Stala sem ob mizi v svoji majhni kuhinji in pripravljala testo za piškote. V pečici je cvrčalo maslo, dišalo je po limonah in po cimetu, opojno, prijetno. “Če mi bo uspelo, bodo drobne, hrustljave cimetove zvezdice zadišale po vsej hiši,” sem razmišljala. “Tudi veselo pričakovanje bo z njimi bolj sladko.”
Čakala sem svoje, da pridejo domov za praznike. Ravno sem potresala moko po pultu in pripravila nadev, ko se je prikazal na vratih. Roka mi je zastala nad testom in osuplo sem pogledala vanj, v tla, pa spet vanj.
“Pozdravljena, Bog daj!” je rekel prijazno in me stisnil za komolec. Roke sem imela od moke in sladkorja vse lepljive. Obrisala sem jih ob predpasnik, od nervoze, popackala sem ga, nazadnje sem vsa zbegana sedla.
“Matic! Odkod si se pa ti vzel?” sem malone zakričala. Pokimala sem mu in ga povabila za mizo. Na mizi je še vedno ležalo moje razvlečeno testo, zraven so bili položeni modelčki v obliki zvezdic, in cimet, raztresen vse okrog, je opojno dišal.
Matic je sedel tako, da se je s hrbtom naslonil na steno. “Lepo diši v tvoji kuhinji,” je rekel, “zelo sladko!” Nekako je moral začeti. “Vem, kadar pečem cimetove zvezdice, vedno tako diši...”
Pogledala sem vanj. Obraz malo upaden, a še zmerom čeden, lasje osiveli, redki in ramena sključena. Matic je bil postaran in izgaran; tam, od koder je prihajal, ni bilo usmiljenja.
“Boš ostal za dlje časa? Za čez praznike? Za zmerom? Si prišel zaradi mame...”
Njegova mati je že leto dni ležala, zadeta od kapi, nemočna in tiha. Snaha, ki se je trudila z njo, je verjetno tisto že večkrat sporočila Maticu. “Saj ne bo prišel, karta v eno stran veliko stane in tudi...” so modrovali po vasi. Pa je le prišel! Matic je prišel iz Avstralije po dvajsetih letih, prišel je sam, prišel je zaradi matere, zaradi sebe, ali...
“Nikoli več ga ne bo nazaj! Ko človek gre daleč v svet, se nikoli več ne vrne. Odtuji se od doma in od svojih ljudi.” Tako sta govorila moja starša, kadar je pogovor nanesel nanj. Tako so govorili tudi drugi, vsi tisti, ki so Matica poznali.
Matic je bil vetrnjak. Imel je v sebi nemirno, potepuško kri. Že zelo mlad je pobegnil od doma, se po tistem vrnil, pa spet odšel. V časih, ko so kmečki fantje delali doma in že prevzemali kmetije ali vsaj pomagali staršem, je Matic sanjal o svetu. O nekem daljnem, bleščavem svetu, kjer mu ne bo treba garati na njivah, kjer mu ne bo treba voziti lesa s težkim kmečkim konjem, kjer se bo lahko v miru veseljačil in imel vsega.
Od tistega “vsega” pa ni dobil veliko. To sem izvedela kasneje od njegove sestre. Matic je res pristal daleč! Avstralija je bila za naš kraj nekaj nenavadnega. Dežela, o kateri dolgo nismo ničesar vedeli. Tudi drugi mladi iz naše vasi so zašli kam daleč. V Nemčijo ali v Švico, tudi v Ameriko so šli za boljšim kruhom, tako daleč kot Matic, pa se ni pognal nihče.
“V Avstraliji se je naš Matic končno le ustalil,” so govorili ljudje, ko so zvedeli, kako in kaj. “Pri nekem privatniku dela. Zelo bogatem. Tudi žensko je dobil tam, neko izseljenko. Oženil se je in počasi ustvaril svoje podjetje.” Tisto pa je ljudi že vznemirilo. Matic, iz majhne gorenjske kajže, pa podjetje!
“Vidiš, če bi šla z njim, bi bila zdaj preskrbljena,” mi je rekla sestrična, ko je pogovor nanesel nanj. “Ne bi ti bilo treba več na njivo. Pa tudi v fabriko ne!”
“Takih pa ni! Tudi tam, v Avstraliji, ne!” je rekla mama. V svojem prepričanju, da je le delo in poštenje tisto, kar šteje.
Molčala sem. Matica sem se spomnila tu in tam. Kako da ne! Bil je prijeten fant, veder in nasmejan, vedno glavni v družbi. Znal je plesati in nosil je kičasto pisane srajce, da je vzbujal pozornost. Vsa dekleta so gledala za njim, Matic pa je gledal mene. “Ti boš ostala sama, tako trmasta si,” mi je govoril, ker se nisem odločila zanj. Imela sem šele šestnajst let! Smejala sem se mu, dokler ni neke noči - moral bi k vojakom - nenadoma spet izginil.
Po tistem sem se zamislila. Čakala sem pošto. Prišla je razglednica iz Hamburga in kasneje še iz nekega zakotnega mesta v Franciji, potem pa kar naenkrat iz Avstralije... No, bilo mi je všeč, da je poštar naredil pomemben in radoveden obraz, ko mi jo je potisnil v roke, a sem samo skomignila z rameni in jo položila v predal k prejšnjim.
Leta so tekla in šla sva vsak svojo pot. Po dolgih letih je prišel domov. Oglasil se je tudi pri meni. Janja, najmlajša, je že hodila po hojci, Jerneja, starejša, pa v prvi razred. “Pri tebi pa gre to hitro,” je rekel in se zasmejal. “Tako družino že imaš!”
