Na prijaznem gričku zunaj vasi je stala hišica, v kateri je živela stara Micka. Vaščani so ji pravili teta Micka. Živela je bolj samotarsko življenje. Sicer blizu vasi, se je le malo družila z ljudmi. Pozorno pa je spremljala vlake, ki so vozili po dolini blizu njenega doma. Najsi je bila na svoji njivici, pred hiško ali kje drugje, je prenehala z delom, se ozrla za vlakom in v mislih prosila: »Ljubi Bog, ti veš, kdo se zdaj vozi s tem vlakom, ki brzi mimo mene. Morda je obtežen s skrbmi in bolečinami, mogoče je poln veselja in upanja – ti, Gospod, vse spremljaj in blagoslavljaj!«
Najbolj pa je bila Micka pozorna na urnik večernega vlaka. Ko je pripeljal mimo, je odložila kakršno koli svoje opravilo, oblekla plašč – pozimi toplega, poleti le kaj lahkega – da je zakril njeno skromno,a vedno snažno obleko, in odšla k sveti maši. Vedela je, da ima ravno toliko časa, da bo prišla dovolj zgodaj do cerkve. To se je dogajalo dan za dnem.
Čeprav je bila Micka bolj samotarska, je imela zelo rada otroke. V žepih njenega plašča je bilo vedno nekaj bombonov, za kar so dobro vedeli vaški otroci in jo ob njeni večerni poti k maši radi počakali.
Nekega dne jo je ob poti čakala mala Brigita, ki jo je radovedno vprašala: »Teta Micka, zakaj pa imaš ti dve imeni?«
»Zakaj imam dve imeni?« se je začudila Micka. »Kako to misliš?«
»Veš, naš ata je rekel, da si tecalka, jaz pa vem, da si Micka, zakaj si tudi tecalka, kot je rekel naš ati?« je bila radovedna Brigita.
Micki je rdečica zalila zgubani obraz. Naglo je potegnila ruto prek čela, da otrok ne bi opazil njene zadrege, in odgovorila: »Jaz sem Micka, zate, ki si majhna, sem teta Micka, in nobenega drugega imena nimam,« ter hitro, kolikor so jo nesle ostarele noge odšla proti cerkvi.
Micka je brž uganila, da se v tej otroško izgovorjeni besedi skriva grda žaljivka tercijalka, s katero so že nekdanje čase hudobni ljudje zmerjali ženske, ki so bile pobožne in so rade hodile v cerkev. Ta beseda ji je bila grda že od otroštva in to, da so jo vaščani vzdeli njej, jo je res prizadelo.
Mala Brigita je s prstkom v ustih začudeno gledala za odhajajočo teto Micko. »Le kaj je narobe, ponavadi mi je teta dala bombonček, danes, ko sem jo vprašala, zakaj ima dve imeni, pa je postala huda?« ni mogla razumeti deklica.
Micka se tudi v cerkvi ni mogla umiriti. »Le kaj sem ljudem napoti? Jaz pustim druge pri miru, naj tudi drug pustijo mene,« je šepetala namesto molitve.
Ko je naslednji dan zaslišala večerni vlak, ko je bil čas, da se preobleče in gre k maši, je jezno zagodrnjala: »Ne grem, da me ne bodo zmerjali s tercijalko!« Pograbila je sekiro ter odšla zadaj za hlev, kjer je imela kup drv, in jih je začela cepiti. To je opravljala jezno, skoraj togotno in se ob tem jezila na ljudi, ki jim je napoti, čeprav nikomur nič noče. Delo ji kar ni šlo od rok in kmalu se je naveličala ter odšla v kuhinjo, da si skuha večerjo, nakrmi kravico in zajčke.
Pogledala je na uro. »Ravno zdaj bi prišla od maše,« je pomislila. Še enkrat je šla v tisti kot za hlevom in se zastrmela v kupček razcepljenih drv.
»Za tale kupček drv sem zaradi besede nedolžnega otroka izdala tebe, ljubi Jezus,« je skesano šepetala. »Kaj pomeni ta kupček drv v primerjavi s sveto mašo?« se je spraševala. »To, kar se mi je danes zgodilo, se ne bo nikoli več!« je trdno sklenila.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 92.
OP: fotografija Sonje Kamplet je samo ilustracija in ne predstavlja ljudi iz zgodbe

