Poletje je šlo h koncu. Zlata svetloba avgustovskega popoldneva se je razlivala nad mojo dolino. Obstal sem sredi ceste pred domačo hišo in odložil svojo staro potovalno torbo. Vrnil sem se, Bog ve, kolikokrat že; z neozdravljivim domotožjem v srcu. Potne kaplje na čelu so pričale, da je ta dan, ta vrnitev drugačna. Nemirna bolečina me je dušila, ko sem se pognal dalje z vso neznano človeško močjo. Vstopil sem v hišo. Korak se mi je zatikal, ko sem se približal njeni izbi. Na smrtni postelji je ležala moja mati. Samo en dan nama je še ostal - od vseh neštetih dni življenja, za katerega vedno upamo, da bo dolgo, dolgo.
Materin obraz je bil bled, izpit od dolge bolezni. Dihala je globoko z zaprtimi očmi. Vedel sem, da me ne sliši, a sem kljub temu rekel mirno, vdano: »Mama, vrnil sem se... zdaj bom tu... ne bojte se... vse je prav...« Njen obraz se ni zganil. Sedel sem poleg nje na rob postelje. Tam za hribom je počasi zahajalo sonce in lastovke so letale nizko nad obzorjem. Tišina je bila in čas se je ustavil. Tisoče misli je prebadalo moje človeško bistvo. Vse sem že vedel o življenju, zdaj pa sem nenadoma praznih rok; tako neskončno sam, beden, izgubljen. Globoko v meni buta čudno vprašanje: kaj je pomembno - kaj je za človeka sploh pomembno? So to uspehi, leta, dogodki, zgodovina, naša iskanja in prepričanja? Morda vera ali upanje?
V trenutku sem z lahkoto pozabil vse, kar se mi je kdaj zdelo pomembno ali vredno. Stegnil sem potno dlan in nežno pobožal mater po čelu in sivih laseh. Ura je enakomerno tiktakala na steni. Zares čudno je, da ne verjamemo, četudi gledamo - četudi čutimo ob sebi najbolj resno stvar - smrt. Izpraznil se je prostor in čas in izginile so vse zgodbe, ki sem jih napisal o človeških čustvih, o ljubezni, o blagoslovih, ki so zame vedno bili merilo naše vrednosti. Podzavestno sem znova stegnil roko in pod odejo našel materino, hladno, nemočno. Stisnil sem jo in zgodilo se je nekaj, kar sem pričakoval vse neskončno dolge dneve upanja in vere. Čeprav negibno, kakor da je že mrtva, mi je mati čvrsto stisnila roko. Osupnil sem. Nisem pričakoval. Zavedala se je moje prisotnosti, čakala je na mojo vrnitev, da mi podeli poslednji materin blagoslov. Hotel sem zajokati iz dna ranjene duše, a nenadoma je ta blagoslov v meni rodil tisto, kar blagoslovi obljubljajo: čudežen mir, nepopisno hvaležnost, večno zavezo ljubezni. Zaslišal sem neslišno glasbo večnosti, ki jo slišim vedno, kadar sem dober, ponižen, kadar verjamem v večne Resnice. Tisti stisk roke mi je obljubljal pomoč, ko jo bom najbolj potreboval, ko bom spet na poteh poslavljanja in vračanja.
Natanko vem, kaj ima vrednost v človeškem življenju, za kaj se moram boriti. Samo Ljubezen je večna!
Tisto noč sem prebedel ob umirajoči materi. Pisal sem neko vedno ponavljajočo se zgodbo o blagoslovih - ki ne bo nikoli dokončana. Mati je umrla naslednji dan. Njeni otroci smo klečali ob postelji, ko je odšla, da bi prihajala znova in znova - za iskren stisk roke, za blagoslov našemu življenju.

Stanislav. Ognjišče (2007) 08, str. 60

Od doma se odpravim zjutraj, ko je še hladno. Sonce se je šele prikazalo, počasi je prilezlo izza Storžiča in s prvimi žarki obliznilo Jelovico.
Gora pred menoj se kar naenkrat zasveti, s temno zelenih smrek je zlezla tančica poletne megle in nebo je postalo jasno, obarvano nežno škrlatno. Pogledam v tisto bleščavo in stopim na pot. Ta me pelje najprej po ozki stezi, med pohojenimi travami in nizkim grmičevjem do zadnjih vaških hiš in naprej, čez polje. Tam se ustavim, malo se oddahnem, pogledam nazaj.
Cesta spodaj je še zmerom v megli, nad mano pa sonce! Sonce in modro nebo! Obrnem se in nadaljujem pot.
Ob koncu polja zavijem levo, proti gori. Mimo velikega ribnika grem in ograde, v kateri se pasejo konji.
Ko me konji začutijo, drug za drugim dvignejo glave, zahrzajo, nemirno zakopljejo s kopiti in me zvedavo gledajo.
Lepi so, tako kot je lepo sámo poletno jutro. Spočiti, gladkih hrbtov in svetlečih nozdrvi me pozdravljajo, ko grem mimo.
Navzgor se zagrizem z vso močjo. Pot na Jelovico je ozka, koritasta, kamenje je ostro in bode skozi superge. Smreke na levi in desni šume in smola, ki se cedi po deblih, opojno diši.
V podrasti vidim malinovje, borovničevje in veliko trav. Tudi grmičevje volčje češnje je vmes, a ta še ni dozorela. Sredi praproti in visokih, suhih trav dviguje glavo z drobnimi cvetkami rumeni dimjak. Vse okoli mene kar naenkrat postane rumeno, sončno in toplo ...
Na prvi poseki se ustavim in sedem na hrapavo deblo podrte smreke. Smola še vedno diši iz njenih ran, ne bo se še tako kmalu posušila.
Dam dlan nad oči in pogledam navzgor. Zdaj se bo začelo zares! Še bolj strmo bo postalo, neba med vrhovi smrek skoraj ni več videti, duh, ki veje iz gozda, pa je prijeten, močan in me opogumlja. Ko vstanem, pomežiknem v tanek sončni žarek: skozi goste smrekove veje je pribodel na pot, zaščegetal me je po licu in po očeh, stegnem roko za njim in mu za hip nastavim obraz.
Le za hip! Počivati zdaj ni več časa!