Zardela sem. Popestoval je Janjo, popil kozarec vina, ugriznil v enega mojih piškotov - tudi takrat so bili prazniki - mi dal roko in se poslovil. Zaprla sem za njim, odvezala predpasnik,- otresla sem moko z njega, dvignila Janjo iz stajice in jo odnesla k oknu. Pomahali sva za stricem, ki je visoko vzravnan šel skozi vrt, dokler ni izginil.
Na veje jablane so se ujele prve snežinke.
“Zdaj se pa Matic nič več ne oglasi, zdaj, ko ve, kako je,” je rekla mama neko jutro po tistem.
“Kako pa je?” sem odvrnila.
“I, omožena si in otroke imaš! Matic pa tudi ni...”
“To bi pa moral vedeti, da se v desetih letih marsikaj spremeni,” sem rekla suho in začela pripravljati kosilo...
“Lepo diši tu, v tvoji kuhinji,” je rekel Matic, tako kot tistikrat, in se presedel. “Vedno si rada kaj mesila.”
“Ja, vedno!”
“Kako pa hčerki? Zdaj sta že odrasli. Ali sta šli od doma?”
“Otroci zrastejo in gredo, Matic. To pa ja veš.”
“Kako naj vem, ko pa jih nimam...”
“Ja? Nimaš družine?”
“Ne, otrok pa nimava. No, manj je skrbi, laže kam greva in tudi...”
“Zakaj pa žene nisi pripeljal s seboj? Saj je že bila v Sloveniji.” Spogledala sva se. Pred desetimi leti je prišel na žegnanje z visoko, suho plavolasko. Vzvišeno je gledala okoli, in ko mi je hotel podati roko, ga je grdo pogledala. Bila sem jezna, odšla sem stran in si obrisala oči. “Trapa!” sem si rekla takrat. “Kaj si sploh videla na njem?” Žegnanje je minilo in spomin na tisto srečanje zbledel.
“Pravi, da noče hoditi tako daleč, in zakaj bi jo silil.” Razvaljala sem testo. Še enkrat. Matic me je gledal pod roke. Vroče mi je postajalo. Tudi v kuhinji, v moji majhni kuhinji, je bilo vedno bolj vroče. Naložila sem modelčke ob kraju in začela vtiskavati v dišeče testo zvezdice. Eno za drugo. Eno za Janjo in njeno deklico, eno za Jernejo in njena dva fanta, eno za naju, starejša sva že in vedno raje imava sladko. Naložila sem jih v pekač, eno zraven druge, in začela še enkrat, vse znova...
“Poslovil se bom,” sem zaslišala Matica od strani. “Ti imaš delo, jaz pa moram še malo okrog. V ponedeljek grem nazaj.”
“Ja, seveda,” sem govorila in vmes na situ drobila vanilijev sladkor in posipavala zraven cimet. “Srečno hodi, srečno...” sem govorila in gledala v svoje zvezdice.
“Hvala,” je rekel in stopil čez prag.
Naslonila sem se z obema rokama na mizo in segla po pekaču. “Ana?”
Obrnila sem se s celim telesom. Spet je bil na pragu. Začudeno sem ga pogledala in roka mi je ostala na pol pota.
“Tako, kakor diši v tvoji kuhinji, pa nikjer na svetu ne!” je še rekel in zares izginil. Po tistem se nisva več videla.
Cimetove zvezdice pa spet dišijo po kuhinji! Po celi hiši mi dišijo, tako kakor prazniki, kadar pečem za vso družino...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 1, str. 52.

Izzveneli so poslednji akordi orgel. Maša je končana. »Pojdite v miru!« Verniki so se usuli skozi vrata. Jakob in Neža sta se prijela za roke. Celo pot do doma po razritem kolovozu nista spregovorila. Oba sta mislila isto. In vedela sta to. Toliko let sta že skupaj!
Doma sta skuhala čaj iz domačih zelišč. Jakob je stopil v izbo in iz predala vzel album. V kuhinji sta sedla za mizo, srkala čaj in počasi, počasi je obračal porjavele strani s starimi fotografijami, ki so pripovedovale zgodbo njunega življenja. Bilo je težko, pa tudi lepo.
»Neža, zdaj glej,« je rekel Jakob in začel obračati zadnje strani albuma, na katerih so bile fotografije njunih otrok. Pod sliko prvorojenke Judite je bil zapisan dan rojstva pa tudi dan v tednu in ura, ob njej je bil leto dni mlajši Mirko, dve leti za njim je prišel Jožko, nazadnje Jelka in Marija. »Oh, kje so zdaj ti najini ljubi otroci,« je dahnila Neža in srknila požirek čaja. Obema so žarele oči. Koliko trpljenja je bilo in koliko sreče! Na svoje otroke sta bila ponosna. Zdaj so odrasli in imajo svoje družine. Vsi so odhajali od doma z blagoslovom očeta in matere, vsak je odnesel košček srca svojih staršev. Na naslednjih straneh so njihove poročne slike. Judita se je poročila v Maribor, Jelka in Mirko s svojima družinama živita v Ljubljani, Marija v Vipavi, Jožka pa je pot zanesla na tuje ...
»Si pripravila vse?« je Jakob vprašal Nežo. Saj mu je že večkrat povedala, da je že vse pripravljeno za praznike. »Seveda sem, ali si pozabil?« je odgovorila, toda on je že odšel v hišo, kjer so bile postavljene velike jaslice. Skupaj z božičnim drevescem so zavzemale skoraj pol sobe. Pokleknil je na mah in se pripognil do štalice. Pogledal je, če je vse na svojem mestu: sveta Družina, voliček, osliček. Ena ovčica se je zvrnila. Nežno jo je postavil na noge. S pogledom je objel drevesce in zavojčke pod njim. Neža je obstala pri vratih in ga ljubeče opazovala. »Pridi, vse sva pripravila. Še dva dni ...« Ozrl se je proti njej in počasi vstal.
