Jezusov dotik

Pomlad je prehajala v poletje, travniki so se bohotili v cvetju in gosti, visoki travi. Bil je pravi čas, da se kmet s koso poda na travnik. Najprej vrt, okrog hiše, da se trava ne potlači, potem naprej na njive in nazadnje v senožeti.
Doma je bila sama. Mož je štel mesece do upokojitve, otroka sta bila že v mestu – starejši v službi, mlajša v šoli.
Obetal se je prijetno sončen dan. Vzela je grablje in, kot vsako delo – začela z besedami: “Sveti križ Božji.” Nekam slabo se je počutila. Nekaj metrov tja in nazaj k hiši in že je morala sesti in zbrati moči. Po požirku vode se je spet podala obračat seno. Eno vrsto tja in nazaj, in vsakič je morala malo sesti. “Na ta način pa danes ne bom prišla do konca tega majhnega ograbka sena. Le kaj je narobe z menoj, da sem tako nemočna, boli me glava, težko diham in še težje sem na nogah?” se je spraševala.
»Mama, kaj pa je s teboj, tako si bleda in utrujena si videti?« je bila zaskrbljena hčerka, ki je prva prišla domov. »Počivaj, preveč se naprezaš z delom.«
In je počivala, pa tudi naslednje dni, dokler ni bilo tako hudo, da ni več prišla iz spalnice v kopalnico, ne da bi vmes počivala, čeprav je bilo treba narediti le nekaj korakov.
»K zdravniku moraš,« so se strinjali vsi v hiši.
Tako se je začelo njeno mučno potovanje v mesto in domov, vsakič z drugim, še močnejšim zdravilom. Nobenega izboljšanja po treh tednih take terapije. “Nimajo zdravila zame. Umrla bom, kot sta v tej starosti naši vaščanki Jelka in Terezija,” je premišljevala v bolniški postelji. »Čeprav mrliška vežica še ni blagoslovljena, me morate dati tja!« je naročala hčerki. Vedela je, kaj vse sledi, če je umrli v hiši in prihajajo ljudje kropit. Svojo hčerko, še dijakinjo, je hotela obvarovati pred tem dodatnim pretresom.
zgodba1 02 2018Pristala je v bolnišnici. Vsak dan je bilo slabše, nič več ni vstajala iz postelje, s težavo je spregovorila besedo. »Kdaj bo maša za zdravje?« je mukoma spraševala moža, ki ji je povedal, da je bil pri župniku. Opravila se je mašna daritev za njeno zdravje, izboljšanja pa od nikoder. Po več tednih so jo moči že čisto zapuščale, upanja na izboljšanje ni več pestovala v svojih mislih, celo moliti ni več mogla. Takrat so končno našli tisto pravo zdravilo, ki ji je skoraj čudežno pomagalo.
Dočakala je dan, ko je zapustila bolnišnico v spremstvu moža in hčerke. Vso slabotno in omotično sta jo podpirala pri mlahavi hoji. Zdelo se ji je, da je prišla iz nekega drugega sveta, da se je ponovno rodila. Napol prinesla sta jo do avtomobila, a sreča vseh je bila velika in njihovi obrazi so bili nasmejani, kot je bil tisti dan s soncem obsijan, lep in poln vedrine.
Nekaj mesecev je še imela pogoste preglede in močna zdravila, a vsak dan je bilo bolje. Vsak dan je bila bolj krepka, upanje na popolno ozdravitev se je vrnilo. Dočakala je dan, ko so ji začeli zmanjševati dozo zdravila in končno čisto ukinili. Bolezen pa je po nekaj tednih ponovno izbruhnila. Spet je pristala v bolnišnici.
“Mar mi ni dano, da bi ozdravela? Kaj, če tokrat zdravilo ne bo prijelo? Že prvič so me komaj rešili in rekli so, da če se enkrat ponovi, se rado ponavlja.” Strah se ji je naselil v srce in obup je spodrival njeno veliko veselje in željo po življenju. Dnevi so postajali brezbarvni in njen duh nekam odsoten.
Na sosednji postelji je ležala starejša gospa. »V kapelo grem k maši, greste z menoj?« jo je nagovorila. »Ne vem, če bom lahko šla, težko sem pokonci,« je glasno podvomila v svoje zmožnosti hoje.
»Pomagala vam bom,« se je ponudila gospa.
Počasi sta se odpravili z dvigalom v klet in kapelo. Težko je bilo, mislila je, da bo kar padla in obležala, a s pomočjo dobre žene je prišla do sedeža v kapeli. Težko je dihala, vročina jo je kuhala, občasno jo je obšla slabost, a je zdržala. Duhovnik je povabil vse v kapeli, naj pristopijo za bolniško maziljenje. “Sem tako na koncu, da ga lahko prejmem?” se je spraševala. “Ne, saj sem še sama prišla k maši,” si je rekla. Verjetno so vsi imeli take in podobne misli in so tiho obsedeli. Duhovnik pa jim je razložil, da sveto maziljenje ni za smrt, ampak za ozdravljenje.
Pred oči ji je prišla podoba žene v evangeliju, ki se je v množici dotaknila Jezusove obleke, rekoč: “Če se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela,” in pri priči je bila ozdravljena.
Odločno je vstala in šla po ta dotik z Jezusom po duhovnikovi roki. Živo je verovala, da ji bo Jezus dal po njem zdravje. Če ji pa to ni namenjeno, ji bo pomagal trpeti v bolezni.
V bolniško sobo se je vrnila pomirjena, vdana v usodo in v vse, kar ji je Bog namenil, hkrati pa z veliko mero upanja in volje do življenja.
Kmalu se je stanje spet izboljšalo. Zdravila se je dolgo, več let. Bili so dnevi polni smeha in obsijani s soncem, pa tudi taki, ko se je utapljala v solzah, ždela v sobi, obupovala nad svojo usodo in molila za pogum v trpljenju. Domači so trpeli z njo in potrpežljivo prenašali njeno spremenljivo obnašanje.
Ozdravela je. Bolezen pa je pustila posledice, pojavijo se znaki poslabšanja, a se ne boji. Ne misli na smrt kot na nekaj, česar bi se morala bati. Živi po besedah izkušene ljudske modrosti: “Delaj, kot da bi večno živel, in moli, kot da bi jutri umrl.” Po božji volji je vzela bolezen za svoj križ. Križ, ki ne presega njenih moči in ga bo nosila do konca z Njim, ki ji je podaril zdravje in mir srca. Ni se nehala zahvaljevat Bogu za to milost. Šele zdaj je začela uporabljati talente, ki jih ji je Bog dal in so bili predolgo zakopani. Zaživela je polno življenje v tesni povezanosti z Bogom in je srečna, kot še nikoli. Veseli se vsakega novega dne, saj se šele zdaj v polnosti zaveda, da so ji vsi dnevi podarjeni in sprejme jih kot dar iz Božjih rok.
Nikoli ne izgubi priložnosti za Jezusov dotik – za prejem bolniškega maziljenja, saj ima vanj popolno zaupanje. Po njem jo je Jezus ozdravil in nikoli mu ne bo mogla izraziti vse zahvale in svoje predanosti Njemu.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 45.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh