Mesec maj se je v slovensko zgodovino zapisal na mnogo načinov in z neštetimi zgodbami. Še vedno pa je mesec maj povezan z Marijo. Po končani drugi svetovni vojni so poskušali to versko vsebino meseca izriniti iz zavesti slovenskih ljudi in ga spremenili v ‘mesec mladosti’, posvečen vodji takratne države in partije. Za ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, je bil maj 1945 mesec negotovosti in strahu. Ko so eni po dolgi vojni poskušali zaživeti v miru, so drugi, namesto da bi smeli prijeti za plug, zarezati brazde za novo setev in žetev, morali umreti grozovite smrti v raznih breznih in jamah kot nedolžne žrtve razčlovečene maščevalnosti. Mesec maj 1945, ko se je po volji ‘izumitelja’ meseca mladosti zgodila največja morija na Slovenskem in v zgodovini našega naroda.
V maju imajo svoj dan tudi babice, te spremljevalke človeka v prvih trenutkih življenja izven varnega zavetja maternice. Svet še kako potrebuje babice tudi danes. Jaz sem se rodil še v domači hiši in na ‘štrozoku’. To je bila vreča, napolnjena s suhim ličkanjem od koruze, prednica sedanjih jogijev. Ženska – vaška babica, ki me je pospremila v to življenje in prerezala popkovino, je tudi sama rodila več otrok in jih vzgojila v poštene ljudi. Malo verjetno je, da jo bomo kdaj našli na seznamu pomembnih ljudi kraja ali bo po njem poimenovana kakšna ulica – a tudi brez tega si zasluži spoštovanje in hvaležnost za nešteto korakov do najbolj oddaljenih koč in vseh oblik pomoči in dejavne ljubezni do življenja. Z veseljem sprejmimo medse te babice, te znanilke novega življenja, ki se trudijo, da enakost v zdravstveni obravnavi v prvih trenutkih življenja ostane med nami, da kot narod ne izkrvavimo.
Če se ozrem nazaj, v čas mojega rojstva, bi mama bolj težko odšla v porodnišnico, saj je prvi avtomobil lahko pripeljal na naše dvorišče mnogo let po mojem rojstvu, neko poletje, ko so zorele prve marelice.
Spomnim se, ko je ob koncu maja tistega leta krajevna skupnost iz Velikega Brega z buldožerjem začela od zgoraj popravljati in širiti staro krajevno cesto in zasipavati globok klanec proti Malemu Bregu. Vsi v bližini smo hodili ogledovat, kako izginja strm, neprijazen in ozek kolovoz, v katerem so velikokrat obtičali ljudje in volovske vprege kljub biču, ki je včasih pokal po nemočni živini, in kako je nastajala nova, široka in manj strma cesta ... Kot da se nas je dotaknila mavrica vseh želja, smo se tedaj počutili starejši in mlajši.
»Do kje pa bodo naredili cesto?« je začelo zanimati nas spodaj iz Malega Brega. »Do meje krajevne skupnosti Velikega Brega z Malim Bregom, ki je ob robu gozda in strmine.« Au, to je pomenilo, da nam iz Malega Brega ostane še kakšnih sto metrov ozkega kolovoza, kamor se ob močnem dežju in hitrem taljenju snega zlivajo vode s pobočja nad nami in v katerem se je razsulo že premnogo preširoko naloženih vozov.
Možje so se ob tej novici poklapano umaknili pod našo staro lipo in moževali o tej nevidni in hudičevi meji. Jaz sem tisti dan ostal doma, saj je bila ta edina pot v šolo razrita, in se pridružil odraslim. Po daljšem času je babica prinesla jabolčnik, da se odžejajo, nekaj časa poslušala in predlagala, da se možje dogovorijo za raboto in poskusijo z motikami popraviti in razširiti preostali del kolovoza, čeprav bi to delo lahko opravil buldožer v uri ali dveh.
Sosed Lojzek, ki je ves čas s svojo iskrivostjo skrbel za pravo temperaturo pogovora, se je ob tej misli namuznil in rekel, da gre v tovarno. In odhitel je, kot da ga lovijo vse čebele z razcvetele lipe. Malo smo se čudili, da gre ob takšni uri v tovarno, in se razšli. Po nekaj urah se je vrnil široko nasmejan, da je zasijal njegov zlati zob v soncu, in mahal z nekim papirjem. Bila je podpisana naročilnica za buldožer za dve uri do Mlinarja, je povedal. Povedal je tudi, da je potrkal pri direktorju tovarne, ki je občasno pokazal razumevanje za delavce, in “podpisal mi je naročilnico”, je ves srečen ponavljal. Spodnji sosed je ob tem brž potarnal: »Kaj pa mi, do katerega Mlinarja je mišljeno, do tu zgoraj, ali do Mlinarjevih spodaj na koncu klanca?« Lojzek je nekaj hipov razmišljal in se mrščil, potem pa na kratko rekel, da se tu po domače reče pri Cesarjevih, Mlinarjevi pa so na koncu kolovoza gor čez potok ob glavni cesti.
Naročilnico je predal buldožeristu in po dobrih dveh urah je bil kolovoz do gornjega Mlinarja zasut, in že je zarezal poskusno brazdo za naprej. Otroci s celega Malega Brega smo tisto popoldne in zvečer kar bosi preizkusili to novo razširjeno pot, cesto od Mlinarja navzgor.
Gotovo ni bilo prav nič prijetno za Lojzeka, ko je moral tretji dan k direktorju tovarne na zagovor, ker sta se dve uri raztegnili na dvajset ur. Se je pa direktor neko poletno nedeljo pripeljal po tej prenovljeni cesti in se zapeljal tudi na naše dvorišče.
Bil je to prvi avtomobil, ki se je pripeljal na naše dvorišče, in prvi direktor, ki sem ga videl od blizu. Moram priznati, da je ob tem preprosti tovarniški delavec Lojzek v očeh mnogih močno zrastel, saj so ob vsem razumevanju za življenje v teh bregeh, bile direktorjeve brčice močno po kardeljevsko pristrižene.
