Pred evangelijem smo vstali in veselo zapeli alelujo. Pozorno smo prisluhnili božji besedi. Danes nam je govorila o sejalcu.
Sejalec v pravem pomenu besede mi je zelo blizu. Z lahkoto si predstavljam tistega na njivi, saj tudi sama rada brskam po zemlji, pa tudi onega, ki seje Božjo besedo in se ne utrudi. Veliko ljudi poznam, ki jim je to življenjsko poslanstvo in po njih se zgledujem, ko mi zmanjkuje moči za vztrajnost pri vzgoji svojih otrok.
Domov grede sem si vzela čas in nisem hitela. V mislih sem se vračala v eno od tistih pomladi, ko sem dobila svoj košček zemlje, na katerem sem pridelovala zelenjavo za svojo mlado družinico, tako čisto samostojno, brez pomoči in seveda, če se le da, brez nasvetov. Napuh je kar gorel v meni: vse zmorem sama!
Topli pomladni sončni žarki so radodarno sipali svojo toploto na premraženo zemljo. Dobra volja je ob obilici sončnih dni kar kipela. Zvončki, tudi tisti v osojnih legah, so že odcveteli in iz čebelnjakov je bilo slišati prijetno brenčanje. Čebelicam se je mudilo na toplo sonce.
Tudi mi vsi, ki čutimo in živimo z naravo, ki z veseljem grabimo v njeno nedrje in sveže zorano prst, smo bili že vsi v pričakovanju prvega sajenja.
V trgovini sem nakupila raznovrstnih semen in čebulic, ki jih bom v kratkem lahko položila v sveže spočito zemljo. Naredila sem si načrt in vrstni red za delo. Eno od prvih semen, ki sem jih želela posejati, je bil peteršilj.
Ni šlo vse po mojih načrtih. Presenetilo me je deževje, ohladitev in celo nekaj centimetrov snega. Marec je tako hitro ostajal za nami, ko sem krepko v aprilu končno dočakala primerno vreme in v zemljo posejala kupljena semena, najprej seveda peteršilj.
Nekaj časa sem pustila moje posevke počivati, potem pa sem vsak dan ogledovala njihovo rast. Vse se je že kazalo iz zemlje v obliki nežnih bodic in srčastih lističev. peteršilja pa ni bilo od nikoder. Po štirinajstih dneh so se krhke rastline že jasno razlikovale in dobivale vsaka svojo obliko, le peteršilja še vedno ni bilo.
»Mogoče seme ni bilo zdravo, mogoče ni bilo prav skladiščeno ali pa posejano v premrzlo ali v premokro zemljo? Le kako, da druge stvari tako dobro rastejo? Kaj sem naredila narobe, na kaj nisem bila dovolj pozorna?« sem sama pri sebi premlevala vsa nestrpna. Počakala sem še en teden. Nič.
Na poti iz službe sem se ustavila v vrtnarskem centru. Kupila sem tri sadike že krepko zraslega peteršilja in ga popoldne posadila na prostoru, kjer je bil neuspešen posevek. Brez peteršilja pa res ne morem biti!
Delo v službi in deževno vreme sta mi preprečila, da bi bila na svojem koncu zemlje bolj pogosto. Še en teden je hitro minil.
Razveselila sem se proste sobote in lepega vremena in že zgodaj dopoldne odšla v ‘kontrolo’. Presenečenje! Peteršilj ki sem ga bila posejala, je zelo lepo ozelenel in že zapolnil svoj kos gredice. Tudi posajeni je lepo rasel in kar naenkrat je kazalo, da bom imela peteršilja za izvoz!
»Ja, kaj si pa mislila, da bo čez noč zrasel in ga boš takoj nabirala v šopih. Peteršilj pa ja dolgo kali. Pusti mu čas in malo potrpi, pa bo. Ti si naredila vse, kar je v tvoji moči, sedaj pa pusti, da raste, kot je njemu dano. Svoje si naredila, sedaj pa dovoli, da naredi še tisti, ki daje rast,« me je podučila soseda.
Potrpljenje, to je potrebno tudi pri sejalcu v prenesenem pomenu. Bolj ko otroci odraščajo, več potrpljenja potrebujem in bolj jasno mi postaja, da se ne smem zanašati le na svoje moči. Čedalje bolj razumem, da tudi otroci, ki jim tako ‘radodarno’ sejem želje, prošnje in ukaze, ne ‘kalijo’ enako. Enemu je dovolj kratko izražena želja, drugega moraš za isto stvar bolj prositi, tretjemu pa ukazuješ, pa še vedno ni učinka – le slaba volja in veliko jeznih besed.
In kakšno razmerje med dobrim semenom in vztrajnim sejalcem je v meni? Tudi jaz sem seme, ki ga veliki Sejalec velikodušno seje. Sem rodovitna? Ali prosim Boga pomoči, da bo moj skromni prispevek dovolj, ko bo potrebno dajati sad?
In rezultat dobrega sadu je tudi, da mi Bog podeli milost, da postanem sejalec. Kakšen sejalec sem? Me preveč skrbi, kam bo padlo seme in kakšna je ‘zemlja’ ljudi, ki jim oznanjam; sem tudi jaz velikodušna in razsipna, ko oznanjam božjo besedo, in se zavedam, da je navsezadnje Gospod tisti, ki daje rast, ne jaz...
