Vroče poletno popoldne. Ulice mesta so skoraj prazne. Moj korak je počasen, brezciljen. Pred seboj zagledam revno oblečeno preprosto žensko, ki ob sebi z roko vleče otroka. Dečku je kakih šest let. Od daleč slišim, kako z milim glasom prosi mamo, naj mu kupi sladoled. Ta mu hoče z nekakšno obupano upornostjo jasno razložiti, da nima denarja. Deček jo stresa z ročico. Obrnem se stran, kakor da danes nisem pripravljen na običajna človeška čustva ...
Drug za drugim pridemo do vogala, kjer stoji majhna slaščičarna. Ustavita se. Tudi sam se ustavim, kakor da neznana sila v meni pričakuje zgodbo. Ženska nemirno seže po denarnico in prodajalcu naroči kepico sladoleda. Deček se zadovoljno smehlja. Stojim tam sredi razbeljene ulice in se spomnim čistosti človeške duše: življenja v skromnosti. Prodajalec da malemu v roke kornet. Deček se obrne in takrat – se zgodi. Nenadoma se mu stvar izmuzne iz roke in sladoled pade predenj na asfalt. Pogledam njegov otroški obraz. Kakor da bo od groze tudi sam padel na tla. Iz njegovih velikih, čistih oči zasije vprašanje. Prvo vprašanje, neznano, strašno in nedoumljivo. Zakaj? Prvi zakaj! Zelo preprosto, pomislim. Zajokal bo. Sram ga je in strah. Se to lahko zgodi prav njemu? Danes ne bo okusil hladnega sladoleda. Mamica se mu približa. Ga bo okarala ali celo udarila? Zdaj se prestrašim jaz. Sunkovito stopim k nesrečnemu dečku. Pobožam ga po skuštranih laseh, se sklonim k njemu in kar morem mirno rečem: »Videl sem, kaj se ti je zgodilo. Vsakomur se lahko zgodi kaj hudega!« Gledam ga. Nič ne odgovori. – Pomislim na svoje življenje. Kako sem odgovarjal jaz v svojem osamljenem in težkem življenju? Je komu prizaneseno? Komu, ki je samo človek; beden in veličasten obenem. Saj vem: vprašanju zakaj bi morali postaviti odgovor zato. A tudi tega ne moremo vedno ...
Z nerodno kretnjo sežem v žep in iz njega izvlečem tisto malo denarja, kar mi je ob koncu meseca še ostalo. »Kako ti je ime?« Komaj izdavi iz sebe: »Matej.« »Na, Matej, tu imaš, pa si kupi nov sladoled. Lahko si kupiš dva in še jutri enega!« V tistih velikih očeh zagori neverjetna sreča. Nasmehne se mi. Doumel je prvo resnico življenja: Ni vse hudo, ni vse slabo, če nam le nekdo ponudi odgovor in pomoč. Kakor da bo poletel, se obrne k prodajalcu sladoleda. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Tako hvaležnega pogleda še nisem videl ...
Vroče poletno popoldne je. Odhajam dalje po prazni ulici. Veliki filozof majhnega človeškega življenja. Zadovoljen sem, nekako pomirjen s svojo usodo. Hvaležen za prvo in poslednje vprašanje: poslednje bo gotovo najtežje. Kdo mi bo stal ob strani, ko bom moral odgovoriti nanj?
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 19.

Po nedeljski maši je h kaplanu Juretu stopilo pet srednješolcev, članov mladinske veroučne skupine: »Gospod Jure, dajte nam kakšen nasvet, kam bi odšli za teden dni, te počitnice so enostavno dolgočasne.«
»Ali ne greste na morje?« je bil začuden kaplan Jure.
»Ne,« je zagodrnjal Tone, »samih nas starši ne pustijo, skupaj z njimi pa ne maramo iti. Mi vsi čutimo, da pač ne gremo več skupaj. Siti smo poležavanja na plaži, kopamo pa se lahko kje blizu v reki. Najraje bi se odpravili nekam v hribe, napravili kakšno lažjo turo. Morda bi lahko tudi komu kaj pomagali,« so govorili vsevprek, da je komaj prišel do besede.
»Mogoče pa bi šlo,« je dejal po kratkem premisleku. »Zmenil se bom z gospodom župnikom, če je lahko brez mene nekaj dni, vi pa se pogovorite s starši. Nekaj sem vam že hotel predlagati, a sem mislil, da vas bolj vleče morje kot pa hribi. Če se dogovorimo, lahko odrinemo že jutri, saj za cel teden napovedujejo lepo vreme. Zvečer se slišimo,« jim je obljubil.
