»Bolje bi bilo, da bi umrla,« je zavzdihnila medicinska sestra, ko je z novorojenčico hitela v kisikovo komoro. Ne enkrat.
Mlada mamica mi je takrat pisala: »Ne vem, ali naj prosim za življenje ali za smrt.« Težko si je predstavljati njeno bolečino. Molili smo, molili ... saj nismo vedeli, kaj bi bilo bolje. »Naj se uresniči Božji načrt,« je bilo edino, kar sem ji lahko v teh težkih trenutkih rekla. Ko je bolečina neizmerna, se tudi še tako dobro misleča tolažba odbija kot kaplja od pločevine. Prvi otrok, prva vnukinja, prva nečakinja. Vsi navdušeni, kako bo naša. Bila je lepa kot sonce. Kmalu so se pokazale vse posledice možganskih krvavitev ob porodu. Kljub izredni skrbi, razgibavanju, masiranju ni bilo odziva. Tiha misel mnogih, naj odide, je še bolj zabolela. »Moja je, naša je, kaj še lahko naredimo zanjo?« je kljuvalo v mladih starših. Če kje, ji bodo lahko pomagali v Stari Gori, v bolnišnici za invalidno mladino in rehabilitacijo. Dve leti tam nista prinesli izboljšanja. Torej sprejeti, kar jim je dano. Bog ve, zakaj. Medtem se ji je rodila sestrica. Občudovala sem starševski pogum in nagrajena sta bila zanj. Čudovit otrok. In zaživeli so kot družina.
Popolnoma paralizirana je dočakala dvainštirideset let. Vseskozi so jo imeli doma, ker se je tam počutila najbolj sprejeta, ljubljena. Sprejetost pa ima moč, da nariše nasmeh zadovoljstva, ki ga ima človek, ki ve, da je ljubljen v vsakem trenutku. Med nas je bila prav gotovo poslana z namenom, da bi se ob njej zavedali hvaležnosti, kakšno življenje nam je darovano, ga znali ceniti, izpolniti vsak njegov dan, ne glede na to, kako priznani, bogati in uspešni smo. Bilo je očem nevidno, zaznava ga le odprto, ljubeče srce, ki vidi dlje. In ona je zaznavala globlje. Bila je zelo potrpežljiva in vesela deklica, vsakogar se je razveselila, še posebej, če si je vzel čas, ji izkazal pozornost in z njo malo pokramljal. Res ni izgovorila nobene besede, a po mimiki obraza in njenem odzivanju se je dalo marsikaj razbrati. S pretanjenim notranjim posluhom je vedno zaznala slabe vibracije, nesporazum, slabo voljo. In ni se odzivala, ni jedla ali pila, dokler ni videla pomiritve, odpuščanja, objema. Njen ljubeči pogled in nasmeh sta bila nagrada za spravo. V njeni bližini je bil prostor miru in zbranosti. Če si se prepustil njenemu pogledu, je bilo, kakor da se v globinah preteka Božja navzočnost in gledaš v oči angela.
Marsikdaj je bilo težko ugotoviti, kaj jo muči, ker ni zmogla povedati. Težko jo je bilo hraniti, ker si z jezikom ni zmogla pomagati, težko je bilo z odvajanjem, kar je bil poseben projekt. Težko jo je bilo oblačiti, ker je imela zakrčene ude. Tako skrbno je bila negovana, da v vseh letih svojega življenja ni dobila preležanin. V vsem sta ji bila starša blagoslovljena bližina. Marsikaj je bilo težko, a njeni ljubeči odzivi so odtehtali vse. Ob njej smo se mi in naši otroci naučili sprejemati drugačnost. Vsak izmed nas je bil na steni predstavljen z eno plišasto lutko. Natanko je vedela, čigava je katera. In če se je želela o kom pogovarjati, jo je pogledala. Tako je tekla komunikacija. Iz njenih grlenih glasov pa smo razpoznavali vsebino. Zelo rada je gledala nogometne tekme. Če se je ati razveselil gola, je zavriskala. Ko je prišel kdo od njenih ljubih, ji je od sreče in vznemirjenja srce divje razbijalo. Prva pot, ko smo prihajali na obisk, je bila vedno k njej. Pričakala nas je z velikim nasmehom. Toliko lepih spominov nam je darovala!
Starša sta goreče molila, da ne bi trpela in da bi odšla prej kot kateri od njiju. Bog je uslišal njuno prošnjo. Nekega jutra, ko je sonce vzšlo, jo je poklical k sebi. Na njenih ustnicah je ostal nasmeh. Njena naloga med nami je bila končana. Odšla je počivat v Božje naročje. Bogu hvala, da smo jo imeli. To angelsko bitje ostaja z nami v spominih, v pogovorih in predvsem v srcih.
Zelo hudo mi je, ko prebiram razna mnenja, da takšen otrok ne bi smel živeti, da je to krivica in vsem v breme. Celo evtanazijo načrtujejo zanje! Za koliko življenjskih spoznanj in lepih trenutkov se starši in okolica prikrajšajo! Vem, kako zelo je mamico zabolelo, ko ji je kdo ob hčerkini smrti dejal: »No, zdaj si pa rešena.« Česa? Lastnega ljubljenega otroka?

Ana, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 82-83.

Globoko zatopljen v svoje misli je stopil na slabo shojeno ozko pot, bližnjico od njegovega doma prek brega, kjer je stala sosedova domačija. Tega zgodnjega nedeljskega dopoldneva ga je presenetila novica, ki se je kakor blisk razširila po vsej soseski: da je njegov hudo bolni daljni sosed končno le dovolil svoji ženi poklicati duhovnika. Odkar so ga pred mesecem dni pripeljali iz bolnišnice v domačo oskrbo, ker so zdravniki ugotovili, da mu ni več pomoči, se je predal neki trdovratni otopelosti in ni hotel nikogar sprejeti. Še bolj pa je bil presenečen, ko ga je brž po odhodu duhovnika poklicala bolnikova žena, naj nemudoma pride k njim, ker bi mož moral o nečem spregovoriti. Brez pomišljanja je obljubil, da pride k njim že dopoldne.