Poskrbeti moram samo za čim velikodušnejše sejanje in zato bom prav ponižno prosila: »Gospod, odpri mi oči, da bom videla priložnosti za vztrajno pričevanje o tvoji ljubezni in usmiljenju. Gospod, pomagaj mi, da velikodušno sejem tvojo besedo, in daj mi rast, saj sem tudi jaz le nebogljeno seme, ki brez tebe ne more vzkliti in rasti. Predvsem pa mi pomagaj, da se ne naveličam delati dobro, kajti če bom vztrajala, če se ne bom utrudila, bom ob svojem času žela.«
Dobri Bog, čudim se in strmim, ko vidim, da vsa pota vodijo k tebi! vse ti pride prav, da mi odpiraš oči. Tudi čisto navaden peteršiljček ti pride prav.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 48

Telefon je zabrnel. Župnik Matija je pogledal, kdo kliče. Karitas.
»Dober dan, gospod tajnik. Kaj imate dobrega zame?« ga sproščeno vpraša.
»Za majhno uslugo bi prosil.«
»Nič novega,« je bil župnik kratek in pripravljen na humor, kot vedno.
»Imaš jutri dopoldne čas?« se je pozanimal tajnik Janez.
»Nimam. Ampak zate si ga bom vzel.«
»Ne zame, ampak za nekega – klošarja.«
»Kako mu pa jaz lahko pomagam? Ti imaš vendar več možnosti.«
»Da bi ga pokopal.«
»Je bila to njegova zadnja želja, da ga jaz pokopljem?«
»Še poznal te ni. Želel je le, da bi bil cerkveno pokopan. Pa sem se spomnil nate, ki si dobra duša. Pogreb ne bo slovesen, niti ne bo veliko ljudi.«
»Se pravi: v družinskem krogu.«
»Ti in jaz bova njegova družina in nekdo od pogrebnega zavoda, ki bo opravil pogreb z raztrosom pepela. Nima ne sorodnikov, vsaj ne vedo zanje, nima groba, še manj denarja. Saj razumeš, kaj ti hočem povedati.«
»Seveda razumem. Boglonaj je mnogokrat največje plačilo.«
»Bojim se, da tudi tega ne boš deležen. Pa boglonaj tebi, da si uslišal mojo prošnjo.«
Da se mu mudi, je še rekel tajnik Janez in končal pogovor.

+++
Župnik Matija se je peljal proti pokopališču. Celo dopoldne je premišljeval, ali naj temu neznanemu brezdomcu spregovori nekaj besed in kaj naj izreče. Pa se je spomnil pridige svojega stanovskega kolega: »Vsak človek ima vsaj deste dobrih lastnosti. Če jih nima deset, jih ima pa devet. In če jih nima devet, jih ima osem. In če jih nima osem, jih ima sedem ... In če nima dveh, ima vsaj eno. Kajti o vsakem človeku morate misliti dobro.«
Ko sta z uslužbencem pogrebnega zavoda prišla do mrliške vežice, ju je tam čakal tajnik Janez. Nekaj korakov stran pa je stala gospa in držala za roko deklico morda desetih let. Župnik Matija je, tako kot vedno, spoštljivo opravil obred, nato pa so krenili proti travniku, namenjenemu za pogreb z raztrosom pepela. Uslužbenec pogrebnega zavoda v uniformi je nosil žaro, za njim je šel župnik Matija, poleg njega tajnik Janez, za njima pa je šla gospa z drobno deklico. Med potjo je župnik Matija premišljeval, da bi morala biti zdaj tista deklica pravzaprav v šoli, in da pokojni ni bil čisto brez sorodnikov.
Opravil je obred pri raztrosu. Presenetil je uslužbenca pogrebnega zavoda, ko je ta videl, da bo spregovoril. »Pokojnika nisem poznal, sem pa trdno prepričan, da je imel veliko dobrih lastnosti – če ne več, pa vsaj eno. Nikogar ni, ki ne bi imel v sebi tudi dobroto. Zato potrosimo z vsem spoštovanjem pokojnikov pepel na zemljo, ki ga verjetno velikokrat ni razumela.«
S tajnikom Janezom sta se po pogrebu skupaj vračala. K njima je pristopila gospa in še vedno držala hčerko za roko. »Hvala vam, gospod, za obred in za besede, ki ste jih izrekli,« je začela. »Veste, pokojnega sem komaj poznala. Včasih je prosjačil blizu naše hiše. Nič ne vem o njem. Mislim, da je bil večkrat lačen kot sit. Ko pa se je ta moja hčerka pred tedni vračala iz šole domov, jo je zvedavo opazoval. Ta človek, kateremu ne vem niti imena, je iz žepa vzel bombon in ji ga dal. Dal ga je, čeprav je bil gotovo sam lačen. Zato sva danes tukaj. Iz spoštovanja do tega dobrega človeka. Hvala vam za vašo dobro misel.«
Gospa in hčerka sta se poslovili, župnik Matija in tajnik Janez pa sta se spogledala.
»Ves čas sem premišljeval, zakaj sta prišli na pogreb,« je začel župnik.
»Jaz tudi,« je zamišljeno dejal tajnik.
