Le malo ljudi ne pozna trpljenja. Slej ko prej se, hočeš nočeš, vsakdo sreča z njim. Vsak nosi svoj križ, nekateri vdano in molče, drugi razglašajo svoje trpljenje, ki resnično je ali pa tudi ne.
Zgarana žena in mati, upognjena od trdega dela in udarcev življenja, ne pozna samopomilovanja. Oprta na motiko si obriše pot s čela in nadaljuje z delom. Svoje trpljenje tiho daruje za svoje drage rajne. Njeno delo se prepleta z molitvijo.
Mlado dekle pripeljejo v cerkev na invalidskem vozičku. Njeno trpljenje lahko le slutimo. Tiha molitev je prošnja, da bi zmogla vdano prenašati bolezen, s katero se je morala sprijazniti.
Mladost prehitro mine in marsikdo se mora na starost sprijazniti s tem, da se poslovi od svojega doma in odide v dom ostarelih. Noče biti v breme mladim, ki ne vedo, da so starejši ljudje kljub onemoglosti pravi zaklad. Ne pomislijo, da se bo tudi njim mladost iztekla. Prepričani so, da je to še daleč, sedaj pa želijo uživati življenje. Ne zavedajo se, da nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Žal je vse več ljudi v jeseni življenja prepuščeno tujim ljudem. Le molitev jim pomaga premagovati domotožje in nositi križ do konca.
Tudi mladi so preizkušani v trpljenju. Ne dobijo zaposlitve, veliko je osamljenih, ne najdejo življenjskega smisla. Nekateri so bolni, drugi trpijo zaradi ločitev ali smrti v družini. Mlada žena zaman hrepeni po materinstvu. Tiho trpi in upa.
Velike bolečine so neme. Mlad fant, priklenjen na invalidski voziček, ne postavlja sebe v ospredje z nenehnim tarnanjem, ne govori rad o bolezni, v nasprotju z njim pa nekdo veselo kolesari, lahko hodi in skrbi zase, pa ob vsaki priliki toži, kako ni zdrav, kot bi želel. Ne moremo soditi o teži križa, ki ga nosi nekdo drug, a vendar je v takih primerih očitno, kdo v svojem življenju zori in kdo si želi le pozornosti, pomilovanja.
»Človek v težki preizkušnji preraste samega sebe in skuša osrečevati druge. S tem pa nehote osreči tudi sebe. Tak človek duhovno raste, zori v svojem trpljenju. Marsikdo se v stiskah in bridkostih sprašuje, zakaj Bog, ki je ljubezen, dopušča bolečino in trpljenje. Zakaj? Kje je Bog? Mar ne vidi, kako mi je hudo?« Tisti, ki v trpljenju raste, spozna, da ga Bog želi s tem nekaj naučiti. Spozna, da preizkušnje niso kazen, ampak milost. V tolažbo vsem trpečim je tudi ta lepa misel: »Moraš se sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico.«
Neža

V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
Ob tvojem pismu, v katerem si zelo lepo prikazala razne »podobe« »križevega pota« ljudi našega časa, sem hotel opozoriti na Velikega Trpečega, ki je svoje trpljenje spremenil v najbolj dragoceno sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje ljudi, zlasti nedolžnih, ostane še vedno velika uganka. Jezus na vprašanje »zakaj trpljenje?«, ni dal filozofskega odgovora, ampak je trpljenje sam sprejel nase. S svojim zgledom nam je pokazal, kako je trpljenje nekaj dragocenega, čeprav ga ne razumemo. Lahko pa ga sprejmemo in se zavemo čemu je potrebno: našemu očiščevanju in v blagor drugih. Res je: človek zori v svojem trpljenju. Jezus je o svojem in o vsakem trpljenju rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
Danes, v dobi potrošništva, ko velja geslo: »Uživaj!«, ko vsa reklama spodbuja k temu in te hoče prepričati, da boš srečen, če boš kupil ta ali oni predmet, je težko govoriti o trpljenju, premagovanju, odrekanju, značajnosti, pokončnosti (kako starokopitno izrazoslovje!)… Pa vendar vsak dan odkrivamo: samo, če se znamo omejiti v svojih zahtevah, željah, pohlepu, sebičnosti, smo lahko srečni in osrečimo tudi druge. In prav trpljenje, ki nam nekaj vzame ali pa nam naloži težko breme, nam omogoča zorenje.

Zakaj trpljenje tako težko razumemo? Ker nas je Bog ustvaril za srečo. Naša naravna težnja je biti srečni. Prvi greh v raju in vsi drugi grehi, ki so temu sledili, so porušili to harmonijo, ki je bila v božjem načrtu. Sedaj se ta harmonija v nas in človeštvu lahko vzpostavi s trpljenjem, odrekanjem, žrtvovanjem. Velikokrat res ne razumemo, zakaj nam Bog pošilja kakšno preizkušnjo, trpljenje, zlasti izgubo drage osebe, hudo bolezen, prometno nesrečo, nehvaležnost, osamljenost. Če jo sprejmemo, se pogosto že tu na zemlji pokaže, zakaj je to bilo dobro. Končne odgovore bomo dobili v nebesih. Vidimo starše z invalidnim otrokom. Zdi se nam, kako mora biti to hudo. Pozneje pa odkrijemo, koliko veselja in sreče jim je prinesel ta otrok in da bi, kljub njegovi invalidnosti, ne zamenjali z nobenim drugim. Ti starši so v šoli trpljenja res dozoreli za pravo notranjo srečo.
Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki. Tisti, ki so se prepustili uživanju mamil in alkohola niso sposobni videti smisel svojega obstoja v čem drugem. Sami so prazni in nimajo kaj dati drugim. Rečemo: zavožena življenja. Zasvojenost pa ni samo z mamili. Do velikih zasvojenosti se pride z »majhnimi zasvojenostmi«, z vsakdanjimi sebičnostmi, upoštevanjem samo svojih želja in neupoštevanjem želja drugih.
Zdravila so navadno grenka, toda koristna. Če je trpljenje tako grenko zdravilo, naj bo dobrodošlo. Križev pot nam lahko veliko pove.

oče urednik Franc Bole, Človek zori v svojem trpljenju. (Pismo meseca). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 6-7

