Bili smo večja družba deklet in fantov, ki smo hodili skupaj tudi v šolo in k verouku. Po končani osnovni šoli smo se vozili v mesto, se sestajali pri mladinskem verouku, peli v našem zboru ob spremljavi domačega ansambla takratne uspešnice Pesem vesela naj Gospoda slavi … in podobne. Skupaj smo šli tudi na ples, saj smo bili mladi. Nekaj bolj pridnih za učenje je šlo naprej v šolo, drugi pa smo se že zaposlili.
Vsako leto so gasilci v našem kraju priredili veselico. Dokler sem bila v osemletki, se je nisem udeleževala, ko pa smo s prijatelji “pogledali v svet”, smo bili redni gostje na njej.
Tako tudi tistega leta.
»Pozno je, gremo domov!« so začeli nekateri priganjati.
»Nikakor! Ravno sem se dobro razmigala in razživela. Še malo ostanimo,« sem ugovarjala. Spomnila sem se, da me jutri čaka odgovorno delo in rekla sama pri sebi: “Morda bi pa morala res domov in se dobro naspati … Malo bom še tukaj. Ravno igrajo mojo najljubšo pesem, moram jo slišati do konca.” Teh mojih najlepših pesmi pa ni bilo konca in z nekaterimi iz skupine sem uživala v petju in plesu.
Že se je začel ponedeljek, delovni dan, ko sem šla domov in se spravila k počitku. Bila sem vsa razigrana od plesa in glasba mi je odzvanjala v glavi, da dolgo nisem mogla zaspati. Nazadnje me je le odneslo v svet sanj, kjer je bilo prav tako prijetno kot prejšnji večer na veselici.
Ko sem se zbudila, je sledil šok. Vsi avtobusi so odpeljali. Brat je z avtom odšel v službo že pred nekaj urami. Nikogar ni bilo, ki bi me lahko peljal na avtobus v sosednem kraju. Če grem peš, gotovo ne bom prišla pravočasno na sestanek. “Kaj naj storim?” sem razmišljala. “Mlekar!” se mi je posvetilo. On bo zdaj prišel v našo vas po mleko, odpeljal ga bo v mlekarno in me spotoma odložil na avtobusni postaji.
Pohitela sem na vas, kjer so se že zbirale gospodinje z vedri svežega mleka. Moje noge niso bila prav nič podobne tistim zvečer, ko so tako lahkotno in veselo plesale. Od sramu so bile trde in so mi skoraj klecale.
»O, si tudi prinesla mleko!« so se začele smejati žene, ki so dobro vedele, da mi nismo imeli svoje zemlje in živine.
»Ali si bila na veselici? Moralo je biti lepo. Tako glasno so igrali, da sem lahko plesala kar v kuhinji,« je rekla ena od njih.
»Zaspala si in avtobus ti je odpeljal. Prepozno si šla spat, kajne ampak luštno pa je bilo!« so mi privoščile. Takih in podobnih opazk ni manjkalo.
Končno je prišel mlekar in brž so mu povedale, da bo imel mlado sopotnico in naj pazi, da jo srečno pripelje. Dekle je izmučeno od plesa, neprespane noči in skoraj brez glasu od petja.
Joj, kako mi je bilo nerodno! Splezala sem v kabino tovornjaka in se globoko oddahnila. Najhuje je za menoj, sem si rekla, samo še nekaj kilometrov vožnje in rešena bom!
Namesto na glavno cesto je mlekar zavil proti sosednji vasi. »Veš, mleko začnem pobirati v vaši vasi,« ji je rekel, »potem pa grem še po drugih vaseh.« Na kaj takega nisem pomislila.
Kakšna pokora za predolgo veseljačenje! Gospodinje cele doline bodo videle, da sem zaspala in zamudila avtobus. Nasmihale so se mi, jaz pa sem bila čisto majhna in se skrivala, kolikor se je dalo.
Na naslednji veselici sem bila med prvimi, ki je šla domov spat, saj me je tisto pobiranje mleka močno streznilo.

Heli.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 79-80.

Z drsajočimi koraki je oče Jakob hitel po poti proti vinogradu, kjer je pod vznožjem rasla vrba. Sam Bog ve, kako stara je bila; toliko kot on prav gotovo, saj se spominja, da je že kot deček vsako leto na cvetni četrtek spremljal očeta, ki je porezal veje in iz njih na cvetno soboto napravil butaro, da so jo potem v nedeljo ponesli k žegnu. S temi vejami so potem kadili ob božičnih praznikih, jih polagali ob hudi uri na ogenj, da ne bi udarila strela. Še prej pa je na velikonočno jutro z nekaj vej oče postrgal lubje, ga primešal med žegnano sol, dal živini da je tudi ona dobila žegen.
Pristavil je lestev k deblu in začel previdno rezati mlade veje, ki so zrasle v enem letu, vse staro in slabo pa je odstranil, da bodo lahko spet pognale mlade in zdrave veje.
»Je toliko mačic na njih, da butar skoraj ne bo treba krasiti,« je rekel ženi Pavli, ki je veje pobirala in jih skrbno zlagala.
»No, malo jih bom pa že okrasila, ti pa pazi, da ne padeš z lestve,« je bila v skrbeh za moža.
»Eh, kaj,« je urno skočil na tla, »saj sem je še kot kak mladenič,« se je pošalil
»Ja, če bi ti vzeli petdeset let!« ga je podražila.
»Hvala enako, Pavla!« ji je vrnil.
»Ampak jaz se ne hvalim kot ti,« je rekla in skupaj sta se odpravila proti domu.
»Se bom kar lotil dela, da naši, ko pridejo, ne bodo predolgo čakali,« je dejal in pogledal na dvorišče, če so morda že prišli. Ko še ni dokončal prve butarice, so že privršali v izbo in planili nanj trije vnuki: petletni Matej, devetletni Aljaž in štirinajstletna Urška, za njimi pa hči, ki je hitela objemat mater.