»Veš, da me je njena izpoved pretresla,« župnik ni mogel skriti, da so mu njene besede segle globoko v srce.
»Veš, da se mi pri našem delu posplošene predstave o ljudeh pogosto postavijo na glavo,« je ugotavljal tajnik Janez. »Bogati so velikokrat pravzaprav revni in revni pogosto tako človeško bogati.«
»Kot midva sedaj,« je z nekim veseljem dejal župnik Matija.
»Pa hvala, da si sprejel ta pogreb,« je rekel tajnik Janez, ko sta se poslavljala.
»Daj no! Tebi hvala za povabilo,« je dejal župnik.
Pot domov mu je bila kar prekratka. Premišljeval je, kako se pravzaprav čudno vrti ta naš svet in kako bi lahko današnje doživetje vpletel v nedeljski nagovor, ki ga je od ponedeljka naprej, tako kot vsak teden, v mislil oblikoval in pilil.

J. Jarc-Smiljan,(zgodbe), v: Ognjišče 4 (2014), 24.
knjiga: Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 133.

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Odločila se je. Mamico in babico morajo danes razveseliti za njun praznik. Ko je prišla iz šole, je mimogrede svoj namen zaupala tudi bratoma, ki sta se sicer strinjala, toda menila, da je do večera še čas. »Saj sem vedela,« je rekla bolj sebi kot njima, vzela svojo denarnico, mamici dejala, da ima nujne opravke, vzela svoj skiro ter se odpeljala od doma.
V cvetličarni jo je presenetil dolga vrsta. Sami moški. Ko je čakala, se je z očmi sprehajala od cveta do cveta. Joj, koliko različnih rož in ena lepša od druge! Vrsta se je le počasi krajšala, kar ji je prišlo prav, saj se ni mogla odločiti, ali naj kupi dva šopka, enega za mamico, drugega pa za babico, ali enega večjega za obe. Ko jo je cvetličarka vprašala, kakšne želje ima, je preprosto dejala, da bi rada kupila rože za mamico in babico.
»Za koliko denarja?« je bila cvetličarka prijazna.
Pokazala ji je bankovec za dvajset evrov, ki ga je tiščala v roki.
Cvetličarka je malo pomislila. »Najbolje bo, da ti naredim za obe en lep, malo večji šopek.«
Anja je zadovoljno prikimala, cvetličarka pa je počasi začela izbirati rože in jih oblikovati v šopek. Ko je že skoraj končala, je poiskala še dve veliki, nežno obarvani vrtnici. »Ti dve pa tvoji mamici in babici poklanja naša hiša, ker imata tako imenitno punco,« je dejala, šopek zavila in naročila, da ga mora nesti zelo previdno.
»S skirojem ga bom peljala,« je pojasnila Anja.
»S skirojem?« se je začudila cvetličarka. »Potem ga moram še malo zaviti.«
Anja je v eni roki držala šopek, z drugo pa skiro. Ko se je peljala mimo trgovine, je pomislila, da bi bilo lepo, ko bi ju razveselila še s čokolado. Z velikim šopkom je previdno hodila med policami. Da se majhnega darila tudi ona ne bi branila, je premišljevala, ko je izbrani čokoladi dajala v nakupovalno košaro, in hitro dodala še eno.
Mimoidoči so jo malce začudeno pogledali, ko je s skirojem in velikim šopkom hitela mimo njih, njo pa je le skrbelo, da se ne bi kateri od teh čudovitih cvetov poškodoval.
Neopazno se je vrnila domov. S šopkom, skritim za hrbtom, je tekla v njihovo stanovanje in zaklicala: »Mamica, babica te nujno potrebuje!«
Mama je pustila posodo na mizi in pohitela k svoji mami. »Ne, nič te nisem klicala,« je začudeno pogledala in s tem presenetila mamico.
Sredi ugibanja, kaj je zdaj to, je prav počasi prišla do njiju Anja. Vso pot domov je premišljevala, kaj jima bo rekla, ko jima bo izročila šopek. Zdaj pa se ni mogla spomniti niti besede, kaj šele stavka! Samo šopek je vzela izza hrbta in jima ga brez besed slovesno izročila. Mamica in babica sta se spogledali, kot da ne moreta verjeti, da jima je najmlajša pri hiši pripravila takšno presenečenje. Tako srečne mamice in babice Anja že dolgo ni videla. Z njunih obrazov je sijala hvaležna radost, ko sta ji z nekim posebnim glasom rekli hvala. Močno sta jo stisnili k sebi, da sta skoraj zmečkali še šopek.
»Tako lepega šopka pa ne prejmeš vsak dan,« sta hiteli, si ga ogledovali in vsaj dvakrat povedali, da take pozornosti nista pričakovali, s pogledom pa še kar naprej božali šopek.
Ko se je mamica vrnila z vazo, jima je Anja izročila še čokoladi.
»To pa naj bo zate,« sta rekli hkrati.
»Svojo sem že pojedla,« je odkrito priznala.
»Potem si ju pa razdelite z Vidom in Lukom,« sta predlagali.
