Mama, mama! Tvoja podoba. Tvoje blage oči. Resnoben obraz. Dolgi lasje, spleteni v kito in zviti na vrhu glave. V meni si in te nosim s seboj, kjerkoli že sem, karkoli že delam. Mama! Kaj vse si mi dala! Slike se mi vrstijo pred očmi. Slike iz meseca maja. Kdo bi te mogel naslikati, ko prihajaš s polja?! Samo srce objame te svete trenutke in jih skrije. Pa ne na površje, prav na dno. Ne dajem teh slik na ogled. Ne, nikomur. Mama, tvoja podoba je samo zame. V majskih dneh ta podoba še jasneje zaživi. Tako močno, da me kar srce zaboli.
Vračaš se s polja, sonce je že nizko, za teboj se spušča za daljne griče. Tvoj korak je počasen in truden. Motiko držiš na ramenih, skoraj boš pri meni, ki te čakam na dvorišču. Pohitim, stečem. Toda ne proti tebi, prav v nasprotno smer zdrvim. Proti vaški cerkvici. Ni daleč od naše domačije. Primem za vrv in pozvonim. Zvonim in zvonim. Zvonim k šmarnicam. Nato se pridružim otrokom, ki se počasi zbirajo pri cerkvi. Koliko otrok se nas nabere! Koliko veselja in navdušenja! Šmarnice bodo!
Otroci posedemo na stopnice pred cerkvijo. Klepetamo, se smejimo. Čakamo. Kmalu začnejo prihajati tudi odrasli. Pride tudi mama. Ko pride mama, se šmarnice začnejo. Začetek šmarnic ni vsak dan ob istem času. Niso vezane na točno uro. Mama pride in šmarnice se začnejo. Mama namreč vodi šmarnično pobožnost. Njene besede so blage, zgodbe zaživijo pred našimi očmi, molitve poletijo proti stropu cerkve, še više se dvignejo, prav pod nebo, prav k Mariji. K Tebi, Marija! Kdo pa je vsak dan v maju popeljal trudne kmečke korake v vaško cerkvico, če ne Ti, Marija?!
Vračava se domov in primeš me za roko. In tvoj pogled ni več utrujen in korak ne počasen. Obraz je mehak in svetal.
Te podobe! Kako se vtisnejo v srce! Drage matere in očetje, dajmo otrokom takšne podobe! Dajmo jim vere! Popeljimo jih od migetajočih slik raznih ekranov ven... V majsko podobo, ki ne izgine. V majsko sliko, ki ostane. Ki mora ostati, da bosta ostala tudi vera in upanje.

MARINČIČ, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 53.

Za večino ljudi je bil prvi torek v juniju (2008) čisto navaden delovni dan. Lep dan, ravno prav topel in obsijan s soncem. Sonce in sreča pa sta bila tudi v mojem srcu. Pa ne zaradi prostega dne, v službi sem namreč vzela dopust, ampak zaradi milostnih trenutkov, ki so mi polnili srce. Z Darjo sva bili tako polni veselja, da sva ga hoteli deliti še s kom. Nisva mogli domov, kjer ni bilo nikogar, s katerim bi delili veselje in srečo, zato sva zavili na kavo, da s svojo vrstnico, ki jo je služba ‘privezala’ za točilni pult, delili svojo prekipevajočo srečo.
Kot apostoli, ko so na binkošti prejeli Svetega Duha in so se brez bojazni podali med ljudi, s takim žarov sva tudi medve navdušeno razlagali, kaj sva pravkar doživeli.
Pri pojasnjevanju sva prehitevali ena drugo, si skakali v besedo, si pritrjevali in brez pravega reda je iz naju vrelo vse doživeto. Dobili sva kavo in ta naju je za kratek čas utišala, da sva lažje uskladili misli in besede o milostnih trenutkih, ki smo jih doživeli vsi v naši farni cerkvi, v katero je danes prišla na obisk Fatimska Marija Romarica.
Mogoče sva v taki polnosti doživljali tudi zato, ker sva se že prvo soboto v januarju začeli pripravljati na ta dogodek. Z družino iz sosednje vasi, ki naju je sprejela v svoj dom, smo začeli pobožnost prvih petih sobot v zadoščenje Marijinemu Srcu. Poleg tega smo se vsakega 13. v mesecu zbrali v topli kuhinji k molitvi rožnega venca in litanij. Kar veliko truda in prilagajanja je bilo potrebno, da smo uskladili svoje urnike ter vztrajali in nestrpno pričakovali Marijo Romarico. Bili smo presrečni, da bo prišla tudi v našo majhno podeželsko župnijo.