Spet sta sedla k mizi. Na njej je še vedno bil odprt album. Smejali so se otroci, slikani posamič, pa v skupini z bratranci in sestričnami, s prijatelji. Zdelo se jima je, da njihov smeh napolnjuje prostor in potuje do štalice ter se pridružuje petju angela na veji nad hlevčkom. Začela sta naštevati njihova imena – od najstarejšega Jaka do najmlajše Ane. »Imamo pa še eno, pa na sliki je še ni, pa pride kmalu, čez dva dni ...« je skoraj zapela Neža in obema so privrele solze v oči.
Jožko, njun najmlajši, se je izšolal za inženirja in je bil zaposlen pri velikem avstrijskem gradbenem podjetju. Zaslužil je dobro, domov pa ni več prihajal tako pogosto. Onadva sta želela, da pride vsaj za največja praznika – za božič in veliko noč. Takrat sta želela imeti ob sebi vse svoje. Pa jima je sporočil, da ne more priti. Spoznal je Poljakinjo, računovodkinjo v njegovem podjetju, in za praznike gresta v Kielce. Jakob in Neža bi rada izvedela kaj več. Potem pa je prišlo kratko obvestilo, da sta se poročila na Poljskem. Priložena je bila fotografija. Po dolgih mesecih molka je sledilo sporočilo, da se je rodila Elizabeta. »Oh, tik pred božičem se je tudi v naši družini zgodil čudež,« sta bila presrečna. Vse te novice sta sproti posredovala drugim članom družine. Vsi so se veselili. In sedaj, čez dva dni, se bodo srečali. Neža je odprla album, pobožala prazno stran in rekla: »Tu je prostor zate, Elizabeta. V mojem srcu si že dolgo.« Jakob pa je rekel: »Najprej jo bova pokrižala v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, potem pa ji bova pokazala jaslice.« Neža se je nasmehnila: »Seveda! In snaho bova lepo sprejela kot vse druge, kajne? Kakšen živžav bo pri hiši. Zdaj je prevelika tišina. A ne, Jakob?« je vprašala. »Da ne bo tako tiho, pa pojdiva k jaslicam in kaj zmoliva za te naše ljube ljudi, da bi srečno pripotovali v svoj rodni dom.«
Jakob je zaprl album in ga spravil v predal. Vedel je, da ga bosta naslednje jutro spet prelistavala, obujala spomine, občudovala nasmejane obraze otrok. In pogovarjala se bosta o skrivnosti rojstva Božjega Deteta. V jaslicah tiho čaka njune otroke in otroke njunih otrok. Z razširjenimi rokami jih vabi k sebi. Vsi bodo občudovali njune jaslice in rekli bodo, da sta se res potrudila. Najmlajši bodo preizkušali zvončke na drevescu, če res cingljajo, ter volička in oslička, če z dihom dovolj ogrevata Dete. Onadva pa bosta spoznala najmlajšo nevesto in občudovala najmlajšo vnukinjo. To bo res čudovit božič!
»Veš, Neža, predlagal jim bom, da naslednje leto pridejo vsi malo prej, da bodo otroci pomagali delati jaslice. Grem stavit, da bodo najlepše v vasi!« je razpredal svoje načrte Jakob. »Jaz pa jih bom naučila najlepše božične pesmi,« je dodala Neža.
Tako sta v pričakovanju božiča v hladnem decembrskem večeru modrovala Jakob in Neža in bilo jima toplo pri srcu. Ko se je iz zvonika vaške cerkve oglasil zvon in naznanil večerni ave, sta se ob jaslicah pokrižala in zmolila angelsko češčenje. »Angel Gospodov je oznanil Mariji ... In Beseda je človek postala – in med nami prebivala ...«

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2023), 80-81.

Noč. Bo kdaj jutro? Bolečine po vsem telesu. Ni se spraševala, zakaj. Ni klicala Boga na odgovor. Tako je pač bilo. Ena od mnogih trpečih, dežna kapljica, izgubljena v vesolju. Zares izgubljena? Verovala je v Božjo bližino in pomoč.
Ko je zvedela, da ima raka, je bilo hudo. Seveda, kako ne bi bilo? Takoj je ugotovila, kaj vse potegne za sabo ta diagnoza, kaj vse se spremeni v človekovem življenju. Nekoč - kje je že to - ko je bila še zdrava, je govorila, da ima toliko volje, da bi tudi raka premagala. In zdaj? Ga je hotela premagati? Saj ne gre za to, da preživiš. Prej ali slej moraš umreti. Ne, bistveno je, da v duši ohraniš veselje do življenja, do drobnih stvari. To je znala, in vendar se je ob bolezni imela še veliko naučiti.
Najhujše so bile noči. Ni jim bilo videti konca. Takrat je spoznala pomembnost darovanja trpljenja. »Ljubi Bog,« je šepetala, » naj bo ta bolečina za moža, za otroke, za tiste, ki živijo v še hujših stiskah, pa za vse, ki drugim povzročajo gorje ...« Ne da bi sama vedela, kako, je po taki molitvi čutila olajšanje, vsaj v srcu. Kdo ve, komu je pomagala s svojo molitvijo. Koga je rešila pred prepadom ali komu je olajšala bolečino.
Na obzorju se je začelo svetlikati. Vstajal je nov dan, dan bolečine, dragocen dan. Dan, ko se bo komu docela neznanemu zazrla v dušo in s poslednjimi močmi izrekla čudovite besede: »Darujem trpljenje, naj bo kot zlata luč tebi v oporo ...«

FISTROVIČ, Katarina. Ognjišče (2010) 12, str. 116

Bila je lepa jesen. Bogato obložena s sadovi narave in z razkošjem barv. Uživala sem v šumenju suhega listja pod nogami in topli sončni žarki so me božali po nasmejanem obrazu, ko sem se bližala bolnišnici. V meni je vse kipelo od sreče: “Bom res postala mama? Je res pod mojim srcem vzklilo novo življenje? Kako bo mož vesel te novice, pa njegova bolna mama tudi!”
