Ko je profesor Albert šel mimo cerkve, ga je kar potegnilo vanjo. Bolj sesedel kot usedel se je v eno od klopi. Nekaj časa je obsedel brez misli, potem pa je začelo kar vreti iz njega: »Gospod, le kaj še počnem na šoli?! Vse se mi drobi v nič. Moji dijaki, in prav razred, v katerega sem tako rad prihajal, so se vedli, kot da me ni v razredu. Vsevprek so govorili, se smejali in kričali, se pogovarjali po mobijih in pošiljali mesiče na vse strani. Ves nebogljen sem stal pred njimi, jih miril in prosil, naj utihnejo. Oni pa so se še naprej smejali in kričali. Samo čakal sem, da me je odrešil zvonec ...« Malo se je presedel in polglasno zavzdihnil: »Nikoli, nikoli si nisem mislil, da me bo strah stopiti v razred.«
Sedel je tam v klopi in misli so se mu začele sprehajati skozi čas.
Bolj ko je preraščal v fanta, raje je zahajal v naravo in iskal mirne kotičke, kjer se je predajal svojim mislim, opazoval drobna dogajanja okoli sebe in poslušal žvrgolenje ptic, ki so brezskrbno skakljale okoli njega. Potepanju z vrstniki in tekanju za žogo se je, če je le mogel, izognil. Ob večerih se je najraje predajal tišini. Tako nekaj popolnega kot tišina se mu je zdela samo še matematika. Vedno bolj je občudoval neskončno modrost, položeno v stvarstvo, in matematiko. Z leti ga je začela privlačevati tudi astronomija. V njej je odkril vse, kar ga je najbolj vznemirjalo: zakonitosti narave in neskončno modrost, ki je bila položena vanjo.
Nikogar ni presenetil, ko se je vpisal na matematiko in fiziko. Znanje, ki so mu ga posredovali, si je vtisnil ne samo v spomin, ampak tudi v srce. Ko je končal študij, je hotel pridobljeno učenost posredovati mladim. Vse, kar ima človek rad, mora z nekom deliti. In delil je svoje znanje in svoja spoznanja tako prepričljivo, da so bile njemu, pogosto pa tudi dijakom, šolske ure prekratke. Včasih mu res niso mogli slediti, saj je zaplaval pregloboko v svet zakonitosti, vedno pa jih je prevzemal s svojim bogatim znanjem in svojim navdušenjem. Če ga že niso popolnoma razumeli, so ga spoštovali zaradi njegove predanosti poklicu in njegovega spoštljivega odnosa do vsega presežnega. Vedno pogosteje jih je vodil na izlete, na tabore, na opazovanje nočnega neba. Ni mu bilo žal ne časa ne napora, ki ga je vlagal v svoje delo, in nikoli se ni spraševal, ali bo za vse to dobil plačilo ali vsaj pohvalo.
Leta pa so tekla.
Spreminjal se je on in spreminjali so se rodovi mladih. Da so vedno zahtevnejši in vedno težje obvladljivi, je menila večina profesorjev. Razočarano so tudi ugotavljali, da se dijaki vedno bolj borijo le za ocene, namesto da bi si nabirali pravo znanje. Vsi po vrsti so tožili, da so mladi vedno bolj nemirni in da prihajajo iz razredov vedno bolj utrujeni.
Tudi njemu je začelo vse pogosteje zmanjkovati moči. Vedno težje jih je obvladoval, vedno težje jih je navdušil za kar koli, saj jih je vedno manj zanimalo vse, kar jim je s tako ljubeznijo posredoval. Vse težje je našel pot do njih. Čutil je, da živijo v nekem svojem svetu, kamor ne spustijo nikogar. »Tako drugačni so in tako težko jih razumem,« je premišljeval. »Nekdaj smo se skupaj potrudili, da smo prišli stvarem do dna, zdaj pa...« je trpko pomislil. »Kadar se jim razlaga zdi predolga ali prezahtevna, to brez pomisleka povedo in sicer ne s preveč izbranimi besedami. No ja, po svoje je ta njihova odkritost nekaj dobrega,« jih je sam pri sebi opravičeval.
Skušal se je pogovoriti z njimi. Poslušali so ga, spremenilo pa se ni kaj prida. Vedno pogosteje se ga je lotevala misel, da postaja star in da bo to mladino vsak dan težje obvladoval. Svoje skrbi je nekoč zaupal ženi in nekaj časa mu je bilo nekoliko lažje. Ko pa se je potožil kolegicam in kolegom, so mu rekli »Misliš, da se to dogaja samo tebi?« Mlajša kolegica je priznala, da ji vse uhaja iz rok in mu rekla: »Ti imaš srečo, da se boš kmalu umaknil v pokoj, jaz pa ...«
Še sam ni vedel, koliko časa je sedel tam v klopi. Malo manj utrujen kot je prišel, je odšel proti domu.
Pri maši v nedeljo je njegovo pozornost pritegnil nagovor pred pozdravom miru. »Mir vam bodi!« je vernike nagovoril duhovnik. »S tem pozdravom je stopil Jezus med svoje učence na dan svojega vstajenja. Pred tem so bili zadnjič skupaj pri zadnji večerji. In kaj vse se je vmes dogodilo! Juda Iškarijot ga je izdal, Peter ga je zatajil, drugi pa so se, razen Janeza, poskrili. Od daleč so spremljali divjanje in kričanje nahujskane množice, ki je zahtevala Jezusovo smrt. Tem svojim strahopetnim učencem On nič ne očita, temveč jim prijateljsko reče: “Mir vam bodi!” To je božja matematike. Po njej dvakrat šest ni dvanajst, ampak, recimo, sto. Zato božjo modrost tako težko razumemo. Naj bo nekaj te matematike tudi v nas, v našem življenju. Podajmo si roke!« Kot poklicnega matematika ga je zbodla nelogičnost teh besed. »Taka matematika ne more obstajati!« je kar vzvalovalo v njem. Sosed na desni mu je podal roko in se mu nasmehnil. Vrnil je stisk roke in se obrnil k sosedu na levi.
»To je matematika neskončne ljubezni,« ga je prešinilo. Vanj se je prikradlo vzdušje zadnjih šolskih ur: nemirni razred, glasno govorjenje, pogledi, ki so govorili, da so z mislimi vse drugje kot pri pouku ... pred njimi pa on, ki bi najraje na ves glas zakričal, da mu gredo neskončno na živce.
Stisnil je še roke gospe iz klopi pred njim, ki se je obrnila k njemu. »V božji matematiki je rešitev,« je pomislil. »Naj bo dvakrat šest vsaj petindvajset! Za toliko neugnanih glav!« Vse okoli njega in v njem se je umirilo. Ko se je vračal od obhajila, se je spomnil, da bo moral jutri spet stopiti pred nepredvidljive dijake. “Gospod, stopiva skupaj!” je zaprosil Jezusa.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2013) 09, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Vožnja proti domu je bila enolična. Avto se je pozibaval na neravni cesti, pokrpan asfalt je dal jasno vedeti, da izboljšanja lep čas ne bo videti.
