Učiteljica Eva in njena mati sta se šele pred kratkim preselili iz mesta na vas, ki je bila nedaleč od trga, kjer je bila šola, občina, trgovine, zdravstveni dom. Počasi sta spoznavali ljudi. Prva je Evi padla v oči deklica, stara kakšnih pet let. Vsak dan je sedela na pragu lepe hiše. Vedno je imela v rokah svojo punčko ter žalostno strmela predse. Vsak dan isto. Punčka se ji je zasmilila in pomislila je, da mora biti tukaj nekaj narobe.
Ko se je nekega vračala iz službe, je ustavila avto, stopila k deklici in jo vprašala: »Vsak dan te vidim tukaj, ko se peljem mimo. Ali koga čakaš?«
»Očka čakam, da pride iz službe,« je odgovorila plaho. »Gospa Sandra me vsak dan pripelje iz vrtca in me tu odloži.«
»In te pusti kar na pragu?«
»Saj sem tukaj doma, samo nočem biti v hiši sama.«
»Kje pa je tvoja mamica?«
»Moja mamica je v nebesih. Očka pa mora vsak dan v službo v mesto.«
Eva se je začudila, da tako majhno deklico pustijo samo. »Veš kaj, punčka, pojdi z menoj, saj stanujem tukaj zraven. Kako ti je ime?«
»Jaz sem Kristina, punčka pa je Lola.«
»Kako lepo ime imata obe. Daj, pridita.«
In za čuda, mala Kristina se ni branila, samo svojo Lolo je še bolj tiščala k sebi.
»Mama.« je zaklicala Eva že pred vrati, »danes sem nekoga pripeljala s seboj. To je naša mala soseda Kristina, ki je čisto sama doma, zato sem jo povabila, da gre z menoj.«
»Joj, kako lep otrok – prava princeska je!« je rekla mama in že postavljala na mizo kosilo.
»Hvala, jaz sem že jedla,« je rekla deklica. »Samo žejna sem.«
Eva ji je hitro nalila soka, ki ga je Kristina na dušek spila in se lepo zahvalila. Govorila je samo, če sta jo kaj vprašali. Pogledala je skozi okno: »Očka je prišel!« je vzkliknila in že odhitela k svojemu domu. Eva je videla, kako jo je očka objel, jo visoko dvignil in že sta izginila v hišo. Eva je videla, da je Kristinin očka eleganten moški, visoke postave, črnih las. Več ni videla.
Sčasoma je Kristina postala stalen gost pri Evi in njeni materi.
Sprva si ni upala povedati očku, da jo prijazna mlada gospa povabi k sebi. Kmalu pa je zvedel vse. Ko ga nekoč ni čakala pred hišo, jo je šel iskat k sosedi. Opravičil se je, še bolj prisrčno pa se je zahvalil. Kristina je bila vedno bolj navezana na prijazno mlado teto. »Prav taka si, kot je bila moja mamica. Rada te imam,« ji je nekega dne rekla Kristina.
Eva je deklico tako vzljubila, kot da je njena hčerka. Vse to je polagoma zvedel tudi očka.
Ko je zapadel prvi sneg, je prišel k njim. »Jaz sem Rasto,« se je predstavil Evi in njeni materi, »pred slabim letom mi je umrla žena. Pobrala jo je zahrbtna bolezen. Ko sva gradila hišo, sva sklenila, da bova imela veliko otrok, pa je prišla bolezen … Kristina je ostala edinka in brez mamice. Danes, ko sem doma, vaju prisrčno vabim k nam.«
»Z veseljem prideva,« sta rekli.
Kako se je Eva začudila, ko je videla, da njegova hiša lepo urejena in čista. »Enkrat na teden pride čistilka in vse uredi,« je rekel Rasto, kot da bi bral njene misli. »Sicer pa nisva veliko doma.«
V dnevni sobi je videla sliko njegove pokojne žene. Lepa žena, tako mlada je morala umreti …
Nekaj časa je bilo vse tiho, kakor da ni nikogar v sobi. Nato pa je, kakor bi ustrelil, spregovoril Rasto: »Draga Eva, ali bi hoteli postati moja žena? Moja mala Kristina ne more več brez vas. Vem, da so te moje besede nepričakovane, toda narekuje jih srce: prosim vas za roko.«
Spet je nastala tišina, slišati je bilo samo tiktakanje ure. Čez čas je spregovorila Eva: »Kristina mi je že od takrat, ko sem jo prvič videla, kot moja hčerkica. Že zaradi nje privolim …«
»Eva, hvala vam! Prosim vas samo eno: imejte potrpljenje z menoj, ker se še vedno nisem sprijaznil z mojo usodo. Zagotavljam vam, da se bo vse uredilo. Rad bi, da bi božične praznike praznovali že skupaj.«
Prvi teden v decembru je bila v tisti vasi preprosta poroka. Ko sta ženin in nevesta stopila pred oltar, je med njima stala mala Kristina v beli obleki, njene kodraste lase je krasil venček z drobnimi zvezdicami. Ko je očka po poroki prvič poljubil Evo, je Kristina šepetaje vprašala: »Ali nas mamica vidi iz nebes?«