Po večerji je Anja ravno odšla v sobo, da bi do konca naredila nalogo iz matematike, ko je za njo stopil očka. Da je imel naporen dan, ji je začel pripovedovati, in da mu je mamica povedala, kakšno presenečenje je pripravila njej in babici. »Tak šopek bi moral mamici in babici podariti tudi jaz – v zahvalo, da je postala mamica vas treh in da sem po zaslugi babice našel svojo ženo.« Še malo je počakal. »No, pa si jima ti izročila šopek nekako tudi v mojem imenu. Zato bi bilo prav, da prispevam svoj delež.«
»Saj ni treba,« se je branila.
»Ti si prispevala trud in pot, mi moški pa damo finančni del.«
»Res ni treba!«
»Zelo bi bil vesel, če sprejmeš naš prispevek,« je dejal in vzel s police njen hranilnik.
»Če tako želiš ...« je odkrito dejala Anja.
»Nekoliko si popravila mojo pozabljivost,« je s posebnim glasom dejal očka in jo pobožal po licu. Tako toplo in nežno, kot znajo pobožati samo očki, kadar pozabijo skriti svoja čustva.
»Kako lep dan,« je pomislila Anja in ta misel jo je spremljala ves večer.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2023), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

 

Lepo sončno dopoldne je. Peljem se v službo. Pokrajina, ki ostaja za mano, zasluži vso pozornost. Nikamor se mi ne mudi. Vozim počasi, da lahko uživam prelep pomladni dan. Med mehko zelenino trav je svoje zlate zvezde odprlo na tisoče regratovih cvetov. Prečudovita skladnost rumene in zelene barve! Umirjenost in živahnost se prepletata in človeka navdajata s hvaležnostjo za to prelepo božjo umetnino.
Misli mi odplavajo malo nazaj. Še pred štirinajstimi dnevi smo jedli okusno regratovo solato, bogato vitaminov in mineralov. Pri nas jo imamo vsi radi. Najbrž zato, ker je to prva hrana, ki nam jo po mrzli zimi ponuja narava, ne da bi se zanjo trudili s sejanjem ali sajenjem in okopavanjem. Pa jo res dobimo na tako lahek način in brez truda?
Misli mi zopet poletijo v še bolj oddaljene čase, v preteklost ...
Bila sem na porodniškem dopustu. Tudi tisto pomlad je regrat radodarno rastel. Nekateri so hiteli nabirat nežne lističe, ko so bili še čisto majhni. Tudi sama bi se z veseljem pridružila nabiralcem, pa sem pri treh majhnih otrocih zelo težko uskladila vse obveznosti. Eden je še spal, ko je bil drugi že dolgo buden. Opoldne se je zgodba obrnila: drugi je šel spat, prvi pa bi bil še pokonci. Nikoli nisem mogla pustiti brez varstva otrok, saj regrata tudi ne nabereš v nekaj minutah. Nemočno sem gledala vesele nabiralce po travnikih in se tolažila z mislijo: regrat tako hitro raste, da bom prihodnji teden za nabiranje porabila manj časa.
Prišla je bolezen in z otroki sem večino časa preživela v stanovanju in pa pri zdravniku. O svojih neuresničenih željah po nabiranju regrata sem ob neki priložnosti spregovorila s svojo sošolko v čakalnici otroške ambulante.
Naslednji dan sem na kljuki vhodnih vrat našla obešeno vrečko. Pogledala sem vanjo: bila je polna očiščenega regrata! Prepričana, da je to darilo sošolke, smo regrat hvaležno porabili. Še otrokom sem ga zmiksala med krompirjev pire. Čez dva dni se je zgodba ponovila. In potem še nekajkrat, dokler regrat ni šel v cvetje. Hvaležna sem bila sošolki. Le kdaj pride naokrog, da se ji zahvalim?
Otroci so ozdraveli in vzeli smo si čas in sošolko obiskali. Bila je zelo presenečena nad našim zahvaljevanjem – o regratu ni vedela nič!
Zgodba z regratom se je ponovila še naslednje leto. Nihče ni nikogar videl priti, le regrat me je čakal – nabran in očiščen, in smo ga z užitkom pojedli.
Kar naenkrat regrata na kljuki ni bilo več. Skoraj istočasno pa je po vasi šla novica, da je zbolela soseda in da so jo odpeljali v bolnišnico. Se pa že spodobi, da jo obiščem, saj sva se zelo dobro razumeli. Nekega dne po službi sem se oglasila pri njej. Bila me je zelo vesela in dobro razpoloženi sva klepetali o vsem mogočem. Povedal sem ji tudi o skrivnem prinašalcu regrata. Pa se je samo navihano nasmehnila in skromno skomignila z rameni: »Veš, enkrat si v čakalnici omenila, kako si želiš regratove solate, pa ga nisi mogla nabrati. Prijateljica, ki je bila tam kot spremljevalka s svojo hčerko in vnukom, je to slišala. Poznala te je, pa se je še tistega dne pripeljala k meni s prvo vrečko. Obesili sva ti jo že pozno zvečer, da naju ni nihče videl. Od takrat sem pa jaz imela to čez. Toliko ti dolgujem za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživeli, pa sem se ti hotela vsaj malo oddolžiti. Že nekaj časa ga ne morem več jesti, tebi pa ga iz srca privoščim.«
Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Sosede ni več tudi njene prijateljice ne. Regrat pa vsako pomlad ponovno raste in ponovno cveti. In vedno se spomnim sosedinega dobrega dejanja in se obeh spominjam v molitvi.