Trinajstega maja, ko smo zadnjič skupaj molili pred prihodom Marije v Slovenijo, je naša gostiteljica poskrbela še za lepo presenečenje. Ko smo po molitvi posedeli pri prigrizku in sladkih dobrotah, je vsak prejel v dar sliko klečečih in v molitev zatopljenih pastirčkov pred Fatimsko Marijo. Lep spomin, ki bo živel v meni kot dragocen zaklad in me spominjal na skupno pripravo na ta čudoviti obisk, ki je verjetno tudi zato bil tako zelo poseben in milosten.
Kako lepo je bilo danes, na dan obiska, opazovati množico ljudi, ki se je prišla poklonit Mariji!
Počasi, zadržano smo se malo pred osmo zjutraj začeli zbirati in kot so v čudenju pred sto leti to doživljali pastirčki v Fatimi, v dolini Irija, tudi mi nismo mogli takoj dojeti veselja, da se to dogaja nam, da v našo faro prihaja tako velika Gostja.
Zbrani pred cerkvijo smo molili Mariji tako ljubo molitev – rožni venec in zapeli še pesem Trinajstega maja, ko je prispela pričakovana Gostja. V procesiji in s prižganimi svečkami smo počastili Marijo in jo spremljali v našo cerkev, okrašeno, kot se spodobi za velike slovesnosti.
Velike bele pentlje z modrino v sredini so krasile pročelje klopi, na katerih so bile knjižice z izbranimi Marijinimi pesmimi, ki jih je za to priložnost dal natisniti naš župnik.
Verniki, ki smo cerkev napolnili kot ob nedeljah ali velikih praznikih, smo zbrano sodelovali pri sveti maši. Tako kot se je praznično odeta cerkev dotaknila naših čutov, se je naše dotikanje milostnega kipa dotaknilo naših duš. Naših src pa se je še posebej dotaknilo osebno pričevanje našega župnika, ki je svojo izkušnjo posvetitve Mariji in čudežne rešitve iz rok satanista delil z nami. Kip Fatimske Marije, ki ima na sebi vidna znamenja boja z nožem na življenje in smrt, je bil kot dokaz postavljen na Marijinem oltarju, kar je vtisnilo v nas poseben pečat. Ob tem smo globoko občutili resničnost besed, da tistemu, ki ga Marija varuje, ne more nihče škodovati.
Ob pesmi Jaz sem otrok Marijin so do kipa Fatimske Marije stopili tudi vsi naši šolarji, ki so bili tega dne pri pouku. Pohiteli so s šolsko malico in prosti čas odmora izkoristili za počastitev drage Gostje. Na koncu so se šolarjem pridružili še najmlajši, ki ta dan niso bili v vrtcu. Iz varnega naročja staršev ali babic in dedkov so nežno božali Marijo in ji pošiljali poljubčke. Če se kdo do sedaj še ni zavedal prisotnosti živega Duha, ki ga je na nas razlivala Marija, je zdaj, v tem svetem in ganljivem trenutku lahko začutil Marijino bližino. Tudi v Fatimi so bili otroci tisti, ki jim je Marija prišla najbližje. Tako so bili za nas trenutki srečanja nedolžnih otrok z nebeško Materjo, tisti, ki so se zapisali v naša srca. Nemalo solz ganjenosti se je utrnilo v tem posvečenem trenutku.
Kip, ki je bil pred nami, je vidno znamenje nevidnega, delo človeških rok in samo bledi odsev Lepote. Bil je deležen nežnih dotikov otroških pa tudi naših rok. Bili smo prepričani, da je ta kip samo za naše čute – oči, dotaknili sta se nas ljubezen in vera, saj smo gledali s srcem.
Sedaj ostajajo lepi spomini, fotografije in lep občutek pristnega stika z Marijo.
Polni iskrenega veselja in nežne hvaležnosti v srcih smo ob enajstih pomahali Mariji v slovo, se zahvaljevali za milosten, zelo lep in ganljiv, čeprav kratek obisk. Od Marije smo se poslovili z željo, da svoje romarsko poslanstvo osrečujoče nadaljuje v sosednih župnijah.
Marija je naša Mati, je Mati nas vseh, zato si je ne lastimo, se je ne oklepamo kot razvajeni otroci. Iz srca želimo, da svoje milosti in svojo materinsko ljubezen razliva tudi drugod, še posebej tam, kjer se ji zaupno priporočajo in jo častijo z molitvijo rožnega venca. S to molitvijo spremljamo Marijo na njeni poti z ljubljenim Sinom v veselju, trpljenju in slavi.
