Odločila se je. Mamico in babico morajo danes razveseliti za njun praznik. Ko je prišla iz šole, je mimogrede svoj namen zaupala tudi bratoma, ki sta se sicer strinjala, toda menila, da je do večera še čas. »Saj sem vedela,« je rekla bolj sebi kot njima, vzela svojo denarnico, mamici dejala, da ima nujne opravke, vzela svoj skiro ter se odpeljala od doma.
V cvetličarni jo je presenetil dolga vrsta. Sami moški. Ko je čakala, se je z očmi sprehajala od cveta do cveta. Joj, koliko različnih rož in ena lepša od druge! Vrsta se je le počasi krajšala, kar ji je prišlo prav, saj se ni mogla odločiti, ali naj kupi dva šopka, enega za mamico, drugega pa za babico, ali enega večjega za obe. Ko jo je cvetličarka vprašala, kakšne želje ima, je preprosto dejala, da bi rada kupila rože za mamico in babico.
»Za koliko denarja?« je bila cvetličarka prijazna.
Pokazala ji je bankovec za dvajset evrov, ki ga je tiščala v roki.
Cvetličarka je malo pomislila. »Najbolje bo, da ti naredim za obe en lep, malo večji šopek.«
Anja je zadovoljno prikimala, cvetličarka pa je počasi začela izbirati rože in jih oblikovati v šopek. Ko je že skoraj končala, je poiskala še dve veliki, nežno obarvani vrtnici. »Ti dve pa tvoji mamici in babici poklanja naša hiša, ker imata tako imenitno punco,« je dejala, šopek zavila in naročila, da ga mora nesti zelo previdno.
»S skirojem ga bom peljala,« je pojasnila Anja.
»S skirojem?« se je začudila cvetličarka. »Potem ga moram še malo zaviti.«
Anja je v eni roki držala šopek, z drugo pa skiro. Ko se je peljala mimo trgovine, je pomislila, da bi bilo lepo, ko bi ju razveselila še s čokolado. Z velikim šopkom je previdno hodila med policami. Da se majhnega darila tudi ona ne bi branila, je premišljevala, ko je izbrani čokoladi dajala v nakupovalno košaro, in hitro dodala še eno.
Mimoidoči so jo malce začudeno pogledali, ko je s skirojem in velikim šopkom hitela mimo njih, njo pa je le skrbelo, da se ne bi kateri od teh čudovitih cvetov poškodoval.
Neopazno se je vrnila domov. S šopkom, skritim za hrbtom, je tekla v njihovo stanovanje in zaklicala: »Mamica, babica te nujno potrebuje!«
Mama je pustila posodo na mizi in pohitela k svoji mami. »Ne, nič te nisem klicala,« je začudeno pogledala in s tem presenetila mamico.
Sredi ugibanja, kaj je zdaj to, je prav počasi prišla do njiju Anja. Vso pot domov je premišljevala, kaj jima bo rekla, ko jima bo izročila šopek. Zdaj pa se ni mogla spomniti niti besede, kaj šele stavka! Samo šopek je vzela izza hrbta in jima ga brez besed slovesno izročila. Mamica in babica sta se spogledali, kot da ne moreta verjeti, da jima je najmlajša pri hiši pripravila takšno presenečenje. Tako srečne mamice in babice Anja že dolgo ni videla. Z njunih obrazov je sijala hvaležna radost, ko sta ji z nekim posebnim glasom rekli hvala. Močno sta jo stisnili k sebi, da sta skoraj zmečkali še šopek.
»Tako lepega šopka pa ne prejmeš vsak dan,« sta hiteli, si ga ogledovali in vsaj dvakrat povedali, da take pozornosti nista pričakovali, s pogledom pa še kar naprej božali šopek.
Ko se je mamica vrnila z vazo, jima je Anja izročila še čokoladi.
»To pa naj bo zate,« sta rekli hkrati.
»Svojo sem že pojedla,« je odkrito priznala.
»Potem si ju pa razdelite z Vidom in Lukom,« sta predlagali.
Po večerji je Anja ravno odšla v sobo, da bi do konca naredila nalogo iz matematike, ko je za njo stopil očka. Da je imel naporen dan, ji je začel pripovedovati, in da mu je mamica povedala, kakšno presenečenje je pripravila njej in babici. »Tak šopek bi moral mamici in babici podariti tudi jaz – v zahvalo, da je postala mamica vas treh in da sem po zaslugi babice našel svojo ženo.« Še malo je počakal. »No, pa si jima ti izročila šopek nekako tudi v mojem imenu. Zato bi bilo prav, da prispevam svoj delež.«
»Saj ni treba,« se je branila.
»Ti si prispevala trud in pot, mi moški pa damo finančni del.«
»Res ni treba!«
»Zelo bi bil vesel, če sprejmeš naš prispevek,« je dejal in vzel s police njen hranilnik.
»Če tako želiš ...« je odkrito dejala Anja.
»Nekoliko si popravila mojo pozabljivost,« je s posebnim glasom dejal očka in jo pobožal po licu. Tako toplo in nežno, kot znajo pobožati samo očki, kadar pozabijo skriti svoja čustva.
»Kako lep dan,« je pomislila Anja in ta misel jo je spremljala ves večer.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2023), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

 

Spet jo je sililo na kašelj. Sunkovito se je vzdignila in med napadom kašlja tipala za domačo haljo. V sobi tega dne ni bilo posebno toplo. Napad je minil. Prijela se je za prsi in nekaj časa sunkovito lovila sapo. Zadnja leta ji je nagajal bronhitis.
Pogled se ji je sprehodil po sobici Doma za starejše občane. Že deset let je bivala tukaj. Svojcev, razen dveh nečakov, ni imela. Ta dva pa sta se tako ali tako spomnila nanjo samo takrat, kadar sta potrebovala denar. Zavzdihnila je, njen pogled se je ustavil na Zveličarjevi sliki in uvelih rožah pred njo.
