Na vratih piše: Dom za onemogle in ostarele. Skozi vrata butne vame neprijeten vonj po kuhanem korenju. Premagam še nekaj strmih stopnic in že se znajdem v velikem, skoraj praznem in tujem prostoru. Nekakšna sprejemnica za obiske je. Sedem za mizo in dolgo čakam. Skozi okna sili bleda svetloba, v kateri začutim izničenje, absolutno praznino. Možgani mi premlevajo strašno količino misli, podatkov, spoznanj, vedenj, resnic, dvomov. Kaj je sploh človek; to nedoumljivo bitje na robu veličine in bede, tako začasen in tako večen? ...
Zagledam ga na temačnem hodniku, ko ga mlada, prijazna sestra vodi proti meni. Vstanem in vznemirjeno spet sedem. Približa se mi. Sežem mu v roko in poda mi svojo - čisto mehanično, brezosebno. Ko ga posadijo v stol nasproti mene, pomislim: Je mogoče, da je bil ta človek pred desetimi leti ugleden znanstvenik, ki je pisal knjige o psihologiji, filozofiji, teologiji? Doktor znanosti - izjemen mislec in človek? Strme me gleda brez izraza na dobro ohranjenem, skoraj gladkem obrazu. Pred leti je zaradi težke bolezni izgubil - spomin ... Ničesar več se ne spominja, ničesar več ne ve. Je kakor gmota življenja, ki je samo sebi namen, ki ga ni mogoče preprosto uničiti, čeprav je uničeno. Kaj mi pomeni, če mu ne moreč reči niti tega, da zunaj sije sonce? Kako naj mu potožim nad svojo človeško usodo, če je brez čustev? Gleda vame z izrazom majhnega otroka, pa še to ni. Kljub temu se ga dotaknem in vprašam nekako zaigrano: »Kako si, Aleksander?« Molk. »Dobro, je dobro,« pohiti z odgovorom zgovorna strežnica, ki je ni nihče nič vprašal. Sam se pa zamislim. Si sploh lahko predstavljam, da bi nenadoma takole potonil v temo, ko mi spomin pomeni vse na svetu: spomin na srečno otroštvo, prodorna misel na prihodnost, ko lahko nenehno igram na karto besedne igre in človeškega sprenevedanja? Je to smrt, ali še kaj strašnejšega?
Skozi vrata privihra gospa upravnica. Takoj je izvedela, da je na obisk prišel znan prijatelj in me zasipa z vprašanji. Meni pa ni do pogovora. Gospod Aleksander jo gleda molče, z dolgimi, praznimi pogledi ... »Mene gotovo pozna ...« sili vanj upravnica. »No, Aleksander, povejte, kdo sem jaz?« Zazdi se mi, da bo človek prenehal dihati. Njegove oči se razširijo. Na obrazu se prikažejo drobne potne kaplje. Kakor da se nekje globoko počasi premikajo skale. Kakor da strašna, neznana sila ne more na dan. Tudi sam zadržim dih in strmim vanj, ker se bo vsak hip zgodilo nekaj nepričakovanega. Na njegovem obrazu je nekaj dokončnega, do kraja obupanega. Mrtev je, pomislim. Upravnica se mu še nekoliko bolj približa. Gospod Aleksander počasi, trudoma odpre usta in izdavi boleče, obnemoglo in odrešilno, kakor otrok, ki se je pravkar prebudil: »MA-MA ...«Osuplo molčimo. Z vso silo, kar je še premorem, se skušam obvladati. Zaman. Po licih mi teko solze. O Bog, ki si, pomagaj! Glejte, človek ...«
V moji duši poje otožna pesem iz najsrečnejših spominov mojega življenja: O mama, o dom, o sreča ...! Jokam za vse, ki se ne morejo spominjati ...
Stanislav. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.

Kadar se je morala Marjeta odpraviti k zdravniku, je vedno poiskala kakšno zanimivo knjigo, revijo, da bi si z branjem krajšala čakanje, ki je bilo pri zdravniku vedno, četudi včasih bolj kratko, zelo zelo dolgočasno.