Po njunem zgledu zdaj tudi sama poskrbim, da z vrečko nabranega in očiščenega regrata razveselim koga, ki si ga ne more nabrati, bi ga pa z veseljem pojedel.
Katarina

Ognjišče (2013) 04, str. 32

Velika noč, dijak v Ljubljani. Zajtrka in slovesne maše je bilo konec že okrog devetih. Kako lepo bi bilo, ko bi lahko šel domov ter očetu in mami stisnil roko. Toliko lepih velikonočnih spominov mi je rojilo po glavi. Bi šel na vlak? Ne, z njim bi prišel le do doma, za nazaj pa bi zmanjkalo časa in denarja, na velikonočni ponedeljek pa smo imeli šolo. Tudi avtobusnih zvez nisem imel. Kar štopal bom.
Šel sem po Dolenjski cesti mimo Rakovnika do prve bencinske črpalke. Tam sem se postavil ob cesti. Računal sem, da na veliko noč tam vozi veliko kristjanov. Me bo že kdo vzel, se me že kdo usmilil.
Dvigal sem palec – nič. Dvignil ga stokrat – nič in nič. Čas je tekel. Štel sem: sedaj je devet, pol desetih. Do desetih me bo ja kdo pobral. Uro vožnje, uro v hrib, opoldne bom doma. Stisk rok, kosilo in malo klepeta, izšlo se bo. Ob treh se bom vračal, do noči bom nazaj.
Pa se je začelo zapletati. Ne ob devetih, ne ob desetih, šele ob enajstih se me je nekdo usmilil in me potegnil do Stične, torej pol pota. Tam sem se usedel na obcestni kamen, ustavljal in čakal. Postajal sem lačen. V samostanski cerkvi je zazvonilo poldan. Šlo mi je na jok. Saj ljudem bi že še nekako odpustil, a ljubi Bog, dobrotni Bog, zakaj si tako čuden, in to na samo veliko noč? Ali res nočeš. da na tvoj praznik vidim domače? Zakaj si mi to naredil? Moram biti na ta sveti dan res lačen? Kaj vse bi mu takrat povedal, če bi se srečala, a Bog je molčal.
Okrog enih sem pokopal vse upe, da bom videl domače. Stopil sem na drugo stran in štopal proti Ljubljani.
Ljubi Bog, vsaj zdaj me ne pusti na cedilu! Dvigal sem roko, kazal v želeno smer – nič. Dve uri – pa spet nič.
Poiskal sem zadnje dinarje in šel na avtobusno postajo. Avtobus za Ljubljano: odhod čez poldrugo uro. Naj grem spet štopat? Ne, solit naj se gredo vsi avtomobili s šoferji vred. Tako prijetno je zadišalo iz gostilniške kuhinje, jaz pa lačen. Naj si kupim malico? Potem ne bo za avtobus. Preždel sem na klopi pred tisto gostilno, dočakal avtobus, se zrinil vanj, plačal in sklenil velikonočno praznovanje.

P. Krnc, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2023), 76
knjiga: P. Krnc, Ata nam je povedal, Družina, 2008.

Zdravnik ga je resno pogledal. »Obema je jasno, da bo treba zmanjšati telesno težo. Lahko vam dajem vedno močnejša zdravila, toda to ni rešitev.«
»Sem že poizkušal,« se je izmotaval Bernard, »ampak ni bilo pravega uspeha.«
»Redni obroki hrane in hoja. Hoja, hoja in spet hoja,« je bil odločen zdravnik. »Po možnosti v hrib.«
»V hrib?« se je začudil Bernard. Malo je pomislil. »Ampak tega imam skoraj pred nosom!«
»Torej? Samo pot pod noge!« je zaključil zdravnik.
Hrib je že blizu, je premišljeval, ko se je peljal domov, samo že sedaj mi primanjkuje časa.
In morda bi ostalo pri tem izgovoru, če ne bi zdravnikovega nasveta mimogrede omenil faranu in prijatelju Milčku in seveda tudi dodal, da pri vsem delu za kaj takega nima časa.
»Kdaj?« ga je Milček pogledal s tistim svojim prešernim pogledom. »Ob petih zjutraj.«
»Ob petih zjutraj?« se je začudil Bernard.
»Ob pol sedmih sem že v delavnici,« je dodal in župnik ga je samo spoštljivo pogledal.
»Saj ni kaj premišljati,« je razsodil Milček, »najlepši del dneva lahko tudi prespite.«
Župnik Bernard se je zasmejal. »Tako se na hitro prepriča ljudi! Kdaj in kje se dobiva?
»Pri kapelici ob petih!« je bil Milček kratek.
»Ampak takrat je še tema.«
»Obstaja luna, baterija in volja!« je pribil Milček.
Sopihal je, ko se je trudil, da bi sledil Milčkovim enakomerno hitrim korakom. Pot se je vlekla in lovil je ravnotežje, ko se je izogibal nadležnim koreninam. Milček je sem pa tja počakal, da ga je Bernard dohitel, potem pa je takoj zakorakal naprej.
Končno sta prišla na vrh. V gostilni je na prve obiskovalce že čakal čaj. Popila sta, nato pa šla dvakrat okoli cerkve in vmes občudovala prebujajočo se pokrajino pod seboj.