Moja življenjska zgodba iz mladosti je bila kar resna preizkušnja, malo drugačna od drugih. Pri kakšnih triindvajsetih letih sem se zaljubila v fanta, kar nekaj let starejšega od mene, kar mi je bilo zelo všeč. Spoznala sem ga v cerkvi in to mi je tudi veliko pomenilo. Po dokaj kratki skupni hoji sva se odločila za poroko, ker je fant predlagal, da se že dovolj dolgo poznava. A to le iz cerkve, kjer sva se videvala ob delavniških mašah, ker sem zaradi službe čez teden živela v tej župniji. Ob nedeljah pa sva bila vsak v svoji rojstni župniji. Takrat je bila navada, posebno na deželi, da so bili oklici v cerkvi tri zaporedne nedelje. Tako sva bila na oklicih v obeh župnijah. Nekako na polovici teh treh tednov se zbudim sredi noči iz hudih sanj (čeprav nič posebnih), katere so mi povzročile hud nemir v duši, ki ni več popustil, ne podnevi ne ponoči. Nekako sem razumela ali bila ‘opomnjena’, da ne smem narediti tega koraka, ki je pred mano, da to ni pravi človek zame. Šele kasneje sem izvedela, da je bolestno ljubosumen in lahko tudi nasilen. Ta ‘opomin’ me je moril vsak trenutek. Službo sem opravljala z velikim veseljem, saj sem delala z ljudmi in tako sem v tem času lažje ‘živela’, ker pri delu ta nemir ni bil tako prisoten. Dela je bilo veliko in tako sem se vsak večer vračala v svojo najeto sobico, vedno bolj utrujena. Zvečer sem zaspala za nekaj ur, sredi noči pa se spet zbudila in nisem več mogla zaspati. To se je dan za dnem ponavljalo in stopnjevalo. V tem obdobju sem iskala pomoč iz te stiske pri Bogu, pri Mariji pa tudi pri ljudeh. V župnišče sem šla prosit za eno mašo v čast Materi Božji za pravilno odločitev. Takoj drugi dan je bila maša v ta namen. Za nasvet sem šla prosit tudi duhovnika, ki je več let deloval v njegovi župniji, kaj naj naredim, in od tam sem šla še bolj zbegana in negotova. Noben človek, ne duhovnik ali škof niti papež se ne more odločiti namesto tebe za tako važen korak, kakor je sveti zakon, le Bog ti lahko pomaga, če se mu daš voditi in tako pustiš, da izvrši svoj načrt nad teboj. Teden pred poroko sem imela v načrtu ‘poročni dopust’. Nastopila sem ga vsak dan bolj nemirna, utrujena in oslabljena, ker nisem mogla ne spati ne jesti. Bila sem brez vsakega teka. Do sobote, ko bi naj bila poroka, sem dobesedno obležala popolnoma brez moči. Moji domači, starši, brat in sestre so mislili, da sem resno zbolela. ‘Bolna’ kot sem bila, nisem mogla nikamor, nisem mogla k poroki. Bog, ki je Ljubezen, mi je poslal bolezen. Fant je mislil, da se bova poročila, ko ozdravim. Ko je minila tista ura, ko naj bi bila poroka, sem čudežno prav fizično čutila, kot da se mi je težak kamen odvalil od srca, kakor pravi ljudski rek. Starši so res poklicali zdravnika, ki mi je dal nekaj za pomiritev, ali ta notranji mir, ki je nastopil po vsem tem, je bil nerazumljiv. Šele potem sem lahko temu fantu povedala, da se ne morem poročiti z njim. Pred kratkim sem slišala od priznanega teologa, da Kristusov učenec doživlja čudeže. Čeprav sem uboga, majhna njegova učenka, sem bila deležna v tem primeru in še v mnogih v svojem življenju, Božjih čudežev. Le en procent sem mogoče naredila sama, drugih 99 pa je storil tisti, ki je Vsemogočen.
Ko sem po tem ‘poročnem dopustu’ zopet prišla v službo, mi je šef rekel: “A si le od mrtvih vstala”, sodelavka pa mi pravi: “Ti si pa dobra, jaz bi se poročila, potem pa ločila.” To mišljenje, ki je poudarjeno v tej zadnji izjavi, pa žal danes mnogi doživljajo na lastni koži. Žal! Pevka, s katero sva dolga leta skupaj prepevali v domači cerkvi, mi je rekla, da sem lahko tako naredila, če imam čisto vest. Ona je namreč imela že dva otroka, predno se je poročila, ker je menda tašča ni sprejela. In takrat sem si rekla: “O, čista vest, koliko si vredna!” Večkrat pa rečem: “Hvala ti, dobri Bog, da si me vodil po poti, ki si jo ti določil.” Če bi ‘hodila po svoje’, bi danes ne imela dobrega moža pa dragih hčera in zetov ter prečudovitih vnukov. Hvala Bogu tudi zato, da nam je dal Cerkev za našo duhovno mater, ki nam pomaga na zemeljski poti. Pomaga pa nam lahko, če jo poslušamo.
Revijo Ognjišče berejo tudi mladi, ki imajo še vso življenjsko pot pred seboj. V njej lahko najdejo veliko dobrega. Njim priporočam, naj poslušajo Cerkev, ki nam hoče samo dobro. Tudi zato gre toliko stvari danes na tem svetu narobe, ker se ne zmenimo za Cerkev in za Boga. Cerkev je preganjana že dva tisoč let in to bo do konca. Moramo računati na to, da hudič neprestano seje ljuljko, da zakriva pravi Jezusov obraz. Na nas vseh pa je, da s svojim življenjem pokažemo njegov, Jezusov, pravi obraz.
Slovenija ima stare, močne, krščanske korenine. Potrebno bi jih bilo malo “pognojiti in jim dodati dobre, rodovitne zemlje”. Korenine se ne vidijo, a iz njih prihaja življenjski sok. Iz teh korenin more priti zmaga dobrega.
Liza