Ta dan pa se je prav razveselila, ko je na poti k zdravniku srečala poštarja, ki ji je dal njej tako priljubljeno revijo Ognjišče. Zdaj je vedela: tudi če bo v čakalnici veliko ljudi, mi danes ne bo dolgčas, bom vsaj lahko čim več prebrala, saj doma tako težko odložim Ognjišče, da včasih že delo zanemarjam.
Čakalnica je bila res kar napolnjena, vendar Marjeta ta dan ni nič brala zanimive revije. Ko je komaj opazila prazen sedež, je z drugega konca zaslišala besedi, ki sta pritegnili vso njeno pozornost, da je na branje kar pozabila. Ti dve besedi sta bili maša in dolgčas.
»Ali je sploh kaj bolj dolgočasno, kot je maša?« je glasno vprašala okoli sedeče gospa srednjih let ter se ozrla na levo in desno v pričakovanju, da ji bo družba pritrdila. Ker ni dobila nobenega odgovora, je sama nadaljevala: »Vedno isto mrmranje in sprehajanje, da res komaj čakaš, da vstaneš in greš. Jaz sem se tega dolgočasja že naveličala. Vsako leto grem za kakšen teden morje v Dalmacijo in takrat si v mestu ogledam nekaj cerkva in res vidim kaj lepega – brez mrmranja in dolgočasja! Kdo pa pravi, da je ravno maša potrebna, da si veren. Brala sem Sveto pismo, pa nikjer nisem našla zapovedi: Moraš hoditi k maši! Čemu bi se torej hodila dolgočasit?«
Zgovorna gospa se je spet ozrla okoli, kot bi pričakovala potrditev svojih besed. Ljudje so se med seboj malo spogledovali, toda vsi so molčali. Tedaj pa se je oglasila Marjeta, ki ji to modrovanje o maši ni bilo prav nič všeč. »Gospa, če bi malo bolj natančno brali Sveto pismo, bi vedeli, da Jezus, učlovečeni božji Sin, ki živi v Cerkvi, ni nikoli uporabljal besede moraš. Pustil nam je popolno svobodo, če hočemo hoditi z Njim skozi življenje. Kar zadeva sveto mašo, pa veljajo njegove besede: To delajte v moj spomin, ki jih je izrekel pri zadnji večerji. Pri maši, ki jo vi imenujete ‘dolgočasno mrmranje’, se uresničuje njegova obljuba: Kdor uživa moje Telo, bo imel večno življenje. Od vaših lepih cerkva, ki ste si jih ogledali med svojim dopustom, pa ste odnesli nekako toliko, kot od lepe obleke, ki ste jo videli v izložbi, ali od slastne pečenke, ki je omamno dišala iz hotelske kuhinje,« jo je nagajivo zavrnila Marjeta. V čakalnici je zavladalo splošno odobravanje, zgovorna gospa pa je vstala in odšla.

ŠKUFCA, Angelca. Ognjišče (2015) 11, str. 73

Malo čez poldne sem po telefonu poklical sestrično. Že pred samoizolacijo je bila vesela vsakega klica, saj živi po moževi smrti v hiši sama, sedaj pa ji pogovori po telefonu pomenijo še veliko več. Nedelja je pa sploh dan, ko se samota še bolj občuti. Pokličem in vprašam, če je slučajno ne motim pri kosilu.
»Sem že pojedla, sedaj pa spremljam mašo po televiziji.«
»Potem te pa ne bom motil.«
»Nič me ne boš motil, saj sem danes že pri tretji maši. Se bova raje še kaj pogovorila.«
Mislim, da je bil prenos maše že kar nekaj časa mimo, ko sva se midva še pogovarjala.

***
Z ženo pripravljava zajtrk. Iz hladilnik vzamem sir in savinjski želodec.
»Danes je vendar petek!« me opozori ona.
»Ne, četrtek je,« ji rečem, ker vem, da bo danes prišla po pošti Družina.