Življenjska pot Angelce se je začela v samotni hribovski vasi. Mladost je preživljala s petimi sestrami in z dvema bratoma ob skrbni mami in delavnem očetu. Oče jih je kmalu zapustil. Vsako nedeljo, ko so šli v dolino k maši, so obiskali tudi njegov grob. Vse sestre in en brat so odšli po svetu, ob ostareli materi sta ostala doma samo ona in starejši brat. Tudi Angelca bi rada šla v svet za svojimi sestrami, si ustvarila družino in bi za večje praznike prišla na obisk v svojo rojstno vas. Življenje se je zasukalo drugače: mati je bila bolehna, brat s srčno napako od rojstva in ni imela srca, da bi ju zapustila.
Po končani osnovni šoli je našla zaposlitev v tovarni v več kilometrov oddaljenem mestu. Samotna pot do tja je vodila skozi gozd. Ob poti nobene hiše, nobenega človeka. Delala je v izmeni. Vsak dan je hodila v eno smer v temi: zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Težko je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Tedaj je brat napregel konja in ji naredil ozko gaz, po kateri je hodila.
Angelca ni bila strahopetna, saj je bila gozda vajena že od mladih nog. Tudi hoje je bila vajena. Strah jo je bilo samo tiste dni, ko je dobila težko prisluženo plačo in je z njo morala po tisti samotni poti priti domov. Brat je vedel za njeno stisko in ji je večkrat prišel naproti. Kako prijetna je bila hoja v dvoje! Ko bi le večkrat hodil kdo z njo po teh samotnih stezah!
Nekoč je srečala fanta – lovca iz sosednega kraja. Del poti je šel z njo. Kmalu njuna srečanja niso bila več naključna, ampak dogovorjena in redna. Če ga ni bilo, se je spraševala, kaj je z njim. Tako prijetno se je bilo z njim pogovarjati, tako prijazen in razumevajoč je bil. Zbližala sta se tako zelo, da je pod srcem začutila utrip novega življenja. Ko je bila trdno prepričana, mu je povedala. Mislila je, kako bo vesel. Pa ni bil! Osupnil je, postal redkobeseden in mrk in kar hitro se je poslovil. Bolelo jo je, a se je tolažila, da moški to sprejemajo drugače kot ženske – matere.
Potem ga ni bilo več na samotno pot. “Kaj ga je zadržalo, da ga že ves mesec nisem videla? Moram sem pozanimati,” je razmišljala Angelca. V tovarni je ujela pogovor dveh sodelavk, ki sta bili iz njegovega kraja. »Ali veš, da je Reparjev Janko šel od doma? Kar čez noč je izginil. Menda je šel v Nemčijo, od tam pa misli iti v Ameriko. Kaj ga je pičilo, saj nikoli ni govoril, da bi šel od doma in pustil kmetijo bratu.«
Prebledela je in slabost jo je obšla, ko je slišala ta pogovor. Njen Janko, njena ljubezen, njene sanje – vse se je v trenutku sesulo. Ostalo pa je dete pod njenim srcem. Kaj naj stori? Ne more za njim, pa tudi noče, saj je dovolj zgovorno povedal, da mu ni zanjo in za njunega otroka. Odpovedal se jima je, zato je pobegnil v tujino.
“Kako sem bila zaslepljena! Zakaj nisem poslušala mame? Zdaj je za vse prepozno. Moram živeti dalje, moram sprejeti tega otroka in delati pokoro za svoj greh!” je sklenila Angelca. Veliko je prestala, preden je to dete prišlo na svet. Rodila je punčko – Veroniko, najlepšega otroka, kar jih je kdaj videla. Njena mama in brat jo z veseljem sprejela in jo imela rada.
Angelca je še naprej vsak dan hodila po samotni stezi na delo in z dela. Med potjo je prebirala jagode rožnega venca: za svojo Veroniko, svoje sončece, ki je sijalo stricu in stari mami. Molila je zase, da bi ji Bog pomagal hčerkico vzgojiti v pametno, pošteno in verno dekle.
Leta so tekla. Veronika je hodila z gručo otrok po cesti na eno stran, mama Angelca pa po svoji stezi v službo na drugo stran. Vsaka v svojo dolino.
»Hvala ti, o Bog, za mojega brata. Tudi njemu je moja Veronika olepšala samoto. Ne pogreša očeta, saj jo ima stric rad, kot da bi bila njegova hči. Ne bi mogla imeti boljšega očeta. Varuj jo, mati Marija, gotovo ima tudi ona mesto, ki ga ji je nebeški Oče pripravil v svojem načrtu, čeprav ni bila v načrtu svojega zemeljskega očeta. Dobri Bog, ne prištevaj mu tega greha, ker naju je zapustil prav takrat, ko sva ga najbolj potrebovali. Ti veš, v kakšni stiski je bil, in česa se je ustrašil, da je šel raje v tujino za hlapca, namesto da bi bil doma gospodar,« je molila Angelca.
Veronika je zrasla v lepo dekle in napočil je trenutek, ko se je poslovila in odšla v mesto v šolo. Z njo je odšel del življenja. Stara mama je obležala, brat je sklonjen hodil okrog hiše, Angelci pa se je zdela pot v službo vedno daljša.
Vsake stvari je enkrat konec in prišel je dan, ko je šla zadnjič po tistih samo njenih stezah v službo. “Ravno pravi čas,” si je rekla, “saj komaj še zmagujem to dolgo pot. Zdravje mi ne služi več kot nekoč. Zdaj, ko bom doma, bom lahko odvzela bratu kakšno breme z ramen. Toliko let mi je pomagal, nikoli mu ne bom mogla povrniti vse njegove dobrote. Še več bom molila in skupaj bomo molili za našo Veroniko, da se v mestu ne izgubi.”
Veronika je dokončala šolanje, dobila službo in ostala v mestu. Kmalu je pripeljala domov fanta – resnega, vernega, poštenega. Sledila je poroka in začeli so prihajati otroci.
»Vnuki, moji zlati vnuki! Kako me ima Bog rad, da mi je naklonil tako bogastvo!« se je veselila Angelca.
Težko jih je čakala in napeto poslušala, kdaj se bo na klancu zaslišal ropot njihovega avtomobila. Radi so prihajali in pomagali pri delu njej in bratu, mama pa je že uživala večni pokoj ob očetu pri cerkvi spodaj v dolini.
Angelca je bila presrečna, ko je videla odraščati svoje štiri vnuke. Radi so jo imeli in ob njih je pozabila na vse bridke ure, ki jih je prestala zaradi svoje mladostne ‘napake’.
Najstarejši vnuk je že zaključil osnovno šolo.
»Kam se boš pa sedaj usmeril?« so ga spraševali. »Nikoli nisi omenil, kam te vleče srce. Ali si se že odločil?«
»Sem,« je odgovoril. »Želim postati duhovnik. Že dolgo slišim v sebi Gospodov klic: “Hodi za menoj – pojdi po svoji neizhojeni stezi, a hodi za menoj!”«
Zdaj je vedela, da ji je Bog odpustil. Čutila je, da so bile vse dolge ure hoje v samoti in molitvi rožnega venca prinesene pred Božji prestol.
Kot starček Simeon je tudi Angelca hvaležno vzkliknila: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojo služabnico v miru, kajti moje srce je okusilo in videlo tvoje usmiljenje!«
Heli, Ognjišče (2017) 05, str. 56