»Danes so izpustili vse dopolnilne ure, da so lahko šli z mano, ker hočejo videti, kako delaš butare,« je rekla očetu.
»Ja, ja, kot vedno bo dobil vsak svojo. Vidim pa, da je z manjšimi več dela, prej naredim veliko, a kam bi jo dala v tistem vašem kurniku, ko pa imate vse tako majhno,« je godrnjal.
Vedno je njihovemu stanovanju pravil kurnik. Ni mogel preboleti, da ju je zapustila in odšla z možem živet v mesto. Ni se hotela prerekati z njim, bila je raje tiho. Dopovedati si tako ali tako ni dal, da bi bila pot od doma v službo predolga, pol ure vožnje v eno smer. Kaj pa še otroci, šola, razne dejavnosti. Vsak je imel svoje: fanta nogomet pa glasbeno šolo, punca pa balet in dramsko skupino. Ne, tega oče ne bi razumel.
Že tako je bila precej utrujena od vsega. Služba, družina pa tudi mlada ni bila več. Ko je rodila Urško, jih je imela že petintrideset, zadnji čas za prvega otroka. Prej se je šolala, potem pa stanovanjska stiska in ko sta končno to rešila, sta se odločila za otroke. Tako pač kot veliko družin dandanes. Odločila sta se za tri, da ne bo en sam, kot je bila ona. »Saj sem vendar zdrava, četudi že starejša. Moji mami zaradi bolezni ni bilo dano, da bi imela več otrok,« je rekla možu, ki si je tudi želel več otrok.
»No, pa so gotove, vse tri, za naju pa jo bom naredil potem,« je postavil ob steno vse tri butarice in ves srečen gledal vnuke, ki so jim žarele oči, ko so dobili vsak svojo. Vedno jih je znal razveseliti s čim. »Vsa čast tebi in zetu, vzgajata jih pa lepo, tako so hvaležni in skromni,« jih je večkrat pohvalil, da jima je bilo toplo pri srcu.
Molče so sedli k mizi, pomolili in pojedli kosilo.
»Oh, kako lepo bi bilo, ko bi bilo vsak dan tako živo pri nas, tako pa sama sedava za mizo in še bolj čutiva, da se starava,« je grenko pomislil.
Kot so glasno prišli, tako so tudi vsi razigrani odšli. Zložili so butarice v prtljažnik, se posedli v avto in se odpeljali. Mahali so jima skozi šipe, hčerka pa je trobila v pozdrav. Stala sta na pragu in jim mahala, dokler niso izginili za ovinkom.
Pomlad se je prebudila v vsej svoji lepoti. Na trati pred hišo so rumenele trobentice, vmes pa so že silili na plan prvi žafrani in se veselili sonca.
»Čuj, Jakob, kukavica,« je zavrisnila Pavla. »Štejva,« je rekla. Verjela je, da kolikokrat kukavica zakuka, ko jo slišiš prvič, toliko let še živiš.
»Desetkrat je zapela,« je rekla.
»Jaz sem jo slišal samo petkrat,« je dejal Jakob tja v en dan, ker takim vražam ni verjel.
»Pa ja ne samo petkrat? Hočem, da me preživiš,« ji je šlo skoraj na jok.
»Boš pa našla še kakšnega, če ostaneš sama,« ji je ponagajal, da sta se oba na glas zasmejala. Držeč se za roke sta sedla na klopco pred hišo in se prepustila sončnim žarkom.
Kumer, Anica. Ognjišče (2016) 03, str. 44

Svečnica 2018. Zadnje dni kar nekam otožno pogledujem v kotu postavljene jaslice. Čas hiti in treba jih bo za eno leto pospraviti. Ob tem času me vsako leto bolj spominjajo na mladost, ki je ne bo nikdar nazaj. V misli mi priplavajo spomini na božične praznike v moji mladosti. Pri nas je običaj, da jaslice ostanejo do svečnice, pospravimo jih šele dan po njej. Danes, na svečnico, se zadnjič ustavim pred Detetom v hlevčku in ogledujem čudovito ženino postavitev božične zgodbe.
Zunaj močno dežuje in med dežjem že tudi sneži, pa mi ob pogledu skozi okno spomin uide na svečnico leta 1993. Zunaj je bila pravljična bela zima. Od sonca obsijani sneg se je bleščal po planjavi, veje smrek so bile obložene s snegom in so se odražale ne modrini neba brez oblačka.
Po kosilu je žena odšla v službo v popoldansko izmeno. Midva s petletno Ano, našo najmlajšo, sva ostala sama doma, starejših otrok še ni bilo iz šole. Zdelo se mi je škoda, da bi na tako lep dan tičal v hiši, zato sva se z Ano odločila, da greva na sprehod proti našemu znamenju v Zabrežnik. Med potjo sva večkrat počivala, saj je za malo dekletce pot bila kar naporna. Pa še toliko sva si imela povedati! Uživala sva v čudovitih razgledih po bližnji in daljni okolici. Po gozdu proti vrhu se nama je vsula za vrat kakšna kepa snega, ko sta ga sonce in vetrič premaknila.
Cilj najine poti je bil naš družinski križ na robu gozda in po dobri uri sva prišla do tja. Pogled me vabi po okolici. Zasneženi vrhovi se bleščijo v soncu, po grapah pa se že plazijo sence. Spodaj pod bregom kipi v zrak vrh strehe nove hiše, ki smo jo pred kratkim pokrili. Iz dimnika se še ne kadi. Bog daj, da bi se kmalu! Razmišljam, koliko truda, dela, poti in skrbi in denarja je bilo potrebno, da sva z ženo spravila hišo pod streho, in se vprašam, ali bo znal kdo najino delo ceniti. Ozrem se še na desno stran proti našemu gozdu. Smreke je v njem bolj malo. Moja stara mati Marijana je po vojni, kot je bila takrat navada, vsakemu, ki je gradil hišo, če je le prosil, podarila smreko. Našli pa so se ljudje, ki so namesto ene darovane smreke, posekali kar dve ali celo tri. Mati je bila stara čez osemdeset let, pa so to nesramno izkoriščali. Dobrota je sirota!