Pot, na katero se je podal, je bila težka že zaradi strmine, danes pa se je čevljev prijemala še razmočena haloška ilovica, zato so bili koraki še težji. Lahko bi se bil peljal z avtomobilom po cesti, ki so jo pred nedavnim speljali okoli hriba in je vodila mimo soseda, toda želel je zaužiti vso lepoto narave v tem čudovitem jesenskem dnevu. Sončni žarki so ga prijetno greli, od vsepovsod ga je pozdravljalo petje ptic, pomešano s šelestenjem listja in enakomernim žuborenjem potoka.
Komaj je prilezel na vrh brega. Ustavil se je, da se nekoliko oddahne. Naloženih je imel že šest križev, ki so mu jih obteževale še razne bolezni, ki so mu vztrajno pile življenjski sok. Moral si je priznati, da mu telesne sile počasi, a nezadržno pešajo...
Globoko je vdihnil svežino, ki je še ostajala od zgodnjega jutra, ko je rahel dež prečistil gosti jesenski zrak. To mu je zbistrilo um, pa vendar ni mogel dognati, čemu ga sosed kliče. Toda kmalu bo izvedel! Pred sabo je že videl sosedovo domačijo, do katere je imel le še slabih sto metrov poti navzdol. Pospešil je korak.
Hudo bolnega soseda je našel v sobi. Pogled na onemoglo telo, ki togo ležalo pod tanko odejo, in na pepelnato sivi, zaradi bolečin neprepoznavni obraz z globoko vdrtimi očmi ga je prepričal, da slovo od tega sveta ni več daleč.
Molče je sedel ob njegovo posteljo. Morečo tišino je prekinjalo dušeče hropljenje iz bolnikovih posušenih pljuč. Naenkrat se je telo zvilo v bolestnem krču in iz suhega grla so prihajale komaj slišne besede: "Davno - pred tridesetimi leti, ko si se po dolgem času vrnil iz tujine... takrat... ti nisem govoril resnice..." Po teh besedah je bolnik izmučen utihnil in zaprl prestrašene oči. Samo hropenje iz njegovih prsi je dalo slutiti, da življenje v njem še ni ugasnilo.
Kot okamenel je sedel poleg bolnika in topo strmel predse. Besede so kakor oster nož zarezale v njegovo staro, nikoli zaceljeno rano. Srce je spet boleče zakrvavelo. Razumel je. Vsako vprašanje bi bilo odveč. Nobena obsodba ne bi mogla več vrniti izgubljene sreče. Negotovosti, v kateri je trpel dolgih trideset let, je bilo v trenutku konec. Sedaj ve resnico. Takrat mu je sosed v svoji nevoščljivosti lagal in s tem uničil srečo dveh mladih ljudi.
Kakor v nekakšni vročični blodnji je pritaval domov. A bil je preveč utrujen od prestanega trpljenja, da bi lahko počival. Preveč zbegan zaradi nenadnega spoznanja resnice, da bi lahko miroval. Zdelo se mu je, da se je čas zavrtel za celih trideset let nazaj. Kakor takrat, ga njegovo hrepeneče srce spet vleče k njej, kakor takrat, ga spet vabi njen klic. Zdaj mora ubogati svoje srce, zdaj mora hiteti njenemu klicu naproti.
Zamišljeno je vozil po strmi, razdrapani haloški cesti. Na mestu, kjer se začne cesta rahlo spuščati proti ravnini in se približa reki, se je ustavil. Dan se je že nagibal proti večeru in bledi sončni žarki so se vse bolj umikali prvemu mraku. Moral se je sprehoditi po tej lepi naravi, moral si je izbistriti um in še enkrat podoživeti svojo nekdanjo srečo. na tem kraju sta se spoznala. Nista bila več rosno mlada. Njegova živahna in pogumna narava je dopolnjevala njeno mirnost zadržanost. Poznanstvo je počasi preraslo v iskreno prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Na teh trdnih temeljih se je rodila njuna ljubezen. Prepojena z njeno močjo sta začela razmišljati o skupni prihodnosti.
Vsakič, ko je za dalj časa odhajal v tujino, jo je spraševal: "Me boš čakala?" "Čakala bom!" "Če bo treba, tudi dolgo?" "Tako dolgo, dokler spet ne prideš." "Lahko verjamem?" "Verjemi mi vse. In pridi kmalu!" Zatem je začelo spraševati dekle: "Bo prišel?" "Zagotovo. Kmalu se vrnem z zlatima obročkoma in takrat ostaneva skupaj za vedno." "Rada bi ti verjela." "Verjemi mi vse." "Pridi kmalu!"
Ob vsakem takem slovesu sta se globoko gledala v oči. Desnica je poiskala desnico, roki sta se dvignili, prsti med seboj prepletli v trdno vez. "Prisežem!" "Prisežem!" Tako je bilo vsakokrat ob slovesu. Vedno iste obljube, vedno enaka prisega, a slovo vedno težje in hrepenenje po skupnem življenju zmeraj močnejše.
Nekoč se je po dolgem času spet vrnil iz tujine domov. Na posmehljive pripombe nekaterih škodoželjnih vrstnikov na račun njegove "staromodne" ljubezenske zveze se nikoli ni dosti zmenil. A tokrat so šli predaleč. Sosed, s katerim sta bila nekoč sošolca, vseskozi pa dobra prijatelja, ga je uspel prepričati, da ga njegovo dekle vendarle ne čaka tako zvesto, kakor misli. Sledilo je nekaj slabih besed o dekletu... Do ga je do kraja potolklo. Verjel je. Prijatelj mu vendar ne bi lagal! Kakšno korist bi imel od tega?