Spet grem naprej, z neko ihto, gledam v tla, pod noge, vsak korak posebej premislim, pot je vedno bolj strma in nevarna tudi. Glasovi vasi in ceste so že daleč za menoj. V smrekah in redkih macesnih me pozdravljata krivokljun in gozdni brglez.
Visoko v vrhovih se kmalu zaslišijo glasovi kanje. Veter, ki od tam zapiha, je strašljivo glasen, kakor da bi zaplahutala krila skobca ali kragulja nad mojo glavo, se mi zdi.
Moralo bi me preplašiti, pa me ne! Vse te glasove poznam in grem dalje. Ko se gozd končno le razredči, pridem spet na čistino. Na pravi gorski travnik! Gorski travnik sije pred mano v vsej svoji lepoti. Cveti primožek in kozja brada, živo rumena šentjanževka diši ob kraju in drobni kukavičniki, vijoličnim nageljnom podobni cvetki, se zibljejo na tankih stebelcih.
Niže spodaj je kotanja. Posejana s sviščem. Njegove temno modre čaše se dvigajo iz trav, iz trdih gorskih trav, žimnatega šaša, pahljačnice in ovsike. Na travnik stopim kot na preprogo. Pogledam naprej, vidim Kredarico in del Triglava, a le za malo, kmalu ju spet zakrije vejevje. Spustim se skozi tisto vejevje, tu in tam katero vejo ujamem v dlan, pa spet spustim. Steza je ozka, zarasla z visoko praprotjo. Do pasu mi seže!
Ko stopim spet na koritasto pot, se oddahnem. Niti koraka nisem zgrešila! K lovski koči stopim malo pred poldnevom. Sedem k ograji, zasopla in premočena, vendar svet, ki se odpre pred mano, me pri priči osveži.
Gledam sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke in ju primerjam. Dve lepi gorenjski reki leno tečeta globoko pod mano in ne vem, katera je lepša. Ne morem se odločiti.
Nad njima je zvonik cerkve v Radovljici, zadaj za njim pa mogočna gorska gmota Karavank. Stol na sredini je ogrnjen z meglicami, najvišji vrh med njimi je. Pod vrhom, pri cerkvi svetega Petra, zvoni. Zvonjenje je milo, komaj slišno. Pokrižam se in se s solzami v očeh zahvalim Bogu, da sem tu. Da lahko stojim sredi te razkošne poletne širine in mrmram molitev zahvalo, da sem srečno prišla sem gor. Tako daleč sama!
Spet pogledam okrog, pa na drugo stran. Pred mano leži svet pod Karavankami, kjer so, kakor svetleče kocke sredi zelenja, posejane gručaste vasi in mesta, vse od kranjske ravnine pa do Žirovnice. Čisto v kotu, ko se Karavanke že stikajo z alpskim svetom, se vidi nekaj svedrastih oblakov sivkastega dima z Jesenic.
Na moji levi leži Blejsko jezero. Vidim ga le del, drugo je skrito med vejami, vidim grad na skali in obrise gora nad njim. V jezerski gladini odseva sonce. Na sredi jezera pa otoček s cerkvico. Sije v poletju kakor luč, večna luč veselja.
Zvon tam milo zazvoni, zamolklo, kakor večerni ave se sliši. Potem pa kar naenkrat vse utihne. V neki posebni milini ...
Pogled mi uide na reko spodaj. Na Savo. Beli savski prod se spet zasveti v soncu, ko pogledam navzdol, in cesta proti Radovljici blešči kakor od poletne plohe oprana njiva.
Ribno, Koritno, Selo pri Bledu ... Prelepe vasi in njive in kozolci, gorenjski stogovi med njimi, stojijo kakor varuhi med klasjem in travami.
V zvoniku nekje spodaj udari četrt, verjetno na Lancovem, pogledam v tisto smer, v smeri moje vasi in Pustega gradu, ki stoji in bedi nad njo.
»Rabite daljnogled?« zaslišim prijazen glas na moji desni.
»Ne,« rečem, »moram kar takole popiti to lepoto. Prav mi bo prišla za neke druge, temnejše čase, ko ne bom več zmogla sem gor.«
Človek me začudeno pogleda in odide s svojim daljnogledom.
Odprem oči in – gora je spet pred mano. Jelovica je pred mano in poletje je tu. Še vedno je lepa, obsijana s soncem, temno zeleno listje med vejami smrek se sveti z enakim žarom. Vse tako kot včasih ...
Verjetno prav zdaj cvetijo šentjanževke, primožek in kozja brada na robu tiste jase. In v visoki praproti se dviga proti svetlobi redki, bledo rumeni dimjak. Z vej visijo zrele črne jagode volčje češnje, vse, kar so pustili požrešni drozgi. Kanje take kraje samo preletijo ...
Prav od tam nekje se prikrade čuden duh samote in minljivosti.
Potegnem ga vase, sedim in čakam. Nič se ne zgodi ...
Hoje na goro ne bom nikoli več ponovila, to vem, spomin nanjo pa prav tako nikoli ne bo zbledel.
To je pa tudi nekaj!
In vedno bom, posebej zdaj, v svoji žalosti in trpljenju, iskala moč in voljo do življenja v teh malih, a zame tako velikih rečeh.
V spominih na moje zadnje romanje na goro ...
Polona Škrinjar

Ko je profesor Albert šel mimo cerkve, ga je kar potegnilo vanjo. Bolj sesedel kot usedel se je v eno od klopi. Nekaj časa je obsedel brez misli, potem pa je začelo kar vreti iz njega: »Gospod, le kaj še počnem na šoli?! Vse se mi drobi v nič. Moji dijaki, in prav razred, v katerega sem tako rad prihajal, so se vedli, kot da me ni v razredu. Vsevprek so govorili, se smejali in kričali, se pogovarjali po mobijih in pošiljali mesiče na vse strani. Ves nebogljen sem stal pred njimi, jih miril in prosil, naj utihnejo. Oni pa so se še naprej smejali in kričali. Samo čakal sem, da me je odrešil zvonec ...« Malo se je presedel in polglasno zavzdihnil: »Nikoli, nikoli si nisem mislil, da me bo strah stopiti v razred.«
Sedel je tam v klopi in misli so se mu začele sprehajati skozi čas.