Šla sem k zdravniku, da bi potrdil ali ovrgel to moje navdušenje.
»Ni dvoma, noseči ste.« To je bilo vse njegovo navdušenje. Potem me je šokiral z besedami: »Oglasite se čez en teden, da poveste svojo odločitev!«
Sprva sem ga samo debelo gledala. »K-kaj naj bi se odločila?« sem izdavila komaj slišno.
»Za splav, a ne?« mi je vrgel čez mizo.
To me je tako prizadelo, da se niti braniti nisem mogla, in že me je s papirji v roki spremil do vrat in jih za menoj zaprl.
V meni so se začela oglašati vprašanja: “Kaj je narobe? Zakaj mi je dal ta čas za premislek nečesa, česar gotovo ne bom sprejela? Ali naj grem takoj nazaj in mu svoje povem?” Preveč sem bila boječa, da bi šla takoj nazaj.
Ko sem odhajala od zdravnika, nisem več videla lepega jesenskega dneva, nič več nisem slišala šumenja listja pod nogami, celo sončni žarki so postali hladni. “Zakaj? Zakaj?” mi je pozvanjalo v glavi. V očeh so se nabirale solze in nič se niso iskrile od veselja.
Po tednu dni sem se vrnila in povedala, da tega otroka hočem imeti in si ga močno želim.
»Prav! Odločitev je vaša!« mi je suhoparno, skoraj zadirčno odgovoril zdravnik. »Vse je v redu, nasvidenje čez en mesec.« In tega zdravnika mi je v službi toplo priporočilo kar nekaj žensk, češ da je eden najboljših pri nas! Joj, kakšni so šele tisti slabši? »Kar pri tem bom ostala,« sem sklenila, »morda sem pa res v dobrih rokah.«
Pozneje se je izkazalo, da se nisem dobro odločila.
Bila sem že visoko noseča. Od zdravnika sem se v službo peljala z mestnim avtobusom. Vsi sedeži so bili zasedeni. Stala sem, se močno držala in bilo mi je slabo. Ob meni sta sedela dva šolarja, stara okrog deset let. Neka gospa je stala ob meni in videla mojo stisko. Rekla je tema dvema otrokoma: »Fanta, dajta gospe sedež, vidita, da je noseča, pa še slabo ji je!« Pogledala sta me, kot bi mi hotela reči: Kaj imava midva s teboj? Kaj sva ti kriva za tvoje stanje? in sedela naprej. Še ju je gospa skušala dvigniti s sedeža, pa se nista premaknila. Zdržala sem do moje postaje in na svežem zraku mi je odleglo.
Naslednji dan sem zadnji hip ujela medkrajevni avtobus za domov. Tudi tu je bila gneča in veliko potnikov. Pridružila sem se jim. Naneslo je, da sem imela stojišče čisto spredaj, ob znanki iz sosednje vasi, vzgojiteljici in sošolki moje sestre. S pogledi me je premerila od nog do glave, kot sta me prejšnji dan tista dva otroka na trolejbusu, in mirno sedela naprej. Teh pogledov ne bom nikoli pozabila, tako so me ranili v dno duše. Ni me bolelo, da sem stala, bolel me je nekakšen prezir, zaničevanje, poniževanje, ki je bilo v teh pogledih. Ta njen pogled je bil tako nedvoumen, da se je nad njim zgrozil tudi znanec, ki je stal ob meni.
Mar je čudno, da sta se otroka tako obnašala? Nikakor ne, če sta imela slučajno tako vzgojiteljico, kot je bila ta. Otroci znajo dobro vpijati obnašanje svoje okolice.
Sredi avtobusa je sedel fant, ki ni kazal zanimanja za dogajanje okrog sebe in je nekam brezbrižno gledal skozi okno. Pa vendar je imel občutljivo, sočutno srce in prijazne oči. Ko sva se z očmi srečala, mi je nekako sramežljivo, a glasno zaklical: »Gospa, pridite sem, da se boste usedli na moj sedež. Lažje bom stal kot vi.« Ni me poznal. Bil je v tistih pubertetniških letih, ko so misli vsepovsod drugje in ne pri neki noseči neznanki. Bil je kot tisti usmiljeni Samarijan, ki je poskrbel za ranjenega tujca, medtem ko sta duhovnik in levit šla mimo.
Do doma sem imela eno uro vožnje. Ni me rešil samo stojišča in prerivanja ob izstopanju in vstopanju potnikov, pobožal mi je ranjeno srce s prijaznimi besedami, s svojim sočutnim in usmiljenim pogledom.
Spomnila sem se Marije, ki je z Jožefom in otrokom pod srcem iskala prenočišča in sočutja, pa ga ni dobili nikjer, kakor le v hlevu, pri ubogih pastirjih. Velikokrat lahko več sočutja in pomoči dobiš od tam, kjer ju najmanj pričakuješ.
Kmalu po teh dogodkih so se začele težave in zapleti. Sledili so zdravniški posegi, bivanje v bolnišnici, dokler se ni začel prezgodnji porod. Otrok ni preživel. Nihče mi ni povedal, zakaj.