Pogled na uvele rože jo je pretresel. Cvetje je bilo njeno veliko veselje, delček narave, Božjega stvarstva. Zaradi let ni mogla več hoditi na sprehod. »Ko bi vsaj prišla do svežih rožic!« je zahrepenela.
Potem ji pogled zaplaval do lastne podobe izpred petdesetih let, ki je kazala samozavestno, nasmejano žensko v uniformi bolniške sestre. In spomnila se je množice umirajočih, ki jih je spremljala in jim lajšala zadnjo uro. Koliko žrtvovanja, koliko razdajanja, da je za lastno družino zmanjkovalo časa! Svoje življenje je posvetila skrbi za bolnike.
Spet je pogledala sliko Zveličarja: »Saj ne tožim, ljubi Jezus, ampak samota je včasih tako huda. Kako dolge so te ure do večerje!« In privrele so ji solze v oči.
Plaho trkanje jo je zdramilo iz žalostnih misli. »Naprej!« je rekla presenečeno, saj ni pričakovala obiskov. Vrata so se počasi odprla in prikazala se je svetlolasa kuštrava glavica. Spoznala je Mašo, vnukinjo gospe, ki je prišla v Dom pred nedavnim. Dekletce je vljudno pozdravilo.
»Kar naprej, Maša!« je rekla in si z naglo kretnjo obrisala solze. Proti njej se je stegnila dekličina ročica, v kateri je stiskala šopek zvončkov med temnim zelenjem bršljana.
»Joj, kako lepo!« je vzhičeno vzkliknila in segla po sveže nabranih rožicah.
»Ko smo prihajali sem, smo jih nabrali ob potoku in spomnili smo se tudi na vas,« je rekla deklica veselo, ko je videla, kako stari gospe žarijo oči.
»Ja, hvala ti, Maša, tisočkrat hvala. Ne veš, kako rada imam rožice. Vidiš, tiste pod ono sliko so popolnoma ovenele, takoj jih bom zamenjala s tem lepim šopkom, ki si mi ga ti prinesla.«
»Gospa, babica vas pozdravlja, jaz pa moram hitro iti,« se je poslovila deklica.
Zazdelo se ji je, da je v sobo posijalo sonce. Vstala je in zamenjala rože. »Ljubi Bog, vem, da si to prijazno deklico s šopkom zvončkov poslal ti!« je zašepetala.
Ko je legla nazaj v posteljo, je njen pogled zadovoljno počival na šopku zvončkov pred Zveličarjevo sliko.
Zvone
Bila je naša »babika«
Življenje daje in jemlje. Meni je vzelo prijateljico in sosedo. Užili sva dosti lepih skupnih dni, pomladi, poletij, jeseni in zim. Vezalo naju je iskreno prijateljstvo.
Včasih mi pogled otožno uide na sosednji vrt, kjer je še pred kratkim stala njena hiška. Zdaj je tam zelena trava in parkirišče, a moja soseda je v nebesih, v svojem večnem domu, kamor si je zmerom želela.
Pravzaprav smo se v ta kraj priselili nekako ob istem času. Obe sva kupili manjši hiši. Mi smo bili mlada družina z dvema otrokoma, onadva starejši par brez otrok.
Pričelo se je dolgoletno prijateljstvo in moja otroka sta ju preimenovala v dedka in babiko. Naše babice so bile daleč, ta pa je bila tukaj, prijazna in blizu. Postala jima je babika za vsak dan in vsako uro, kadar sta jo potrebovala. Prišli so dnevi, ko sta bila otroka sama, in naša ljubljena babika je ob slabem vremenu zunaj pazila, da v naši hiši ni ugasnila peč. Z dedkom sta otrokoma pripovedovala zgodbe in večkrat naluščila polno košaro koruze za našega pujska. Delala sem v tovarni, pogosto tudi cele noči, tako zahtevne nadure, in sem bila hvaležna za njeno skrb. Otroka pa sta ji to poplačevala predvsem z ljubeznijo.
Življenje je teklo dalje in oba sta se veselila sprememb v naših domovih. Onadva sta hiško lepo uredila, midva z možem pa sva pričela graditi novo.
Imela sem zelo malo časa, a včasih sva le šli skupaj na sprehod do bližnjega gozda. Pogovarjali sva se o vsem mogočem, najraje pa o knjigah. Gospa soseda je bila naročena na verski tisk, kupovala je Mohorjeve knjige in bila prijateljica Radia Ognjišče. Bila je zgledna kristjanka. Nekoč je prišla v našo župnijo Marija Romarica in moja soseda je vso noč molila v cerkvi in jo čakala. S hčerko sva se po njenem ljubeznivem vabilu pridružili vernikom v cerkvi v zgodnjem jutru.
Reka življenja teče dalje in se ne ustavi niti za minuto. Minejo lepi dnevi, pride čas, poln skrbi, in obratno. Moja soseda je postala vdova, moja otroka sta bila že kar samostojna, najino prijateljstvo pa se je krepilo. Če se nisva videli nekaj dni, sva se po navadi objeli in poljubili. Počasi se je starala. K sebi je vzela nečakinjo, ki si je na dvorišču zgradila nov dom. Dobila je krasne vnuke, ki jih je ljubila. Nekoč, ko je morala v bolnišnico, so jo tam obiskali. Ona se je potem pohvalila: »Prišli so moji vnuki in nikomur nisem rekla, da niso moji ta pravi. Saj zame so res moji, kajti poslal mi jih je Bog, ker nisem mogla postati mati.« In potem se je smejala.
Danes jo v mislih pogosto vidim, kako izčrpana od bolezni boža svojo odejo. Njeni prsti nemirno drsijo po svetlem blagu in govorijo o bolečinah. Na mizi je pogosto bel prt s svečko, križem in rožnim vencem. Ne zmore več poti v cerkev in pričakuje duhovnika. Njeno lepo čisto srce pa moli, moli.