»Takih občutkov se ne da kupiti,« je dejal Milček. Bernard je samo prikimal.
Mahnila sta jo nazaj v dolino. Že na poti navzgor nista veliko govorila, nazaj grede pa sta se še bolj ukvarjala vsak s svojimi mislimi in opravki.
Pri kapelici sta se razšla. Milček je malo kasneje kot običajno stopil v delavnico, župnik Bernard pa si je vzel nekaj minut počitka, se preoblekel, v pisarni uredil nekaj papirjev, nato pa odšel v cerkev. Med mašo je malo težje pokleknil, sicer pa se je počutil lahkotno, kot že dolgo ne.
Iz dneva v dan so bili koraki lažji in hitrejši. Hoja mu je postala skoraj prijetna. Po dobrem mesecu si je Milček nakopal terensko delo, zato ga pogosto ni bilo doma. Bernardu niti na misel ni prišlo, da bi opustil jutranje pohode na Goro. Ko je zdaj hodil sam, je še lažje reševal vsakdanje probleme. Po stari navadi je ob vsaki težavi ali problemu zmolil očenaš ali dva. Med hojo, ko ga čas ni priganjal, je sem pa tja zmolil kakšno desetko. Do tedaj rožnega venca ni pogosto molil. Ko je bil otrok, so ga doma molili v zimskih večerih. V neki nerazumljivi naglici, vsebine skrivnosti so bile izrečene nerazločno in skrajšano, da jih skoraj ni razumel. Zdaj pa se je samemu sebi čudil, kako so se izgovorjene besede ujemale z enakomerno ponavljajočimi se koraki. Kot enakomerno udarjanje kladiva v očetovi kovačnici. Molitev je vedno bolj prihajala iz njega in postajala njegova. K sreči je bil pred nekaj leti v Sveti deželi in se je lahko v mislih ob vsaki desetki zadrževal na krajih, v katerih so se skrivnosti dogajale. Vsaki desetki je dodal kakšno prošnjo ali zahvalo, ali pa je med molitvijo iskal rešitve za vedno nove probleme. Kmalu mu je začelo zmanjkovati desetk, toliko prošenj in zahval se je nabralo.
In srečeval je ljudi, ki jih še nikoli ni videl. »A vi ste naš župnik?« so se nekateri začudili in povedali, da so hodili k verouku, ko je bil župnik ... pa se imena pogosto niso mogli spomniti, drugi pa so se pohvalili, da pridejo za praznike včasih k maši.
Ko se je sredi marca vračal z Gore, je srečal gospo, ki je previdno stopala po pomrznjeni stezi. Stopil je vstran. Izmenjala sta si nekaj besed o vremenu in spolzki poti.
»Saj ste naš župnik?« ga je nato vprašala.
»Seveda sem.«
»Sem že hotela priti k vam,« je nadaljevala in zbirala besede. »Brata imam v bolnišnici. Bolj slab je.«
»Ga pogosto obiščete?«
»Pogosto. Njegova žena ga težje, ker ni ravno blizu doma. Preseneča me, s kakšno vdanostjo sprejema bolezen in trpljenje.« Zopet je malo počakala, kot da ne ve, kako naj nadaljuje. »Hotela sem vas vprašati ... no, kako naj povem. Zadnjič mi je Simon dejal: “Vem, da bom umrl. Samo kam bom potem šel?”«
»In kaj ste mu odgovorili?« je pohitel z vprašanjem župnik Bernard.
»“Saj veš, kam,” sem mu reka. On mi je odgovoril: “Vem. Samo ne vem, ali bom šel gor ali dol.”«
»To vam je rekel?« je vznemirjeno dejal župnik Bernard.
»Ko je Simona obiskal brat, je to vprašanje ponovil: “Kam bom šel: gor ali dol?”«
»V kateri bolnišnici leži?« se je kar utrgalo iz Bernarda.
»Ga boste obiskali?« ga je začudeno pogledala.
»Še danes. Takoj, ko bom utegnil.«
Močno mu je stisnila roko, ko sta šla vsak na svojo stran.
Sredi dopoldneva je že hitel po hodniku na onkološkem. Sobo je hitro našel, saj je bil že nekajkrat tu.
»Z vašo sestro sva se srečala,« je dejal in se mu predstavil, »pa je omenila, da vam zdravje nekaj nagaja,« je začel.

»Sestra?« se je začudil Simon. »Misli, da mora še vedno skrbeti zame.«
»Kmalu bo velika noč, pa sem vas prišel obiskat.«
»To je pa lepo,« se je nasmeh razlezel čez utrujeni obraz. »Vedno sem imel rad veliko noč. Zame je bilo to najimenitnejši praznik. Veste, ministrant sem bil. Med obredi, ki so se vlekli in vlekli, smo našemu ostarelemu župniku vedno kakšno zagodli.«
»Ste pa bili poredni,« se je nasmehnil župnik Bernard.
»No, ja. Ampak Dorči iz naše vasi je bil še bolj.«
»Kaj pa je naredil?« je zanimalo Bernarda.