A. Uršej: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 80.

Na srednji ekonomski šoli, ki sem jo obiskovala, je deloval planinski krožek pod vodstvom dobrega učitelja angleščine in tudi zelo navdušenega planinca. Ker sem že od malih nog ‘potepuh’, me je izziv planin kot suhljato mladenko takoj pritegnil. Tako sem lahko preizkušala svojo telesno zmogljivost, kajti v očeh sošolcev in tudi drugih ljudi sem bila »slabotna« ali že kar »bolehna«. Seveda teh opisov v občutljivi dobi pubertete res nisem rada slišala.
Pridružila sem se prvemu planinskemu pohodu v tistih šolskih počitnicah. Prvi dan Prisojnik, drugi dan Mojstrovka, prenočitev v Erjavčevi koči in v mojem življenju se je zgodila prelomnica. Seveda sem oba vzpona zmogla brez velikih naprezanj, še bolj odločilno pa je bilo, da sem odkrila čarobni planinski svet, toplo, domače vzdušje v kočah, prijetno druženje s planinskimi prijatelji. Od takrat sem hrepenela le še po planinskih podvigih. Planine so me vso osvojile in to za zmeraj, zdaj že lahko tako trdim.
Temu pohodu so sledili še drugi, veliko jih je bilo še v času šolanja, veliko pa tudi potem in še sedaj, le da mi je zdaj bolj všeč sredogorje, saj visokogorje imam kar precej ‘narejeno’, pa tudi malo se prilagajam letom.
Opisala bom enega od pohodov, ki mi je ostal v spominu za vse življenje. Cilj so bile Kamniške Alpe in sicer začetek pri gostilni Rogovilc, ki je stisnjena ob pot v Logarsko dolino, nato preko Robanovega kota na Korošico, nočitev v tamkajšnji koči, naslednji dan vzpon na Planjavo in spust do koče na Kamniškem sedlu, prenočišče, vzpon na Brano in nato spust na Okrešelj in do slapa Rinka.
Pohod sem organizirala kar sama, saj sem to pot prej ‘predelala’ že dvakrat. Navdušila sem svojo mlajšo sestro in še dva prijatelja iz družbe, s katero smo se dobivali ob večerih v našem priljubljenem lokalu.
Krenili smo z vlakom in nadaljevali pot z avtobusom, izstopili pri Rogovilcu in se pogumno pognali čez Robanov kot in se zagrizli v prvo strmino. Prva moja ugotovitev je bila, da je nenormalno dosti snega (bilo je v začetku julija), na kar seveda nisem računala. Tudi vreme se je kar takoj skujalo, doživeli smo nevihto, k sreči ni bila hujša, vendar so se meni kot glavni pričele hlače tresti, saj oni trije s planinskimi pohodi niso imeli izkušenj in se nevarnosti niti niso zavedali. Veselo so klepetali, si ‘metali’ šaljive domislice, le jaz sem zaskrbljeno pogledovala v strmino in v temno nebo. Bolj ko smo se dvigali, več zaplat snega smo morali prečkati. Opreme za hojo po snegu nismo imeli, še pohodnih palic ne, takrat jih mladi niso kaj dosti uporabljali. Postajalo mi je tesno vsakič, ko smo morali prečkati snežno zaplato.
Tako sem pred neko snežno zaplato začela iskati bližnjico oziroma svojo pot, samo da ne bi bilo treba prečkati snežišča. Tam zgoraj sem videla markacijo, pregledala vzpon po korakih in se pognala v strmino. Od začetka mi je šlo dobro,nekje na sredi vzpona pa je zmanjkalo dobre, varne opore za prestop noge. Nekaj časa sem iskala primeren prostora za stopalo, ugotovila, da bo treba tvegati in stopiti z eno nogo na snežni trak ob poti. Nevarnost zdrsa je bila zelo velika. Nekaj časa sem vsa otrdela tuhtala, odločiti se je bilo treba za tvegan korak, trepetati so začele noge, vedela sem, da se bo treba premakniti. Uporabila sem še klic v sili : poskušala sem priklicati svoje prijatelje na pomoč, s slabotnim glasom sem pojamrala: »Joj, ne morem naprej!« Pa so mi nekje daleč spodaj, saj me niso mogli videti, zaklicali v šali: »Ja, če ne moreš naprej, tepa dol padni!« Postalo mi je jasno, da se nanje nimam kaj zanašati. Poslušala sem njihov smeh tam spodaj. Takrat sem se zavedala, da sem sama, nihče mi ne more pomagati. V trenutku me je prešinilo: “Pokliči Marijo na pomoč!” Tiho, a razločno, z vsem otroškim zaupanjem v Marijo sem zmolila: »O Gospa moja, o Mati moja …!« Umirila sem se in se prestopila, postavila nogo na sneg, se potegnila s telesom naprej na naslednji oprimek, se zvlekla navzgor – z Marijino močjo okrepljena sem zdržala, zdržal je tudi podplat dobrega ‘alpininega’ čevlja, in potegnila sem se na pot, kjer sem spet zagledala markacije.
Posledice prestanega so bile strašne. Obsedela sem na skali ob poti, telo je postalo mlahavo, noge me niso več držale. Počasi so ‘primahali’ moji prijatelji do mene – kaj sem pravkar doživela, se jim niti sanjalo ni. Ko so me zagledali, me je moja sestra sicer oštela: »Ja, kaj se pa greš, da me je že bilo tak strah, saj si čisto bleda?« Sem bila kar tiho. Potem sem popila nekaj požirkov vode, se postavila na noge, o nevarnem dogodku in Marijini pomoči nisem črhnila niti besede.
Potem je šlo kar dobro naprej do koče na Korošici, vendar me strah ni več zapustil. Le kako bo drugo jutro, ko gremo naprej proti koči na Kamniškem sedlu, če je že tu bilo toliko snega, me je prešinilo. Da bi se naslednji dan obrnili nazaj v dolino, ni bilo govora, saj so ostali bili nad avanturo navdušeni. Zvečer sem se ozirala po koči, si ogledovala veselo razpoložene planince, iskala nekoga, s katerim bi naslednje jutro skupaj nadaljevali pot. Nato sem se opogumila in stopila do mladega planinca, spominjam se, da je bil doma z Reke. Prosila sem ga, če lahko gremo drugo jutro skupaj na pot, imel je namreč tudi vso potrebno opremo za prečkanje snežišč. Seveda je privolil. Tako sem si že zvečer malo oddahnila.
Vzdušje na skupnih ležiščih, kjer nas je spalo kakih deset, je bilo prav prijetno. Pogovarjali smo se in se predstavljali drug drugemu, si dajali nasvete za drugi dan. Spominjam se, da sta bila z nami tudi mamica in desetletni sin, ki sta šla drugo jutro isto pot z nami.
Drugo jutro smo se torej zagrizli skupaj. Kot sem predvidevala in se bala, je bilo na poti precej snega, vendar na čelu je korakal vešč planinec, mi pa po njegovih stopinjah drug za drugim in kmalu smo varno prispeli do koče na Kamniškem sedlu.
Kako sem si oddahnila, mi najbrž ni treba posebej govoriti. Ko pa smo se za mizo v koči malo sprostili, se razvedrili, pomalicali, srknili nekaj požirkov slivovke, pa je postalo v koči nemirno. Pričelo se je tekanje sem in tja, opremljanje z vrvmi in sponkami, nekdo je zaklical: »Akcija, takoj na pomoč, zdrsnila je!«
Onemeli smo, nekdo je tiho vprašal: »Kdo je zdrsnil?« Pohiteli smo pred kočo, gledali za reševalci, ki so hiteli po naši malo prej prehojeni poti. Spet se je nekdo oglasil: »Ni ji več pomoči, poglejte tam na snegu rdečo piko, to je ona!« Bila je mamica desetletnega fantiča, s katerima smo skupaj prespali v koči na Korošici. Počasi in brez besed smo posedli nazaj za mizo. Nikomur ni bilo več za malico, nihče ni spregovoril, samo čakali smo in mislili na fantiča, ki je v trenutku ostal brez mame.
Tisti dan nismo šli nikamor naprej, kar tam v koči smo ostali, nadaljevali smo naslednji dan in sicer kar v dolino.
Ko smo se vrnili domov, je najina mama, ki je bila vedno zelo zaskrbljena, kadar smo šli v planine, dejala: »Slišali smo, da se je zgodila nesreča v Kamniških Alpah, ali nista vedve tudi šle v Kamniške?« Hitro sem odgovorila: »Ah ne, mi smo bili nekje čisto drugje.« S sestro sva se spogledali. Takrat nekaj časa nisem šla v planine, posebej s svojo sestro ne, preveč sem se bala zanjo. Tragedija se mi je preveč zarezala v dušo in je moralo miniti kar nekaj časa, da sem se otresla strahu. Tudi nisem bila več tako korajžna, da bi kar sama organizirala pohode s kakimi začetniki. Ostal pa je topel občutek, da sem se ob pravem času ‘obrnila’ po pomoč na pravi naslov. Molitev O Gospa moja je moja najljubša molitev. Molim jo vsak dan za dober začetek dneva.