Razumem jo. Sam sem bil v ponedeljek prepričan, da je sreda. Moral sem pogledati na koledar, da sem ugotovil, kateri dan v resnici je. Brez nedelje se teden ne konča in ne začne. Spomnil sem se pogovora pred več leti s sosedom, ki je bil v partizanih in zato pri njih niso hodili v cerkev. »Blagor vam, ki greste ob nedeljah k maši,« me je presenetil, »nedelje vam oblikujejo teden, nam pa se dnevi samo vrtijo v nedogled!«

***
Korona virus je zaprl tudi vrata naše cerkve, zato smo se vsi domači na veliko soboto za blagoslov jedil zbrali pred televizorjem v dnevni sobi. Na mizo smo postavili dve lepo pripravljeni košari in prižgali svečko. Naš župnik je na ekranu pristopil k oltarju, mi pa smo zbrano spremljali obred in glasno sodelovali. Ko je župnik pripravljene jedi blagoslovil, smo jih tudi mi pokropili z blagoslovljeno vodo. Za spomin na korona čase smo dogajanje zabeležili s fotografskim aparatom. Po elektronski pošti smo posnetke poslali sorodnikom v tujino, ki zaradi zaprtih meja niso mogli za velikonočne praznike priti domov. Čez nekaj minut smo se razveselili njihove slike: na mizi košara, pokrita z lepo vezenim prtičkom, zadaj na monitorju pa naš župnik. Sporočilo je nosilo naslov: Tako blizu, pa vendar tako daleč. Tehnika in župnikovo prizadevanje je vsaj nekoliko nadomestilo to, kar nam je vzel virus.
Po velikonočnem zajtrku se je na krožniku nabralo nekaj lupin pirhov. Spoštljivo smo jih zakopali na vrt, da bo tudi vrt blagoslovljen. Tako kot vsako leto.

***
Najstarejši vnuk je prišel k nama ves zadovoljen povedat, da je test iz nemščine pisal zelo dobro. Pisali so seveda od doma. Pred testom so morali kamero usmeriti vase in nato po celi sobi, da se je videlo, da ni prisoten nihče drug. Profesorica jim je narekovala vprašanja, dijaki pa so takoj pisno odgovarjali. Na koncu so morali s kamero vse odgovore skrbno posneti. Na začetku jim je bilo rečeno, da bodo morali na njeno morebitno zahtevo med pisanjem kamero usmeriti po sobi, vendar tega ni zahtevala.
Tudi test iz biologije so pisali podobno, angleščino pa je bil vprašan ustno. Iz drugih predmetov ima ocene še izpred samoizolacije.
»Upam, da bom lahko šel jeseni v šolo,« je vnuk zamišljeno dostavil.

***
Zetu je prijatelj po telefonu dejal: »Od sedaj, ko sem po cele dneve skupaj s svojimi otroki in delam z njimi za šolo, ne bom nikoli več rekel, da imajo učitelji previsoko plačo. In bojim se, da bodo otroci ugotovili, kako malo starši vemo in znamo, saj se moram kar naprej izgovarjati, da nisem čisto prepričan in naj raje ob prvi priliki vprašajo učiteljico.«

***
Z ženo sva šla na pogreb najinega sorodnika. Ob pokopališki kapelici so bili že zbrani najožji sorodniki. Sožalje smo si izrekli samo s pogledi, ki pa so povedali več kot stiski rok in besede tolažbe. Ob žari sta bila samo dva venčka. Nikogar ni bilo za nama, zato sva lahko dolgo molila in se poslavljala od človeka, ki sva ga spoštovala. Obred je vodil domači župnik Miran, ministranta pa sta bila vnuka. Duhovnikove besede so bile namenjene pokojnemu in nam okoli stoječim, ki so nas še bolj povezale v čutenju in upanju. Po molitvah pred vežico smo šli do groba, kjer je bila žara izročena zemlji do vstajenja. Spokojnosti in zbranosti ni motila nobena odvečna beseda … niti pogled.

JARC Janko-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 07, str. 48-49.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Pozdravljena, Marija, mati učlovečene Besede, Jezusa Kristusa, in moja zvesta prijateljica, zaupnica, priprošnjica in tiha spremljevalka.
Prišla sem k Tebi, da se v tihoti cerkve zazrem vate in v nekaj minutah popolne tišine zrem ne samo v Tvoj prelepi obraz, ki je delo človeških rok, ampak tudi, da se približam Tvojemu ljubečemu srcu, ki je meni in vsem, ki si to želimo, nenehno materinsko odprto. Prišla sem pred Te, Marija, kot nebogljen otrok, ki se že ob misli, da je mama doma in ga čaka, počuti lepo.
Po nekaj minutah tihe povezanosti najinih src zaslišim korake, pa še ene ...
Tudi danes, tako kot pred vsako sveto mašo, se začne molitev rožnega venca. Ni nas veliko, ki si želimo biti povezani s Tabo v občestvu prav preko te, Tebi tako ljube molitve. Na več krajih po svetu si se prikazovala, ponavadi najbolj preprostim, in jih prosila za molitev rožnega venca. Te, tako preproste, a tako bogate molitve. Saj so najlepše prav preproste stvari, za katere si mora človek zavestno vzeti čas: za jutranjo zarjo in roso, za opoldanski pozdrav Mariji, za večerno zahajanje sonca in za pogled v nebo, posuto z zvezdami ...
Danes smo si vzeli čas tudi zate, Marija, da te v najlepšem mesecu, mesecu maju, počastimo s šmarnično pobožnostjo.
Odpiranje vrat je pogostejše, ljudje vstopajo in polnijo cerkev v večjem številu kot na običajne delavnike. Na koncu se vsuje še gruča otrok, ki so zunaj čakali do zadnjega hipa, da se sveta maša začne.
Še zadnja pesem se zasliši, preden se razidemo. Jaz pa tiho obsedim in si jo še enkrat tiho prepevam: “Veš, o Marija, moje veselje? Veš moje želje? Ljubil bi te! Zmeraj pri tebi ... Drugega nimam, srce mi vzemi ... tebi ga dam ... Ti si ga vnela, zate gori ... ti ga ohrani, hudega brani, reši ga ti.”
Med tihim prepevanjem se moje misli preselijo v sosednjo župnijo, v čas misijona, kjer sem poslušala predavatelja, ki nam je znal na zelo lep način približati Tvojo molitev.
Svoje poslanstvo duhovnika sedaj opravlja na Kozjanskem. Pri obisku bolnikov na prvi petek je prišel do žene, ki živi daleč od cerkve, visoko v hribih. Ne more več delati, samo toliko še ima moči, da poskrbi sama zase, da ni v breme drugim.
Iz svojega skromnega domovanja pride na sonček, sedi pred hišo in gleda v dolino. Pa jo duhovnik nekoč vpraša: “Kaj pa počnete danes, ko je tako lepo sonce?”
“Ne moram več delati. Nič ne delam, samo sedim tukaj. Hvaležna sem Bogu, da se lahko grejem na soncu in celi dan molim rožni venec za vse tiste, ki se v dolini pod mano vozijo po cesti. Samo to še lahko delam.”
Duhovnik takrat in mi zdaj, ko smo to slišali, smo lahko samo obnemeli. Žena v svoji skromnosti niti ne ve, kako veliko delo opravlja za vse nas, ki se tisti dan vozimo in hitimo po cesti. Bogu in Tebi, Marija, hvala za take ljudi.
Bogu hvala tudi za našega krajana: že od malega je bil navajen, da rožni venec moli kleče. Kljub letom, boleznim, poškodbam in bolečinam še vedno moli rožni venec na kolenih.
Marija, si ga zato obvarovala nesreč? Le kdo drug je bedel nad njim, ko se je pri delu v gozdu splašil konj in ga vlekel za sabo? Kdo je takrat posegel vmes, da je roka spustila uzdo in je ranjen v nezavesti obležal, konj pa je prestrašen in podivjan galopiral domov. Marija, ti si vodila in izbrala prave ljudi in jim dajala moči in znanja, da so pravilno pomagali. Prvim, ki so ga našli, reševalcem, ki so pravočasno prišli, in potem osebju v bolnišnici. Ti si bila tista, prepričana sem, ker njegova ura za odhod še ni prišla. Ti pa si ga hotela nagraditi za vse njegove kleče premoljene rožne vence.
In kaj je naredil po več mesecih okrevanja, ko je komajda lahko šele kratek čas stal pokonci? Zopet je, še ves v povojih in v mavcu, pokleknil in molil. In tako moli še danes.
Marija, zahvaljujem se ti za take ljudi, ki jih je še mnogo, mnogo po svetu in pri nas in so nam v spodbudo. Zahvaljujem se ti, ker si naša ljubeča mati, h kateri se lahko vedno zatečemo. Dokler imamo Marijo in radi molimo rožni venec, nismo nikoli sami in imamo vedno kaj početi in s tem nekomu nekaj dobrega dati – pa čeprav ležeč na bolniški postelji.
Hvala ti, Marija!
Katarina, Ognjišče (2016) 05, str. 24

Izstopila sem iz toplega zavetja mestnega avtobusa. Mrzla burja mi je zažvižgala okrog ušes. Kakšen mraz je še, pa smo že v marcu! Počasi sem stopala po Čopovi ulici v Ljubljani. Namenjena sem bila na glavno avtobusno postajo. Ker sem bila dovolj zgodaj in se mi ni mudilo, , sem sklenila, da si bom do postaje ogledovala izložbe in v eni od cvetličarn kupila šopek rdečih nageljnov mami za njen praznik.
Ves teden sem si pritrgovala pri malici, da sem prihranila nekaj denarja. Pa še v postu smo bili, tako sem imela še dodatno spodbudo, da sem bila zadovoljna s prazno žemljo.
Le kako je sedaj pri nas doma? Verjetno je vse pokrito s snegom. Vsako leto smo že kakšen teden pred 8. marcem spremljali vremensko napoved, da smo lahko pravočasno nabrali šopek zvončkov, včasih tudi kakšen dan prej, če so bile napovedane snežne padavine- Letos pa sem že v Ljubljani. Tukaj nadaljujem šolanje in se pripravljam na svojo samostojnost. Sedaj sem na poti domov, kjer se bom v varnem zavetju umirila, se čutila sprejeto.
V tistih socialističnih časih smo proslavljali še 8. marec in ne 25. marec. V šoli je bila proslava za naše mame, na kateri smo nastopali zanje, na koncu je bila skromna pogostitev in tam smo jim podarili tudi šopek zvončkov. 25. marca niso v šoli niti omenjali. Ta praznik smo praznovali samo doma kot cerkveni praznik, šli v cerkev in tam slišali veliko lepega o Mariji in o materinstvu.
Mojo pozornost je pritegnil glas harmonike. Zavit v debel plašč s kučmo na glavi in z rokavicami na rokah, iz katerih so gledale samo konice prstov, je mlajši moški sredi Čopove poskušal preglasiti žvižganje burje z igranjem nežnih melodij. Nekaj časa sem postala, prisluhnila lepim zvokom in mu v odprt kovček dala večji kovanec. Zeblo me je, zato sem odšla naprej, čeprav bi najraje še poslušala. Le kaj mu je, da v tej burji ni na toplem? Saj danes ni veliko ljudi, ki bo šlo tod mimo, in ne bo pravega zaslužka.
Pospešila sem korak, pa mi je na ledeni skorji spodrsnilo in toliko, da nisem padla. Ujela sem se ob steno bližnje trgovine. In tedaj sem jo zagledala. Skoraj bi jo podrla. V volneno ruto in pled zavito starejšo ženo, ki se je stiskala k steni in iskala zavetje pred strupenim mrazom. K sebi je stiskala košaro, v njej so bile v časopisni papir zavite rože. Vrtnice! Joj, kako bi bila mama vesela vrtnice, sem pomislila. Rada je imela rože. Nageljček je sem ter tja že dobila, vrtnice pa verjetno še nikoli.
Pogled mi je obvisel na rožah. Žena se mi je nasmehnila in s tem prebila led, da sem se opogumila in jo nagovorila. Želela sem si rdeče vrtnice, pa je žal ni bilo. Vzela sem tisto, ki mi jo je ponudila ona. Bila je še najmanj prizadeta od mraza. V mislih sem se poslovila od šopka nageljnov in plačala vrtnico. Dala sem nekaj več, vendar se mi je žena preveč smilila, da bi hotela nazaj drobiž. Hvaležna mi je bila in mi povedala, da je brez službe in da si tako pomaga za preživetje.
Na avtobusu sem si vrtnico položila v naročje in jo previdno čuvala. Soseda je pripomnila, da bi si tako lepa roža zaslužila celofan, ne pa časopisni papir. Saj ima prav! Ampak zdaj nisem mogla nič pomagati. Malo potlačena sem prišla domov in mami izročila rožo. Kako je je bila vesela! Ko jo je počasi odvijala in jo občudovala, sem ji povedala, kako sem prišla do nje, in da mi je nerodno, ker ni zavita v celofan. Pa me je brž podučila, da je že prav tako, ker jo je časopisni papir varoval pred mrazom.
Ko je iskala primerno vazo, me je vprašala: »Ali ti sodiš človeka po obleki, ali po tem, kakšen je po srcu? Nikoli ne sodi po obleki. Dragocene stvari so vedno skrite.« Vrtnico je postavila v izbrano vazo in jo odnesla v vežo, da bo v hladnejšem prostoru najprej počasi prišla k sebi. »Prevelik šok bi bil zanjo, če bi jo postavili v toplo kuhinjo,« mi je rekla mama. Še nekaj časa sva občudovali prelep rumenooranžni cvet – ona vesela, ker ga je dobila, jaz pa, ker sem denar zbrala z odpovedjo in s tem razveselila mamo.
Naslednji vikend sem bila spet doma. Razveselila sem se, ko sem videla, da vrtnica še ni ovenela. Nasprotno, bila še lepša. Cvetna čaša se je čisto odprla in vsak listič je bil malo drugačne barve. Vsi smo jo občudovali. Sklenila sem, da se bom, ko se vrnem v Ljubljano, sprehodila po Čopovi in tisti ženi povedala, kako čudovito se je razcvetela njena vrtnica. Toda žene ni bilo več tam. Tudi naslednji teden ne. Pa menda ni zbolela? Tolažila sem se z mislijo, da je morda dobila službo in ji ni treba več stati na mrazu.
Ko sem se o tem pogovarjala z mamo, me je pomirila. Pokazala je na rožo, ki je bila še na Marijin praznik vsa lepa, in rekla: »Včasih najdeš čas, da premisliš in se v miru odločiš za dobro delo, drugič pa boš to morala storiti v trenutku. Ti si oni ženi izkazala svoje spoštovanje takrat v tistem mrazu, ko te je potrebovala, in to je dovolj. Če bi zamudila tisti trenutek, ko si imela priložnost razveseliti nekoga, bi naredila napako. Zato imej vedno srce odprto in pripravljeno, da ti potem ne bo žal zamujene priložnosti. Poglej Marijo, katere praznik bomo obhajali jutri: če ne bi takrat, ko ji je angel napovedal, da bo postala mati Odrešenika, ne izrekla svojega ZGODI SE, bi milostni trenutek šel mimo in zgodovina bi se pisala čisto drugače. Vedi, tukaj in zdaj si, da narediš kaj dobrega vsak dan, da ti ne bo treba reči: »Nisem vedela, da je bil takrat pravi trenutek!«
Vrtnica, kasneje posušena, jo je še dolgo spominjala na tisti 8. marec, na mraz in na ono prezeblo ženo. In pri srcu ji je bilo toplo.
Katarina

Ognjišče (2013) 03, str. 32

Konec januarja lani je Državni zbor s 47 glasovi za in z dvema proti sprejel novelo zakona o medijih, ki določa kvote slovenske glasbe na radijskih postajah. Skladno z zakonom mora zdaj glasbeni spored na radiu med 6. in 19. uro vsebovati najmanj 60 odstotkov slovenske glasbe, kar znaša med 20 in 40 odstotkov vse predvajane glasbe, odvisno, za kakšen radio gre (javni, komercialni ...). Vse lepo in prav. Čas je, da se tudi v Slovencih zbudi narodna zavest in ljubezen do svojega, če ne spontano, pa po ukazu zakona. Zdaj torej poslušamo več slovenske glasbe!
Ko sem se nekega dne peljala z avtom proti domu, je napovedovalec oznanil, da sledi zmagovalka Melodij morja in sonca, Alya, s svojo novo uspešnico Srce za srce.
»Aha, še ena slovenska,« sem pomislila in sproščeno prisluhnila lahkotnim notam, ki so priskakljale iz avtomobilskih zvočnikov. Lahko si mislite moje presenečenje, ko se je po dveh minutah v pesem vmešal glas v španščini. Španski vložek je trajal približno dvakrat po dvajset sekund, enkrat celo pomešan s slovenskim besedilom. Nejeverno sem poslušala ta špansko-slovenski ‘miks’. Lahko da je to moderno in se gospodični Alyi zdi strašno fino v svojo pesem vmešati tuj jezik, za povprečna, preprosta ušesa pa to ni ...
Zlobno sem pomislila, če se takšna pesem še uvršča v kategorijo slovenske glasbe, torej v kvoto tistih 60 odstotkov, ki jo radio nujno mora predvajati. Ali pod slovensko glasbo spada pesem s slovenskim besedilom, ali pesem slovenskega izvajalca, tudi če je polovica pesmi odpete v španščini, angleščini, hrvaščini ...?
Dokler ljudje, mladi, naši pevci in pevke, naši radijski in televizijski napovedovalci ne bodo sprejeli slovenščine za svojo, dokler ne bodo spontano ponosni na svojo zgodovino, svojo dediščino in svoj jezik, do takrat bodo takšni in podobi zakoni popolnoma brez smisla, ker se bo vedno našel način, kako jih obiti. Ko (če) pa se bo ta narodna zavest enkrat prebudila, pa bo tak zakon spet brez smisla – ker ne bo več potreben!
SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 56.

Za Veroniko je bilo vse poletje eno samo pričakovanje in želja, da vendarle nastopi jesen. Zame, njeno mamo, pa je bilo drugače. Skrbelo me je.
V zadnjih razredih osnovne šole je bila prisotna samo ena želja: kje nadaljevati šolanje. Škofijska klasična gimnazija in bivanje v Jegličevem dijaškem domu!!!
Brez dodatnih variant in vedno nespremenjena.
Dnevi odprtih vrat in informativni dnevi, ki sva jih obiskovali že dve leti prej, odločitve niso spremenili. Tudi na prijavnici za srednjo šolo je bila napisana samo ena želja. Res me je skrbelo. Če ji ne uspe, se ji bo podrl svet. Kaj če, kaj če?
Vse je podredila svojemu cilju. V šoli so bile vse zaključene ocene odlične. Glasbena šola in skavti so prinesli še dodatne točke.
In res: Veroniki je uspelo.
Ko je prišlo po pošti potrdilo o vpisu in s tem dokaz, da je resnično dijakinja ŠKG, je bila njena sreča neizmerna.
In seveda veselje v vsej družini.
Jaz pa sem se kot mama morala končno sprijazniti, da bo prva ptička odletela iz gnezda in se bo vanj vračala samo ob vikendih. Bližje ko je bil september, bolj me je tiščalo v prsih.
Kupili sva kovček in posteljnino s pikapolonicami “za srečno in mirno spanje”. Zvezki so bili že zdavnaj v ovitkih, plišasti medo opran, Marijin kipec je bil varno zavit v brisačo, skavtska rutka je čakala na mizi.
Vse je bilo pripravljeno.
Kako natančno je potekal tisti dan, se ne spominjam več dobro. V spominu pa mi je ostal križec na njenem čelu ob odhodu od doma, njeno neizmerno veselje, skupna maša in moja vožnja zvečer domov. Čeprav sem VEDELA, da jo puščam v dobrih rokah, so med vožnjo solze tekle kar same. Noč je bila popolnoma jasna in svetila je polna luna. Vožnja proti domu je bila ena sama bolečina, molitev in solze. Moj angel varuh je imel res veliko dela, da me je takrat varno pripeljal domov.
Mlajši sestri sta jo zelo pogrešali, vendar je ritem ponovnih obveznosti omilil praznino. Včasih so vikendi kar spolzelo mimo nas, sedaj pa so že postali bolj izpolnjeni in praznični. Kako veliko smo si imeli povedati, obiskati sorodnike, iti k maši s starimi prijatelji ...