»Veste, celo leto sem čakal, da sem na veliko soboto po vasi raznašal blagoslovljeni ogenj. Saj nisem ravno veliko nabral, ampak takrat je prišel vsak drobiž prav. Eno leto pa,« je malo počakal, kot da še vedno leži v njem neka bolečina, »veste, ko sem s tisto posodo in žerjavico prišel k prvi hiši, mi je gospodinja rekla: “Letos si pa zaspal. Žižkov je bil že pred pol ure tu!” “Kako? Saj ga ni bilo pri blagoslovu.” Nisem vedel, kaj se je pravzaprav zgodilo. “Saj se mi je malo čudno zdelo,” je dejala in odšla v hišo. Vrnila se je s posodo, v katero sem stresel nekaj žerjavice. “Bom še tvoj ogenj vzela, ki je blagoslovljen,” je rekla in mi stisnila v roko kovanec.«
Težko je dihal. Župnik Bernard je že hotel nekaj reči, toda Simon mu je z roko pokazal, da bi rad nadaljeval. »V nobeno hišo nisem več šel, ampak sem stekel naravnost domov. Počutil sem se ogoljufanega, prevaranega. Objokan sem pritekel domov. “Bo že Bog vse tako uredil, da bo prav,” me je tolažila mama. Te besede so mi v življenju pomenile več kot tisti drobiž, ki bi ga po vasi nabral.«
»Tako znajo urediti le mame,« je dejal Bernard. »Sedaj pa še midva urediva tako, da bo vse prav.« Simon je zamišljeno prikimal.
Čez nekaj dni je župnik Bernard pri jutranji maši videl gospo z Gore. Ko je stopil iz cerkve, ga je čakala na stopnicah.
»Naslednji dan je brat mirno zaspal,« je tiho povedala.
»Tega nisem pričakoval,« se je začudil, »midva sva se še sproščeno pogovarjala.«
»Samo še srečanje z duhovnikom je potreboval,« je dejala. »Še dobro, da sva se na Gori srečala.«
»Simon mi je povedal, da mu je vaša mama na veliko soboto, ko je bil še majhen, dejala: “Bo že Bog tako uredil, da bo prav.” Vedno pogosteje doživljam, da je res tako.«
»In naš Simon je odšel gor,« je z neko hvaležnostjo rekla gospa.
»Kjer bo slovesno praznoval veliko noč,« je dodal župnik Bernard.
Gospa je hotela še nekaj reči, pa so besede ostale neizgovorjene. Pa saj jih niti ni bilo potrebno izreči.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 24
zgodbo Gor ali dol najdete tudi v knjigi Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 127-133.

Orala sva na rebri, na naših težkih, ilovnatih njivah. Konj je bil utrujen. Vso zimo je vozil les z Jelovice. Oče je bil utrujen še bolj. Vsak dan, navsezgodaj že, je stopal za težkimi, okovanimi sanmi - »posmojkami« v Jelovico, po strmi, koritasti poti. Ledeni veter in sneg, ki se je usipal s smrek, je očetu zresnil pogled in mu še bolj poglobil gube v rjavem, kakor usnje trdem obrazu.
Stopala sem ob konju, držala sem ga za uzdo in se v visokih gumijastih škornjih opotekala sem ter tja. Dan, ki se je rodil, je bil lep. Zarja, ki je prilezla od Jamnika sem, je rdeče obarvala smreke v Pustem gradu. Tudi macesen pod njimi je postajal rdeč. Prav tako tudi rjavo zelene trave, ki so rasle okoli njiv.
Zavzdihnila sem, konj je bil nemiren in nepredvidljiv. Šele pred kratkim smo ga zamenjali. Prejšnjega sem bila vajena. Vedno je, kadar sva ob tako težkem delu počila, obstal in počakal. Zahrzal je, jaz pa sem naslonila glavo na njegov močni vrat in podrgnila nos v toplo, od potu premočeno dlako.
Tokrat tega še nisem poskusila. Nisem mu še povsem zaupala.
»Poženi! Daj, potegni za came!« je rekel oče, če sva se le malo ustavila. Ustavila pa sva se velikokrat! Oranje teh njiv je bilo najtežje. Bile so široke in dolge. Ležale so v strmem hribu. Rob pred mojimi očmi je bil tako visok, da se iz doline, kjer sva obračala, ni videlo na drugo stran. Šele po dolgih, težkih korakih in kratkimi počitki med tistim mučnim vzpenjanjem se je videlo čez. Od tam pa do konca ni bilo več daleč.
Konj je imel came ali žvale - del uzde, ki je v gobcu, kmalu vse slinaste. Tudi po roki se mi je cedila njegova topla slina. Ko sem spet poprijela za vajeti in ga potegnila k sebi, da sva se odpočila, je stresel z glavo in zakopal.
Pogledala sem nazaj po njivi. Brazda za plugom in očetom se je svetila, zemlja se še ni povsem odtajala. Tudi zato je bila tako trda in težka.
Oče se je vzravnal. Obrisal si je pot s čela. Pogledal je po meni in konju in se spet sklonil k brazdi. Vzel je v roke otko in natančno odrezal prst s pluga.
»Letos je pa hudo s to zemljo,« je zamrmral. Bolj sebi kot meni. »Kakor bi oral beton...«
Tlesknil je z bičem in šli smo spet dalje. Konj je zahrzal, napel mišice, da je v preozkem komatu kar zahreščalo. Zakopal je s kopiti in vlekel, vlekel...
