Izjemno vroče poletje. Preseženi rekordi. Star stanovanjski blok, v katerem stanujem, obnavljajo. Zidove oblagajo z novo toplotno fasado, ki nas bo obvarovala pred zimo.
Gledam pridne bosanske delavce, ki za skromno plačajo garajo deset ur dnevno. Delajo zavzeto, natančno. Smilijo se mi. Vseh starosti so. Ko hodijo po lesenem odru, si rečem: Tole se mi pa še ni zgodilo, da bi mimo mojega okna hodili stasiti, prijazni fantje in radovedno gledali v moje stanovanje v tretjem nadstropju. Eden izmed njih kar se da natančno ureja zid ob oknu. Odstranim se, da ga ne bi motil. Ko konča delo, se še enkrat sprehodi mimo. Nepričakovano na hitro odprem okno in mu z dlanjo ponudim nekaj drobiža. Z nasmeškom rečem: »Za eno pivo.« Zelo je presenečen. Vesel se zasmeje in zahvali. Potem se zgodi nekaj nenavadnega. Sede na deske pred mojim oknom. Z glave sname zidarsko čelado, iz žepa potegne cigareto in si jo prižge. Kakor da mu je nenadoma prav dobro tu, kjer sedi. In takrat zaslišim njegov tihi, nekako zastrti glas. Poje eno izmed svojih žalostink. Ne razumem prav dobro, a razločim, kako privre iz njega: »O moja mila, kad ću te opet vidjeti ... Moj dom tamo daleko i dete koje volim...« Hlastno potegne cigaretni dim. Neznana sila me potegne, da stopim bliže. Sramežljivo se nasmehneva drug drugemu. Kako daleč od afer in časnikarskih novic o izkoriščanju teh bednih ljudi! Nemirno znova odprem okno in mu rečem: »Tako tudja sudbina gleda tudju sudbinu ...« Razumel je. Šala pač. Globoko iz mene plane resnica: Kako malo vemo drug o drugem! Kakor da sem pozabil, kar sem vedno zatrjeval: čisto osebna človeška Usoda je najpomembnejša. Usoda naših preprostih življenj. Jo razumemo? Skušamo pomagati? Ali nismo vsi samo ljudje, ki nas ponižujejo, silijo v upore, razdore, najbolj krute vojne. Nekateri morajo bežati, stradati, se boriti za obstoj. In potem imajo nekaj dela nerazumni politiki in najeti novinarji.
Kakor da se je moški zbudil iz kratkih, lepih sanj. Hitro vstane in si nadene čelado. Spodaj ga kličejo kolegi. Smejejo se in se šalijo na njegov račun. Zdaj moški zadovoljno žvižga in odhaja izpred mojega okna. Videl sem, da se izjemno dobro razumejo, sodelujejo. Pravi prijatelji so. Nepopisno huda vročina žge na to pusto in dolgočasno mesto. Odidem v spalnico in utrujen ležem na kavč. Kako dolg in dolgočasen dan! Na TV govorijo o novih, sto tisočih podatkih. Gradbeništvo se bo v naslednjih letih znova zmanjšalo. Žalostno se nasmehnem. Kako natančno mi je tuji delavec zapel pesem tega poletja! Nikoli več ne bom videl obraza neke neznane človeške usode – a v moji globoki človeškosti je čista želja, da bi mu bilo dobro v življenju. Ta stari stanovanjski blok je tudi skupek usod. »Dober dan, soseda – danes je pa zelo vroče, ali ne?« – »Ja, zelo ...!«
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 19.

Kako se vse umirja, pomislim. Tudi prazniki niso več to, kar so včasih bili. Mislim božič in novo leto. Končno jih lahko pričakam s pristnim veseljem, mirom in brez nestrpnosti. Ja, upokojitev ima svoje prednosti in, hvala Bogu, znam jih izkoristiti.
Za sabo sem pustila tekanje po trgovinah in stikanje za darili. Dokler so bile v modi bomboniere, panetoni morda steklenica vina, je še šlo. Toda navade so postajale vse bolj zahtevne, pričakovanja velika, ideje pa tudi niso kar padale iz rokava, denar še manj. Če temu dodam gnečo v trgovinah, ki je bila neizbežna, in čas, ki me je vselej preganjal, se je tisto, kar naj bi bilo prijetno opravilo, spremenilo v nočno moro.