Tako sem se zamislil v preteklost, da sploh nisem opazil, da sva že pri križu. Tedaj pa je Ana zaklicala: »Ati, ati, Bogka ni!« Pogledam v omarico, v kateri naj bi stal naš križ, in vidim, da je prazna, steklo pa je razbito. Pomencam si oči in se popraskam po glavi, kot je moja navada, kadar mi kaj ni jasno. Omarica je res prazna! Pomislim: “No, pa še to! Komu je padlo na pamet, da gre in ukrade križ? Ne bo mu prinesel sreče!”
Prvič je bil križ postavljen že pred prvo svetovno vojno. Po pripovedovanju stare mame je na tem mestu nekoč zmrznila neka žena, ki jo je obšla slabost, ko je šla od maše. Prvega je zob časa pokončal, zato sem jaz, ko sem leta 1970 prišel od vojakov, sklenil, da najprej nazaj postavim križ v Zabrežniku, potem pa se lotim obnove domačije. Sosed Vinko je stesal hrast, mama je kupila razpelo, ker prvega ni bilo več, naredil sem še omarico, naslikal dve rožici in neke nedelje smo ga postavili. In sedaj križa v omarici ni več. Ne vem zakaj, ampak sploh nisem bil jezen. Smilil se mi je neznanec, ki se je podal v to dejanje. Znova pomislim: “Ne bo ti prinesel sreče!”
Pot proti domu ni bila več tako vesela kot prej hoja navzgor. Skalil jo je pravkar videni prizor. Tudi dekletce ni več čebljalo tako kot prej, saj je že čutilo, da nekaj ni v redu.
Poprej sem pogosto hodil k znamenju, zdaj pa me ni nič več vleklo tja gor. Ko sem videl prazno omarico, se mi je zdelo, kot da bi gledal človeka brez oči. Nekateri so me spraševali, ali bom po triindvajsetih letih kupil nov križ, vendar nisem nič ukrenil. Tisti ukradeni križ mi je bil tudi drag spomin na mater.
Tako je minilo, ne vem več natanko, dva ali tri mesece. Mnogim sem pripovedoval o kraji, ljudje so se čudili in zmajevali z glavo, in z mislijo na tatu sem večkrat ponovil: »Ne boš imel sreče!«
Neke nedelje se z družino odločimo, da se podamo čez grič v Zabrežnik. Iz razmišljanja, kaj vse še moram postoriti na kmetiji, me zdrami otroški glas: »Ata, ata, glej, križ je prišel nazaj!« Saj ne moreš verjeti, da se kaj takega lahko dogaja! Zopet sem se od začudenja moral malo popraskati pod klobukom. Res je bil v omarici isti križ, ki je pred časom izginil. Kaj se je dogajalo z njim in s človekom, ki ga je ukradel, nisem nikdar zvedel. Bil sem vesel, da se je križ vrnil tja, kamor je spadal. Pozneje je neki selanski fant na smreko blizu križa pritrdil škatlo z zvezkom, kamor se zdaj hodi vpisovat nekaj pohodnikov iz Sela in Dobračeve. Blizu je tudi klopca, kjer se obiskovalec lahko odpočije ali se pogovori z Jezusom.
Ko smo pred kratkim v nekem pogovoru omenili ta križ, je bila med nami neka gospa, ki ni vedela, da je ta križ naš, je pa že nekaj časa tam stalna obiskovalka. Povedala je: »Veš, da sem pri tem križu svojemu bratu zdravje izmolila.« Tako prijetno me je presenetila, da sem pomislil in še premišljujem: “Od tega dogodka je minilo skoraj trideset let. Zdaj križ stoji v omarici, kamor je bil postavljen. Upam in želim, da bo še dolgo blagoslavljal in varoval našo družino in vsakogar, ki bo šel mimo.”

STANONIK, Janez.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 78-79.

»Letos pa velika noč ni tako zgodaj. Upajmo, da ne bo spet bela, kot je bila lansko leto, ko smo komaj dobili vse zelenje izpod debele snežne odeje,« smo se pogovarjali v družini.
»Se spomniš, kako smo se namučili, da smo v senožet privlekli lestev. Brez nje ne bi prišli do bršljana, ki je glavna sestavina našega ‘žegna’ (tako pravijo po Dolenjskem butarici),« je obujal spomine oče.
»Še huje je bilo z lopato odmetavati sneg in na slepo iskati ‘verh’ in kronce. A kaj bi dali v žegen namesto venčkov iz kronc, da potem vse leto varujejo naše strehe pred ognjem in strelo? Morali smo jih najti,« je pripomnil sin.
»Mačice so bile še čisto zelene, pa še te smo komaj našli,« se je spomnila hčerka.
»Tudi dren še ni cvetel; tri šibe dobrotovine in tri leskove šibe iz enega grma smo še najhitreje dobili. Oljčne vejice pa tako vsako leto dobimo v cerkvi.«
»Se spomniš nekaj let nazaj, kako lep pohod smo naredili na tiho nedeljo? Prav na vrh Planine smo šli po bršljan in spotoma nabrali še vse drugo. Bilo je tako lepo in toplo, ko je vse kipelo v mladem zelenju in se prebujalo po zimskem počitku. Kar sedeli smo, malicali in občudovali našo lepo dolino, ki se je v soncu kopala pod nami.«
Obujali so lepe spomine, take, ki ti napolnijo vse ‘baterije’, da greš vesel z lahkim korakom naprej.
Ponosno in pobožno so nesli svoj ‘žegen’ k blagoslovu.
