenja. Veseli so tudi preprostih daril s sporočilom dobrote in ljubezni. Tako bodo moji vnuki sprejeli te nogavice, rokavice in vse te reči, ki sem jih pletla zanje z veliko ljubeznijo. Veseli jih bodo bolj kot čokolade in sladkarij, ki jih bom dala zraven,« je dejala mati Marjeta.
V mislih se je vrnila v svoje otroštvo. Doma so bili revni. Zaposlen je bil le oče in s svojo plačo je preživljal šestčlansko družino. Živeli so skromno, kakšni priboljški so bili na mizi le za večje praznike. Tudi sveti Miklavž je vsako leto obdaril otroke. Živo se je spominjala, kako si je v prvem razredu za Miklavža želela punčko, ki jo je videla v neki izložbi, ko sta z mamo šli v mesto po opravkih. Tako majhno porcelanasto punčko z modrimi očmi in z dolgimi črnimi lasmi, v rdeči obleki. Kako so se ji zasvetile oči! Ni mogla odtrgati pogleda od nje. Mama jo je priganjala, ona pa je kot začarana zrla v punčko.
V svojem pismu Miklavžu je prosila za prav tako punčko. Pismo je položila na okensko polico in odštevala dneve do Miklavževega prihoda. V mislih se je že igrala s tisto punčko ... Zjutraj je prva vstala in hitela pogledat, kaj ji je Miklavž prinesel. Ko je videla, s čim jo je obdaril, ni mogla skriti razočaranja. Ja, dobila je punčko, a ne tako, kot jo je videla v mestu. Bila je narejena iz volne. Piškote in rožiče je spravila nazaj v vrečko ter odšla ven, da skrije solze. Kmalu je prišla za njo mama. »Ti ni všeč Miklavževo darilo?« je vprašala. »Mislila sem, da mi bo Miklavž prinesel tako punčko, kot sva jo videli v mestu,« je povedala hlipaje. »Glej, saj je tudi ta lepa in samo tvoja,« jo je skušala potolažiti mama. Tudi njej je bilo hudo: za tisto punčko iz mesta ni imela denarja, to pa je izdelala sama. Potolažila se je in se tudi s to mamino punčko igrala.
Ko je odraščala, je spoznavala Miklavževo sporočilo: obdarovanje je šola dobrote in ljubezni. Ona se je s svojim zgledom in življenjem trudila prav za to in njeni vnuki so znali to ceniti. Ponosna, da odraščajo v takem duhu, je začela zanje peči Miklavževe piškote.

Jana, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2023), 81.

Pisalo se je leto 1956. To je bil čuden čas, ki ostaja le v bledem spominu tedanjih cicibanov, danes še živečih starih gospodov in gospa. Zima se je začela že na Dan mrtvih, 1. novembra. Učitelji – tako kot drugi državni uslužbenci – niso smeli hoditi k maši. Otroci so svoje učiteljice, ki so jim pravili tovarišice oziroma tršice, kljub svoji navihanosti in nagajivosti še spoštovali in ubogali, slednjič tudi zato, ker je sicer poredkoma, a vendarle priletela kakšna facka, navito je bilo kakšno uho, dečki pa so se bali, da bodo povlečeni za ta sladke. Pouk je bil izmenoma dopoldne in popoldne. Ni bilo še nalivnih peres, kemičnih svinčnikov in flomastrov, ni bilo delovnih zvezkov, mobilnikov in računalniških tablic. Cicibani so s seboj v šolski torbici prinašali poleg nekaj zvezkov malega formata le še Računico in Prvo čitanko Venceslava Čopiča, opremljeno s čudovitimi umetniškimi risbami Toneta Kralja. Na steni učilnice je bila podoba državnega voditelja maršala Tita, ki je s strogim pogledom ves čas iznad table gledal na učence in jih spodbujal k marljivosti. Ob prihodu učiteljice v razred so učenci morali spoštljivo vstati, reditelj je stopil pred tablo in zaklical ukaz “Mirno!” ter pozdravil “Za domovino!” in ves razred je odgovoril: “S Titom naprej!” (… ja, nekakšna molitev pred poukom …) Tudi šolska malica je bila skromna: rezina črnega kruha, košček oranžnega amerikanskega sira iz konzerve in skodelica bele kave, se pravi proje ali divke z mlekom.