Jure je pritisnil na sklopko in zamahnil z roko, kot da bi odganjal sitno muho. Ne, ne bo se prepuščal turobnim mislim. Velikokrat se je moral pošteno potruditi, da jih je pregnal in si je priklical v spomin kaj lepega. Danes mu to ne bo posebej težko. Dan v službi je prijazen. Nenavadno lahek. Izpolnjen, prežet z dobrim občutkom. Pa tako malo je bilo potrebno za to!
Začetek dneva je bil pravzaprav dokaj navaden. Rutinski kot vsi drugi dnevi. Zvonjenje budilke, hlastanje po gumbu za utišanje nadležnega brnenja v napol budnem stanju in tista nadležna pomisel, da bo treba vstati. Zelo se je moral potruditi, da si je pričaral drugačno razpoloženje.
Glej, vesel bodi, da lahko vstaneš. Da si zdrav. Najprej to. Potem, da imaš službo. Koliko jih je, ki jo zaman iščejo, pošiljajo prošnje od podjetja do podjetja ... Koliko je takih, ki so že davno obupali, pa množica mladih, ki si brez službe ne morejo ustvariti družine in samostojno zaživeti
»Službo imam, kaj ni to super!« je zrecitiral sam sebi še z glavo pod odejo, vstal in začel z jutranjo telovadbo. Upal si je biti glasen, saj je vedel, da žena ne spi. Zjutraj se je vedno zbujala pred njim. On je včasih z veseljem poležal še kakšno minuto, kadar mu ni bilo treba iti v službo, njej se ni dalo. Pa bi lahko, saj njej ni bilo treba v službo. Narobe svet. Razumi, kdor more.
»Tebi se možgani kisajo tudi ponoči,« je zaslišal glas boljše polovice. »Vsako jutro si čuden.«
»Kisanje pomeni zorenje, plemenitenje. To je tako kot z zeljem ali repo. Možgani se mi plemenitijo, vsako jutro sem vedno bolj dobre volje,« se je zasmejal in se odpravil v kopalnico. Ni ji zameril. Takšna zbadanja sta držala njun zakon pokonci že dolgo časa. Brez tega bi bilo bolj dolgočasno.
»No, tako...« je pozdravil, ko je bil pripravljen za na pot.
»Srečno, zeljnata glava, pa pazi, kako voziš!«
Zaklenil je garažna vrata in sedel v avto. Z mislimi je bil že v službi. V spomin si je priklical včerajšnje opravke in se pripravljal na izzive današnjega dne.
Ko je s stranske ceste zavijal na glavno, je na avtobusni postaji s kotičkom očesa ujel zgrbljeno postavo. Prepoznal jo je.
»Matejčeva mati je,« mu je poblisnilo v možganih. »Najbrž gre v mesto po nakupih.«
»Ustavi ji!« se je oglasilo nekje globoko v njem. »Vzemi jo v avto!«
»Nimam časa. Mudi se mi.« Obrnil je glavo, da se ne bi srečal z očmi ženice na postaji, in odpeljal mimo. Tudi če ga je prepoznala, bo mislila, da je pač ni opazil.
A glej ga, zlomka, prejšnje sproščeno počutje je v hipu izginilo neznano kam. Kot da bi skopnelo kot jutranje meglice. Jure se je nemirno presedal za volanom. Vanj se je naselil nelagoden občutek. Širil se je od srca čez prsi in se mu zajedal nekam v želodec in drobovje. »Vzel bi jo bil s sabo. Kaj se izgovarjaš na čas! Nikoli se ti ne sme muditi toliko, da ne bi mogel izgubiti tiste minute,« mu je očitala vest,
»Pa se mi mudi, res se mi mudi!« je Jure poskušal biti sam sebi dober advokat. »Ona pa ima čas in avtobus jo bo kmalu pobral ter jo zapeljal v mesto ...«
»Kaj pa, če ga še ne bo tako hitro? Dandanes vozijo medkrajevni avtobusi zelo poredko. Posebno zdaj, v času šolskih počitnic. Čakala bo morda še dolgo. Niti sesti nima kam.«
»Ah, bo že. Saj je v utici klopca. In streho ima nad glavo.«
»Prepih, ne pa streho! In tista klopca je vsa umazana, otroci skačejo po njej, ko čakajo na avtobus.«
Jure je bil že kakšen kilometer oddaljen, a notranji glas mu ni dal miru. Zatežil mu je s takšno silo, da ni več pomišljal. Na prvem odcepu je vklopil smerokaz in na stranski cesti obrnil. Vrnil se je se do avtobusne postaje in odprl vrata.
»Kam pa ste namenjeni, mati Matejčeva? Vas lahko zapeljem?«
»Prosim,« je bila presenečena ženica. »O, vas pa poznam. Saj ste ...«
»Seveda sem,« se je zasmejal Jure. »Prav ste uganili. Kakšne opravke imate?«
»K zdravniku moram, napotnico imam za laboratorij. Kri mi bodo vzeli. Zdaj na stara leta, a ne? Zdaj nam jemljejo kri, ko jo imamo samo še za vzorec.«
Jure se je zasmejal. Matejčkova pa se je razgovorila in je žuborela kot potoček. Poznalo se je, da živi sama in je lačna pogovora z ljudmi.
»Kako ste prijazni, da ste ustavili. A veste, mladi danes ponavadi peljejo kar mimo in pogledajo proč. Saj niti ne vem, če vozi kak avtobus. Pa noge me tako bolijo, da vam ne morem povedati ...«
»Vem, zato sem vam ustavil,« je Jure pral svojo grešno dušo.
»Vi ste pa res dobri ... Potem moram še na občino, na upravno enoto. Veste, izgubila sem osebno, pa si moram naročiti novo. Saj ne vem, kam sem jo založila. Vedno sem jo imela v torbici. Prebrskala sem torbico, ni je. Tudi posteljo sem premetala in nočno omarico, res ne vem. Ukradel pa mi je vendar ni nihče. Sicer pa dandanes človek res ne ve ...«
»Ko si boste dali napraviti drugo, boste gotovo našli staro,« se je pošalil Jure.
»Kajneda? Ja, tudi to je mogoče, čisto mogoče.«
Med tem pogovorom, bolje rečeno samogovorom matere Matejčeve, sta prispela v mesto. Stara ženica ni vedela, kako bi se zahvalila. Končno se je z Juretovo pomočjo izpletla iz varnostnega pasu in izstopila iz avta. »No, pa sem tukaj. O, kako sem vam hvaležna. Koliko sem dolžna? Res, povejte ...«
»Nič, nič ... Bilo mi je spotoma.« Komaj se je ubranil.
»No, potem pa srečno vožnjo in še enkrat hvala.«
Jure je prikimal in odpeljal naprej. Podoba stare ženice je ostajala za njim in v njegovem srcu. Vedel je, da bo dan, ki ga je tako začel, sončen in srečen.