Bolj ko je preraščal v fanta, raje je zahajal v naravo in iskal mirne kotičke, kjer se je predajal svojim mislim, opazoval drobna dogajanja okoli sebe in poslušal žvrgolenje ptic, ki so brezskrbno skakljale okoli njega. Potepanju z vrstniki in tekanju za žogo se je, če je le mogel, izognil. Ob večerih se je najraje predajal tišini. Tako nekaj popolnega kot tišina se mu je zdela samo še matematika. Vedno bolj je občudoval neskončno modrost, položeno v stvarstvo, in matematiko. Z leti ga je začela privlačevati tudi astronomija. V njej je odkril vse, kar ga je najbolj vznemirjalo: zakonitosti narave in neskončno modrost, ki je bila položena vanjo.
Nikogar ni presenetil, ko se je vpisal na matematiko in fiziko. Znanje, ki so mu ga posredovali, si je vtisnil ne samo v spomin, ampak tudi v srce. Ko je končal študij, je hotel pridobljeno učenost posredovati mladim. Vse, kar ima človek rad, mora z nekom deliti. In delil je svoje znanje in svoja spoznanja tako prepričljivo, da so bile njemu, pogosto pa tudi dijakom, šolske ure prekratke. Včasih mu res niso mogli slediti, saj je zaplaval pregloboko v svet zakonitosti, vedno pa jih je prevzemal s svojim bogatim znanjem in svojim navdušenjem. Če ga že niso popolnoma razumeli, so ga spoštovali zaradi njegove predanosti poklicu in njegovega spoštljivega odnosa do vsega presežnega. Vedno pogosteje jih je vodil na izlete, na tabore, na opazovanje nočnega neba. Ni mu bilo žal ne časa ne napora, ki ga je vlagal v svoje delo, in nikoli se ni spraševal, ali bo za vse to dobil plačilo ali vsaj pohvalo.
Leta pa so tekla.
Spreminjal se je on in spreminjali so se rodovi mladih. Da so vedno zahtevnejši in vedno težje obvladljivi, je menila večina profesorjev. Razočarano so tudi ugotavljali, da se dijaki vedno bolj borijo le za ocene, namesto da bi si nabirali pravo znanje. Vsi po vrsti so tožili, da so mladi vedno bolj nemirni in da prihajajo iz razredov vedno bolj utrujeni.
Tudi njemu je začelo vse pogosteje zmanjkovati moči. Vedno težje jih je obvladoval, vedno težje jih je navdušil za kar koli, saj jih je vedno manj zanimalo vse, kar jim je s tako ljubeznijo posredoval. Vse težje je našel pot do njih. Čutil je, da živijo v nekem svojem svetu, kamor ne spustijo nikogar. »Tako drugačni so in tako težko jih razumem,« je premišljeval. »Nekdaj smo se skupaj potrudili, da smo prišli stvarem do dna, zdaj pa...« je trpko pomislil. »Kadar se jim razlaga zdi predolga ali prezahtevna, to brez pomisleka povedo in sicer ne s preveč izbranimi besedami. No ja, po svoje je ta njihova odkritost nekaj dobrega,« jih je sam pri sebi opravičeval.
Skušal se je pogovoriti z njimi. Poslušali so ga, spremenilo pa se ni kaj prida. Vedno pogosteje se ga je lotevala misel, da postaja star in da bo to mladino vsak dan težje obvladoval. Svoje skrbi je nekoč zaupal ženi in nekaj časa mu je bilo nekoliko lažje. Ko pa se je potožil kolegicam in kolegom, so mu rekli »Misliš, da se to dogaja samo tebi?« Mlajša kolegica je priznala, da ji vse uhaja iz rok in mu rekla: »Ti imaš srečo, da se boš kmalu umaknil v pokoj, jaz pa ...«
Še sam ni vedel, koliko časa je sedel tam v klopi. Malo manj utrujen kot je prišel, je odšel proti domu.
Pri maši v nedeljo je njegovo pozornost pritegnil nagovor pred pozdravom miru. »Mir vam bodi!« je vernike nagovoril duhovnik. »S tem pozdravom je stopil Jezus med svoje učence na dan svojega vstajenja. Pred tem so bili zadnjič skupaj pri zadnji večerji. In kaj vse se je vmes dogodilo! Juda Iškarijot ga je izdal, Peter ga je zatajil, drugi pa so se, razen Janeza, poskrili. Od daleč so spremljali divjanje in kričanje nahujskane množice, ki je zahtevala Jezusovo smrt. Tem svojim strahopetnim učencem On nič ne očita, temveč jim prijateljsko reče: “Mir vam bodi!” To je božja matematike. Po njej dvakrat šest ni dvanajst, ampak, recimo, sto. Zato božjo modrost tako težko razumemo. Naj bo nekaj te matematike tudi v nas, v našem življenju. Podajmo si roke!« Kot poklicnega matematika ga je zbodla nelogičnost teh besed. »Taka matematika ne more obstajati!« je kar vzvalovalo v njem. Sosed na desni mu je podal roko in se mu nasmehnil. Vrnil je stisk roke in se obrnil k sosedu na levi.
»To je matematika neskončne ljubezni,« ga je prešinilo. Vanj se je prikradlo vzdušje zadnjih šolskih ur: nemirni razred, glasno govorjenje, pogledi, ki so govorili, da so z mislimi vse drugje kot pri pouku ... pred njimi pa on, ki bi najraje na ves glas zakričal, da mu gredo neskončno na živce.
Stisnil je še roke gospe iz klopi pred njim, ki se je obrnila k njemu. »V božji matematiki je rešitev,« je pomislil. »Naj bo dvakrat šest vsaj petindvajset! Za toliko neugnanih glav!« Vse okoli njega in v njem se je umirilo. Ko se je vračal od obhajila, se je spomnil, da bo moral jutri spet stopiti pred nepredvidljive dijake. “Gospod, stopiva skupaj!” je zaprosil Jezusa.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2013) 09, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Vožnja proti domu je bila enolična. Avto se je pozibaval na neravni cesti, pokrpan asfalt je dal jasno vedeti, da izboljšanja lep čas ne bo videti.