To je bil čas, ko je bil sv. Nikolaj oziroma Miklavž v ilegali. Tedaj še ni bilo veselega decembra, v trgovinah še niso že ves december prodajali čokoladnih Miklavžev, Božičkov in Dedkov Mrazov, nekakšnih adventih koledarjev ter drugih dobrot, komercialno povezanih s praznovanjem božiča in novega leta. Celo Dedek Mraz, edini dovoljeni dobri mož v tistem času, se je smel pojaviti šele 26. decembra.
Priletna učiteljica gospodična Milka, za cicibane preprosto tršica, je na god sv. Nikolaja z aktovko v naročju stopala proti šoli k popoldanskemu pouku. Pot jo je vodila mimo postaje Ljudske milice, kjer je pogosto pred vrati stal brkat miličnik in srepo motril mimoidoče, tako da pot tam mimo ni bila prijetna. Tistega popoldneva ga ni bilo, zato je nekako z lažjim korakom nadaljevala pot. In prav tam jo je prehitel njen pranečak, obut v lepe rjave, nove čevlje, sicer tudi on ciciban. Veselo jo je pocukal za rokav in odhitel naprej. Srce ji je zaigralo, ko ga je videla hiteti v šolo v novih čevljih, zakaj prav ona je bila Miklavž, ki mu je tisto jutro prinesel nove čevlje. Ne samo novih čevljev, prinesel mu je tudi lepo leseno rdečo ‘patino’, kot se je tedaj reklo skiroju. Ja, srce ji je zaigralo, ko se je spomnila, s kakšnim veseljem je sprejel nepričakovani Miklavževi darili, katerih se ni nadejal. Njen še ne sedemletni pranečak je namreč še verjel v Miklavža in njegovo dobroto.
“Joj, kaj bo danes v razredu!” je nenadoma spreletelo staro učiteljico. Spomnila se je, da je med njenimi učenci tudi Slavko, sin glavnega miličnika, znanega po tem, da je nekaterim ljudem, ki so “hodili k maši”, povzročal težave in so se ga zaradi tega ljudje bali. Tudi ona je bila pri pouku v nekakšnem strahu, da ne bi učencem kazala svoje vernosti, saj se je zavedala, da bi Slavko doma kaj povedal. “Kaj bo, če bodo otroci govorili o Miklavžu? Kaj naj jim rečem?” Njen korak se je upočasnil, začela je premlevati svoje vedenje o sv. Nikolaju in oblikovala misel, ki jo bo, če bo potrebno, povedala učencem tako, da bo volk sit in koza cela.
Ob zvoku šolskega zvonca je vstopila v razred. Nemir v razredu je bil neobičajen, reditelj je pozabil na vsakdanji pozdravni obred, cicibani so čebljali drug čez drugega in šele njen vzklik: »Otroci, pouk se začenja!« jih je za silo umiril.
»Kaj vam je danes? Zakaj ste tako nemirni?« jih je strogo nagovorila. Navdušeno so kar sede in drug čez drugega začeli pripovedovati, da je danes Miklavž in da jim je prinesel to in ono, sicer skromna, a kljub temu zaželena in dobrodošla darila. Molče jih je poslušala.
Ko so nehali s pripovedovanjem, jih je nagovorila: »Glejte, miklavževanje je lep običaj, ko odrasli ljudje, praviloma starši in sorodniki, obdarujejo otroke v spomin na dobrotnika iz Male Azije, ki je v davnih časih pomagal revnim ljudem. Bil je tako dober, da so ga razglasili za svetnika. Ime mu je sv. Nikolaj, po grško Nikolaos in po domače Miklavž. Ampak danes Miklavža ni. Je le spomin nanj.«
Tedaj je Slavko dvignil roko in še preden mu je učiteljica dala besedo, je vstal in vzkliknil: »Tršica, Miklavž je! Tudi meni je nekaj prinesel.«