TACER, Aleš. Ognjišče (2015) 7, str. 50

Že kar nekaj časa je sitnaril, naj mu kupijo pametni telefon. »Vsi sošolci ga imajo!« je utemeljeval svojo prošnjo, ki je počasi prehajala v zahtevo.
»Pa saj ga ne potrebuješ,« sta mu ugovarjala starša.
»Vidva nimata pojma, za kaj vse se lahko uporablja in kako prav mi lahko pride.«
Vprašala sta prijatelje in znance in vsak je imel drugačno mnenje, tako da si z njimi nista mogla veliko pomagati. Mark pa je sitnaril in trmaril toliko časa, da sta se ga naveličala in mu za rojstni dan kupila tako želeno darilo. Po dolgem času se je nečesa resnično razveselil. Še onadva sta bila srečna, ko sta ga gledala žarečega od veselja.
Pa njuno veselje ni trajalo dolgo. Mark, ki že dotlej ni bil prav zgovoren, je zdaj večji del dneva preživel s telefonom, druge pri hiši pa je komaj opazil. Kadar jih je slučajno slišal, je na vprašanja odgovarjal le da ali ne, morda še s šur ali ne vem.
»Tako ne gre več naprej!« sta tarnala oče in mama. »Pogovoriti se moraš z njim,« je dejal on njej. »Zakaj pa jaz? Enkrat se pa lahko tudi ti z njim pogovoriš,« je bila žena odločna in mož ni našel pametnega ugovora.
Kar nekaj časa je sina samo opazoval. Stiskalo ga je pri srcu, ko je videl, da mu je več do telefona in računalnika kot do njihove družbe. Ko je nekega dne stopil v njegovo sobo, je Mark ves zatopljen zrl v telefon, da ga niti opazil ni. Izza njegovega hrbta je pogledal v ekran. Vzelo mu je sapo. Nemogoče! »Moj sin gleda take svinjarije!« mu je srce udarilo v glavo. Mark ga je začutil za seboj in na hitro skril telefon. Nastala je mučna tišina.
»Saj se mi je čisto slučajno to pokazalo,« je končno spravil iz sebe Mark in čakal, da se bo zdaj nanj usula ploha.
Oče se je odkašljal, da je pridobil čas. Skozi misli so mu švigale najrazličnejše besede, celega stavka pa ni bilo med njimi. Še enkrat se je odkašljal. »Nekaj bi ti rad povedal,« je počasi začel. Mark se je nemirno presedel. »Moj oče, tvoj ded, se je vpisal v kovinarsko šolo v mestu, prevoza do tja pa takrat še ni bilo. Od doma do šole bi moral pešačiti debelo uro v eno smer. Poiskali so mu prostor v dijaškem domu.«
Malo je počakal, Mark pa ni vedel, kaj mu oče hoče s tem povedati.
»Dom je bil majhen, tudi dijakov ni bilo veliko. Fantje so stanovali v prvem, dekleta pa v drugem nadstropju, vmes pa so bile samo stopnice. Brez vrat. Ko je prišel v dom, mu je upravnik med drugim dejal: “V dekliški oddelek se pride po stopnicah, po katerih pa gredo lahko samo dekleta. Po prvi stopnici je speljana nevidna črta, ki je fantje ne smete prestopiti. Kdor jo prestopi, je v tistem trenutku izključen iz doma. Brez izjeme! Si razumel?” “Razumel,” je dejal, vzel papirje in odšel iz pisarne.«
»Zdaj bo pa priletel plaz očitkov!« je pričakoval Mark. »Oče bo rekel: “Že tvoj ded, da ne omenjam sebe, smo se znali obnašati. Ti pa?”«
Pa je oče le nadaljeval: »Fantje in dekleta so se med seboj dobro razumeli. Po večerji so posedeli v jedilnici, igrali šah ali karte, potem pa odšli vsak v svoje nadstropje. Pri prehodu v drugo nadstropje so še malo poklepetali, nikomur od fantov še na misel ni prišlo, da bi prestopil nevidno črto. Vse dokler,« je oče za trenutek počakal, »ni bil ded v Gasilnem domu sprejet med gasilce. Dobil je novo uniformo. Žarel je od ponosa in komaj čakal, da se postavi pred fanti v domu. Po sprejemu so imeli zakusko. Tudi vino je bilo tam. “Za odrasle gasilce!” so rekli. Toda starejši gasilec mu je nalil kozarec: “Pij sedaj, saj si vendar odrasel!” Menda res, si je mislil in spraznil kozarec, nato pa še enega.
V dom je prišel prešerno razpoložen. Fantje so ga glasno in navdušeno sprejeli. Da je pravi korenjak, so rekli, sam pa je obžaloval, da ni bilo med njimi deklet. “Grem pa jaz k njim, da me vidijo!” je dejal in zakorakal skozi glavna vrata. “Ne nori!” so ga svarili nekateri, drugi pa spodbujali. Malo ga je stisnilo, ko je stal pred prvo stopnico. Hotel se je že obrniti, toda zagledal je fante, ki so stali za njim in čakali, kaj bo naredil. Negotovo je stopil na prvo stopnico, nato pa preskakoval po dve do drugega nadstropja. Hodnik je bil prazen. Vse je bilo tiho, čeprav je bilo še malo pred tem od tam slišati dekliški smeh. “Kje ste vse?” je glasno zaklical, šel po hodniku nekajkrat sem in tja, nato pa se vrnil. Z vrha stopnic je že videl upravnika, ki je stal na hodniku pred prvo stopnico in čakal. Vsak korak je bil težek kot svinec. “Jutri zjutraj se z vso prtljago javi v moji pisarni!” je z nekoliko jeznim glasom dejal upravnik, “danes lahko še večerjaš, čeprav nisi več dijak našega doma.”«
Mark se je nerodno presedel. Oče je čutil, da se ne strinja s to odločitvijo. »Kaj pa bi ti storil na njegovem mestu?« ga je vprašal. Mark je samo skomignil z rameni.
»Na žalost se je to zgodilo prav na začetku zime,« je nadaljeval oče. »Pešačil je nato v šolo dobro uro zjutraj v mrazu in snegu in prav toliko nazaj. Pozno popoldne je prišel domov, pojedel, naredil naloge, pomagal pri vsakdanjih opravilih in šel spat. Vmes jih je še poslušal, da si je vsega tega kriv sam. On pa se je jezil na trdosrčnega upravnika. Dolgo si ni hotel priznati, da si je vso nesrečo zakuhal sam.
»Kaj se ne bi jezil,« je prvič posegel vmes Mark.
»Tako misliš?« ga je vprašujoče pogledal oče in zopet malo počakal. »Ko je nekega dne zjutraj ded hitel proti šoli, je pred seboj zagledal upravnika. Hotel se mu je izogniti, pa je bilo prepozno. “Kakšen pa si?” se je ta začudil. “Kakšen?” je bilo nekaj jeze v dedovem glasu. “Utrujen in blaten.” “Kakšen pa naj bom!” “Po končanem pouku se oglasi pri meni v pisarni,” je bil upravnik kratek. Ded je z zmedenimi občutki gledal za njim. “Le kaj hoče ta nesramnež od mene?” Čez nekaj ur je boječe potrkal na upravnikova vrata. “Veš, zakaj sem te moral odsloviti iz doma?” ga je vprašal, ko je vstopil. “Vem,” je ded tiho odgovoril. “Veš, da si prekršil eno od pravil, ki so del domskega življenja?” Ded je samo prikimal. “Več mesecev časa si imel. Če si to nevidno črto sprejel za del svojega življenja, se lahko vrneš.” Ded je dokaj odločno prikimal. “Vidim, da pošteno misliš in ne pritrjuješ samo zato, ker bi ti bilo to v korist.” Upravnik je malo počakal. “Medtem smo tudi zaprli stopnišče in postavili vrata.” “Zakaj me pa potem sprašujete o nevidni črti?” se za čudil ded. “Ker je nevidna črta v tebi močnejša od ključavnice.“«
Mark je čakal, kaj bo sledilo, oče pa je vstal in šel proti vratom.
»Ali se je vrnil?« je hitro vprašal Mark.
»Ne bom ti odgovoril. Te bom pa vprašal: bi se ti vrnil?«
»Tudi jaz ne morem takoj odgovoriti.«
»Saj veš, zakaj sem ti vse to povedal,« ga je oče vprašujoče pogledal. »Tudi tebi postavljamo nevidne meje. Tvoje morajo postati, da boš vedel, kaj je prav in kaj ne. Potem boš tudi vedel, če je ded vrnil ali ne.«
Preden je oče zaprl vrata za seboj, ga je na dolgo pogledal, da je Mark odmaknil pogled. Šele tedaj je začutil, da bi ga moralo biti pravzaprav neznansko sram. Pred samim seboj, pred očetom in mamo in še pred kom. Ves čas pogovora je upal, da bo oče povzdignil glas in ga začel obsipavati z očitki. Pa se ni zgodilo nič takega. Zato je postal nejevoljen, ko mu je oče začel pripovedovati nekaj o dedu, ki ga je komaj poznal in je živel še v prejšnjem stoletju. In sam nase se je jezil, ko je začutil, da ga je ta pripoved pritegnila. Obsedel je za mizo. Še sam je bil presenečen, da ni vzel v roke telefona in začel nervozno brskati po njem, ampak je v mislih prehodil dedovo pot. Ko je prišel do konca, se mu je zdelo, da ve, kako se je ded odločil.