Papež sveti Janez Pavel II. je po svojem obisku v Sloveniji pred tridesetimi leti dejal: »Ko še imam pred očmi očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva, bi rad ponovno zaupal njegove upe in pričakovanja presveti Devici Mariji, da bo po delovanju Svetega Duha velikodušno vstopalo v tretje tisočletje in postajalo vedno bolj dežela vere, svetosti in miru.«
Zato sva z Darjo sklenili, da bova do trinajstega oktobra še naprej vsakega trinajstega v mesecu z družino iz sosednje vasi molili skupaj in tako do konca spremljali Marijino romanje po naši lepi domovini, mladi državi Sloveniji, da na nas in na našo deželo razlije svoj materinski blagoslov.
Katarina

Ognjišče (2016) 10, str. 24

Kristina je s tesnobo v srcu stopala proti bližnji župnijski cerkvi, ki ji je bila nekoč tako draga. Da, nekoč, še pred nekaj leti, ji je bila ta pot nadvse ljuba, zdaj pa bolj iz navade, še bolj pa zaradi mame, gre k večerni maši na »čisto navaden« delavnik.
Kaj imam od maše? Kaj je v veri sploh resničnega? Takšni in podobni dvomi so jo mučili vsa ta leta, odkar se je iz domačega kraja preselila v mesto, v stanovanje, kjer je od treh deklet samo ona še zahajala k maši. Sostanovalki Sandra in Ines sta se tej njeni zvestobi posmehovali. V času, ki ga je Kristina po njunih besedah »neumno zapravljala«, sta se onidve zabavali, se učili ali spali.
Skrivnost Jezusove navzočnosti v svetem Rešnjem telesu in vprašanje Božje dobrote spričo vsega zla, ki ga Bog dopušča, sta bili verski resnici, ki ju Kristina ni mogla razumeti in sprejemati. Če je Bog res tako dober, zakaj mi ne odgovori, ko ga kličem, ko ga v stiski prosim? Če je pravičen, zakaj se nevernim ljudem pogosto godi bolje kot tistim, ki verujejo vanj in se trudijo po veri tudi živeti? Zakaj? Kdaj bom zbrala toliko poguma, da bom prelomila s preteklostjo in se izenačila z večino mladih? Tako je razmišljala Kristina, ko se je počasi bližala cerkvi. Tedaj ji je prišlo na misel, s kakšnim veseljem je včasih brala berilo pri sveti maši. Kaj ko bi ga brala tudi danes? Pospešila je korak, da bi prišla še dovolj zgodaj v cerkev in bi ji župnik prinesel knjigo beril ter bi, kot nekoč, stopila za ambon in morda doživela vsaj drobno iskrico tistega veselja, kot ga je doživljala nekdanje čase zlasti ob mladinskih mašah. Toda ko je prišla v cerkev, jo je čakalo razočaranje. Knjigo beril je že imela Marička, starejša ženica, ki je že dolga leta redno prihajala k večerni maši. Prvi hip je bila Kristina prizadeta, potem pa jo je obšlo nekakšno zadovoljstvo ob misli, da imajo morda le prav tisti, ki trdijo, da je vera le tolažba za stare ljudi, saj mladih v cerkvi ni bilo.
Sveta maša se je pričela. Ko je bil čas za berilo, je Marička stopila k ambonu in z jasnim glasom razločno pričela z branjem. Nekako sredi berila pa se ji glas zatresel, njen obraz je prebledel, oprijela se je ambona. Župnik je takoj opazil njeno slabost: pomagal ji je do sedeža ter berilo sam prebral do konca.
Kristina je stari ženici privoščila to slabost, češ: kaj pa se sili k ambonu, da bi brala, če tega ne zmore! Toda to grdo misel je hitro odgnala, ker se ji je dobra ženica zasmilila. Zaskrbljeno jo je opazovala ter bila pripravljena priskočiti na pomoč, če bi se ubožica od slabosti zgrudila.
Sveta maša se je nadaljevala. Ko je prišel čas obhajila, je duhovnik s ciborijem v roki stopil k ubogi Marički, ki je vstala in spoštljivo prejela sveto hostijo. Tedaj se je zgodilo nekaj presenetljivega. V trenutku, ko je sveto hostijo zaužila, se je na njen obraz povrnila zdrava barva, povrnil se je nanj tudi njen vedri, prisrčni nasmeh, ki je bil za to dobro ženo tako značilen. Kristina si je pomela oči. Ali vidim prav? se je spraševala. Ne, ni mogoče, da bi se Marička pretvarjala: ko je prejela Sveto Rešnje telo, je bila v hipu rešena vse slabosti. Mrtvaška bledica se je spremenila v rožnato zdravo barvo!