Kdo ve, kako bi življenje teklo na pobočjih tistih bregov, če se takrat ne bi zgodilo, kar se je. Mnogo otrok je bilo po tej cesti varno pripeljanih iz porodnišnice v Mali Breg in jih je kasneje tudi odšlo iz njega. Marsikaj dobrega so pripeljali in se je pripeljalo po tej poti. Za sajenje in vzgojo dobrega je vedno potrebno mnogo truda, slabo je kot osat, ki ima mnogo drobnih semen, drobnejših od tistih v regratovi lučki. Dovolj je, da spregledaš in pustiš dozoreti en sam osat, in veter bo raznosil na tisoče in tisoče drobnih lahkih semen in jih zasejal tudi na sosedne njive daleč naokrog.
Morda bi kdaj kasneje bolje zgradili cesto ali pa bi se morda zarastla kot Hedlov klanec, ki je bil včasih glavna pot skozi Mali Breg. Ko sem nazadnje pogledal v temno luknjo na začetku tega klanca kolovoza, sem videl le še zimzelen – žingerl po domače –, ki je prerasel strma pobočja kolovoza, in nemo govori o nekdaj mogočnem in z ognjem preskušanem Cerarjevem skoršu pred gozdom, o Cerarjevih bukvah, o mogočnih in trdnih Švingerjevih hrastih, ponosnih in visokih Hedlovih borih ob tem zaraslem kolovozu, ki jih že dolgo ni več. Tudi nje so odpeljali po tej cesti in še mnogo ljudi, ki so jih odnesli ali odpeljali na večno njivo na vrhu pri Mariji Snežni.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2013) 05, str. 34

Jože je naložil suha drva v peč in veselo je zaprasketalo. Ni še bilo tiste prave pomladi, da bi ogrela stare kosti. Bog pomagaj, vse ga boli! Vendar je srečen. Kar vriskal bi, saj je bil danes v Božji hiši in je prejel Jezusa v svoje srce. Na največji praznik!
Vonj po sveži potici je priplaval do nosu in s hvaležnostjo je pomislil na sosedo Polono, ki ga je peljala v cerkev in pripeljala domov. Ped odhodom je pustila na mizi zlato zapečeno potico.
Misli so se mu razživele, ko je glavo naslonil na oguljeno blazino. Pomislil je svojega malega prijatelja Naceta. Rad je prihajal k njemu. Nanosil mu je drva k peči in mu pomagal, kolikor je mogel. Tudi danes ga je pričakoval. Obljubil je. Danes, ko je največja in najlepša nedelja v letu!!! Seveda bo prišel!
Toliko mu je Nace pripovedoval, kaj se dogaja. Tako slikovito, da je Jože živel z njim. V tem svetu, ki ga včasih, tako se mu je zdelo, ne razume več. Pripovedoval mu je o svoji sošolki Tjaši, ki jo vsi občudujejo. Ona je lepa, ona je pridna, ona ima najlepšo pričesko. Vsi sošolci so zaljubljeni vanjo. Pa kaj! Tudi ko ji ne uspe biti naj naj, kul in mega, ji ploskajo. In ploskajo tudi, ko samo obrne tiste krasne, velike oči ...
Ta moj deček se trudi. Pa pravi, da tega nihče ne opazi. Sošolci se mu posmehujejo, ker ima pegice na obrazu in tudi mozolji se že kažejo. Pa kaj, mu reče Jože. Ti imaš zlato srce. Ne dovoli, da te take malenkostne reči potrejo.
Sestra Ema, mu pripoveduje Nace, je z veroučenci v postu pripravila nastop za starše ter dedke in babice. Kar na stopnišču Doma za starejše. Otroci so peli, poslušalci so ploskali. Bilo je lepo. Po nastopu so poslušalce postregli s čokoladnimi bomboni, ki so se jim ves teden odpovedovali. Ni bilo lahko, je povedal. Nekaj slaščic je v košarici ostalo in Tjaša ne bi bila Tjaša, če ne bi vprašala sestre Eme, če lahko pojedo, kar je ostalo. Ne, je rekla sestra Ema, to je odpoved. Pa Tjaša spet ne bi bila Tjaša, če ne bi skrivaj vzela enega bombončka.
Molili so križev pot, je povedal Nace. Sestra Ema je igrala na kitaro. Jezusu je molil in pel iz vsega srca.
Potem jih je sestra pripravljala na velikonočno spoved. Lepo, je rekel Jože, Bog je neskončno usmiljen. Jezus nam je dal zakrament svete spovedi. In tudi zakrament svete evharistije. Ali je tudi Tjaša bila pri spovedi? Seveda! In danes pri sveti maši? Seveda!
Ob misli na trpljenje Jezusa Kristusa sta post poslala v večnost.
Danes pa je nedelja. Velika noč! Jezus je vstal in odrešil vse.
Vonj potice je lepšal praznik.
Pirhe sem pobarval, je rekel Jože. »A niso lepi ti moji pirhi?« je vprašal. Nace je prikimal in se smejal.
Ob pogledu na vesel obraz svojega prijatelja je postal tudi Jože mlad. Nič utrujen. Nič več molčeč.
»Pridi, greva pred hišo. Metala bova kovanec v pirh!«
Deček mu je pomagal čez prag, vzel stol in veselo sta igrala njegovo igro, igro iz Jožetovega otroštva. Ko se je v zvoniku cerkve svetega Florijana oglasil zvon, sta se pokrižala, se v molitvi zahvalila Odrešeniku za novo življenje in za hrano. Pojedla sta vsak svoj kos potice in bila zadovoljna, srečna.
Kristus je vstal za vse! Aleluja!

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 81.

V naši grabi cveti pomlad bolj kot kdajkoli. Ali pa se mi le zdi zaradi tega, ker sem že prestopila prag tiste mejne črte v življenju, ko se mi zdi vse bolj dragoceno. Vsak dan, vsaka pomlad. Nehote se sprašujem, koliko takšnih pomladi mi bo še dano doživeti. Življenje je dar, da doživiš, kar je najbolj dragoceno.
Spomladi vse kipi. V grmih, cvetlicah, travah. Še nebo se je ‘razcvetelo’ in vsa živa bitja so prepojena z novo močjo. Zdi se, da se v človeku prebudi vse, kar je čez zimo zaspalo. Dovolj je ena pomlad, da spoznaš vso lepoto narave in čudež ljubezni. Vse naslednje so le podoživljanje neke čudovite zgodbe.