»Ja, in kam bomo šli?« so bile vse oči uprte vanj.
»To pa naj bo presenečenje. Kot ste vi danes presenetili mene, vas hočem jutri presenetiti jaz. Povem vam le, da vzemite s sabo spalne vreče, dobro obutev, najbolje planinske čevlje – in to je to. Z enim avtomobilom vas peljem jaz, z drugim pa ti, Tomaž, ki že imaš vozniški izpit.« Zvečer so se slišali in se dokončno dogovorili, zjutraj zarana pa so se zbrali pred župniščem ter se odpeljali v neznano.
Zgodaj dopoldne so prispeli v prijetno gorsko vasico in se ustavili pred manjšo domačijo.
Iz hiše sta stopila mož in žena ter začudeno gledala prišleke.
»Joj!« je vzkliknila gospodinja. »Jure, ti! Saj te že nisem videla od nove maše, od tega pa je že sto let!« se je pošalila ter smeje objela kaplana Jureta. Gospodar pa ga je trepljal po rami.
»Pripeljal sem vama pomoč, če jo potrebujete. To so fantje iz moje veroučne skupine. Radi bi se naužili svežega zraka, pa smo prišli k vam,« jih je začel predstavljati. »Nič vama ni treba skrbeti za nas, se bomo že znašli. Spali bi kar na skednju, kuhat pa vama bomo pomagali. Če imate še kaj za sušit, bomo to z veseljem storili. Vmes bi pa vsak dan naredili kakšno majhno turo. Zjutraj bi imeli pri vašem križu mašo, potem pa šli z božjim blagoslovom v nov dan,« je hitel razlagati, da si dobra človeka ne bi delala skrbi.
Z njima se je spoznal neko poletje, ko je tod okrog planinaril. Zajela ga je noč in ni mogel več do planinske koče, pa sta mu ponudila prenočišče. Odtlej se je vračal k njima vsako leto, malo je hodil plezat, vmes pa je pomagal pri košnji, saj sta ostala sama na manjši kmetiji. Vsi njuni otroci, pet sta jih imela, so odšli v mesto, pa so vsake roke prišle prav. Tako so se med njimi spletle prijateljske vezi. Še več: Juretu sta bila ta dobra človeka kot stara starša, katerih že dolgo ni imel več.
Fantje so se takoj znašli in si razdelili delo. Tone, ki je hodil v gostinsko šolo, je šel za materjo Mino v kuhinjo, Anže, bodoči mehanik, se je vrtel okoli traktorja, bodočega veterinarja Jerneja so zanimale ovce, Andrej in Matjaž, ki sta obiskovala vrtnarsko šolo, pa je pritegnil velik vrt, poln zelenjave.
Dnevi so hitro minevali. Zjutraj, potem ko so pri križu ob domačiji imeli mašo, so šli na krajše pohode, potem pa so se zapodili na travnik in pomagali spravljati seno. Proti večeru so se vsak dan odpravili v vas ter v edini gostilni naročili sok in sladoled ter se družili s prijaznimi domačini. Bližal se je konec tedna in s tem tudi konec teh bogatih počitniških dni.
»Jutri se vračamo, danes pa vas vabim na neki skrit kraj,« je rekel Jure v soboto zjutraj fantom. Molče so mu sledili po gozdu med stoletnimi smrekami in prišli na rob, kjer je v temačni globeli šumel potok. Previdno so se spustili tja dol ter kot začarani obstali: ob potoku je stal star mlin, mlinsko kolo je mirovalo in na prvi pogled se je videlo, da že dolgo nihče ni speljal vode nanj, da bi zavrtelo kamne, ki bi mleli zlatorumeno zrnje.
Z nogo je odrinil vrata, da so grozljivo zaškripala, in vstopil, za njim pa fantje. Z roko je pred sabo ometal pajčevine, se povzpel na vrh in pogledal skozi lino, edino odprtino, skozi katero je prodirala svetloba, da je bil prostor manj mračen. Tudi streha je že kazala prve luknje. »Še kakšno leto, pa se bo pogreznil vase ta mlin, mesto moje življenjske odločitve,« je pomislil.