JARC, Janko SMILJAN. Ognjišče (2016) 09, str. 24

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Od nekdaj sem rada brskala po starih knjigah, časnikih in vse do danes ta žilica ni zamrla. Pred kratkim sem pri pospravljanju našla torbico, ki sem jo že neštetokrat ‘preiskala’, pa med vedno znova potegne, da sedem in si ogledujem njeno vsebino.
V njej so stari molitveniki, pesmarice in razne druge drobne knjižice naših prednikov. V vseh knjižicah je med listi polno podobic. Starejše ko so, lepše se mi zdijo. Danes bi jim marsikdo rekel ‘kič’, meni pa tako milo pobožajo dušo in srce.
Med njimi sem našla podobico s sliko Ptujske Marije s plaščem iz leta 1964, ko smo obhajali 550-letnico Ptujske Gore. Na hrbtni strani piše: Gorska Marija, / pod sveti plašč zagrinjaš / stoletja že naš rod, / otrok se nas spominjaš, / v bodočnost kaži pot! // Po Mariji k Jezusu!
Ko sem ogledovala to podobico, so se mi misli vrnile nekaj leta nazaj, v dneve, polne stisk, trepetanja za življenja našega otroka, gorečih molitev in prošenj. Takrat se je moj sin boril za življenje po težki nesreči s hudo poškodbo glave. Z molitvijo – najmočnejšim orožjem smo se domači, sorodniki in veliko drugih ljudi borili in prosili zanj. V dneh, ko je nihal med življenjem in smrtjo, smo ga izročali v varstvo Mariji Pomagaj z Brezij.
Tistega usodnega dne sva bila z možem pri sorodnici na Gorenjskem. Skupaj smo šli na Brezje. Pred Marijo smo izlivali svoja srca ter dvigali svoje roke k Njej za življenje naših otrok. Domov sva se vrnila pomirjena. Ob uri, ko se dan poslavlja in prihaja noč, je naš fant doživel to strašno nesrečo.
Brž sem poklicala bolniškega duhovnika. Ko smo naslednji dan popoldne prišli v bolnišnico k našemu sinu, ki je bil v komi, sem na omarici ob postelji zagledala podobico Marije Pomagaj. »Duhovnik je bil pri njem in mu pustil to podobico,« smo bili pomirjeni. Bilo mi je lažje pri srcu, kot da bi velik del bremena odložila na ramena Marije Pomagaj. »Marija, ti boš bedela nad njim in nam ga boš vrnila, če je taka Božja volja,« sem prosila.
Po Božji dobroti in ob zdravniški pomoči je ostal živ. Sprva je bilo okrevanje počasno, kazalo je na hude posledice. Potem pa so se kar čez noč sprožila velika izboljšanja. Prišel je čas, ko se je začel pripravljati, da se vrne na delo. Pred tem je moral opraviti natančen zdravniški pregled. Tako hude poškodbe gotovo pustijo kakšne posledice, in vsi smo bili na trnih, kako se bo izteklo. Če ga bodo spoznali za delo nesposobnega, kam bo šel, kje bo dobil službo? Kako ga bi to psihično prizadelo. Takšna in podobna vprašanja so se nam postavljala. Skrbi so bile velike.
Pri vsakdanji molitvi rožnega venca imamo navado prižgati svečo. Ker je šlo za pomembne življenjske odločitve, sem na večer pred sinovim zdravniškim pregledom prižgala že malo rabljeno svečo s Ptujske Gore. Med molitvijo se je moj pogled ustavil na podobi Marije s plaščem in v srcu sem jo prosila: »Marija pomagaj mojemu sinu, sprejmi ga pod svoj plašč. Tudi vse nas pokrij s svojim materinskim plaščem.«
Tisti hip, ko sem to v mislih izrekla, je sveča brez pravega vzroka ugasnila. Osupnila sem. To je bil Marijin pomežik, odgovor na mojo gorečo prošnjo. Iz mojega srca je privrela zahvala: »Marija, vzela si nas pod svoj plašč, nič več se ne bojim življenja!« Solze olajšanja in sreče so mi stopile v oči.
Sin je uspešno opravil vse preglede ter se z velikim zadovoljstvom lahko vrnil na svoje staro delovno mesto.
»Tisočkrat hvala, Mati Marija, da si ljubeče bedela nad njim in nam ves čas stala ob strani. Pod tvojim plaščem smo varni.«

Heli.(zgodba), v: Ognjišče 8 (2019), 94.

Nedelja je. Cerkev je danes polna. Čudno apatično ozračje. Trudim se, da bi bil zbran. Krotim misli, ki hočejo pobegniti nekam daleč od Boga. Drobno zacinglja zvonček, ki naznanja začetek svete maše. Bo to samo še ena pobožna formalnost tega malce zmedenega in odtujenega verskega občestva? Kakor ponavadi stojim zadaj. Rad imam pred seboj vso cerkev in ljudi, ker tako čutim nekako totalnost prostora in dogajanja.

Med ministranti zagledam duhovnika, moža bolj majhne postave, srednjih let. Vznemirjeno se zdramim. Če se še tako trudim, da bi oznanjevalce božje besede cenil enako, mi to ne uspe. Ne iščem nikakršne podobnosti z medijsko razvajenim ali zastrupljenim gledalcem oziroma poslušalcem. vendar globoko v svoji kulturni podzavesti pričakujem, da se času primerno govori o Bogu, o naši veri, o smislu življenja. Sleherni duhovnik, ne glede na svojo izobrazbo, pa ima svoje sposobnosti in tudi posebnosti. Veliko bolj je pomembno, kako vernikom predstavijo stare in večne resnice iz evangelijev. Lahko mahajo z rokami in na ves glas govorijo. Lahko tiho in zdolgočaseno ponavljajo deset stavkov. Ali ni pomembno, da nam govorijo tako, da zares prisluhnemo, da pride beseda do srca, da premislimo, kar smo slišali...

Začne se pridiga. Duhovnik pogleda po ljudeh, kakor da ne zna začeti. Nestrpno čakam. Govori z nekakšnim dialektom, pogovorno, kot da smo v prijateljskem krogu. Oznanjevalec božje ljubezni! Bog nas ljubi takšne, kakršni smo! Zaradi te ljubezni je naše življenje čudovito. Vse dogodke nam ponuja iz te enkratne perspektive teologije božje ljubezni. Govori resnično nam: izgubljenim, zdolgočasenim, digitaliziranim ljudem, ki sramežljivo hlastamo prav po tem - po Ljubezni. Besede so izbrane. Zdaj je psiholog, potem je teolog, potem čisto navaden človek, tako zelo podoben vsem nam, ki smo prišli v cerkev iz navade ali po dolžnosti, a zelo malo iz potrebe, da bi se vsaj za hip znova pobrali, sestavili.

Požiram njegove izbrane, natanko premišljene besede, misli, ki so tako preproste, lepe. Včasih se sam v sebi nasmehnem, ko zaslišim znane besede velikih duhovnih pisateljev in psihologov sodobnega sveta, ki sem jih prebral v mnogih knjigah - a vsi jih niso. To apatično, enolično nedeljo nam govori o človeškem upanju. Vidim vernike v hrbet, a razločno čutim, kako so zbrani, kako požirajo, kako čudežno hrano, besede o ljubezni, o vztrajanju, o odpuščanju. Nobenega dolgočasja. Polnost trenutkov, ki so kakor biseri sredi razpadajočega sveta.

Svojo pridigo zaključi nenadno, nepričakovano. Gleda ljudi in na koncu reče zelo preprosto in naravnost: "Ljudje, ne se bati! Bog vas ima rad!" Grobna tišina. In potem, kakor udarec na gong: "Glavo pokonci!" Ljudje nekako otrpnejo. Nekaj sekund potrebujejo, da doumejo. Potem se spogledajo. Drug drugemu nekaj rečejo, se zadovoljno nasmehnejo. Sam sebi rečem: Hvala Bogu! To nedeljsko mašo si bom zapomnil. Res ni prav, a ko se bo naslednjič oglasil zvonček, bom razočaran, če ne bom zagledal, kako malo zaletavo, nerodno prihaja ta nenavadni oznanjevalec božje ljubezni.

Odhajamo potolaženi, zbrani in veliko bolj veseli, kot smo prišli. Da, veseli. Čudovito veselje je v meni. Glavo pokonci, malodušni, ravnodušni...

Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 56.

V naš hram učenosti, našo krajevno osnovno šolo sem vstopila eno leto prej kot Metka. Šola ni bila posebno velika in mnogo priložnosti se nama je ponujalo za srečanje in pogovor, a jih iz nekega neznanega razloga nisva izkoristili. Samo radovedno sva se pogledovali. Verjetno sva obe v sebi čutili nekakšno naklonjenost, magnetično privlačnost, a hkrati tudi neko nevidno oviro.
Po končani osemletki sem odšla v šolo v mesto. Naslednje leto se je tudi Metka pridružila vozačem iz našega kraja v mesto in nazaj. Skoraj redno sva bili na istem avtobusu. Še vedno si nobena ni upala narediti prvega koraka za zbližanje.
Neko čisto navadno jutro sem še vsa zaspana čakala na avtobus. Nenadoma je završalo in začelo močno deževati. Večkrat sem bila mokra do kože in od takrat sem vedno nosila zložljiv dežnik v torbi. Kar se da hitro sem ga odprla, se ozrla naokrog in zagledala Metko, kako stoji brez vsake zaščite na dežju. Stopila sem do nje.
»Ni ravno velika ta moja marela, a vsaj glavi bova ohranili suhi,« sem se pošalila in jo vzela pod svoj dežnik. Ploha je hitro, kot je prišla, tudi odvihrala naprej. To ploho je poslal Bog kot po naročilu, da naju je končno spravil pod isto ‘marelo’. Postali sva nerazdružljivi, tiščali sva skupaj na avtobusu, v cerkvi in pri mladinskem verouku. Skoraj ves prosti čas sva preživeli skupaj.
Kolikokrat sva se do solz nasmejali, kako sva se bali druga druge, samo postrani sva se gledali. Obe bi radi navezali stik, a nisva imeli poguma.
»Zdela se si mi tako nedostopna in ponosna,« mi je rekla.
»Ti pa meni, Metka, zato se ti nisem upala približati. Bala sem se, da me ne boš sprejela, da me boš imela za navadno vsiljivko.«
Na koncu sva ugotovili, da nisva bili tako ponosni in nedostopni, samo strah pred zavrnitvijo je bil premočan.
Končali sva šolanje in se zaposlili. Obe v istem mestu, Metka v banki, jaz v neki šoli. Najin odnos se ni spremenil, le časa nisva več imeli tako veliko kot prej.
Kot običajno sva se slišali tudi do tistega usodnega dne. »Po službi se dobiva na običajnem mestu in potem bova šli gledat tisti novi film, ki ga tako hvalijo,« sva se dogovorili.
Ob določeni uri sem bila na dogovorjenem mestu. Avtobusi so prihajali in odhajali, ljudje so hodili sem in tja, le Metke ni bilo od nikoder. Minilo je pol ure, minila je ura. Čakala sem, se sprehajala gor in dol po postaji.
»Morda ima z blagajno kakšne težave in ne more priti, dokler jih ne bo rešila in bo vse štimalo.« Čakala sem jo še nekaj časa, potem sem se razočarana odpravila proti njeni banki.
»Dober dan! Je Metka še v službi?« sem vprašala uslužbenko.
»Ne, ni je več. Danes je imela dopoldansko izmeno in je že pred tremi urami odšla.«
»Le kaj se je zgodilo? Še nikoli me ni pustila na cedilu. Če ni mogla priti, mi je vedno pravočasno povedala, da sem lahko šla na prvi avtobus. Morda je morala domov, lahko je doma kaj narobe? Mogoče bo prišla na večerni avtobus in mi vse pojasnila,« sem razmišljala, ko sem brez cilja tavala po mestu in zapravljala čas do odhoda avtobusa.
Prišla je na večerni avtobus. Že od daleč se mi je vsa srečna smehljala. Veselje je žarelo od nje, lica so ji pordela in oči so se ji nenavadno svetile. »Tomaž me je povabil v kino! Bila sem tako presenečena, da sem te čisto pozabila poklicati. Oprosti! Tako lepo in zabavno je bilo z njim. Tudi jutri se po službi dobiva!« mi je hitela pripovedovat.
Ko mi je to povedala, sem tudi jaz zažarela – od jeze. »Zaradi fanta, s katerim delaš že skoraj dve leti, pa te ni še nikoli opazil, sem te dve uri čakala in se potikala po mestu vse popoldne?« Počutila sem se izigrano in odrinjeno. Moj ponos je bil ranjen, bila sem zelo prizadeta.
Najino prijateljstvo se je začelo krhati. Prišlo je tako daleč, da se več let nisva ne videli ne slišali. Medtem se je Metka poročila s Tomažem in živela sta v mestu. Tudi jaz sem se zaradi poroke preselila k možu v sosednjo dolino.
Moje misli so bile pogosto pri njej. Vest mi je očitala, da ni prav, da sva se tako razšli. Čutila sem, da moram storiti prvi korak, a sem odlašala iz dneva v dan, iz leta v leto. Samo na njen dom bi morala iti in njen brat bi mi dal njen naslov.
Neke lepe nedelje je bila v moji stari župniji velika slovesnost. Otroka sta bila še majhna in z možem sva skrbno pazila vsak na enega. Sredi množice sem zagledala Metko, ki je za roko držala svojega malega sinčka. Pozdravili sva se in v najinih očeh so se lesketale solze ganjenosti ob snidenju. Nisva mogli dosti govoriti, bilo je sredi molitve. »Pokliči me!« sem ji zašepetala. Pokimala je.
Dolgo sem napajala svoje srce in tolažila očitajočo vest s tem kratkim, a zelo čustvenim srečanjem in čakala na njen klic, ki ga nikoli ni bilo. Do mene pa je prišla strašna novica: »Metka umira, raka ima!« Bolečina mi je presunila srce, obtoževanju ni bilo konca: “Zakaj se nisi potrudila in prišla v stik z njo, dokler je bil čas. Zakaj nisi premagala tistega trapastega ponosa? Zakaj? Zakaj?”
Ko sem si končno vse uredila in jo hotela obiskati, je bila Metka že v mrliški vežici. Kupček pepela v prelepi žari, obdani z neštetimi cvetovi, poleg pa slika, iz katere me je Metka prijazno gledala in se mi smehljala. Bolečina v meni je bila neznosna. Jokala sem in jo prosila odpuščanja za izgubljeni čas, ki ga nisva preživeli skupaj, pa bi ga lahko; za vse besede tolažbe, ki bi jih ji rada izrekla ob njeni kruti bolezni in trpljenju, pa me ni bilo zraven, za topel stisk roke, do katerega ne bo nikoli več prišlo, za objeme prijateljice ...
Obiskujem grob svojih staršev, Metka počiva nekaj vrst naprej. Rada se ustavim ob njenem preranem, vedno lepo urejenem grobu in molim za njeno dušo. Prosim jo odpuščanja, ker toliko let nisem bila sposobna premagati svojega napuha, jo poiskati, si olajšati dušo in srce. Prevelik strah pred ranjenostjo je bil v meni. Zaprla sem se vase in skrila svoja čustva pred drugimi. A nehote sem se s tem sama najbolj ranila. Še zdaj me skeli ta rana v mojem srcu. Očitam si, zakaj nisem poiskala poti do Metke. Pa tako malo bi bilo treba storiti, samo en korak – prvi korak.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 45.

