Spoznala sva se nekega lepega dne na vlaku. Ona je bila sama in jaz sem bil sam. Na videz sva se poznala že od prej, ampak med nama ni bilo nobenega kontakta. Neka iskrica je preskočila med nama, ko sva se peljala proti mestu, kjer se začenja najina zgodba. Vlak je vozil in midva sva se pogovarjala odkrito, zelo odkrito, kot se dva popolna tujca ne moreta.
Vem, da je bil ta dan zelo lep. Dal mi je novih moči. Takrat mi je tudi zaupala številko svojega stanovanja, ki je bila magična ‘001’. Povedala mi je, da sem vedno dobrodošel pri njej, da imam vrata odprta. Tako je prišlo do tega, da sem zbral pogum in jo poklical. Spominjam se tega dne, te ure tako živo, kot bi bilo včeraj. Nato sem jo klical še v nedeljo in bilo je lepo, božansko lepo. Prišla je v mesto, kjer sem jo čakal jaz. Bil sem ves preplašen, kako jo bom ogovoril, kaj ji bom rekel. Ampak, ko sem jo videl, je strah izginil, bila sva samo ona in jaz, jaz in ona in ves svet je bil najin.
pismo meseca 05 2016Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Sedaj vem, kakšna je ta bol, ampak najhuje mi je, ko tega ne morem več popraviti. Vem, da ljubezni ne moreš vsiliti. Ljubezen pride sama. Ljubezen je nekaj najlepšega, ko jo da Bog obema hkrati, tako dekletu kot fantu, lahko pa jo eden ali oba tudi zlorabita. In to se je zgodilo meni, kajti zlorabil sem edino ljubezen doslej.
Ne naredite take napake tudi vi! Če malo premislite, boste spoznali, da je vredno počakati in se zato marsičemu odreči.
Tobi
P.S. To razmišljanje je bilo namenjeno mojemu bivšemu dekletu, katere nisem razumel takrat, ko je bil še čas, ampak jo razumem sedaj, ko je vsega konec. Hvala ti cvetlica moja, hvala ti!

    Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.

Hranil sem tvoje pismo za mesec maj, ker se je vse to nekega maja v resnici dogajalo in ker je to mesec ljubezni, Marijin mesec, ker je ona mati vsake plemenite ljubezni. Danes se toliko govori, piše in poje o ljubezni. V glavnem je to sebična ljubezen, ki sloni na strasti in želji po posesti drugega. Taka ljubezen je samo videz ali, kot si izkusil sam, prevara. Lepo si razčlenil napačne korake te samoprevare. Mnogi mladi ne razumejo, zakaj Cerkev tako vztraja, naj bo ljubezen že v mladosti čista. Tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, bodo to morda malo bolje razumeli. Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.
Danes je toliko skušnjav in zank, da ni lahko ohraniti čisto srce. Zato se moramo naučiti skušnjave premagovati. Veliko sodobne tehnike je usmerjeno v vzbujanje najnižjih strasti. Najraje bi pomislili, da včasih ni bilo težko živeti krepostno, da ni bilo televizije, filmov, interneta, pornografije in vsega, kar ‘morajo’ gledati naši mladi, zlasti pubertetniki. Z druge strani pa je res, da ti mediji posredujejo veliko spodbudnih in plemenitih zgledov velikih osebnosti. Vzgojna modrost narekuje, da se naučimo izbirati.
Moramo priznati, da še nikdar ni bilo toliko čudovitih zgledov, opisanih v knjigah ali tudi v filmih, ki prikazujejo vzornike, ki bi jih lahko posnemali, če bi se le potrudili, da vzamemo v roke primerne knjige, filme, TV oddaje. Tisti, ki delamo na področju medijev, iščemo načine, kako bi katoliški mediji, knjige, ilustrirane zgodbe, tudi filmi bili čim bolj dostopni tudi tistim, ki imajo malo denarja. Ko gledamo nazaj, se čudimo, kako smo mogli izdati toliko lepih knjig po tako nizki ceni. Odgovor sicer poznamo: Naklade so bile pred desetimi leti neprimerno višje kot so sedaj. To je danes problem vseh založb, vendar bi nam višje naklade omogočile nižje cene in večji izbor.
Veseli smo, da Ognjišče ohranja razmeroma visoko naklado, da ga tako lahko sproti ‘moderniziramo’ in naredimo bolj privlačno. Zato seveda potrebujemo ‘zveste’ bralce in bralke. Hvaležni smo vsem, ki nam ostajate zvesti in računamo, da naredite za Ognjišče tudi kaj reklame pri svojih prijateljih in znancih.
Vse, kar vam v Ognjišču napišemo, prihaja iz naših in vaših izkušenj, zato smo veseli, če nam tudi v bodoče posredujete vaša mnenja in s svojimi izpovedmi popestrite naše strani.

Bole F. - oče urednik, (Pismo meseca), v: Ognjišče (2016) 5, str. 6.

Rad bi vas vprašal nekaj v zvezi z evtanazijo.  Dolgo časa sem bil prepričan, da je občasno sprožanje te problematike v javnosti le ena od oblik kulturnega boja proti kristjaniom  ... tudi sam sem bil proti evtanaziji. Ob poslušanju argumentov za in proti, pa se v zadnjem času tudi pri meni pogosto pojavlja vprašanje, kakšen smisel ima ‘vegetiranje’ človeka, ki kot rastlina živi, se ne odziva itd. Ali mu ne bi ‘pomagali’, da se poslovi od tega sveta, če si sam tako želi? Ali pa neozdravljivo bolan človek v bolečinah. Zakaj mu podaljševati življenje, če pa bi se lahko poslovil … Potem me vznemirja prepričljiv nastop nekaterih zagovornikov evtanazije, ki govorijo, da je evtanazija nekakšna pomoč človeku v trpljenju in stiski, delo usmiljenja …
Pa tudi nekateri prijatelji, ki se imajo za kristjane, trdijo, da bi bilo prav, da ne pustiš človeka trpeti, ampak da se ga usmiliš in ga evtanaziraš. Trdijo, da bi tudi sami naredili tako. Čemu biti v napoto družini, sorodnikom, prijateljem, nenazadnje tudi državi, če pa se lahko umakneš. Sprašujem se, ali jih nič ne prepriča svetost življenja? Ali ni po krščanskem učenju človekovo življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Kaj pa mogoče zlorabe evtanazije? Je res, da se na Nizozemskem, kjer je sicer evtanazija dovoljena, poveča število smrti pred počitnicami, da se svojci znebijo starih sorodnikov in gredo ‘mirno’ na počitnice?
Skratka, veliko stvari v zvezi z evtanazijo me bega in prosim za vaše mnenje.
Matej