Jure je pritisnil na sklopko in zamahnil z roko, kot da bi odganjal sitno muho. Ne, ne bo se prepuščal turobnim mislim. Velikokrat se je moral pošteno potruditi, da jih je pregnal in si je priklical v spomin kaj lepega. Danes mu to ne bo posebej težko. Dan v službi je prijazen. Nenavadno lahek. Izpolnjen, prežet z dobrim občutkom. Pa tako malo je bilo potrebno za to!
Začetek dneva je bil pravzaprav dokaj navaden. Rutinski kot vsi drugi dnevi. Zvonjenje budilke, hlastanje po gumbu za utišanje nadležnega brnenja v napol budnem stanju in tista nadležna pomisel, da bo treba vstati. Zelo se je moral potruditi, da si je pričaral drugačno razpoloženje.
Glej, vesel bodi, da lahko vstaneš. Da si zdrav. Najprej to. Potem, da imaš službo. Koliko jih je, ki jo zaman iščejo, pošiljajo prošnje od podjetja do podjetja ... Koliko je takih, ki so že davno obupali, pa množica mladih, ki si brez službe ne morejo ustvariti družine in samostojno zaživeti
»Službo imam, kaj ni to super!« je zrecitiral sam sebi še z glavo pod odejo, vstal in začel z jutranjo telovadbo. Upal si je biti glasen, saj je vedel, da žena ne spi. Zjutraj se je vedno zbujala pred njim. On je včasih z veseljem poležal še kakšno minuto, kadar mu ni bilo treba iti v službo, njej se ni dalo. Pa bi lahko, saj njej ni bilo treba v službo. Narobe svet. Razumi, kdor more.
»Tebi se možgani kisajo tudi ponoči,« je zaslišal glas boljše polovice. »Vsako jutro si čuden.«
»Kisanje pomeni zorenje, plemenitenje. To je tako kot z zeljem ali repo. Možgani se mi plemenitijo, vsako jutro sem vedno bolj dobre volje,« se je zasmejal in se odpravil v kopalnico. Ni ji zameril. Takšna zbadanja sta držala njun zakon pokonci že dolgo časa. Brez tega bi bilo bolj dolgočasno.
»No, tako...« je pozdravil, ko je bil pripravljen za na pot.
»Srečno, zeljnata glava, pa pazi, kako voziš!«
Zaklenil je garažna vrata in sedel v avto. Z mislimi je bil že v službi. V spomin si je priklical včerajšnje opravke in se pripravljal na izzive današnjega dne.
Ko je s stranske ceste zavijal na glavno, je na avtobusni postaji s kotičkom očesa ujel zgrbljeno postavo. Prepoznal jo je.
»Matejčeva mati je,« mu je poblisnilo v možganih. »Najbrž gre v mesto po nakupih.«
»Ustavi ji!« se je oglasilo nekje globoko v njem. »Vzemi jo v avto!«
»Nimam časa. Mudi se mi.« Obrnil je glavo, da se ne bi srečal z očmi ženice na postaji, in odpeljal mimo. Tudi če ga je prepoznala, bo mislila, da je pač ni opazil.
A glej ga, zlomka, prejšnje sproščeno počutje je v hipu izginilo neznano kam. Kot da bi skopnelo kot jutranje meglice. Jure se je nemirno presedal za volanom. Vanj se je naselil nelagoden občutek. Širil se je od srca čez prsi in se mu zajedal nekam v želodec in drobovje. »Vzel bi jo bil s sabo. Kaj se izgovarjaš na čas! Nikoli se ti ne sme muditi toliko, da ne bi mogel izgubiti tiste minute,« mu je očitala vest,
»Pa se mi mudi, res se mi mudi!« je Jure poskušal biti sam sebi dober advokat. »Ona pa ima čas in avtobus jo bo kmalu pobral ter jo zapeljal v mesto ...«
»Kaj pa, če ga še ne bo tako hitro? Dandanes vozijo medkrajevni avtobusi zelo poredko. Posebno zdaj, v času šolskih počitnic. Čakala bo morda še dolgo. Niti sesti nima kam.«
»Ah, bo že. Saj je v utici klopca. In streho ima nad glavo.«
»Prepih, ne pa streho! In tista klopca je vsa umazana, otroci skačejo po njej, ko čakajo na avtobus.«
Jure je bil že kakšen kilometer oddaljen, a notranji glas mu ni dal miru. Zatežil mu je s takšno silo, da ni več pomišljal. Na prvem odcepu je vklopil smerokaz in na stranski cesti obrnil. Vrnil se je se do avtobusne postaje in odprl vrata.
»Kam pa ste namenjeni, mati Matejčeva? Vas lahko zapeljem?«
»Prosim,« je bila presenečena ženica. »O, vas pa poznam. Saj ste ...«
»Seveda sem,« se je zasmejal Jure. »Prav ste uganili. Kakšne opravke imate?«
»K zdravniku moram, napotnico imam za laboratorij. Kri mi bodo vzeli. Zdaj na stara leta, a ne? Zdaj nam jemljejo kri, ko jo imamo samo še za vzorec.«
Jure se je zasmejal. Matejčkova pa se je razgovorila in je žuborela kot potoček. Poznalo se je, da živi sama in je lačna pogovora z ljudmi.
»Kako ste prijazni, da ste ustavili. A veste, mladi danes ponavadi peljejo kar mimo in pogledajo proč. Saj niti ne vem, če vozi kak avtobus. Pa noge me tako bolijo, da vam ne morem povedati ...«
»Vem, zato sem vam ustavil,« je Jure pral svojo grešno dušo.
»Vi ste pa res dobri ... Potem moram še na občino, na upravno enoto. Veste, izgubila sem osebno, pa si moram naročiti novo. Saj ne vem, kam sem jo založila. Vedno sem jo imela v torbici. Prebrskala sem torbico, ni je. Tudi posteljo sem premetala in nočno omarico, res ne vem. Ukradel pa mi je vendar ni nihče. Sicer pa dandanes človek res ne ve ...«
»Ko si boste dali napraviti drugo, boste gotovo našli staro,« se je pošalil Jure.
»Kajneda? Ja, tudi to je mogoče, čisto mogoče.«
Med tem pogovorom, bolje rečeno samogovorom matere Matejčeve, sta prispela v mesto. Stara ženica ni vedela, kako bi se zahvalila. Končno se je z Juretovo pomočjo izpletla iz varnostnega pasu in izstopila iz avta. »No, pa sem tukaj. O, kako sem vam hvaležna. Koliko sem dolžna? Res, povejte ...«
»Nič, nič ... Bilo mi je spotoma.« Komaj se je ubranil.