Zdaj je vse drugače: imam več časa in manj denarja, ostalo pa je dvoje pridnih rok in mati narava, ki mi daje ideje za darila. Začne se na pomlad, ko previdno nabiram liste čemaža. Bog ne daj, da se vsem pritakne kakšna šmarnica! Ko sem prepričana, da ni nobene nevarnosti, je otročje lahko iz čemaža pripraviti namaz ali pesto. Hči je zadovoljna, ker jo, kot pravi, reši marsikatere zadrege. Takrat, ko zorijo češnje, napolnim prve kozarce marmelade. Prav posebej se potrudim in sadju ter sladkorju dodam ščepec sladkih začimb, da dobi izdelek osebno noto. In potem kuham marmelado še do pozne jeseni, dokler ne dozori zadnji kaki. Ko smo že pri kakiju: posušen je odličen. Skupaj z jabolčnimi krhlji je ne samo dobro, temveč tudi lično darilo. Za tiste, ki znajo ceniti trud, priložim še vrečko domačega čaja. To je aroma, ki je ne moreš kupiti.
Ko narava preneha razdajati darove, jih je treba poiskati med štirimi stenami. Večeri postajajo vse daljši in lahko se zgodi, da se misli, obdane s temo, nevarno zlijejo z njo. Takrat vzamem v roke pletilke ali kvačko in se grem ustvarjalca. Takega iz ljubezni.
Hišni copatki za vnuke. To mi je v posebno veselje. Domišljiji pustim prosto pot in tistega, kar nastane, jasno, ni videti v nobeni trgovini. Ni čudno, da mojim malim ni jasno, kje kupi Božiček takšne copate. Dedek, ki pri vnukih noče zaostajati, se je zelo potrudil, ko je žagal in zbijal les za ptičjo krmilnico. »Pobarvali jo boste sami,« jih skuša uvajati v delo. Se že veselim pogleda na drobne rokice, zaposlene s čopiči.
Tudi sin bo verjetno zadovoljen z doma spletenim šalom in rokavicami. Mislim, da bo iz melirane volne s poudarjeno modro barvo nastal lep komplet. Mož bo po dolgih letih deležen nogavic iz prave ovčje volne.
Prijemalke za posodo so namenjene prijateljicam. Skromno in preprosto darilo, a upam, da ga bodo znale ceniti. Naj le preštejejo, koliko pentelj je bilo treba narediti.
Saj res, tudi kape rada pletem. Komu bi prišla prav letos? Sosedov Janez bi je bil vesel. Ne da bi si je ne mogel sam kupiti, to ne, le v mesto ga živ krst ne spravi in zanj, tako pravi, je tako in tako vse dobro. Tista kapa, ki mu, če jaz kaj vem, greje glavo že kakih dvajset let, gotovo ni tako topla, kot bi morala biti. In še nekaj je: vem, da bo vesel že zato, ker se ga je nekdo spomnil. Ja, včasih je res preprosto nekomu narediti veselje.
Sem koga pozabila? Seveda, gospo Francko, ki me vsak ponedeljek zvesto čaka. Kaj naj pripravim zanjo? Nič pletenega niti kvačkanega ne pride v poštev. V domu upokojencev znajo zaposliti varovanke z ročnimi deli. Suho sadje ni za njena brezzoba usta. Marmelade, čaji ... no ja, če bi živela doma, že, tako pa ...
Nekaj pa ji vendar lahko ponudim, drobno, zelo drobno pozornost. Nenavadno, a morda bo šlo. Kolikokrat mi je potožila, da bi rada vsaj še enkrat obiskala grob svojega moža in edinega sina. »Samo, kako naj le grem, tako nebogljena,« je rada dodala.
Kako, da mi nikoli ni prišlo na misel, da bi jo peljala tja? Verjetno zato, ker si nisem mogla predstavljati, kako bom v moj avto stlačila invalidski voziček. Dobro, bom pač poskusila, sem bila odločna. Pravzaprav je bilo od vsega najteže prepričati moža. Njemu je sentimentalnost pač tuja, humanost pa na srečo ne, kot se je izkazalo. Brez moškega smisla za razporeditev stvari bi bila moja ideja obsojena na propad. Tako pa nama je uspelo.
Pokopališča imajo tako ali tako moč, da spremenijo razpoloženje čim človek prestopi njihov prag, samo če gre za poseben dogodek, kot je bil tale, je doživljanje težko opisati. Nekaj toplega in svetega mi je leglo v srce. Gospa Francka je misli in spomine zavila v malone slovesen molk. Mislim, da je v svoji zamaknjenosti pozabila na kraj in čas. Težko je bilo določiti pravi trenutek in reči: »Gremo.« Tiho je bilo tudi celo pot do doma, ob slovesu pa mi je stisnila roko z močjo, ki ji je ne bi nikoli pripisala. S tem je povedala vse.
Moj krog daril je sklenjen. Z malo denarja in veliko ljubezni.
Rafaela

Ognjišče (2016) 03, str. 56

»Bravo, Tina, bravo, Tina!« je donelo iz otroških grl, da sem pohitela v dnevno sobo pogledat, kaj se dogaja. Vsi so bili tako zagledani v veleslalomsko vožnjo naše odlične smučarke, da me niso niti opazili. Tudi sama rada pogledam smučarijo, pa sem imela opravka s kuhanjem nedeljskega kosila, zato me je na tekmo opozorilo šele navdušenje domačih navijačev. Ker je bilo v kuhinji “vse pod kontrolo”, sem se za nekaj minut pridružila ogledu tekme.
Tekmovalke so se hitro vrstile in vsaka, ki je šla na progo, je bila favoritka, ki lahko prevzame vodstvo.
Ko je ena od tekmovalk srečno prismučala do cilja in prehitela svojo predhodnico, ki je tako izpadla iz prve trojice najboljših, je izpadli podala roko. Športni reporter je komentiral: »Kot kaže, so včerajšnje jezne, ostre in žaljive besede pozabljene. In verjetno sta si tudi podali roke v spravo, vsaj tako je videti z njunih obrazov. Sedaj bosta lahko spet neobremenjeni nadaljevali tekmovanja na belih strminah in se trudili od sebe dati vse, kar znata in zmoreta.«
Podali sta si roko sprave in miru. Tako kot mi vsi, ki smo pred dobro uro prišli od nedeljske maše. In ravno danes smo bili pred pozdravom miru nagovorjeni: »Podajte roko sprave vsem, ki so okrog vas. Podelite jim svoj mir, odpuščanje in to sprejmite tudi od njih. V mislih pa podajte roko svojega srca tudi vsem tistim, ki so predaleč, da bi jih dosegli, in ki so mogoče tako daleč zato, ker z njimi še nismo uredili svojih odnosov, čeprav si to želimo ali se za to trudimo.«
Ob tem sem se spomnila dogodka izpred mnogih let. Cerkev se je že napolnila in samo tu pa tja je bil še kakšen prostor v klopi. Počasi je po cerkvi stopala gospa in ogledovala, kje je še kakšno prazno mesto. V klopi pred nami je bilo eno, dve klopi pred nami pa kar dve prazni mesti. Ampak ne – gospa si je izbrala našo vrsto! Čudno se mi je zdelo, da si je želela sedeti ravno v naši vrsti, čeprav je bila polna. Vseeno smo se vsi pomaknili k zidu in ji naredili prostor. Le zakaj je to storila?
Prišli smo do pozdrava miru. Takrat pa sem videla, zakaj gospa ni sedla kam drugam. Gospa je najprej hitro podala roko meni. Ni se ozirala, ni se rokovala z drugimi, stala je in mirno čakala. Ko sem podala roko vsem, ki sem jih dosegla, sem se obrnila k njej in se ji nasmehnila. Še enkrat mi je podala roko, vsa nasmejana mi jo je stisnila, kot da je ne misli več izpustiti.
Pozneje sem zvedela, da je bila ta gospa poznana kot ženska, ki se ne razume z nikomer iz svoje vasi. Verjetno je prav zato izbrala prostor, kam bo sedla, da bi lahko vsaj nekomu podala roko. In meni jo je lahko.
Kako vsi hrepenimo po sprejetosti, prisrčnosti in ljubezni. Nismo vedno sposobni to vračati, dajati ali izkazovati. Vendar nismo srečni, če nismo v prijateljstvu z Bogom, ki se uresničuje v prijateljstvu z ljudmi.