Kljub vsemu nisem nikoli obžalovala, da sem se odločila za otroka. Bogu se zahvaljujem za sedem lepih mesecev življenja z njim, sreče, upanja, načrtov, pogovorov z otrokom pod srcem. Zahvaljujem se mu, da sem lahko nosila tega otroka, da je bil živahen v mojem naročju, da sem ga lahko s svojim telesom hranila, da je otrok dihal z menoj. Za vse to Bogu hvala! Drobnemu telescu ni dal, da bi živelo na tem svetu. Njegova duša, ustvarjena za večnost, je odpotovala k Očetu, kjer Boga slavi in prosi za nas.
Trpljenje me je utrdilo v ponižnosti, v spoznanju in veri, da Božja pota niso naša pota.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 45-46.

December se je že krepko prevesil v drugo polovico, ko si še vedno nisem izpolnila adventne želje. Kar malo nestrpna sem že postajala sama s sabo, da ob vseh priložnostih, ki sem jih spregledala, nisem v pravem trenutku spoznala prave. In kaj sem si to leto zaželela, da sebi podarim za darilo? Celo leto je bilo tako duhovno bogato, da sem si želela v decembru nekomu podariti nekaj, kar mu bo dalo jasno vedeti, da ga ima Bog rad, da ga ljubi, da ljubezen še obstaja v ten razčlovečenem svetu, da je Božji otrok, za katerega Oče vedno poskrbi.
Počasi sem se peljala skozi največji blagovni trgovski center našega glavnega mesta. Bil je bogato okrašen s stotinami lučk, ki so hotele priti do izraza med vsemi bleščečimi napisi trgovin in reklamnimi panoji. Parkirala sem v pritličju velike garažne hiše. Poiskala sem prostor blizu svetilke, saj sem čas, ko bom čakala na moža, hotela izkoristiti za branje.
Službo naj bi končal čez dobro uro, če pa bo delo zahtevalo, se lahko zgodi, da se bo čas potegnil tudi v dve uri. Delo mora biti končano.
Obsedela sem v toplem avtomobilu, se ogrnila z odejo in strmela ven v vse te luči. Vsa ta slepeča, umetno pisana svetloba je vsiljivo bodla v oči. Zamižala sem, da sem si spočila pekoče oči. Z branjem bo treba še malo počakati.
Avtomobili, parkirani okoli mene, so se menjavali. Klicanje odraslih ter sem in tja kričanje in jok otrok je ob tej že počasi pojenjalo.
V avtomobilu se je ohladilo, morala sem v toaletne prostore. Počasi sem stopala mimo vseh okrašenih in osvetljenih izložb do želenega prostora. Nisem hitela saj sem morala s hojo pognati ki po žilah in se ogreti.
Ura je bila že blizu osmih zvečer, ljudi pa se je še vedno trlo. Le kaj iščejo vsi ti ljudje? Iščejo darila, ideje zanje ali le nekaj, s čimer bi zapolnili svojo praznino? Le kam se je izgubilo tiho pričakovanje božiča skozi adventni čas. Sedaj mora biti človeku takoj izpolnjena vsaka želja.
Včasih je le ena žarnica osvetljevala hlevček v jaslicah, kasneje še nekaj lučk na smrečici, sedaj pa se vse sveti, blešči in nas slepi že v novembru. Slepilo umetno ustvarjenega blišča je zaznamovalo ljudi. Postavljajo ga v ospredje in mu dopustijo, da zapeljuje ljudi.
Le kako bo tisti, ki si želi prave luči, le-to našel na pravem kraju in pravočasno, ko pa mu vsa ta vsiljena razsvetljava zakriva in hoče preslepiti pravo LUČ, ki prihaja. Vse te ponorele luči kradejo BOGU pozornost in s tem čast, ki mu pripada, in si jo prisvajajo. S tem pa siromašijo ljudi, ki v želji po LJUBEZNI zapravljajo, ker največkrat s tem želijo zapolniti svojo praznino.
Vrnila sem se do avtomobila, jaz z ene strani, mož pa je že prihajal z druge. Z njim je prihajala neznana oseba. Prišli smo skupaj in mož mi je rekel, da ta gospa rabi prevoz na drugi konec mesta in da ji ga je že obljubil.
»Ne skrbi, gospa ti bo sproti razlagala, kje boš vozila, da se v temi in megli ne izgubimo.«
Hvaležna sem bila možu, da je neznanki obljubil pomoč. Čeprav je tudi danes, tako kot ponavadi, v avto prišel zelo utrujen in si je želel samo da čimprej prideva domov. Hvaležna sem mu bila, da mu je bila stiska te neznanke na prvem mestu.
Med vožnjo proti stanovanju neznane gospe, ki je zelo dobro in pravočasno dajala navodila za pot do njenega doma, sem zvedela, zakaj se sedaj pelje na zadnjem sedežu našega avtomobila.
S polnim naročjem večjih in manjših zavitkov in vrečk je prišla do svojega avtomobila, parkiranega nedaleč od našega. Pritisnila je gumb na avtoključu in prtljažnik se ji je odprl. Odložila je vse nakupljeno in zaprla prtljažnik. Skupaj z vrečkami pa je iz rok spustila tudi avtomobilski ključ. Avtomobil je bil zaklenjen, ključ pa v prtljažniku.
Ravno takrat pa je mimo prišel moj mož. Prosila ga je za pomoč in mu razložila nastalo situacijo, ki jo je še oteževala misel, da bodo čez eno uro garažno hišo zaprli. Časa ni bilo veliko.
K sreči je torbico imela obešeno čez ramena in je ni odložila skupaj z vsem v prtljažnik. Ključi stanovanja so bili pri njej, sedaj pa smo se peljali po rezervne ključe njenega avtomobila.
Vse se je dobro izteklo. Z rezervnimi ključi smo se vrnili še pravočasno in gospa se je lahko umirila.
Med vožnjo nazaj, ko je ključe že varno stiskala v žepu in je napetost začela popuščati, se je neštetokrat zahvalila za pomoč, ki je je bila deležna.