Na začetku novega šolskega leta, še posebej prvo nedeljo v septembru, je pri nas bolj svečano in živahno. Takrat pride večina osnovnošolcev k sveti maši, pri kateri prosijo za blagoslov v novem šolskem letu, ki je pred njimi. Vsi molimo za božje varstvo in vodstvo pri učenju in za modrost ter potrpežljivost tako učencev kot učiteljev.
Ob tem dogajanju mi vsako leto lepo iz spomina privrejo občutki, ki sem jih doživljala, ko sem tudi sama obiskovala osnovno šolo. Eden najlepših spominov pa je povezan z letom, ko sem postala prvošolka.
Spomladi tistega leta, ko sem šla v šolo, so se vsi domači malo bolj ukvarjali z mano. Želeli so, da poznam vsaj kakšno črko, če ne že vseh, da bi se mogoče znala vsaj podpisati, če že ne z imenom in priimkom, da bi znala zapisati vsaj svoje ime. Priznam, da me ni preveč vleklo sedeti za mizo in pisati, pri tem pa se držati mej spodnje in zgornje črte. Veliko truda so vložili, jaz pa sem si prizadevala po najboljših močeh in jim s tem želela izkazati svojo hvaležnost in poplačati njihovo prizadevanje.
Nekega dne sva v kuhinji ostali sami s teto. Prisedla je k meni za mizo in mi rekla: »Rada bi ti pokazala nekaj več kot so črke. Vsi poudarjajo samo pisanje. Meni pa se zdi tudi matematika zelo pomembna.« Prijela je mojo roko, jo položila na mizo in mi razprla prste. Začela je šteti: »Ena, dva, tri, štiri, pet.« Pri štetju je vsakič s svojim kazalcem pokazala na moj prst. Večkrat sva to ponovili, šteli od leve proti desni in od desne proti levi.
»Vidiš, vedno je enako!
Potem mi je skupaj stisnila dva prsta in tri prste, tako da je bil med obojimi rahel razmik.
»Sedaj imaš tukaj dva prstka in tukaj tri, vsi so še vedno tvoji in še vedno jih je pet.« Zopet sva jih prešteli od ena do pet.
»Pa če tako narediva z desne proti levi ali z leve proti desni, vedno je enako. Vedno bo v tvojem življenju dva plus tri ali tri plus dva pet.«
Bila sem očarana in šokirana obenem. Pretreslo me je neko globoko spoznanje, kar močno za mojih dobrih šest let in pol.
»Veš, ko je Bog ustvaril svet, je vanj položil neke zakonitosti, ki bodo veljale za vse večne čase, saj je Bog večen, pisavo pa si je človek izmislil kasneje.«
Teta je odšla, jaz pa sem obsedela za mizo kot vkovana in telo je trepetalo ob globokem spoznanju čudovitega Razuma – večnega Boga in ob misli, kako je moja teta (pa ne vem, če je sploh imela vse razrede osnovne šole) pametna. Takrat sem začutila, kako globoka je njena vera in kako je povezana z Bogom. Spoznala sem, da pozna še nekaj več kot Sveto pismo, ki ga je nam otrokom tako rada razlagala ob dolgih jesenskih in zimskih večerih. Vsakokrat, ko smo čakali, da se vsi vrnejo domov in bomo skupaj molili rožni venec, smo se otroci zbrali pri njej na topli krušni peči. Vzela je debelo Sveto pismo s slikami, ki je bilo stisnjeno med rdeče platnice, na katerih so bile zlate črke, v njem pa je bilo veliko barvnih slik. Prebirala nam je zgodbo za zgodbo, nam razlagala in vedno znova ponavljala, kar smo želeli vedeti. Napeto smo jo poslušali. Zdelo se nam je, kot da pripoveduje pravljice, tako neverjetne stvari smo slišali. Bili smo premajhni, da bi dojeli vso zgodovino odrešenja.
Tisti trenutek, ko me je obšlo spoznanje, da ne pozna samo zgodb iz Svetega pisma, ampak o Bogu ve še mnogo več, se je v meni zgodil neki premik, ki je v meni utrdil prepričanje o pravem znanju moje tete, da sem sklenila: »Vse, kar bo o Bogu povedala moja teta, bom verjela.« Takrat se mi je Bog prvič razodel.
Od takrat verujem. Verujem globoko v svojem srcu. Vsa moja bit veruje. Ne verujem zato, ker bi to zmogla iz svoje pameti ali spoznanj, veliko stvari presega moj razum. Verujem, ker se mi je Bog tako čudovito razodel po moji teti in lahko občudujem in se čudim, kako je lahko vse tako dovršeno ustvaril.
Zaradi teh nekaj prvih petih minut preproste matematike, katere zakonitosti bodo veljale vse večne čase, verujem. In kljub bolj ali manj goreči zavzetosti za sodelovanje v cerkvi nisem nikoli podvomila. Iz srca Bogu hvala!
V času šolanja sem slišala tudi za učenjake, znanstvenike, fizike in kemike, biologe in razne strokovnjake. Nič mi ni omajalo vere, saj mi je že teta razložila, da so vsi talenti, ki jih imamo in so jih ti učeni ljudje prejeli, dar Boga.
Z leti so prišla še druga močno podkrepljena spoznanja, da naravni zakoni ne morejo obstajati sami od sebe – tudi jih niso iznašli fiziki, matematiki in drugi znanstveniki. Vsi ti veliki možje so zakonitosti zgolj odkrili, zakoni sami pa obstajajo že od začetka in kažejo na Zakonodajalca – na Veleum.
Bog se po ljudeh, ki jim je naklonil modrost, razodeva. In večji ko je modrec, bolj se čudi in občuduje čudovito, brez napak ustvarjeno stvarstvo. Ljudje smo tisti, ki se v svojem napuhu hočemo postaviti nad Boga in v svojem egoizmu in pohlepu pustošimo in uničujemo našo Zemljo.
Tako me tudi v preteklih komunističnih časih, ko so hoteli postaviti znanost na mesto vere in Boga ter so se iz vernikov norčevali, to sploh ni prizadelo. V sebi sem bila trdno prepričana, da vse deluje samo zato, ker je te zakonitosti ustvaril Bog.
In Bog je dober in Bog je večen! Učitelj, ki me je tedaj hotel prepričati drugače, je samo človek, ki bo po nekaj letih dela odšel v pokoj in ne bo imel več moči nad mano ali drugimi učenci, Bog pa je večen.
Smilil se mi je učitelj, ki je živel v taki zmoti in zaslepljenosti in zvečer sem zanj tiho molila, da bi se mu odprle oči in bi spoznal vso veličino Boga.
Bogu se zahvaljujem za neizmerno srečo, ki sem jo doživela pred dobrim letom. V naši molitveni skupini se je pojavil nov obraz – obraz učitelja, za katerega sem mnogo, mnogo let molila. Srečna se Bogu zahvaljujem, da ga je obsijal s svojo ljubeznijo in mu podelil milost spoznanja, da bo dve plus tri vedno pet.
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 44.