Ko je Ema v Družini prebrala vabilo na romanje po Slomškovih poteh od Celovca mimo Beljaka, čez Korensko sedlo do Bleda, se je v trenutku odločila: »Grem!« Že vrsto let je v sebi nosila željo, da bi prehodila to pot.
Skupina petih pohodnikov jo je že čakala pred stolnico v Celovcu. Ema je začutila njihove vprašujoče poglede. Bila je vsaj dvajset let starejša, z velikim nahrbtnikom, njihovi pa so bili komaj omembe vredni. Ko je povedala, da ni vajena daljših poti, sta se vodja Vid in njegova žena Milena spogledala. »Težka bo!« so govorili njuni pogledi.
»Nahrbtnik bo pa malo pretežak,« je previdno začel Vid. »Dva para čevljev in še velik del prtljage bomo med potjo pustili pri mojih znancih.«
Odšli so v stolnico, zmolili desetko in krenili na pot.
Kar z lahkoto jim je sledila, po nekaj kilometrih pa je začela malo pešati in čutila je, da so zaradi nje upočasnili korak. K sreči so se po Vrbskem jezeru peljali z ladjico. »Verjetno si je tako tudi Slomšek skrajšal pot,« je dejala Milena, ki je sploh veliko vedela o Slomšku in ji je lajšala pot s pripovedovanjem o njem.
Prenočišče so poiskali v Beljaških Toplicah. »V tem kraju sem se rodila,« je povedala Ema med večerjo. »Tik pred koncem vojne in dve uri pred letalskim napadom.« Vsi so prisluhnili. »Osebje v porodnišnici je bilo do moje mame zelo neprijazno in žaljivo. Zlasti še, ko jim ni uspelo, da bi me zamenjali z novorojenčkom z zajčjo ustnico. “Videla sem, da sem rodila deklico!” je hlipala mama. Vsem sva bili odveč.«
Besede so se trgale iz nje. »Moj oče je bil nekaj tednov pred tem iz delovnega taborišča v Celovcu prestavljen v Trst. Z mamo sta si lahko le dopisovala. Nikoli več se nista videla. Ostala je sama z mano. Med neprijaznimi ljudmi. Ni videla drugega izhoda, kot da se vrne domov. Peš. Čez Korensko sedlo.«
»Zato si se nam pridružila?« je Milena glasno izrekla, kar so čutili vsi.
»Da prehodim in podoživim mamino in svojo pot,« je bilo več vedrine v Eminih besedah. »Mama je vzela na pot samo očetova pisma. Po vojni jo je nova oblast neprestano zasliševala, zato jih je v strahu sežgala. Samo eno kuverto imam v spomin na očeta,« je zamišljeno dodala.
»Sedaj vse razumem,« je dejal Vid, »ampak pot je vendar naporna.«
Zjutraj je imela Ema težke noge. »Hoja vse uredi,« jo je opogumljala Milena in odšli so na pot. Ko je bilo že nekoliko utrujena, so zagrizli v strmino proti Korenskemu sedlu. V obupno strmino. Vsak korak je bil težak . “Le kako je mama zmogla to pot,” se je vedno bolj čudila. Mesec dni po porodu, v negotovosti, kaj se dogaja z očetom, v zmedi ob bližajočem se koncu vojne, skoraj brez hrane in v raztrgani obutvi. Večino vrednih predmetov, ki jih je še imela, je zamenjala z mleko že v Beljaku, zadnje pa med potjo, saj ga je sama izgubila že po nekaj dneh. “Ali sem se na poti ves čas od lakote jokala?” se je spraševala. “Le od kje je mama dobivala moč, da je zmogla ta strašni breg?” Sočutje in spoštovanje do mame sta se utrjevala z vsakim korakom. Prav čutila je, kako blizu sta si postali. S celim telesom jo je čutila, prav tako kot jo je takrat čutila mama, ko jo je nosila v naročju.
Od časa do časa ji je uspelo, da je na kratko zbrano molila, sicer pa je samo prosila: “Jezus, daj mi moči, da ne omagam! Prosim te! Pri tebi je vse mogoče.”
Sem pa tja je slišala kakšen pogovor, sicer pa so si vse povedali s kretnjami in pogledi. Končno, končno se je pot nekoliko zravnala. Pripeljala jih je do cerkvice na Strmcu. Kakšno olajšanje! Kot da ji je padla teža z nog. Kar ni mogla verjeti, da je resnično premagala ta strašni klanec. »Mamin klanec!« si je rekla in v sebi je čutila neizmerno srečo.

Malo pred mejo na Korenskem sedlu je začelo deževati. Najprej rahlo, nato pa vedno močneje. Ni odprla dežnika, ampak je uživala v dežnih kapljah, ki so ji polzele po obrazu in ji hladile razgreta lica.
Zatekli so se pod veliko streho, ki je pred leti varovala carinike pred dežjem in soncem. Pripeljala se je skupina motoristov. Tako prešerno razigrani so bili, da je pozabila na boleče noge. »Le kako so lahko ti cestni divjaki, ki se jih med vožnjo kar bojim, tako simpatični!«
Ploha je šla kar prehitro mimo. Ravne poti po Poljani je bilo malo, nato so se začeli spuščati. Ema je najraje hodila zadnja, da je bila lahko z mislimi pri mami. »Stiskati jo je moralo pri srcu, saj ni vedela, kje bo našla zavetje zase in zame.« Selili sta se od znancev do sorodnikov. Šele po letu dni je mama s težavo našla službo. Cele dneve je bila zdoma, zato je Emo vzela k sebi teta in pri njej je ostala do odhoda v šolo. Navezala se je nanjo in jo vzljubila. Kot da je njena mama. Ko je prišla mama na obisk, je bila zbegana. »Katera je prava?« je takrat premišljevala. Tej razdvojenosti se je pridružilo še boleče zapostavljanje okolice, ker je bila nezakonski otrok.
Z vstopom v šolo se je preselila k mami, ki je bila zelo skrbna, toda prave topline je pri njej pogrešala. “Verjetno zato, ker je njej mama umrla pri devetih letih. Služila je pri tujih ljudeh in je bila prikrajšana za ljubezen in nežnost. Česar sama ni prejela, ni mogla dajati,” je v mislih mlela Ema. Med počitnicami je pri teti šla k prvemu svetemu obhajilu. Tudi pozneje je samo pri njej hodila v cerkev in še to bolj naskrivaj, ker je mama zaradi neprestanih pritiskov tedanjih oblasti skrivala svoje prepričanje.
Kljub skromnim sredstvom ji je mama omogočila šolanje na srednji in nato še na višji šoli, da bi ji omogočila boljše življenje kot ga je imela sama. Ob prvi možnosti se je zaposlila, da ne bi bila še naprej mami v breme.
“Ti moj Blaž!” je Ema z veseljem pomislila na svojega moža in korak ji je postal lahkotnejši. “Začel me je spodbujati, naj nadaljujem študij na visoki šoli.” Nista bila ravno mlada, ko sta se spoznala. Da sta namenjena drug drugemu, sta začutila ob prvem srečanju. Pomislila sta na poroko. Cerkveno seveda. Toda ona ni vedela, ali je krščena ali ne. »Verjetno,« je menil župnik, »toda papirjev nimate.« In so jo krstili pogojno in prejela še zakrament svete birme.
Ustvarila sta si svoj svet, v katerem sta se dopolnjevala. Doživljala sta lepe in težke trenutke. Takrat, že v zrelih letih, je Ema prvič resnično doživela, da je sposobna in vredna spoštovanja. Začela je slikati, nadaljevala je učenjem harmonike. Že v otroških letih je rada igrala svojim vrstnikom, zdaj pa z njo razveseljuje varovance v domu starostnikov.
“Nič, kar je lepega, ne traja dolgo,” je predla misli naprej. Kot strela z jasnega je udarila Blaževa bolezen. Rak. Operacija, terapija, nihanje med življenjem in smrtjo. Dnevi so se vlekli v neskončnost. Takrat je šele spoznala, kako zelo rada ga ima. Toliko kot takrat, ni še nikoli premolila. Saj ji tudi sicer ni bilo težko skleniti roke, ampak tedaj je gorela v molitvi. Občutila je krhkost tega sveta in moč duhovnega. Prijateljstvo z Bogom je postalo bistveni del njenega življenja. “Ali je mama slutila, da se z očetom nikoli več ne bosta srečala?” se je spraševala, ko je skušala slediti drugim. “Mama je celo življenje pogrešala moža, jaz pa tako zelo očeta.”
Pot proti Podkorenu je postala položnejša, da so se noge spočile. Izogibali so se glavni cesti in občudovali svet okoli sebe. »V kakšen raj nas je postavil ljubi Bog!« so bili polni hvaležnosti.
V Mojstrani so še enkrat prespali. Za Emo je bilo romanje pravzaprav končano. Pot, ki jo je kot senca spremljala od otroštva naprej, je postala resničnost. Sedaj ve, da je težka, nič več pa se je ne boji. Kako lahkoten je bil njen korak skozi dolino Radovne proti Bledu. Preplavljali so jo občutki sreče, zmage in hvaležnega spoštovanja mame. “Ti si junakinja!” je govorilo vse v njej. “Z menoj v naročju si zmogla to naporno in dolgo pot.”
Ob zahajajočem soncu so stali na terasi blejskega gradu in strmeli v jezero pod seboj. Tako lepega Bleda Ema še ni videla.
Vid, ki med hojo skoraj ni govoril, je bil prešerno razpoložen. »Hvala Bogu, srečno smo prišli na cilj. Samo naj mi še kdo reče, da se z voljo ne doseže vse!«
»Z božjo pomočjo je vse mogoče,« ga je doživeto dopolnila Ema.

JARC, Janko-Smiljan. Ognjišče (2016) 06, str. 56
zgodbo Mamina in njena pot najdete tudi v knjigi Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 144-149.