V mojem življenju so bili ljudje, ki so pustili neizbrisne sledi. Prišli so in ostali mnogo dlje kot so imeli namen. Morda zato, ker sem sprejela, da so mi dali naj lepše, kar so imeli. Zaznamovali so moje življenje tako zelo, da bi mi brez njih manjkalo dragoceno izkustvo. Mnogi niso več živi, toda živ je ostal moj spomin nanje. Ena izmed njih je bila gospa Neli.
Velikokrat mi je rekla, naj ji ne pravim gospa. Toda do nje sem čutila tako veliko spoštovanje, da mi je ‘gospa’ kar zdrsnila z jezika. Bila je moja sovaščanka, toda vse na njej me je spominjalo na mestno gospo. Bila je zelo drugačna v razmišljanju, kulturi, oblačenju. Imela je umetniške roke. Zdi se mi, da ni bilo področja, kamor ne bi znala dati nekaj svojega, drugačnega. Imela je zelo pretanjen okus za urejanje stanovanja, verande, vrta.
Zelo rada sem zahajala k njej, čeprav je bila razlika v najinih letih zelo velika. Vedno sem našla kak vzrok, da sem se za nekaj minut oglasila pri njej. Sprejela me je z odprtimi rokami. Pri njej je bilo vse drugače kot pri nas doma. Rada sem jo spraševala o stvareh, na katere sama nisem vedela odgovora.
Velikokrat sva sedeli na verandi z bujno cvetočimi rožami. Ovalno mizo je pokrival kakšen nenavaden kvačkan prtiček. Na njem je bila vaza s cvetjem in kakšen krščanski simbol glede na praznike v letu. Vedno sem sedela na istem mestu, da sem imela razgled na vse okoli sebe. Svojega pogleda nisem mogla odtrgati od velike umetniške slike na steni.
»Lepa je,« sem rekla. »Kje ste jo kupili?«
Povedala mi je, kako je prišla do nje.
Veliko je pletla po naročilu. Čudovite puloverje, kakršnih nisem videla nikjer drugje. Takrat, v tistih mladih letih, sem tudi jaz nekaj že znala, a v primeri z njo sem bila uboga vajenka.
Nekoč me je prosila, da bi ji skvačkala brezrokavnik. Osupnila sem in jecljaje odgovorila: »Jaz … ne vem, ali bom znala narediti tako dobro kot vi …«
»Seveda boš!« me je opogumila, »Saj si tudi sebi že kvačkala. Veš, volna je temna in jaz že slabše vidim,« mi je razložila.
»Do kdaj pa mora biti narejen?« sem vprašala.
»Kakor boš utegnila.«
Po tehtnem premisleku sem izbrala vzorec. Čez dan skoraj nisem imela časa za to delo, zato sem zamujala. Končno je le prišel dan, ko sem brezrokavnik odnesla h gospe Neli. Vsa sem bila vznemirjena od pričakovanja, kaj bo rekla. Obenem pa sem bila v strahu, če ji ne bo všeč. Pomerila ga je in bila videti zadovoljna.
»Dobro si naredila,« me je pohvalila. »Koliko sem ti dolžna za delo?«
»Samo da vam je prav,« sem bila vesela.
»Na, vzemi in si shrani,« mi je stisnila v dlan dva bankovca.
»Preveč je!« sem se branila.
»Kje pa! S tem je veliko dela,« je bila odločna.
Bila sem zadovoljna, da ji je bil brezrokavnik všeč. Poleg tega pa še takšno plačilo! Kako mi je pelo srce.
Nekoč kasneje je pri meni odkrila risarski talent. Izrazila je željo, da ji po lastni zamisli narišem sliko. Verjetno je opazila, kako sem včasih dolgo strmela v umetnino v njeni dnevni sobi. »Vem, da bo dobro, kar koli boš narisala,« mi je rekla.
Njeno priznanje me je spodbudilo in njeno zaupanje v moj talent me je opogumilo. Res sem ji narisala sliko. In bila ji je všeč.
Bilo je pred veliko nočjo. V našem kraju obstaja tradicija praskanja pirhov. Mojstri, ki jih izdelujejo, so precej iskani. Gospa Neli jih je podpirala, da se ta običaj ohrani.
»Meni so zelo všeč motivi iz narave. Praskanje pirhov je zanimivo delo,« sem ji omenila, ko sva si ogledovali pirhe iz prejšnjih let. »Poskusi, pa mi prinesi enega pokazat,« mi je rekla.
Kupila sem potrebne barve za pirhe in jih skušala pobarvati vsaj malo podobno, kot delajo mojstri. Praskanje mi je šlo veliko bolje od rok. Delala sem počasi, a na koncu sem bila presenečena nad svojim izdelkom.
Tisto veliko noč je na ovalni mizi pri gospe Neli med drugimi bil v košarici tudi moj pirh. Postavila ga je na vidno mesto. Srečna sem bila, da mi je uspelo ustvariti skoraj pravi pirh. In hvaležna gospe Neli.
Ob svojih srečanjih z njo sem ji nekoč zaupala, da tudi pišem. Pogledala me je in pomenljivo rekla. »Nadaljuj s tem.« Takrat mi je tudi ona razkrila svojo dušo. Šla je po svoje pesmi in mi jih dala prebrati. Bile so polne tenkočutnosti, hrepenenja in bolečine, o kateri ni nikoli spregovorila. Plemenita in žlahtna, kakršna je bila, jo je skrila in zaprla vase. Le redko koga je spustila v svojo zaprto kamrico. Meni jo je odprla.
K njej sem se hodila sončit in razkrivat svojo dušo. Sredi mojega sveta in dela je bila sončna oaza. Ovrednotila je vse tisto moje bistvo, v katerem sem bila najbolj ‘jaz’. Pri njej sem našla košček tistega sveta, katerega sem si predstavljala samo v sanjah. Ali sem ga videla samo jaz? Kdo ve. Ob pogledu na njeno prazno verando me stisne pri srcu. Pogrešam jo tudi to pomlad.