pismo meseca 05 2019Hvala za vaše razmišljanje in spraševanje. Prepričan sem, da se s temi vprašanji ukvarja še veliko ljudi v Sloveniji. Nihče si ne želi trpljenja in vsi si želimo, da bi lahko umrli na miren in dostojanstven način. Kristjani molimo za srečno zadnjo uro, da bi bila smrt krona naše zemeljske poti. Smrt ni nekaj, kar bi morali zavračati, ampak jo lahko sprejmemo kot prehod v novo obliko življenja. Zato je tudi podaljševanje zemeljskega življenja za vsako ceno v nasprotju s krščanskim prepričanjem, da je edino Bog gospodar življenja. Kadar ni realnih izgledov za uspeh terapije, imamo pravico, da se odpovemo nadaljnjemu zdravljenju in sprejmemo paliativno oskrbo, pri kateri nam lajšajo telesne bolečine in nas celostno spremljajo v procesu umiranja.
Danes je medicina napredovala do te mere, da lahko obvladuje skoraj vsako fizično bolečino in pomaga ljudem, da lažje premagujejo težko stanje bolezni. Poleg telesne bolečine pa se pri mnogih bolnikih pojavlja še duševna bolečina, notranje stiske, včasih tudi depresija, osamljenost in občutek odvečnosti. Vse to prispeva k temu, da si mnogi želijo končati svoje življenje, ker v njem ne vidijo več nobenega smisla.
Če bi slovenska država uzakonila evtanazijo, potem bi ljudem, ki se soočajo s temi stiskami ob koncu življenja, ponudila možnost, da izberejo tudi prekinitev svojega življenja, ki bi jo morali izvršiti zdravniki. Že sama možnost take izbire bi pomenila vsaj posreden pritisk na svobodno izbiro bolnika. Ker bi vedel, da lahko ‘olajša’ življenje svojim bližnjim in tudi sebi, bi se marsikdo čutil dolžnega, da to tudi stori. V svojem pismu omenjate primer Nizozemske, kjer je evtanazija zakonsko dovoljena od leta 2001. Dejstvo je, da število odločitev za evtanazija iz leta v leto narašča. Leta 2007 je bilo na Nizozemskem evtanaziranih 2.000 ljudi, leta 2017 pa že 6.600. Najprej so se za prekinitev življenja odločali ljudje v skrajnih primerih neozdravljivih bolezni, sedaj pa je čedalje več ljudi s psihičnimi boleznimi in z demenco, ki ne vidijo več smisla svojega življenja in si želijo umreti. Zagovorniki evtanazije se sklicujejo v glavnem na avtonomijo posameznika, na njegovo sposobnost, da sam svobodno odloča o svojem življenju. Če človek lahko svobodno odloča o vsem v svojem življenju, zakaj ne bi smel svobodno odločati tudi o svojem koncu, pravijo zagovorniki evtanazije. Vendar se upravičeno postavlja vprašanje, ali je nekdo, ki trpi in čuti, da njegovo življenje nima več nobenega pomena, resnično svoboden in avtonomen. Starejši in neozdravljivo bolni ne bi imeli več nobenega zunanjega varovala, ki bi zaščitilo dostojanstvo njihovega krhkega življenja. Evtanazija bi se ponujala kot ‘odrešilno’ dejanje, s katerim bi na ‘dostojanstven’ način zaključili svojo življenjsko pot.
Uzakonitev evtanazije bi spremenila pogled na vrednost človekovega življenja. Začela bi se uvajati meja med človeka vrednim življenjem in človeka nevrednim življenjem. Ob tem se takoj postavi vprašanje, katera so merila za človeka vredno življenje in kdo bo odločal o tem. Vredno bi bilo zgolj še življenje zdravega, razumnega, avtonomnega in zadovoljnega posameznika. Ko bi se kvaliteta življenja poslabšala, bi življenje izgubilo svojo vrednost in posameznik bi se lahko odločil za ‘dostojanstveno’ smrt. To ločevanje med življenjem, ki ima vrednost, in življenjem, ki nima vrednosti, jasno razodeva potrošniško miselnost, kjer je vrednost stvari odvisna od njene koristi in uporabnosti. Ko nam neka stvar več ne koristi oz. ni več uporabna, jo zavržemo, saj nima nobene vrednosti več. Ni treba posebej poudariti, kako nevarna je taka logika, če jo prenesemo na človeško življenje. Še posebej, če vemo, da večino sredstev za zdravstvene storitve porabimo v zadnjih mesecih svojega življenja. Z uvajanjem meje med vrednim in nevrednim človeškim življenjem bi pokopali temeljno civilizacijsko pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Tako stališče je večkrat ponovila tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Leta 2012 se je v zvezi z vnaprej izraženo voljo o zdravljenju v okoliščinah pred smrtjo odločno opredelila proti evtanaziji in pozvala tistih nekaj držav, ki dovoljujejo evtanazijo, da spremenijo zakonodajo. Jasno so zapisali, da evtanazija nasprotuje temeljni človekovi pravici do življenja.
Z uzakonitvijo evtanazije bi stopili na tvegano pot reševanje človeških stisk z namerno prekinitvijo njihovega življenja. Odprl bi se prostor za možne zlorabe in v težek položaj bi bile postavljene najbolj ranljive osebe. Izkušnje po razvitih državah kažejo, da je najboljša oblika soočenja z umiranjem neozdravljivo bolnih oseb celostna paliativna oskrba. V primerih, ko bi bilo zdravljenje brezupno in bi se bolnik odpovedal nadaljnji terapiji, bi mu morala biti zagotovljena paliativna oskrba. Gre za blaženje bolečin in stisk, pri čemer se bolnika spremlja tako medicinsko, kot tudi psihološko, socialno in duhovno. Na ta način se tudi v procesu umiranja ohranja njegovo dostojanstvo. Na žalost je mreža paliativne oskrbe v Sloveniji zelo slabo razvita in upamo, da bo pozitiven rezultat sedanjih razprav o evtanaziji prav pospešen razvoj paliativne medicine.

GLOBOKAR, Roman. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 6-7.

Dolgo časa sem premišljevala, ali bi se oglasila ali ne, pa sem se le odločila, da vam napišem nekaj besed. Čudim se in ne morem razumeti, da nekdo po več kot pol stoletja zahteva, da se mora Cerkev opravičiti za nasilno pokristjanjevanje. Omenili ste, da sta papež Janez Pavel II. in papež Frančišek molila v ta namen, kar pomeni veliko več kot opravičilo. Vprašanje je, če je kriva Cerkev, ker so bile v tistem času razne svetne prisile.
Vedeti pa je treba, da bo o vsem tem sodil Bog, ker je on sodnik in ne ljudje. Stara sem 78 let in vzgojena sem bila verni družini. Že v otroštvu smo hodili k šmarnicam, zornicam, redno k maši in k spovedi, a mi nihče ni rekel nič slabega, pa imam tudi veliko grehov.
Če bi mi kakšen duhovnik rekel kaj slabega, pa zaradi tega ne bi opustila maše, saj hodim k maši zaradi Jezusa, ki me čaka v Cerkvi.
Danila