Med vsemi besedami zahvale nisem imela priložnosti, da bi se ji tudi jaz zahvalila. Zahvalila, da mi je izpolnila adventno željo, da bi bila Božje orodje, po katerem bi lahko Bog izkazal svojo ljubezen. Danes je z enim dogodkom poskrbel za obe hkrati.
Hvala Bogu in hvala neznanki!
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 92-93.

Tisto leto je bilo v adventu malo snega, vendar pa so temperature padale globoko pod ničlo. Vsi so najraje ostajali doma na toplem, se greli okrog kmečkih peči. Bilo je že sredi adventa, ko sem se odločila, da zvečer napišem voščilnice za božične praznike in novo leto.
Ob branju dnevnega časopisa se mi je pogled ustavil na televizijskem sporedu za tisti večer. »O, nocoj pa nam ponujajo en lep film,« sem se razveselila. »Bom pa voščila pisala jutri, saj se nič ne mudi, vsi bodo lahko dobil pošto pred božičem.«
V človeku je več glasov – vsaj dva. Eden te nagovarja, da nekaj storiš, drugi pa te od tega odvrača. Kateri je tisti pravi, ki ga je treba poslušati? Gotovo ni pravi tisti, ki te prepričuje: “Kaj boš hodila k polnočnici! Pot je dolga, mrzlo je, prehladila se boš … Ostani doma in glej TV!” Drugi pa pravi: “Pojdi lepo k polnočnici, dobro se obleci, saj imaš polno omaro toplih oblačil. Spomni se svoje mame, ki je pripovedovala, kako je že kot otrok hodila v mrazu in snegu k polnočnici v neogrevano cerkev. Pa je kljub vsemu dočakala petinosemdeset let.” Za vernega človeka je pravi glas tisti, ki vabi na pot za Jezusom.
Med dnevnimi opravili mi je misel vedno znova uhajala na večerni film in na voščilnice. V meni sta se prerekala dva glasova: eden me je silil pisati voščilnice, drugi pa me je vabil, naj si ogledam film. Nisem se mogla odločiti, a vse bolj me je vleklo pred TV ekran.
Dan se je prevesil v mrzlo adventno noč. Ko smo odmolili večerno molitev, je še prav malo manjkalo do začetka tistega filma. Takrat me je glas, ki me je ves čas nagovarjal k pisanju voščilnic, skoraj jezno opomnil: “Ali bi rada, da tvoji sorodniki, prijatelji in znanci dobijo voščila šele po novem letu. Pojdi in še nocoj jih napiši!” Zamislila sem se in dala temu glasu prav. Bom pa tisti film gledala kdaj drugič, saj bo gotovo še na sporedu.
Domači so šli k počitku, v hiši je vladal nočni mir. Pripravila sem si papir, voščilnice, v mislih sestavljala kratka pisma, ki sem jih sorodnikom v tujini dodala voščilom. Najprej sem se lotila pisem, kar mi je vzelo precej časa. Ura je že prestopila v nov dan, ko sem še sedela za mizo in pisala. Navadno sem imela prižgan radio ali glasbo, posneto na kasete, ta večer pa sem v tišini pisala in izbirala misli.
V tišini sem zaslišala neki oddaljen, komaj slišen glas. “Predolgo si že pokonci, pa imaš prisluhe, spat bo treba iti,” sem si rekla. Glas pa ni utihnil in izluščila sem klic: »Me slišite? Me kdo sliši? Hej, me slišite?« Nekdo je bil zunaj na vaški poti in je klical na pomoč. Glasu nisem poznala, sama se nisem upala iti ven. Zbudila sem moža: »Pridi, nekdo kliče s ceste.« Skupaj sva stopila v mrzlo, temno noč in prisluhnila glasu, ki je še kar naprej klical: »Me kdo sliši? Me slišite?«
»Saj to je sosed,« ga je mož prepoznal po glasu. Spustila sva se po klančku na cesto. Prišla sva do soseda, ki je že krepko prekoračil osemdeset let. Na sebi je imel samo tanko majico, komaj je stal na nogah opiraje se na drevo. Od mraza se je tresel kot šiba na vodi, bil je ves podhlajen.
»Stric, kako to, da ste sredi noči zunaj tako slabo oblečeni? Kaj se je zgodilo. Greste malo k nam, da se pogrejete, potem pa vam pomagamo domov,« mu je rekel mož. »Hvala, raje bi šel takoj domov. Žena me gotovo težko čaka. Ne počuti se dobro, pa tudi ne ve, kje sem, da bi me šla iskat,« je odgovoril stric.
Prijela sva ga vsak na eni strani in ga podpirala, da je lahko počasi šel z nama. Med potjo je povedal, sicer težko, ker mu je zmanjkovalo zraka, kaj se mu je zgodilo. »Šel sem na stranišče (takrat so bila na kmetih stranišča navadno zunaj) in padel sem po strmini. Ne vem, koliko časa sem ležal na zmrznjeni zemlji. Ko sem prišel k sebi, nisem vedel, kje sem. Ležal sem ob cesti, s težavo sem vstal in stopil na cesto in na slepo šel po njej. Potem pa sem zagledal luč v temi …«
“To je bila luč iz naše kuhinje,” mi je prišlo na misel. “Bogu hvala, da pri pisanju nisem poslušala glasbe, kot običajno, ali gledala film, saj ubogega strica ne bi slišala.”