»Ljubi Bog, to je tvoj odgovor na moje očitke, da mi ne pomagaš v mojih dvomih. Zdaj vidim, da nam odgovarjaš o pravem času in na tak način, kakor ga posamezna duša potrebuje,« je razmišljala Kristina, ko se je tisti večer vračala od maše. S trdnim sklepom, da se bo vere še tesneje oklenila in jo poglobila.

ŠKUFCA, Angelca, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 55-566.

Sedela je na tleh sredi sobe. V rokah je držala knjigo in jo počasi listala. Oh, kdaj jo je nazadnje prebirala? Pozabila je že, da jo ima. Čakala jo je skrita v zaboju pod njeno posteljo. Danes jo je ponovno odkrila. »Naši vzorniki« - naslov je krasila še podoba svetega Štefana. Bila je knjiga o svetnikih. Dobila jo je tistega daljnega leta, ko je prvič obiskovala šmarnično pobožnost v njihovi cerkvi. Bilo ji je komaj enajst let.
Nekega dne sta se z babico odpravili na sprehod kot že mnogokrat prej. Veliko sta si imeli povedati. Sredi poti se je babica ustavila: »Veš, jutri se začne mesec maj in z njim se prično šmarnice.« Mateja ni še nikoli slišala za to pobožnost. Pozorno je prisluhnila babici, ko ji je pripovedovala o lepih Marijinih pesmih, o litanijah in še o marsičem, kar pri šmarnicah doživiš.
Naslednji večer sta se odpravili v cerkev. Ko sta prispeli, je bilo tam že mnogo otrok in mladih. Mateja je bila presenečena. Pri maši nikoli ni bilo toliko otrok. Kaplan je v svojem dolgem črnem oblačilu pred oltarjem brenkal na kitaro in vse spodbujal k petju. Tudi pesmi so bile Mateji neznane. Zvonec je naznanil začetek maše. Po cerkvi se je razlegla pesem Spet kliče nas venčani maj. Mala glavica je z zanimanjem spremljala vsak trenutek. Takih svetih maš ni bila navajena. Čudovite pesmi, množica otrok... Namesto pridige pa je župnik povedal zanimivo zgodbo o mladem fantu Dominiku Saviu. Da bodo podobne zgodbe poslušali ves mesec, je rekel. Ko je končal, je kaplan zaigral na kitaro in otroci so v en glas zapeli O Marija, o Marija, kako si lepa ti! Po končanem obredu so se otroci zbrali pred cerkvijo in počakali, da so ministranti razdelili listke s sliko svetega Dominika. Tudi Mateja je dobila listek. Skrbno ga je shranila. Tako tudi vse druge listke, ki jih je dobila v mesecu šmarnične pobožnosti. Na koncu meseca je bila med tistimi redkimi, ki so imeli zbrane vse listke. Gospod kaplan jim je pri verouku povedal, da ima presenečenje za vse, ki so redno prihajali k šmarnicam. Presenečenje je bila knjiga Naši vzorniki. Takrat se je Mateja prvikrat srečala z mnogimi svetniki: Štefanom, Bernardko Lurško, Ivano Orleansko. Vsak večer je pred spanjem vzela knjigo v roke in jo prebirala. Občudovala je njihovo zvesto vero, njihov pogum. Ta knjiga jo je vzpodbudila, da je segla še po drugih knjigah o svetnikih. Njeno navdušenje se ni poleglo še vse leto. Naslednje leto je komaj čakala na mesec maj in šmarnice. K šmarnicam je povabila še prijateljico in tako vsakodnevna pot v mesto in nazaj ni bila več dolgočasna. Nič več ji ni bilo tuje pri maši. Tudi Marijine pesmi je že vse znala. Po šmarnicah sta s prijateljico zavili na sladoled. To je postalo njuna navada, ki sta jo ohranjali vsa leta, ko sta hodili k šmarnicam. Pozabili je nista niti takrat, ko sta kot animatorki k šmarnicam spremljali skupine birmancev.