Nekega lepega dne me je presenetila z darilom. Dala mi je knjigo Lepote slovenskih cerkva. Vedela je, da sem v njej zmeraj rada poiskala domačo cerkev, oltar moje mladosti. Vedela je, da po toliko letih še zmeraj nosim v srcu domotožje po pohorskih gozdovih in se nisem nikoli prav vživela v tole ravnino, kjer prebivam.
Malo pred smrtjo sem jo prosila, naj mi podari kakšno svojo fotografijo. Imela jih je več. Ozrla se je v podobo prelepe deklice s temnimi kitami, sedeče ob drevesu. Toda jaz sem raje izbrala drugo, takšno, ki so jo izklesala leta, preprosto, starejšo, kakršno sem poznala.
Nekega dne sva se dolgo pogovarjali. Ko sem odhajala, je vstala iz postelje in me pospremila do vrat. Poljubili sva se in objeli in ni me želela izpustiti. Nisem se zavedala, da je bilo to slovo. Kmalu zatem je umrla. Kar zaspala je.
Hvaležna sem ji za vso ljubeznivost in iskreno prijateljstvo. Bila je naša babika. Skozi neviden zid, ki naju loči, bi ji rada zaklicala: »Še enkrat bi bila vaša soseda!«

A. Protner, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 82-83.

Lepo sončno dopoldne je. Peljem se v službo. Pokrajina, ki ostaja za mano, zasluži vso pozornost. Nikamor se mi ne mudi. Vozim počasi, da lahko uživam prelep pomladni dan. Med mehko zelenino trav je svoje zlate zvezde odprlo na tisoče regratovih cvetov. Prečudovita skladnost rumene in zelene barve! Umirjenost in živahnost se prepletata in človeka navdajata s hvaležnostjo za to prelepo božjo umetnino.
Misli mi odplavajo malo nazaj. Še pred štirinajstimi dnevi smo jedli okusno regratovo solato, bogato vitaminov in mineralov. Pri nas jo imamo vsi radi. Najbrž zato, ker je to prva hrana, ki nam jo po mrzli zimi ponuja narava, ne da bi se zanjo trudili s sejanjem ali sajenjem in okopavanjem. Pa jo res dobimo na tako lahek način in brez truda?
Misli mi zopet poletijo v še bolj oddaljene čase, v preteklost ...
Bila sem na porodniškem dopustu. Tudi tisto pomlad je regrat radodarno rastel. Nekateri so hiteli nabirat nežne lističe, ko so bili še čisto majhni. Tudi sama bi se z veseljem pridružila nabiralcem, pa sem pri treh majhnih otrocih zelo težko uskladila vse obveznosti. Eden je še spal, ko je bil drugi že dolgo buden. Opoldne se je zgodba obrnila: drugi je šel spat, prvi pa bi bil še pokonci. Nikoli nisem mogla pustiti brez varstva otrok, saj regrata tudi ne nabereš v nekaj minutah. Nemočno sem gledala vesele nabiralce po travnikih in se tolažila z mislijo: regrat tako hitro raste, da bom prihodnji teden za nabiranje porabila manj časa.
Prišla je bolezen in z otroki sem večino časa preživela v stanovanju in pa pri zdravniku. O svojih neuresničenih željah po nabiranju regrata sem ob neki priložnosti spregovorila s svojo sošolko v čakalnici otroške ambulante.
Naslednji dan sem na kljuki vhodnih vrat našla obešeno vrečko. Pogledala sem vanjo: bila je polna očiščenega regrata! Prepričana, da je to darilo sošolke, smo regrat hvaležno porabili. Še otrokom sem ga zmiksala med krompirjev pire. Čez dva dni se je zgodba ponovila. In potem še nekajkrat, dokler regrat ni šel v cvetje. Hvaležna sem bila sošolki. Le kdaj pride naokrog, da se ji zahvalim?
Otroci so ozdraveli in vzeli smo si čas in sošolko obiskali. Bila je zelo presenečena nad našim zahvaljevanjem – o regratu ni vedela nič!
Zgodba z regratom se je ponovila še naslednje leto. Nihče ni nikogar videl priti, le regrat me je čakal – nabran in očiščen, in smo ga z užitkom pojedli.
Kar naenkrat regrata na kljuki ni bilo več. Skoraj istočasno pa je po vasi šla novica, da je zbolela soseda in da so jo odpeljali v bolnišnico. Se pa že spodobi, da jo obiščem, saj sva se zelo dobro razumeli. Nekega dne po službi sem se oglasila pri njej. Bila me je zelo vesela in dobro razpoloženi sva klepetali o vsem mogočem. Povedal sem ji tudi o skrivnem prinašalcu regrata. Pa se je samo navihano nasmehnila in skromno skomignila z rameni: »Veš, enkrat si v čakalnici omenila, kako si želiš regratove solate, pa ga nisi mogla nabrati. Prijateljica, ki je bila tam kot spremljevalka s svojo hčerko in vnukom, je to slišala. Poznala te je, pa se je še tistega dne pripeljala k meni s prvo vrečko. Obesili sva ti jo že pozno zvečer, da naju ni nihče videl. Od takrat sem pa jaz imela to čez. Toliko ti dolgujem za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživeli, pa sem se ti hotela vsaj malo oddolžiti. Že nekaj časa ga ne morem več jesti, tebi pa ga iz srca privoščim.«
Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Sosede ni več tudi njene prijateljice ne. Regrat pa vsako pomlad ponovno raste in ponovno cveti. In vedno se spomnim sosedinega dobrega dejanja in se obeh spominjam v molitvi.
Po njunem zgledu zdaj tudi sama poskrbim, da z vrečko nabranega in očiščenega regrata razveselim koga, ki si ga ne more nabrati, bi ga pa z veseljem pojedel.