Ko je prišel malo k sebi, se je odpeljal k dekletu. Ploha očitkov, ki so se vsuli iz njegovih ust, so dekle skoraj pahnili v blaznost. Ničesar ni mogla razumeti. Zaman so bila vsa njena prepričevanja, solze in jok, prošnje in prisega. Pustil jo je samo...
Od takrat je minilo dolgih trideset let. V teh letih se mu je večkrat oglašala vest in ga spraševala, ali je ravnal prav, ko je verjel prijatelju? Kaj če bi moral verjeti dekletu? In sebi.
Spet ga je zabolelo srce. Po licih so mu polzele solze. Moral je dalje - k njej!
Dolgo jo je iskal. Mrak se je že prevesil v noč, ko se je ustavil ob skromnem nagrobniku. Zdaj ji mora povedati, da je bil v zmoti, mora priznati, da je neštetokrat slišal njeno povabilo. Njegovo srce ji mora izkričati edino resnico, da je nikoli v življenju ni prebolel.
Vse naokoli je bilo mirno in tiho.
"Marija!... Marija!" je njegov pretresljivi klic pretrgal nočno tišino.
Vsega je objel blaženi mir in v njegovo srce se je zopet naselila sreča, ko je kakor v sanjah zaslišal njen skrivnostno šepetajoči glas: "Pridi kmalu... Še vedno te čakam!"

SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 11, str. 56-57.

Krizantema ...
V moji sobici cvete. Tako lep je njen cvet. Skoraj ne morem verjeti, da ga je dala jesen. Ne morem verjeti, da je to poslednji cvet umirajoče narave, da je to njen labodji spev. Ne morem verjeti in vendar je res. Le kje je umirajoča zemlja dobila moč, da nam je v poslednjih trenutkih življenja podarila toliko lepoto? Saj vse iz nje izvirajoče življenje v teh dneh ugaša, saj ona sama komaj še živi. Krizantema pa je tako krasna, o tolikšni sili življenja govori! Kot biser je, ki ga mati izroči hčeri šele poslednji trenutek, da s tem neizmerno poveča njegovo vrednost.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in jaz uživam njeno krasoto z bolečino v duši. Boli me spoznanje, da je njen cvet dala jesen. Boli me spoznanje, da bo v naravi zavladala smrt, še preden se bo ta cvet osul. Saj že dolgo odpada listje – list za listom in gole veje se kakor v prošnji stegujejo za poslednjimi. Morda pa je ta cvet zato tako krasan, da je pogled na umirajoče življenje še bridkejši ...
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi s svojo krasoto oznanja smrt ... in mi s svojo krasoto govori o moči umirajoče narave. Saj bi tudi ta cvet mogel cveteti in odcveteti prej, toda ali ne bi bili potem jesenski dnevi še težji? Ali ne bi pogled na odpadajoče listje še bolj bolel? In – s čim bi krasili grobove svojih dragih na njihov praznik?
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni umirajoče narave; o ljubezni, ki svoje poslednje cvetje poklanja mrtvim. V tej ljubezni – ljubezni do mrtvih – je dobila zemlja moč, da nam je v teh mrzlih dneh poklonila cvet s tolikšno življenjsko silo.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni, o lepoti iz nje izvirajočega žrtvovanja. S svojim življenjem, izvirajočim iz umirajočega življenja, me prosi, naj tudi iz mojega življenja klije cvetje, cvetje ljubezni. Ljubezni do vseh onih, katerih življenje mi je blizu – do onih, katerih praznik obhajamo v teh mrzlih jesenskih dneh. Vabi me, naj krasim grobove rajnih s cvetjem, ki je prejelo življenje iz ljubezni umirajočega življenja zemlje – še bolj s cvetjem, ki se rodi iz ljubezni v mojem srcu, s cvetjem, ki iz življenja ne le izvira, ampak življenje tudi prinaša – prinaša vsem onim, ki po njem hrepene, pa ga brez naše pomoči še ne morejo doseči. Vabi me, naj v dneh umiranja z molitvami in žrtvami pomagam dušam rajnih, da bodo skoro deležne večnega življenja.
Krizantema ...
V moji sobici cvete ...
V mojem srcu pa cveti cvetje njenega cvetja – molitev za rajne.

Helena, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 75.

Župnik Tomaž je razmišljal, kaj naj stori, da bi se versko življenje v njegovi župniji poživilo. Skušal je prirediti razna srečanja, a vse je bilo, kot da bi nad njegovo župnijo visela dolgočasna megla. Nazadnje se je odločil, da pripravi misijon: da pokliče goreče duhovnike, dobre govornike, ki bi v tednu misijona ogreli njegove mlačne farane.
Oznanil je čas misijona, seveda pa še prej kar dolgo molitveno pripravo, molitev za uspeh misijona. Toda že tu je doživel razočaranje. Niti tisti redki dobri farani niso kazali posebnega navdušenja za to molitveno pripravo. Da bi z misijonom dosegel vsaj nekaj uspeha, je pri verouku višjim letnikom osnovne šole začel razlagati lepoto misijona, koliko so ti duhovniki, ki bodo v dneh misijona pridigali, doživeli v daljnih krajih. Otrokom je priporočal, naj nagovorijo svoje starše, da se zanimivih misijonskih govorov udeleževali vsaj iz radovednosti, če ne iz zanimanja. Župnik je seveda dobro poznal koliko ima faranov, ki otroke sicer dajo krstiti in jih tudi pošiljajo k verouku in k maši, sami pa k maši ne prihajajo. Zato je otrokom in mladostnikom toplo priporočal, naj molijo za svoje starše in jih nagovorijo, da se bližajočega misijona udeležijo.