Skoraj nesla sva ga domov v toplo izbo, kjer je ležala njegova bolehna žena. Že pred to razburljivo adventno nočjo naju je stric večkrat poklical, ker je ženi postalo slabo in je padla. Bil je preslaboten, da bi ji lahko pomagal pri vstajanju. Nekoč sva jo pobrala in ji pomagala sesti na zboj za drva. Stric je pomaknil stol bliže k njej. Na štedilniku je bil lonček bele kave s kruhom. Žena ga je vzela v roke, začela zajemati in dajala možu zajtrk. Sam ni mogel jesti, preveč so se mu tresle roke. Meni so se od ganjenosti začel tresti ustnice, komaj sem zadrževala jok. “Ljubi Bog, komaj sva jo pobrala s tal, hotela sva jo dati na posteljo, ona pa je rekla: ‘Mož ni še nič jedel, moram mu dati zajtrk.’” Malo sva še posedela v kuhinji, potem sva šla domov z obljubo, da naj samo prižge zunaj luč, če bosta v stiski, in bova prihitela na pomoč.
Njuni otroci so tudi pred tem dogodkom redno prihajali domov in jima po svojih močeh pomagali. Zdaj pa so prihajali k njima vsak dan, saj so se bali, da se ne bi ponovila ledena adventna noč, ko je oče skoraj zmrznil zunaj. Redno je prihajala k njima tudi strežnica, ki je naredila vse, kar je bilo potrebno. Kmalu so dobili za oba prostor v domu za starejše. Res sta morala zapustiti dom in bila odvisna od pomoči drugih, a med njima je bila ljubezen in molitev, ki jima je dajala moč v preizkušnjah na stara leta prav tako kot vse življenje. Ko sem nekje prebrala sporočilo pokojne žene, ki ga je mož našel nekaj dni po njeni smrti, sem imela pred očmi sosedovega strica in njegovo ženo. Takole je tista žena zapisala: “Prosim, ne žaluj, ker sem umrla. Veseli se, ker sem živela. Vedi, da sem na srečnem kraju! Vem, da se bova znova srečala. Tam se vidiva!”
V tisti adventni noči, sem poslušala pravi glas v sebi, ki me je odvrnil od TV ekrana in me poslal pisat voščila. Ta glas je rešil sosedovega očeta.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 36-37.

Bilo je hladno zimsko jutro. Avto je še ubogal in vžgal takoj, ko sem obrnila ključ. Počasi sem vozila po široki, ravni cesti in se iz zaspanosti prebujala v nov delovni dan z molitvijo. Jutra so mi ljuba ravno zaradi tega tako lepega začetka. Čas, posvečen Bogu, Mariji, svetnikom in angelom. Čas, ko me preplavlja Očetova ljubezen. Čas za zahvalo in prošnjo zase, za ožjo in širšo družino, za sodelavce, za pokojne, za vse duhovne voditelje …
Po desetih minutah vožnje sem se pripeljala do središča sosednje župnije – s cerkvijo, župniščem, občino, pošto in trgovino ter z obvezno gostilno. To zgoščeno jedro kraja zagledaš v trenutku, ko prevoziš ozko cestno grlo, ki povezuje podeželje z naseljem. In tega dne je bilo to prizorišče še posebno lepo. Občinski praznik je ravnokar minil, zato so pohiteli še z okrasitvijo, čeprav se je veseli december šele dobro začel. Množica drobnih lučk se je v decembrski meglici zarisovala v nenavadno lepoto. Osvetljena cerkev v ozadju je bila krona vsemu lepemu. Čeprav se nisem ustavila in je trenutek, ko vse to s pogledom objameš, že bil mimo, je vseeno ostal zapisan v moj spomin.
Tako močno se me je dotaknil trenutek srečanja lepote z Lepoto, da mi je iz srca privrela ponižna prošnja: »Oče, čudovito je tvoje svetišče v tem kraju. Že zunanjost nas pritegne s svojo skrivnostni lepoto, zavito v barvne meglice decembrskega hladu. Pritegni čim več ljudi, ki gredo tod mimo, da te bodo poiskali, prestopili prag tega svetišča in, če ne v molitvi, naj te poiščejo vsaj kot Otroka v jaslicah. Omehčaj njihova srca in odpri jim vrata svoje ljubezni. Naj vsaj za nekaj minut pozabijo na vse svoje obveznosti, da bodo slišali Jezusove besede ljubezni in upanja. Tvoj glas naj iz njihovih src prežene nemir, tesnobo in dvome. Spregovori jim besede, ki bodo ozdravile njihova srca in duše.« Vso pot, ki sem jo imela pred sabo, sem molila v ta namen. In počutila sem se veličastno, kot da bi bila moja prošnja že uslišana.
V drugi polovici decembra so me obveznosti pripeljale v župnišče te fare. Obiska se ni dalo prestaviti, zato sem po osmi uri zvečer, ko je bila že trda tema, strahoma pozvonila. Negotova sem bila, če mi bodo ob tej uri sploh odprli. Toda župnik se je hitro odzval. V naglici, kar med vrati, sem nameravala povedati vzrok mojega obiska in hotela čimprej oditi. Župnik, čeprav vidno utrujen, me je povabil naprej v pisarno. Ni se mi zdelo vljudno, da bi odklonila, zato sem sedla na najbližji stol.
»Šele pred petimi minutami sem se vrnil. Bil sem na sprehodu. Moral sem na zrak, da se pred spanjem umirim. Ponoči so nam vlomili v cerkev in ves dan je bilo tukaj polno policistov in kriminalistov.« Onemogel se je sesedel v stol za pisalno mizo.