pismo meseca 08 2018V svojem kratkem pismu ste pisali predvsem o dveh stvareh. Najprej o prošnji Cerkve za odpuščanje (pri pokristjanjevanju). Po vašem je nepotrebna, saj so v tistem času bile ‘razne prisile’. Mimogrede – pokristjanjevanje ni potekalo pred več kot pol stoletja, ampak veliko prej. Drži, da so bile razne prisile, a to ne odvezuje Cerkve, da bi ravnala tako kot druge ustanove. Tudi če bi za vse stvari ljudi silili, za vero to ne sme veljati. Vera je preveč sveta in velika zadeva, da bi vanjo koga silili, vse pa k veri lahko prijazno povabimo. Po pristnih zgodovinskih virih pokristjanjevanje Slovencev ni bilo nasilno, kakor bi ga nekateri radi prikazovali v zadnjem obdobju, še posebej v komunističnih časih. Sklicevali so se na Prešernovo pesnitev Uvod h Krstu pri Savici, kjer pa ne opisuje zgolj zgodovinskih dejstev, ampak zgodovinsko snov literarno obdela. To mu pesniška svoboda pač dopušča.
Če se člani Cerkve niso pregrešili pri pokristjanjevanju, so se pa marsikdaj v zgodovini. Ni res vse, za kar Cerkev obtožujejo, gotovo pa je, da so njeni člani v zgodovini delali napake. Nekateri tudi zločine. Prav zaradi tega dejstva je papež sv. Janez Pavel II. v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za te napake. Vam se taka prošnja ne zdi potrebna. Niste edini. Tudi v tistem času so nekateri zaradi tega papeža zelo kritizirali. V tistem času nas je obiskal upokojeni reški škof Josip Pavlišić in kot izkušenega človeka sem ga vprašal, kaj meni o papeževi prošnji za odpuščanje. Odgovoril je: »Cerkev ljudem vedno priporoča, naj prosijo Boga in ljudi odpuščanja, zato je prav, da tudi sama stori enako.« Jakobovo pismo pravi: »Priznavajte drug drugemu grehe in molite drug za drugega« (Jak 5,16). Prositi za odpuščanja je veliko dejanje, ki ga zmorejo samo duhovni ljudje. Sveti Janez Pavel II. ga je zmogel. Veliki indijski državnik Mahatma Gandi je dejal, da slabiči zaradi svoje šibkosti ne zmorejo izreči opravičila, niti ga sprejeti! Da je prositi odpuščanje težko, kaže tudi dejstvo, da je malo drugih organizacij in ustanov prosilo odpuščanja za napake, ki so jih storili.
Da je prositi odpuščanja nekaj plemenitega, me je v zadnjem času prepričal upokojeni nadškof Anton Stres, ki je ob zlati maši prosil za odpuščanje: »Ob jubileju duhovništva tako ne preostane nič drugega, kakor to, da smo velikemu pastirju ovc hvaležni, da nas je privzel v svoje pastirovanje, hkrati pa dovolj dovzetni za ponižno prošnjo, naj nam odpusti, če se nismo izkazali dovolj vredni tega zaupanja.« Podobno je ob odhodu v pokoj naredil mariborski nadškof Franc Kramberger. Kdo od nas je tako popoln, da mu ni treba prositi odpuščanja? Nihče. Vsi smo samo zmotljivi ljudje, ki lahko grešimo – tudi vi sami v pismu priznavate, da ste grešni – in zato moramo prositi odpuščanja.
Ob koncu pisma dodajate, da zaradi napak Cerkve oziroma duhovnikov ne smemo prenehati hoditi v cerkev. Strinjam se z vami, čeprav nekateri ljudje zatrjujejo, da so nehali hoditi v cerkev, ker se jim je zameril kakšen duhovnik. Verjamem, da je to neprijetna izkušnja, čeprav sem tudi večkrat doživel, da so nekateri poiskali izgovor za svoje neobiskovanje maše v duhovnikovem neprimernem vedenju. Nekateri so obsojali duhovnika, ki je odločno zahteval od njih, naj živijo kot kristjani. Tega mu ne bi smeli zameriti, saj je to njegova dolžnost. Res je, da je lahko kateri od duhovnikov to storil na neposrečen način.
Lahko se zgodi, da kakšen duhovnik s svojim slabim življenjem pohujša vernike. Pisatelj Pavle Zidar v knjigi Hokuspokus kaplan opisuje mladega duhovnika, ki je na novo prišel v župnijo in je na poti srečal staro ženico. Menil je, da ta ne ve, zakaj veruje. Zato jo je malo ‘preizkusil’, misleč, da ga ne pozna. Najprej jo je previdno vprašal, če veruje. Ona mu je pomenljivo odgovorila, da vere ne bi zavrgla zaradi interesov in da imeti sedem otrok ni enako kot preštudirati sedem debelih knjig, kakor jih je on, in mu tako prijazno dala vedeti, da ga je prepoznala in da tudi on ne ve vsega. Kaplan jo je še vprašal, če bi verovala, tudi če bi videla duhovnika grešiti. In ženica mu je odgovorila: »Sem jih že videla in jih še bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhovnik moja vera. Moja vera je Jezus.«
Tako je ta preprosta ženica povedala globoko resnico, da svoje vere ne smemo graditi na človeku, ampak na Bogu. Lepo in dobro je, če nas na poti vere podpirajo ljudje, a to se ne zgodi vedno. Napake ljudi, tudi duhovnikove, naj nas ne odvrnejo od obiska maše ali sodelovanja v župniji. Kako žalostno je, ko kdo reče: “Odkar je prišel novi župnik ne hodim k maši” ali “Ne sodelujem v župniji”. Taka miselnost je znamenje slabotne vere ljudi. Če so prej hodili zaradi duhovnika k maši in sodelovali v župniji, so to delali zaradi človeka. Če v cerkev hodimo zaradi Boga, nas menjave župnikov ne bodo motile. Ko je bil neki mlad duhovnik premeščen iz versko dobre podeželske župnije v mestno župnijo, o kateri je bilo znano, da pri maši in pri cerkvenem življenju sodeluje malo ljudi, mu je neka modra žena v imenu župnijskega občestva ob slovesu in zahvali dejala: »V župniji, kamor vas pošilja škof, so ljudje drugačni in tudi okolje je drugačno, Bog pa je isti!«
Spominjam se nekega človeka, ki je trdil, da bi hodil v cerkev, če bi imeli drugega župnika, ker da sedanji ni dober. Morda je bil v nekaterih stvareh res nekoliko neroden. Pa je v župnijo prišel drug župnik, ki je dobro opravljal svoje delo, a omenjenega ‘kritika’ ni bilo v cerkev ...