Dornikova dvojčka Sabina in Denis sta bila otroka staršev, ki niso hodili v cerkev. K verouku sta ju pošiljala nekako pogojno: da bi morda kasneje, ko bi se hotela cerkveno poročiti, ne bilo kakšnih ovir.
Sabina in Denis sta priporočilo gospoda župnika vzela zelo zares. Dogovorila sta se, da bo Sabina ‘prevzela’ očeta, Denis pa mamo. Sabina je vedela, da bo imela pri očetu težje delo, da bo težko dosegla uspeh, zavedala pa se je, da ona moli več kot Denis. Sklenila je, da se očeta ne bo lotila samo s prigovarjanjem, ampak bo skušala svojega dragega očeta ‘spreobrniti’ predvsem z molitvijo. Na začetku je kazalo, da bosta oba, tako Sabina kot Denis, ostala brez uspeha.
Mama je kmalu obljubila Denisu, da bo šla malo poslušat, ker jo dogodivščine ljudi, zlasti takih, ki so bili kdaj v tujini, zelo zanimajo. Oče pa je vedno našel kakšen izgovor, da Sabina s prepričevanjem ni nič dosegla, in zatekla se je v svojo sobo k molitvi. Ko oče ni hotel obljubiti, da bo šel vsaj malo poslušat, je Sabina skoraj s solzami v očeh rekla: »Že vse sošolke pri verouku so povedale, da so starši obljubili, da bodo vsaj malo prišli na misijon, bom morala po koncu misijona edino jaz priznati, da je bil moj oče tako trd, da je bila vsaka moja prošnja zaman.«
Zdaj se je oče le omehčal. »No, prav, šel bom poslušat te tvoje misijonarje, da mi boš dala mir, ampak da mi niti ne omeniš spovedi, sicer tudi poslušat ne grem!« je bil odločen oče. Zdaj mu Sabina ni več prigovarjala, ampak se je le še bolj zatekala k molitvi s prošnjo, da oče ne bi le poslušal govornikov, ampak bil deležen tudi sadov misijona.
Tako je prišel čas misijona. Sabina in Denis sta navdušeno pripovedovala, kako čudovito lepo je bilo pri sprejemu misijonarjev, kako so ti misijonarji prijazni, koliko lepega so jim povedali pri verouku. Otroka sta se dogovorila, da zdaj ne bosta nič več prigovarjala, temveč le poročala o prvih dneh misijona.
»Ko si mi toliko tečnarila s tem misijonom, pa mi zdaj povej, kdaj hočeš da grem poslušat te tvoje gospode?« je oče tretji dan misijona vprašal Sabino, ko je vsa navdušena prišla od srečanja mladih z misijonarji.
»Nocoj, kar nocoj pojdi, saj bo govoril isti misijonar, ki je bil danes z nami. Joj, koliko lepega je povedal že nam na tem srečanju z nami mladimi v dvorani, gotovo bo še lepše v cerkvi.«
Dornikov oče je stal čisto zadaj pri vratih, ko je misijonar pristopil k ambonu. Ali je bilo naključje ali sad molitve hčerke Sabine ali roka Božje previdnosti, da je misijonar imel govor o potrebnosti in milosti svete spovedi, ki ji je bil Dornik še posebej nasproten. Toda stal je tam in poslušal. Krčevito je sklepal roke in ko bi mogel in smel, bi misijonarju zaklical: “Nehaj, jaz imam dovolj!” Govoru je sledila maša, po maši pa so misijonarji šli v spovednice. Dornik je čakal, da je od tiste spovednice, kamor je šel prejšnji govornik, odšel zadnji spovedanec in je bila cerkev že skoraj povsem prazna. Pokleknil je v spovednico!
Spovednik in spovedanec sta imela čas, saj za njima ni pritiskala vrsta. Ko je Dornik stopil iz spovednice, se je kar od tam zagledal v tabernakelj in se vprašal: “Ali je res mogoče?” Čez nekaj časa je izstopil tudi spovednik, podal roko svojemu zadnjemu spovedancu tisti večer in rekel: »Misijon je uspel!«
»Da, misijon je uspel, hvala Bogu!« je odgovoril Dornik.
Oče Dornik je že nekaj let v večnosti. Lahko upamo, da tam presrečen govori: “Hvala Bogu, misijon je uspel! O Bog, hvala ti, da si me sprejel. ko sem bežal pred teboj.”

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 28-29.

Kot najstnica sem se vedno jezila čez svoje roke; preveč so kmečke, nobene elegance ni na njih. Prsti so kratki in debeli. Nohtov ne morem nikoli tako oblikovati, da bi mi ugajali. Dlani so kot lopate. Mezinec se uvija navznoter in je prav neugleden. Vse na mojih rokah je neugledno. Skrivaj sem opazovala sošolke in jim zavidala dolge, aristokratske prste, nežne dlani in umetelno oblikovane nohte vseh mogočih vzorčkov, prste, ki znajo nositi raznovrstne prstane. Primerjala sem svoje hrapave dlani s tistimi kot puhek mehkimi, nežnimi, galantnimi. Prsti, ki poleg mehkobe nosijo s seboj še izbrano fineso, pridih visokega sloga, prefinjeno eleganco ... Sanje. Moje pa so take kot njegove: moške, nespretne in tako zelo zemeljske.