VREG, Darinka. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 76-77.

V mojem otroštvu bi zaman iskali zaraščena polja, zanemarjene travnike, potoke, polne odpadkov. V letih po vojni je skoraj vsaka družina na podeželju, celo tiste brez polja, redila prašička, kravico ali vsak nekaj zajčkov. Meso je bilo redka dragocenost. Zato pa je bila zemlja rednica lačnih ust, obdelana do poslednjega koščka z ljubeznijo in velikim spoštovanjem. Kljub temu, da je tudi na podeželje začela vdirati industrija, je bil vsakdo zaljubljen v svojo zemljo, pa naj je to bila velika kmetija ali pa je bilo zemlje le za predpasnik.
Delavski otroci smo odhajali “na počitnice” k večjim kmetom. Posebno dobrodošli smo bili na velikih kmetijah, ki so ostale brez otrok. Ni nam bilo hudo. Sama sem komaj čakala, da se otresem sitnih sester in brata, ki so kar naprej nekaj zahtevali, in grem tja, kjer sem se kljub napornemu delu lahko pogovarjala s pticami, z rožami in zemljo. “Čudaški, toda priden otrok!” so me pohvalili gospodarji in me domov pospremili z vrečo krompirja, novimi nogavičkami, tisti najboljši celo s kakim svinčnikom in zvezkom za šolo. Nekoč pa sem dobila - saj ne boste verjeli! - čisto pravo knjigo, polno pravljic in celo slike so bile v njej.
Ko sem bila “dodeljena” močni kmetiji, ki je imela travnike v strmih senožetih pod Čavnom, se mi je zdelo kakor v sanjah. Kot mala Heidi sem uživala v svežih jutrih, ko sva z gospodinjo nosili zajtrk koscem, in sem globoko vdihavala vonj po borovcih. Sonce je leno polzelo izza Nanosa in vsako drevo, vsak grm in drobno cvetje ob stezi se je izvijalo iz motnega obrisa v novo, čudežno podobo.
Gospodinje sem se nekoliko bala, ker je bila zelo molčeča. Če je že spregovorila, me je opozarjala, naj pazim, da ne bom kar razlila ali razbila. Ker pa je tudi zame odrezala ogromen kos kruha in me obdarila z dišečimi dobrotami enako kot druge, sem jo skoraj občudovala. Med tem, ko so kosci polegli pod drevo in lačno zajemali, sva medve obračali in raztresali pokošene redi trave in pri tem uživali čudoviti vonj, ki ga po moje doslej še ni uspelo ujeti nobeni kemični industriji. Moja najlepša dolžnost pa je bila prinašanje vode. Posoda za vodo je bila sicer nerodna, narejena iz posebnega lesa, ki je dolgo obdržal svežino vode. Imenovali smo jo “barigla” in posebno pridne gospodinje so jo v senci pod grmom pokrile s čisto krpo, da bi se po njej ne usedali nadležni obadi. Ko sem se spuščala v globel proti izviru z bariglo na glavi, sem se počutila kot kraljica. Vse naokrog temno zelenje, le nad glavo zaplata modrine. Škržati so neutrudno prepevali in dišalo je po svobodnem rastju in neomejenem življenju. Zasanjano sem preštevala smreke in premišljevala, kdaj bom dovolj velika, da bom zlezla na najvišjo slovensko goro, s katere baje vidiš vso Slovenijo. Posledica sanjarjenja o visoki gori je bila nepazljivost in noga se je zapletla v štrlečo korenino. Zgubila sem ravnotežje in se kar nekaj časa kotrljala po strmem bregu, preden mi je uspelo zgrabiti vejo in zaustaviti neprostovoljno kotrljanje. Toda groza! Ob padcu sem spustila bariglo. Ta pa še malo ni bila solidarna z mano. Veselo se je kotalila naprej, naravnost proti skali, pod katero je bil izvirek. Ko sem slišala pok in videla, kako se je mali sodček razpočil na kose, se mi je srce skoraj ustavilo.
Opraskani obraz sem potisnila v travo in glasno zajokala. Malce sem svoj jok utišala, ko se me je dotaknila roka. Senca visoke gospodarjeve postave me je vso pokrila. Da bi se krivde čimprej osvobodila, sem hlipaje iztegnila roko proti skali. “Razbila sem bariglo!” mi je uspelo izhlipati. “Joj, ti ubogi škržatek, vsa si potolčena, pa misliš na bariglo! Ob šmarnem dnevu bom na sejmu v Logu kupil novo. Táko z rožami. Pridi zdaj, da ti pomagam. Umiti se moraš v potoku, saj si taka, kot da bi prišla z ruske fronte. Jaz grem po kanto, bo tudi držala vodo, ne boj se!”
Pomagal mi je do potoka, kjer sem v mrzli studenčnici oplaknila praske. Medtem je natočil vodo v aluminijasto kanto in me potem prijel za roko ter mi pomagal v hrib. Pod drevo je potegnil star koc. “Lezi, alo, saj se vsa treseš!” Iz košare je povlekel čudovito rumeno hruško. V dvomu sem poiskala obraz gospodinje. Ta je sicer gledala nekam namrščeno, rekla pa ni nič. Gospodarju ni nikoli nihče oporekal.
Že dolgo so pobočja Čavna podobna preriji , ker travnikov nihče več ne kosi. Živine je pač vse manj. Toda tudi dobrote, take, ki ti kane v dušo, ko jo najmanj pričakuješ, je na tem svetu, žal, vse manj in manj ...
Vodo si natakamo pri svetleči pipi ali pa jo srkamo iz neprijetne plastike. Vendar ta ne spominja na to, da se je vanjo ujel duh trave in so se z njo spogledovali sončni žarki, ki so se poredno prerinili skozi gosto grmovje ob izvirih. Kako staro “bariglo” bi se morda našlo le v kakšnem muzeju. Še vedno pa obstajajo ljudje, ki se jim ne zdi, da je biti dober celo v tej čustveni puščavi sedanjega časa edino naravno za človeka.
PIZZONI, Jožica, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 104.

Blag veter je zapihal v veje mlade lipe in odnašal s seboj dišeči vonj njenega cvetja. V krošnji je šumelo in slišalo se je brenčanje čebel.

Bila je nedelja, ko sta si Ana in Peter v njeni senci razgrnila odejo in srkala doma pripravljeno limonado z ledom. Senca ni bila še prav velika,saj sta lipo zasadila tisti dan, ko so postavljali temelje za novo hišo, sedaj pa živita v njej dobra dva meseca.

To je bila prva nedelja, ko nista imela obiskov – sorodniki in prijatelji so radi prihajali v njun novi dom. Prav je tako, saj pregovor pravi, da je vrednost hiše v tem, koliko prijateljev jo obišče, in ne v tem, koliko bogastva je v njej.

Mir, ki je zavel tisti dan, bi ju lahko zelo osrečil. Pogovarjala bi se ali pa samo brez besed zrla v sinje nebo. Ana je bila sicer bolj tihe narave, zato pa je bil Peter vedno pripravljen za pogovor. A tokrat kar ni našel prave besede, da bi spregovoril.

Zbiral je pogum, da izpove resnico, ki ga gloda od tistega dne, ko je Ano prvič videl na vlaku in kjer se je začela plesti njuna vez. Začutil je, da je Ana prav takšna ženska, kakršno si je želel: prijazna, previdna z besedami in polna vere vase. V prsih je čutil, kako ga tišči, in v grlu je imel tako velik cmok, da se besede ostale neizgovorjene.

Pogledal je Ano, ki je naslonila glavo na njegovo ramo, kako mirna je in vsa predana opazovanju čudovite, od sonca obsijane narave. Bilo ga je strah, da ne bi začutila, kako mu razbija srce. Pogledal je proti nebu in iz srca mu je privrela tiha prošnja: »Gospod, reši me moje tesnobe! Daj mi moč, da ji odkrijem svojo bolečino.«

In zdelo se mu je, da je njegova prošnja uslišana. Srce se je odprlo in ust so mu prišle besede, ki jih že neštetokrat oblikoval v mislih, a so ostale v njem. Vsako besedo je tehtal in tehtal, ali bo taka, da je ne bi preveč prizadel. Čutil je, da mora biti do nje iskren in ji povedati resnico, ki bo osvobodila oba.

»Draga Ana, dobro vem, kako zelo si želiš imeti otroka. Tolikokrat si me že vprašala, kdaj bo pravi čas, da se odločiva zanj, pa sem ti vedno odgovarjal, da še ni prišel pravi čas. Priznati ti moram, da pri tem nisem mislil na čas, temveč me je bilo sram in strah povedati resnico ... Nikoli ne bom mogel postati oče. V otroštvu sem prebolel bolezen, ki je pustila te posledice ...«

Ob njegovi izpovedi je Ani krvavelo srce, vendar se je trudila ostati mirna. »Marija, pomagaj mi sprejeti božjo voljo po tvojem zgledu,« je molče prosila.

»Ana, oprosti, da ti tega nisem povedal že prej. Priznam, bil sem sebičen, mislil sem le nase,« je iskreno priznal Peter. »Toda tako zelo te ljubim in pomeniš mi vse, zato se ti nisem upal povedati resnice, da me ne bi zapustila ...«

Ana ni mogla spregovoriti, govorile so njene solze. Oklepala se je Petra in mu ihtela na rami. Peter je pri vsej bolečini čutil olajšanje, da se je končno rešil bremena, ki ga je tako dolgo tlačilo in pritiskalo k tlom.

Dolgo časa sta molčala. Potem pa je Ana dvignila glavo, ga pogledala v oči in dejala: »Imava drug drugega, Peter. Zaupajva v Boga. Pustiva, da čas naredi svoje – tudi čudeži se godijo, le verjeti je treba. Morda je čudež že to, da sva se spoznala in da sva danes eno. Ostaniva povezana v božji ljubezni in bova močna.«

Tako močno sta se objela, da sta komaj dihala. Peter je s poljubi posušil Anina solzna lica. Pri srcu mu je bilo lažje: Ana ve resnico in v moči ljubezni jo bosta lahko nosila ... Ljubezen dela čudeže. Morda se res lahko zgodi.

Irma

»Pa boš res lahko sama?« je že nič kolikokrat to popoldne mama vprašala Minko. »Če misliš, da te bo strah, lahko pokličem katerega od pastirjev, da bo pri tebi vsaj tako dolgo, da pomolzeš.«
»Le zakaj, bom že zmogla sama, strah pa mi bo pregnal Runo,« se je delala pogumno, čeprav jo je malce stiskalo pri srcu, ko je pomislila, da bo nocoj prvič sama preživela noč v koči na planini. Čeprav je bilo v bližini še nekaj planšarij, jo je vendarle bilo malce strah.
Mati je morala naslednje jutro k zobozdravniku, pa se je odločila, da zapusti planino že pred nočjo. Tukaj je pasla že dolga leta, Minka pa ji je vsake počitnice hodila pomagat. Po napornem študiju in mestnem vrvežu se je tukaj lepo odpočila in si nabrala moči za nove napore. Sicer si je privoščila še kakšen dan morja, a je bila ob materi in v družbi drugih pastirjev zelo zadovoljna. Ob koncu tedna, ko nista imela službe, sta prihajala tudi oče in brat, da je bila vsa družina skupaj.
»Krave bodo tako kar same prišle v stajo, so tako navajene, saj jih v koritih vedno čaka kak priboljšek. Ti samo zapri leso, priveži vse štiri molznice in jih pomolzi. Mleko pride iskat sirarka, sva že dogovorjeni,« ji je še naročala mama pred odhodom. Zdaj je bilo bolj malo molže, ker je bilo več krav pred telitvijo.
Stala je na pragu in čakala, da pride čreda s paše. S strahom je pogledovala proti zahodu, kjer so se začeli zbirati črni oblaki.
“Nevihta bo!” je pomislila z grozo. Nevihte pa je je bilo na planini silno strah, kajti strela je udarjala v bližnje skale, da se je vse treslo. Kar oddahnila si je, ko so krave začele prihajati v stajo.
»Pohiteti moram, da pomolzem, preden začne padati.« Odšla je po posodo za mleko in pogledala proti kravam. »Joj, vodnice Sare z zvoncem pa ni!« se je prestrašila. »Bo že prišla, preden pomolzem, in bo počakala pred leso, saj je Sara pametna krava, ki je prepasla že petnajst planin, in ne bo šla nikamor,« je hitela z delom. Ko je končala in stopila ven z mlekom, je bil prostor pred leso še vedno prazen. »Sara, Sara!« je začela klicati, toda brez uspeha.
»Si pa pridna, da tako sama vse postoriš,« jo je pohvalila sirarka, ki je prišla po mleko.
»Saj ni tako težko. Skrbi pa me krava vodnica. Vedno pride prva, nocoj pa je še do zdaj ni,« se je potožila Minka.
»Nič ne skrbi, bo že prišla, saj bi bil še dan, če se ne bi napravljalo k nevihti. Mislim, da se je samo malce zamudila. Krava pač ne gre s paše, dokler ni popolnoma sita, vaša vodnica ni prav mlada in je tudi za pašo že bolj počasna,« jo je skušala pomiriti sirarka.
Minka je stopila v kočo, si zavrela lonček mleka in venomer hodila k oknu gledat, če je krava že prišla.
Grmelo je vedno bližje in kmalu se je ulilo. Stoječ ob oknu si je mašila ušesa, da ne bi slišala treskanja. Ob vsakem blisku se je pokrižala in spet zatlačila prste v ušesa. Čeprav se je že čisto stemnilo, je še vedno zrla ven, v besnečo nevihto. Od strahu je trepetala, po licih pa so ji tekle solze.
Ovčar Runo, zvesti pes, ki je ležal pri njenih nogah, je vstal, se leno pretegnil, zazehal in ji obliznil roko, kot bi jo hotel opogumiti. Pobožala je prijazno žival in spet gledala v noč.
Kot je nevihta bliskovito prišla, je tudi hitro prenehala. Začelo se je jasniti in na nebu so se prikazale prve zvezde. Vzela je baterijo in odhitela do lese, a krave ni bilo od nikoder. Da se ji ni kaj pripetilo, je pomislila, na robu planine so grdi prepadi, sicer so zavarovani z žično ograjo, toda v nevihti se lahko zgodi nesreča … Da bi šla kravo kar zdaj iskat, je bilo brez smisla, treba bo počakat jutra.
»Runo, pridi, greva!« je poklicala psa in stopila iz koče. Na gričku nedaleč proč je stala kapelica Marije Snežne, ki je kraljevala nad vsemi planinami. Varovala je pastirje in živino ter prijazno sprejemala obiskovalce, ki so prihajali v planine.
Minka se je rada ustavljala ob njej, zatekala se je k Mariji, jo prosila za pomoč in tudi veselje je delila z njo. Od kapelice se je vedno vračala polna zaupanja.
Ko je prišla do kapelice, je z baterijo osvetlila podobo Marije Snežne ter pokleknila in nebeško Mater prosila za pomoč. Od hudega niti moliti ni mogla, toda čutila je, da ji Marija vidi v srce in bo tudi tokrat uslišala njene prošnje.
Pomirjena se je vrnila v kočo in utrujena zaspala. Bila je trdno prepričana, da bo zjutraj vse dobro. Ko se je pričelo daniti, je skočila iz postelje in pohitela k staji. Pred leso je stala krava vodnica, ob njej pa teliček. Zavriskala je od veselja, odprla leso ter kravo s teličkom spustila k živalim v staji. Z jutranjo molitvijo na ustnicah se je hvaležno ozrla proti kapelici.
»No, kako je bilo? Si preživela?« je vprašala mama, ki se je okoli poldneva vrnila iz doline.
»Sare ni bilo sinoči in šele nekje proti jutru je prišla,« je povedala, »in sicer s teličkom.«
»Ja, pozabila sem ti povedati, da se lahko zgodi kaj takega. Naša krava vodnica se rada umakne na samo, kadar teli. Verjamem, da si bila v skrbeh, pa še nevihta je bila,« je mama brala njene misli. Objela jo je in stisnila k sebi. Pogledal ji je v oči in jo vprašala: »Pa si bila tam, kamor greš vedno, kadar te kaj skrbi ali veseli?« Minka je molčala, samo prikimala je.
KUMER, Anica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 46-47.

Kadar si v ihti današnjih dni želim pričarati sproščeno, igrivo srečo, spokojno varnost, mir in željo, da bi za vedno ostalo tako, mi je treba le zakorakati v nedeljo otroških let.
Že ob sobotah, ob treh ali štirih popoldne, je na Vihru zvonilo. To je bilo vsem znamenje, da je minil delovni teden. Začele so se priprave na praznik ali nedeljo. Ženske so po hiši pospravljale in pometale, moški so počistili pred hlevom, za podom, pred kaščo, pripravili krmo za živino. Obred se je končal s pripravo praznične obleke za naslednji dan.
Najraje smo hodili k prvi, zgodnji maši, ki se je brala že ob šesti uri, pa naj je bilo pozimi ali poleti. V ranih letih sem mašo doživljal po svoje. Predstavljal sem si, da je cerkev kraj, kjer so nebesa odprta, in stojimo pred velikim, živim Bogom. V skrivnosti Božjega sveta so nas uvajali salezijanski duhovniki. Kako zanimive pridige smo poslušali! Vse pa so se stekale v naročje Božjega stvarstva, v srečo Božjih otrok. Vrhunec mi je bilo vedno tisto lepo slovesno petje očenaša. Duhovnik je pel v latinščini, po koralnem napevu. Kakor da smo pred samimi nebeškimi vrati, izza katerih poslušamo vrisk Božjih angelov pred nebeškim prestolom. Če sem zdaj, pol stoletja po tistem, kdaj žalosten, samo oči zaprem in že zadonijo tisti blagi: »Pater noster qui es in coelis, … adveniat regnum tuum …« – in v temo dneva posije onstransko veselje.
Doma boljše kosilo, počitek, ki smo ga ves teden pričakovali – in samo tisto delo, ki smo si ga želeli – igranje. Saj nam je ves teden dišalo, pa zanj ni bilo časa. Že mladi smo morali poprijemati za delo. Ob nedeljah smo bili prosti. Kaj vse smo počeli! Naredili smo si leseno kolo. Res je teklo samo navzdol, a smo se na njem vsi naučili voziti. Starejši brat je postavil vrtiljak: kol v zemljo, nanj kolo z voza, nanj dolgo lestev. Na obeh straneh kolesa je morala biti enako dolga. Na njenih koncih smo se vozili. Vselej po dva. Tretji je v sredini kolesa poganjal in lestev se je pridno vrtela. Pod hruško dišečko smo si napravili gunco: na vejo smo pritrdili oba konca, privezali vrv, na spodnjo stran pa deščico. In je šlo … Z nožki – k fantiču spada vendar tudi nožek, smo si rezljali razne okraske in figurice. Pa sankali smo se pozimi na doma izdelanih saneh, poleti pa z desko po mahu čez senožeti. Le preglasni nismo smeli biti. Vragolije bi motile nedeljski mir, kar ne bi bilo prav.
Posebno doživetje mojih mladih nedeljskih dni je bilo, ko sva z očetom odšla na poletni obhod grunta. Vselej sva obšla vse njive. Oče je opazoval, kako klasi žito, kako uspeva koruza, krompir in bob. Rad sem capljal ob njem. Skrbno sem pazil, kdaj se bo odpravil. Ko sem videl, da je vzel palico v roke, sem vedel, da gre po njivah. Stekel sem k njemu, ga prijel za mezinec leve roke (v desnici je imel palico) in sva šla. Vso pot mi je razlagal skrivnosti narave. Narava mu ni pomenila nekaj slučajnega, delo mrtve prirode, ampak neprestano Božje ustvarjanje, Božji dar tega trenutka, namenjen vsem nam. Razlagal mi je mlado rast ali prepeval. Kako rad je zakrožil o Kranjčičevem Juriju ali tisto Polje, kdo bo tebe ljubil. Kako mu je vrela iz srca! Tudi koroške je imel zelo rad. Ob telovem je vselej zažvižgal Danes praznujemo.
Ti obhodi so mi bili prva šola. Takrat sem imel komaj štiri, pet let. Tu so kali moje ljubezni do zemlje in vsega, kar na njej klije, tu je vzklila moja vera v Boga – Stvarnika in Dobrotnika. Tu so tudi temelji moje ljubezni do domovine, do slovenstva.
Ko sva neke nedelje tako hodila mimo Rebri in Cline, od koder se tako lepo razpre pogled proti Zaplazu, Okrom, Zaloki, Prelesju, Kalu, Osredku, Leskovcu in tja do našega Vihra na vzpetine, ki jih krasijo cerkve in cerkvice, sem ga vprašal:
»Ata, zakaj je toliko cerkva po naših hribih in gričih?«
Malo je postal, kakor da tehta, kako bi mi odgovoril, kakor da se boji, da njegov odgovor ne bo dovolj dober.
Končno mi je takole odgovoril: »To bo od tod, ker hočejo ljudje imeti Boga blizu, blizu, kakor je bil nekoč v raju. Ja, to je zaradi domotožja po raju, ki smo ga bili zapravili.«
Premolknil je in pristavil: »Nekoč se nam bo izpolnila tudi ta želja, ko bomo prišli v nebesa.«
Zamislil sem se in te besede zaklenil globoko v srce.
Rad sem imel očeta. Tako močan, pošten in spoštovan je bil. Kako varnega sem se počutil ob njem. Od tistih let naprej so v meni nerazdružljivo povezani očetov lik, nedeljski mir in Božja navzočnost med nami.