N. Cigoj, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2020), 28.

Ljudje v okolici so si ga težko predstavljali brez kolesa. Kamor koli se namenil, je sedel na kolo, pa naj bila pot še tako kratka. Med vožnjo je Damjan opazoval vse, kar se je dogajalo okoli njega. Tako je vedel, da ima vsaka hiša svoje navade: eni so vedno nekaj brkljali okoli hiš, drugi so pred njimi posedali, eni so mu odzdravljali, drugi pa so se delali kakor da ga ne vidijo. Vedno pa so mu pozdrave vračali otroci, katerim je že od daleč mahal v pozdrav. Tudi v šolo se je vozil s kolesom, izogibal se je glavnih cest in poiskal stranske. In tam je pogosto srečeval starejši par. Bila sta nekaj posebnega: on je bil visok in močan, na glavi je vedno imel klobuk, ki ga je naredil še večjega, ona pa je bila nekoliko manjše postave. Hodila sta počasi in le redkokdaj sta se pogovarjala. Vedno pa sta se držala za roke in prav to ga je presenečalo. Vedel je, da se oče in mama imata rada, ampak da bi se kdaj prijela za roke, tega ni doživel. Vedno, kadar ju je opazil, je najprej pogledal, če se tudi tokrat držita za roke.

Ko je šel v srednjo šolo, se je vozil z avtobusom. V drugem letniku jih je profesor pri sociologiji vprašal, kdo so njihovi vzorniki. Nekateri so rekli da starši, drugi so naštevali bolj ali manj znane osebnosti. Damjan pa je imel pred očmi tisti starejši par in dejal, da sta mu ta dva ljubeča človeka na neki način vzor.
Sošolci so ga malo čudno pogledali, profesor pa je vprašal: »In kako jim je ime?«
»Tega pa ne vem,« je presenetil profesorja in sošolce.
»In kako da sta ti vzornika?« se je čudil profesor.
»Pomembno je, kaj sem čutil, kadar sem ju srečal,« je povedal.
»Zanimivo, zelo zanimivo,« je menil profesor.
Po uri je stopil k njemu Erik: »Si mislil na Miklavža?«
»Katerega Miklavža?« se je začudil Damjan.
»Tistega, ki ti je na neki način vzor.«
»Kaj ga poznaš?«
»Ja, blizu nas stanuje. Pa mu ni ime Miklavž, le tako mu vsi pravimo. Menda je Gašper.«
»Zakaj mu potem pravite Miklavž?«
»To biti znal bolje povedati moj oče. Ko je bil mlad, je bil menda velikokrat Miklavž. Oče mi je tudi povedal, da mu je nekoč dejal, da bi bil rad še kdaj Miklavž.«
»Čudna želja,« je pripomnil Damjan.
Na ta pogovor bi Damjan gotovo pozabil, če ne bi nekaj let kasneje v njihovi župniji pripravljali miklavževanje. Fantje so se hitro domenili, da bodo oni peklenščki, dekleta pa angeli, zataknilo pa se je pri izbiri Miklavža.
»Kaj če bi bil ti?« se je Tomaž, ki so mu rekli režiser, obrnil k Damjanu.
»Jaz?« se je začudil in zardel. »Jaz sem za to premlad. Miklavž mora biti odrasla oseba. Poznam pa nekoga, ki bi bil rad Miklavž.«
»Kaj nam tega nisi takoj povedal!« je bil vesel Tomaž.
Damjan jim je potem povedal, kako je kot šolar srečeval starejši par, ki se je vedno držal za rok, in ta gospod si menda želi, da bi bil še kdaj Miklavž.
»Ta bi bil ravno pravi za naše miklavževanje,« so menili vsi.
Damjan je poklical Erika: »Čuj, povej Miklavžu, da bo lahko letos v naši župniji Miklavž!«
»Tega bo gotovo zelo vesel,« je bil prepričan Erik. Naslednji dan pa mu je Erik vrnil klic: »Ne vem, če bo kaj. Oče ga je vprašal, pa je rekel, da je za to že prestar.« Damjan je na vajah povedal, da z njegovim Miklavžem verjetno ne bo nič.
»Pa poiščimo drugega,« so predlagali nekateri.