Kolikokrat sem ga opazovala: sklonjen nad brazdo z rokami v zemlji. Premetaval je grude in preobračal zemljo s tako ljubeznijo. Vneto je tolkel po grudah z motiko, da je razrahljana zemlja objela mlado rastlinico. In potem je potrpežljivo čakal rastí. Veselil se je dežja, ki je močil njegov pridelek in ga množil. Kot otrok navdušeno je pobiral plodove. Skrbno jih je polagal v zaboje: da se bučke ne obtolčejo, da čebula ne bi zgnila, da se zel ne pomečka... O sortah je govoril s prodajalcem v semenarni, o letini s sosedo, skrbi je zaupal prijatelju, najgloblje pa ženi. Z njo je zadnja leta tako mirno živel: v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Ni imel velikih želja. Drobne je vpletal v svoje molitve. Spokojno je živel svojo sedanjost, ves čas zazrt nekam naprej, navzgor ...
Svežina nekega poletnega jutra je zamrznila. Za trenutek je svet stopil s tečajev. Zarezalo je, dvakrat je pokašljal, nato se je sesedel. Za zmeraj. Paniko smo hitro odgnali. Pomoči ni več. Začelo se je odhajanje. Poslavljanje. Trenutki, ki bolijo in za katere želiš, da bi jih bilo čimprej konec in istočasno hrepeniš po tem, da bi trajali dolgo, dolgo, ker predobro veš, da nosijo v sebi skrit nikoli. Nikoli več. Nikoli več nasmeha, nikoli objema ... Odhajajo zgodbe, odhaja mož, o katerem nisi slišal slabe besede, odhaja zgodovina... V to odhajanje vstopa jok, čudni klici nemoči, preoblačenje mrliča, nežne kretnje ljubezni in spoštovanja, nerodne geste v nevsakdanji situaciji in ... podoba njegovih sklenjenih rok, ovitih z rožnim vencem.
Še dolgo potem jih iščem. Njegove roke. Iščem ... Poskušam si prislikati podobo teh zlatih rok, poskušam nasanjati, kakšen je bil njih objem, poskušam ugledati njegove kretnje, spet videti okorne prste, vse zamazane s prstjo, ki samozavestno primejo za knjigo in slišim glasno branje z zanosom in vdanostjo. Še dolgo mi solze meglijo pogled, ko brskam po spominu in iščem roke, ki jih tako pogrešam. Ne oči, ne obraz, ne smeh... Roke. Kot obsedena se spravim na stare fotografije. Malo jih je. Na njih je on, cela njegova postava: majhen, dobrodušen. A roke? Na nobeni fotografiji jih ni, nikjer tako izrazito, da bi lahko, osvobojena svoje stiske, rekla: To so njegove roke, take, kot se jih spomnim. Nikjer jih ni. Nikoli več postaja vedno bolj zaresen. Nikoli več.
Dvignem pero, da bi zapisala še poslednji nikoli več. In jih zagledam: njegove roke. Moje.
Sonja, Ognjišče (2016) 11, str. 72

Poroka pred skoraj štirimi desetletji je pomenila zame tudi selitev iz rojstne hiše k možu in njegovim domačim. Tašča ter moževi teti Reza in Tina, zdaj že vse tri pokojne, so me počasi in lepo vpeljevale v življenje pri njih, saj je imela vsaka hiša svoje navade, običaje, način dela pa tudi svojo zgodovino. V večini teh navad sem se kar lepo vrgla po hiši, kot se reče, če se prilagodiš hišnim navadam.
Prvo leto sva s teto Rezo sadili rože na našem družinskem grobu. Ko sva končali, je imela še dve mačehi in svečko. »To bova posadili na Mihelco,« mi je rekla. Pokazala mi je otroški grob na posebnem delu pokopališča, kjer so pokopani samo otroci.
Zanimalo me je, kdo je bila Mihelca in kaj je bilo vzrok njene zgodnje smrti.
Začela mi je pripovedovati: »Mihelca je bila moja mlajša sestra. Tisti dan, ko se je za vedno poslovila od nas, je kar naprej hodila za mamo in jo prosila: “Mama, prosim vas, pustite, da grem k stari mami vsaj za nekaj ur. Ko sem bila zadnjič pri njej, me je prosila, naj kmalu spet pridem.” Mama ji je odgovarjala: “Ne, ne moreš iti! Jesen je in doma je toliko dela, jaz pa sem bolna in težko delam.” Pa se je ni dalo pregovoriti, bila je vztrajna in obljubljala je, da bo potem doma še bolj pridna. “No, pa pojdi, da bo mir. Ampak samo za danes popoldne, jutri moraš biti doma,” je mama končno popustila.
Kakšna sila jo je vlekla. da je na vsak način hotela iti v sosednjo vas k stari materi?
Stara mati jo je veselo sprejela: “O, Mihelca! Ravno prav si prišla. Sinoči smo obličkali koruzo, zdaj pa mi boš pomagala obesiti, da se bo sušila. Jaz jo bom obešala, ti mi boš podajala.”
Pred hišo so imeli velik nadstrešek, vanj so bili pritrjeni kavlji, na njih je visela debela žica, dober meter dolga. Spodaj je bil pritrjen kos lesa, na katerega so začeli obešati koruzne storže, zvezane po dva, tri ali več skupaj. To so nalagali tako dolgo, da so prišli do vrha in rešta je bila narejena. Rešte so se vrstile ena za drugo, Mihelca je stala pod njo in podajala storže, polne lepega, zdravega zrnja koruze. Naenkrat pa se je kavelj izpulil. Stara mati je zavpila: “Mihelca, beži!” Toda bilo je prepozno. Rešta, skoraj polna, je z vso težo padla na Mihelco in jo pokopala pod seboj.
Težki dnevi so bili to za našo hišo. Bila je tako prijazen otrok, vsi smo jo imeli radi. Komaj smo se malo potolažili, pa je umrla še naša zlata mama in z njo novorojeni bratec. Ostali smo sirote, nepreskrbljeni otroci.
Pravijo: “Kogar Bog ljubi, umrje mlad.” Ne vemo, s čim vse je bilo prizaneseno naši Mihelci, ko je tako mlada zapustila to solzno dolino. Ne poznamo Božjih načrtov, samo vdano jih moramo sprejemati,« je zaključila teta Reza svojo pripoved.