Ostaja mi v spominu, kot da se mi je zgodila pravljica. Pravljica, ki je izrisala sanjski lik žene. Žene, ki čuti na tisočere načine, ki ljubi in ima sočutje z bolečino. In spomin nanjo je blagoslovljen in neizbrisen.
BOHAR, Štefka (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.

Selitve se je petletni Vilko veselil, pa tudi bal. Komaj je čakal, da zapustijo majhno, temačno in vlažno stanovanje, vedel pa je, da tam ne bo ne velikega dvorišča ne delavnice. Po njej sta se s Tinkom podila, se skrivala in lovila, da so ju delavci iz strahu pred nesrečo podili proč. In čutil je, da bosta izgubila še tisto malo otroške družbe, ki sta jo imela tukaj. V bližini hiše, za katero je oče garal leta in leta, da jo je lahko kupil, ni bilo otrok.
Mama in oče sta dejala, da se morajo čimprej preseliti, ker bo Tinko čez nekaj dni začel hoditi v šolo.
Potem je Tinko vsako jutro odhajal od doma solznih oči, ko je sam korakal proti šoli. Jokal je tudi, ko je prišel iz šole. »Ničesar ne znam!« je obupaval. »Kadar znaš, dvigni roko in boš vprašan,« ga je spodbujala mama. »Saj jo dvignem, pa me učiteljica ne vpraša.«
Mama je šla v šolo in že drugi dan je učiteljica opazila dva drobna prstka, ki sta se plašno dvigala. Poklicala ga je in Tinko je gladko odgovoril na zastavljeno vprašanje. Pohvalila ga je. Ko se je to zgodilo še drugič in tretjič, so izginile solze v njegovih očeh.
Ko je on hodil v šolo, se je Vilko igral na kupu peska, ki so ga navozili na travnik poleg njihove hiše. Da bodo začeli graditi hišo, mu je povedala mama. Ko je dobila hiša streho, se ob njej začeli graditi še drugo. Ko sta bili hiši čez dobri dve leti zgrajeni, so se najprej vselili Žnidarjevi s tremi deklicami, nato pa Gorjančevi s tremi dečki. In nabralo se je toliko otrok, da so se lahko igrali.
Čeprav so bili dečki v večini, je o vsem odločala najstarejša deklica, Tinka. Če so otroci predlagali, da bi se skrivali, je Tilka odsekala: »Ne, gremo se ristanc!« »Ne, to smo se šli že včeraj!« so ugovarjali. »Ne, jaz se ne mislim skrivat! Grem pa domov! Dora, Silva, gremo!« je poklicala mlajši sestri. »Jaz ne bi šla,« je prosila Dora. »Prav, bom pa povedala očiju, da me ne ubogaš!« »Prav, pa pojdimo se zemljo krast,« so hitro popustili otroci.
Od Gorjančevih fantov so se največ družili z Janom. Urban je bil kar nekaj let nekaj let starejši in večji. Bil pa je nagle jeze, da so se ga vsi bali. Nagajal jim je in jih dražil, da so se sprli, on pa se jim je smejal. Bal se je le očeta, ki je včasih z njim prav grobo obračunal. Po enem takem obračunu je pobegnil od doma. Otroci so bili sicer veseli, da so imeli mir pred njim, toda že sama misel, da je nekdo pobegnil od doma, jih je navdajala z negotovostjo. Čez kakšna dva tedna so ga pripeljali domov policisti. Oče mu je spet naložil nekaj krepkih, Urban pa mu je rekel, da bo pobegnil od doma za zmeraj.
Jan ni bil bogve kako nadarjen za šolo, bil pa je spreten: znal je narediti ali popraviti stvari, da so ljudje kar strmeli. Najprej je popravljal otroške vozičke pa razmajana kolesa, nazadnje se je lotil starega motorja. Razdrl ga je, iskal rezervne dele in ga cele mesece sestavljal. Vsi so se mu smejali, ko je umazan hodil naokoli. Toda na začudenje vseh je motor nazadnje zaropotal in je deloval!
Najmlajši Filip se je rad učil in starša sta bila nanj zelo ponosna. In rad je ministriral. Pogosto je spremljal ostarelega župnika, ko je šel maševat na podružnico dobra dva kilometra stran. Župnik je bil že v letih in je postajal vedno počasnejši. »Zamudila bova,« je nekoč opomnil župnika, ko je ura v zvoniku že odbila osem, a sta imela pred seboj še kos poti. »Jaz nikoli ne zamudim!« mu je odvrnil župnik in tega Filip še dolgo ni razumel.
Urban je kaj kmalu uresničil svojo napoved in spet pobegnil. »Se bo že vrnil,« je menil oče. Toda ni ga bilo čez teden, čez mesec in tudi čez pol leta ne. Dekle, s katero sta se menda rada videla, je dobila pismo, da odhaja v Avstralijo.
Blizu njihove hiše je stala majhna hiša, v kateri je živela Mojca z mamo in s staro mamo. Ko je Vilko svojo mamo vprašal, zakaj Mojca nima očeta, mu je rekla, da je oče pač nekam odšel. »Kako? Kar odšel je?« se je čudil. »Saj ju pride včasih pogledat,« je dodala mama.
Mojca je bila prijetna deklica. Nikoli ni silila v ospredje. Vse ji je bilo prav, predvsem pa se je rada smejala fantovskim šalam, kar jim je še posebej ugajalo.
Nasproti Mojčine hiše sta v pritličju stanovala Korenova fanta Silvo in Tone. Silvo je bil zelo miren in tih. Da ni posebno zdrav, jima je povedala mama. Mlajšemu Tonetu so otroci nadeli ime Tonči. Ko je šel k prvemu obhajilu, sta ga Tinko in Vilko vprašala, kaj si želi za darilo. »Da mi ne bi več rekli Tonči. »To ni darilo,« sta menila, »darilo se mora kupiti.« Ampak Tone je vztrajal. Nekaj časa so upoštevali njegovo željo, potem pa so nanjo pozabili.
Morda je od takrat minilo kakšno leto, ko so Silva odpeljali v bolnišnico. Njegova mama je vsa potrta hodila k njemu na obisk in z njuno mamo sta se tiho pogovarjali, da nista slišala skoraj nič. Le toliko sta razumela, da je z njegovo glavo nekaj narobe.