Vaše pismo je zanimiva in nenavadna življenjska pripoved. Poudarja namreč, kako pomembna je odgovorna priprave na zakon in trezen premislek pred sklenitvijo zakona. Neka žena je pripovedovala, da je cel advent hodila k maši prav za namenom, da bi dobila dobrega moža. In ga je! Partnerja si tudi izmolimo. To prepogosto pozabljamo. Prav tako je pomembna tudi priprava na zakon. V Sloveniji poleg tečajev za zakon, ki je ‘obvezen’ za vse, ki se nameravajo cerkveno poročiti, obstaja tudi Šola za zakon. V njej fant in dekle ‘preverjata’ ali spadata skupaj ali ne. Izkušnja številnih ljudi, ki so obiskovali bodisi tečaj priprave na zakon kot tudi Šolo za zakon, je bila pozitivna. Bili so izredno zadovoljni, saj poudarjajo, da so tam zvedeli veliko stvari, ki jim bodo še kako prišle prav v skupnem življenju.
Žal pa danes mnogo mladih sploh ne vstopa v zakon, ampak se odločijo za življenje v skupnem gospodinjstvu. Velikokrat že s predpostavko, da “poskusijo, če bo šlo”. Ker gre samo za ‘poskus’ in ker gredo skupaj brez resnega premisleka in priprave, se pogosto zgodi, da se prej ali slej ločijo. Velike žrtve takega ravnanja so otroci, ki se znajdejo med ‘dvema ognjema’ in so pogosto razdvojeni. Ločitev staršev jih prizadene, pozneje pa pogosto izkoriščajo dejstvo, da so starši ločeni in ob vsakem resnem vzgojnem ukrepu ali le celo njegovem poskusu, zbežijo k drugemu staršu.
Vi ste odločitev za poroko vzeli odgovorno. Posvetovali ste se z duhovnikom, molili in darovali za mašo. Tudi niste izsiljevali poroke za vsako ceno, ampak ste gledali naprej. To se vam je obrestovalo. Danes, poudarjate, imate čudovito družino, otroke in vnuke. Žrtev je obrodila sad. Kako lepo bi bilo, če bi podobno odgovorno razmišljali tudi mladi, ki se danes odločajo za skupno življenje.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 6-7.

 

Pravkar sem prebrala Pismo meseca v enem od starejših Ognjišč (Že dvajset let iščem poguma, da bi spregovorila – februar 2011), v katerem zvesta bralka spregovori o izkušnji splava in svojem duševnem trpljenju. Po dvajsetih letih se je pred božičem odpravila v eno od naših romarskih svetišč in opravila življenjsko spoved in se rešila smrtnega greha – vsaj toliko, da lahko sedaj gre k obhajilu. Še vedno jo vsak dan vest opozarja na tisto, kar je storila pred dvajsetimi leti. (...) Zgodba tega pisma je res težka, a zelo poučna. Tudi vaš odgovor bralki je zelo poglobljen in koristen.
Večkrat prebiram podobne zgodbe iz preteklih let, ki so še kako aktualne. Tudi jaz imam otroke in življenje je zame sveto. Bogu hvala za tako spoznanje in vero, ki jo ob vaši reviji in na radiu še iz dneva v dam poglabljam. Sploh ne veste, kako plemenita dela delate. Hvala vsem!
Sem vaša zvesta bralka že trideset let. Hvala vam za vsa ‘darila’ ob Ognjišču, ki ste mi jih poslali. Vse to me je oblikovalo in izklesalo. Sem zelo hvaležna in srečna, da sem v vaši družbi.
Bojana

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.

V tisti težkih časih, ko smo imeli toliko nasprotnikov, smo se veselili velikega števila bralcev, ki je doseglo za našo majhno Slovenijo nepojmljivih 103.000 izvodov. Drugi slovenski časopisi so nam to zavidali. Po osamosvojitvi Slovenije so mnoge ovire odpadle, nastalo pa je veliko novih časopisov različne usmerjenosti. Če sedaj tiskamo 40.000 izvodov mesečno, je za nas to še vedno velik uspeh, na katerega smo ponosni. Saj je to obenem verski časopis z največjo naklado, kot tudi med vsemi mesečniki v Sloveniji.
Mi starejši, ki smo bili ob nastanku in pri razvoju Ognjišča in Radia Ognjišče zraven, imamo na svojih ramenih kar precej desetletij. Hvala Bogu, da nam je dal sodelavce, ki prevzemajo težo dneva, zato odlagamo delo na mlajša ramena. Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.
oče urednik Franc Bole

 

Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 12, str. 6

Odločitev, da napišem to pismo, ni bila lahka, ker do sedaj nisem našla pravega razumevanja za svojo stisko v duši. Znašla sem se na razpotju med vero v Boga in nevero. Zavedam se, da imam otroke, ki potrebujejo moj zgled v veri, po svoje pa sem žalostna, ker čutim, da potrebujem tisto ‘nekaj več’. V svojem možu nimam prav velike podpore v veri, zato se počutim še bolj sama.
Mogoče sem malo obupana, ker se mi otroci upirajo, češ zakaj pa tata noče k maši. Nočejo k verouku. Žalosti me dejstvo, da ne sprejemajo Jezusa, kot sem ga jaz v njihovih letih. Nobenega veselja ni v tem, ko gredo k verouku. Vse mora biti pod prisilo. Zakaj mora biti tako? Že zdaj mi je sin rekel: Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi. Žalostna sem, ker imam po svoje Boga rada in vendar ne vem, kako naprej. Ne morem razumeti, zakaj pri verouku v današnjem času toliko zahtevajo od otrok. Ko smo mi hodili k verouku, je bilo vse lažje, je bilo manj pritiska na nas, pa vseeno smo odnesli veliko znanja. Le zakaj me je strah birme? Kaj šele bo, ko se bo zares začelo. Razpeta sem med obveznostjo do otrok, smislom vere v Boga in sama s sabo. V vsem tem boju z domačimi sem dosegla le eno, da otroci ne preklinjajo več, in tudi druge v družini opozarjam na to. Stari tata tako grdo preklinja, da me boli v dno duše. Kako mora boleti šele Boga.
Izčrpana sem in ne vem, kako naj to povem duhovniku, da me bo razumel in ne obsojal, češ, da sem obupala. Izčrpana od boja z otroki, možem in ljudmi, ki zaničujejo mojo vero, kolikor je je še ostalo. Morda še ni prišel pravi trenutek, da me nekdo potegne iz vode, ker čutim, da se počasi utapljam v lastnem boju za ohranitev vere v Boga.
Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada. Čutim, da je tu nekje še vedno upanje zame in za mojo družino.
Rafka