Katarina

Ognjišče (2013) 04, str. 32

Velika noč, dijak v Ljubljani. Zajtrka in slovesne maše je bilo konec že okrog devetih. Kako lepo bi bilo, ko bi lahko šel domov ter očetu in mami stisnil roko. Toliko lepih velikonočnih spominov mi je rojilo po glavi. Bi šel na vlak? Ne, z njim bi prišel le do doma, za nazaj pa bi zmanjkalo časa in denarja, na velikonočni ponedeljek pa smo imeli šolo. Tudi avtobusnih zvez nisem imel. Kar štopal bom.
Šel sem po Dolenjski cesti mimo Rakovnika do prve bencinske črpalke. Tam sem se postavil ob cesti. Računal sem, da na veliko noč tam vozi veliko kristjanov. Me bo že kdo vzel, se me že kdo usmilil.
Dvigal sem palec – nič. Dvignil ga stokrat – nič in nič. Čas je tekel. Štel sem: sedaj je devet, pol desetih. Do desetih me bo ja kdo pobral. Uro vožnje, uro v hrib, opoldne bom doma. Stisk rok, kosilo in malo klepeta, izšlo se bo. Ob treh se bom vračal, do noči bom nazaj.
Pa se je začelo zapletati. Ne ob devetih, ne ob desetih, šele ob enajstih se me je nekdo usmilil in me potegnil do Stične, torej pol pota. Tam sem se usedel na obcestni kamen, ustavljal in čakal. Postajal sem lačen. V samostanski cerkvi je zazvonilo poldan. Šlo mi je na jok. Saj ljudem bi že še nekako odpustil, a ljubi Bog, dobrotni Bog, zakaj si tako čuden, in to na samo veliko noč? Ali res nočeš. da na tvoj praznik vidim domače? Zakaj si mi to naredil? Moram biti na ta sveti dan res lačen? Kaj vse bi mu takrat povedal, če bi se srečala, a Bog je molčal.
Okrog enih sem pokopal vse upe, da bom videl domače. Stopil sem na drugo stran in štopal proti Ljubljani.
Ljubi Bog, vsaj zdaj me ne pusti na cedilu! Dvigal sem roko, kazal v želeno smer – nič. Dve uri – pa spet nič.
Poiskal sem zadnje dinarje in šel na avtobusno postajo. Avtobus za Ljubljano: odhod čez poldrugo uro. Naj grem spet štopat? Ne, solit naj se gredo vsi avtomobili s šoferji vred. Tako prijetno je zadišalo iz gostilniške kuhinje, jaz pa lačen. Naj si kupim malico? Potem ne bo za avtobus. Preždel sem na klopi pred tisto gostilno, dočakal avtobus, se zrinil vanj, plačal in sklenil velikonočno praznovanje.

P. Krnc, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2023), 76
knjiga: P. Krnc, Ata nam je povedal, Družina, 2008.

Hej, sveti Jurij, sveti Jurij!
Lepi vitez Gospodov, pozdravljen v naši deželi!
Dekleta so ga pričakovala na oknih vso noč, obraze so skrivale v rožmarinovih grmičih. Dekleta so ga videla najprej, ko je v svetlem oklepu in s sulico v roki prijezdil čez hrib - nekje visoko nad vasjo je pastirjev rog naznanil njegov prihod. Kot mlada sonca so mu sijale oči, križ na prsih mu je rdeče žarel in z ustnic so se mu vsipale šentjurjevske rože.
V jutranjem soncu je jezdil skozi našo vas in pozdravili so ga otroci, z zelenimi vejicami okrašeni, mahali in peli so mu v pozdrav. Peli so mu stare, stare pesmi, dišeče po zemlji kot mlada žita, peli so mu lepe pesmi, ki so jih podedovali od svojih očetov in mater. Kajti otroci imajo tako radi svetega Jurija, saj jim je sinoči stara mati ves večer pripovedovala o ljubem mučencu božjem, ki ga je hudobni cesar ob glavo dejal, o svetem Juriju, ki je rešil mlado Marjetico smrti ter ubil groznega zmaja ob jezeru... Da, sveti Jurij, ta junak Gospodove vojske!
Toda res, niso bili vsi veseli njegovega prihoda. Vse, kar je bilo slabega med nami, se je tedaj skrilo v temne kleti, zbežalo v gorske prepade, kjer se koté v večnem mraku zmajevi mladiči. Le dobri ljudje so veseli obiska svetnikov in sonca, ki vse temine presveti. Hinavci, skopuhi, prepirljivci, oderuhi so si mašili oči in ušesa, pa zaman. Svetnikov meč jih je našel in jih podil kakor ščurke izpod ognjišč. To so bežali, da ste jih videli! Kajti nič zlega ne sme vzkaliti v božjo pomlad.
Ali ste videli svetega Jurija v naši deželi? Vprašajte otroke in mlada dekleta, pa ovce in krave, ki so jih prvič spustili na pašo - zvedeli boste, kako je sveti Jurij pokleknil pred znamenjem sredi vasi ter sklonil glavo pred Božjo martro v njem, ves s svetlim soncem oblit.
Zakaj nam je taka radost napolnila srce? Zakaj se je stresla gora, da so se smreke zamajale kakor v silnem vetru?
Veliki zmaj pod goro je poginil, ko je sveti vitez zamahnil z mečem v vse štiri strani neba, veliki zmaj vsega zlega, ki ga skoti naše sovraštvo čez leta in ga zima nahrani s strupenim mrazom podzemlja. Še nekaj dni bo voda kalna od njegove sive krvi.
Kaj bi ne bili veseli? Objeli smo se ter tako spremljali svetega Jurija vse do meje naše soseske. Toda njegov blagoslov je ostal pri nas!