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 6-7.

pismo meseca 04 2016Pišem vam, ker mi je Ognjišče zelo všeč. Tudi v Nemčijo sem dobivala Ognjišče, Družino, Prijatelja in Našo luč. Sedaj dobivam še vse te revije, razen Naše luči. Bereva pa samo z mlajšim bratom. Vsi nečaki in ta starejši brat ne marajo takega branja. Berejo same posvetne, protiverske revije. Eden od nečakov se še na božič in veliko noč ne udeleži svete maše. Starejši brat sovraži Cerkev in Boga in pravi, naj ne omenjam vedno ‘tistega Boga’, ker mu je beseda Bog zoprna. Težko prenašam brezbožnost brata in nečakov, ker živijo tako, kot da ni nič po smrti. Čisto brez Boga. Župnika sem že prosila, naj se vseh spomni pri molitvi. Treba je prositi Boga in zaupati v božjo pomoč.
Meni pa je Bog tako dober. Velikokrat sem že v življenju izkusila božje delovanje. Pred kratkim sem bila v bolnišnici, da so mi vodo iz pljuč jemali. Povedali so mi, da sem imela pet reber zlomljenih, čudili so se, ker so mi bolečine kar na enkrat prenehale.
Pogosto izkusimo tudi delovanje hudega duha, kar je dano posebno meni. Tudi mlajši brat je že dvakrat ponoči slišal razbijanje. Prej je vedno govoril, da imam prisluhe in privide, da sem psihično bolna. Zdaj pa mi verjame. Ni čudno, da se kaj takega dogaja, ko pa živijo vsi čisto brez Boga. Samo mlajši brat skrbi za nedeljsko mašo. Starejši brat mi očita, da ni prav, da je človek čisto zatreskan v to vero, in pravi, da sem verski fanatik in versko blazna. Povedati moram, da je zelo bolan, leta so mu tudi podarjena. Lahko se vsak čas znajde pred božjo sodbo. Zakramentov pa ni prejel ne vem koliko let. Opominjam ga, da Bog še čaka, ker je zelo dober in potrpežljiv.
Vedno popolnoma zaupam v božjo pomoč. Bog me vedno usliši. Tudi smrti nas je že vse čudežno obvaroval. Razjočem se nad božjo dobroto in vsemogočnostjo. Oče urednik, vedno prosim Boga za vas. Da vas Bog ohrani pri zdravju in vas vedno in povsod varuje. Prav tako molim za vse duhovnike. Vse te nevšečnosti in bolezni darujem Bogu za svetost duhovnikov in spreobrnjenje grešnikov.
Lucija

    Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez Božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa.

Papež Frančišek je leto 2016 razglasil za leto božjega usmiljenja. Za to je imel veliko razlogov. Tudi tvoje pismo to potrjuje. Koliko krivic, trpljenja, preganjanja kristjanov je danes na svetu. Občudujemo prve kristjane, kako so pogumno šli v smrt in bili pripravljeni umreti za Jezusa, za svojo vero. Danes smo priča preganjanja kristjanov v veliko večjem obsegu, kot je bilo takrat. Papež nas na to večkrat opozarja. To se ne dogaja pri nas v Evropi, pač pa v Siriji, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Na žalost moram priznati, da se ne brigamo prav veliko za tiste nesrečnike, ki se jim to dogaja, kot da se to nas ne tiče. Vsaka čast misijonarjem, dobrodelnim organizacijam, prostovoljcem, ki gredo v te kraje. Velikokrat rečemo: “Kaj pa moremo mi storiti?” V postnem času, pri nabirkah za preganjane kristjane po svetu bi morda lahko naredili kaj več, kot naredimo.
Veliko pa je to, kar ti delaš, ko prenašaš zapostavljanje vere v lastnem sorodstvu. Res se čudno sliši, da kristjani zaničujejo svojo vero. Krščanska dediščina, ki smo jo prejeli od naših staršev, je ogromen zaklad. Brez nje ne bi bili ‘kulturni’ ljudje, ne bi imeli tistih vrednot, ki jih iščejo pri nas tudi pripadniki drugih ver. Že hvaležnost, da smo podedovali kulturo in načela medsebojne pomoči, bi nas morala navdajati, da to spoštujemo in cenimo. Ravno narobe kot se dogaja v vaši družini.
Potrebno pa je tudi potrpeti z ljudmi, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Nič ne pomaga, da se z njimi prepiramo. Mlajše morda lahko še prepričamo, tistih, ki so polni predsodkov, pa ne moremo spreobrniti drugače kot z dobroto. Pogovor je veliko vreden, vendar mora biti pripravljenost zanj na obeh straneh.
Bližamo se veliki noči, največjemu krščanskemu prazniku. Te dni bomo imeli priliko veliko razmišljati o resnicah naše vere in o božji dobroti, ki se razodeva prav v njegovem usmiljenju. Tudi tvoje domače, ki odklanjajo vero, rešuje božje usmiljenje. Tvoja molitev je velika spodbuda, ki jih lahko pripelje do tega neskončnega usmiljenja. Pišeš, da se bojiš, da bi prišli pred obličje Boga neskesani. To je velika nevarnost, ker človek se privadi na odsotnost misli na svojo smrt in na svoje zveličanje. Verujemo pa, da je Božje srce, po njegovih razodetjih sv. Marjeti Mariji Alacoque in v zadnjem času po razodetjih sv. Favstini Kowalski, polno usmiljenja in zagotavlja posebne milosti zlasti ob smrtni uri. Zato smo v zadnjem času med nabožne predmete, ki jih nudimo našim bralcem v naših knjigarnah, vključili tudi kipe usmiljenega Jezusa (različnih velikosti), kot se je prikazal tej poljski redovnici.
Hvaležen sem za to, kar si zapisala, da moliš zame (in za duhovnike). Papež Frančišek pri nedeljski molitvi Angel Gospodov skoraj redno prosi vernike, “naj ne pozabijo moliti zanj”. Zaveda se, kako je potreben molitve vernikov in kako mu pomaga pri opravljanju njegove težke naloge vrhovnega pastirja Cerkve. Mislim, da se moramo tudi tej njegovi prošnji in odzivov vernikov zahvaliti, da imamo tako izrednega papeža. Preprost je in govori jezik, ki ga vsi razumemo. Bogu hvala zanj! Cerkvi je vrnil privlačnost. Imajo ga radi tudi tisti, ki niso katoličani in tudi neverni. Njegovi preprostosti in odprtosti se lahko zahvalimo za bratsko srečanje z moskovskim patriarhom Kirilom na Kubi. Velik korak k medsebojni spravi in sodelovanju med kristjani.

Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa. Bati se hudobnega duha pomeni, da ne zaupamo dovolj Bogu, kar pa bi bilo zanj žaljivo.
Napisala si, da ti je Bog izkazal veliko posebnih milosti. Me veseli, da kljub težavam čutiš Boga blizu. To je veliko vredno. To je tudi posebna milost. Bog tudi tvoje družine ne bo zapustil, ker jo ti varuješ. Občuti to odgovornost. Če nam Bog veliko daje, bo od nas tudi veliko zahteval. V evangeliju je zapisano: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” (Mt 7, 16). Tudi od nas Bog zahteva sadove.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 6.