»Jaz ga bom nesel!« se je sin vedno potegoval za to častno nalogo.
Skoraj vsako leto je bilo tako. Praznik v hiši, nekakšno veselje, kot bi Jezusa srečali in mu mahali z množico ob vhodu v Jeruzalem, s svojo butarico zelenja, skrbno izbranega po starem izročilu. Ponekod dajo sedem lesov – sestavin, ki pomenijo sedem zakramentov. Pri nas damo osem različnih rastlin.
***
Bil je teden pred cvetno nedeljo. Ata in mama sta bila sama doma.
»Zapregel bom konja, da ne bo norel, ko bomo sadili krompir. Pa še za ‘žegen’ bom prinesel, kar bom spotoma dobil,« je rekel ata.
»Pazi nase, saj veš, kako zna biti konj nepredvidljiv, ko je tako spočit. Vso zimo se je samo malo sprehajal,« je skrbelo mamo, ki je že od malih nog imela velik strah pred konji.
»Ti premalo zaupaš staremu furmanu,« se je pošalil oče in odšel v hlev po konja, ga vpregel v voz in odšel po običajni poti.
Mati je imela veliko dela v hiši in staro, bolno teto. Ko se je ukvarjala s svojim delom v hiši, je zaslišala nenavadno ropotanje, ki se je približevalo. Pogledala je ven in zadnji hip ujela pogled na voz, ki je izginil za hišo. Nato je ropot utihnil.
»Kaj mu je danes, da je tako prigalopiral, to ni njegova navada?« se je spraševala in pohitela ven. Za hišo pa je stal samo konj, ves nemiren, penast in prestrašen, vprežen v voz, ki je bil ves v razsulu.
»Kje pa je moj mož? Verjetno mu je konj ušel, ko je iskal zelenje za žegen,« si je govorila.
Gledala je po cesti in prosila Marijo Pomagaj za pomoč in varstvo. Poklicali so jo vaščani iz oddaljenega zaselka, naj hitro pride tja, ker se je mož ponesrečil, ko se mu je konj splašil.
Odpeljal ga je rešilni avtomobil, imel je hude poškodbe in dolgo je ostal v bolnišnici.
Žena in otroka so v skrbeh in molitvi preživljali dneve, polne tesnobe in strahu.
Skupaj so se odpravili na ogled kraja nesreče. Skrbno, kot da bi bile vejice in šibe že blagoslovljene, so ob poti pobrali vse, kar je ata pripravil za 'žegen'. Lahko bi narezali druge, kot da bi iskali te ob cesti, a te so bile posebne, zanje skoraj svete.
Potrudili so se in prvič sami brez očetovega znanja naredili ‘žegen’ in ga nesli na cvetno nedeljo k blagoslovu.
Pozneje je teta povedala otrokom: »Tako vas je bilo žalostno gledati v vseh velikonočnih praznikih. Spomnila sem se, kako je vaš ata takrat, pred petindvajsetimi leti, prav tako trpel, ko sta bili njegova mama in vaša mama obe naenkrat v bolnišnici. Stara mama zaradi operacije oči, ki ni uspela, in njene oči niso več videle svetlobe, vaša mama pa zaradi težke nosečnosti.«
Take spomine imamo na cvetno nedeljo. Kdo ve, kaj se bo še lahko pripisalo k tej družinski kroniki?
Le nekaj pa je res pomembno: da se bo vsako leto pobožno neslo ‘žegen’ k blagoslovu in z njim pozdravilo Jezusov prihod k nam, v naš Jeruzalem.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 47-48.

K dopolnilnim uram klavirja je Tina na željo staršev začela hoditi k sestri Juditi. Po dobrem letu pa je že kar težko čakala, kdaj bo lahko pohitela po tistih ozkih samostanskih stopnicah, kjer jo je čakala sestra z nasmehom na obrazu in ji poleg govorice glasbe odkrivala tudi drobne skrivnosti življenja.
Na začetku tiste ure se je Tina obotavljajoče in neodločno usedla za klavir, roki pa je obdržala v naročju.
»Ali nisi predelala zadnje snovi?« jo je sestra previdno vprašala.
»Sem,« je na kratko odgovorila, ne da bi jo po­gledala.
»Nekaj se ti ne pokriva?« je ugibala sestra. Tina je samo skomignila z rameni.
Judita je malo počakala, nato pa primaknila stol h klavirju. »Čakaj, bom za začetek jaz nekaj zaigrala. Kadar gre meni kaj narobe, se zatečem v svet glasbe.«
Prsti so nežno zaplesali med tipkami in prostor so napolnile nežne melodije, ki so postajale vedno glasnejše in prerasle v pravi vihar. Bučni glasovi so se nato počasi umirili in se spremenili v lahen piš vetriča.
Tina je sprva samo poslušala, nato pa začela opazovati sestrin izraz na obrazu.
»Ste se v trenutku odločili, da boste postali sestra?« je butnilo iz Tine, ko je utihnila zadnja nota.
»Kako ti je pa to prišlo na misel?« jo je Judita začudeno pogledala.
»Ko sem vas opazovala med igranjem, je prišlo vprašanje kar samo od sebe.«
»Zanimivo, kaj vse se skriva v glasbi!« je dejala sestra in malo pomislila. »Nisem se odločila na hitro, kaj šele v trenutku. Ampak Bog si je vzel čas in me vztrajno spremljal.
»Bog vas je vztrajno spremljal?« je z začudenim glasom ponovila.