Joj, kako prav so storili naši očetje, ko so dobremu vitezu postavili cerkvico v hribu! Danes bo maša v njej - glejte, že gre duhovnik po stezi ob potoku, kjer cveto šentjurjevske rože.p

CEVC, Emilijan. Ognjišče (2008) 04, str. 60

Zdravnik ga je resno pogledal. »Obema je jasno, da bo treba zmanjšati telesno težo. Lahko vam dajem vedno močnejša zdravila, toda to ni rešitev.«
»Sem že poizkušal,« se je izmotaval Bernard, »ampak ni bilo pravega uspeha.«
»Redni obroki hrane in hoja. Hoja, hoja in spet hoja,« je bil odločen zdravnik. »Po možnosti v hrib.«
»V hrib?« se je začudil Bernard. Malo je pomislil. »Ampak tega imam skoraj pred nosom!«
»Torej? Samo pot pod noge!« je zaključil zdravnik.
Hrib je že blizu, je premišljeval, ko se je peljal domov, samo že sedaj mi primanjkuje časa.
In morda bi ostalo pri tem izgovoru, če ne bi zdravnikovega nasveta mimogrede omenil faranu in prijatelju Milčku in seveda tudi dodal, da pri vsem delu za kaj takega nima časa.
»Kdaj?« ga je Milček pogledal s tistim svojim prešernim pogledom. »Ob petih zjutraj.«
»Ob petih zjutraj?« se je začudil Bernard.
»Ob pol sedmih sem že v delavnici,« je dodal in župnik ga je samo spoštljivo pogledal.
»Saj ni kaj premišljati,« je razsodil Milček, »najlepši del dneva lahko tudi prespite.«
Župnik Bernard se je zasmejal. »Tako se na hitro prepriča ljudi! Kdaj in kje se dobiva?
»Pri kapelici ob petih!« je bil Milček kratek.
»Ampak takrat je še tema.«
»Obstaja luna, baterija in volja!« je pribil Milček.
Sopihal je, ko se je trudil, da bi sledil Milčkovim enakomerno hitrim korakom. Pot se je vlekla in lovil je ravnotežje, ko se je izogibal nadležnim koreninam. Milček je sem pa tja počakal, da ga je Bernard dohitel, potem pa je takoj zakorakal naprej.
Končno sta prišla na vrh. V gostilni je na prve obiskovalce že čakal čaj. Popila sta, nato pa šla dvakrat okoli cerkve in vmes občudovala prebujajočo se pokrajino pod seboj.
»Takih občutkov se ne da kupiti,« je dejal Milček. Bernard je samo prikimal.
Mahnila sta jo nazaj v dolino. Že na poti navzgor nista veliko govorila, nazaj grede pa sta se še bolj ukvarjala vsak s svojimi mislimi in opravki.
Pri kapelici sta se razšla. Milček je malo kasneje kot običajno stopil v delavnico, župnik Bernard pa si je vzel nekaj minut počitka, se preoblekel, v pisarni uredil nekaj papirjev, nato pa odšel v cerkev. Med mašo je malo težje pokleknil, sicer pa se je počutil lahkotno, kot že dolgo ne.
Iz dneva v dan so bili koraki lažji in hitrejši. Hoja mu je postala skoraj prijetna. Po dobrem mesecu si je Milček nakopal terensko delo, zato ga pogosto ni bilo doma. Bernardu niti na misel ni prišlo, da bi opustil jutranje pohode na Goro. Ko je zdaj hodil sam, je še lažje reševal vsakdanje probleme. Po stari navadi je ob vsaki težavi ali problemu zmolil očenaš ali dva. Med hojo, ko ga čas ni priganjal, je sem pa tja zmolil kakšno desetko. Do tedaj rožnega venca ni pogosto molil. Ko je bil otrok, so ga doma molili v zimskih večerih. V neki nerazumljivi naglici, vsebine skrivnosti so bile izrečene nerazločno in skrajšano, da jih skoraj ni razumel. Zdaj pa se je samemu sebi čudil, kako so se izgovorjene besede ujemale z enakomerno ponavljajočimi se koraki. Kot enakomerno udarjanje kladiva v očetovi kovačnici. Molitev je vedno bolj prihajala iz njega in postajala njegova. K sreči je bil pred nekaj leti v Sveti deželi in se je lahko v mislih ob vsaki desetki zadrževal na krajih, v katerih so se skrivnosti dogajale. Vsaki desetki je dodal kakšno prošnjo ali zahvalo, ali pa je med molitvijo iskal rešitve za vedno nove probleme. Kmalu mu je začelo zmanjkovati desetk, toliko prošenj in zahval se je nabralo.
In srečeval je ljudi, ki jih še nikoli ni videl. »A vi ste naš župnik?« so se nekateri začudili in povedali, da so hodili k verouku, ko je bil župnik ... pa se imena pogosto niso mogli spomniti, drugi pa so se pohvalili, da pridejo za praznike včasih k maši.
Ko se je sredi marca vračal z Gore, je srečal gospo, ki je previdno stopala po pomrznjeni stezi. Stopil je vstran. Izmenjala sta si nekaj besed o vremenu in spolzki poti.
»Saj ste naš župnik?« ga je nato vprašala.
»Seveda sem.«
»Sem že hotela priti k vam,« je nadaljevala in zbirala besede. »Brata imam v bolnišnici. Bolj slab je.«
»Ga pogosto obiščete?«
»Pogosto. Njegova žena ga težje, ker ni ravno blizu doma. Preseneča me, s kakšno vdanostjo sprejema bolezen in trpljenje.« Zopet je malo počakala, kot da ne ve, kako naj nadaljuje. »Hotela sem vas vprašati ... no, kako naj povem. Zadnjič mi je Simon dejal: “Vem, da bom umrl. Samo kam bom potem šel?”«
»In kaj ste mu odgovorili?« je pohitel z vprašanjem župnik Bernard.
»“Saj veš, kam,” sem mu reka. On mi je odgovoril: “Vem. Samo ne vem, ali bom šel gor ali dol.”«
»To vam je rekel?« je vznemirjeno dejal župnik Bernard.