»Vsako leto sem zahajal sem,« je spregovoril, ko so posedli na staro klop pred mlinom, »a vanj sem vstopil samo enkrat: tisto leto, ko sem se moral odločiti med študijem bogoslovja ali česa drugega. Kot da bi begal pred samim seboj, sem odtaval v to globel in v mlin. Objela sta me hlad in mrak. Ko sem stopil ven in se zazrl v svetlobo nad to mračno in skrivnostno sotesko, me je obšla misel: moja duša je bila doslej kot ovita v mrak, čas je, da spustim vanjo svetlobo božje milosti. Nič več nisem omahoval, v tej svetlobi sem jasno videl pot, po kateri moram, da bom srečen. In tako ima ta soteska posebno mesto v mojem srcu. Nikomur še nisem govoril o tem, vi ste prvi in tudi prvi, ki sem vas pripeljal sem.« Molče so ga poslušali in se vsi zavedli, da tako lepih počitniških dni, posebej pa današnjega, morda ne bodo nikoli več imeli. Kaplan Jure pa je v njihovih srcih postal še bolj njihov.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 08, str. 70

Sveti Ani se priporočajo naše sestre, ko iščejo poštenega moža, matere se zatekajo k njej v dneh pričakovanja in nato ji izročajo svoje otroke v varstvo. Ljubimo jo kakor drugo nebeško mater, kakor nebeško babico, ki nam je rodila Najčistejšo med ženami - Mater samega Boga.
Prav na njen praznik je umirala mlada mati v naši vasi. Tako lepo so peli zvonovi iz daljave, romarji so hiteli mimo nas in nihče ni vedel, da preži smrt nekje za oknom ene izmed hiš, da se že bliža njenemu pragu, da že odpira vrata izbe, da steza roke proti postelji... Le mlada mati jo je videla in smrtni pot ji je stopil na čelo, otrok v zibelki, star komaj dva dni, pa je v sanjah zajokal.
Smrt se je bližala med pesmijo zvonov.
»O, sveta Ana, ne zapusti me, ne daj, da bi postal otrok sirota...«
Počasi je stezala smrt suhljato roko. Nič strašnega ni bilo v njenem obrazu, bila je le božja poslanka.
Toda zakaj ji je roka obstala, zakaj se ji je sloko telo sklonilo?
Sama smrt je pokleknila sredi izbe na tla.
Svetla žena je stala ob bolničinem vzglavju in roka ji je počivala na čelu mlade matere. »Pojdi v miru, božja smrt,« je rekla. »Tvoja ura še ni prišla.«
Bolnica je slišala njene besede in čutila njeno tolažečo dlan.
»Kdo si, ki si mi prihitela na pomoč?«
»Sveta Ana sem, zavetnica mater...«
In ni bilo več smrti v ubogi izbi, le nebeška svetloba in velik mir in daljno zvonjenje od romarske cerkve.
Otrok je odprl oči in ni zajokal.
Mati je bila rešena.
Če ne verjamete, poglejte v cerkvi svete Ane spominsko podobo, ki visi za velikim oltarjem. Tam je vse to naslikano.
In stari ljudje vam bodo to potrdili, če vas vera sama ne bo prepričala.
O, Marijina mati je velika priprošnjica pri Bogu!

Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 07, str. 60.

S sinom in nečakinjo smo se povzpeli na najvišji vrh v našem kraju. Z njega je čudovit razgled na našo dolino in še daleč naokrog. Ko se premakneš čez vrh na drugo stran, te čaka podobna slika sosednje doline. Pri tem premiku kar nekaj časa hodiš po gozdni poti. Ko smo se vračali, smo izbrali drugo pot.
Spuščali smo se po gozdni vlaki in na odcepu krenili desno na kolovoz, ki pa ga je bilo kmalu konec. Kam zdaj? Predlagala sem, da gremo nazaj, od koder smo prišli. Sin pa je vztrajal, da gremo kar naprej, povprek čez hrib.
»Ne zapuščajmo utrjenih poti!« sem bila odločna. Nič ni pomagalo, sin je trmasto vztrajal pri svojem. In smo se podali navprek. Nenadoma sem se zapletla v vejo, skrito v listju, in grdo padla. Močno me je zabolela noga, bala sem se, da je zlomljena, kar ob moji osteoporozi ne bi bilo nič čudnega.
Sin je prebledel in mi pomagal na noge. Pohlevno je sprejel moj predlog glede poti. Opirajoč se na močno palico sem odšepala nazaj, sin in nečakinja pa sta mi vsa zaskrbljena sledila. Prišli smo na utrjeno pot, ki smo jo prej zapustili, in po dobrih petih minutah smo prišli do našega avta.
Zvečer me je noga še precej bolela. Z ledom sem hladila buško in jo mazala. Zjutraj me ni skoraj nič več bolelo, sploh nisem  več šepala. Začela sem premišljevati, kako je mogoče, da je oteklina tako hitro uplahnila, da noga niti ni črna in ne boli.