Nekega večera je prišla k njim Silvova mama, Brez besed je sedla na stol v kuhinji. Z mamo sta se samo spogledali, potem pa obe zajokali. »Silvo je umrl,« jima je čez čas povedala mama. »V nebesa je šel,« je dodala Korenova mama. »Bolje, da ga je Bog zdaj poklical k sebi, ko se ga še ni dotaknilo gorje tega sveta,« je dejala njuna mama, Silvova pa je z olajšanjem prikimala.
Vilko ni mogel razumeti, kaj je hotela s tem povedati mama. »Saj je ta svet vendar ena sama igrivost, razposajenost, varnost! Kaj se ga potem še ni dotaknilo? Verjetno je to rekla samo zaradi Silvove mame, da bi jo potolažila,« je premišljeval.
Z leti so jim postajale nekatere igre preotročje, po vrtovih in med hišami pa so se vedno težje lovili, saj je vsako leto zrasla kakšna ograja. So se pa ob večerih vse pogosteje dobivali pod cestno svetilko in klepetali dolgo v noč. Toliko drobnih skrivnosti so si imeli povedati! Tedaj se je njihova Mala ulica spremenila v cvetoč vrt, poln pričakovanja in upanja.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2013), 54.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

V troje so sedeli za mizo. Molče. V miru bi bili pojedli kosilo do kraja, če očetu ne bi začela parati živcev naglica, s katero je sin zajemal s krožnika. »Se ti mudi?« je zagodrnjal s svojim značilnim basom, ne da bi umaknil pogled od svoje jedi. Sin z mislimi ni bil več doma, temveč že v haloških gričih. Slišal je očetovo pripombo. Nič mu ni rekel. Z odkritim odgovorom bi ga razdražil, lagati pa ni maral. Naredil se je, kot da ni slišal in je jedel dalje. Toda oče se ni dal. »Sprašujem te, če se ti mudi?« je glasno ponovil in uprl svoj srepi pogled naravnost v sinove oči. Sin se je za trenutek zmedel, a se je brž zbral. Vedel je, da mora odgovoriti. Odgovoriti pa mora po pravici in umirjeno, sicer mu bo oče takoj očital, da laže in bi povzdignil glas. Potem bi počilo. »Mudi,« je odgovoril tiho in začel bolj počasi jesti. »Kam?« je vprašal oče nestrpno. »K dekletu,« je odgovoril sin. »K čigavemu?« ni nehal oče. »K mojemu,« je odvrnil sin in jedel le še na silo. Odlična jed, ki jo je mama pripravila za to soboto: puranje zrezke v zelenjavni omaki, pire krompir in motovilec - mu ni več teknila. »Seveda k tvojemu, menda ne k mojemu! Bi lahko bil bolj določen?« je oče z besedami pikal dalje. »K Mihaeli vendar!« je bil sin jasen. »Kaj še hodita?« se je zadrl oče ter z vilicami živčno tolkel po robu porcelanastega krožnika. »Še,« je pritrdil sin. Ni mu bilo jasno, zakaj ga oče sprašuje take stvari, ko vendar vsi domači vedo, da je Mihaela že več kot eno leto njegovo stalno dekle.
Mama, razpeta med dolžnostjo pokoravati se gospodovalnemu možu in ljubeznijo do sina, je zbirala pogum in se nameravala postaviti na sinovo stran. Spoznala je že njegovo dekle in sin ji je veliko povedal o njej. Bila je zadovoljna, da je končno našel pošteno dekle in da je srečen z njo. Že je odprla usta in hotela nekaj reči, a je v istem trenutku mož znova zarohnel. »Torej se nista še razšla?« je zarežal proti sinu in se tresel od jeze. Sina je mrzlo streslo. Počasi je globoko vdihnil in počasneje izdihnil, kajti le tako se je lahko premagal, da ni vzkipel. Mirno in odločno je povedal: »Seveda še hodiva. Dodobra sem jo spoznal. Tako poštenega in dobrega dekleta še nisem imel. Upam, da bova ostala vedno skupaj.« »Skupaj?! Tako kot si ostal skupaj z Mojco in Tijano? se je oče zarežal in njegov obraz se je spačil. »Vedi, vsaka od teh dveh bi bila zate bolj primerna kot pa Mihaela. Sploh Tijana. Iz visoke družbe izhaja, doma so zelo premožni, edinka je, lepotica, da jo moški z očmi požirajo, in še bi lahko našteval njene kvalitete. Kaj pa je Mihaela? Uboga reva, niti službe nima! Živi pri svoji ostareli teti na nekem griču v stari podrtiji! Nikar je ne priženi kdaj domov, ne želim je videti in niti slišati nočem o njej. Si me razumel?« Sinu je postalo slabo. Z obema rokama si je podprl glavo in zamišljeno zrl predse. Zakaj ga oče tako napada, saj vendar ve, da prejšnji dekleti nista bili zanj. Mojca, s katero je hodil skoraj eno leto, ga je prevarala, ko je bil nekaj časa v bolnišnici, in zato jo je pustil. Kmalu zatem je spoznal Tijano. Domišljava lepotica ga je očarala, da je izgubil glavo. Začela sta se že pogovarjati o poroki. Vedno bolj je spoznaval, da so zanjo na prvem mestu materialne dobrine. Ko se je sam prepričal, da ga vara z nekim bogatim direktorjem, je naredil konec. Bilo mu je hudo. Z dekleti ni imel sreče. Želel si je iskrene ljubezni v medsebojnem zaupanju in spoštovanju. To je končno našel v Mihaeli.. Minilo je nekaj trenutkov napete tišine, potem pa je oče, tresoč se od jeze, zakričal: »Si me razumel, Izidor? Kako dolgo bom moral še čakati na odgovor?« Bil je razjarjen in iz njegovih oči je sevalo nekaj nevarnega. To je bilo za sina preveč. Vstal je od mize in mirno odšel iz stanovanja. Svoj stari avto je pustil pred blokom in sedel na kolo. Vožnja s kolesom ga je vedno pomirila. Upal je, da bo tudi tokrat tako.