Dolga leta smo skrbno sadili rože in prižigali svečke na ta mali grob. Sorodniki so nas začeli nagovarjati: »Tako dolgo je že, zravnajte grob.« Tako smo pobrali zemljo, odstranili betonski okvir, nasuli pesek in groba ni več.
Teta Tina je živela v mestu. Ko je ostarela in oslabela, se je preselila k nam, domov v svojo rojstno hišo. Dočakala je visoko starost. Že nekaj let počiva na božji njivi.
Med njenimi rečmi sem našla staro črno-belo fotografijo, že obledelo in porumenelo. Ko sem jo ogledovala, me je stisnilo pri srcu. Na sliki je deklica v preprosti leseni krsti. Oblečena je v belo obleko, lepo počesani lasje ji ležijo na beli blazini. Obraz je lep, čist in daje vtis, da je samo za hip zaprla oči, da jih bo zdaj zdaj odprla in se nasmehnila fotografu, ki meče svojo senco na njeno telo, in nekemu moškemu, ki stoji ob njenem vzglavju in se je spoštljivo odkril, saj v rokah drži klobuk. Na zadnjo stran slike je teta Tina napisala: »Mihelca, rojena leta 1921, stara 8 let.«
Dokler nisem videla te slike, sem imela površno predstavo: »En otrok, ki ni dočakal starosti.« Zdaj pa mi je hudo za njo, čeprav po tolikih letih. Je prav, da smo zravnali njen prerani grob? S tem smo jo izbrisali in pretrgali še tiso rahlo sled, ki jo je vezala s tem svetom.
Začnem premišljevati, ali ona sploh še potrebuje ta grob?
»Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih,« slišimo pri mašah za rajne. In apostol Pavel piše: »Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se preselili h Gospodu.«
Mihelčin spokojni obraz na sliki pove, da se je že takrat vesela izselila iz telesa in se preselila k svojemu Stvarniku v nebesa.
Mihelca tam prosi za nas, kakor tudi mi prosimo za vse, “ki so se izselili iz naše hiše”. To je tista prava vez, ki je ne smemo prekiniti.

Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.

Pogrebna sveta maša se je končala in na pokopališče bomo pospremili našo sovaščanko. Tukaj pokopališče ne objema cerkve sredi naselja, ampak je več sto metrov od cerkve, na majhni vzpetini. Pokopališče ima sijajno sončno lego, z lepim razgledom na kraj pod sabo, pa vendarle umaknjeno od vrveža in hitenja. Tukaj počiva že veliko naših prednikov in če bi nam lahko spregovorili, se ne bi pritoževali, saj je tukaj lep vsak letni čas. Pravzaprav je to darilo namenjeno nam, ki prihajamo k njim z molitvijo in lepimi spomini.
Odslej bo na njem počivala tudi pokojna sovaščanka, ki jo ravnokar spremljamo k večnemu počitku. Pred nekaj leti jih je dopolnila osemdeset, pa je bila še vsa vpeta v vsakdan in tako lepo, okusno urejena, da jih je dvajset hitro skrila.
Brskala sem po spominu in v sebi obujala vse izrečene besede pri pogrebni sveti maši. Kljub temu, da gospa ni bila javna oseba ali včlanjena v kakšno društvo, se je cerkev čisto napolnila. Gospod župnik in kasneje še njena prijateljica sta nam pred očmi naslikala vse bogastvo njenega tihega, skritega, plodnega življenja.
Po nekaj desetih metrov hoje, ko se je sprevod že oblikoval v dolgo reko, ki je vodila na pokopališče, sem za sabo zaslišala pritajen glas.
»Je bilo res potrebno, da se ji poje takšna hvala?«
»Saj so povedali samo resnico,« je tišje zašepetal drugi glas.
Čez nekaj trenutkov je spet pomisleke izrekel prvi glas: »Pa misliš, da je vse to res?«
»Seveda je res. Če ne bi bilo, tega ne bi izrekli. Le kdo bi izrekel nekaj neresničnega v kraju, kjer se vsi poznamo?«
»Tudi jaz živim v tem kraju, pa marsičesa nisem vedela. Pa sama dobro veš, da mi nič ne uide.«
»To bo verjetno zato, ker sta z možem živela v hišici, ki je bila odmaknjena od naselja, kjer so hiše tako ena ob drugi, da si sosedje lahko skozi okno gledate na štedilnik. Stike sta imela z vsemi, s katerimi sta želela. Tistih površnih, prisiljenih, pa nista iskala.«
»Poročila sta se, ko je imela ona že čez petdeset, on pa še več. Otrok nista imela. Le kje naj bi se kaj bolj videvali? K naši hiši nista nikoli prišla.«
»Vsak dan sta bila z možem pri sveti maši.«
»A, to. No, tudi jaz grem včasih, vsak dan nimam časa. Ob nedeljah sem sedela v klopi pred njo in čeprav pravijo, da je treba o mrtvih govoriti vse dobro, bom kar povedala. Samo da se je ohladilo, se je zavila v šal in nadela rokavice. Že prej mi je nerada podala roko pri pozdravu miru, potem pa sploh ne več.«
»Mogoče pa še česa ne veš. Svoja najnežnejša leta je preživela kot izgnanka in begunka po različnih vaseh okrog doma, ki sta samo še kot požgan spomenik. V teh letih je bila velikokrat lačna in mnogokrat bolna. Ko je bila stara dobrih dvajset let, so ji odkrili raka. Po hudi operaciji je komaj preživela. Ostalo je veliko posledic, ne samo zaradi odstranitve rodil, tudi na srcu in na občutljivosti imunskega sistema. Vsak prehlad bi bil zanjo že lahko usoden. Zato se je izogibala nepotrebnih stikov, sploh v jesensko-zimskih mesecih. Moža si ni iskala, saj je vedela, da ga ne more osrečiti z otrokom in tudi težkega dela na kmetiji ne bi zmogla. Šla je v šole in kasneje v službo. Poročila se je res pozno, “na stara leta in za lepše stare dni”, kot se je včasih pošalila.«