fotografija je samo ilustracija

Nisi edina, ki te mučijo problemi, ki jih navajaš v pismu. Teh se zavedajo matere in očetje, ki gredo s svojimi otroki vsako nedeljo k maši, matere in očetje, ki pošiljajo svoje otroke v verouku, da bi bili trdni v veri. Zaskrbljeni smo tudi mi duhovniki, ki smo postali duhovniki zato, da vodimo ljudi k nebeškemu Očetu, pa opažamo, da je vedno manj ljudi v cerkvi pri nedeljskih mašah. To nas zelo boli. Starejši se spominjamo, kako so bile nekdaj cerkve polne vernikov in vrste prvoobhajancev in birmancev dolge. Kot ti, se z bolečino v srcu sprašujemo, zakaj ni več tako. Ni povsod po svetu tako. Misijonarji, zlasti tisti, ki delujejo v afriških državah, pripovedujejo o velikih množicah, ki prihajajo k nedeljski maši in živo sodelujejo s petjem in plesom. Nobena maša jim ni predolga. Zakaj je pri nas povsem drugače? Lahko iščemo razloge, vseh ne bomo našli. Glavni vzrok pa je, da ljudje iščejo predvsem materialne dobrine, misleč, da jih bodo osrečile. Pa jih ne! Zato si upravičeno zaskrbljena za svoje otroke, če bodo šli po isti poti. Ne bodo srečni.
Danes se veliko govori o vrednotah. Toliko več, kolikor manj jih je. Tudi odgovorni v politiki se počasi začenjajo zavedati, da izhod iz krize, ki jo kruto doživljamo, ni v dviganju plač ali ohranjanju privilegijev. Izhod iz krize je v ponovnem odkrivanju duhovnih vrednot. Vse drugo zadovolji človeka le za kratek čas. Ga tako rekoč upijani, ko se pa strezne, ga boli glava, se počuti slabo, slabše, kot se je počutil prej. Predvsem pa je bolj prazen.
Birma je nekakšna preizkusna točka. Morala bi biti potrditev v veri. Ko je mlad človek dovolj star, da razmišlja s svojo glavo, bi moral vero, ki jo je prejel pri krstu po želji staršev, osvojiti kot svojo osebno odločitev. Da so se starši odločili za krst namesto njega, je popolnoma pravilno. Tudi za to, da je šel v šolo, so se morali starši odločiti namesto njega. Enostavno, to je koristno zanj, čeprav tega osnovnošolček še ne more razumeti. Če bi tega ne storili, bi staršem pozneje upravičeno očital: zakaj me niste prisilili, saj jaz nisem vedel, kaj je zame dobro. Za birmo ne velja več, da se ne more odločiti sam, prav to birma zahteva: njegovo zavestno odločitev. Potreben je spodbude najprej s strani staršev. Zavest pripadnosti Cerkvi mora biti tako močna, kot je na primer pripadnost narodu. Biti Slovenec je nekaj, kar mora mlad človek razumeti kot čast, ponos, kot ‘vrednoto’. To mladina danes razume, čeprav ji v šoli o tem malo govorijo ali nič. Naša šola je izgubila, zanemarila vrednote.Ti si svojo vero sprejela kot vrednoto in zato je v tebi tako močna. Kot bi bilo nepojmljivo, da bi ti tvoj doraščajoči fant ali dekle rekla: »Jaz nisem Slovenec, Slovenka!«, bi moralo biti nerazumljivo, da reče: »Nisem kristjan, kristjanka!« 72 % Slovencev se ima za katoličane, čeprav ne hodijo v cerkev vsako nedeljo, ampak samo za velike praznike ali pa sploh ne. Namen birme je, da poglobi v mladem človeku zavest, pripadnosti Cerkvi. Da so s tem povezane tudi obveznosti, je vsakomur jasno. Kakor se za mene kot Slovenca zahteva, da živim na ravni razvitosti svojega naroda, da govorim slovenski jezik, da se obnašam kot kulturen človek, da se čim bolj izpopolnjujem, da sem delaven, razvijam svoje sposobnosti, sem pošten itd, tako se od kristjana zahteva, da živi primerno “svojemu poklicu kristjana”. Kakor šola krepi naše umske sposobnost, da širimo svoje obzorje, tako nas verska vzgoja usposablja, da vero spoznavamo, jo poglabljamo in po njej živimo.

Težko je reči, kaj vero spodbuja in kaj jo ovira. Pretirane zahteve glede znanja so lahko ovira. Neko splošno znanje pa se le zahteva, kot se zahteva znanje slovenskega jezika, predmetov splošne kulture, ki je vedno bolj obsežno. Mnogi otroci danes pridejo k verouku brez osnovnega znanja o veri. Znanje je potrebno. Še bolj pomembno je tisto, kar si zapisala: »Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada.« To mora razumeti tvoj birmanec, to mu skušaj razložiti, mu dati. Upam, da ni mislil čisto zares, ko je rekel: »Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi!« To bi pomenilo, da je birma zanj namesto potrditve v veri odpad od vere. Pod vplivom okolja, sošolcev se na žalost marsikje to dogaja. Puberteta je še ena skušnjava več. Odrasli kristjani, ne samo starši, jim moramo biti v oporo s pametno vzgojo, tudi versko, predvsem pa s svojim zgledom, s pogovorom, z ljubeznijo ... Računajmo tudi s tem, da življenje mnoge ‘izuči’, zato ne smemo nikdar obupati, tudi nad takimi, ki pravijo, da jih po birmi ne bomo več videli v cerkvi.

BOLE, Franc. oče urednik. (Pismo meseca). Ognjišče (2012) 05, str. 8

Kolikokrat v življenju pride iz naših ust pritožba: “Če bi vedel ...‌’ Predobro so nam znane te besede. Morda rečete tako, ko vas boli želodec, ker ste zaužili neprimerno hrano. Ali po nekem pogovoru, ki vam odkrije, kaj nekdo misli o vas. Če bi vedel, ne bi hodil s tem človekom ... Povedati hočem res tragičen dogodek, ki je doletel mojega dolgoletnega prijatelja. Če bi ta moj prijatelj vedel, da je posledica sladkorne tudi kap, bi ravnal drugače! Če bi to vedel, bi se zavaroval. Ker tega ni vedel, je delal kot vedno: nekega dne je šel v klet nekaj iskat. Tam je padel na tla in obležal mrtev.
“Če bi vedel!” ... V življenju so stvari, ki jih moramo nujno vedeti, da preprečimo najhujše. Si zavarujemo življenje, koliko je to mogoče. Za nas vse je pomembno zdravje, zemeljsko življenje. Pa to ni vse in niti ne najvažnejše. Je še nekaj nadvse važnega, kar se dotika vsakega izmed nas, kar pomeni življenje ali smrt, večno srečo ali nesrečo. To je večnost, ki nas čaka po kratkem življenju na tem svetu. Kakšna bo tvoja večnost? Večno srečna v nebesih ali večno nesrečna v pogubljenju. Vsak pogubljen človek si bo vso večnost neprestano očital: »Če bi vedel! Saj bi lahko vedel. Vendar ...«
Zdaj je čas, da zvemo, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu zveličanju ali ne. Če si hočemo zagotoviti večno življenje, moramo živeti v posvečujoči milosti božji, biti Jezusovi prijatelji. Torej brez smrtnega greha na duši. To se pravi, da se trudimo izpolnjevati božje zapovedi in ohraniti trdno vero.
Bojmo se tistega usodnega: “Če bi vedel ...” Hvala Bogu, imamo še čas, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu cilju. Naša največja sreča bo, da ga dosežemo. Sicer bi bilo za nas gorje, če bi si morali neprestano očitati: “Če bi vedel ...‌
Ivan