Na vratih piše: Dom za onemogle in ostarele. Skozi vrata butne vame neprijeten vonj po kuhanem korenju. Premagam še nekaj strmih stopnic in že se znajdem v velikem, skoraj praznem in tujem prostoru. Nekakšna sprejemnica za obiske je. Sedem za mizo in dolgo čakam. Skozi okna sili bleda svetloba, v kateri začutim izničenje, absolutno praznino. Možgani mi premlevajo strašno količino misli, podatkov, spoznanj, vedenj, resnic, dvomov. Kaj je sploh človek; to nedoumljivo bitje na robu veličine in bede, tako začasen in tako večen? ...
Zagledam ga na temačnem hodniku, ko ga mlada, prijazna sestra vodi proti meni. Vstanem in vznemirjeno spet sedem. Približa se mi. Sežem mu v roko in poda mi svojo - čisto mehanično, brezosebno. Ko ga posadijo v stol nasproti mene, pomislim: Je mogoče, da je bil ta človek pred desetimi leti ugleden znanstvenik, ki je pisal knjige o psihologiji, filozofiji, teologiji? Doktor znanosti - izjemen mislec in človek? Strme me gleda brez izraza na dobro ohranjenem, skoraj gladkem obrazu. Pred leti je zaradi težke bolezni izgubil - spomin ... Ničesar več se ne spominja, ničesar več ne ve. Je kakor gmota življenja, ki je samo sebi namen, ki ga ni mogoče preprosto uničiti, čeprav je uničeno. Kaj mi pomeni, če mu ne moreč reči niti tega, da zunaj sije sonce? Kako naj mu potožim nad svojo človeško usodo, če je brez čustev? Gleda vame z izrazom majhnega otroka, pa še to ni. Kljub temu se ga dotaknem in vprašam nekako zaigrano: »Kako si, Aleksander?« Molk. »Dobro, je dobro,« pohiti z odgovorom zgovorna strežnica, ki je ni nihče nič vprašal. Sam se pa zamislim. Si sploh lahko predstavljam, da bi nenadoma takole potonil v temo, ko mi spomin pomeni vse na svetu: spomin na srečno otroštvo, prodorna misel na prihodnost, ko lahko nenehno igram na karto besedne igre in človeškega sprenevedanja? Je to smrt, ali še kaj strašnejšega?
Skozi vrata privihra gospa upravnica. Takoj je izvedela, da je na obisk prišel znan prijatelj in me zasipa z vprašanji. Meni pa ni do pogovora. Gospod Aleksander jo gleda molče, z dolgimi, praznimi pogledi ... »Mene gotovo pozna ...« sili vanj upravnica. »No, Aleksander, povejte, kdo sem jaz?« Zazdi se mi, da bo človek prenehal dihati. Njegove oči se razširijo. Na obrazu se prikažejo drobne potne kaplje. Kakor da se nekje globoko počasi premikajo skale. Kakor da strašna, neznana sila ne more na dan. Tudi sam zadržim dih in strmim vanj, ker se bo vsak hip zgodilo nekaj nepričakovanega. Na njegovem obrazu je nekaj dokončnega, do kraja obupanega. Mrtev je, pomislim. Upravnica se mu še nekoliko bolj približa. Gospod Aleksander počasi, trudoma odpre usta in izdavi boleče, obnemoglo in odrešilno, kakor otrok, ki se je pravkar prebudil: »MA-MA ...«Osuplo molčimo. Z vso silo, kar je še premorem, se skušam obvladati. Zaman. Po licih mi teko solze. O Bog, ki si, pomagaj! Glejte, človek ...«
V moji duši poje otožna pesem iz najsrečnejših spominov mojega življenja: O mama, o dom, o sreča ...! Jokam za vse, ki se ne morejo spominjati ...
Stanislav. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.

Kadar se je morala Marjeta odpraviti k zdravniku, je vedno poiskala kakšno zanimivo knjigo, revijo, da bi si z branjem krajšala čakanje, ki je bilo pri zdravniku vedno, četudi včasih bolj kratko, zelo zelo dolgočasno.
Ta dan pa se je prav razveselila, ko je na poti k zdravniku srečala poštarja, ki ji je dal njej tako priljubljeno revijo Ognjišče. Zdaj je vedela: tudi če bo v čakalnici veliko ljudi, mi danes ne bo dolgčas, bom vsaj lahko čim več prebrala, saj doma tako težko odložim Ognjišče, da včasih že delo zanemarjam.
Čakalnica je bila res kar napolnjena, vendar Marjeta ta dan ni nič brala zanimive revije. Ko je komaj opazila prazen sedež, je z drugega konca zaslišala besedi, ki sta pritegnili vso njeno pozornost, da je na branje kar pozabila. Ti dve besedi sta bili maša in dolgčas.
»Ali je sploh kaj bolj dolgočasno, kot je maša?« je glasno vprašala okoli sedeče gospa srednjih let ter se ozrla na levo in desno v pričakovanju, da ji bo družba pritrdila. Ker ni dobila nobenega odgovora, je sama nadaljevala: »Vedno isto mrmranje in sprehajanje, da res komaj čakaš, da vstaneš in greš. Jaz sem se tega dolgočasja že naveličala. Vsako leto grem za kakšen teden morje v Dalmacijo in takrat si v mestu ogledam nekaj cerkva in res vidim kaj lepega – brez mrmranja in dolgočasja! Kdo pa pravi, da je ravno maša potrebna, da si veren. Brala sem Sveto pismo, pa nikjer nisem našla zapovedi: Moraš hoditi k maši! Čemu bi se torej hodila dolgočasit?«
Zgovorna gospa se je spet ozrla okoli, kot bi pričakovala potrditev svojih besed. Ljudje so se med seboj malo spogledovali, toda vsi so molčali. Tedaj pa se je oglasila Marjeta, ki ji to modrovanje o maši ni bilo prav nič všeč. »Gospa, če bi malo bolj natančno brali Sveto pismo, bi vedeli, da Jezus, učlovečeni božji Sin, ki živi v Cerkvi, ni nikoli uporabljal besede moraš. Pustil nam je popolno svobodo, če hočemo hoditi z Njim skozi življenje. Kar zadeva sveto mašo, pa veljajo njegove besede: To delajte v moj spomin, ki jih je izrekel pri zadnji večerji. Pri maši, ki jo vi imenujete ‘dolgočasno mrmranje’, se uresničuje njegova obljuba: Kdor uživa moje Telo, bo imel večno življenje. Od vaših lepih cerkva, ki ste si jih ogledali med svojim dopustom, pa ste odnesli nekako toliko, kot od lepe obleke, ki ste jo videli v izložbi, ali od slastne pečenke, ki je omamno dišala iz hotelske kuhinje,« jo je nagajivo zavrnila Marjeta. V čakalnici je zavladalo splošno odobravanje, zgovorna gospa pa je vstala in odšla.