Ded je ves sključen sedel na pručki pred hišo.
Rada sem ga imela in še ga imam rada, kako tudi ne, saj je on vedno imel še stokrat bolj! Vem, da me je imel od vseh vnukinj in vnukov najrajši. To pa vem zato, ker brez mene ni šel nikamor. Čakal me je, da sem pojedla kosilo, in sva šla. Čakal me je, da sem prišla iz šole, in sva šla. Čakal me je, da sem pritekla iz trgovine, in sva šla.
Šla sva v vinograd: on je nesel šapo, jaz pa v cajnici malico za oba. Zanj tudi pol litra belega, domačega. Vode pa nisva nesla od doma, saj sva se ustavila ob Katenčku, izviru hladne studenčnice. Tam sva sedla, nalila vode v steklenico, naredila požirek in klepetala. Prisluhnila sva ptičjemu petju, šelestenju dreves in vsem glasovom narave. Spet naredila požirek – vodo sva zajemala v dlani in opazovala sem mehurčke, ki so nastajali na gladini, ko je voda curljala skozi prste. Ded je odganjal muhe in z očmi božal čebele, ki so se pasla po cvetovih rastlin ob potoku. Potem si je zadal motiko na ramo in sva šla naprej. Bil je že malo zadihan, ko sva se za hip ustavila pri svetem znamenju ob robu sosedovega vinograda. Glasno sva se pokrižala, ded je vedno dodal kakšen vzklik v čast Materi Božji. Nikoli mi ni bilo dolgčas na tej poti.
Ded je znal pripovedovati tako zanimivo, da bi ga poslušala noč in dan. Spominjam se, da sem bila večkrat kregana, ker sem pozabila narediti, kar sta mi naročila mama in tata, ker sem ga tako zamaknjeno poslušala. Včasih jih je slišal tudi ded! Pa si tega ni gnal k srcu. Nasmehnil se mi je in me vzel v varstvo kot koklja piščeta. Vedno je bil moj ščit, jaz pa sem bila leta in leta njegova senca.
Opazovala sem ga, ko je delal. Vedno je imel priprta usta in ob najmanjšem naporu je rahlo potisnil jezik iz ust, kot da bi si tudi z njim pomagal pri delu. Vedno je kaj počel in vsega se je lotil. Treba je bilo narediti lestev. Zakaj pa ne? Zakrpati streho nad hramom, nasaditi motiko, vile. Treba je bilo iz vrbovih šib splesti nahrbtni koš, oplesti flaškon in še marsikaj drugega. Tudi na vrtu je bil pravi mojster. Več let je delal ‘na mandriji’, kot je pravil, na Sardiniji. Tam so sejali cele njive radiča, solate, korenja, peteršilja. “Od vidga do vidga,” je pravil, je bil na njivi. Na svežem zraku. Zvečer pa utrujen za umret. To svoje znanje, izkušnje je prenesel na svoj domači vrt ter na svoja sinova in hčerko. Tako je ljubezen do zemlje prehajala iz roda v rod.
Najbolj pa je moj ded užival pri delu s čebelami. Naravnost oboževal jih je. O njih mi je pripovedoval s takšnim spoštovanjem kot o ničemer drugem. “Čebelice umrejo, ne poginejo,” je govoril. “Kapo dol pred njimi, neutrudno delajo cele dneve, dan za dnem.” Ko je rekel ‘kapo dol’, je res snel z glave baretko, od katere se je ločil samo med spanjem. Za svoj prvi panj je sam ulovil čebelji roj v škatlo od čevljev, ko je bil star dvanajst let. Od takrat je bil stalno povezan s čebelami. Številni čebelarji so poznali mojega deda, spraševali so ga nasvete. Vabili so ga na svoja srečanja. Svoje izkušnje jim je z veseljem posredoval.
Najraje pa se je ukvarjal s svojimi ljubljenkami. Na glavo si je poveznil čebelarski klobuk s tančico, si nataknil rokavice in stopil v čebelnjak. Tam je pregledoval satovje in se pri tem pogovarjal s čebelami, ki so mirno letale okoli njega.
Hvaležno so mu vračale njegovo ljubezen in skrb. S svojim medom so skrbele tudi za naše zdravje. Ded je bil vesel, da sem rada imela med. Jedla sem ga z maslom namazanega na kruhu, raztopljenega v čaju ali mleku.
Pred čebelnjakom na vrtu je naredil lesno klopco. Na njej sva z dedom presedela veliko ur. Ob takih prilikah je včasih pokadil pipo tobaka. Počasi je vzel iz žepa pipo, iz drugega zavitek tobaka in počasi, počasi, s posebnim užitkom pipo natlačil, jo prižgal in molče vlekel. Kadil je samo na tisti klopci pred čebelnjakom, v moji družbi in v družbi svojih čebel. Bila sem srečna, saj sem čutila, da so ti lepi trenutki posvečeni tistim, ki jih ima najraje. Tudi ded je bil srečen. Zgodilo se je, da smo morali čebelnjak preseliti na bolj oddaljeno njivo in sicer zato, ker je bil sosedov fantiček alergičen na čebelji pik. Nekega dne ga je pri igri z drugimi otroki pičila čebela, ga je tako prizadelo, da so morali takoj poiskati zdravniško pomoč. Ded je fantiča še tisto popoldne obiskal, ga potolažil in se mu opravičeval. Malo za šalo, malo zares je zatrjeval, da tista čebela, ki ga je pičila, gotovo ni bila njegova, kajti njegove so lepo vzgojene. Ko so čebele zvečer zaspale, mu je sin pomagal seliti čebelnjak malo proč od hiš.
Tudi v novem okolju so se čebele dobro počutile, ded je bil zadovoljen. Tisto leto so nanosile veliko medu, tako da je ded z njim razveselil tudi bolj oddaljene sorodnike. Tako mu je narekovalo srce. Ponosna sem bila na svojega deda.
Zdaj je ded opešal. Sedi na pručki pred hišo in tiho razmišlja. Njegov čebelnjak je osamel, panji so prazni. Na bližnji cvetoči lipi brenčijo čebele, a nobena ni od njegovih. Ded je dvignil glavo in s pogledom božal svoje drobne prijateljice. V njegovem srcu nikoli ni zamrla ljubezen do njih, kakor ne bo nikoli zamrla moja ljubezen do njega, mojega zlatega deda.
BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče 2015, 8, str 50-51