Pismo, ki ste ga prebrali, se vam bo morda zdelo nekoliko ‘zastarelo’ in preveč ‘pravoverno’. Morda je tudi jezik, ki ga uporablja, ‘iz prejšnjih časov’, toda resnice, ki jih oznanja, so še kako sodobne in dosledne. Napisal ga je duhovnik Ivan Tomažič, ki je imel bogate življenjske izkušnje, saj je bil vse življenje v stiku z bolniki in ostarelimi v eni večjih evropskih bolnišnic. Poznal je tudi mlade, saj je zanje zgradil dva dijaška domova (na Dunaju). Na koncu pa je postal duhovni oskrbnik slovenskega doma za ostarele blizu svojega rojstnega kraja (Ilirska Bistrica). To pismo je pisal za časopis, ki ga izdaja ta dom, in ga poslal tudi meni. Lani ga je Bog poklical k sebi, da mu poplača vse dobro, kar je naredil za ostarele, bolne, invalide, zlasti za slovenskega človeka ..., pa tudi za druge božje pomoči potrebne. Zdelo se mi je, da ima tudi nam veliko povedati.
Septembra se znova odpirajo vrata šol, dijaških in študentskih domov. Začenja se novo šolsko leto. Začetek šolskega leta je kot nov zvezek, ki še ni popisan in tudi ne obrabljen. Zdaj bo treba ‘vzeti v roke’ veliko dobre volje in se potruditi, da bo novo šolsko leto čim bolj uspešno. Mikalo te bo, da greš s prijatelji brcat žogo, se z njimi igrat ali gledat televizijo, igrati računalniške igrice ... To je vsekakor bolj prijetno kot vzeti v roke zvezek, knjigo in se učiti. Toda prav od tega, kar boš s trudom pridobil v teh letih, boš pozneje lahko uspešen v življenju. Nič ne pomaga pozneje stokati: “Če bi vedel. Saj bi lahko vedel.” Treba bi se bilo potruditi, ko je bil čas. In to je sedaj.
Pa to ne velja smo za šolarje, dijake in študente, ampak tudi za odrasle. Koliko manj slabe volje bi bilo, če bi vsak opravil svoje delo vestno, ob pravem času in z veseljem. Še danes občudujem naše mame, ki so znale mimogrede narediti toliko stvari, da je bilo v naših domovih prijetno. Čeprav so imele polne roke dela, so znale najti čas tudi za pogovor.
Če hočeš uspeti, moraš najprej imeti voljo, pripravljenost. Nato moraš imeti načrt, kako boš to dosegel. Ne sme biti to samo trenutno navdušenje, ki zagori kakor slama, naredi velik plamen, pa naglo ugasne. Ko občudujemo glasbenike, športnike, pozabljamo, koliko dolgočasnih vaj smo morali narediti, da so postali tako spretni. Morali so se marsičemu odreči, da so dosegli svoj cilj. Ne samo to, vaditi morajo tudi naprej. Neki pianist je rekel: »Če ne vadim en dan, to opazim sam. Če ne vadim dva dni, to opazi moj učitelj, če ne vadim en teden, to opazijo moji prijatelji. Če ne vadim več tednov, to opazijo tudi moji poslušalci.«
Pri današnji mladini najbolj pogrešam navdušenje, ki človeka žene, da doseže neki cilj. Vztrajnost, da ga doseže, in požrtvovalnost, da ga ohrani. Sam se spomnim svojih dijaških let, kako so me morali siliti, da sem šel med prostimi urami z drugimi na dvorišče in še takrat sem vzel s seboj knjigo, ki sem jo pravkar bral. Toliko je bilo področij, ki bi jih rad bolje poznal. So bila tudi področja, ki jih nisem maral. Teh nisem posebej poglabljal, ampak le, kolikor je bilo potrebno za oceno, da mi ne bi kvarila uspeha. Večkrat se vprašam: zakaj nisem bolj izkoristil časa za jezike, tehniko, zgodovino ... Prav bi mi prišlo v življenju. “Če bi vedel ...”
Posebno poglavje je poglabljati svojo vero. Naša družina je bila globoko verna, zato mi ni bilo težko hoditi k maši, verouku, ministrirati ... Takrat ni bilo tako lahko ministrirati. Maša je bila v latinščini in odgovori pri maši prav tako. Treba se jih bilo naučiti na pamet, ne da bi razumel njihovo vsebino. Že v prvem razredu osnovne šole sem rekel mami, da bi rad bil ministrant, in jo prosil, če bi ona vprašala župnika. Mama je bila dober pedagog. Hotela je preizkusiti, koliko je ta moja želja trdna, da bi ne popustil pri prvih ovirah in se premislil, ona pa ostala v sramoti. Rekla mi je: »Kar sem ga vprašaj!« In sem ga. Dal mi je knjižico in sem se naučil odgovorov.
Najbolj važno pa je to, kar je gospod Ivan napisal o tem, da se moramo najbolj bati tistega “če bi vedel”, ki je usoden za vso večnost. Živeti v prijateljstvo z Jezusom, v posvečujoči milosti. To ni tako težko, kot se morda zdi. Smrtnih grehov ni tako veliko, jih je pravzaprav zelo malo. Če gremo po desetih božjih zapovedih (tako lahko storimo v pripravi na spoved): l. Verovati v Boga, kar je pogoj za vsako versko dejanje. 2. Bogokletno ne govoriti 3. Ob nedeljah najti čas za Boga in svojo dušo. 4. Spoštuj očeta in mater velja za hude prekrške (ne za “nisem ubogal”). 5. Ne ubijaj (sem spada splav). 6. Ne nečistuj (spolna dejavnost izven zakona) 7. Ne kradi (velja za večje vsote ali vrednosti). 8. Ne pričaj po krivem (laž, ki povzroča veliko škodo). 9. in 10 ne želi svojega bližnjega žena ali blaga. Tudi želeti, imeti namen si prisvojiti (večje stvari ali količine), je že greh. Ponavljam: veliko smrtnih grehov ni, tak je greh samo tedaj, če je storjen zavestno, premišljeno in svobodno. Nimamo greha, če nismo pri nedeljski maši zaradi bolezni, oddaljenosti od cerkve ... Našle bi se še katere izredne opustitve, na primer ne poklicati duhovnika k umirajočemu, da ga spove, obhaja in mu podeli sveto maziljenje. Vse bolnišnice imajo bolniškega duhovnika, katerega je treba obvestiti.
Morda bo kdo, ki bo prebral to pismo in odgovor, rekel: “Če bi vedel ...” Marsikaj zdaj veš, gotovo bo kdo rekel: to je po starem, danes so drugačni časi. Bog je dal zapovedi za vse čase, in moramo se jih držati, da nam ne bo treba reči: “Če bi vedel ...”, ko bo prepozno.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (9), str. 8