»Še ne ve, kaj vse ji je bilo prihranjeno. Otroci so ena sama skrb in strošek. Lahko je bila ta tako ohranjena, saj se je vsako noč lahko naspala.«
»Ne sodi, saj ne veš, kaj vse jo je mučilo. Vsak nosi svoj križ.«
»O, jaz bi sigurno vedela,« se je skoraj potrkala po prsih. »Pa kako se je nosila! Sedaj ko je v modi črna barva, jo je nosila skoraj celo leto.«
»Mogoče pa ne veš, da ji je umrla sestra.«
»Kaj, sestro je imela? Kako, da tega nisem vedela?«
»Mogoče si bila samo malo nevoščljiva, ko si si predstavljala njeno lepo, brezskrbno življenje, in kako dobro jima gre tam v lepi hišici, negovani in obdani s cvetjem.«
»O, da bi ti videla! Vsak dan sem od daleč opazovala. Jeseni je rože pred slano vsak večer pokrila s kopreno in jo zjutraj pospravila. Ja, čas je imela …«
»Časa je imela štiriindvajset ur na dan, kot ga imamo vsi. Samo namenila ga je drugačnim stvarem kot ti. Zato pa je lahko krasila vaško kapelico in imela rože za v cerkev. Odličen smisel za krašenje je imela. Bog ji povrni! In poleg teh rož je vsak dan pred oltar polagala tudi cvetke rožnega venca, ki ga je vestno vodila, odkar se je priselila v naš kraj. Vsak delavnik, vse praznike, vse nedelje, vedno se je pol ure pred mašo molil rožni venec. Mnogo jih je samo tukaj molilo to molitev, doma je že dolgo ne molijo več.«
»Misliš, da ne? No, včasih sem jo res slišala. Jaz pridem ponavadi zadnji hip. Vedno imam veliko dela.«
Utihnili sta. Hvala Bogu!
Upala sem, da bom sedaj v miru zmolila za pokojno, pa se je spet oglasil glas za mano.
»So pa jo res imeli radi v službi, da so po več kot tridesetih letih, odkar je bila v pokoju, še vedno prišli na njen pogreb njeni bivši sodelavci. Tudi ministrantov je bilo veliko. Seveda, če jim je pa za Miklavža pripravila darila, bila radodarna pri koledniških akcijah in še marsikje, kot je povedal naš župnik. No, kaj pa je to takega, saj sta imela lepo penzijo?«
»S penzijo je tako kot s časom: sam presodiš, kako boš z njo razpolagal.«
Zopet sta utihnili. Lahko sem zmolila desetko. Nisem je namenila pokojni, ta za mano jo je bila bolj potrebna.
Nismo bili več daleč do pokopališča. Kljub temu pa sem spet zaslišala šepet.
»Toliko časa je živela med nami, pa vidim, da je res nisem dobro poznala. Zakaj se šele na pogrebu povejo lepe stvari o človeku in se odkrijejo stvari, ki jih prej nisi videl. Če bi prej vedela vse to, kar sem slišala v cerkvi in si mi ti zdajle še ti povedala, bi nanjo gledala prijazneje.«
»Ne pepel, ki je v žari, žerjavica pod pepelom šteje. Žerjavica, to so dobra dela, to je tisto, kar šteje pred Bogom. Če bi to razkrili prej in se s tem ponašali, bi nam bilo že tukaj vse poplačano. Kaj bi potem imel človek, da bi položil pred Boga? Ponos in hvalisanje z dobrimi deli nam pokvarita značaj. In ponašati se s tem, kar si storil dobrega, je nesreča. Samovšečnost lahko človeka pokoplje, da odide pred Boga praznih rok.«
»Po smrti govoriti o njegovih dobrih delih, mu pa ne škodi?«
»Po smrti ne govori o sebi sam. O njem govori ljubezen, ki ostaja in s katero je grel ta svet. Govoriti dobro o človeku po njegovi smrti, pa je vlivanje poguma in spodbuda za mnoge in ne vpliva na pokojnika v slabem smislu. V trenutku njegove smrti so bila vsa njegova dobra dela, vsa ta žerjavica pod pepelom, že postavljena pred Boga. Pokojnemu naše besede zato niso v škodo, so pa nam v korist.«
»Življenje naše kratko je, končali bomo romanje …« so zapeli.
Končalo se je vaše romanje, draga sovaščanka, in odšli ste s tega sveta, nikoli pa ne boste odšli iz src mnogih, ki jih je prek vaših besed, molitev in dejanj, grela Ljubezen. Počivajte v miru«

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.

Hitela je iz sobe v sobo, od postelje do postelje, od bolnice do bolnice – stregla, dajala zdravila, tolažila, se veselila in jokala z njimi. Iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz dneva v dan, že dolgih trideset let, odkar je kot pripravnica prišla v to bolnišnico in v njej tudi ostala. Ni želela kam drugam, tudi ni želela postati kaj več: bila je medicinska sestra, sestra Mateja, ki ji je prirasla k srcu ta ogromna stavba sredi velikega parka s košatimi drevesi, ki so dajala poleti prijetno senco, pozimi pa so se stiskala pod snežno odejo. Vzljubila je svoje delo in bolnice, s katerimi se je razumela, skratka, svoje delo je opravljala s srcem.