Bilo mi je, kot da bi me kdo polil z mrzlo vodo. »Ljubi Bog, nisem te prosila za obisk cerkve na takšen način.« Bila sem pretresena in besede tolažbe nisem spravila iz sebe. Počutila sem se krivo. V meni je kljuvalo: »Saj si prosila za to!« »Pa ne na ta način,« sem se branila v sebi. Župnik pa je, kot da bi slišal moje misli, dejal: »Kako nedoumljiv je Bog. Včasih na prav nenavadne načine vabi ljudi k sebi. Komaj smo začeli postavljati jaslice, pa je bilo v cerkvi že toliko obiskovalcev. Zaupajmo Bogu, da vse, kar dela, dela dobro in prav. Hvala Bogu!« Saj res: na kriminaliste in policiste v svoji molitvi sploh nisem pomislila. Mogoče pa je vlomilec odprl vrata v cerkev in do božjega Srca prav kateremu izmed njih. Kdo bi vedel – saj njegova pota niso naša pota …
Odleglo mi je, ko sem slišala župnika, da se kljub težkemu in neprijetnemu dnevu zahvaljuje Bogu. Zahvaljuje se mu za vse ljudi, ki jih je danes pripeljal v njihovo cerkev. Ob toliki veri in zaupanju v božjo previdnost me je postalo sram moje šibke vere. Poslovila sem se in hitro odšla domov.
Vso pot sem se zahvaljevala Bogu za trdno vero župnika in za dober zgled, ki mi ga je dal. In s skesanim srcem sem prosila Boga odpuščanja, da mu nisem takoj zaupala, da sem se z njim hotela celo prepirati. Prav iz globin mi je privrela molitev: »Usmiljeni Bog, nauči me globlje zaupati vate. Včasih se mi zdi, da ne slišiš moje molitve, da se sploh ne zmeniš zame. Danes si mi dokazal, da me poslušaš. Prosim te, razodevaj mi svoja pota, da bom prepoznala tvojo voljo. Poživi mi vero, da ti bom zaupala vedno,. tudi takrat, ko tvojih načrtov ne bom razumela. Pomagaj mi, da bom čutila tvoje očetovsko varstvo vse dni in na vseh mojih poteh.

Katarina. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2012), 52-53.

Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki. V mislih hočem zbrati in urediti svoje revno življenje. Nikoli ne pridem do konca. Ko doumem eno resnico, se mi podre druga. Najbolj preproste so najpomembnejše. Kaj je človek? Kaj je čas? Kdo je Bog? Vedno sem se boril za smisel. Pohvalim samega sebe, pa zazija pred mano prepad.
Po kratkem sprehodu ob reki zavijem spet v središče mesta, kičasto okrašenega, porabniško nasilnega. Počasi grem mimo farne cerkve. Bilo bi grdo, če ne bi vstopil vsaj za hip in sklenil svoja premišljevanja. Sam si ne morem pomagati prav dosti.
Odrinem težka vrata. Pomočim prste v blagoslovljeno vodo in se pokrižam. Prostor je temačen, a svet in miren. To iščem – miren kraj, kjer bom vsaj za trenutek našel svoj mir.
Zagledam moškega, ki kleči v klopi sredi cerkve. Roke ima na obrazu, kakor da premišljuje ali moli. Pokleknem in naredim korak, dva. Takrat osuplo obstanem. Zaslišim, da moški joče. Zmedeno se hočem obrniti in pobegniti. Presenečenje pa tako, pomislim. Česa takega še nisem doživel, četudi je nekaj povsem normalnega. Starejši moški, mojih let, kako čudno! Obraz si pokriva z dlanmi in ihti. Hočem razumeti, hočem vedeti. Sprašujem se, kaj je v tem moškem, silovitem, neustavljivem joku? Obnemoglo sedem v klop nekaj metrov za obupanim človekom. Vame udarjajo najbolj vsakdanja, človeška vprašanja. Da joka moški? Je to primerno glede na ‘srečno’ kulturo tam zunaj? Je to spodobno? Sploh ne vem, ali joka od žalosti ali od sreče. Oboje je mogoče. Nenadoma mi je, tako na skrivaj, na dnu duše všeč, da joka še nekdo poleg mene. Bi moral stopiti k človeku in mu položiti roko na ramo? Morda pa čaka duhovnika, da bo v spovednici opral svojo vest. Vest obstaja sleherni trenutek in je težka težka.
Sklonim glavo. Ali ni ta temačni prostor, v katerem gorijo le drobne svečke ob Marijinem kipu, kot nalašč, da se razjočemo, pa kakršen koli vzrok za to že je? Tam zunaj je bučni sejem bližajočih se praznikov. Pogledam svoji sklenjeni roki. Mislil sem zmoliti nekaj malega – zase, zdaj pa me vleče čudna potreba, da bi molil za tega neznanega človeka, ki joka.
Nenadoma se umiri. Trenutki tišine kapljajo v čas, ki ga moramo napolniti. Ta jok je bil čisto drugačen od tistih na televiziji in v romanih in psiholoških ordinacijah. Bil je tako iskren, tako pošten, tako obupno nujen za preživetje, da me je presenetil in ganil. Moški pred mano se vzravna. Nekaj časa sedi mirno, mirno. Zaveda se, da je še nekdo v cerkvi, a čutim, da ga to ne vznemirja in ne moti. Blagrujem ga. Morda mu celo zavidam. Vstane iz klopi in poklekne. Ko se obrne počasi in gre mimo mene proti izhodu, ne morem, da ga ne bi s pogledom prežarčil do poslednje resnice. Da, prav takšen je, kot sem sam. Tik pred starostjo, s težo življenja na ramenih. Običajni obraz, postava, obleka. Nič posebnega – ali vendar le? Še enkrat sem začuden. Na tem obrazu je mir, sprejetje, tolažba, zahvala. Kakor da je čisto dobro, kakor da sploh nima več nobenega problema. Zakaj je sploh jokal, če je vendar moški?
Nikoli ne bom vedel vzroka, a videl sem posledice. Izkoristil je čudovito, blagoslovljeno možnost svoje globoke vere. To je pravi kraj za takšna dejanja, o tem sem prepričan! Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki miru in globoke sreče.

Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 38