Spomnila sem se! Na pobočju gore stoji cerkvica svete Ane. Ustavili smo se pri njej, ker se mi je zdelo, da sva pri mojih tolikih obiskih pri njej, z Marijino materjo že stari prijateljici.
Ko sem pri cerkvici kukala skozi ključavnico, sem govorila: »Vidiš, sveta Ana, pa sem po dolgih letih še enkrat prišla k tebi. Neštetokrat sem te gledala iz doline in te v težkih nosečnostih, ki se vse niso srečno končale, prosila za pomoč. Glej, danes me je moj sin pripeljal k tebi! Hvala ti zanj! Hvala ti za hčerko! Hvala tudi za moje angelčke, katerim sem z vsakim dnem bližje, in komaj čakam, da jih prvič vidim in objamem! Hvala ti za tvojo pomoč in tolažbo, ki je napolnila moje srce, ko sem pogledala na goro in med smrekami videla vrh zvonika. Včasih mi je ugoden veter prinesel na uho tudi glas zvona, ki mi je v tvojem imenu govoril: “Zaupaj, vse bo dobro. Ne smeš obupati in viharji življenja te bodo zlomili. Kolikokrat je v to mojo cerkvico udarila strela in jo poškodovala. Obnovljena stojim tukaj kot svetilnik. Stojim na kraju, kamor so se v tabor zatekali ljudje, ko so bežali pred Turki. Ljudje so trpeli, vendar so vztrajali, borili so se, zaupali v Boga ... Že več kot štiri stoletja poslušam molitve in prošnje ljudi obeh dolin in jih posredujem usmiljenemu in vsemogočnemu Bogu. Veruj in zaupaj tudi ti!”«
V ključavnico sem še zašepetala: »Sveta Ana, prosim te, da nas tudi danes srečno pripelješ domov, v dolino.«
In uslišala me je! Dopustila je, da sem se spotaknila ob tisti skriti veji in s tem omehčala sinovo trmo, da smo šli po poti, ki sem jo izbrala jaz, in smo kmalu prišli do avtomobila. Bog ve, kako bi se končalo, če bi obveljala njegova?
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

Počitnice. Vročina, ki kliče po senci in vodi. Nujen počitek. Krepko zaslužen.
Piran. Naše mesto s čarom. Ozke ulice. Tlakovane ulice. Okna in portoni. Balkoni in terase. Perilo na vrvi. Trgovinice. Na vrhu obzidje, spodaj Tartini, ob njem morje in barke.
Jutro se začne, ne tako kot doma, z zvokom hrupnih avtomobilov, ampak z ropotom kant za odpadke, ki jih porivajo smetarji po tlakovanih uličicah. Tu ni avtomobilov. Ta zvok mi je postal prijeten, domač, čeprav sem šla pozno spat in nisem mogla zaspati zaradi klepeta skupine mladih, ki so zakurili droben ogenjček pod oknom in se ob njem pogovarjali, tiho peli … tja v zgodnje jutro. Nekaj časa sem jih opazovala skozi okno, potem sem se trudila, da bi zaspala. Zvok kant za smeti. To je čar Pirana.
V bližini je tržnica. Le kdo ne ve, kako je na takih tržnicah. Lepo. Nakupoval je moj mož, ki se je potrudil, da bo teh nekaj dni (hvala Bogu zanje!) kuhar (hvala Bogu zanj!). Vse nudi ta tržnica. Tudi to je čar Pirana.
Jaz sem z otroki preživljala čas na zraku. Ob vod, v vodi, v senci, na soncu. Velikokrat smo bežali pred njim, pred soncem, se skrivali v hlad. Letos pa kuri! Bogu hvala za vodo. Vodo! Takšno in drugačno. Tisto, ki je v pipah, v bazenih, v morju. V zraku in v steklenicah.
Največji čar Pirana pa so njegovi zakladi.
Muzej, akvarij, umetniške galerije, atelje slikarje Mire Ličen Krmpotić in njena razstava Pariških vedut … in deset cerkva … in ena, edinstvena, nad previsom – cerkev svetega Jurija. Z obzidja je čudovit razgled na morje, na strehe piranskih hiš, na skrite terase, na redke vrtičke sredi kamna. Na ljudi, ki niso večji od mravelj.
Najlepši razgled pa ima angel na vrhu zvonika. Varuje svet in se pogovarja z Bogom. Ob vsakem vremenu.
Z vročega tlaka smo stopili v prijeten hlad cerkve. Tu prebivaš, Gospod. Tih in vendar tako glasen. Z nami tudi na dopustu.