Tako je tudi ta dan, pravzaprav ta večer, ko je bila dežurna, hitela za delom. Obiski so se že zdavnaj končali, le pri starejši ženici ob oknu je sedela mlada žena in ji dajala jesti. Zanjo so vedno naredili izjemo, saj ni nikogar motila. Tako milo je prosila, če lahko še ostane, da ji sestre niso mogle odreči.
Tisto ženico, gospo Franjo, so že pred dobrim mesecem pripeljali na oddelek s hudo pljučnico, potem pa so se pojavile še druge težave, da je bilo le malo upanja, da bo preživela.
A ta stara žena se ni dala, hotela je še živeti! Vdano je prenašala bolezen, ubogljivo jemala predpisana zdravila. Mnoge okrog nje, četudi veliko manj bolne, so pogosto, tudi po nepotrebnem, klicale za pomoč, ona pa nikoli ni tarnala. Tudi če je bila vsa prepotena, ni prosila, da jo preoblečejo. Nič, skratka, kot da ji nič ne manjka. Sestre so se prav zato posebej zavzele zanjo in jo negovale.
Vsa drobcena je ležala med belimi rjuhami. Močni sivi lasje so se srebrno svetili in oči – te njene oči, so tako toplo in prijazno gledale v svet, da se nihče, ki se je zazrl v njen z gubami prepleteni obraz, ni mogel zadržati, da ji ne bi stisnil roko in se ji nasmehnil.
»Danes pa je vaša hčerka spet dolgo posedela pri vas,« ji je hitela sestra Mateja popravljat odejo, ko je obiskovalka odšla.
»Katera hčerka?« se je začudila stara gospa.
»Ja, ta, ki vas vsak dan, odkar ste tukaj, obišče, vas pomaga negovati, vam daje jesti, vas boža in bodri – kaj ni to vaša hčerka?« je vprašala Mateja.
»Ne, to je moja snaha!« se je nasmehnila ženica. »Je pa res kot moja hčerka, celo več ... Če imate čas, sestra Mateja, vam povem najino zgodbo,« se je prvič razgovorila. Mateja je sedla na rob postelje, jo prijela za roko in rekla: »Z veseljem, gospa Franja. Nocoj je na našem oddelku zelo mirno, pa si bova obe skrajšali čas.«
»Veste, ko je naša snaha prišla k nam na našo veliko kmetijo, so vsi zmajevali z glavami, češ da ta ne bo ostala pri nas. Bila je mestno dekle, zelo mlada. Sin jo je spoznal na zadrugi, kjer je delala v računovodstvu. Zaljubila sta se, pa je prišla k nam. Ženske v vasi so se muzale in govorile, da ta pač ni za na kmetijo, pa še zraven mene, ki sem bila znana kot garač in zelo stroga ženska. Moža sem zgodaj izgubila in pri sedmih najinih otrocih sem morala imeti zelo trdo roko, da sem obdržala vajeti. Moja tašča in moževe sestre me niso marale, ker sem bila bajtarska in sem prišla k hiši brez dote. Moja dota so bile moje roke in dokler je bil mož živ, se je dalo vzdržati. Po njegovi smrti pa so prišli hudi časi. Na vse načine so mi grenile življenje. Malo pred smrtjo so me mati prosili odpuščanja in jaz sem brž odpustila. Zaobljubila sem se: če kdaj dobim mlado k hiši, bom do nje kot mati ... In ko je prišla k nam Janja, sem videla, kaj sem pogrešala vsa ta leta. Jaz sem bila – morala sem biti – trda samo na zunaj, v meni pa je čuteče srce, le živela sem tako, da tega ni vedel nihče drug kot le moji otroci, drugače bi šlo pri nas vse v nič. Janja je rasla brez staršev pri babici in dedku. Oče in mati sta izgubila življenje v prometni nesreči. Ko je prišla k nam, sem se čutila dolžno, da ji vsaj malo nadomestim ljubezen staršev, ki je ni bila deležna. Ko sem videla, kako pridna je, sem ji dala čisto proste roke, sama pa sem se umaknila na svoje, v hiško tik ob domačiji. Tako sva lahko vedno veliko skupaj. Druga drugi pomagava, druga drugo razveseljujeva, njeni trije otroci, moji sladki vnuki, pa tekajo od ene do druge. Mojih šest otrok je šlo od doma proč, le najstarejši sin je ostal doma. Saj radi pridejo pomagat, meša pa se med njiju nihče. Ko je Janja prišla k hiši, sem jim rekla: “Sprejmite jo, kot bi bila vaša sestra, mene moževe sestre niso nikoli sprejele in samo jaz vem, kako sem zaradi tega trpela.” Pa so jo res vzljubili. Naša je Janja, popolnoma ji zaupam in ona je do mene tako dobra. Medve sva pokazali, da sta lahko tašča in snaha kot mati in hči. Treba je samo znati potrpeti in se lepo pogovoriti. Samo odkrit pogovor zgladi vse ovire.«
Brez besed je Mateja poslušala to sivolaso, drobno staro ženico z velikim srcem. V mislih je to noč podoživljala prizore, ki so se ponavljali dan za dnem: kako je Janja prihajala k svoji tašči, ji z neizmerno ljubeznijo stregla. Vsak večer je, preden je odšla, vzela iz nočne omarice rožni venec, ga dala tašči in skupaj sta šepetaje odmolili desetko rožnega venca. Potem jo je pokrižala, stopila proti vratom, ji pomahala in solznih oči odšla.
In spomnila se je, kako je Janja nekoč pred zdravnico sklenila roke in rekla. »Prosim vas, pomagajte mami, da ozdravijo in pridejo domov in da učakajo pomlad, ki jo imajo tako radi!«
»Najboljše zdravilo zanjo je vaša ljubezen, Janja, in ljubezen vaših otrok. Tudi zaradi vas je želela in hotela ozdraveti in iti domov, da bosta druga drugi lepšali dneve.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 52-53.