Počasi se je peljal skozi mesto. Na podeželski cesti prek ravnine je pognal kolo. Ko je dosegel haloške griče, je spet upočasnil vožnjo. Pod vznožjem griča se je ustavil. Na bližnjem travniku je natrgal pisano travniško cvetje in ga s travnimi bilkami povezal v lep šopek. Potem je nadaljeval pot po strmi gozdni bližnjici na vrh, kjer je sedel pod staro drevo. Od tam je bil lep razgled na domačijo na sosednjem griču, kjer je živelo njegovo dekle.
Zaprl je oči, da bi se v tišini še skoraj neokrnjene narave umiril. Misli so mu begale zdaj k očetu, zdaj k dekletu. Vse bolj se mu je dozdevalo, da oče dekle pozna ne le bežno, na videz, kakor sam pravi, ampak bolj natančno. Zakaj govori o tem dobrem dekletu pretirano slabo? Zakaj ne želi slišati za to dekle in je noče videti? Se boji srečanja z njo? Nenadoma mu je šinilo v glavo, da se je dekle pred nedavnim, ko ji je omenil svojega očeta, začela tresti, oči so se ji napolnile s strahom. Takrat je to pripisoval njeni plahosti. Zdaj pa je bil prepričan, da se očeta boji. Toda zakaj? Hotelo mu je raznesti glavo, ko je tuhtal, kaj bi utegnilo biti med njima. Vedel je, da tega sam ne bo mogel razvozlati in sklenil je, da bo prosil dekle, naj mu sama razloži. Ničesar ji ne bo očital, pa naj se je zgodilo kar koli. Svoje dekle je imel rad, vedno bolj jo je cenil in popolnoma zaupal. Šele ko se bosta odkrito pogovorila, med njima ne bo več sence dvomov...
Iz premišljevanja se je predramil šele, ko je na licu začutil poljub in nežen dotik roke. Dvignil je glavo in odprl oči. »Izpred hiše sem te klicala in ti mahala, pa me nisi ne slišal ne videl. Nekaj hudega se ti je zgodilo?« je vprašala Mihaela in sedla k njemu. »Mihaela, ali se je v preteklosti kaj zgodilo med teboj in mojim očetom?« je privrelo iz njega. Vsa se je pričela tresti, ko je boleč spomin na davni dogodek spet priplaval na površje. Vedela je, da svojega fanta ne sme puščati v negotovosti, ko nekaj sumi. Povedati mu mora resnico, čeprav je še tako boleča. »Bilo je pred petimi leti,« je začela. »Stanovala sem v stari hiši na robu mesta, nedaleč od vaše ulice. Zaposlena sem bila v obratu zunaj mesta. Nekega večera sem zamudila avtobus, zato sem šla domov peš. Tedaj je za mano pripeljal direktor, tvoj oče, in ustavil. Povabil me je, naj se peljem z njim. Prisedla sem, čeprav nerada in s strahom. Povabila si nisem upala odkloniti. Bil je vendar moj nadrejeni pa tudi skupno pot sva imela... Ne dolgo po tistem večeru je našel zadosten razlog, da so mi izročili delavsko knjižico...« Njen tresoči glas je zamrl. Trdno se ga je oprijela za roko, kakor da bi iskala oporo, in se s svojimi iskrenimi očmi zazrla globoko vanj. Ni umaknila pogleda, ko jo je dolgo preiskujoče opazoval. Vse je razumel. Bilo ga je sram, da ima takega očeta. »Sta še kdaj govorila z mojim starim po tistem, ko te je vrgel na cesto?« je zadrgnjeno vprašal, ko je prišel k sebi. »Ne. Drug drugega sva se izogibala, Če pa sva se kdaj slučajno srečala, se nisva niti pogledala.« »Potem si se umaknila sem, v to samoto?« »Nisem mogla več živeti v mestu. Bila sem brez dela, nove zaposlitve pa nisem nikjer dobila. Ravno v tistem času je moja teta hudo zbolela. Sama ni mogla biti. Ožjih sorodnikov razen mene nima. Z veseljem sem sprejela njeno vabilo in se preselila k njej. Skrbim zanjo in po svojih močeh tudi obdelujem njeno skromno posestvo. Namerava mi ga zapustiti. S teto se lepo razumeva in zadovoljna sem pri njej. Odkar poznam tebe, je moje življenje dobilo novo vrednost, zelo sem srečna.«
»Tole z mojim očetom - ali bi lahko zbrala toliko moči, da bi stopila preko tega, kar ti je hudega prizadel?« je jecljal ves skrušen. »Mislim zaradi najine prihodnosti - da nad nama ne bi visela senca sovraštva ... ne bi bilo dobro ...« »Da!« ga je odločno prekinila. Ne bo dopustila, da bi senca tiste stare krivde visela nad ljubeznijo dveh src. Slutila je, kako mu je neprijetno zaradi očeta. Trdno je vedela, da je njen fant čisto drugačen od svojega očeta. Ko ga je gledala, je morala reči še to: »Pustiva zdaj to, Izidor! O tem se ne bova nikoli več pogovarjala! In niti besedice o tem ne očetu ne materi. Ne bova jima obteževala življenja.« Dekletov odločni glas se je potopil v molk, ki se je za nekaj dolgih trenutkov vtihotapil med njiju. Ostal je brez besed pred duhovno močjo tega navidez krhkega dekleta. Zdaj je bil trdno prepričan, kar je že dolgo čutil: takšno dekle sem ves čas iskal!
Dan se je začel nagibati proti večeru in na zemljo se je spuščal mrak. Iz polmraka se je griču pred njima dvigala skromna hiša, ki jo je osvetljevala luč. Naglo sta stopila proti njej, proti svetlobi.
Med potjo se je spomnil, da v roki še vedno drži šopek travniškega cvetja. »Zate,« je rekel toplo in ji ga podal. Z obema rokama ga je prijela in se prisrčno zahvalila zanj . Potem pa je zbrala ves pogum in vprašala: »Poročni?« Hotela je, da bi to izzvenelo kot šala, a se ji to ni posrečilo. Trepetajoči glas in vdani pogled sta izdajala, kar je resnično mislila. Razumel je. Prav tako kot ona, je tudi sam želel, da čimprej stopita na skupno pot. »Kmalu!« je odločno odgovoril. »Kmalu! je veselo pritrdila.