Od tega je minilo že nekaj let. Odhod v dijaški dom je bil zame vsako leto malo lažji, saj sta kmalu sledili tudi sestri; ena za drugo.
Ko se z Veroniko danes pogovarjava o tem, se obema na obrazu riše nasmeh. Sama sem neskončno hvaležna vsem profesorjem in vzgojiteljem, ki so bili ta štiri leta ob njej. Dali so ji varnost, spodbudo in dom.
Veronika pa vedno reče, da je bil to najlepši del njenega življenja.
Mame in očetje, zaupajte otrokom, učiteljem, vzgojiteljem, predvsem pa Bogu.
Vse bo dobro.
Dora. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 125.

Izjemno vroče poletje. Preseženi rekordi. Star stanovanjski blok, v katerem stanujem, obnavljajo. Zidove oblagajo z novo toplotno fasado, ki nas bo obvarovala pred zimo.
Gledam pridne bosanske delavce, ki za skromno plačajo garajo deset ur dnevno. Delajo zavzeto, natančno. Smilijo se mi. Vseh starosti so. Ko hodijo po lesenem odru, si rečem: Tole se mi pa še ni zgodilo, da bi mimo mojega okna hodili stasiti, prijazni fantje in radovedno gledali v moje stanovanje v tretjem nadstropju. Eden izmed njih kar se da natančno ureja zid ob oknu. Odstranim se, da ga ne bi motil. Ko konča delo, se še enkrat sprehodi mimo. Nepričakovano na hitro odprem okno in mu z dlanjo ponudim nekaj drobiža. Z nasmeškom rečem: »Za eno pivo.« Zelo je presenečen. Vesel se zasmeje in zahvali. Potem se zgodi nekaj nenavadnega. Sede na deske pred mojim oknom. Z glave sname zidarsko čelado, iz žepa potegne cigareto in si jo prižge. Kakor da mu je nenadoma prav dobro tu, kjer sedi. In takrat zaslišim njegov tihi, nekako zastrti glas. Poje eno izmed svojih žalostink. Ne razumem prav dobro, a razločim, kako privre iz njega: »O moja mila, kad ću te opet vidjeti ... Moj dom tamo daleko i dete koje volim...« Hlastno potegne cigaretni dim. Neznana sila me potegne, da stopim bliže. Sramežljivo se nasmehneva drug drugemu. Kako daleč od afer in časnikarskih novic o izkoriščanju teh bednih ljudi! Nemirno znova odprem okno in mu rečem: »Tako tudja sudbina gleda tudju sudbinu ...« Razumel je. Šala pač. Globoko iz mene plane resnica: Kako malo vemo drug o drugem! Kakor da sem pozabil, kar sem vedno zatrjeval: čisto osebna človeška Usoda je najpomembnejša. Usoda naših preprostih življenj. Jo razumemo? Skušamo pomagati? Ali nismo vsi samo ljudje, ki nas ponižujejo, silijo v upore, razdore, najbolj krute vojne. Nekateri morajo bežati, stradati, se boriti za obstoj. In potem imajo nekaj dela nerazumni politiki in najeti novinarji.
Kakor da se je moški zbudil iz kratkih, lepih sanj. Hitro vstane in si nadene čelado. Spodaj ga kličejo kolegi. Smejejo se in se šalijo na njegov račun. Zdaj moški zadovoljno žvižga in odhaja izpred mojega okna. Videl sem, da se izjemno dobro razumejo, sodelujejo. Pravi prijatelji so. Nepopisno huda vročina žge na to pusto in dolgočasno mesto. Odidem v spalnico in utrujen ležem na kavč. Kako dolg in dolgočasen dan! Na TV govorijo o novih, sto tisočih podatkih. Gradbeništvo se bo v naslednjih letih znova zmanjšalo. Žalostno se nasmehnem. Kako natančno mi je tuji delavec zapel pesem tega poletja! Nikoli več ne bom videl obraza neke neznane človeške usode – a v moji globoki človeškosti je čista želja, da bi mu bilo dobro v življenju. Ta stari stanovanjski blok je tudi skupek usod. »Dober dan, soseda – danes je pa zelo vroče, ali ne?« – »Ja, zelo ...!«
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 19.