P. Krnc: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 82.
(iz knjige: P. Krnc: Ata nam je povedal, Družina 2008).

Jerica je bila hči verne družine v hribovski vasi s prelepim razgledom po okoliških hribih in dolinah. Že kot otrok je občudovala cerkve in kapelice, posejane tam okoli. Rada je poslušala glas zvonov. Kmalu je za vsakega vedela od katere cerkve prihaja. Tudi v njihovi vasi so imeli majhno cerkev, posvečeno Mariji, Kraljici rožnega venca. Nekajkrat na leto je bila v njej sveta maša. Takrat sta jo z mamo skrbno počistili in okrasili. Med tem opravilom ji je mama pripovedovala, kar je kot preprosta kmečka žepa sprejela od svojih staršev in si je zapomnila od nedeljskega popoldanskega nauka v cerkvi. Veliko je vedela tudi iz knjig, ki jih je, posebno v zimskem času, ko je bilo zunaj manj dela, rada brala, tudi naglas, da je poslušala vsa družina.
Kadar je ura v zvoniku dopoldne odbila devet, je vedno, pri vsakem delu, za hip zastala in molila k Svetemu Duhu.
»Mama, kaj je to, da vedno moliš ob deveti uri?« jo je nekega dne vprašala Jerica, ker ni videla nikogar, ki bi redno molil ob devetih dopoldne. Molili so angelovo češčenje ob zvonjenju opoldne in zvečer.
»Jerica, saj si slišala v cerkvi, da so po bili po Jezusovem vstajenju in vnebohodu apostoli z Marijo zbrani v dvorani zadnje večerje in združeni v molitvi pričakovali obljubljenega Svetega Duha. Na binkoštni praznik ob deveti uri se je Sveti Duh prikazal v podobi plamenov nad glavami apostolov in Marije. Zato se ob deveti uri spomnimo prihoda Svetega Duha s prošnjo, da bi razsvetlil tudi nas,« ji je razložila mama. Jerici se je to vtisnilo globoko v srce. Od svoje mame je prevzela to pobožno navado. Kjerkoli je bila in kakršnokoli delo je opravljala, se je za trenutek ustavila in prosila: “Pridi, Sveti Duh, bodi gost moje duše.”
V dekliških letih je Jerica večkrat šla na duhovne vaje, ki so jih pripravile redovnice v svojih hišah. Med njimi se je počutila prijetno, srečno in blaženo. “Kamor se ozrem, čutim prisotnost Svetega Duha,” je spoznala. In obhajala jo je misel, da bi se redovnicam pridružila.
Začela je resno razmišljati o odhodu v samostan in bila je že skoraj odločena za ta korak. Nekega dne pa je spoznala Naceta, ki je v njej prebudil veliko ljubezen in željo po družinskem življenju. Molitvi k Svetemu Duhu ob deveti uri je dodajala prošnjo, naj jo razsvetli, da se bo prav odločila, po kateri poti naj gre v življenju. “Ne vem, če je prav, da se Bogu darujem samo na pol,” je razmišljala. Kmalu je v svoji notranjosti zaslišala jasen glas, da ni poklicana v redovno, ampak v družinsko življenje.
Poročila se je z Nacetom. Po poroki sta željno pričakovala otroka, pa ga dolga leta nista dočakala. »Z vajinim zdravjem je vse v redu,« so jima zagotavljali zdravniki po pregledih.
»Je že Božja volja, da ostaneva sama in svoj čas, ki ga imava na razpolago veliko več kot starši z otroki, posvetiva Bogu, Cerkvi in ljudem.« Bila sta res dejavna člana župnijskega občestva, priskočila sta na pomoč, kjer je bilo potrebno.
Ko sta že skoraj opustila misel na potomce, se je pod srcem Jerice nepričakovano oglasilo novo življenje. Bila sta presrečna in Bogu sta se zahvaljevala za ta izredni dar. Jerica je vsak dan ob deveti uri molila k Svetemu Duhu. Tudi Nace se ji je zdaj pridružil in občudoval predanost svoje žene.
Prišel je čas poroda. Nace je odpeljal svojo Jerico v porodnišnico in prosil babico, da mu sporoči, ko bo otrok rojen. Skrbelo ga je, ker Jerica ni bila več mlada in že na pragu možnosti materinstva. Dobil je sporočilo: »Danes ob deveti uri ste dobili krepkega, zdravega sina. Čestitam! Oba z mamico sta v redu!«
»Ob deveti uri? Neverjetno! To je dar Svetega Duha in odgovor na vse molitve moje drage Jerice ob tej uri. Hvala, Sveti Duh!« se je zahvaljeval, ko je šel v cvetličarno po velik šopek rdečih vrtnic, Jerici najljubših rož, ki ga je prinesel v porodnišnico ob prvem obisku.
»Kako si lepa, Jerica! Sreča ti sije iz oči, materinska sreča!« je dejal in pobožal svojo ljubljeno ženo. Vzel je v naročje težko pričakovanega otroka, solze sreče in veselja so mu kar same tekle po licih.
»Vidiš, Bog je izpolnil najino dolgoletno željo in uslišal najine molitve. Ko je prvič zajokal najin sin, sem se zahvalila Svetemu Duhu z majhno zamudo po deveti uri. Poslala sem mu pozdrav in mu posvetila najinega Jožefa. Počutim se kot svetopisemska Ana, ki je prav tako dobila sina Samuela po dolgih letih in ga posvetila Bogu,« je Jerica vsa iz sebe govorila Nacetu.
Ko je Jožef odrasel in končal osnovno šolo, je staršem dejal: »Čutim, da me Bog kliče, da postanem duhovnik.« Jerica in Nace sta od sreče zajokala, objela svojega sina in mu dala starševski blagoslov. Od takrat sta ga še bolj goreče spremljala z molitvijo, da bi dosegel cilj in postal dober duhovnik.
Prišel je dan mašniškega posvečenja in nove maše. Njuna sreča je dobila zlato krono.
»Gospod mi je naklonil milost, da sem postala mati, moje materinstvo je dopolnil s tem, da je sina poklical v svojo službo. Tolikšne sreče si niti v sanjah ne bi upala prositi Boga.«
»Draga žena, to je odgovor Svetega Duha na tvoje molitve ob deveti uri. Tudi meni je odgovoril na moje molitve s tem, da sem dobil ženo – verno, dobrotljivo, potrpežljivo, skromno in Bogu vdano,« je ganjeno izpovedal Nace.
»Lepo bi bilo, da bi Jožef imel novo mašo v domači fari ob deveti uri,« je prišlo na misel Jerici. »Tako bi se ob uri Svetega Duha zahvalil Bogu za milost duhovništva.«
Tako se je tudi zgodilo, saj je bila tudi zanj, ne le za njegove starše, posebno za mater, deveta ura na poseben način posvečena. Kot duhovnik je posnemal svoje starše: kadar je le mogel, se je ob deveti uri s kratko molitvijo priporočil in zahvalil Svetemu Duhu.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 80-81.