Nives Sitar, Ognjišče (2009) 05, str. 53

Sonce sije kot zlatnik na strehe hiš. Na stenah doma trepetajo pojoče sence drevja. Nedeljski mir plava nad zeleno dolino. V vaški cerkvi poje zvon.
Moje velike otroške oči zrejo na prašno cesto. Tam jo zagledam, ko gre od druge maše s počasnim, a trdnim korakom in se približuje. Stara mama Marija, V srcu mi zadrgeta sladek nemir pričakovanja.
Prišla je s hribov tam nad dolino. S skromne domačije, kjer je odrasel moj oče. Skoraj uro hoda daleč je prišla na nedeljski obisk, da bi videla našo družino. Zguban obraz ji krasi židana naglavna ruta, izpod katere ji silijo sivi lasje. Ena edina boljša obleka jo dela slovesno in resno. Otroci skačemo od veselja, da jo bomo spet videli. Pozdravi nas z nasmehom. Iz žepa potegne robček in si nerodno obriše potno čelo. Mati in oče jo zelo spoštujeta. Povabila jo v hišo. Sede za mizo in si utrujena oddahne.
Sedim na drugi strani in jo gledam, gledam. Dvanajst let mi je in razločno vem, da sem srečen. Božam jo s pogledi, ko - kot ponavadi - odlomi košček domačega črnega kruha, da bi naredila grižljaj ali dva, preden bo spila kupico domačega vina, ki ji ga z vso pozornostjo natoči naš oče. Ponosna je nanj, na njegovo pridno ženo in na petero nadebudnih otrok, ki jo obkrožajo kakor venec cvetja. Nikoli ni prinesla daril, ker je bila revna, a za nas je bila ona sama neizmerno dragoceno darilo, nepopisna sreča.
Stekel je običajen pogovor. Besede so mi božale dušo kakor glasba. Čisto navadne besede: o vremenu, o kmečkem delu, o vsakdanjih skrbeh. Toda takrat so se ljudje, ki so se imeli radi, pogovarjali drugače. V besedah je bil nekakšen mir, nekakšna resnica o življenju, ki je združevala, obljubljala...
Mati je skrbno pripravljala nedeljsko kosilo. Vsi smo se ga veselili, tudi naša draga stara mama. Goveja juha in meso je pomenilo v tistih časih pravo razkošje. Privoščil sem ji, da je bila del nas, da se je tudi sama veselila tega nedeljskega obiska.
Po kosilu, ko se je vse umirilo, smo posedli pred hišo. Pogovor je tekel dalje - o naši preteklosti, o naši prihodnosti. Potem jo je moja mati, kakor s kakšnim obrednim vzdušjem, povabila, da sta si ogledali njive, vrt, hlev. Zdelo se mi je, da je bil to vedno neki blagoslovljen, slovesen trenutek, ki je natančno označeval bistvo ljudi. Oče se je norčeval, da se žena samo hvali, kako ima na njivi lepe pridelke, in vsi smo se muzali in smejali. V resnici pa je vse to početje pomenilo življenjsko radost, nekakšno zaupanje in pripadnost.
Ko se je sonce začelo počasi spuščati proti obzorju in je nedelja izzvenela v blag odmev spominov, se je stara mati Marija poslovila. Zdelo se mi je strašno, da bo morala pešačiti eno uro do doma, toda na njenem obrazu je bilo isto, kar je bilo v mojem srcu - sreča.
Odhajala je s počasnim, trdnim korakom. Gledal sem za njo hvaležen Bogu za veliko prgišče iskrene ljubezni. Obljubila je, da bo spet prišla. Še prej pa jo obiščemo mi. Tam na hribu med gozdovi so na jasi zorele tiste nepopisno sladke temne češnje, ki so se kar topile v ustih. Kako malo je potrebno za resnično srečo. Samo otroška duša!..

Stanislav, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 55.

Grmenje se je izgubljalo v daljavi. Ob steni navzgor je začel pihljati hladen vetrič. Deževne kaplje so postajale vedno drobnejše, sodra pa ni več padala, le po žlamborju ob votlini so še ropotala bela ledena zrnca.
Nevihta je bila mimo. Votlina nama je dala dobro zavetje za vedrenje, čeprav je nisem bil najbolj vesel. V Zahodni smeri od travnatih, deloma z gruščem posutih polic do grebena ni nobene votline, to sem dobro vedel. Votline so le pod Glavo in v osrednjem delu stene. Torej sva zašla sredi tistih raztresenih polic, ko naju je zajela megla. Sumil sem že v razu nad policami, ko se ni dalo plezati po desni, ampak le po levi, vendar sta me star klin in pa panični Rok hitro spravila navzgor. Rok je vedno zganjal paniko, če je le zadišalo po nevihti, in priganjal. K sreči se je njegova panika končala, ko se je nevihta razbesnela, sprejel jo je kot nujno zlo in se stisnil v dve gubi v kotu votline.
Megle so se začele trgati. Pokazali so se deli stene, na desni sem opazil obris Glave in naprej sem bolj slutil kot videl Sedlo.
»Glava se že vidi,« nagovorim Roka. »Izgleda, da sva v eni od osrednjih smeri. Na policah sva morala zaiti. Saj težja od Zahodne ni nobena, so že vse pred vojno preplezali, samo malo daljše, tisoč metrov.«
Rok nemo zre v daljavo, kjer se onstran doline kažejo obrisi gozdnatih vrhov. Ob steni se vleče le še nekaj rahlih meglic, na vse strani pa se odpira vedno več pogledov na sveže umite gore.
»Dež je ponehal,« spet rečem. Rok pa nič. Se kuja, se sprašujem, vedoč, da je včasih rad hitel k večerni maši v mesto, ter ga vprašam: »Ali si jezen, ker ne boš pri večerni maši?«
»Ne! Saj sem bil že včeraj zvečer,« končno odgovori.
»Ja, kaj pa ti je potem?« vprašam naprej.