»Tako bi lahko rekla.«
»Tega pa ne razumem.«
»Vidiš, ko sem končala srednjo šolo, sem v sebi čutila povabilo, naj grem za njim. Pa sem se mu izognila in se vpisala na glasbeno akademijo. Ko sem jo končala, sem mislila, da sem dosegla svoj, samo svoj cilj. Pa mi je Gospod zopet predlagal, naj stopim na njegovo pot. Nisem zmogla, čeprav mi je vedno znova prihajal naproti. Nisem se še znala prav pogovarjati z njim, niti ga poslušati. Ko sem naredila magisterij, sem vedela, jasno čutila, da je zame samo ena pot – Njegova.«
»In odločili ste se enkrat za vselej?«
»Upam, zares upam. Ampak na neki način moramo svoje odločitve potrjevati iz dneva v dan. Tudi v našem redu je tako, da se k dokončni odločitvi stopa po korakih.«
»In kako ste vedeli, da ste se odločili prav?«
»Počasi sem sestavljala mozaik svojega poklica, kamenček za kamenčkom. Odločitev pa mi je prinesla mir, sprostitev in novo moč.«
»Veste, jaz pa se ne morem za nič odločiti. Za vsako stvar koga vprašam za nasvet.«
»In potem se nasveta držiš?«
»Dajte no! Same neumnosti mi svetujejo. Kar tako nekaj rečejo.«
»Tudi starši?«
»Njih ne sprašujem. Samo težijo. Razumejo me pa sploh ne.«
»In si jim to tudi povedala?«
»Seveda ne! Še slabše bi bilo.«
»Kolikor jih poznam, mislim, da se motiš. Morali bi se srečati na pol poti.«
»Kje bi se morali srečati?« je Tina začudeno pogledala sestro. »Na pol poti?«
Sestra se je sproščeno nasmejala. Tako prisrčno, da se je zasmejala še Tina.
»Pogovor je srečanje vsaj dveh oseb. Če se pa hočeš srečati, moraš najprej kreniti na pot.«
»Torej gre vendar za kraj!«
»To sem rekla kar tako, v prispodobi. Torej, kreniti moraš na pot. Začeti se moraš pogovarjati. Če spregovoriš prva, lahko tudi izbiraš vsebino, čas in način pogovora.«
»Ampak starši se sploh nočejo pogovarjati. Samo eno in isto trobijo: “Uči se, pospravljaj, ne zamujaj, pazi nase ...”«
»Kot otrok sem si vedno želela pogovorov s starši. Pa je največkrat ostalo le pri željah. Ko sem odrasla, sem spoznala, da so si jih oni želeli še bolj kot jaz. In danes ni nič drugače.«
»Zakaj se pa potem ne pogovarjajo z nami?«
»Ker ne znajo oditi na pot. Samo želijo si. Tudi ti si samo želiš, ne daš pa prilike za začetek pogovora. Ne odideš na pot. Če bi krenila, bi se nekje srečali. Samo hoteti moraš in se zavedati, da so starši v enaki stiski, kot si ti. In da te vsak trenutek čakajo.«
»Ali naj mami rečem: “Nocoj se mi pogovarja?”«
»Ko boš presodila, da je primeren trenutek, ji morda reci: “Mami, ki so bila ti toliko stara, kot sem sedaj jaz, ali si kdaj ...”«
»Dajte no!« jo je prekinila sredi stavka, »rekla bi mi: “Kaj bi pa zopet rada zvedela?”«
»Motiš se, Tina.« je bilo čutiti trdnost v sestrinem glasu. »Mame pogosto občutijo veliko več, kot si mislimo. Mami bi ti zagotovo prisluhnila, malo počakala, nato pa rekla: “Tina, nekaj si me želela vprašati?” Ko bi ti spregovorila, bi tudi mami stekla beseda. Morda bi te še objela, te pobožala po laseh, morda ...«
»To se sliši skoraj prelepo,« je bilo nekaj otožnosti v Tininem glasu.
»Ko boš stopila na svoj del poti, boš presenečena, kaj vse zmore tvoja mama in kako bogate izkušnje ima.«
Za trenutek sta obe obmolknili. Toda molk je bil navidezen. Nabit je bil z mislimi, da jih je bilo kar čutiti.
»Nič ne obljubim,« je rekla Tina čez čas, »morda bom pa res krenila na pot.«
Sestra ji je odstopila mesto pri klavirju. Tina je popravila note, se s pogledom srečala s sestro Judito, nato pa skladbo, ki jo je vadila doma, odigrala sproščeno in brez napake.

JARC,Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 18

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zelo rada se v svoji starosti - kar precej let je od tega, kar sem si naložila osmi križ - sprehajam ob bližnjem potoku, ki vedno razkošno in sveže šumi. Ob njem rastejo drevesa in gosto grmičevje, kakor njegova straža. Pred kratkim sem tam odkrila nekaj čudovitega: sredi potoka zagledam velik kamen, skalo, ki se je menda kje odtrgala in jo je ob neurju bogve od kje prineslo. Na skali sem zagledala čudovit šop travniških rož vijolično rdeče barve. Kako so vendar zrasle, saj je bilo na tej trdi skali le nekaj mahu in peska in zelo malo prsti. Tistih rož bi bilo ravno za eno vazo. Potoček ta šopek neprestano namaka, zato upam, da bodo rože še nekaj časa ostale sveže in bodo lepo cvetele.
Ta čudež mi je dal misliti, zato bom ta šopek rož na trdi skali primerjala z mojo resnično zgodbo.
***
Na desnem bregu Drave, zelo blizu reke, je imel bogat mož veliko parno žago. Pri žagi je bilo ogromno rezanega lesa vseh vrst, zloženega tako natančno kakor vžigalice v škatlici. Veliko delavcev je bilo tukaj zaposlenih. Tako so hiteli delat, kakor da gledaš roj pridnih čebel. Lastnik vsega tega bogastva je bil človek, ki se je delavcem zdel trd in neusmiljen. Enaka je bila tudi njegova hčerka, stara že trideset let. Od jutra do večera je priganjala delavce, da se še oddahniti niso mogli. Zato so ji na skrivaj dali ime »pes čuvaj«. Ona je tudi odločala, katerega delavca bodo odpustili ali katerega bodo najeli.