ŠKUFCA, Angelca. Ognjišče (2015) 11, str. 73

Malo čez poldne sem po telefonu poklical sestrično. Že pred samoizolacijo je bila vesela vsakega klica, saj živi po moževi smrti v hiši sama, sedaj pa ji pogovori po telefonu pomenijo še veliko več. Nedelja je pa sploh dan, ko se samota še bolj občuti. Pokličem in vprašam, če je slučajno ne motim pri kosilu.
»Sem že pojedla, sedaj pa spremljam mašo po televiziji.«
»Potem te pa ne bom motil.«
»Nič me ne boš motil, saj sem danes že pri tretji maši. Se bova raje še kaj pogovorila.«
Mislim, da je bil prenos maše že kar nekaj časa mimo, ko sva se midva še pogovarjala.

***
Z ženo pripravljava zajtrk. Iz hladilnik vzamem sir in savinjski želodec.
»Danes je vendar petek!« me opozori ona.
»Ne, četrtek je,« ji rečem, ker vem, da bo danes prišla po pošti Družina.
Razumem jo. Sam sem bil v ponedeljek prepričan, da je sreda. Moral sem pogledati na koledar, da sem ugotovil, kateri dan v resnici je. Brez nedelje se teden ne konča in ne začne. Spomnil sem se pogovora pred več leti s sosedom, ki je bil v partizanih in zato pri njih niso hodili v cerkev. »Blagor vam, ki greste ob nedeljah k maši,« me je presenetil, »nedelje vam oblikujejo teden, nam pa se dnevi samo vrtijo v nedogled!«

***
Korona virus je zaprl tudi vrata naše cerkve, zato smo se vsi domači na veliko soboto za blagoslov jedil zbrali pred televizorjem v dnevni sobi. Na mizo smo postavili dve lepo pripravljeni košari in prižgali svečko. Naš župnik je na ekranu pristopil k oltarju, mi pa smo zbrano spremljali obred in glasno sodelovali. Ko je župnik pripravljene jedi blagoslovil, smo jih tudi mi pokropili z blagoslovljeno vodo. Za spomin na korona čase smo dogajanje zabeležili s fotografskim aparatom. Po elektronski pošti smo posnetke poslali sorodnikom v tujino, ki zaradi zaprtih meja niso mogli za velikonočne praznike priti domov. Čez nekaj minut smo se razveselili njihove slike: na mizi košara, pokrita z lepo vezenim prtičkom, zadaj na monitorju pa naš župnik. Sporočilo je nosilo naslov: Tako blizu, pa vendar tako daleč. Tehnika in župnikovo prizadevanje je vsaj nekoliko nadomestilo to, kar nam je vzel virus.
Po velikonočnem zajtrku se je na krožniku nabralo nekaj lupin pirhov. Spoštljivo smo jih zakopali na vrt, da bo tudi vrt blagoslovljen. Tako kot vsako leto.

***
Najstarejši vnuk je prišel k nama ves zadovoljen povedat, da je test iz nemščine pisal zelo dobro. Pisali so seveda od doma. Pred testom so morali kamero usmeriti vase in nato po celi sobi, da se je videlo, da ni prisoten nihče drug. Profesorica jim je narekovala vprašanja, dijaki pa so takoj pisno odgovarjali. Na koncu so morali s kamero vse odgovore skrbno posneti. Na začetku jim je bilo rečeno, da bodo morali na njeno morebitno zahtevo med pisanjem kamero usmeriti po sobi, vendar tega ni zahtevala.
Tudi test iz biologije so pisali podobno, angleščino pa je bil vprašan ustno. Iz drugih predmetov ima ocene še izpred samoizolacije.
»Upam, da bom lahko šel jeseni v šolo,« je vnuk zamišljeno dostavil.

***
Zetu je prijatelj po telefonu dejal: »Od sedaj, ko sem po cele dneve skupaj s svojimi otroki in delam z njimi za šolo, ne bom nikoli več rekel, da imajo učitelji previsoko plačo. In bojim se, da bodo otroci ugotovili, kako malo starši vemo in znamo, saj se moram kar naprej izgovarjati, da nisem čisto prepričan in naj raje ob prvi priliki vprašajo učiteljico.«

***
Z ženo sva šla na pogreb najinega sorodnika. Ob pokopališki kapelici so bili že zbrani najožji sorodniki. Sožalje smo si izrekli samo s pogledi, ki pa so povedali več kot stiski rok in besede tolažbe. Ob žari sta bila samo dva venčka. Nikogar ni bilo za nama, zato sva lahko dolgo molila in se poslavljala od človeka, ki sva ga spoštovala. Obred je vodil domači župnik Miran, ministranta pa sta bila vnuka. Duhovnikove besede so bile namenjene pokojnemu in nam okoli stoječim, ki so nas še bolj povezale v čutenju in upanju. Po molitvah pred vežico smo šli do groba, kjer je bila žara izročena zemlji do vstajenja. Spokojnosti in zbranosti ni motila nobena odvečna beseda … niti pogled.