»Še malo, pa bomo čez rob! Še nekaj metrov!« sem pomislila in odskočila na stran. V tistem silnem naletu bi me lahko pohodil. Vendar me ni! Prišli smo čez rob in spet počili. Od tam naprej je šlo malo lažje. Svet je bil bolj položen in videlo se je že na konec njive.
Pogledala sem v rob pod domačo hišo. Cvetele so že trobentice. Staro drevje je napenjalo popje. V kozolcu je med latami vlekel veter in odpihnil na tla še zadnja suha stebla fižola. Tam smo ga še vedno hranili, če bi slučajno zmanjkalo krme. Vendar je je bilo tisto zimo dovolj.
Na njivo so priletele vrane. Spustile so se v svežo prst za nami in se drle. Vendar pa se mi je zdelo, da so vesele. Da so tisti kriki le pozdrav soncu in življenju! Premagale so zimo in napovedovale zelenje in cvetje in takoj za tistim tudi praznično cvetno nedeljo.
»Ne bo več dolgo, ko bodo pod našo hišo zacvetele tudi rabele,« sem pomislila. To sadje je prvo zacvetelo. Za njimi so zacvetele divje češnje pod gradom. Takoj za njimi pa vse sadno drevje, od kraja. Sonce je vedno topleje grelo in vrnile so se lastovke...
Z očmi sem šla za vrano, ki se je dvignila iznad razora, in si popravila lase s čela. »V razor glej, ne pa okrog!« je rekel oče za mano. »Kakor boš vodila konja, tako nama bo šlo!«
Oče je bil zelo redkobeseden človek. Zato sem vzela za dobro vse tisto, kar je sploh povedal. Tega sem se počasi navadila. Tudi doma, pri mizi, je bil tak. Vendar so bili tisti naši skupni obredi za mizo vseeno lepi. Kot praznični. Z mamo sta se razumela, tudi takrat, ko sta malo govorila. In jaz sem razumela njiju. Nič takega se ni zgodilo, da bi zmotilo naše mirno, vsakdanje družinsko življenje. Delo in jelo in nobenega hitenja. Trde njive, oranje, setev in žetev in veliko zadovoljstva. Ob vsaki, še teko borni letini...
Ko smo se spet obrnili, sem nastavila svoj obraz soncu in zamrmrala: »Še malo, pa bo! Samo še malo...«
Oranje je bilo zame od vseh del pri hiši najtežje. »Ata, morali bomo kupiti traktor. Za vse bo lažje,« sem rekla, ko sva bila že nekje na sredi.
»Dokler bom jaz pri hiši, bo tudi konj!« je zaključil in nobene besede več v tej smeri ni bilo. . . Mama je čez čas prinesla malico. Kruh, zaseko in mošt. Naslonila sem se na konjev vrat in malo počakala. Ni se premaknil! To je pomenilo, da bo med nama počasi še vse v redu.
Ugriznila sem v svojo malico in spila kozarec mošta. Tudi konju sem dala nekaj kruha in hvaležno se je podrgnil obme.
»Mogoče bova celo prijatelja!« sem pomislila in ga potrepljala po prepotenem vratu.
»Daleč ste že s tem oranjem,« je rekla mama, ko je pogledala po brazdi za nami. »Vseeno pa mislim, da bi moral pripreči. Ja, k sosedu bi moral po konja. Z dvema bi šlo laže...«
»Saj sem mu rekla. . . Ali pa s traktorjem! Traktor bi morali imeti. To!« »Traktor?« je rekla mama in pogledala vame. »Kje pa bomo dobili denar za traktor! Ali ne vidiš, kako gara? Kako trpi pozimi z lesom! Le ta zaslužek je pri hiši. Še to težko zmore... Kar poglej ga!« Dala sem konju preostanek kruha in pogledala nazaj. Oče je sedel na plugu. Njegov koščeni hrbet je bil zdaj še bolj upognjen. Zelen klobuk, zelen pulover in visoki gumijasti škornji... Jelovica in njive... Dan za dnem isto...
Počasi je prijel kruh v roke, ga razlomil in začel jesti. Nekaj grenkega se mi je nabralo v grlu,. Pogoltnila sem tisto in utihnila.
Oče in mama sta še nekaj časa govorila, kaj bomo posejali. Kaj bo na tej in oni njivi zraslo. Gledala sta po njivi na strmi rebri in modrovala. Kako bi kljub skopi zemlji le nekaj pridelali. Nobenemu se ni zdelo delo pretežko. Samo da bi seme vzklilo, da kasneje ne bi bilo pozebe in suše in... Vsega tistega, česar se kmečki človek že stoletja boji.
In tudi tisto leto nam ni v vsem prizaneslo! Bila je pozeba, veliko žita je šlo. Tudi cvetje rabel je oparilo. Vročine in nevihte so oklestile kar precej klasja. Vendar...
Nekaj je ostalo! Nekaj vedno ostane! Vedno, po neki božji volji, narava toliko pusti človeku, da preživi. Preživi, se pobere in gre naprej.
Polja danes niso zorana. Tudi na naši rebri ne! Pravijo, da se ne da toliko trpeti in da ne zmorejo vsega skupaj. Službe in njiv! Da je to preveč. In da tudi treba ni!
Upam, da imajo prav...
ŠKRINJAR, Polona. (zgodba) Ognjišče (2007) 3, str. 56