Ob pravem času na pravem mestu

Danes je zahvalna nedelja. Pri pridigi je naš župnik govoril o hvaležnosti. »Sem hvaležen ali zahteven?« se je spraševal. Ta misel me je spremljala na dan zahvale Bogu za vse, kar nam daje. Ljudje mislimo, da je samoumevno dihati, hoditi, videti, slišati, misliti, delati, pa nam je vse darovano. Zato je prav, da se človek vsak dan Bogu zahvaljuje. Na zahvalno nedeljo pa se skupaj zahvaljuje vse občestvo, združeno pri maši – daritvi zahvale.
“Sem hvaležna tudi svojim bližnjim za vse, kar mi storijo, mi pomagajo, svetujejo?” sem se spraševala.
Kadar je govora o tem lepem dejanju ljubezni,se spomnim starejšega moža, ki sem mu hvaležna že od mladih let. Danes pa se sprašujem, če je dovolj, da v srcu pomislim: “Hvaležna sem mu!‌ Kaj lahko storim v zameno, da bo čutil mojo hvaležnost?”
Pred oči mi pride srečanje z njim pred nekaj tedni. Pri srcu me je zabolelo, ko sem zagledala starega moža, ki je komaj premikal noge s pomočjo bergel, ki mu sežejo prav do podpazduhe. Moliti moram zanj, da mu Bog pošlje pomoč angela varuha, kot ga je v podobi tega moža poslal meni tistega mrzlega, temnega zimskega večera na železniški postaji v Ljubljani.

***
Ko sem hodila v osemletko, sem bila samo nekajkrat v mestu. Življenje v njem mi je bilo tuje. Končala sem osemletko in začelo se je razmišljanje, kam sedaj?
»Rada bi bila šivilja,« sem rekla.
»Zakaj pa ne bi šla študirat, saj ti učenje ne dela težav,« so me nagovarjali.
»Prav, bom pa šla v šolo za medicinske sestre.«
»Nemogoče! Ko boš videla kri, boš skup zlezla.«
»Ja, bom pa študirala jezike.«
»V redu, najbolje da začneš z gimnazijo.«
Starejši sestri in brata so mi poiskali šolo in najbližji internat. Prvi letnik je bil kar v redu, le pri najljubšem predmetu – angleščini si s profesorico nisva bili prav simpatični ena drugi. Tudi ocene mi je vedno nižala, če sem se še tako trudila in sem znala snov.

***
Življenje v mestu mi je bilo še vedno tuje, zato mi je prišla kar prav odpoved internata gradbene šole, ker so imeli dovolj svojih dijakov. Vsi z drugih šol smo pristali na cesti. V bližini ni bilo nobenega drugega internata, morala bi se voziti z mestnim avtobusom. “Se bom pa z medkrajevnim avtobusom vozila domov.” Pridružila sem se vozačem. Šolski urnik se je pokrival z odhodom predzadnjega avtobusa ob sedmih zvečer, naslednji, zadnji, pa je odpeljal ob pol enajstih. Povedala sem svoji dobri, razumevajoči razredničarki in vsem profesorjem je naročila, da me morajo zadnjo popoldansko šolsko uro spustiti pol ure prej, da ne bom zamudila avtobusa. Tega so se držali vsi, razen profesorice angleščine, ki me je imela še bolj na piki. Čeprav smo imeli angleščino vsak dan, torej pet ur na teden, me je, če se je le spomnila, zadnjo uro poklicala k tabli na spraševanje. Ves razred se je potegnil zame: »Od daleč je, zamudila bo avtobus, potem bo morala dolgo čakati. Jutri jo lahko vprašate.« Profesorica pa je bila neusmiljena, nič ni poslušala, kaj ji govorijo moji sošolci.
Vsa nesrečna sem se z mestnim avtobusom pripeljala na avtobusno postajo. “Morda pa še ni odpeljal, včasih ima zamudo,” sem hitela na našo številko na koncu postaje. Vse je bilo prazno, temno, niti luči niso vse gorele. “Kam naj grem? Zunaj je mraz, pa še strah me je tujcev, ki se stalno obregajo obme s tujimi, grdimi opazkami. Iti moram nekam, kjer je svetlo in je več ljudi.” Šla sem v čakalnico na železniški postaji. Bila je polna, skoraj zasedena. Stala sem tam ob steni in zaradi tesnobne osamljenosti sredi tujcev mi je šlo skoraj na jok.
Stalno so se odpirala vrata in kot bi nekoga pričakovala, sem vsakič pogledala, kdo bo vstopil. In glej, srce mi je poskočilo od veselja, ko sem zagledala znani obraz očetovega sodelavca in našega krajana. Planila sem k njemu, kot da bi prišel moj angel varuh, poslan od Boga.
Presenečeno me je pogledal: »Kaj pa ti delaš tukaj ob tej pozni uri?«
Povedala sem mu, kaj se mi je zgodilo. Vzel me je pod svoje varstvo. Nobenega nadležneža in vsiljivca ni bilo več blizu. Našla sva prostor, sedla in se pogovarjala. Čas je hitro minil, tesnobe in strahu ni bilo več.

Nikoli ne bom nehala biti hvaležna človeku, ki mi je ob tako pravem času prekrižal pot. Zdaj sem že v letih. Moj angel varuh je še živ, vendar zelo betežen. Ko sva se srečala v ambulanti, sem se mu morala po skoraj petdesetih letih ponovno zahvaliti. Spominjal se je tistega večera in mi rekel: »Včasih te Nekdo pošlje ob pravem času na pravo mesto. Vesel sem, da sem bil takrat tam.«

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 78-79.