»Ko je Simona obiskal brat, je to vprašanje ponovil: “Kam bom šel: gor ali dol?”«
»V kateri bolnišnici leži?« se je kar utrgalo iz Bernarda.
»Ga boste obiskali?« ga je začudeno pogledala.
»Še danes. Takoj, ko bom utegnil.«
Močno mu je stisnila roko, ko sta šla vsak na svojo stran.
Sredi dopoldneva je že hitel po hodniku na onkološkem. Sobo je hitro našel, saj je bil že nekajkrat tu.
»Z vašo sestro sva se srečala,« je dejal in se mu predstavil, »pa je omenila, da vam zdravje nekaj nagaja,« je začel.

»Sestra?« se je začudil Simon. »Misli, da mora še vedno skrbeti zame.«
»Kmalu bo velika noč, pa sem vas prišel obiskat.«
»To je pa lepo,« se je nasmeh razlezel čez utrujeni obraz. »Vedno sem imel rad veliko noč. Zame je bilo to najimenitnejši praznik. Veste, ministrant sem bil. Med obredi, ki so se vlekli in vlekli, smo našemu ostarelemu župniku vedno kakšno zagodli.«
»Ste pa bili poredni,« se je nasmehnil župnik Bernard.
»No, ja. Ampak Dorči iz naše vasi je bil še bolj.«
»Kaj pa je naredil?« je zanimalo Bernarda.
»Veste, celo leto sem čakal, da sem na veliko soboto po vasi raznašal blagoslovljeni ogenj. Saj nisem ravno veliko nabral, ampak takrat je prišel vsak drobiž prav. Eno leto pa,« je malo počakal, kot da še vedno leži v njem neka bolečina, »veste, ko sem s tisto posodo in žerjavico prišel k prvi hiši, mi je gospodinja rekla: “Letos si pa zaspal. Žižkov je bil že pred pol ure tu!” “Kako? Saj ga ni bilo pri blagoslovu.” Nisem vedel, kaj se je pravzaprav zgodilo. “Saj se mi je malo čudno zdelo,” je dejala in odšla v hišo. Vrnila se je s posodo, v katero sem stresel nekaj žerjavice. “Bom še tvoj ogenj vzela, ki je blagoslovljen,” je rekla in mi stisnila v roko kovanec.«
Težko je dihal. Župnik Bernard je že hotel nekaj reči, toda Simon mu je z roko pokazal, da bi rad nadaljeval. »V nobeno hišo nisem več šel, ampak sem stekel naravnost domov. Počutil sem se ogoljufanega, prevaranega. Objokan sem pritekel domov. “Bo že Bog vse tako uredil, da bo prav,” me je tolažila mama. Te besede so mi v življenju pomenile več kot tisti drobiž, ki bi ga po vasi nabral.«
»Tako znajo urediti le mame,« je dejal Bernard. »Sedaj pa še midva urediva tako, da bo vse prav.« Simon je zamišljeno prikimal.
Čez nekaj dni je župnik Bernard pri jutranji maši videl gospo z Gore. Ko je stopil iz cerkve, ga je čakala na stopnicah.
»Naslednji dan je brat mirno zaspal,« je tiho povedala.
»Tega nisem pričakoval,« se je začudil, »midva sva se še sproščeno pogovarjala.«
»Samo še srečanje z duhovnikom je potreboval,« je dejala. »Še dobro, da sva se na Gori srečala.«
»Simon mi je povedal, da mu je vaša mama na veliko soboto, ko je bil še majhen, dejala: “Bo že Bog tako uredil, da bo prav.” Vedno pogosteje doživljam, da je res tako.«
»In naš Simon je odšel gor,« je z neko hvaležnostjo rekla gospa.
»Kjer bo slovesno praznoval veliko noč,« je dodal župnik Bernard.
Gospa je hotela še nekaj reči, pa so besede ostale neizgovorjene. Pa saj jih niti ni bilo potrebno izreči.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 24
zgodbo Gor ali dol najdete tudi v knjigi Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 127-133.

Nad hribi na vzhodni strani doline je jutranja zarja začela rahlo barvati nebo, ki je naznanjalo, da se poraja nov dan. Dan, ki ne bo kakor drugi dnevi, ampak največji dan v letu – praznik Kristusove zmage nad smrtjo, velika noč.
Proti cerkvi na hribčku sredi vas so hiteli trije starejši fantje in se pogovarjali o nalogi, ki jih čaka: da s pritrkavanjem, pesmijo zvonov, povzdignejo praznično slavje.
»Zdajle bomo pritrkavali sveto jutro, potem pa ves čas med vstajenjsko procesijo in med ofrom po maši, nazadnje pa še popoldne ob treh, saj je jutri še en praznik,« je dejal Janez, najstarejši med njimi. France in Tone sta mu pritrdila, Tone pa je pripomnil: »Velika noč je zelo naporen dan za župnika in cerkovnika, organista in pevce pa tudi za nas pritrkovalce. Hvala Bogu, da to delo opravljamo z veseljem, ljubeznijo in mislijo na Vstalega, v čigar čast se trudimo.«
»Zase lahko rečem, da sem najtežje že opravil, ko sem vstal,« se je pošalil France. »Vstati ob tako zgodnji uri bi mi bilo vse prej kot prijetno, če ne bi pomislil, da me čakajo zvonovi, ki se bodo z mojo pomočjo oglasili v mlado jutro in ljudem naznanili veselje velikonočnega praznika. Hitro se povzpnimo v zvonik, da nas ne prehiti sonce!«
Povzpeli so se po strmih stopnicah in stopili k zvonovom. Narahlo so potrkali po njih, kakor da jih božajo in jim sporočajo svojo ljubezen in hvaležnost.
»Jaz se bom držal velikega, kakor ponavadi,« je dejal France in prijel za ojnico, Janez in Tone pa sta hitela privezovat kemblja pri manjših dveh zvonovih.