»Po ovinkih se ne moremo pogovarjati,« je menil Tomaž, »nagovoriti ga moramo osebno!«
Ko je Tomažu uspelo dobiti Miklavževo telefonsko številko, ga je poklical. »Na obisk sicer lahko pridete, dogovorila pa se bova bolj težko,« mu ni dajal veliko upanja. Ob dogovorjeni uri sta bila Damjan in Tomaž pred Miklavževimi vhodnimi vrati. Ko so se odprla, je pred njima stal Miklavž. Damjanove oči so premerile njegovo postavo. Prvič ga je videl tako od blizu. Nič več se mu ni zdel tako velik kot pred leti. »Gašper,« jima je ponudil roko. Damjanova se je kar zgubila v njegovi, stisk pa je bil močan in topel. Za njim je prišla žena. Ko mu je podala roko, ga je prevzel njen nasmeh. Toliko topline je bilo v njem!
Povabila sta ju v dnevno sobo. »Torej vidva bi me rada naredila za Miklavža,« je dejal Gašper z glasom, ki je bil bolj živahen kot njegove kretnje. Tomaž je na kratko predstavil delo v župniji in izrekel prošnjo za sodelovanje.
»Priznam, da mi vaše povabilo dobro dene. Kako pa ste zvedeli, da sem včasih želel, da bi bil še kdaj Miklavž?«
»Erik mi je povedal, da mu je povedal oče,« je pohitel Damjan.
»Kaj res?« se je čudil Gašper. »Že dolgo je tega, kar sem imel takšne želje,« je bilo čutiti zadrego v njegovem glasu. »Predolgo je že tega in medtem se je marsikaj spremenilo. Zdaj hodi Miklavž že po vseh mestih z vsem mogočim spremstvom, v naših mladih letih pa smo lahko miklavževanje pripravili samo v cerkvi ali po domovih. V naši veroučni skupini smo sklenili, da ga pripravimo za naše mlajše brate in sestre in sorodnike. Nekdo je napisal primerno besedilo, mene, ki sem bil največji, so določili za Miklavža, fantje so bili peklenščki, dekleta angelčki. Najmanjša med njimi je bila Mojca,« mu je pogled obstal na ženi. »Saj smo se že dolgo družili, toda nikoli je še nisem v resnici opazil. Ko pa mi je takrat podajala pakete, sem zagledal njene oči in kmalu ne bi več vedel, komu naj paket izročim.«
Žena se je samo rahlo nasmehnila in odhitela v kuhinjo »Čaj bom skuhala.«
Gašper je malo počakal, kot da zbira spomine. »Saj vem, da je to morda malo smešno, ampak tako je bilo: tisti angel mi je v hipu segel v srce in glavo!«
»Res ni običajno, da angel nekomu zmeša glavo,« se je zasmejal Tomaž.
»Tisti ogenjček se je počasi vnemal in na koncu vzplamenel ... V mladinski skupini smo nato še nekajkrat pripravili miklavževanje. Jaz Miklavž, Mojca angel. Zelo rada je nastopala kot angel. No, pozneje sem včasih v kakšni prijateljski družbi rekel, da bi bil rad še kdaj Miklavž ... Predvsem zaradi nje!«
»Zaradi žene?« sta se začudila.
»Ampak njej sploh ni treba nastopati kot angel,« je začel s premislekom. »Vesta, ona je res angel. Angel brez peruti.« Damjana in Tomaža je presenetila toplina njegovega glasu. »Toda vrnimo se k vašemu miklavževanju. Tako bom rekel: sveti Miklavž je poznal razmere, v katerih živeli ljudje, posebno otroci. In imel jih je zelo rad. Takšni morajo biti tudi njegovi nasledniki. Miklavž mora otroke poznati, da lahko ob darilu izreče besede, ki jih otrok potrebuje. Ali kateri od vaju zmore to?«
Tomaž je pogledal Damjana in zaklical: »Prijatelj, nihče med nami ni bolj primeren kot ti!!
Damjanu je postalo neprijetno. Ni pričakoval takega razpleta.
