Velikonočni zvonovi

zgodba3 05 2022Nad hribi na vzhodni strani doline je jutranja zarja začela rahlo barvati nebo, ki je naznanjalo, da se poraja nov dan. Dan, ki ne bo kakor drugi dnevi, ampak največji dan v letu – praznik Kristusove zmage nad smrtjo, velika noč.
Proti cerkvi na hribčku sredi vas so hiteli trije starejši fantje in se pogovarjali o nalogi, ki jih čaka: da s pritrkavanjem, pesmijo zvonov, povzdignejo praznično slavje.
»Zdajle bomo pritrkavali sveto jutro, potem pa ves čas med vstajenjsko procesijo in med ofrom po maši, nazadnje pa še popoldne ob treh, saj je jutri še en praznik,« je dejal Janez, najstarejši med njimi. France in Tone sta mu pritrdila, Tone pa je pripomnil: »Velika noč je zelo naporen dan za župnika in cerkovnika, organista in pevce pa tudi za nas pritrkovalce. Hvala Bogu, da to delo opravljamo z veseljem, ljubeznijo in mislijo na Vstalega, v čigar čast se trudimo.«
»Zase lahko rečem, da sem najtežje že opravil, ko sem vstal,« se je pošalil France. »Vstati ob tako zgodnji uri bi mi bilo vse prej kot prijetno, če ne bi pomislil, da me čakajo zvonovi, ki se bodo z mojo pomočjo oglasili v mlado jutro in ljudem naznanili veselje velikonočnega praznika. Hitro se povzpnimo v zvonik, da nas ne prehiti sonce!«
Povzpeli so se po strmih stopnicah in stopili k zvonovom. Narahlo so potrkali po njih, kakor da jih božajo in jim sporočajo svojo ljubezen in hvaležnost.
»Jaz se bom držal velikega, kakor ponavadi,« je dejal France in prijel za ojnico, Janez in Tone pa sta hitela privezovat kemblja pri manjših dveh zvonovih.
Najprej je mogočno zapel veliki zvon, nato pa sta se mu v veseli in slavnostni pesmi pridružila manjša brata, da so skupaj zapeli v pozdrav Njemu, ki je premagal smrt in dal ljudem upanje. Vsul se je ta mogočni pozdrav skozi line, objel vaške hiše in sadovnjake ter se razlil po poljih, pobožal bregove ter se dvignil do redko posejanih oblačkov. Prebujale so se ptice po drevju in med grmovjem ter se s svojimi spevi pridružili slovesni hvalnici, ki je donela iz zvonika.
Pritrkavanje se nikoli ne sliši tako lepo kot ob zgodnjem jutru, ko v zraku še ni drugih glasov. Še posebej pa v velikonočnem jutru, ko pesem zvonov budi ljudi, ki se veselijo velikega praznika in procesije, ki se bo vila skozi vas in pri kateri bodo sodelovali z očiščenimi srci.
In zvonovi so peli svojo mogočno in slovesno pesem, da je postala dolina naenkrat vsa praznična. Sveta radost je napolnila srca dobrih ljudi, ki so pesmi zvonov prisluhnili in jo razumeli. Najbolje so jo razumeli pritrkovalci, ki so jo izvabljali iz svojih bronastih prijateljev in bili tako rekoč pri njenem izviru.
Celo uro so radostno peli glasovi zvonov, razveseljevali ljudi s svojim sporočilom: Gospod je vstal, Gospod živi, aleluja!
»Mislim, da je za zdaj dovolj,« je dejal Janez. »Domov moramo, da se preoblečemo. Je že res, da ljudje ne bodo videli, kako smo med procesijo oblečeni, ker bomo v zvoniku, toda iz spoštovanja do tako velikega praznika se spodobi, da oblečemo najboljše, kar imamo.«
»Tako je prav,« je pripomnil Tone. »Sicer pa med mašo ne bomo v zvoniku in bomo tudi ljudem na očeh.«
***
Vstajenjska procesija je bila ob sedmih, pritrkovalci pa so bili v zvoniku že četrt ure prej, da so zvonovi vabili verne ljudi k največjemu prazničnemu slavju. Ob sedmih so zvonovi utihnili in pritrkovalci so se v veselem pričakovanju ozirali skozi line na množico okoli cerkve.
Župnik je pred božjim grobom z monštranco v rokah trikrat, vsakokrat višje, zapel ALELUJA in pevci so ta klic, vrisk veselja za njim trikrat ponovili. Ljudje so se zvrstili v procesijo in ko je zaplapolalo največje bandero, se je začela premikati. Vstali Gospod se je napotil med hiše in polja, da blagoslovi ljudi in delo njihovih rok.
Tedaj se je spet oglasil veliki zvon s svojo mogočno pesmijo v pozdrav Vstalemu. Ko sta se razigrano pridružila manjša dva, je njihova pesem objela procesijo in jo spremljala.
Janez, ki je pritrkaval na manjši zvon in je skozi lino gledal na procesijo, je sam pri sebi dejal: »Zame ni lepše slike kot je pogled iz zvonika na velikonočno procesijo v zgodnjem jasnem jutru.« Vso dolgo zimo in postni čas je prosil Boga in Marijo, zavetnico njihove župnije, za lepo vreme, da bo lahko tudi letos deležen tega pogleda. Bil je uslišan in iz srca mu je privrela iskrena zahvala.
***
Po maši so pritrkovalci spet šli v zvonik in pritrkavali tudi med ofrom, dokler niso vsi odšli iz cerkve še zadnji ljudje ter se napotili proti svojemu domu, da sedejo k družinskemu velikonočnem zajtrku – žegnu.
Ko so pritrkovalci prišli iz zvonika, so se za nekaj trenutkov ustavili pred cerkvijo in se dogovorili, da se dobijo še ob treh popoldne, saj bo naslednji dan še en praznik.
»Moj stari oče,« se je oglasil France, »da ni prave slovenske velike noči, če ni pritrkavanja.«
Tone je pristavil: »Letos pač ne bo mogel nihče reči, da se nismo zares potrudili.«
»Imaš prav,« je potrdil Janez, »glede pritrkavanja se ne more pritoževati, da ga je bilo premalo.«
»Ja, letos smo se res potrudili in sem prav zadovoljen,« povedal svoje Tone. »Sprašujem se, kako bo v bodoče s pritrkavanjem. Med mladimi ni videti posebnega zanimanja za to lepo slovensko navado.«
»Nekaj se le premika, ponekod delujejo pritrkovalske skupine,« je povedal Janez. »Res bi bilo zelo škoda, če bi se ta lepa glasba zvonov, ki je doma edino na Slovenskem, ne ohranila. Ohranila Bogu v čast in ljudem v veselje! Mi pač bomo pritrkavali, dokler bomo mogli,« je zaključil pogovor in svoja dva prijatelja pozdravil: »Vesele praznike in nasvidenje popoldne.«

MALAVAŠIČ, Ivan. (zgodbe) Ognjišče (2022) 05, str. 78-79.

Zajemi vsak dan

Bog svojo moč uveljavlja drugače kot počnejo človeški oblastniki. Njegova oblast je moč ljubezni in sočutja, resnično obličje Boga se pokaže ravno v trpljenju.

(Benedikt XVI.)
Torek, 28. Maj 2024
Na vrh