Pol svojega življenja sem poročena in mama s tremi otroki. Kar se mene tiče, sem proti ločitvi moža in žene. Vedno je v ozadju neka rešitev za zakon, tudi če je brž še ni videti.
Zato zelo dobro vem, koliko mojim otrokom pomeni, ko vidijo, da se mama in oče še objameta in poljubita, da si še vedno šepetata nežne besede in da oče zastavi besedo za mamo, kadar je potrebno.
Velikokrat jih slišim, predvsem starejši sin je dovzeten za najin odnos in lepo se mu zdi, da mu ni treba razmišljati, h komu bo šel in kaj lahko pričakuje od odnosov v družini. On preprosto ve, da bova za zmeraj skupaj in ne dopušča drugih možnosti. Isto razmišlja o dekletih. Želi si resnega in poštenega dekleta. Hitro oceni, ali ga dekle ceni in koliko ji je do njega.
In z veseljem povem, da sem ponosna, da zna moj sin osvojiti dekle, saj je nalogo, kako se lotiti stvari, opravil moj mož, pri tem jaz nisem imela nič. Nasvet bo zmeraj dobil, pa tudi druga dva otroka. Moški in ženske s pravimi mislimi so med nami, le starši so tisti, ki jim lahko dajo to doto, da jo bodo udejanjili v naslednjih rodovih.
Čeprav me je oče prizadel, mu ne zamerim. Že davno sem mu odpustila tiste besede, le moči za ponovno snidenje še nisem zbrala dovolj, da bi to udejanjila. Mami sem odpustila vse malo pred smrtjo. Naj počiva v miru, ker si to zasluži po vsem prestanem trpljenju. Nekoč bom morda tudi odpustila drugim moškim, ki so moje otroštvo in mladost ustvarili kruto.
Vsak dan posebej odpuščam tastu za njegovo zlobo in gnev. Prav tako sem možu odpustila vso nezvestobo in šla naprej z njim, ki ga ljubim iz srca in ni je ženske, ki bi ji uspelo, da mi ga vzame.
Družina in zakon sta moji svetinji, zato ju branim z vsem, kar premorem in tako učim tudi svoje otroke. Molim in prosim Marijo za potrpljenje in moč odpuščanja v srcu in duši.
Branka

pismo meseca 03 2019Od 19. do 25. marca v Sloveniji obhajamo teden družine. Ankete kažejo, da je med mladimi družina ena najvišjih vrednot. To pomeni, da človek hrepeni, da bi odraščal v urejeni in ljubeči družini. S tem se vsi strinjamo, pozabljamo pa, da je za osnova za ljubečo družino skladen in trden zakon. V drugem delu svojega pisma (prvo je bilo objavljeno v februarski številki z naslovom Kot otrok sem izredno pogrešala očeta) to tudi poudarjate, in ker doma niste dobili lepega zgleda razumevanja med očetom in mamo, bi ga radi dali svojim otrokom. To vam v marsičem tudi uspeva. A ne samo od sebe. Na koncu pisma namreč omenjate, da ste morali odpustiti ne le svojim staršem, ampak tudi možu. Brez odpuščanja ni družinskega življenja.
Kmalu zatem, ko je bil objavljen prvi del vašega pisma, me je poklicala starejša gospa in delila vašo bolečino, kako hudo je odraščati brez očeta. »Tudi jaz sem zelo pogrešala očeta,« je dejala. Vaša drža je toliko bolj hvalevredna, saj običajno ljudje, ki so odraščali v neurejeni družini, radi ‘ponovijo vzorec’ svojih staršev in tudi njim se rado zgodi, da zakon propade in tudi njihovi otroci rastejo potem v družini, v kateri manjka eden od staršev.
Krščanski nauk o družini potrjuje najgloblje hrepenenje, ki je v človeku, pa tudi bridke izkušnje tistih, ki so izkusili bolečino v družinah, ki se tega ne držijo. Danes se mnogim ljudem krščansko pojmovanje o družini zdi zastarelo, ki ljudi ne osrečuje, ampak jih omejuje. Spominjam se zanimivega pogovora, ki sem ga imel z mlado italijansko igralko, ko sem se med študijem v Rimu z vlakom vračal domov. Dekle je komaj končala igralsko akademijo, imela pa je slovenske korenine. Njena babica je bila iz Soške doline. Dedek Italijan, ki se je vozil k njej ženit s kolesom (več kot sto km v eno smer) se je moral vedno vrniti domov in ni smel prespati pri njej. Dekle je občudovala njun zakon, kako sta se spoštovala in kako je babica skrbela za dedka, ko je zbolel. Njena mama pa ni bila taka. Ni se brigala zanjo. Imela je druge moške. Iz dekleta je kar vrela bolečina. Vedela je, da sem duhovnik. Zato je dejala, da to, kar Cerkev uči o spolni morali in o odnosu moža in žene, ni več sodobno, ne drži več. Končala pa je z besedami, da sedaj, ko je diplomirala (in izkusila pokvarjenost nekaterih režiserjev) potuje iz Rima, a ne k svoji mami, ampak k babici. Ta jo bo sprejela. Ta jo je vedno sprejela in imela čas in razumevanje zanjo. Ko je končala, sem pa jaz začel. Vprašal sem jo: »Kje boš sedaj našla ljubezen in razumevanje? Pri mami, ki se ni držala krščanskega pogleda na družino, ali pri babici, ki je živela po krščanskem predlogu družinskega življenja? Sama lahko vidiš, da življenje po krščanskem pogledu na družino ljudi osrečuje. Res je, da je velikokrat težje živeti po tem vzorcu, a srečne ljudi ustvarja prav ta.« Prav tako pozabljamo, da zakonca iz zakramenta sv. zakona dobivata moč, da moreta živeti krščanski zakon. Ne iz svoje moči, ampak z Božjo pomočjo in zakramentalno milostjo svetega zakona in drugih zakramentov.

To, kar je bila izkušnja mlade igralke, je tudi vaša izkušnja, ki ste jo sicer povedali z drugimi besedami. Misel pa je podobna. Skladen zakon je osnova za zdrave družinske odnose. Zato bi vsaka družba in vsaka država ravnala modro, da bi podpirala zakon, ki je osnova za urejeno družino. Urejena in ljubeča družina more ublažiti udarce, ki jih doživljajo družinski člani. Alenka Goljevšček je pred desetletji napisala dramo Otrok družina družba. V njej je tudi pomenljiv prizor. Starša in otrok se znajdejo zvečer sami. Morda prvič po dolgem času. Najprej ne vedo, kaj bi delali, saj so se v zadnjem času malo odtujili. Prva spregovori mama, ki pove, da je bila na pregledu, kjer so ji odkrili težko bolezen in jo je strah. To spodbudi očeta, da pove, da gre njihovemu podjetju slabo in je v nevarnosti, da izgubi službo. Slednjič doda svoje še sin, ki staršema pove, da je njegov šolski uspeh katastrofalen … Nastopi mučna tišina, nakar sin objame čez ramo očeta in mamo in reče: »Vse bomo zdržali, če bomo skupaj kot družina in če si bomo pomagali.« Kakšen blagoslov more biti družina!
Danes pa tako imenovana razvita družba ravna ravno nasprotno. Naravnost vsiljuje modele družine, ki niso več družina, ampak najrazličnejši poskusi skupnega življenja. Vaše pismo in izkušnje številnih drugih ljudi kažejo, da je urejena družina osnovna celica družbe; če jo uničimo, uničujemo korenine narodu in družbi. Ko imamo v tednu družine pred očmi Božji načrt o tej temeljni skupnosti, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci, se spomnimo tudi tistih, ki niso odraščali v osrečujočem zavetju družine.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 6-7.