Le nekaj starejših ženic čaka na sveto mašo. Molijo rožni venec v italijanščini. Potiho odgovorim vprašujočim pogledom otrok. Povem, da smo v mestu, kjer živi italijanska manjšina in je uradni jezik tudi italijanščina. Potem jim s prstom na ustih nakažem, da se moramo v tišini pripraviti na sveto mašo. Se bomo kasneje pogovorili o stvareh, si ogledali cerkev.
Iz zakristije je prišel župnik. Ogledal si je ljudi po cerkvi. Potem je pristopil k nam in vljudno vprašal, če bi lahko eden od naših fantičev stregel pri sveti daritvi. Vsi trije so sklonili glave. Bilo jim je nerodno.
»A niste ministranti?« jih je vprašal. Seveda so! A v svoji župniji. V naši mali vasi. Saj niso mogli reči, da niso.
»Bi mi priskočili na pomoč?« Oho, to pa je bilo hudo. Z možem sva spodbudno kimala. Tadej ne bo, sem bliskovito razmišljala. Če ne bo Tadej, tudi Jure ne bo. Mogoče Marko? On je najmlajši in ministrira šele eno leto in je nadvse navdušen nad tem.
»Vsaj eden? Prosim!« Pogledal jih je tako lepo, s takim mladostnim žarom v očeh, da sem v tistem trenutku vedela, da bodo šli vsi trije.
In res. Nič niso sklanjali glav in se spogledovali izpod čela. Tadej je rekel: »Gremo!« Z možem sva prikimala in naši fantje so se odpravili za duhovnikom v zakristijo. Oh, če bi lahko izmerili materin ponos v tistem trenutku!
Ni bilo veliko vernikov pri tisti maši, a za našo družino je bila ta sveta maša nekaj posebnega. Pred oltarjem, ob oltarju so stali naši fantje. O Gospod, hvala za te trenutke! Nisem molila preveč zbrano, a to je bila iskrena molitev, taka, ki je že dolgo nisem zmogla.
Po maši smo se ustavili pred cerkvijo. Fantje so nama pokazali podobice svetega Jurija, ki jim jih je dal župnik za spomin. Zadaj je lepa posvetilna molitev, ki jo je Tadej glasno prebral. Potem pa se nam je pridružil še župnik. Predstavili smo se. Zahvalil se je za sodelovanje pri maši in se ponudil, da nam predstavi cerkev, ko smo mu povedali, da si želimo podrobneje ogledati notranjščino. Šli smo od podobe do podobe, od oltarja do oltarja in poslušali zanimivo razlago. Fantje se kar niso naveličali poslušati.
V zvoniku je odbilo dvanajst udarcev in morali smo se posloviti od prijaznega duhovnika in ženic, ki so se nam pridružile pred cerkvijo, s katerimi smo izmenjali nekaj prisrčnih besed.
Zaklad Pirana, prijazni ljudje.
Spustili smo se po strmini. Zrak je dihal vročino, mi pa smo prepevali.
Tak je Piran.
Nepozaben.
Pavlina Bizjak
BIZJAK, Pavlina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 46-47.

Bil sem mlad. Stal sem na robu žitnega polja. Pred mano je bilo še mnogo njiv tja v daljavo. Pod temnim nebom sem zaslišal čudno šumenje. Proti meni se je bližal močan piš vetra in valovil polja kakor čudežno pesem vesolja. Strmel sem predse, vznemirjen in prevzet. Ko so me dosegli ti čudoviti valovi večnosti, sem prvič v svojem življenju dvignil roki, kakor da molim. In molil sem s tistim globokim dojetjem Božjega Duha. Kakor da je izginilo vse, kar me ovira v veri, upanju in ljubezni. In tako sem storil še mnogokrat v življenju. Takrat sem vedno vedel, kdo sem in od kod sem. Vse je bilo moje in ničesar!
»To o valovih vetra si pa napisal res izvrstno,« je rekla stara učiteljica slovenščine in me pogledala božajoče, čeprav je bila izredno stroga in zahtevna. Zmedeno sem sedel in se sramežljivo ozrl na sošolce, ki so nenavadno utihnili in strmeli vame. Stari šolski razred se mi je zazdel domač in prijazen. Potem se je učiteljica nenadoma obrnila in rekla: »Veš, skoraj prepričana sem, da boš nekoč pisatelj.« Potem pa ne duha ne sluha o kakšnem podobnem božjem daru. Pomota?