Ni se mogla prav spomniti, kdaj je nehala hoditi k šmarnicam. Kot študentko jo je še kdaj ob večerih zaneslo v cerkev. Zdaj pa že dolgo ni bila pri šmarnicah. Ob obujanju spominov ji je postalo toplo pri srcu. Nekaj časa je listala po knjigi, nato pa jo je položila nazaj na njeno mesto in se lotila svojih opravkov. Njen obraz pa je še ves dan sijal v veselju lepih spominov.

PORI, Ajda, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 52-53.

Rojevalo se je pomladno jutro. Hitela sem čez most in za hip ujela melodijo reke, ki je pela svojo žuborečo pesem. Kot že tolikokrat do sedaj sem zavila skozi vhod velike stavbe. »Še ena nedelja, ki jo bom preživela za temi zidovi!« sem pomislila, ko sem si oblekla modro belo uniformo. Na oddelku je dišalo po sveže kuhani kavi.
»A si že tukaj?« me je vprašala kolegica, ki je opravljala še zadnja dela pred predajo službe. Vidno utrujena je sedla k pisalni mizi in potožila, da je bilo v teku noči veliko dela. »Še je živa,« je še dodala in pokazala v smeri proti bolniškim sobam. Obe sva vedeli, da govori o težko bolni gospe. Že pred dnevi je zdravnik ugotovil, da se ji življenje izteka. Sorodniki so prosili, naj je ne pošilja v bolnišnico.
Nekaj minut zatem sem odšla do omenjene gospe. V sobi je bilo temačno. Slišalo se je le sunkovito in hropeče dihanje. Prižgala sem lučko na nočni omarici, jo prijela za roko in poklicala po imenu. Me je slišala? Spraševala sem jo o bolečinah, čeprav sem vedela, da mi ne bo mogla odgovoriti. Ko sem gledala trpeči obraz umirajoče žene, so mi v mislih vstajale slike spomina na pretekle čase.
Gospa je prišla v našo ustanovo, ker je ostala sama. Njen življenjski sopotnik se je po kratki bolezni za vedno poslovil. »Sin in hči nimata veliko časa zame. Oba imata zelo zahtevno delo in vsak svojo družino,« je večkrat razlagala in opravičevala njune kratko trajajoče obiske pri njej. Bila je zelo prijetna sogovornica. Rada je pripovedovala o svoji mladosti, ki jo je preživljala v mestu na obali. Kasneje se je njena družina pred fašističnim terorjem umaknila v notranjost države. Živahno je opisovala, kako je na nekem plesu spoznala svojega bodočega moža. »Zelo lep nasmeh je imel!« je zaključila svojo pripoved o tem dogodku. V domu upokojencev se je udeleževala vseh prireditev in različnih srečanj. Včasih je v šali rekla, da ji primanjkuje časa.
Nekega decembrskega večera sem opazila, da je žalostna. Previdno sem jo vprašala, kaj se je zgodilo. »Ah, sestra,« je zavzdihnila, »prazniki se bližajo. Vsako leto mi je težje, ko se spominjam, kako lepo smo praznovali v moji domači družini. Božični večer je bil eden najlepših v letu. Družina je bila skupaj. Peli smo in molili, potem pa šli k polnočni maši. Tako je bilo tedaj …«
»Tudi jaz se rada spominjam božičnih večerov, ki sem jih preživela skupaj s starši in z bratoma,« sem potrdila.
»Pa sedaj še praznujete božič?«
Pokimala sem.
»Srečni ste!« je rekla. »Veste, družina mojega moža je imela povsem druge poglede na svet kot jaz. Pa še tisti povojni čas je bil tako čuden. Mož je bil sicer dober, le o veri nisem smela nikoli govoriti in niti otrok vzgajati tako, kot sem želela in bi bilo prav. Sedaj pa vse bolj razmišljam, da bi se morala postaviti zase. Veste, sestra, ampak z Božjo Materjo sem se pogovarjala ves ta čas, ko javno nisem izražala svoje vere. Vedno sem ji priporočala svoje najbližje. Mislim, da je razumela mojo stisko. Kako ne bi, saj je mati!«
Dalje sem zrla v obraz, prekrit s potnimi kapljicami. Obrisala sem ji čelo in navlažila usta. “Že tri dni traja agonija,” sem pomislila in se vprašala, le zakaj se ne more posloviti. Nenadoma sem se spomnila, kako mi je pripovedovala o zaupanju v Marijino pomoč. Potiho sem začela moliti O Gospa moja. Prosila sem Božjo Mamo, naj jo pride iskat!