Piše ti žena, ki je bila v podobni preizkušnji, kot si ti v tem trenutku. Dobro vem, kako se počutiš, kakšna skrb in pritisk sta se zgrnila nate. Poznam tvoj strah, vem, da trenutno ne vidiš nobenega izhoda iz nastale situacije: vse poti so ti zaprte, misliš, da je pred tabo en sam izhod, ki bo rešil trenutno stanje: narediti splav in končati to mučno stanje.
Morda so ti povedali ali misliš, da je otrok prizadet, morda si prestala hud stres v začetku nosečnosti, si ostala sama in otrok ne bo imel očeta, si v finančni stiski, si bolna, misliš da ne boš imela moči prestati nosečnost in porod, je pred tabo kariera, morda pritiska nate mož ali starši, si že v letih ...
Potem pa bo že nekako, se bo že vse rešilo. Na ta dogodek boš pozabila, lažje zaživela, se morda tega spovedala, se bolj posvetila otrokom, ki jih že imaš, storila kaj dobrega za druge ... saj imaš vendar svobodno voljo in pravico odločati o svojem življenju.
Draga žena, na tej poti sem bila tudi jaz in sem se odločila za splav. Bog mi je priča, da govorim resnico: NE STORI TEGA!
Ne veš, kakšno trpljenje te čaka. Pot, ki se ti sedaj kaže kot edina rešitev in izhod iz stiske, je lažna in prevara. Otrokovega življenja ne boš mogla obuditi, očitki vesti bodo preveliki in ti bodo črpali življenjsko moč, vrtinec življenja te bo potegnil na dno.
pismo meseca 03 2018aNe vem, če si verna ali ne, obstaja pa zakonitost, ki je skupni imenovalec nam vsem zemljanom. Vsakega človeka je ustvaril Stvarnik, vanj je dahnil svojega duha. Prekiniti ta načrt, ki ga ima Stvarnik s pravkar nastalim življenjem, je nekaj strašnega, to ti povem iz lastne izkušnje. Posledice te bodo spremljale in zaznamovana boš vse življenje. Znašla se boš v oblasti Smrti, davek, ki ga boš plačala, bo prevelik. Za vse življenje bosta ranjena tvoja ženskost in materinstvo.
Pomisli, da te nekdo tako silno ljubi. Iz te ljubezni si bila ustvarjena. Prisluhni v tišini globinam svojega srca. Tu je prostor, ki je svet, tu si čista, tu prebiva Bog. Tega ti ne more nihče vzeti, pa naj si v življenju zavržena, zlorabljena, prezrta, bolna, zapostavljena, polna zamer in krivic, prestara, izigrana, imaš onečaščeno intimnost ... Tu, v globini svojega srca, pa si ljubljena, čista, Božja, nedotaknjena, polna dostojanstva in spoštovanja. Tu je prostor, kjer si sveta, prav tako kot je sveto življenje otroka, ki ga nosiš pod srcem. Ne dovoli, da ti kdo vzame to dostojanstvo. Stvarnik ti ga je podaril ob spočetju. Ponuja ti življenjsko priložnost, da sodeluješ z Njim pri enkratnem dogodku, rojstvu otroka.
Podarjeno ti je nekaj neprecenljivo dragocenega in lepega. Prosim in rotim te: NE ZAVRZI TEGA, RECI DA ŽIVLJENJU; ki se razvija v tebi, zaupaj v Previdnost, ko bo poskrbela, da se bo vse postavilo na pravo mesto. Sprejmi in zahvali se za dar življenja in vedi, ko se boš odločila za življenje, se bodo okoliščine uredile. Če boš pa kdaj v stiski, zaupaj, nisi sama. Podarjena ti bosta pomoč in tolažba. Zate vsak dan moli žena, ki je padla in vpije k Bogu v prošnji, da te tega obvaruje.
Lilijana

Vsako leto od 19. marca, praznika sv. Jožefa, moža Device Marije, do 25. marca, praznika Gospodovega oznanjenja Mariji (letos bo na 25. marca cvetna nedelja, zato bomo bogoslužni spomin praznika Gospodovega oznanjenja obhajali dan prej) praznujemo teden družine. V oktobru, letos od 1. do 7. oktobra, pa teden za življenje. Oba tedna, ki ju praznujemo pravzaprav šele zadnja leta, kažeta, kako zgrešen je odnos naše družbe do družine in do življenja. Na ta zaskrbljujoči odnos nas opominja tudi vaše pismo. Napisali ste ga v obliki pisma materi, ki se odloča, ali bo ohranila novo življenje, ki ga nosi pod srcem. Pismo je toliko bolj pomenljivo, ker ste ga napisali vi, ki ste bili v podobni preizkušnji, in ste v njej padli ter bi sedaj na podlagi svoje bridke izkušnje druge radi obvarovali pred podobnim padcem in posledično trpljenjem.
Morda se bo kdo vprašal, zakaj objavljati to pismo v povezavi s tednom družine, saj pismo govori o odločitvi za življenje, ne pa o krizi v družini? Res je, govori o odločitvi, a je tudi res, da ljubeča družina omogoča lažje sprejetje še enega novega življenja. Sami tudi to omenjate, ko pravite: “morda pritiska nate mož ali starši”. To kaže, kako smo velikokrat vsi odgovorni za splav, ker ne znamo stati ob strani materi, ki nosi otroka pod srcem. Kolikokrat bi te matere, če bi imele razumevanje pri možu, pri družini ali pri starših, obdržale otroka. Nikakor niso brez krivde tisti, ki pustijo samo ženo v odločitvi ali jo celo silijo k splavu. Hinavsko je od nas, če obsojamo ženo, ki ji ni nihče stal ob strani, sami pa si pilatovsko umivamo roke!
pismo meseca 03 2018bO pomembnosti družine govori tudi tvoja trditev: “Si ostala sama in otrok ne bo imel očeta.” Kako pomembno je, da se otrok rodi v družini, ta pa temelji na ljubečem zakonu. Zakonca, ki se ljubita in sta odprta za življenje, ne bi smela poznati dileme, ali sprejeti novo življenje ali ne. Pa tudi v primeru, če se žena znajde sama, ker (še) ni poročena, je novo življenje, ki ga nosi pod srcem, višja vrednota kakor zakon. Praznik sv. Jožefa, moža Device Marije, je zato zgled možem, da stojijo ob strani ženam, ki se odločajo za novo življenje, tudi če se to ne poraja v idealnih okoliščinah. Tudi sv. Jožef je stal ob strani Mariji, ko je ta pod srcem začutila novo življenje. Njegova drža je občudovanja vredna, saj bi se lahko Mariji po takratnih zakonih odrekel. Njegovo spoštovanje novega življenje je zgled možem, pa tudi drugim, da bi stali ob strani ženam ob trenutkih odločitve.
V pismu tudi praviš: “Morda so ti povedali ali misliš, da je otrok prizadet”. Poznam veliko primerov, ko so zdravniki, nekateri dokaj agresivno, svetovali materam, naj naredijo splav, ker naj bi bil otrok prizadet. Prav tako poznam primere, ko so se matere (še bolje starši) odločili, da ohranijo življenje in se je rodil zdrav otrok! “Ne morem si misliti, da bi poslušala takrat zdravnike, zlasti sedaj, ko vidim pred seboj zdravega fanta, starega 20 let, večjega od mene! In jaz naj bi takrat pristala na splav in bi tega sina ne bilo!” je opisala svojo izkušnjo že starejša mati. Zdravniki imajo veliko odgovornost in lahko naredijo veliko dobrega, če znajo spodbuditi nosečnico, lahko pa zagrešijo nepopravljive napake, če silijo matere v splav. Nosečnica se bo neodgovornemu zdravniku laže uprla, če bo imela za seboj moža, družino in okolico, sodelavce in delodajalce. Že vsi našteti kažejo, kako ne moremo odgovornosti za ohranitev življenja prevaliti samo na mater, ampak da smo vsi dolžni ustvarjati razmere, ki bodo prijazne do življenja in omogočale materam lažje sprejetje novega življenja.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 6-7.