Zdaj sem že star, bolan in se počasi poslavljam, da delam obračun svojega življenja. To počne na koncu sleherni človek. V času popolnega razpada vrednot, ko slišim nenehno besedo ‘imeti’ in ne ‘biti’ ... V času, ko celo duhovni voditelji ustanavljajo banke in namesto molitev merijo odstotke bančnega imetja. Dobil sem knjigo, v kateri je moj življenjepis. Po tisti prvi napisani črtici sem posnel 20 amaterskih filmov, napisal 20 knjig, naredil 15000 fotografij. Na banki imam eno pokojnino denarja. Sem najemnik – najemnik svojega življenja. Ves čas zavestno, hvaležno Najemnik ljudi, ki sem jih ljubil in moral vrniti ... Najemnik na koncu vse vrne in ko vse vrne, mu ostane večno življenje.
Sem najemnik svojega stanovanja. Vse, kar sem imel odveč, sem podaril drugim. Iz mene so se norčevali celo tisti, ki so bili moji duhovni voditelji. Kako bom umrl, ko se ne bojim za svoje materialno bogastvo, ko nimam kaj izgubiti ...? Sem res vreden prezira in posmeha? Ostala mi bo trdna vera v Boga, hvaležnost za ljubezen ljudi, ki me je spremljala vse življenje, tudi potem, ko so morali oditi. Živeti polno, izpolnjeno življenje je res smisel in nikoli ni bilo drugače. Vedno, kadar sem kaj napisal, me je stara učiteljica (ne tista iz začetka) pogledala božajoče in rekla: »Ti si tako bogat ... ti si tako bogat.« Vrnil sem ji pogled z začudenim nasmehom. Kaj bodo rekli vsi drugi? Samo najemnik sem. Stojim na robu žitnega polja, iz daljave se mi približuje čudežen piš vetra, ki vzvalovi z zvokom nepopisno lepe glasbe. Prevzet sem od resnice. In poslednjič v življenju podzavestno dvignem tresoči roki, kakor da molim. Molim. Podarjam vse, kar mi je bilo podarjeno, vse, kar sem dobil v najem.
Stanislav
Ognjišče (2016) 07, str. 99

Zdravniki so rekli, da je hudo in da bom morala v bolnišnico za dolgo časa. Po operaciji sem ležala na intenzivnem oddelku; ko sem se zjutraj razgledala po sobi, sem ugotovila, da na sosednji postelji leži mlado dekle. Nekaj čez dvajset let je imela. Iz pogovora zdravnikov na jutranji viziti sem razbrala, da je zaradi prometne nesreče v komi.
Čas obiskov se je iztekel. Vrata so se tiho odprla in vstopilo je neko dekle. Bila je stara približno toliko kot moja soseda; nemara sta bili vrstnici. Nekoliko presenečeno me je pogledala, verjetno je bila prej ta postelja prazna ali je bil tam kdo drug. Dekle je stopila k drugi postelji, k svoji prijateljici. Sedla je na stol poleg postelje. Videlo se je, da je bila večkrat tu; čisto po domače in sproščeno je začela govoriti. Ker nisem imela drugega dela, sem prisluhnila.
»Danes je bilo na faksu kar zabavno, veš. Profesor za matematiko nam je predaval nekaj, česar nihče ni razumel. Ko smo mu to povedali, nas je nekaj časa zmedeno opazoval, pogledal na urnik in na mapo s predavanjem, pa pripomnil: Nič čudnega – predaval sem vam snov za ‘strojnike’. To smo se smejali. Ker je bila skoraj ena ura že izgubljena, je rekel, naj kar gremo in bomo naslednjič obravnavali pravo snov. Zato sem danes tako zgodaj, veš. Peter je potem rekel, če grem z njim na kosilo. Saj vem, zdaj boš popenila, ker sem prišla toliko prej sem, namesto da bi šla na kosilo z njim, ampak Tadeja je rekla, da je avanturist in ona ga pozna že od srednje šole. Torej je pametneje, da sem tu, kot da izgubljam čas z njim. Čez dva tedna imam pa izpit iz kemijskih spojin. Zadnjič sem pogrnila. Saj ni bilo težko, samo pripravljena nisem bila. Tokrat bom.«
Tako je dekle pri postelji svoje nezavestne prijateljice govorila še dobre pol ure. Potem je vstala, jo potrepljala in rekla, da sedaj se gre pa domov učit ‘blesave spojine’ in je šla.