»No, potem pa srečno vožnjo in še enkrat hvala.«
Jure je prikimal in odpeljal naprej. Podoba stare ženice je ostajala za njim in v njegovem srcu. Vedel je, da bo dan, ki ga je tako začel, sončen in srečen.

TACER, Aleš. Ognjišče (2015) 7, str. 50

Mama je sedela pri vroči kmečki peči in v naročju držala velik zavoj, v katerem je bila v kup odej zavita naša najmlajša, štirimesečna hčerka. Že več kot teden dni je bil mraz zelo hud. Naša stara hiša je bila dotrajana in je prepuščala burjo in mraz skozi neštete špranje na oknih in vratih. Na vrtu pa je stala nova hiša; v njej je bilo prijetno toplo, saj smo morali kuriti centralno, da ne bi popokale cevi. S triletnim sinkom sva bila veliko tam, ko sva hodila čistit in pripravljat za vselitev.
“Preselili se bomo, ko bo pomlad. Še prej pa bomo dali hišo blagoslovit in povabili bomo vse, ki so nam prijateljsko priskočili na pomoč pri gradnji,” sva se že jeseni odločila z možem, saj je bilo v hiši treba še marsikaj postoriti.
Mraz pa je vedno huje pritiskal. Vsako noč sva z možem stisnila k sebi vsak svojega otroka, saj je bila spalnica ledeno mrzla.
»Zakaj bi čakali na pomlad?« sem začela nergati pred možem. »V novi hiši je toplo kot poleti, tukaj pa se obupno borimo s tem mrazom. Mama so že čisto ozebli v noge, čeprav se jim je jopa od vroče peči osmodila na hrbtu.«
»Prav imaš, nič ne bomo čakali. Ko bo prvič mraz nekoliko popustil, se bomo preselili,« se je strinjal mož.
Tako smo sredi februarja, v še vedno hudem mrazu, zapustili našo staro hišo in odšli v novo. Kakšno veselje! Kako je bilo toplo, stranišče v hiši, vedno topla voda. Pravo razkošje!
Prišla je pomlad. Delo zunaj je bilo v polnem teku. Treba je bilo dati seme v zemljo, če smo hoteli jeseni kaj pobirati.
Bilo je sredi najlepšega meseca maja, ko vse cveti in kliče in kliče po novem življenju. Mož je odpeljal mamo k zdravniku, sinek se je igral v kuhinji z lego kockami, najmlajša pa je sladko spala v svoji posteljici. Imela sem cel kup perila za zlikat in sem se takoj, ko je mož z mamo odšel, lotila dela.
Vedno bolj temno je postajalo. “Glej no, saj bo še deževalo,” sem pomislila ob pogledu skozi okno. “Najbolje, da grem ven postorit, kar je treba, da ne bom potem vsa mokra od dežja.” Izklopila sem likalnik in utrujena za hip sedla na klop za mizo, da si malo ohladim noge.
Tisti hip je hišo napolnil strašen tresk, vse se je zamajalo kot ob potresu, iz vseh vtičnic so švignili dolgi plameni, nekaj je letelo po hodniku tja v odprto dnevno sobo. Povsod po hiši je bilo vse zeleno. “Moj Bog, strela je udarila v hišo!” me je spreletelo. Sin je pogumno obsedel na svoji pručki in ni kazal znakov strahu. Pohitela sem v sobo pogledat še hčerko. Kot angelček je spala, nič je ni prebudilo.
“Pogledat moram na podstrešje, da ne bo začelo goreti,” so bile moje naslednje misli. Bila sem tako prestrašena, da sem komaj odprla in potegnila dol stopnice. Takoj sem zavohala dim! Povzpela sem se do vrha stopnic in ugotovila, da se je vnelo ostrešje, a je bil naliv dežja tako močan, da je ogenj pogasil.
Komaj sem čakala, da mož in mama prideta domov. Že zunaj sem ju pričakala.
»Kaj pa je? Videti si nekam preplašena in razburjena,« mi je rekel mož.
»Strela je udarila!« sem izdavila.
»To pa res ni nič posebnega, kolikokrat je že udarila, zato ti ni treba biti tako prestrašena,« me je miril in se malo ponorčeval iz moje zaskrbljenosti. »Kam pa je udarila? Kam blizu nas?«
»V našo novo hišo,« sem mu končno povedala.
»Ati, ati! Veš, kako je počilo! Ko bi še enkrat, da bi tudi ti slišal!« mu je naproti pritekel sin.
Ko je videl omet, ki je ležal po vsem hodniku, veliko luknjo v strehi, razdejano omarico z električnimi varovalkami in ožgano ostrešje, se je tudi on zamislil.
»Niti pol leta nismo še v njej, pa je že strela udarila v to hišo. Poglej, kako dolgo že stoji stara hiša, pa ni še nikoli treščilo vanjo! Nazaj se bomo preselili, tukaj ne bom živela, ne počutil se varno!« sem tožila.
Takrat pa sva se oba spomnila: »Hiše nismo dali blagoslovit. Ko smo se vselili, smo to dali na stranski tir. Takoj jutri gremo h gospodu župniku in se dogovorimo, da bodo čimprej prišli in jo blagoslovili. Le kako smo mogli biti tako lahkomiselni!«
Zdaj je bila hiša že večkrat blagoslovljena in v njej se počutim prav tako varno kot v stari, dotrajani hiši, v kateri je prebivalo kar nekaj rodov naših prednikov.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 92.

Morda sem šele danes posvojil svoje staro mesto ob Savinji. Tu živim že dolga leta. Zgodi se, da nenadoma izginejo telesne in duševne bolečine. Povsem sem miren, zbran. Hodim po eni starih ulic. Nikoli se nisem zares ustavil. Gledam stare hiše, kako so lepe. Ta okna, polna spominov ... Vidim barve polken, ki sijejo v blagi svetlobi. Gledam stare kocke na tleh. Globoko diham, Tam je hiša, ki ima v zidu odprtino, v kateri je prastar kip Marije. Od daleč zvonijo zvonovi. Golobi, simboli miru, zaokrožijo v jati nad mano, kakor bi me hoteli poljubiti. Grem po ozki sprehajalni poti ob reki, ki teče v daljavo; nenadoma stegnem roko, kakor da jo pobožam. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Nasmehnem se. Vse je tako moje, tako čudovito. Na skali je grad, ki obuja spomine. Nikjer nobenega človeka. Čudno.