Iz Svetega pisma vemo, da Bog rad odpušča naše prestopke, če jih skesanega srca priznamo in obžalujemo ter trdno sklenemo, da se bomo poboljšali, spreobrnili. Po tem dejanju odpuščanja se Bog ne ukvarja več z njimi, temveč je vesel, da smo se spravili z Njim. Besede odveze, ki jih izreče spovednik v Kristusovemu imenu spovedancu, bi v prispodobi primerjala z najboljšim, najbolj učinkovitim brisalcem, ki popolnoma izbriše napake, ki sem jih zagrešila med pisanjem, tako da za njimi ni več nobenega sledu. Kot da bi na računalniku pritisnila eno izmed tipk za brisanje, seveda pa je predhodno treba greh poprej v celoti ‘označiti’ (kakor označimo besedo ali del besedila, ki ga hočemo popraviti oz. izbrisati), kar storimo s tem, da se greha (grehov) iskreno spovemo spovedniku, ki je Kristusov namestnik, in jih v njegovem imenu odveže. Potem nam zavesti in podzavesti ni treba več obremenjevati s spomini na vse tisto, česar smo se ravnokar spovedali in nam je bilo odpuščeno. To naj bi bilo za nas nov začetek, nova priložnost, kakor je snežno bel, neomadeževan prostor tam, kjer je bil poprej madež greha.
pismo meseca 03 2013Seveda pa je spoved predvsem globinska in bi se grehov morali lotevati pri koreninah, kakor v vrtnarstvu želimo izruvati nadležen plevel, ki zajeda rastlinje. Greh je namreč zajedavec naše duše, nekaj, kar nas kazi in duši. Nekaj, kar poruši ubranost – npr. usklajenost barv in vzorcev, kar velja kot pravilo okusnega oblačenja. In Gospod Jezus nam naše svatovsko oblačilo vrne, vendar ne pokrpano, ampak popolnoma prenovljeno, da smo kot novi.
Ko se pripravljamo na spoved, nas morda ni toliko strah Jezusa, ki smo ga z grehi razžalili, ampak tega, da se, ko se napotimo proti spovednici, nekako ‘izpostavimo’ pred ljudmi – pokažemo, da smo grešniki. Ko se tega nepotrebnega predsodka rešimo, doživimo osvoboditev, olajšanje, razbremenitev. Pogostna spoved je dragocena pomoč, da v svojem duhovnem življenju napredujemo. Ko se zazremo vase, se v resnici spoznamo in tudi vedno bolj odkrivamo Božji načrt za nas, kako si je nebeški Oče zamislil naše življenje, ki je res polno in rodovitno le z Njegovo milostjo.
Danijela

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Spoved je, sedaj v postnem času, primeren predmet za razmišljanje in ti si to razmišljanje s svojimi primerami zelo posodobila. Vemo pa, da vsaka primera šepa, in tudi ‘moderne’ primere niso izjema. Zato ne boš zamerila, če tvojemu razmišljanju o spovedi tudi sam nekaj dodam.
Pomisleki proti spovedi so v glavnem dvojni in so popolnoma nasprotujoči. Eni pravijo: Kaj bom hodil k spovedi, saj nimam nobenega greha! Njim odgovarja apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas« (1 Jn 1,8.10). Drugi pa pravijo: Kaj bom hodil k spovedi, ko potem ponavljam iste grehe. Ko je Jezus svojim učencem govoril, kako naj ravnamo z ljudmi, ki grešijo, ga je Peter vprašal: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,21–22). Potem je povedal priliko o neusmiljenem hlapcu, ki govori o nujnosti medsebojnega odpuščanja, če hočemo doseči božje odpuščanje. Bog nam odpušča vedno znova, vselej, ko se skesano obrnemo k njemu. Daje nam tudi moč za vztrajnost. Med grehe spadajo tudi opustitve, ko nismo naredili tistega, kar bi morali. Bog od nas ne zahteva, da nikdar ne grešimo (tu govorimo o malih grehih), ampak, da se trudimo, da bi čim manj grešili. Izogibajmo se priložnosti za greh. Prav je, da si vsak večer tako izprašamo vest, kaj sem danes storil narobe, opustil dobrega. Naslednji dan bomo bolj pozorni. Petnajstletna judovska deklica Ana Frank je v svoj Dnevnik zapisala: »Kako dobri bi postali ljudje, ko bi zvečer, preden bi legli, priklicali v spomin vse dogodke dneva in preudarili, kaj so naredili prav in kaj narobe. Nehote bi se skušali poboljšati in najbrž bi čez čas tudi uspeli.«
Da za našimi grehi, napakami, opustitvami, ki smo se jih spovedali, ni več nobenega sledu, ne bi mogli reči. Res je to podobno računalniku: ko pritisneš ‘delete’ (izbriši), napisano izgine z ekrana, v ozadju pa je še vedno ohranjeno in dobri ‘hekerji’ znajo pričarati besedilo nazaj. Res je, Bog nam grehe, male in velike, ki smo se jih spovedali, odpusti, jih izbriše. Vendar ne brez sledu. Po iskrenem priznanju smrtnih grehov, s katerimi smo izgubili božje prijateljstvo, nam to prijateljstvo povrne, to se pravi, nas oprosti večne kazni, časne kazni pa ostajajo. Za te moramo zadostiti ali na tem svetu, s pokoro, z molitvijo, dobrimi deli, ali pa na drugem svetu v vicah. Zato molimo za duše v vicah, zlasti za pokojne, ki smo jih imeli radi. Mi zanje lahko zadostimo, jim zmanjšamo časno kazen, same zase pa ne morejo ničesar storiti. To je nauk katoliške Cerkve, druge krščanske Cerkve pa se s tem ne strinjajo (protestantska, pravoslavna). Lahko si pomagamo s primero. Če bi nekdo moral priti pred neskončno svetega Boga v umazani obleki, neumit, ali se ne bi hotel sam prej ‘očediti’, da bi ga pred Bogom ne bilo sram? Bog bi seveda lahko odpustil tudi te časne kazni, toda ali bilo pravično, da bi bila mati, ki se je vse življenje žrtvovala za svoje družino in bi po smrti takoj prišla v nebesa, izenačena z nekom, ki je vse življenje živel sebično in skušal čim več uživati, tudi tako, da je izkoriščal svojega bližnjega (pomislimo na toliko zločincev), pa se je na koncu le spovedal? To se našemu razumu upira. Nekje se morajo računi poravnati. In to so vice.
Cerkev nas spodbuja, da za svoje grehe, male in velike, zadoščujemo, storimo čim več dobrih del, molimo in se premagujemo. Temu je namenjen prav postni čas. Naj ne gre mimo nas brez sadov!k

BOLE, Franc. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 03, str. 6-7.