Danes ne bi znala povedati, zakaj so včasih rabili tudi tesarja. Moj oče je bil tesar in ta gospod ga je vedno poklical, kadar ga je potreboval in za čuda kar v redu plačeval. Tako sta se nekako zbližala in ker je bil moj oče še kar razgledan, ga je spoštoval. Prestal je prvo svetovno vojno, še prej pa je služil vojaški rok v cesarski Avstriji. Ko se je dogajalo to, o čemer pripovedujem, smo bili v kraljevini Jugoslaviji in ravno v tem času je bilo zelo slabo. Bila je velika brezposelnost in revščina.
Ko mu je nekoč v pisarni izplačal za njegovo delo, je hotel vedeti vse o naši družini. »Poleti še nekako gre, nekaj zaslužim, pozimi pa je hudo, ker zame ni dela in smo brez denarja,« mu je razlagal moj oče.
»Veš kaj, Tomaž, če vas bo pozimi kdaj stiskalo, pošlji svojo punčko, napiši na listek, koliko rabiš - jaz ti bom posodil in poleti boš odslužil z delom,« mu je dobrohotno dejal.
Res je že naslednjo zimo prišla kriza: moja sestra je zbolela za pljučnico in ker oče ni bil zavarovan, je bilo treba zdravnika plačati. Pa še marsikaj drugega je bilo treba.
Tako me je v mrzli zimi oče poslal k temu gospodu. Do tja sem morala hoditi eno uro peš.
Potrkala sem na vrata pisarne, odprla in pozdravila. Boječe sem gospodu izročila listek, ki mi ga je dal oče. Gospod me je premeril od nog do glave, se mi nasmehnil in me vprašal, koliko sem stara. Plaho sem odgovorila, da sem stara že trinajst let in najstarejša od otrok v naši družini.
»Zdaj bova šla najprej v kuhinjo. da boš dobila toplega čaja, saj si vsa premražena.« Kuharica mi ni dala samo čaja, ampak tudi kruh z maslom. Kako hvaležna sem bila za to dobroto in hlastno sem popila in pojedla. Tedaj pa je kot furija privihrala v kuhinjo hčerka. »Kaj pa dela tu ta smrklja?« je zarenčala. »Tiho bodi, Štefi, to je hčerka našega Tomaža.« Tedaj se mi je poblisnilo: aha, to je »pes čuvaj«...
Zdaj me gospod prime za roko in me pelje v svojo pisarno. V kuverto mi da vsoto, ki jo je zapisal moj oče: prelepih petsto dinarjev. »Tukaj se podpiši deklica.« Podpisala sem se v velik dnevnik. Zahvalila sem se, kakor so me starši naučili, in veselo smuknila na zasneženo cesto in čez dravski most. To pot sem tisto zimo napravila še dvakrat. Poleti je moj oče vse pošteno odslužil.
Potem je prišla vojna. Čeprav je bil tisti gospod trden in zaveden Slovenec, ga Nemci za čuda niso izgnali, kakor mnoge druge, in delavci so še naprej imelo delo pri njem. Zvedeli smo, da je na tihem pomagal tudi partizanom.
Ko je bilo vojne konec, pa so že v prvih dneh prišli partizani po tega gospoda, ga odvedli neznano kam, vse njegovo imetje - hišo in žago - pa zaplenili. Nikoli ga ni bilo več nazaj. Ko smo to slišali, nam je bilo hudo. Imeli smo ga radi, saj je na »skali« njegovega navidez trdega srca zrasla najlepša roža, ki se ji pravi - usmiljenje.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2011), 38-39.

Kadar je pogovor nanesel na smrt, si vedno dejal: »Ko bom umrl, naj bo pogreb čisto preprost. Nobenih govorov! Kakšno lepo pesem naj mi zapojejo, pa molite zame.«
Takrat sem ti ponavadi rekla, da ti bom govor spisala jaz in ti ga prebrala še za časa življenja. V mislih sem ga kar nekajkrat pisala, zlasti v teh zadnjih mesecih, ko si bil bolan in sem se bolj kot poprej zavedala, da je življenje na tem svetu minljivo in da prej ali slej mora priti tudi slovo. Seveda ti ga prebrati nisem več utegnila!
Sva pa skupaj mnogokrat obujala spomine. Tiste, h katerim se človek rad vrača, ker ga razvedrijo in mu dajo novo moč in upanje, ko se v življenju kaj ustavi in ne gre, kot bi človek rad. In spomini živijo ter ohranjajo vezi med nami za vedno.
Kot prvorojenka sem pravzaprav imela privilegij, da si bil navzoč ob mojem rojstvu, ker sem bila rojena doma. Ne spominjam se, da bi se kdaj posebej ukvarjal z nami otroki. Si pa znal delo spremeniti v igro in igro v delo. Kjer se je le dalo, si nas otroke vključeval v delo in nam na nevsiljiv način privzgajal veselje in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.
Dve ali tri letna sem capljala za teboj po hlevu in ko si vse postoril, si se usedel na stolček k zidu, jaz pa sem od nasprotnega zidu tekala k tebi v naročje. Med tvoje razprte roke sem se podajala tako dolgo, da sem se utrudila in zadihana obstala v tvojem objemu.
Menda si mi večkrat rekel, da bi bila prav »fejst« punčka, če ne bi toliko klepetala. Pa vem, da ti je bilo všeč, ker sem te ves čas ogovarjala, saj sem te imela priložnost opazovati, kako potrpežljivo in s kakšnim veseljem si se kasneje pogovarjal z vnuki, ko so bili taki, kot jaz takrat. Sem si pa tvojo pripombo pozneje večkrat priklicala v zavest, saj sem spoznala, da je res bolje, če človek manj govori, predvsem pa, da dobro premisli, preden kaj reče.