»Nič! Samo pusti nedeljo, da se primerno dnevu konča, saj še ne moreva naprej, ko ima vsak žleb svoj potok!« je odrezav.
»Bo pa tale nedelja ena izmed manj lepih!« skoraj užaljeno ugotavljam, čeprav bi ga raje razvedril, kot se vedri večer. Pa me odsekano zavrne: »Tega nisem rekel!«
»Česa?« vprašam neodločno, boječ se prepira.
»Tega, da je tale nedelja ena izmed manj lepih.«
»Samo ugotavljal sem,« rečem potiho v želji, da bi se izmazal in neprijetnega tona pogovora.
»Nedelje so večinoma takšne, kakršno si narediš,« reče počasi. »Ampak nedelje ne znam več ...«
»Kaj ne znaš več?« vprašam.
»Saj ne vem, kako bi rekel - si je ne znam narediti lepe ali je ne znam doživeti, ali pa ... nazadnje si želim, da čim hitreje mine in končno pride ponedeljek z delom, delavci, ukazovanji, kletvicami ...«
»Kako to?« vprašam začudeno.
»Kako to? Dobro vprašanje! Posebno če si nedeljo imel za Gospodu posvečen dan - praznik. Saj je res, da sva večino nedeljskih popoldnevov z očetom preživela pri čebelah in sem se med pregledovanjem spraševal, če ni preveč dela za nedeljo, pa vendar sem bil ob večerih zadovoljen, srečen, poln načrtov. Kadar pa sva šla v nedeljo v gore, sva tekla šele po drugi maši, ko sva opravila s pritrkavanjem in je bila hoja eno samo dirkanje, kako visoko bova prišla do sončnega zahoda, in potem obvezno spotikanje ob šibki svetlobi baterijske svetilke, pa sem vendar v tistih nedeljah spoznal gore z najlepše plati, sedaj pa ...«
»Torej ob nedeljah najbolj pogrešaš očeta?!« napol ugotavljam, napol vprašujem.
Nekaj časa molči, kot da ne bi vedel, kaj reči, potem pa le negotovo začne: »Morda bi lahko tako rekel, morda pa se le ob nedeljah ne morem sprijazniti z mislijo, da je pač mrtev, da ga ni več! Med tednom mi je to do neke mere uspelo, čeprav se včasih rad izogibam delavnice, spet drugič pa me priganja želja, da bi nadaljeval njegovo delo. Ob nedeljah pa je čisto drugače. Šele sedaj vidim, da je bila nedelja zame bolj kot Gospodov - očetov dan in ob nedeljah vse govori, kliče po njem. Že ko zjutraj vstanem, ni nikogar, da bi ga poklical za v zvonik. Ni ga, da bi poprijel bat srednjega zvona in sam moram navezovati vrvi. Pritrkavanje še kar gre, dobro me je naučil ...« Za hip umolkne, potem pa z razočaranim glasom nadaljuje: »Popoldne se dolgčas, poln vpijoče osamljenosti šele začne. Navadno se ne morem spraviti nikamor, poležavam zdaj na klopi, zdaj na kavču, kot bi nekaj pričakoval, potem se ponavadi le odpeljem k čebelam, kjer me čaka obilica dela, pa le malo naredim, premetavam se po pogradu, kot neurejene misli in sanjarije. Šele na večer se včasih zganem k delu z neverjetno zagnanostjo.« Znova je utihnil, nato pa s skrivnostnim glasom nadaljeval: »Mnogokrat se na grobu počutim praznega, kot da bi v njem ne bil pokopan moj oče, kot da bi mi v dnu duše nekaj govorilo, da je oče samo odsoten, da se bo nekega nedeljskega večera vrnil kot z vojaških vaj in bova govorila dolgo v noč o čebelah, o dogajanju pri cerkvi, o delu, o gorah ...« Beseda mu je spet zastala. Pogledal je naokoli: »Glej, gore imajo že oranžen nadih, pojdiva,« je dejal med vstajanjem in začel razvijati v kot nametano vrv.
Nisem opazil, kdaj se je naredil tako lep večer, pa se moram še spraviti levo čez krušljiv prestop v neizrazit graben, na vrhu katerega sem slutil greben. Svet se je položil, do vrha se vleče položen greben, navadna dvojka. Vržem zanko okrog roglja in pokličem Roka: »Pojdi! Varujem!«
Rok hitro pride, potem plezava oba hkrati. Nobenih težav ni več, le v nedogled se vleče neizrazit, vse bolj položen greben. Končno vrh. Hočem pohiteti navzdol, pa Rok fotografira, potem sede in strmi v večerno zarjo. Postajam nestrpen, hočem reči: Kaj še čakava? pa mi besede ostanejo v grlu. Kam naj bi sploh hitel? Je še kje nedelja, ali pa ugaša obenem s svetlobo na zahodu? Sem jo sploh doživel, razmišljam o njej, torej je nekaj bilo, vem, da je bilo ... le če bi hitel naprej v dolino, bi jo v naglici verjetno mimogrede izgubil.
Ozrem se na Roka, ki zamišljeno strmi v daljavo, in takoj me prešine: Gre nedelja res mimo njega? Kje pa! Le doživlja jo poln hrepenenja po polnjenju nedelje z ljubeznijo. Oče je bil njegov simbol ljubezni, zato je sedaj poln iskanj. In nekega dne bo našel, nekega dne bo razumel pomen prijaznosti in ljubezni in takrat bo, kot oče, vedno pripravljen na pogovor, na ohrabrujočo besedo, pomoč ...
»Ne! Ne!« sem zakričal, ali pa so zavreščale kavke, vzdigujoč se ob pobočju. Črni ptiči so me spomnili na Jonatana Galeba, na misli, iskanja. Pa ne bi smel razmišljati v njegovih dimenzijah in z njimi ocenjevati ljudi, ker nimajo v modernem, zabave iščočem svetu kaj iskati. »... ampak lepo je misliti ...« modruje Jonatan Galeb in spet se ujamem v tistih lepih mislih in si čisto tiho priznam: Lepo je misliti, lepo je, čeprav poleg višin spoznavaš tudi brezna in prepade svoje biti.
Jani Javor, Ognjišče (2011) 04, str. 14

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.