Najprej je mogočno zapel veliki zvon, nato pa sta se mu v veseli in slavnostni pesmi pridružila manjša brata, da so skupaj zapeli v pozdrav Njemu, ki je premagal smrt in dal ljudem upanje. Vsul se je ta mogočni pozdrav skozi line, objel vaške hiše in sadovnjake ter se razlil po poljih, pobožal bregove ter se dvignil do redko posejanih oblačkov. Prebujale so se ptice po drevju in med grmovjem ter se s svojimi spevi pridružili slovesni hvalnici, ki je donela iz zvonika.
Pritrkavanje se nikoli ne sliši tako lepo kot ob zgodnjem jutru, ko v zraku še ni drugih glasov. Še posebej pa v velikonočnem jutru, ko pesem zvonov budi ljudi, ki se veselijo velikega praznika in procesije, ki se bo vila skozi vas in pri kateri bodo sodelovali z očiščenimi srci.
In zvonovi so peli svojo mogočno in slovesno pesem, da je postala dolina naenkrat vsa praznična. Sveta radost je napolnila srca dobrih ljudi, ki so pesmi zvonov prisluhnili in jo razumeli. Najbolje so jo razumeli pritrkovalci, ki so jo izvabljali iz svojih bronastih prijateljev in bili tako rekoč pri njenem izviru.
Celo uro so radostno peli glasovi zvonov, razveseljevali ljudi s svojim sporočilom: Gospod je vstal, Gospod živi, aleluja!
»Mislim, da je za zdaj dovolj,« je dejal Janez. »Domov moramo, da se preoblečemo. Je že res, da ljudje ne bodo videli, kako smo med procesijo oblečeni, ker bomo v zvoniku, toda iz spoštovanja do tako velikega praznika se spodobi, da oblečemo najboljše, kar imamo.«
»Tako je prav,« je pripomnil Tone. »Sicer pa med mašo ne bomo v zvoniku in bomo tudi ljudem na očeh.«
***
Vstajenjska procesija je bila ob sedmih, pritrkovalci pa so bili v zvoniku že četrt ure prej, da so zvonovi vabili verne ljudi k največjemu prazničnemu slavju. Ob sedmih so zvonovi utihnili in pritrkovalci so se v veselem pričakovanju ozirali skozi line na množico okoli cerkve.
Župnik je pred božjim grobom z monštranco v rokah trikrat, vsakokrat višje, zapel ALELUJA in pevci so ta klic, vrisk veselja za njim trikrat ponovili. Ljudje so se zvrstili v procesijo in ko je zaplapolalo največje bandero, se je začela premikati. Vstali Gospod se je napotil med hiše in polja, da blagoslovi ljudi in delo njihovih rok.
Tedaj se je spet oglasil veliki zvon s svojo mogočno pesmijo v pozdrav Vstalemu. Ko sta se razigrano pridružila manjša dva, je njihova pesem objela procesijo in jo spremljala.
Janez, ki je pritrkaval na manjši zvon in je skozi lino gledal na procesijo, je sam pri sebi dejal: »Zame ni lepše slike kot je pogled iz zvonika na velikonočno procesijo v zgodnjem jasnem jutru.« Vso dolgo zimo in postni čas je prosil Boga in Marijo, zavetnico njihove župnije, za lepo vreme, da bo lahko tudi letos deležen tega pogleda. Bil je uslišan in iz srca mu je privrela iskrena zahvala.
***
Po maši so pritrkovalci spet šli v zvonik in pritrkavali tudi med ofrom, dokler niso vsi odšli iz cerkve še zadnji ljudje ter se napotili proti svojemu domu, da sedejo k družinskemu velikonočnem zajtrku – žegnu.
Ko so pritrkovalci prišli iz zvonika, so se za nekaj trenutkov ustavili pred cerkvijo in se dogovorili, da se dobijo še ob treh popoldne, saj bo naslednji dan še en praznik.
»Moj stari oče,« se je oglasil France, »da ni prave slovenske velike noči, če ni pritrkavanja.«
Tone je pristavil: »Letos pač ne bo mogel nihče reči, da se nismo zares potrudili.«
»Imaš prav,« je potrdil Janez, »glede pritrkavanja se ne more pritoževati, da ga je bilo premalo.«
»Ja, letos smo se res potrudili in sem prav zadovoljen,« povedal svoje Tone. »Sprašujem se, kako bo v bodoče s pritrkavanjem. Med mladimi ni videti posebnega zanimanja za to lepo slovensko navado.«
»Nekaj se le premika, ponekod delujejo pritrkovalske skupine,« je povedal Janez. »Res bi bilo zelo škoda, če bi se ta lepa glasba zvonov, ki je doma edino na Slovenskem, ne ohranila. Ohranila Bogu v čast in ljudem v veselje! Mi pač bomo pritrkavali, dokler bomo mogli,« je zaključil pogovor in svoja dva prijatelja pozdravil: »Vesele praznike in nasvidenje popoldne.«

MALAVAŠIČ, Ivan. (zgodbe) Ognjišče (2022) 05, str. 78-79.

Že dolgo ni bil njen korak tako lahak in hkrati tako težak. Tudi ni vedela, ali jo navdaja bolj strah ali upanje. Hitela je. Kar vleklo jo je naprej po kolovozu, o katerem ji je šepetaje govoril skrivnostni neznanec. Naj nič ne sprašuje, ji je nekajkrat dejal, samo dobro naj posluša. In da upa, da bo na koncu našla kraj v bližini velike skale, ki je tako zaznamoval njeno in mamino življenje.
Njeni najzgodnejši spomini so tako zelo povezani z materinim otožnim obrazom. Komaj je dobro shodila, je že začutila, da se za njim skriva nekaj hudega, usodnega. In s temi občutki je odraščala. Pogovori sosedov in neznanih ljudi so ji počasi razkrivali, kaj mamo tako teži. Pogovarjali so se šepetaje, da so bile njihove besede komaj razumljive, in se plašno ozirali naokoli, če jim morda kdo prisluškuje, čeprav ni bilo nikogar v bližini. Stisnjena v kakšnem kotu ali skrita pod mizo je lovila posamezne besede. Čeprav je ujela sem pa tja le kakšno, je po vsakem takem pogovoru vedela in razumela nekoliko več. Še preden so ji povedali, zakaj nima očeta, je že vse vedela. In tudi vanjo se je ugnezdila tista grenka bolečina, ki jo je brala na materinem obrazu.