Znal si presenečati z drobnimi radostmi. Še majhno si me vzel s seboj v Hrib, kamor sva šla pogledat, če je kostanj že dozorel. Ker nisva imela s seboj košare, kostanja pa je bilo na tleh vse polno, sva ga nabrala kar v tvojo kapo. Kako se mi je zdelo to imenitno!
Tisto zimo, preden sem šla v šolo, si mi obljubil Prvo berilo. Kako težko sem čakala, kdaj mi ga boš prinesel. Še danes živo vidim zavitek na prtljažniku motorja, v katerem je bilo spravljeno. Tisti dan je snežilo in s peči sem opazovala, kako si z njim na motorju zavil za hišo. To je bila moja prva knjiga in preden sem šla v šolo, sem jo znala vso na pamet.
Ko danes predlagam kakšno delo svoji hčerki in se pogovarjava o tem, zakaj ga je treba opraviti in zakaj ravno zdaj, ne morem verjeti, kako si nas znal ti navdušiti za delo. Ob pobiranju krompirja smo tekmovali, kdo ga bo več nabral, kdo bo našel najdebelejšega, kdo najbolj zanimivega s čimveč različnimi izrastki. Tako smo vztrajali pri tem delu dva dni ali še več.
Ko sva s sestro nosili seno iz tiste močvirne Lipalce, je bilo kljub napornemu delu zabavno. Tu pa tam sva kaj stresli na nepravem mestu, ker je katera od naju stopila v pregloboko močvirje, pa smo se vsi smejali. In ko smo obračali ali grabili seno na senožeti nad vasjo, si nas po opravljenem delu povabil v senco pod divjo češnjo. Z grabljami si nam nasmukal temnih plodov, da smo se posladkali. Spominjam se, kako si me pohvalil, ko sem potlačila prvi voz sena.
V najstniških letih si pred nas otroke postavljal večje zahteve. Bil si dosleden in včasih kar preveč strog do opravljenega dela. Ne bom pozabila, kolikokrat sem morala pomesti po hlevu, da si bil zadovoljen. Ali pa dvorišče ob sobotah. Bila sem prepričana, da bolje sploh ne bi mogla opraviti, pa si že našel kaj v kakšnem kotu da sem morala popravljati. V šali si rad dejal: »Otroci morajo delati - četudi škodo!«
Nepozabni pa so bili dolgi jesenski in zimski večeri, ko smo kartali ali igrali šah. Užival si z nami otroki in zato smo se tako radi igrali s teboj,
Ko smo si ustvarili družine in smo odšli vsak po svoje, si nam vsem stal ob strani in nam pomagal, kolikor si mogel. Z nami si delil radosti in bridkosti, ki nam jih je prinašalo življenje. Vedno smo se lahko vračali pod domačo streho, v tvoje in mamino zavetje. Tudi z vnuki in pravnuki si se veselil življenja in jim podaril mnoge dragocene življenjske modrosti.
Ko se danes oziram nazaj, sem hvaležna. Hvaležna Bogu zate, da sem te imela polnih petdeset let. Sestri in brat nekaj manj, ker so mlajši. Hvaležna tebi, ata, ker si mi v življenju toliko dal. Naučil si me delavnosti, skromnosti, poštenja, vztrajnosti in potrpežljivosti. Ne tako, da bi mi o tem govoril, pač pa s tem, ker si tako živel. Nikoli se nisi pehal za denarjem, delo samo ti je prinašalo zadovoljstvo. Kako neizmerno rad si imel zemljo in kmetijo. In to ljubezen si prenašal tudi na nas otroke. Z njo si nam posredoval tudi zahvalo Bogu, ki nam naklanja vse te darove.
Največ, kar si nam otrokom dal, je bila tvoja ljubezen do naše mame. Greli smo se in rasli ob vajini ljubezni, ki sta jo živela brez velikih besed. Ko si bil že bolan in potreben pomoči, nikoli nisi pozabil vprašati, kako je z mamo, in nam naročal, naj skrbimo zanjo.
Vse to je dota, ki mi je nihče ne more vzeti. Ves čas bolezni sem želela, da ob uri slovesa ne bi bil sam. Bogu hvala tudi za to uslišano prošnjo! In zdaj, ko si sklenil svoje zemeljsko delo, trdno verujem, da si naš priprošnjik pri Bogu, da nam pripraviš prostor za ponovno in trajno snidenje.
SAMOTORČAN, Marta. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 28-29.

S polnim nakupovalnim vozičkom v prodajalni velikega trgovskega centra sem se skoraj zaletela. Poln voziček, ki je kar sam silil naprej med police, sem komaj zadržala, da se ni zaletel v drugega, prav tako že do vrha napolnjenega. V hipu se mi je obraz raztegnil v širok nasmeh, saj je bila lastnica drugega vozička moja bivša sodelavka. Razveselili sva se druga druge, saj se že nekaj let nisva videli.
Obe že pri koncu nakupovanja sva se v nekaj trenutkih uskladili – vzelo si bova čas, in ko bo blago zloženo v prtljažnik, se bova dobili na kavi nadstropje višje.
Z Nado se nisva videli že toliko časa, da sva si imeli res veliko povedati in povprašati druga drugo. Ves čas, ko sva delali skupaj, sva se res dobro razumeli in si zaupali še kaj več kot to, kaj bo katera skuhala za kosilo.
»Vsega mi je že zmanjkalo in morala sem na malo večji nakup. Prihodnji teden sem čisto zasedena, prazniki pa so tik pred vrati. Pred kratkim sem se vpisala na tečaj tujega jezika, dvakrat na teden pa sem si dobila dodatno delo, da tako izboljšam svoj mesečni dohodek. Najstarejši že študira v Ljubljani, mlajša pa obiskuje zadnji razred osnovne šole in je že zelo samostojna. V veliko pomoč mi je tudi v gospodinjstvu. Zdaj me ne rabijo več toliko doma, bolj rabijo denar, da dobijo vse, kar potrebujejo in si želijo.«
»Kot vidiš, je bil tudi moj voziček čisto poln. Prihodnji teden bodo prazniki, pa ne maram delati gneče v trgovini. Saj lahko kupim tudi na zalogo, kot včasih. Pred prazniki imam rada mir in zbrano pripravljanje na praznike.«
»Nič se nisi spremenila,« se mi je nasmehnila.