Katarina

Ognjišče (2013) 02, str. 22

Pridejo dnevi, ko je vsakršen smisel težak kot breme, ki ga ne zmoremo več nositi. Vročina poletja je pometla znane ulice mesta. Nikjer ni žive duše. Zavijem v domačo ulico. Na vogalu je šola. Ko prihajam bliže, zagledam zelo običajen prizor. Na železni ograji sedi dekle. Osamljeno in izgubljeno. V roki drži mobilni telefon. Strmi vanj in nenehno pritiska drobne gumbe. Kakor v nekakšni čudni omami skuša nekoga priklicati. Nič. Za hip se ustavim in jo gledam. Nobenega zaupnega pogovora, nobene navdihujoče pripoved, izpovedi. Strmi v tisti majhni ekran in pritiska. Žalost, pomislim, in se z muko poženem proti hiši, v kateri stanujem.
Sam skoraj vedno puščam mobilnik doma. Vendar me danes daje nekakšna zoprna osamljenost, ki pride nenadoma kot nevihta ali kot reklamni letak prileti v poštni nabiralnik. Z ničemer ne morem preprečiti, da pride trenutek izgubljenosti in bede. Če si to priznam, je možnost za rešitev; če priznam to drugim, sem navadno deležen posmeha ali vsaj začudenja.
Ko pridem v prazno stanovanje in globoko v meni jecne tista strašna misel: vse je nesmiselno!, se prestrašim samega sebe. Kako naj rešim to osamljenost? S humorjem? Z jokom? Naj pobrišem prah po pohištvu? Naj napišem nov scenarij? Naj odprem predal, v katerem so nekakšni zdravilni jogurtovi bomboni? Nič od tega, ker je kriza zares huda in se poglablja iz ure v uro. Življenje je tako daleč od mene. Mrzlično iščem v mislih rešitev, človeček globaliziranega, servilnega, medijskega sveta. Vse bi bilo nesmisel. Morda preprost človeški pogovor! Pogovor z nekom, ki ga imam rad in mu zaupam. Na pisalni mizi zagledam svoj mobilni telefon! Nasmehnem se. Saj res, zakaj pa sploh imam to nujno čudo tehnike. Pred mnogimi leti je bil prvi telefon oddaljen od moje domače vasi skoraj uro hoda daleč. Danes ... Pograbim to majhno škatlico, ki nam omogoča nenehno komunikacijo. V imeniku imam najmanj petdeset ljudi. Poklical bom samo enega. Enega od petih, tistih najbližjih, ki mi bodo gotovo pomagali. Nekoč mi je šali rekel neki mlad prijatelj: »Ej, stari, tebi se bo vedno oglasila ena sama številka: 112 – nujna pomoč ...«
Zastrmim se v mobilni telefon in pritiskam drobne gumbe. Prvi klic. Zvoni. Nihče se ne oglasi. Drugo ime. Številka trenutno ni dosegljiva. Tretja oseba – zasedena ... četrta, peta. Osuplo gledam v to čudno zablodo človeške veličine. Je mogoče, da ne dobim nikogar, ko ga zares nujno potrebujem? Še nikoli nisem bil tako razočaran. Odložim mobilnik in nenadoma zazvoni globoka, čudežna, strašno nenavadna misel. Stopim k drugemu predalu omare. Iz njega s potno roko potegnem star, črn mamin rožni venec. Če bi me zdaj videl kdo od mojih petih rešiteljev ... Sesedem se v stol in začnem tiho, ponižno, enakomerno. Drobno jagodo za jagodo. Moj telefon do Prijatelja, ki menda vedno posluša; tudi kadar govorim samo o sebi. Molim. Počasi popušča napetost, kriza se umirja. Spet sem se našel. Včasih bolje delujejo nekdanji, zastareli načini komunikacije ...
Stanislav

Ognjišče (2014) 02, str. 51

Mrzlo je bilo in otroci so se tiščali na k peči. Tadej je bral, Manca in Tinka sta igrali domine, Tinkara, najmlajša, pa je pomagala noni treti in čistiti orehe. Vsi so se veselili slastne potice, ki jo zna speči samo njihova nona.
Približeval se je božič. Letos bo zanje nekaj posebnega. V prvih dneh decembra se je namreč v njihovo družino rodil Jure. Tadej, Manca, Tinca in Tinkara so dobili bratca. Od časa do časa so pustili svoja opravila in šli, zdaj eden zdaj drug, v sobo k posteljici, v kateri se je nasmihal in kremžil njihov bratec. S kakšnim veseljem so se ob dojenčku pripravljali na božič. Na praznik rojstva Božjega Otroka.
Z očetom so že prinesli mah iz bližnjega gozda. Pripravili so štalico in ogrado za ovčke in pastirje. Letos bo lahko tudi Jure občudoval njihovo delo.
Njihovo veselje ob pričakovanju božiča se je še stopnjevalo, ko je mama povedala, da bodo Jureta krstili takoj po božiču, na praznik Svete družine. Ob tej novici so šli vsi po svoje krstne sveče, spravljene v posebni škatli v omari. Tadejeva je bila najkrajša in vsi so vedeli, zakaj. On je bil najstarejši. Ob vsakem krstu otroka v njihovi družini so vsi drugi otroci stali ob krstnem kamnu, vsak s svojo prižgano svečo in pospremili svojega najmlajšega člana v življenje Božjega otroka.
Že dan pred božičem so v kotu dnevne sobe stale lepe jaslice. Šli so k polnočnici in občudovali Božje Dete, ki so ga mladi na začetku maše slovesno položili v jaslice. Jaslice v cerkvi so bile zelo velike, mnogo večje kot pri njih doma. In prava voda je tekla po strugi v pokrajini. Tadej je bil navdušen nad jezerci, ob katerih so stale ovčke in se napajale. In veliko pastirčkov je bilo okrog štalice. Otroci so vedeli: bili so prvi, ki so se prišli poklonit Detetu. Štalica je bila velika, lepo osvetljena. da je bil dobro viden speči Jezušček in ob njem skrbna mama Marija in sveti Jožef. Pa osliček in voliček. Ko so po cerkvi luči ugasnile, so bile razsvetljene jaslice še lepše.
Oče in mama sta med polnočnico mislila na Jureta, ki ga je doma varovala nona, in na vse svoje otroke, ki sta jih gledala v klopeh pred seboj, in njuna hvalnica Bogu je bila iskrena, segajoča do božjega prestola. Hvala in slava Bogu na višavah!
Napolnjeni z božjim mirom so hiteli skozi mrzlo noč v toplo zavetje doma.
Jure je spal kot angelček. Mama in oče sta ga pokrižala, za njim pa še vse svoje otroke, ko so šli spat. Mirno so utonili v spanje božične noči.
»Mmmm, potica! Dobra potica!« je veselo prepeval Tadej v božičnem jutru. Vsi so zbudili dobre volje. Nona je postregla s potico in dišečim čajem.
»Nona, si prihranila potico za krst?« je bila radovedna Manca. Nona se je zasmejala. »Nisem, ker bom za krst spekla drugo.«
»Z našimi orehi,« je dodala Tinkara, ki se je spomnila, koliko dela je imela s čiščenjem jedrc. »Seveda, jejte brez skrbi!« se je smehljala nona in božala svoje vnuke z ljubečim pogledom.
Vsak dan so spremljali Jureta. Koliko so mu zrasle nogice, koliko lask ima na glavici. Veselili so se vsakega njegovega glasu in vsakega njegovega nasmeha. Kazali so mu figurice z jaslic, zlasti malega Jezusa. On jih je samo gledal.
Prišla je nedelja, praznik Svete družine, dan svetega krsta. Vsem je iz oči sijalo veselje. Za otroke so bile tisti dan najbolj pomembne sveče. Da jih ne bi pozabili doma! Župnik je znal tako lepo pripraviti krstni obred in k sodelovanju je pritegnil vse prisotne, še posebej pa brate in sestre krščenca. Med obredom so prižgali svoje krste sveče in jih ponosno držali. Juretovo je imel v rokah oče. Jure je bil ves čas tiho. Nedolžno je gledal v svet, ko se je v njem dogodil čudež: postal je Božji otrok.
Na koncu obreda je župnik povabil Tadeja, Manco, Tinko in Tinkaro k jaslicam. Tam so spet prižgali sveče. »Zdaj pa lepo vsi skupaj zmolimo en očenaš za Jureta.« Vsi so se pokrižali in glasno molili. Ko so končali, se je oglasila Tinkara: »Pa še eno zdravamarijo, da ga bo Jezusova mama varovala.« In so molili.
Mama je pestovala Jureta ter opazovala svoje otroke in moža, ki se jim je pridružil pri jaslicah. Bila je presrečna in odmevalo ji je v ušesih, kot da bi igralo tisoč orgel: »Slava Bogu na višavah! Hvala in slava zdaj in vekomaj!«
Pavlina Bizjak

Ognjišče (2015) 01, str. 18

Saj veste, kako je, če se voziš sam. Imaš veliko časa za razmišljanje. V sončnem jutru se je pater Niko vračal z dopusta na morju proti Zagrebu. Ni se mu mudilo. Ko je avtomobil zadovoljno brnel po gladkem asfaltu avtoceste in nabiral kilometre, mu je nenadoma prišlo na misel, da bi lahko zavil z avtoceste in obiskal svoja draga prijatelja na počitnicah v bližnjem mestecu. Tehtal je razloge za in proti. Na konce je prevladala želja, da ju preseneti, saj sta bila najbližja prijatelja. On ju je poročil in krstil njuna otroka. Rečeno – storjeno. Naj se jima oglasi po mobitelu? Ne, boljše bo, če ju preseneti. Prišel bo ob uri dopoldanske kave. V domišljiji je videl presenečenje in radost na njunih obrazih in lesk v njunih očeh. Prisrčen objem in tisto: »Kdo bi to pričakoval? Niti v sanjah. Dobrodošli! Prav prijetno ste nas presenetili!«
Dočakal pa ga je kisel nasmeh. Brez prisrčnosti. Vendar nasmeh. Očitno prisiljen. Presenečenje? Da, toda s senco na obrazu in zadrego v očeh. V zraku je bilo čutiti nekaj takega kot led, čeprav je sijalo poletno sonce. Bil je vidno razočaran. Pričakoval je navdušenje, zdaj pa to? V hipu je začutil, da ni dobrodošel. Stisnilo ga je pri srcu. Kaj zdaj? Naj se obrne in gre? Misli so se mu podile po glavi s hitrostjo svetlobe. Očitno se je po neki svoji nespametni presoji in naivni prostodušnosti nepravilno odločil. Boljše bi bilo, če bi nadaljeval pot proti Zagrebu. Toda zdaj je, kar je. Začel je razmišljati, kako bi se izvlekel iz zadrege. Rekel bo, da je slučajno vozil tod mimo, pa je mislil, da ne bi bilo prav, da ne skoči za hip do njiju in ju pozdravi. Imel je tolikšne izkušnje v življenju, zdaj pa kot da je nasedel. Ljubil je sproščenost in iskrenost. Včasih mu je to prineslo razočaranje. Kot zdaj. Vendarle pa mu je prinašalo veliko več veselja. Sicer pa je zavil s poti, da prinese veselje. Pa glej, kaj je zdaj. Ljubi Bog, kako kisel sprejem!
»Sedite, pater,« je rekla Vesna brez topline v glasu in mu pokazala na bambusovo garnituro na terasi s pogledom na morje, katerega modrina se je bleščala v dopoldanskem soncu.
»Pa Bruno? Kje je Bruno?« je vprašal pater. »Bruno? Tam v spalnici je.« »Ali še spi?« »Ne spi. Pospravlja svoje reči. Vrača se v Zagreb.« »Poslovne zadeve?« »Ne. Sprla sva se. Sklenil je, da odide.«
Pater Niko je onemel. Po molku, ki trajal celo večnost, je s presenečenjem v glasu vprašal: »Da odide? Kaj to pomeni – oditi?« »To, kar beseda pove. Najbolje bo, da vam on razloži. Ali ste za kavo?« »Prosim.« »Kakšno? Neskafe ali navadno?« vpraša Vesna. »Glej ga no!« vzklikne pater v želji, da vzbudi malo sproščenosti v tem napetem ozračju. »Dokler ni bilo tega obilja, smo imeli samo navadno kavo, zdaj pa moraš izbirati ... Vseeno mi je. Naredi, kakor ti je lažje. Brez sladkorja, prosim.«
Ko je Vesna odšla proti kuhinji, se je prikazal Bruno. V rokah je imel potovalko. Bilo mu je nerodno, ko je na terasi na stolu iz bambusa zagledal patra Nika. Ni vedel, kaj naj naredi. Potem je spustil težko potovalko ter pristopil, da ga pozdravi. »Ja, odkod pa ste se vi znašli tukaj, pater?« »Vozil sem tod mimo, pa mi je prišlo na misel: Ajd, grem ju obiskat. Spreletelo me je bliskovito. Kot navdih. Kaj pa ti, kam se odpravljaš?« »Res odhajam,« je zadregi rekel Bruno. »Domov grem. V Zagreb.« »Kako, ali ti je že iztekel dopust?« je vprašal pater in se delal začudenega.
Tedaj je prišla Vesna s srebrnim pladnjem in porcelanastim servisom, iz katerega se je širil prijeten vonj kave. In dve skodelici.
»Vesna,« je rekel pater, »prosim, prinesi še eno skodelico. Za Bruna.« »Ne, ne bi,« je mečkal Bruno, »ampak, ker ste že tukaj...«
Sedla sta oba – Vesna in Bruno – na pletene bambusove stole. Z ulice sta pritekla vesela otroka, Sara in Danijel, da pozdravita patra Nika. Pater je segel v aktovko in izvlekel iz nje dve liziki. Nikoli ni prišel brez daril za otroke. Ko sta se vrnila na ulico k igri, se je pater Niko resno zazrl v Vesno in Bruna.
»Kaj se je zgodilo med vama? Skrbi me, ker sta mi zelo pri srcu.«
»Jaz sem vzrok,« je rekla Vesna. »Vidite to čudovito vrtno garnituro pletenega bambusa? Kupila sem jo na neki razprodaji. Bila mi je všeč na prvi pogled. Kdor koli pride k nam, jo občuduje. Kaj ni lepa?« »Lepa je. Zares je lepa,« je rekel pater Niko. »No, vidite, ta bambusova garnitura naju je privedla do tega zdaj. Do prepira in razkola. Ko sem jo kupovala, na to nisem pomislila. Brž ko sem jo zagledala, sem jo videla na tej terasi.«
»Kje je problem?« je vprašal pater. »Garnitura je zares lepa.« »Naj vam razložim. Moj Bruno si je zaželel kupiti nov televizor za svetovno prvenstvo v nogometu. Glejte, za ta denar pa sem jaz kupila bambusovo garnituro. Kar tako, ne da bi ne vem kako razmišljala. Tukaj smo imeli mizo in stole iz plastike. Naš stari televizor je še vedno zelo dober. Tukaj je nastal problem. V najinem odnosu sva polagoma, od besede do besede, prišla do tega. Zastrupila sva se s svojimi stalnimi prepiri in očitki. Postalo je nevzdržno. Najraje bi to bambusovo garnituro skurila na dvorišču.« Bruno je molčal in od časa do časa izpod obrvi pogledoval na Vesno.
»Draga prijatelja, najraje bi zajokal. Človek potrebuje osemnajst let, da pride do zrelosti, drevo vsaj pet let, da zraste, hiša se gradi kakšno leto. Vse to je mogoče porušiti v trenutku, Vidva sta gradila svoj odnos in sta rasla v ljubezni toliko let. Okoli vaju je veliko sadov vajinega zakonskega odnosa. Temu sem priča sam. Mar se bosta ločevala zaradi bambusove garniture? Mar je predmet važnejši kot odnos? Lepo vaju prosim,« je rekel pater Niko in srknil požirek kave. »Vidva se ljubita in zato poiščita moč, da si odpustita. Odpuščanje je bistvena lastnost Boga in tistih, ki so božji.«
Nastala je tišina. Vesni so stopile solze v oči, Bruno pa je še kar naprej molčal. Na njegovem obrazu pa je bilo videti negotovost. Pater Niko je oba prosil, naj vstaneta in se primeta za roke. Ko je držal njune roke v svojih rokah, je začel moliti očenaš. Na koncu ju je z obema rokama močno objel.
»Otroka moja,« je dejal, »ko sem bil majhen deček, ljudje stvari niso metali proč, ampak so jih popravljali. Zdaj pa je prišel čas, da zlahka mečemo proč ne le stvari, ampak tudi ljudi. In kaj naj vama na koncu povem? Rekel bom to, kar je dejal Jezus v Jerihi cestninarju Zaheju: Bruno, danes moram v tvoji hiši ostati.«
Ko je tistega dne proti večeru po prijetnem druženju z Vesno in Brunom njegov avtomobil veselo požiral kilometre proti Zagrebu, je pater Niko pomislil: »To, da sem zavil z avtoceste, je bilo božje delo. Če ne bi poslušal tega navdiha, bi se zgodilo nekaj hudega. Zaradi bambusove garniture.«
P. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk

Ognjišče (2015) 9, str. 50