JARC Janko-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 07, str. 48-49.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Pozdravljena, Marija, mati učlovečene Besede, Jezusa Kristusa, in moja zvesta prijateljica, zaupnica, priprošnjica in tiha spremljevalka.
Prišla sem k Tebi, da se v tihoti cerkve zazrem vate in v nekaj minutah popolne tišine zrem ne samo v Tvoj prelepi obraz, ki je delo človeških rok, ampak tudi, da se približam Tvojemu ljubečemu srcu, ki je meni in vsem, ki si to želimo, nenehno materinsko odprto. Prišla sem pred Te, Marija, kot nebogljen otrok, ki se že ob misli, da je mama doma in ga čaka, počuti lepo.
Po nekaj minutah tihe povezanosti najinih src zaslišim korake, pa še ene ...
Tudi danes, tako kot pred vsako sveto mašo, se začne molitev rožnega venca. Ni nas veliko, ki si želimo biti povezani s Tabo v občestvu prav preko te, Tebi tako ljube molitve. Na več krajih po svetu si se prikazovala, ponavadi najbolj preprostim, in jih prosila za molitev rožnega venca. Te, tako preproste, a tako bogate molitve. Saj so najlepše prav preproste stvari, za katere si mora človek zavestno vzeti čas: za jutranjo zarjo in roso, za opoldanski pozdrav Mariji, za večerno zahajanje sonca in za pogled v nebo, posuto z zvezdami ...
Danes smo si vzeli čas tudi zate, Marija, da te v najlepšem mesecu, mesecu maju, počastimo s šmarnično pobožnostjo.
Odpiranje vrat je pogostejše, ljudje vstopajo in polnijo cerkev v večjem številu kot na običajne delavnike. Na koncu se vsuje še gruča otrok, ki so zunaj čakali do zadnjega hipa, da se sveta maša začne.
Še zadnja pesem se zasliši, preden se razidemo. Jaz pa tiho obsedim in si jo še enkrat tiho prepevam: “Veš, o Marija, moje veselje? Veš moje želje? Ljubil bi te! Zmeraj pri tebi ... Drugega nimam, srce mi vzemi ... tebi ga dam ... Ti si ga vnela, zate gori ... ti ga ohrani, hudega brani, reši ga ti.”
Med tihim prepevanjem se moje misli preselijo v sosednjo župnijo, v čas misijona, kjer sem poslušala predavatelja, ki nam je znal na zelo lep način približati Tvojo molitev.
Svoje poslanstvo duhovnika sedaj opravlja na Kozjanskem. Pri obisku bolnikov na prvi petek je prišel do žene, ki živi daleč od cerkve, visoko v hribih. Ne more več delati, samo toliko še ima moči, da poskrbi sama zase, da ni v breme drugim.
Iz svojega skromnega domovanja pride na sonček, sedi pred hišo in gleda v dolino. Pa jo duhovnik nekoč vpraša: “Kaj pa počnete danes, ko je tako lepo sonce?”
“Ne moram več delati. Nič ne delam, samo sedim tukaj. Hvaležna sem Bogu, da se lahko grejem na soncu in celi dan molim rožni venec za vse tiste, ki se v dolini pod mano vozijo po cesti. Samo to še lahko delam.”
Duhovnik takrat in mi zdaj, ko smo to slišali, smo lahko samo obnemeli. Žena v svoji skromnosti niti ne ve, kako veliko delo opravlja za vse nas, ki se tisti dan vozimo in hitimo po cesti. Bogu in Tebi, Marija, hvala za take ljudi.
Bogu hvala tudi za našega krajana: že od malega je bil navajen, da rožni venec moli kleče. Kljub letom, boleznim, poškodbam in bolečinam še vedno moli rožni venec na kolenih.
Marija, si ga zato obvarovala nesreč? Le kdo drug je bedel nad njim, ko se je pri delu v gozdu splašil konj in ga vlekel za sabo? Kdo je takrat posegel vmes, da je roka spustila uzdo in je ranjen v nezavesti obležal, konj pa je prestrašen in podivjan galopiral domov. Marija, ti si vodila in izbrala prave ljudi in jim dajala moči in znanja, da so pravilno pomagali. Prvim, ki so ga našli, reševalcem, ki so pravočasno prišli, in potem osebju v bolnišnici. Ti si bila tista, prepričana sem, ker njegova ura za odhod še ni prišla. Ti pa si ga hotela nagraditi za vse njegove kleče premoljene rožne vence.
In kaj je naredil po več mesecih okrevanja, ko je komajda lahko šele kratek čas stal pokonci? Zopet je, še ves v povojih in v mavcu, pokleknil in molil. In tako moli še danes.
Marija, zahvaljujem se ti za take ljudi, ki jih je še mnogo, mnogo po svetu in pri nas in so nam v spodbudo. Zahvaljujem se ti, ker si naša ljubeča mati, h kateri se lahko vedno zatečemo. Dokler imamo Marijo in radi molimo rožni venec, nismo nikoli sami in imamo vedno kaj početi in s tem nekomu nekaj dobrega dati – pa čeprav ležeč na bolniški postelji.
Hvala ti, Marija!
Katarina, Ognjišče (2016) 05, str. 24