Zvečerilo se je, potem je prišla noč, pa jutro ... Moja soseda je še vedno nepremično ležala, priklopljena na najrazličnejše naprave. Malo po kosilu sta prišla starejša zakonca, verjetno njena starša. Nekaj trenutkov sta stala ob postelji, mati je jokala, oče jo je tolažil, nakar sta odšla. Popoldne pa se je ponovno oglasila prijateljica.
Spet je čisto po domače sedla k postelji in začela: »Danes je bil zadnji rok za vpis terminov za laboratorijske vaje. Ko je profesorica preverjala, je ugotovila, da ti nisi vpisana in rekla, da ne boš smela na izpit. Sem ji povedala, da si v bolnišnici in da niti ne boš mogla na izpit. Vprašala je, če je kaj hudega in če boš lahko študirala dalje. Rekla sem, da ja. Saj verjetno boš. Pa je kar napisala za vaje, da imaš opravljene. Je rekla, da ti bo tudi drugo leto še veljalo, da kar lahko greš na izpit in naj te lepo pozdravim. Pa tako zoprna je izgledala prve dni. Mihaela pa mi je en vic povedala. Poslušaj to: Kapitan Titanica reče potnikom: “Povedati vam moram dve novici. Slabo in dobro.” – “Povejte najprej slabo!” zavpijejo potniki. “Čez deset minut se bomo potopili!” – “Kakšna pa je dobra?” – “Dobili bomo enajst oskarjev ...”
In spet je, ko je povedala vse dnevne novice, odšla domov. Tako je prihajala vsak dan. Občudovala sem njeno vztrajnost. Ne glede na vreme, ne glede na počutje, ne glede na dan. Vedno znova je prišla, govorila prijateljici dnevne novice s šole, od doma, iz sveta ... Kmalu sem se zalotila, da jo pričakujem, kot bi bila moj obisk. Komaj sem čakala, da bom lahko spet poslušala njeno vedro pripovedovanje, prijeten glas ... Stvari, take vsakdanje, dolgočasne, je znala povedati na privlačen, zanimiv način. Referendum za zaprtje trgovin ob nedeljah je označila nekako tako: “Vse kaže, da se bomo civilizirali in bomo omejili delovni čas v manufakturah. Če bo šlo vse po sreči, bomo izglasovali, da bodo otroci vsaj ob nedeljah lahko videli svoje starše. Po pravici povedano, jaz svoje kar malo pogrešam.”
Nekega dne, bil je dolgočasen ponedeljek, pa je dekle na sosednji postelji odprla oči. Zdramila se je iz svojega sna, oživela je. Starša sta spet jokala. Tokrat oba. Jaz pa kar nisem mogla pričakati, da pride dekle in vidi svojo prijateljico budno. In res je proti večeru prišla.
Kot običajno je stopila k postelji, primaknila stol in se udobno namestila. Tedaj pa je bolnica odprla oči in se ji slabotno nasmehnila.
»Zdravo, Valentina.«
Obiskovalka je za hip obsedela z odprtimi usti, nato pa se široko nasmejala in odgovorila: »Dobro jutro, Sneguljčica! Kako si spala?«
Obe sta se nasmehnili. Valentina pa je dostavila: »Ravno pravi čas si se zbudila. Ne uganeš, kaj se je zgodilo danes med predavanjem ...«
Domov sem smela prej kot Sneguljčica. Bila sem vesela, da sem se rešila bele bolnišnice, hkrati pa sem pogrešala vedro mladenko. Tudi ko se je prijateljica zbudila iz kome, je prihajala vsak dan s pestrimi novicami, povedala tu in tam kak vic, potožila, kako je bilo na izpitu ...
V tem času sem opazila pomembno razliko med obiski. Velika večina jih je prihajala objokovat dekličino usodo, zgražali so se nad voznikom, ki je zakrivil nesrečo, nad usodo, ki se je tako grdo poigrala z mladim življenjem, nad svetom, ki je tako grd. In komaj sem čakala, da odidejo. Spravljali so me v depresijo. In ko se je dekle zavedlo, so govorili samo, kako bo zdaj še vse v redu, da se bo pozdravila in da bo vse dobro ... Človek bi pomislil, da kaj prikrivajo, ko tako vneto zatrjujejo, kako dobro bo vse ... Valentina, ta vedra dvajsetletnica, pa je prišla s svežino, z mladostjo ... Njene dogodivščine na faksu niso bile nič v primerjavi z nesrečo, ki jo je doživela prijateljica. Toda bile so tako življenjske, tako domače, da so dale veliko več upanja v ta svet, kot ‘saj–bo–vse–dobro’ obljube. Še neprijetne dogodke je povedala na dramatičen, a zabaven način.