Seveda vsi komaj čakajo, da gredo na morje, saj kakšne pa bi bile počitnice brez morja! Če je na vodi še tobogan, je sploh super. In seveda vsak večer sladoled , kadar je sreča, tudi kakšen čarovnik. Tega res noben malček noče zamuditi. Tudi moja dva mala ne. Lansko leto se nikakor nista mogla zmeniti, kdo od njiju plava bolje. Miha je trdil, da plava dlje, Jaka pa, da je hitrejši.
O tem sta se prerekala kakšen dan ali dva, ko sta počitnice nadaljevala pri meni, potem je bilo morje pozabljeno, pa čeprav sva se z njuno mamo dogovorili, da bodo igrače pozabili doma in so tudi jih. Nepredstavljivo, pa komaj sedem in pet let sta stara!
Kaj bosta pa delala, sta bila razočarana, kot da bi se jima podrl svet.
Toda babica zna pričarati drugačen svet, tak iz nekdanjih časov, ko je bilo zabavno tudi brez igrač. Mislim kupljenih, kajti moja fanta nista mogla skriti navdušenja, ko jima je stric Joza, kakor kličeta mojega soseda, pokazal, kako se iz navadne palice in vrvice naredi lok. Drugega so sestavili kar skupaj. To sta bila ponosna, ko so puščice letele po travniku!
Potem smo tekmovali v pobiranju krompirja. Miha, ki je že šolar, je pripomnil, da so sedaj poletne in ne krompirjeve počitnice, toda na njivi kljub temu ni hotel zaostajati za Jakom, ki se je od vneme kar potil. Zmagovalca se ni dalo določiti, ker je Miha pobiral samo debele krompirje in ne bi bilo pravično meriti rezultata ne po teži niti po številu krompirjev. Bo treba drugo leto pred tekmo določiti pravila. Ampak če čisto dobro premislimo, smo bili zmagovalci vsi, saj je bil pobran ves krompir, zato smo si naslednji dan za nagrado lahko privoščili krajši izlet.
»To je sprehod, ne pa izlet,«je protestiral Miha, ko je ugotovil, da bomo šli kar peš.
»Dobro, pa sprehod,« sem popustila.
Ampak ko sta fanta zagledala dva konja in zraven še žrebička, je bilo vsem trem čisto vseeno, kako poimenujemo naše potovanje, ki smo ga morali nato ponavljati vsak dan.
Kot je bilo treba skoraj vsak dan na žerjavici peči krompir.
Ja, priznam, kar nekaj časa in tudi kakšnega pomočnika sem rabila, da sem se spomnila, kako se igra ristanc in kako se krade zemlja. Ko pa sem enkrat osvojila pravila iger iz moje mladosti in jih razložila fantoma, se do konca počitnic nista naveličala poskakovati in risati črt po zemlji. Če smo se hoteli igrati kdo se boji črnega moža, smo potrebovali družbo. Maja in Simon, ki sta prav tako počitnikovala pri babici, sta se rada pridružila mojima fantoma. To je bil živ žav na našem dvorišču!
Sprva je kazalo, da bodo večeri problematični, kajti doma niso ostale samo igrače, temveč tudi knjige. In kako naj sedaj babica pred spanjem bere pravljice?
»Saj pravljice se lahko tudi samo pripoveduje,« sem jima razložila.
»Ja, in kje so potem pa slike,« je zanimalo Jaka.
»Sliko si ustvariš v svoji glavi.«
Fanta sta samo debelo pogledala. Ko sem pričela na glas obujati spomine na Perto, hudobno staro babo, v katero sem kot otrok tudi sama verjela, je njuna domišljija kaj hitro začela ustvarjati podobe. Perta je živela čisto blizu naše hiše (Perta je namreč vedno domovala v bližini otroka, ki mu je bila pravljica namenjena).
»V bregu za hišo ima votlino in podnevi se skriva v njej, zvečer pa gre po vasi in skozi okno opazuje, kaj delajo otroci. Če nagajajo ali si, denimo, pred spanjem nočejo umiti zob, si to zelo dobro zapomni.«
»In potem?« je vprašal Miha.
»Potem, ja, potem pa Perta razmišlja, kaj bo naredila naslednjega dne,« nisem vedela, kako bi se izmazala, kajti pozabila sem že, kako gre zgodba naprej.
Miha pa je vztrajal: »Kaj je pote naredila naslednjega dne?«
»To bomo videli jutri, ker se Perta zdaj še ni odločila.«
Tako nekako so tudi mene nekdaj vodili za nos.
Večer za večerom smo razglabljali o Perti, kajti v bregu za hišo je čisto zares votlina, za katero sta fanta, jasno, že vedela. Od tu do bujne domišljije pa je samo še korak.
O računalnikih in televiziji pa nič. Ker zanju ni bilo časa.
Ko smo se nato med letom pogovarjali o počitnicah, je fantoma hodila po glavi Perta, pa lok in konji, spomnila sta se ristanca, morja pa nista omenjala. Pravita, da komaj čakata, da prideta spet k meni in nobeden od njiju ne omenja, da bo s sabo prinesel tudi igrače.
Rafaela

Ognjišče (2016) 09, str. 44