 

Le malo ljudi ne pozna trpljenja. Slej ko prej se, hočeš nočeš, vsakdo sreča z njim. Vsak nosi svoj križ, nekateri vdano in molče, drugi razglašajo svoje trpljenje, ki resnično je ali pa tudi ne.
Zgarana žena in mati, upognjena od trdega dela in udarcev življenja, ne pozna samopomilovanja. Oprta na motiko si obriše pot s čela in nadaljuje z delom. Svoje trpljenje tiho daruje za svoje drage rajne. Njeno delo se prepleta z molitvijo.
Mlado dekle pripeljejo v cerkev na invalidskem vozičku. Njeno trpljenje lahko le slutimo. Tiha molitev je prošnja, da bi zmogla vdano prenašati bolezen, s katero se je morala sprijazniti.
Mladost prehitro mine in marsikdo se mora na starost sprijazniti s tem, da se poslovi od svojega doma in odide v dom ostarelih. Noče biti v breme mladim, ki ne vedo, da so starejši ljudje kljub onemoglosti pravi zaklad. Ne pomislijo, da se bo tudi njim mladost iztekla. Prepričani so, da je to še daleč, sedaj pa želijo uživati življenje. Ne zavedajo se, da nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Žal je vse več ljudi v jeseni življenja prepuščeno tujim ljudem. Le molitev jim pomaga premagovati domotožje in nositi križ do konca.
Tudi mladi so preizkušani v trpljenju. Ne dobijo zaposlitve, veliko je osamljenih, ne najdejo življenjskega smisla. Nekateri so bolni, drugi trpijo zaradi ločitev ali smrti v družini. Mlada žena zaman hrepeni po materinstvu. Tiho trpi in upa.
Velike bolečine so neme. Mlad fant, priklenjen na invalidski voziček, ne postavlja sebe v ospredje z nenehnim tarnanjem, ne govori rad o bolezni, v nasprotju z njim pa nekdo veselo kolesari, lahko hodi in skrbi zase, pa ob vsaki priliki toži, kako ni zdrav, kot bi želel. Ne moremo soditi o teži križa, ki ga nosi nekdo drug, a vendar je v takih primerih očitno, kdo v svojem življenju zori in kdo si želi le pozornosti, pomilovanja.
»Človek v težki preizkušnji preraste samega sebe in skuša osrečevati druge. S tem pa nehote osreči tudi sebe. Tak človek duhovno raste, zori v svojem trpljenju. Marsikdo se v stiskah in bridkostih sprašuje, zakaj Bog, ki je ljubezen, dopušča bolečino in trpljenje. Zakaj? Kje je Bog? Mar ne vidi, kako mi je hudo?« Tisti, ki v trpljenju raste, spozna, da ga Bog želi s tem nekaj naučiti. Spozna, da preizkušnje niso kazen, ampak milost. V tolažbo vsem trpečim je tudi ta lepa misel: »Moraš se sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico.«
Neža

pismo meseca 03 2007V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
Ob tvojem pismu, v katerem si zelo lepo prikazala razne »podobe« »križevega pota« ljudi našega časa, sem hotel opozoriti na Velikega Trpečega, ki je svoje trpljenje spremenil v najbolj dragoceno sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje ljudi, zlasti nedolžnih, ostane še vedno velika uganka. Jezus na vprašanje »zakaj trpljenje?«, ni dal filozofskega odgovora, ampak je trpljenje sam sprejel nase. S svojim zgledom nam je pokazal, kako je trpljenje nekaj dragocenega, čeprav ga ne razumemo. Lahko pa ga sprejmemo in se zavemo čemu je potrebno: našemu očiščevanju in v blagor drugih. Res je: človek zori v svojem trpljenju. Jezus je o svojem in o vsakem trpljenju rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
Danes, v dobi potrošništva, ko velja geslo: »Uživaj!«, ko vsa reklama spodbuja k temu in te hoče prepričati, da boš srečen, če boš kupil ta ali oni predmet, je težko govoriti o trpljenju, premagovanju, odrekanju, značajnosti, pokončnosti (kako starokopitno izrazoslovje!)… Pa vendar vsak dan odkrivamo: samo, če se znamo omejiti v svojih zahtevah, željah, pohlepu, sebičnosti, smo lahko srečni in osrečimo tudi druge. In prav trpljenje, ki nam nekaj vzame ali pa nam naloži težko breme, nam omogoča zorenje.

    Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki.

Zakaj trpljenje tako težko razumemo? Ker nas je Bog ustvaril za srečo. Naša naravna težnja je biti srečni. Prvi greh v raju in vsi drugi grehi, ki so temu sledili, so porušili to harmonijo, ki je bila v božjem načrtu. Sedaj se ta harmonija v nas in človeštvu lahko vzpostavi s trpljenjem, odrekanjem, žrtvovanjem. Velikokrat res ne razumemo, zakaj nam Bog pošilja kakšno preizkušnjo, trpljenje, zlasti izgubo drage osebe, hudo bolezen, prometno nesrečo, nehvaležnost, osamljenost. Če jo sprejmemo, se pogosto že tu na zemlji pokaže, zakaj je to bilo dobro. Končne odgovore bomo dobili v nebesih. Vidimo starše z invalidnim otrokom. Zdi se nam, kako mora biti to hudo. Pozneje pa odkrijemo, koliko veselja in sreče jim je prinesel ta otrok in da bi, kljub njegovi invalidnosti, ne zamenjali z nobenim drugim. Ti starši so v šoli trpljenja res dozoreli za pravo notranjo srečo.
Hlastanje, zlasti mladih, po trenutnih užitkih, povzroča notranjo praznino in nezadovoljstvo, kar je treba napolniti z novimi užitki. Tisti, ki so se prepustili uživanju mamil in alkohola niso sposobni videti smisel svojega obstoja v čem drugem. Sami so prazni in nimajo kaj dati drugim. Rečemo: zavožena življenja. Zasvojenost pa ni samo z mamili. Do velikih zasvojenosti se pride z »majhnimi zasvojenostmi«, z vsakdanjimi sebičnostmi, upoštevanjem samo svojih želja in neupoštevanjem želja drugih.
Zdravila so navadno grenka, toda koristna. Če je trpljenje tako grenko zdravilo, naj bo dobrodošlo. Križev pot nam lahko veliko pove.

oče urednik Franc Bole, Človek zori v svojem trpljenju. (Pismo meseca). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Kar drži izobraženca stran od vere, ni njegova izobrazba, ampak njegova domišljavost, razuzdanost ali nepoštenost; iste lastnosti, ki držijo stran od vere analfabeta.

(Alojz Rebula)
Sreda, 22. Maj 2024
Na vrh