Začeti je najtežje. Tako je pri skoraj vseh stvareh in pri vsakem posamezniku. Kot je vsaki osebi težko začeti nekaj na novo, obrniti novo, sveže poglavje knjige svojega življenja ali pa vnesti v svoj vsakdan le nekaj sprememb, tako sem tudi jaz zelo počasi in težko začela pisati tole. Sèm, na list papirja, izlivam svoja razmišljanja in ugotovitve, ki se mi čez dan porajajo. Pred meseci sem imela zelo zanimiv pogovor s sošolcem, ki mi bo, se mi zdi, za vedno ostal v spominu, pogovarjala sva se o znanju. Od nekdaj sem imela v svoji zavesti znanje kot eno izmed najpomembnejših vrednot, vendar ne tako znanje, ko po štiriletnem izobraževanju pogledaš nazaj in znaš vsebino skoraj vseh učnih gradiv, ki so bila obvezna, ampak znanje, ki ga, ja, dobiš tudi z učenjem iz obveznih gradiv, vendar tudi znanje, ki ti nudi pomoč v življenjskih situacijah, ki te izoblikuje, na čemer si nekako ustvariš svoja načela in vrednote in seveda znanje, ki te naredi krepostnega. Ravno v tistem času pa sem bila zelo zasedena z izpiti. Bila sem živčna, nejevoljna in nezadovoljna s sabo, ker se kakšen dan preprosto zaradi lenobe nisem nič učila. Pa sem dejala sošolcu, da me občutek, ko se zvečer zleknem v posteljo, vedoč, kako v prazno je šel dan, da se nisem nič novega naučila, spravi v negativno razmišljanje in posledično slab spanec, mi je zelo dobro odvrnil, da se vsak dan vendarle česa novega naučimo. Mogoče sedaj to zveni dokaj klišejsko, oziroma dolgočasno in tako sem sprva tudi sama mislila, pa vendar se v tem stavku skriva nekaj globljega. Osebno mislim, da človek res vsak dan nekaj novega spozna, pa naj bo zavedno ali nezavedno. Človek je zelo zapleteno bitje. Od drugih živih bitij ga loči njegov razum. Kar je v našem razumu, je seveda zavedno, obstaja pa, kot vemo, tudi svet nezavednega.
Koliko je rastlin in živali, za katere (še) ne vemo, oziroma jih še vedno odkrivamo. Vesolje je neskončnost galaksij, in se nam niti ne sanja, koliko jih je. Koliko je stvari, ki jih človeštvo še ni in jih mogoče tudi ne bo nikoli spoznalo, čeprav vemo, da je naš um v teku zgodovine odkril in iznašel toliko novega, Naš um je veličasten, je božanski, saj smo ustvarjeni od Boga. Vendar pa smo ljudje omejeni. Nezavednega dela razuma človek ne more spoznati, kaj šele nadzorovati. Preprosto rečeno, še lastnih zmožnosti oz. svojih razumskih sposobnosti ne poznamo dobro!
Kdor hoče začutiti Božjo navzočnost in biti deležen Božjega kraljestva, mora znati poslušati božji glas in se vsak dan znova kaj naučiti. Ljudje se premalo zavedamo, da so nam dnevi podarjeni a hkrati tudi šteti. Moje sporočilo v tem razmišljanju je: bodimo Bogu hvaležni za naš prečudoviti um in čimbolj odprti za nova spoznanja vsak dan znova, saj je vsak dan priložnost za zbližanje z Bogom.
Špela

Danes govorimo o permanentnem, to je, nenehnem izobraževanju, pri čem ne mislimo samo na šolsko izobraževanje, ampak mnogo širše. Prav si napisala: »znanje je ena najpomembnejših vrednot«, kot je razum tisto, po čemer se ločimo od živali in nam omogoča, da napredujemo, se razvijamo, ustvarjamo, izumljamo, se izpopolnjujemo, česar druga živa bitja ne zmorejo. Še ne tako davno je bilo izobraževanje mogoče samo določenemu čisto ozkemu krogu. Od mojih sošolcev v osnovni šoli nas je bilo za prste ene roke takih, ki smo šli na univerzo. Danes je povsem drugače, saj je študentov zelo veliko. Vendar tu ne govorimo toliko o formalni izobrazbi, ki je lahko samo kos papirja, pač pa o obogatitvi duha.
Tvoje iskreno priznanje, da te vest peče, kako v prazno je šel dan, ker se en dan zaradi lenobe nisi učila, ne velja samo za študenta, za tistega, ki se mora nekaj »napiflati«, ker sicer ne bo znal odgovarjati na izpitu, ampak za tisto razgledanost, ki jo da »permanentno učenje«, predvsem branje. Najbrž se bo sčasoma način učenja spremenil, vendar brez branja v papirnati ali elektronski obliki ne bo šlo. Branje pa zahteva določen napor. Z razumom spoznavamo, kako čudovito smo ustvarjeni, da smo sposobni občudovati svet okrog nas, to je dejansko občudovanje Stvarnika. Koliko »čudežev« je že v našem telesu. Od oči, ki so najbolj popolne snemalne kamere, ušes, ki nas povezujejo z okoljem in soljudmi, do možganov, ki so najpopolnejši računalnik, živčnim sistemom, ki se lahko kosa z vsako električno in telefonsko ali internetno povezavo. Pa se vseeno še najde kdo, ki trdi, da je vse to nastalo »slučajno«, da ne potrebujemo Boga, Inženirja, ki je položil v naravo vse te zakonitosti, ki se skozi tisočletja razvijajo. Ali je slep ali pa noče gledati, kar je eno in isto.
Tvojemu razmišljanju sem dodal še nekaj svojega, da bi vsaj tisti, ki imajo željo in voljo, da bi videli, spregledali.

BOLE, Franc. (Pismo meseca), Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 6-7.