Bila je že v letih, vendar je hitela, kolikor je mogla. V mislih je ponavljala neznančev opis poti in pazila, da ne bi spregledala kakšne podrobnosti. Rekel ji je, da za pot ve samo iz očetovih besed, ki so se kot v blodnjah po delih trgale iz njega. Še zdaj ne ve, ali mu je oče to pripovedoval namenoma, ali mu je ušlo nehote in bi mu verjetno ukazal, naj o vsem molči. Zato naj ona vse čimprej pozabi, predvsem pa njega. On pa, odkar ve za takratne dogodke in to pot, čuti v sebi obupno težo in bolečino. Moral je spregovoriti, sicer ne bi mogel več živeti. Kar pobralo bi ga.
Kolovoz se je vedno bolj vzpenjal. Samo naprej naj gre, ji je bilo rečeno. Bala se je, da bi se pot nepričakovano razdvojila in ne bi vedela, po kateri naj gre naprej. Vsaka steza, ki se je odtrgala od kolovoza, jo je vznemirila in napolnila s strahom. In prisluškovala je, če je morda že slišati šumenje studenca. Pa je slišala le morečo tišino. Ko je že skoraj obupala, je tiho zažuborelo. Stekla je in kmalu zabredla v potok, ki je na široko prečkal kolovoz, da ji je voda napolnila čevlje. Kakšno olajšanje!
Srce ji je začelo glasneje utripati, ko je zagledala stezo, ki se je odcepila od poti in se usmerila navzgor ob potoku. Točno tako, kakor ji je bilo povedano. »Hvala Bogu!« je neprestano ponavljala. Steza se bo vlekla, ji je bilo rečeno. Toliko časa naj gre po njej, ko se bo začela spuščati. Takrat naj se spusti po bregu v grapo.
Steze kar ni hotelo biti konec. Negotovost je vedno bolj lezla vanjo. Se steza že dovolj spušča? Naj gre še naprej ali ne? V dvomu in negotovosti se je vprašala; »Bom sploh našla tisti kamen? Bom dovolj močna, da ga bom odmaknila?«
Končno. Steza se je začela spuščati, torej se mora spustiti v grapo. Samo kdaj in kje? Tega ji skrivnostni neznanec ni znal povedati. Še sama ni vedela, zakaj je kar naenkrat stopila s poti in se spustila po strmem bregu navzdol. Lovila je ravnotežje, se spotikala ob veje, skrite pod listjem, nemočno padala in se pobirala. Spuščala se je, spuščala in se ozirala, če bo kje zagledala kakšno skalo.
Strmina se je umirila v ozko dolino. Spuščanje jo je utrudilo, da so se ji noge tresle. Kam naj zdaj gre? Na slepo je zavila po grapi navzgor. Z begajočimi pogledi je nestrpno iskala kar koli bi spominjalo na skalo. Pa so bila povsod samo drevesa in grmovje. Tla so bila mehka in vlažna. Čutila je, da ji je začelo zmanjkovati moči. Že ob najmanjši oviri se je spotaknila. Le še upanje ji je dajalo moč, da je vedno znova vstala in iskala tisto skalo, o kateri ji je pripovedoval skrivnostni neznanec. V njeni bližini je bil umorjen njen oče, blizu nje zakopan, na grob pa so zavalili velik kamen. Pa skale ni hotelo biti nikjer! Prav nikjer. »Tudi groba ne bom našla,« se je vedno bolj bala.
Ko je zopet padla, se ni mogla več pobrati. Zavlekla se je do najbližjega drevesa in se naslonila nanj. Bolečina in razočaranje sta ji pobrala zadnje ostanke moči, misli pa so postale neskončno utrujene. »Vsega je konec.«
Še sama ni vedela, kako dolgo je bila tam ob tistem drevesu. Počasi se je bolečina izgubljala, misli pa umirile. Objela sta jo mir in tišina. Ne, ni se ji zdelo, res je čutila, da se je je dotaknila neka bližina. Tega ni doživela še nikoli. Kot da je nekdo položil roko na njeno ramo. Začudeno je pogledovala okoli sebe. Nikogar ni bilo. »Čudno,« je pomislila in vstala, Presenečena je bila, da skoraj ni več utrujena. Ozirala se je okoli sebe. Vse je bilo tako kot prej. Povsod samo smreke, bukve in grmovje. Pa vendar je dobro čutila, da mora biti tu nekje tista skala in tisti kamen, položen na očetov grob. Tu nekje!
Iz torbice je vzela svečko. Elektronsko. Iskala je primeren prostor. Nekaj korakov stran je ležal podolgovat kamen. Odstranila ga je in na njegovo mesto položila prižgano svečko. »Naj razsvetljuje to grapo, saj je tu nekje očetov grob.«
Pomislila je na mamo. Na njen trpeči obraz. »Le zakaj ni mogla mama priti sem, da bi začutila očetovo bližino? Vse svoje gorje in stiske bi lahko izročila zemlji v tej nesrečni grapi!«
Šele mrak jo je opomnil, da se mora vrniti. Če bo sploh našla pot nazaj. Pa saj se ji to ni zdelo niti tako pomembno. Pomembno je bilo, da je prišla v očetovo bližino in da se bo še vrnila. Takrat bo našla tisto skalo in tisti kamen, ki so ga vrgli na očetov grob in ga bo nekdo odstranil. Da bo lahko poljubila zemljo, ki skriva v sebi mamino in njeno bolečino.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2020), 43-44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.