Program dela je zahteval, da sem se posvetila drugim jutranjim opravilom na oddelku. Hitela sem z meritvami sladkorja v krvi in delila zdravila. Stanovalci so se prebujali v nedeljsko jutro. Vsak na svoj način so začenjali nov dan. Nekateri so mi pripovedovali o preteklem večeru, ko je v domu potekal nastop neke folklorne skupine. Živahno so opisovali narodne noše in program, ki so ga izvedli pevci in plesalci. Ena od stanovalk je celo zapela del ljudske pesmi s šaljivo vsebino. Vesela sem bila njihovih doživetij.
Čez čas sem ponovno stopila v sobo k umirajoči gospe. Hropečega dihanja nisem več slišala. Stopila sem bliže k postelji. Njena glava je bila rahlo nagnjena in obraz je bil bled. Sledi preteklega trpljenja so se prelile v čudovito spokojnost.
»Božja Mama, torej si le prišla! Hvala ti!« sem rekla.
Prav tedaj je zvon v bližnji cerkvi povabil k prvi jutranji maši.

HVALA Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 22-23.

Bil je topel četrtkov večer. Oče, mama in sin Marko so vračali domov od molitve pred Najsvetejšim. V njihovi župniji so že nekaj let vsak četrtek vztrajno molili za nove duhovne poklice.
Marko je bil nocoj tako nenavadno vesel, da ga je mama samo začudeno pogledovala od strani, češ kaj se dogaja z njim. Pred dobrim tednom se je razšel z dekletom, človek bi rekel, brez pravega razloga. Pustiti dekle, pridno, pošteno, verno, marljivo in delovno, dekle, kot jo lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu, pa je ne boš našel ... Le kaj mu je? Je zaljubljen v drugo? Kmalu bodo doma in takrat jim bo povedal, tako je obljubil na mamina zaskrbljena vprašanja.
Ko so prispeli domov, jih je mlajši sin že nestrpno čakal. Le kaj so danes počeli tako dolgo? Hči, že nekaj let poročena, je tudi že bila doma. Marka je od veselja kar dvigovalo, vsi drugi pa so se samo spogledovali in čakali ...
Ko so posedli za mizo v kuhinji in je mama prinesla sveže pečene piškote in čaj, je Marko spregovoril: »Ati, se spominjaš naših počitnic na morju, ko smo bili še otroci? Vedno si me spodbujal - ne pomakaj nog v vodo, ne poskušaj, kako je mrzla, saj smo vendar sredi vročega poletja. Odloči se in pogumno skoči v morje ter zaplavaj! Zaupaj vase, ne bodi cagavec! Vidiš, to sem zadnje čase večkrat imel pred očmi, zato odločitev ni bila omahljiva in težka. Odločil sem se in ukrepal sem skoraj v trenutku: včeraj sem se vpisal v bogoslovje.«
Vsi so okameneli. »Kako? Marko, pa ja ne ti! Doma imamo vpeljano obrt, ki jo boš ti nadaljeval. Tudi prvi letnik študija na fakulteti končuješ brez težav za poklic, ki ti je namenjen. Pa dekle? Le kje imaš pamet? Vse poti so ti odprte, vse je odlično začrtano in načrtovano. Tudi dekle ti bo oprostilo, če ji razložiš, zakaj si jo tako na hitro in brez vzroka pustil.« Iz mame je kar vrelo.
Oče in sestra sta bila brez besed. Najmlajši pa je malce porogljivo spregovoril: »Mama, toliko let že moliš za duhovnika iz naše fare, pa res nisi pomislila, da boš morala žrtvovati svojega sina in sanje, ki jih živiš zanj?«
»Ne, molila sem za koga drugega, zakaj bi za svojega? Saj je fara velika in toliko mladih in primernih fantov je še! Ali si res ne bi premislil?« Oblile so jo solze.
»Mama, ne jokaj, prosim te! Jaz sem tako srečen, saj čutim, da sem se prav odločil. To mi pravi moje srce. In danes, ko sem bil z vama in sem opazoval ljudi, kako pobožno in zaupno prosijo Boga za duhovnika, ki si ga želijo ... Ko sem videl in občutil vse molitve danes in že toliko let nazaj, sem vedel, da sem se prav odločil. Vedel se, da hočem dati svojo privolitev Bogu, ki me kliče. Mama, ne bodi žalostna, jaz sem tako srečen! Boš videla, brat bo resno prijel za študij in čez nekaj let bo dober gospodar v očetovem podjetju. Mene pa pustite, da grem po poti, na katero sem poklican.«
Nihče se ni dotaknil dišečih piškotov in čaja. Grla so bila zavezana. Nemo so se opazovali, mama pa je še kar naprej jokala. Družba se je kar hitro razšla.