Gašper se je prisrčno zasmejal. »No, glejta! Že vidim, da se bo znal ta mladi mož vživeti v svetega Miklavža. Njega se ne sme igrati, njega je treba doživeti. Potem res pride Miklavž.«
Gospodinja Mojca je prinesla čaj in vprašala: »Ste se dogovorili?«
»Ja in ne,« je odvrnil Tomaž, Mojca pa ni vprašala, kaj to pomeni.
Popili so čaj. Gosta sta se zahvalila za lep večer in se poslovila.
»Škoda, da ga nisva prepričala,« je začel Damjan, ko sta stopala proti avtu.
»Morda pa niti ni. Zdaj, ko sva srečala skoraj pravega Miklavža, boš ti veliko lažje Miklavž,« ga je spodbujal Tomaž.
»Ampak on je imel ob sebi skoraj pravega angela,« je pripomnil.
»Na svetu je veliko ljudi, ki ne vedo, da so angeli,« je modroval Tomaž. Damjan pa je molčal in že zbiral misli in besede, s katerimi bo kot Miklavž obdaril otroke.
JARC,Janko, Smiljan. Ognjišče (2016) 12, str. 24

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Dan se je počasi prevešal v večer. Sonce je s poslednjimi žarki pozlatilo vrhove gora v daljavi. Mrak se je plazil po grapi, ki je ločevala dva hriba med seboj. V vseh hišah v vasi so se prižigale luči, le Pavletov dom je ostal zavit v temo.
Nihče ni vedel, da njegov edini prebivalec stoji pri oknu, opazuje umiranje še enega dneva. Bil je namreč eden od večerov, ki se jih skoraj sleherni človek spominja z neko mešanico topline in žalosti hkrati, ob spoznanju, da je v življenju le malo časa za sanje. Večer pred godom svetega Miklavža!
»Kje so tisti časi, ko sem se lahko veselil darov, ki so se v teku noči pojavili v peharju, pripravljenem na mizi?« se je spraševal Pavle, ki je z mislimi odplaval daleč nazaj. »Najlepša so bila tista najnežnejša otroška leta, ko sem še verjel, da fige, rožiče in celo kakšno igračo pokloni sam sveti mož!« je še dopolnil svoje premišljevanje. Nasmehnil se je ob spominu, kako mu je nekoč sosedov Jurij na paši rekel: »Ah, saj Miklavža v resnici sploh ni! Darila pripravijo starši in jih ponoči, ko trdno spiš, postavijo v ‘nastavljene’ posode!« »Kdo ti je povedal?« ga je tedaj vprašal osuplo in z neko čudno grenkobo v duši. »Naša Marička je rekla, da je blago za obleko, ki ga je prinesel, nekaj dni prej videla na dnu predala v mamini omari. Ali ne bi bilo čudno, da bi svetnik že prej prinesel stvari v hišo in jih na svoj god delil otrokom, ki tam stanujejo? Tu nekaj ni v redu ... in jaz bom letos bedel vso noč, saj hočem videti, kdo je resnični darovalec!« Še tisti večer je Jurijevo trditev zaupal materi, ki se je silno resno držala in nato vprašala: »Ali se ti ne zdi, da bi bilo smešno, da ti z očetom ponoči pripravljava darila? Midva sva preveč utrujena, da bi sredi noči po hiši trosila neke sladkarije. Saj veš, kako Jurček včasih pripoveduje neverjetne zgodbe.« »Pa Maričkino blago?« je hitro vprašal. »Če boš dvomil, bo daril gotovo manj. Svetemu Miklavžu angeli varuhi vse leto poročajo, kako se obnašate, kaj delate in govorite,« ga je še posvarila. Dvom v resničnost pa je le ostal nekje na dnu njegovega srca.
Tisto leto je sneg zapadel že prve dni novembra. »Letos bomo pa videli, če bo Miklavž res prišel, saj bodo sledi sani, s katerimi se bo pripeljal, ostale vidne še naslednje jutro!« je tedaj rekel materi. »Ti tepček,« ga je zavrnila, vendar nato v smehu vprašala: »Misliš, da bi lahko obiskal vse otroke, če bi se počasi vozil od hiše do hiše? Njegove sani vlečejo angelci z nebeško hitrostjo.« Zvečer je pripravil velik pehar, ki ga je mati uporabljala, kadar je pekla za praznike. Oče je ob pogledu nanj pomenljivo rekel: »Jaz pa ne bi pripravljal te posode, saj menda že vse leto trdiš, da so svetniki le v nebesih!« Pavle je molče prenesel očetovo zbadljivo pripombo in skupaj s sestrama, ki sta tudi pripravili vsaka svoj pehar, molil v čast dobrotnemu svetniku. Čeprav je sklenil, da ne bo zaspal, ni vedel, kdaj so se mu zaprle oči.