Neka prijateljica je zbolela. Seveda se spodobi, da grem na obisk. Stopila sem že v cvetličarno po šopek in si pripravila dolg solzav govor. Pa sem na cesti zagledala dve mladi nasmejani dekleti in spomnila sem se Valentine in njene prijateljice.
Iz cvetličarne sem prišla brez šopka. Ko sem hodila proti bolnišnici, sem razmišljala, kaj se mi je danes zabavnega zgodilo, kar bi nasmejalo tudi mojo bolno prijateljico.
Zakaj pa ne?

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2011) 07, str. 22

Včasih sem rada hodila v hribe. Eden mojih najlepših spominov na družinske izlete je bilo naše nekajdnevno planinarjenje po Sedmerih triglavskih jezerih. Spominjam se tistih lepih sončnih dni, dobrega razpoloženja, lahke hoje. Pri sedemnajstih letih je visok hrib le krtina. Na planinarjenje smo odšli z zakoncema Sonjo in Pavlom, oba sta imela takrat okrog petdeset let in bila sta izkušena planinca. Vsak planinec dobi svoje planinsko ime, tako sem postala Modri dirkač po tisti risanki, kjer kača pridirja. Modri zato, ker mi je oče dal svojo premajhno srajco gorske straže – tudi on je bil pred poroko navdušen planinec – dirkač pa zato, ker sem imela neverjetno kondicijo. Šli smo čez Komarčo, Črno jezero, na Komno pa do koče Pod Bogatinom in na Krnska jezera. Čudovita narava, ki se prepleta s sledovi zla iz prve svetovne vojne.
Po tistem skupnem planinarjenju sta me zakonca začela vabiti s seboj na sobotne izlete v hribe. Rada sem šla. S seboj sem vedno vzela svojega vnuka Tima. Tim je bil fantič sedmih let. Izredno bister, zvedav fantič. Med Timom in mano je kljub desetletni razliki v letih vzniknilo pravo prijateljstvo. Redno smo hodili na izlete. Vsakič, ko me je Sonja poklicala, je dodala, da Tim komaj čaka, da me vidi. Vedno je navdušeno pritekel k meni in mi hitel pripovedovat vse, kar se mu je v preteklem tednu dogodilo. Jaz sem ga poslušala, se z njim igrala, mu pripovedovala pravljice in si želela, da bi nekoč tudi sama imela takega fantiča. Najbolj sta ga jezili njegovi mlajši sestri, s katerima si ni mogel kaj dosti pomagati, raje bi imel veliko sestro, tako kot sem bila jaz.
Čez čas sem spoznala bodočega moža in za sobotne izlete ni bilo več časa. Občasno smo se še srečevali. Tim mi je vedno predlagal, da bi morali skupaj v hribe, da je to super. Potem sem se poročila in se odselila v drug kraj.
Minilo je nekaj let, bila sem že v službi, ko so nas prišli obiskat birmanci iz sosednje župnije. Pripravljala sem zdravila za stanovalce, ko se je v sestrski sobi prikazal Tim.
»Živijo, sem te prišel pogledat!« Nisem mogla verjeti, da se me še spomni. Malo sva se pogovarjala in že so ga pogrešili animatorji in ga priganjali, naj gre z njimi. Toplo mi je bilo pri srcu! Spomnila sem se tistih lepih, sončnih dni!
Čas je tekel dalje in nekega dne sem dobila vabilo na ogled gledališke predstave. V njej je igral Tim. Po predstavi smo se srečali za odrom. S seboj sem imela oba otroka, hčerko še v naročju. Tim je bil zdaj odrasel, vitek mlad moški, oči pa še vedno iste, navihane.
»Ti je bila predstava všeč?« me je vprašal.
»Seveda,« sem se nasmejala ter pojasnila možu in otrokoma najino prijateljstvo. Začela sem pripovedovat, koliko sva se preigrala, kako je bil bister, kako dobro je znal računati …
»Se spomniš, da sem vedno govoril, da bom pilot in te bom peljal z avionom?«
Planila sem v smeh: »Res se spominjam.«
Zasmejal se je: »Peljati te z avionom mi ni uspelo, upam pa, da sem te uspel vsaj en večer nasmejati.« Navdušeno je dodal: »Prihodnji mesec se bom poročil, tako zelo sem zaljubljen.«
Iskreno sva se objela, zaželela sem mu veliko sreče v življenju.
Lepo je srečati ljudi, ki si jih imel rad in za katere veš, da so te imeli radi!

L. Razpotnik: (zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 80.