Prihajam tja do roba, kjer so klopce za kratkotrajen počitek. Nenadoma jo zagledam. Proti meni gre dekle. Od daleč vidim, da je preprosto oblečena. Na hrbtu nosi škatlo, v kateri je njen violončelo. Inštrument, s katerim gre v glasbeno šolo. Nič nenavadnega. Ko je že čisto blizu, jo dobro vidim. Iz moje umirjenosti in zadovoljstva nenadoma izbruhe nekakšno neobvladano veselje. Pogledam jo in rečem: »Mi lahko zaigraš Schumannovo Sanjarjenje?« Dekle se nenadoma ustavi. Zagledam neverjetno čist, iskren nasmeh. Saj sem vedel: le redko vidim ljudi, ki mi gledajo v oči in so neskončno lepi. Dekle hitro sname škatlo in jo položi na klopco. Zadržim dih. Odpre jo, vzame inštrument in sede k meni. Blag vetrič zamaje veje dreves. Zaigra mi Schumannovo Sanjarjenje – moje večno sanjarjenje. Čudoviti mili zvoki glasbe dokončajo vsa prejšnja občutja miru, neizmerne hvaležnosti Bogu, da mi je poklonil ta nezasluženi dar večnosti. Veter mi boža obraz, ne čutim telesa. Plavam v brezčasu tiste človeške sreče, ki ima svoj dom v ljubezni. Zdaj imam svoj dom, svoje staro lepo mesto. Vse okrog mene se blešči v nepopisni pozlati navadnega dne. Objel bi vse in vsakogar.
Oblaki hite nekam daleč, daleč. Zakaj se mi je vedno mudilo? Podzavestno sklenem roki v naročju. Nenadoma se zdrznem. Okrog mene stojijo ljudje. Gledajo me z nasmehom, začudeni, srečni. Kako se je pa tole posrečilo? Glasba izzveni. Dekle pospravi svoj inštrument. Smehlja se mi, ker natančno ve, katero željo mi je izpolnila. Moja neizmerna hvaležnost jo bo spremljala vse dolgo življenje, moj blagoslov jo bo vodil po dolgih, težkih poteh domotožja, žalosti in hrepenenja. Nikoli več ne bom sam.
Odhajam od reke. Z dolgimi, mirnimi pogledi shranjujem v svojo dušo hvaležnost. Strehe hiš žarijo v zahajajočem soncu. Rad imam to mesto. En dan za vso večnost spominov. Bog mi podaril večno hrepenenje.
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 19.

V pobočju strme gore stoji na samem med smrekami hiša. Že stara. V njej sameva teta Liza, Elizabeta Gričarska. Že stara ženička. Le redko kdo se odpravi k njej. Edini, ki je stalen gost, je Justi, ki ji na starem motorju v hrib dovaža mleko, kruh in kar mu pač naroči in doline, da preživi. Večkrat ji prinese več, kajti tako skromno, kot živi teta Liza, se zares ne da živeti. Justi ve, koliko človek potrebuje za preživetje, čeprav je to teta Liza - suha, da bi jo lahko v pest stisnil. Vedno ga krega, da je preveč zapravil, ona pa nima denarja. Justi ji ponudi pomoč v takih trenutkih, ko jo popadejo te muhe. Stara Liza pa je ponosna, noče miloščine! Še njemu, prijatelju Justiju, bi rada poplačala vse usluge, saj bencin potrebuje tudi ta njegova škatla, s katero prijaha vsak dan v hrib k njej. Pa se kregata, a bolj za zabavo kot zares. Navezana sta eden na drugega kot mož in žena - ali pa še bolj.
Spomini bežijo v njuno mladost, ko je Justi delal v tovarni v mestu, Liza pa je od jutra do večera garala na kmetiji. Že od malih nog je pomagala očetu in mami, v hribih je pač potrebno več truda, da pokosiš strme laze, da znosiš seno v rjuhah na senik. Delala je kot živinče. Še bolj trdo, ko se je oče smrtno ponesrečil v gmajni. Od takrat je šlo vse narobe: mama je hirala od žalosti in skrbi in čez nekaj let ji je že zvonilo pri farni cerkvi. Tridesetletna Liza je ostala sama. Justi jo je rad videval v cerkvi, v trgovini. Smilila se mu je in skočil je kdaj pa kdaj na njen grunt in ji pomagal. Da, rad jo je videl in rad bi ji povedal, da jo ima rad, pa je bila vedno tako nedostopna, zaverovana v delo, da ni videla drugega. Delo in samo delo. Samo enkrat je bilo, ko ji je predlagal, da bi šla z njim v mesto. Imel je sicer skromno službo, a bi že šlo. A ona je bila je bila z debelo korenino vraščena v svojo zemljo. To staro mater zemljo - Bog ne daj, da bi jo zapustila! In tekla so leta.
Pa Liza tega teka ni čutila, bila je zdravo, kmečko dekle. Nekoč - ona misli, da je že cela večnost od tega - je obležala. Kravica je mukala ob praznih jaslih in Liza je prosila najbližje sosede, da so priskočili na pomoč. Onstran smrekovega gozdiča je bila še ena kmetija na samem. V tistem času sta tam živela Janez in njegova žena, oba mlada in polna moči, v pričakovanju prvega otroka. Takoj sta bila pripravljena pomagati. Tudi Justi se je pripeljal z avtobusom iz mesta in dal eno roko. Liza si je hitro opomogla in bila hvaležna tem dobrim ljudem. Stiska jih je povezala, te gorjance.
In tekla so leta.