Naslednje jutro sta ga zbudili sestri, ki sta že pestovali vsaka svojo novo punčko. Stekel je v hišo, kot se v teh krajih imenuje dnevni prostor, in ... V svetel papir zaviti bomboni, fige, orehi, kapa, rokavice, šal in neko sadje ... Pavle je enega od sadežev z zanimanjem prijel v roke. Že lupina oranžno rdeče barve je bila mehka. Nikoli še ni videl česa podobnega. Jabolka je poznal, breskve so včasih prinesli sorodniki iz Vipave ... Tedaj je v prostor stopila mati in se nasmehnila njegovemu začudenemu obrazu. »Kaj je to?« je vprašal in pokazal na sadeže. »To je rajsko jabolko,« mu je razložila in dodala: »Sveti Miklavž je gotovo slišal za tvoje dvome o njegovi resničnosti in ti je zato prinesel to sadje v dokaz.« Zagrizel je v sredico in okusil njeno sladko, sočno vsebino. Tako dobre hrane še ni poizkusil ... Tedaj se je spomnil na Jureta. Vzel je enega od sadežev in stekel do soseda. Tudi pri njih je vladalo praznično vzdušje in vsi otroci so mu hiteli kazat svoje darove. Pavle pa je pokazal svoje nenavadno darilo. Nihče od njih ni videl česa podobnega. »To je pa rajsko jabolko!« jim je razložil in se še pobahal, da ga dobijo le najbolj pridni otroci. Juretu pa je še oponesel njegovo vedenje o resničnosti nočnega obiska iz nebes.

Leta so tekla in oba, Pavle in Jure, sta odrasla v moža. Življenje je prinašalo nove dogodke. Ostala sta prijatelja v dobrem in slabem, kot se spodobi za ljudi, ki živijo v soseščini. Jure se je poročil komaj dvajsetleten in kar osemkrat je njihov dom obiskala sreča, ki jo prinaša rojstvo novega bitja. Pavle pa je v skrbi za ostarela starša ostal sam. Sestri sta se odselili v mesto in sprejeli navade novega okolja. Domov sta se redko vračali. Najraje sta prihajali le na jesen, ko jima je Pavle podaril pridelke domače zemlje. Zdelo se je, kot da sta to povsem drugi ženski in da jih nikoli ni vezala ista družina. Odkar so se na pokopališču poslovili od očeta in kasneje še od matere, ju skoraj ni bilo več na spregled. Pavle se je večkrat spraševal, zakaj mu ni bilo dano, da bi srečal žensko, ki bi skupaj z njim hodila skozi življenje. »Je že tako usojeno!« je zaključeval razmišljanja, ko ga je zaradi osamljenosti bolelo v duši.
Tedaj ga je zmotil neki hrup pred vrati. Potrkalo je. Previdno je odprl vhodna vrata in presenečen obstal. Pred vrati je stal sveti Miklavž z vsem svojim spremstvom. »Videl sem vašo dobroto in sem se ustavil tudi pri vas. Vse leto sem si skrbno zapisoval, kako ste lepo živeli in predvsem, kako ste pridno pomagali sosedom v vsaki stiski! Angelčki, obdarujte ga!« je še ukazal sosedov Janez, ki je dobro odigral svojo vlogo. Pavle od presenečenja ni mogel govoriti. Tedaj pa je nekje iz ozadja stopil še Jure, ki je v roki nosil tri kakije, kot tudi imenujemo rajska jabolka. Oba sta se ob pogledu nanje nasmehnila in se spomnila zgodbe, ki jima je polepšala neko Miklavževo jutro.

I. Hvala, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2015), 18