Na revijo Ognjišče sem naročena že od leta 1969. Vedno jo z veseljem preberem. Večkrat kupim pri vas kakšno knjigo, tako da imam že kar precej knjig, ki mi lepšajo samoto. Nikoli še nisem bila tako pogumna, da bi vam pisala, danes pa sem se odločila, da vam pišem in vas prosim za nasvet.
Pred osmimi leti se mi je smrtno ponesrečil mož in tako živim sedaj sama. Imam odrasle otroke, ki pa imajo svoje družine in so zelo zaposleni, tako da imajo bolj malo časa zame. Moja mladost je že davno minila, stara sem namreč 75 let. Človek tudi v teh letih še potrebuje stikov s svojimi vrstniki, ki jih je doletela enaka usoda in si želijo poštene krščanske družbe.
V kraju, kjer živim, sem vključena v društvo upokojencev, kjer se razumemo, toda med njimi ne najdem prijateljic ali prijatelja, ki bi bil enakih pogledov in želja.
Ko berem vašo revijo, vidim, da pišete o mladih in odgovarjate mladim ali zakoncem, pogrešam pa članke o nas starejših, ki smo ostali sami, tudi mi si želimo malo razvedrila ali morda kakšnih srečanj, izletov ali druženja. Zelo bi bila vesela, če bi tudi nam osamljenim omogočili kaj takega. Morda kakšno srečanje ovdovelih in starostnikov, da bi nam polepšali življenje. Z veseljem bi se udeležila takšnega družabnega srečanja ali izleta. Avta nimam in tudi voziti ne znam. Nimam interneta, da bi na ta način spoznavala svoje vrstnike. Vdovska pokojnina je nizka, tako da si ne morem privoščiti razkošja, toda sem zadovoljna, samo da bi mi Bog podaril zdravja, kolikor let mi je še namenjeno.
Marinka

Mesec november nas sam od sebe vabi, da se zamislimo nad lastno minljivostjo, saj v začetku meseca praznujemo praznik vseh svetih in spomin vernih duš. Tudi narava, ki se z umirjanjem in ‘umiranjem’ pripravlja na zimo, nam govori o minljivosti. Prav tako se ta mesec naše misli večkrat ustavijo ob naših pokojnih. Najbrž tudi vaše, gospa Marinka. Vaše pismo sem prejel že pred meseci in danes ne bi mogli ravno reči, da se v Ognjišču ne dotikamo problema vdov in ostarelih. Meseca januarja, februarja in aprila je pismo meseca obravnavalo prav težave vdov in ali starejših. Na to temo smo pozneje objavili še eno pismo. To nikakor ni malo! Dejstvo je, da je med nami vse več starejših ljudi in med temi je tudi veliko vdov, in se tako je povečala potreba po pisanju na to temo. Dr. Jože Ramovš je dobri dve leti pisal o sobivanju starejših in mlajših v družini. Letos piše o skrbi za starejše na domu Alojzija Fink. Načrtujemo, da bomo te članke izdali v posebni reviji, da bi jo dobili v roke starejši, pa tudi mlajši, saj stari in mladi sobivate v družinah in se tudi sicer srečujete. Po napovedih bo ta tema vedno bolj pereča, saj bo v prihodnosti vedno več starejših, ki bodo potrebni večje skrbi družbe in Cerkve. Pisanje v reviji in posebna izdaja revije na temo starejših želi biti naš prispevek k reševanju te težave.
S svojim pismom ste opozorili tudi na potrebo po druženju. Upam, da bodo vaš predlog prebrali tudi duhovniki in drugi pastoralni delavci ter bodo v svojih župnijah organizirali srečanja za starejše ali za ovdovele. Poznam primer (ne vem, če to še obstaja), ko so se srečevale vdove iz župnije, morda tudi od drugod. Srečanje so pripravljale same, tako da župnik ni bil s tem obremenjen. Seznanjen je bil z delovanjem te skupine in ga odobraval. Na srečanju so imele ‘uradni’ del, ko so se pogovarjale na določeno temo ali so povabile koga, da jim je o določeni temi spregovoril. Skupaj so kaj zmolile, nato pa so se ob kavi ali čaju ter skromnem prigrizku še malo družile. Menim, da je ta pobuda vredna posnemanja pa tudi premisleka, kako bi v okviru Cerkve ponudili tudi starejšim srečanja, na katerih bi rastli v veri in se družili. Druženja starejših so neke vrste znamenje časa, na katerega bi morali biti bolj pozorni. Ne vem, če v vaši okolici deluje kakšna skupina, kateri bi se lahko pridružili, vsekakor se velja pozanimati, če obstaja. Ker sami nimate avtomobila, bi vas tja morda lahko peljala kakšna druga vdova, ki vozi avtomobil.
Svetujete nam, da bi mi organizirali kakšno srečanje ali izlet za starejše. Ognjišče vsako leto organizira romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. To je ena od naših zelo priljubljenih ponudb. Radio Ognjišče pa organizira več potovanj. Nekatera potovanja potekajo v času, ko je šola, in se jih udeleži tudi veliko starejših, saj ne gre za izlete, povezane s fizičnim naporom. Na teh izletih imajo vsak dan mašo, ogledajo si znamenitosti kakšne pokrajine ter se veselo družijo med seboj. Organizatorji dobijo veliko lepih odmevov. Obstajajo tudi duhovne vaje za vdove. Gotovo bi se našlo še kaj.
Ostaja pa še eno, temeljno in neuničljivo sporočilo krščanskega upanja, ki je namenjeno vsem, torej tudi vdovam in starejšim. Naša vera nam govori, da nismo nikoli sami, saj je naš Bog Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Zato ne mislimo samo za svojo bolečino, ampak se posvetimo tudi drugim. Ko pomagamo drugim, pozabimo na svoje težave. S tem v zvezi je treba povedati, koliko dobrega naredijo starejši in številne vdove kot molivke in sodelavke Karitas ali drugače v Cerkvi. Pomoč pri Karitas ni dejavnost samo vdov, a prav mnogo ovdovelih ljudi najde tu lepo priložnost za dobrodelnost pa tudi za druženje. Podobno velja tudi za druge župnijske sodelavce.
Gotovo doživljajo vdove tudi težke trenutke, a svojo bolečino lahko prelijejo v ljubezen do pomoči potrebnih. Poskušajmo odkriti ljudi, ki smo jim lahko v oporo in pomoč. Vključimo se v molitvene skupine, obiskujmo tudi delavniške maše in si nabirajmo zakladov, ki jih ne uničujeta ne molj ne rja (prim Mt 6,20).

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 6-7.