Izstopila sem iz toplega zavetja mestnega avtobusa. Mrzla burja mi je zažvižgala okrog ušes. Kakšen mraz je še, pa smo že v marcu! Počasi sem stopala po Čopovi ulici v Ljubljani. Namenjena sem bila na glavno avtobusno postajo. Ker sem bila dovolj zgodaj in se mi ni mudilo, , sem sklenila, da si bom do postaje ogledovala izložbe in v eni od cvetličarn kupila šopek rdečih nageljnov mami za njen praznik.
Ves teden sem si pritrgovala pri malici, da sem prihranila nekaj denarja. Pa še v postu smo bili, tako sem imela še dodatno spodbudo, da sem bila zadovoljna s prazno žemljo.
Le kako je sedaj pri nas doma? Verjetno je vse pokrito s snegom. Vsako leto smo že kakšen teden pred 8. marcem spremljali vremensko napoved, da smo lahko pravočasno nabrali šopek zvončkov, včasih tudi kakšen dan prej, če so bile napovedane snežne padavine- Letos pa sem že v Ljubljani. Tukaj nadaljujem šolanje in se pripravljam na svojo samostojnost. Sedaj sem na poti domov, kjer se bom v varnem zavetju umirila, se čutila sprejeto.
V tistih socialističnih časih smo proslavljali še 8. marec in ne 25. marec. V šoli je bila proslava za naše mame, na kateri smo nastopali zanje, na koncu je bila skromna pogostitev in tam smo jim podarili tudi šopek zvončkov. 25. marca niso v šoli niti omenjali. Ta praznik smo praznovali samo doma kot cerkveni praznik, šli v cerkev in tam slišali veliko lepega o Mariji in o materinstvu.
Mojo pozornost je pritegnil glas harmonike. Zavit v debel plašč s kučmo na glavi in z rokavicami na rokah, iz katerih so gledale samo konice prstov, je mlajši moški sredi Čopove poskušal preglasiti žvižganje burje z igranjem nežnih melodij. Nekaj časa sem postala, prisluhnila lepim zvokom in mu v odprt kovček dala večji kovanec. Zeblo me je, zato sem odšla naprej, čeprav bi najraje še poslušala. Le kaj mu je, da v tej burji ni na toplem? Saj danes ni veliko ljudi, ki bo šlo tod mimo, in ne bo pravega zaslužka.
Pospešila sem korak, pa mi je na ledeni skorji spodrsnilo in toliko, da nisem padla. Ujela sem se ob steno bližnje trgovine. In tedaj sem jo zagledala. Skoraj bi jo podrla. V volneno ruto in pled zavito starejšo ženo, ki se je stiskala k steni in iskala zavetje pred strupenim mrazom. K sebi je stiskala košaro, v njej so bile v časopisni papir zavite rože. Vrtnice! Joj, kako bi bila mama vesela vrtnice, sem pomislila. Rada je imela rože. Nageljček je sem ter tja že dobila, vrtnice pa verjetno še nikoli.
Pogled mi je obvisel na rožah. Žena se mi je nasmehnila in s tem prebila led, da sem se opogumila in jo nagovorila. Želela sem si rdeče vrtnice, pa je žal ni bilo. Vzela sem tisto, ki mi jo je ponudila ona. Bila je še najmanj prizadeta od mraza. V mislih sem se poslovila od šopka nageljnov in plačala vrtnico. Dala sem nekaj več, vendar se mi je žena preveč smilila, da bi hotela nazaj drobiž. Hvaležna mi je bila in mi povedala, da je brez službe in da si tako pomaga za preživetje.
Na avtobusu sem si vrtnico položila v naročje in jo previdno čuvala. Soseda je pripomnila, da bi si tako lepa roža zaslužila celofan, ne pa časopisni papir. Saj ima prav! Ampak zdaj nisem mogla nič pomagati. Malo potlačena sem prišla domov in mami izročila rožo. Kako je je bila vesela! Ko jo je počasi odvijala in jo občudovala, sem ji povedala, kako sem prišla do nje, in da mi je nerodno, ker ni zavita v celofan. Pa me je brž podučila, da je že prav tako, ker jo je časopisni papir varoval pred mrazom.
Ko je iskala primerno vazo, me je vprašala: »Ali ti sodiš človeka po obleki, ali po tem, kakšen je po srcu? Nikoli ne sodi po obleki. Dragocene stvari so vedno skrite.« Vrtnico je postavila v izbrano vazo in jo odnesla v vežo, da bo v hladnejšem prostoru najprej počasi prišla k sebi. »Prevelik šok bi bil zanjo, če bi jo postavili v toplo kuhinjo,« mi je rekla mama. Še nekaj časa sva občudovali prelep rumenooranžni cvet – ona vesela, ker ga je dobila, jaz pa, ker sem denar zbrala z odpovedjo in s tem razveselila mamo.
Naslednji vikend sem bila spet doma. Razveselila sem se, ko sem videla, da vrtnica še ni ovenela. Nasprotno, bila še lepša. Cvetna čaša se je čisto odprla in vsak listič je bil malo drugačne barve. Vsi smo jo občudovali. Sklenila sem, da se bom, ko se vrnem v Ljubljano, sprehodila po Čopovi in tisti ženi povedala, kako čudovito se je razcvetela njena vrtnica. Toda žene ni bilo več tam. Tudi naslednji teden ne. Pa menda ni zbolela? Tolažila sem se z mislijo, da je morda dobila službo in ji ni treba več stati na mrazu.
Ko sem se o tem pogovarjala z mamo, me je pomirila. Pokazala je na rožo, ki je bila še na Marijin praznik vsa lepa, in rekla: »Včasih najdeš čas, da premisliš in se v miru odločiš za dobro delo, drugič pa boš to morala storiti v trenutku. Ti si oni ženi izkazala svoje spoštovanje takrat v tistem mrazu, ko te je potrebovala, in to je dovolj. Če bi zamudila tisti trenutek, ko si imela priložnost razveseliti nekoga, bi naredila napako. Zato imej vedno srce odprto in pripravljeno, da ti potem ne bo žal zamujene priložnosti. Poglej Marijo, katere praznik bomo obhajali jutri: če ne bi takrat, ko ji je angel napovedal, da bo postala mati Odrešenika, ne izrekla svojega ZGODI SE, bi milostni trenutek šel mimo in zgodovina bi se pisala čisto drugače. Vedi, tukaj in zdaj si, da narediš kaj dobrega vsak dan, da ti ne bo treba reči: »Nisem vedela, da je bil takrat pravi trenutek!«
Vrtnica, kasneje posušena, jo je še dolgo spominjala na tisti 8. marec, na mraz in na ono prezeblo ženo. In pri srcu ji je bilo toplo.
Katarina

Ognjišče (2013) 03, str. 32