Pri sosedovih so zibali še enkrat, Liza pa je bila še vedno sama. Kmalu je lahko povrnila delček dobrega, ki so ji ga bili storili v njeni stiski. Mlada mamica je morala po rojstvu drugega otroka na delo v mesto, kmetija ni bila dovolj. Tonka in Andrej sta potrebovala varuško in teta Liza je bila prava! Vsako jutro je na hišnem pragu z veseljem sprejela sosedova otroka, zavita v deko. Ljubkovala ju je in razvajala, kot da bi bila njena (ali še bolj). Še vedno je pridno obdelovala svojo njivico, skrbela za kravico, najsrečnejša pa je bila ob otrocih. Spremljala je Andrejeve prve korake, poslušala Tonkine prve besede. Z njima je prebolevala vse otroške bolezni.
In tekla so leta.
V mislih ju je spremljala v šolo, bila z njima v šoli in na poti domov. Komaj je čakala, da sta pritekla k njej. Pa sedaj sta bila že velika in prihajala sta navadno ob nedeljah popoldne. Takrat je za Lizo sijalo sto sonc. Imeli so se radi.
In tekla so leta.
Najprej je v dolino odšel Andrej - v srednjo šolo. Za njim je odšla v srednjo šolo tudi Tonka. Potem sta oba šla študirat v Ljubljano. Redki so bili obiski na gori. A Liza je živela za te obiske. Sanjala je o njih. Hranila je čokoladne bonbone v nizki omarici v svoji kamrici in jih varovala pred vsiljivimi mravljami. Pa Andrej in Tonka nista hodila k njej zaradi čokoladnih bonbonov, ampak zaradi njenih toplih dlani, njenega razumevajočega srca, njenih prijaznih besed. Kamor koli sta šla, je šlo z njima Lizino sonce.
In tekla so leta.
»Njena otroka« sta končala študij. Slišala je, da se bosta poročila: najprej Tonka, leto kasneje Andrej. In bila je srečna zanju. In kako je plesala tisti dan na poroki! Lica ji zažarijo, ko se spomni na to. Kje je že to! Takrat, se ji zdi, je bila že v letih. Pa Justi jo je zasnubil - tako sramežljivo - tisti dan. Še danes ve, kako mu je odvrnila, da nima smisla sedaj, na stara leta, vezati se. Pa ga še vidi, kako mu je ugasnil žar v očeh, takrat. Ah, Justi, Justi! Koliko dobrega je storil zanjo.
Tam ob steni ima kredenco - tako omaro s stekli, ki drsijo levo ali desno, ko odpiraš omaro. Tam, za tistimi stekli, so njeni spomini: Andrejček in Tonka ob torti s tremi svečkami, Andrejček in Tonka ob vstopu v šolo, Andrejček in Tonka pri prvem svetem obhajilu... Tam je na sliki tudi ona, pa na dan njune birme. Tonka jo je prosila za botro. O, tega pa res ne smeš odkloniti. Liza se spomni, kako se je posvetovala z Justijem, kaj naj ji kupi: verižico ali uro? S kakšnim veseljem je podarila uro, ko je spraskala na kup tisti denar, in kako je bila Tonka vesela. Da, Liza ima za seboj lepe trenutke, v srcu lepe spomine. Tam so, da jih lahko vsak trenutek pogleda. Andrejček in Tonka sta zrasla v Drejca in Antonijo. Med šipama srečna zreta v Lizo. Kot vojaka, resna in zbrana, stojita pred oltarjem: Andrej s svojo izvoljenko, in Tonka s svojim princem. Kdaj se bosta oglasila pri meni, ju v mislih sprašuje. Saj ve, da imata družino, službo, da niti k svojim staršem ne prihajata pogosto. E, čakala vaju bom, jima pove, in se nasmehne. Postavi lonček bele kave na štedilnik in počaka, da se malo segreje. Vzame skodelico in lesen stolček ter sede na prag pred hišo. Počasi srka kavico in gleda v dolino. Ne vidi več dobro, ne sliši več dobro, a zelena barva pomirja njene oči, petje ptic zdravi njen sluh, mir zdravi njeno dušo. Pa zaropota pred hišo in jo predrami iz misli. O, Justi! »Pošto imaš, Liza!« kliče že od daleč, še preden ugasne motor. »Liza, kako kaj gre?« prijazno vpraša in radovedno čaka, da bo odprla ovojnico. Na zlatem papirju z velikimi črkami piše VABILO. Tudi sama je nestrpna. Hitro bere.
Draga teta Liza! Najin sin Nejc bo 26. maja prejel zakrament svete birme. Vsi bomo zelo veseli, če pridete na praznovanje tudi Vi. Sveta maša bo ob desetih. Pridemo po Vas. Lepe pozdrave Vam pošiljamo Tonka, Rudi in Nejc
»Oh, ta moja Tonka pa res ne pozabi name! In Nejc je že tak fant? K birmi bo šel!« se čudi, mežika in v soncu pogleduje Justija. »Pomisli, Justi, k birmi bo šel in mene vabi!« Justi sede k njej. Tiho sta. Vsak v svojih mislih. Bogu hvala za tako dobre ljudi, moli Liza. Hvala, hvala, ljubi Bog! Hvala, da imam vero, hvala za sosede, hvala za Tonko in Andreja, hvala za Nejca. Pridi, Sveti Duh. Utrdi vero birmancem, vsem mladim. Tako radi pozabljajo na Boga. Prehitro živijo.
»Prišli bodo pome!« ne more verjeti. »Kaj pa bom oblekla?« je v skrbeh. »Boš šel z mano, Justi? Tako sem stara,« govori in rahlo pozibava z glavo. »Da, tako bo: oba bova šla. Šla bom, da jih vidim še enkrat! Saj boš šel z mano, Justi, boš?«
On je tiho, nežno privije njeno glavo na svojo ramo. Nasmehne se in komaj slišno dahne: »Seveda, Liza, moja Liza!«

P. Bizjak, (zgodbe), Ognjišče 5 (2006), 53-54.

S prijateljico sva sedeli ob toplem čaju in kramljali. Čeprav je kar nekaj let starejša od mene, se z njo pogovarjam kot s sebi enako in me tudi pogosto vpraša za kakšen nasvet, posebej v zvezi s starejšim sinom, s katerim imava nekaj skupnega: v njegovih pubertetniških izpadih prepoznam sebe v tistih letih – in ga razumem lažje kot ona, ki je baje bila neproblematična pubertetnica ...
Tudi tokrat pogovor ni mogel mimo odraščajočega fanta.