V naslednjih dneh so se večkrat slišali po telefonu in s skrbjo spremljali mamo, ki se ni mogla potolažiti. V dveh tednih je izjokala vse solze, potem pa samo nemo vpila k Bogu. Na molitve ob četrtkih ni več hodila. Bila je jezna na Boga, ki ji je ukradel sina ...
Od takrat je minilo že skoraj trideset let. Marko je dober in srečen duhovnik. Je biser, ki so ga brusile mamine solze.
Ko se mama sedaj v spominih vrača nazaj, ne more razumeti same sebe. Se pa Bogu zahvaljuje, da se Marko ni ustrašil njenih ugovorov in njenih solz, da ni izgubil poguma, da je vztrajal pri svoji odločitvi. Že dolgo, dolgo brez grenkobe v srcu še naprej moli za nove duhovne poklice, za duhovnike in za njihovo svetost.
Katarina, Ognjišče (2012) 07, str. 24

Bila je sončna pomladna sobota in topli sončni žarki so napovedovali, da se bliža poletje. Meta in Tomaž sta s svojimi tremi otroki izkoristila lepo vreme za nujna dela okrog hiše in na dvorišču. Otroci so bili že dovolj veliki, da so lahko pomagali in skupno delo jim je bilo v veselje.
Lepo vreme je še prispevalo k dobremu razpoloženju in Meta je pomislila, da je zadnje čase pri njih malokdaj tako prijetno. Navadno vsi nekam hitijo, mož je zaradi naporne službe in neštetih skrbi pogosto slabe volje. Tudi sama se večkrat počuti preutrujena, predvsem pa nezadovoljna, čeprav sama ne ve, zakaj.
To, da so otroci večji in vedno bolj samostojni, ji je v veliko olajšanje. Prej je veliko časa preživela samo z njimi, mož je bil v službi ali pri svojih opravilih. Včasih se je pošalila, da skoraj pozabi, da je Tomaž njen mož, ampak se ji zdi, da živita skupaj le kot dva človeka, ki skrbita za blagor otrok. In nemalokrat je bilo res videti tako. Vsaj Meti se je zdelo.
V takšnem razpoloženju se je včasih spraševala, zakaj se je sploh poročila s Tomažem?! Ali se nista poročila zato, ker sta se imela rada? Kje je zdaj tista ljubezen? Potiho je začela obtoževati Tomaža, da je nikoli ni imel rad, da je vedno mislil samo nase. Da se je poročil zato, ker se večina ljudi pač poroči, in ker ni hotel ostati sam. Ni mislil na to, da žena potrebuje moža, ki jo ljubi, ki jo posveča čas in pozornost.
Bolj ko je razmišljala na ta način, bolj je bila razžaloščena in njen vsakdan je postajal poln grenkih misli. Počutila se je prevarano. Ko se je mož vračal domov, ga je ošinila s skoraj sovražnim pogledom. Ves čas, ko ga ni bilo doma, je spletala temačne zgodbe o njem. Le kako bi ga mogla prijazno sprejeti, ko je postajala vedno bolj prepričana, da je vse, kar si je izmislila, res?!
Tomaž se je vračal z dela utrujen in si prav gotovo ni želel, da bi ga ob prihodu domov srečal ženin sovražni pogled. Tudi sam je že razmišljal, zakaj sta se sploh poročila. Nekoč ji je celo rekel: »Če ti kaj ni všeč, pa pojdi kam drugam!«
Takoj mu je bilo žal za izrečene besede, a tega ni hotel priznati. Ni se ji opravičil, čeprav je v srcu čutil, da bi se moral.
Zakon je postajal vse težje breme za oba. Meta je nekoč pomislila, da bi bilo morda res bolje, če bi se ločila. Razmišljala je, kam bi se lahko preselila. Sama bi že kam šla, a s tremi otroki bi bilo težko.
»Ko ne bi bilo najinih otrok, bi se takoj ločila. Samo zaradi njih sem še tukaj!« mu je rekla v upanju, da ga bo njena kruta izjava predramila in bo začel živeti drugače.
Čeprav ni pokazal, ga je s temi besedami prizadela tako močno, da odtlej ni zmogel niti kančka prijaznosti. Ne do nje, ne do otrok.
Stanje je bilo žalostno. Meta se je spomnila Jakoba, njunega znanca, v katerega je bila v rosno mladih letih zaljubljena. Od tega so ostali samo mladostni spomini. Zdaj se je teh davnih spominov začela oklepati kot rešilne bilke. Zanjo so bili edina prijetna stvar, na katero je bila sposobna misliti.