»Upam, da sem se spremenila na boljše!«
Najin klepet je zmotil glas deklice, ki je pritekla do mamice pri sosednji mizi. Že med pogovorom sva opazovali dečka in deklico, ki sta bila v igralnem kotičku in se lepo igrala. Nenadoma pa se je deček skril za hišico in ni več hotel na mali tobogan. Deklica se je še nekajkrat spustila, potem pa je pritekla k mamici, saj igra brez bratca ni bila več zanimiva – tako sva predvidevali medve.
Mamica je odšla v igralni kotiček in nežno klicala svojega sinka, ki pa se ni hotel oglasiti. Le žalostno je pogledal skozi okno hišice in se spet skril. Nekaj časa sta dečka pustili pri miru, kmalu pa ga je mami vzela v naročje in mu nekaj nežno prigovarjala.
»Ja, če obljubiš, da pridemo potem nazaj,« je deček glasno zajokal.
Mami mu je obljubila in skupaj s hčerko ob sebi in sinom v naročju odšla po stopnicah.
Kmalu so se vrnili. Deček, vesel in razigran kot na začetku, se je s svojo sestrico spet spuščal po toboganu.
»Ste pa čarodejka, kako hitro in ljubeče znate potolažiti otroka,« je mamici pri sosednji mizi izrekla priznanje Nada.
»Saj ni bilo nič težkega. Le plenice sva zamenjala, pa je že ves nov. Hčerka je brez plenic že več kot pol leta, njen bratec dvojček pa še kar ne more brez njih. In ko ima polne, se skrije. Sram ga je, pa gre kam v kot ali pod mizo. Ampak jaz ga imam ravno tako rada kot hčerko, saj me ne moti, da ga moram očistiti in umiti. Saj zato pa smo mamice, da poskrbimo tudi za te stvari.«
Obe sva se strinjali z njo in bili mnenja, da je to res najlepši čas v življenju mame.
»Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi,« je z vzdihom izrekla znani pregovor Nada in nadaljevala: »Moji mami, ki je bila zaradi bolezni tako nebogljena, da smo ji morali dajati jesti in jo imeti v plenicah, je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da ne more sama na stranišče. da jo moramo negovati in umivati. Včasih se je kar jokala, ker ni mogla zadržati v sebi, da bi mi ne imeli dela. Če bi mi kdo kdaj prej povedal, kako je to obdobje lahko tudi lepo, bi mu to težko verjela. Na začetku je bilo za obe težko, ko pa mi je mama lahko zaupala, so bili to posebno lepi trenutki. Trenutki, ki so naju povezali in zbližali. Z ljubeznijo sem jo uredila vsaki in neizmerna hvaležnost, ki mi jo je pokazala mama, je bilo zame največje plačilo.«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine …
Poznala sem Nadine male skrivnosti, zato je takrat kar prišlo iz mene: »Si bila v tem času, ko se nisva videli, kdaj pri spovedi?«
»Ne, nisem mogla iti. Vedno sem prišla le do temnega kota v ozadju cerkve.«
»Škoda. Tako lepo je takrat, ko ti Bog po duhovniku reče odvežem te tvojih grehov …Ko po iskreni, dobri spovedi začutiš, kako te ima zdaj, si predenj položil vso svojo umazanijo in jo je nežno očistil. tvoj nebeški Oče še rajši, si še bolj njegov …«
Nada je žalostno zavzdihnila: »Zavedam se, da Bog pozna vse moje grehe, zato tako težko prihajam predenj. V cerkvi se najraje skrijem v kakšen kot nekam zadaj.«
»Toda Bog nam je dal milost kesanja, da bi nam dal možnost, da se mu znova približamo in ozdravimo. Takrat smo na novo rojeni.«
»To je zame tako težko. Že sedaj vem, da bom spet grešila …«
»Glej, Nada, tudi tvoja mama je vedela, da jo boš morala naslednji dan zopet umiti, in tisti deček tudi – pa sta bila oba zadovoljna, saj je bilo potem spet vse lepo, čisto in prijetno. Tako se boš počutila tudi ti, če iskreno priznaš svoje napake in slabosti, se jih kesaš in nebeškega Očeta prosiš odpuščanja. Tvoje srce bo očiščeno in bo veselo zaživelo.«
Nada se je zamislila in čez nekaj časa rekla: »Ti boš pred prazniki gotovo šla k spovedi … jaz pa se ne morem odločiti …«
»Najinega Očeta bom prosila, da tudi tebi nakloni milost, ki te bo pripeljala k zakramentu sprave. Želim ti, da se imaš lepo in da si srečna, zato bom molila zate, da bi se ti za letošnje praznike odprla nebesa!«
»Za tebe je vse tako enostavno …«
»Tudi zate bo, boš videla. Zaupaj Očetu, ki te ima rad, zaupaj mu kot zaupa svoji mami tisti deček, ki sva ga opazovali. Si videla, kako je bil potem vesel. Tudi ti boš, sem prepričana.«
»Bom poskusila. Šla bom v cerkev. Za velike praznike grem vedno, letos pa se ne bom skrivala v kakšnem kotu … Mogoče se bom tudi postavila v vrsto pred spovednico …«
»Le postavi se, Nada. Ko boš odprla vrata v spovednico, ti bo Bog odprl vrata v nebesa, tista, ki so skrita v našem čistem srcu.«
Hvaležni za to nepričakovano srečanje in za odkrit pogovor sva se v slovo prisrčno objeli.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2017) 04, str. 56