V letih 1576–1578 je v severni Italiji razsajala kuga, ki je zahtevala več 10.000 žrtev. Milanski nadškof in kardinal sv. Karel Boromejski se je z njo junaško soočil. Kot duhovnika in hkrati urednika Ognjišča vas prosim, da bi napisali svoje razmišljanje o tem, kaj nam, današnjim katoličanom, v sedanji preizkušnji sporoča primer sv. Karla. Pri tem moramo razmisliti o naslednjih dejstvih:
– Milanske svetne oblasti (večina njihovih predstavnikov je že na začetku epidemije pobegnila iz mesta) so iz strahu pred širjenjem okužbe prepovedale javne procesije in verske obrede, zaradi česar je bilo številnim dušam onemogočeno prejemanje zakramentov. Sv. Karel je dejal, da je to nad Milan priklicalo Božji srd in da je edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej.
Sv. Karel Boromejski se je na izpolnjevanje svojih dolžnosti v času epidemije dobro pripravil: Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko, zatem pa vsak dan obiskoval bolne in umirajoče.
Trpljenje prizadetih je sv. Karla močno prizadelo: bili so silno bedni, v dušnem in telesnem pomanjkanju. Čutil se je krivega za njihovo stisko in si očital lenobo, da je odlašal z nudenjem pomoči in trdno sklenil, da bo odslej svoje dolžnosti izvrševal po svojih najboljših močeh. Nato je podvojil svoje napore in se osredotočal predvsem na duhovni blagor prizadetih.
Številni milanski duhovniki so se skrivali iz strahu pred okužbo, nekateri, ki so ostali, pa niso hoteli s sv. Karlom obiskovati obolelih. Nadškof je odsotne duhovnike pozval k vrnitvi in izpolnjevanju svojih dolžnosti, spomnil jih je, da imajo samo eno življenje, ki ga morajo porabiti za Jezusa Kristusa ter za duše, ne po svojih željah, ampak tako, kot je v skladu z Božjo voljo. Neizpolnjevanje tega je sv. Karlu pomenilo predrzno zanemarjanje duhovniške dolžnosti, služenja Bogu v ljudeh. Duhovnike je posvaril, naj ne pozabijo svojega duhovništva do te mere, da bi raje umrli kasneje, kot umrli sveto v delih ljubezni do bolnikov. Poziv je ganil številne svetne in kapucinske duhovnike, da so nato junaško stregli bolnim. Po prenehanju kuge so vsi tovariši Sv. Karla Boromejskega preživeli, zboleli pa so številni duhovniki, ki se na njegov poziv niso odzvali
Sv. Karel Boromejski ni zametal običajnih sredstev človeške preudarnosti, ampak jih je v svojih naporih prav tako uporabljal – preventiva, zdravstvo itn. Izdal je preudarne smernice za verno ljudstvo, da se ljudje ne bi množično zbirali in bi se izogibali medsebojnim stikom. Svete maše niso bile odpovedane, ampak so potekale na prostem, če so bile cerkve pretesne. Odredil je večje število maš, poučevanje katekizma pa je potekalo na ulicah. Kugo duše je imel za večji in hujši problem kot telesno bolezen.
Feliks

Problem pandemije koronavirusa nas kar teži, saj je to že tretje pismo na to temo. Pa še v pismih bo eno vprašanje o tem. Hvala, da ste spomnili na primer sv. Karla Boromejskega (1538–1584). Kugo, ki jo omenjate v pismu, je opisal eden največjih italijanskih pisateljev v romanu Zaročenca, mojstrovini svetovne literature. V njem opiše tudi nesebično delo duhovnikov. Vidi se, da stvari dobro poznate in ste napisali dolgo pismo, a kakor ste sami predvidevali, sem del pisma moral izpustiti, vendar sem ohranil njegovo bistveno sporočilo.
Morda se motim, a imam občutek, da je v podtonu pisma navzoča razlika med ravnanjem sv. Karla Boromejskega in ravnanjem današnjih škofov. Meni se ne zdi tako. Napisali ste, da je za sv. Karla bilo “edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej”. Tudi naši škofje so večkrat pozivali k molitvi. Sestavili so posebne molitve in jih priporočili ljudem. Vsak ponedeljek so vodili molitev rožnega venca na Radiu Ognjišče, maševali na televiziji in nagovarjali ljudi in še bi lahko naštevali. Glede pokore: ali ni že karantena sama pokora, ko moraš biti zaprt v svojem stanovanju?.

Omenjate primer duhovnikov, ki so umrli v času kuge, ker so se nesebično žrtvovali. Pandemije v Sloveniji sicer ne moremo primerjati s kugo v Milanu, pa vendar so številni naši duhovniki naredili veliko, da bi bili blizu ljudem. Iskali so nove poti za to. V žarišču pandemije, v Lombardiji, je umrlo veliko duhovnikov, tudi kapucinov (okrog 10), ki jih vi omenjate. Tudi v New Yorku je umrlo več duhovnikov, umrla je soustanoviteljica reda Misijonark ljubezni, sodelavka sv. Matere Terezije iz Kalkute, ker sestre tudi v času pandemije niso zaprle kuhinje za brezdomce v tem ameriškem velemestu. Papež je v pridigi na veliki četrtek govoril o teh duhovnikih kot o svetnikih na koncu naše ulice.
Lepo ste napisali, da je sv. Karla kuga izredno prizadela in se je ob njej zamislil ter se pripravil celo na smrt: »Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko.« Najbrž se v tem zelo razlikuje od večine današnjih ljudi, katerim koronavirus ni spodbuda, da bi se zamislili in spremenili svojo miselnost in način življenja, ampak priložnost za nerganje, kritiziranje, protestiranje, dobičkarstvo itd. Upam si zapisati, da smo priložnost, da bi se ob pandemiji zamislili in spremenili svoje življenje ter se približali Bogu skoraj v celoti zanemarili.
V pismu omenjate (tudi v izpuščenem delu) procesije. Teh v času naše pandemije nismo imeli, ker je veljala prepoved druženja. Procesija ni edina oblika pobožnosti, zato smo v našem času poiskali druge oblike. Škofje so zlasti svetovali, naj naši domovi postanejo cerkve, kjer se moli in živi evangelij. Je pa to najtežje in zato ni čudno, če so danes mnogi to opustili. Pa je to najbolj potrebno in nujno za posredovanje vere mlajšemu rodu. Vsako leto imamo procesije za praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, s katerimi prosimo Boga za blagoslov pa tudi, da nas varuje nalezljivih bolezni, lakote in vojske. Mnogi ljudje, ki danes izredno poudarjajo pomen procesij, niso ravno med tistimi, ki bi pomagali pri organizaciji teh procesij. Takrat nismo izkoristili priložnosti in nismo prosili Boga, sedaj, ko nam teče voda v grlo … Bojim se, da je to izraz bolj magičnega pojmovanja vere kot pa podoba pristne vere.
Hvala vam, da ste obudili spomin na zgled vere sv. Karla Boromejskega, ki mu je bila nalezljiva bolezen priložnost za poglobitev osebne vere, za oznanjevanje Kristusa in za dela ljubezni do bližnjega. Vse to je lahko velik navdih tudi za nas.
Božo Rustja