Vedno pogosteje je razmišljala: »Jakob ne bi bil tak! Jakob bi bil bolj prijazen! Jakob bi...«
V njenem namišljenem svetu je zaživel Jakob - tak, kot si ga je njena ranjena duša želela. Bolj ko si je v srcu utrjevala njegovo idealno podobo, težje je prenašala Tomaža. Zato, ker ni bil tak, kot »njen« Jakob! »Ko bi se zdaj prikazal Jakob, bi šla kar z njim,« je pomislila nekega dne. Potem pa se je nad svojimi mislimi zgrozila. Zazdelo se ji je, da jo vse to vodi v norost. »Ali sem sploh pri sebi?« si je rekla na glas. Kaj bi rekel Jakob, če bi zaslutil, kakšne nore misli se pletejo v njeni glavi? Vedela je, da se z ločeno žensko ne bi nikoli poročil, tudi če je to ona. Toliko ga je vendar še poznala!
Sklenila je, da ne bo več razmišljala o tem. Če se bo slučajno spet vrnila k mislim na Jakoba, se bo potrudila misliti na takšnega Jakoba, kot je v resnici bil. Kot na prijaznega moškega, ki pa za nič na svetu ne bi razdrl družine svojih prijateljev... To je bila njena dolžnost. Zakaj bi mu pripisovala nekaj, česar ne bi nikoli storil? Če bi on to vedel, bi bil gotovo prizadet.
Toda s čim zapolniti prazno mesto v njenih mislih? Kot preblisk ji je šlo skozi možgane: »Tudi Tomaž je bil nekoč prijazen fant! Če že fantaziram o prijaznih moških, potem naj bo glavni junak teh fantazij moški, ki mi je edini dosegljiv. Moj mož!«
In potem se je začelo.
Povsem naključno sta nekega dne s Tomažem v mestu srečala Jakoba. Povabil ju je na pijačo. Meta je skoraj zardevala ob spominu na svoje nekdanje misli o njem. Ko so se pogovarjali in je Jakob pripovedoval o svojem življenju, je Meto spreletelo: »Ja, kaj sem si pa mislila! Saj on ne bi bil nič boljši, kot je Tomaž. Delo, posli pa to in ono. Veliko skrbi, še več stresa. Najbolje, da se držim tega, ki ga imam. Čeprav mi gre velikokrat na živce...«
Takrat je Tomažu zazvonil mobilni telefon. Stopil je stran, da se je mirno pogovoril s poslovnim partnerjem. Meta in Jakob sta ostala sama.
»Kako se imaš pa ti, Meta? Danes nisi prav dobre volje. Ti pa kar malo zavidam. Moža imaš v redu, kot vidim. Pa tri otroke. Škoda, da jih nimata s sabo, bi jih prav rad videl. Vidiš, jaz sem sam, zato mi je včasih zares težko. Se spomniš kdaj na naša mlada leta?«
Meta je zardela: »Seveda se spomnim. Ampak povedati ti moram, da biti poročen ni ena sama sreča, kot misliš ti, ki si sam. Jaz bi včasih tebi zavidala.«
»Veš, ni mi treba. Vedno ne zgledam tako dobro kot danes. Vidva sta dva in še otroke imata. Jaz sem vedno sam. Ko pridem iz službe...«
»... imaš vsaj mir, za katerega bi dal Tomaž vse na svetu. Vedno godrnja, da nima miru,« ga je prekinila Meta.
»Saj to večkrat slišim tudi od drugih. Ampak Tomaž ni videti prav nadležen in mislim, da zares spadata skupaj.«
»Hm, a veš, da še sama ne vem, če res,« se je zamislila Meta.
Medtem se je vrnil Tomaž in pogovor je spet stekel o vsakdanjih stvareh. Ko so se poslovili, sta Meta in Tomaž povabila Jakoba, naj jih vendarle obišče.
Res jih je in od tedaj se večkrat srečujejo. Ob tem je Meti postalo jasno, da je Jakob sicer zelo v redu moški, a da bi jo, če bi živela z njim, tudi na njem marsikaj motilo.
»Torej,« je sklenila Meta, »mi je tudi s Tomažem lahko lepo, če se bom za to potrudila. Saj vem: do zdaj sem čakala samo nanj, da se bo kaj spremenil. Moj Bog pomagaj mi, da bi mogla sama začeti postajati drugačna!«

AMBROŽ, Katarina, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 56-57.

Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.