»Trikrat sem ga vprašala, če ima kaj za domačo nalogo. Nič. V nedeljo ob osmih zvečer se je spomnil, da mora pripraviti referat za slovenščino!«
»Oh!« Meni se to ni zdelo nič takega, sama sem nekaj tisočkrat to naredila ... »Ko bo nekajkrat delal referat do polnoči ali ko bo moral naslednjega dne razlagati, zakaj ga nima, dobiti cvek in se potem truditi, da ga popravi, se bo že navadil, da je bolje stvar opraviti sproti. Nekoč sem prebrala, da je izkušnja stroga učiteljica, vendar njene nauke razume še tako trda glava.«
Prijateljica se je nasmehnila.
»Kam pa namerava po osnovni šoli?« sem vprašala. Glede na to, da obiskuje deveti razred, je najbrž že razmišljal o tem, kam naprej.«
»Ah ...« Prijateljičin obraz se je spet pomračil. »ON ima seveda svoje ideje ... Šola, ki ga veseli, je na drugem koncu države. Veš, da ga ne pustim tako daleč! Saj je še otrok! Mislim, da ga bomo dali na gimnazijo, pa se bo potem odločil ...«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom!
»Otrok? Petnajst let bo star! Koliko pa misliš, da sem bila jaz stara, ko sem šla v internat?«
»Že, že ... Toda ti ... Pri tebi je bilo drugo. Ti si bila bolj zrela.«
»Nič nisem bila bolj zrela! Zakaj misliš, da sem bila jaz bolj zrela? Dozorela sem takrat, ko sem se znašla nekje daleč od doma, brez mamice in atija, ki bi mi brisala nos, in sem morala poskrbeti sama zase, ko sem si morala razporediti štipendijo, da sem lahko plačala internat, kupila knjige in zvezke ter imela še dovolj za karto za vlak domov. Dozorela sem, ko sem ugotovila, da me nihče zvečer ne bo vprašal, če imam domače naloge, ampak se moram to sama vprašati; da me nihče ne bo silil k učenju – če želim izdelati razred, se bom morala sama prisiliti; da nihče ne bo pameten namesto mene, ampak bom morala biti pametna sama zase. Dozorela sem takrat, ko sem morala, ko sem imela priložnost dozoreti!«
»Hočeš reči, če bi takrat ostala doma, da ne bi nikoli dozorela?«
»Seveda bi ... sčasoma ... Življenje poskrbi, da ima vsak od nas dovolj priložnosti, ko se lahko zresni in dozori. Tudi ne dozoriš enkrat za vselej, ampak zoriš ves čas, z vsako izkušnjo. Toda če otroka zaviješ v vato in pokriješ s steklenim zvonom, mu odvzameš možnost, da bi kar koli doživel in ob tem dozorel.«
»Saj imaš prav,« je rekla po dolgem razmisleku. »Pa vendar ... Tako otročji je še ... Kako naj vem, da se bo prav odločal?«
»Ne veš,« sem odgovorila. »Tudi moja mami ni vedela. Vzgojila me je po svojih najboljših močeh in potem je upala, da bo ta vzgoja v trenutku odločitve tihi glas v meni, ki me bo opomnil, naj se obrnem v pravo smer. Saj je bilo z mano v internatu veliko takih, ki so se izgubili. Ampak tudi potem, ko sem šla iz internata in živela podnajemniško, ker je bilo pač ceneje in bolj priročno, sem srečala veliko takih, ki so stanovali doma, ki so jih imeli starši ves čas pred nosom – pa so zablodili.«
Spet je sledil dolg molk.
»Ti lahko govoriš,« je naposled rekla skoraj očitajoče, »ko nimaš svojih otrok in ne veš, kako je to!«
»Res nimam svojih otrok,« sem jo zavrnila, »sem pa bila otrok, ki je odšel od doma – v srednjo šolo, pa na faks in v službo ... Pravzaprav se nisem nikoli zares vrnila domov. To je normalen potek v življenju, da “ptički zletijo iz gnezda”. Tudi v naravi je tako. Pa čeprav si naredi gnezdo takoj na sosednji veji, je vendarle zapustil domače gnezdo, se je osamosvojil. Mislim, da se ti niti ne bojiš toliko fizične razdalje, kilometrov, ki vaju bodo ločili, ampak tega, da je tvoj mali fantek odrasel in namerava prerezati popkovnico in zaživeti po svoje.«
Kislo se je nasmehnila.
»Zakaj ne more ostati ves čas nekje ob meni?«
»Tudi če bi ostal v isti hiši,« sem vzkliknila skoraj strogo, »bi mu morala dovoliti, da živi svoje življenje. V živalskem svetu starši odrasle mladičke brcnejo ven iz gnezda, če ne gredo sami. Povsod v naravi je tako! Tudi vino ne nastane na trti. Grozd je treba odtrgati od trte, ga stiskati, mečkati, ožemati ... In potem je to določeno število grozdov, ki odtrgani zgnijejo ... Pa tudi takih, ki zgnijejo že na trti. Drugi pa postanejo žlahtno vino ... Ali sladke rozine.«
Prijateljica se je smehljala.
»Ti mi torej praviš, da moram svojega sina brcniti iz gnezda in odtrgati od sebe kot grozd od trte?«
»Kaj pa je naredila tvoja mama, da si se ti odselila in si ustvarila svojo družino?« sem ji vrnila vprašanje.
»Nič,« je skomignila z rameni, »kar samo je tako prišlo ...«
Potem se je zdrznila in se zasmejala: »Misliš, da je tudi moja mami takrat razmišljala podobno kot jaz zdaj? Misliš, da je bilo njej enako težko?«
»Ne,« sem odgovorila brezbrižno in malo nagajivo dodala: »V tistih davnih časih, ko si bila ti mlada, so precej realno gledali na stvari.«
»Davnih časih? Kako to misliš, v davnih časih, ko sem bila jaz mlada??«
Zasmejali sva se.
Pogovor se je obrnil v drugo smer in nobena od naju ni več omenjala ne sina ne njegove srednje šole. Toda od takrat pogosto mislim nanj. Nestrpno čakam, kam se bo vpisal.
Kjerkoli že bo, upam, in molim, da ga bo življenje premečkalo v dobro vino ...

E. Slivka, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2013), 32