Vse čestitke Ognjišču, spremlja me že od ranih otroških let. Zvesta sem mu ostala tudi sedaj, ko sem že zdavnaj odrasla. Imam pa nekaj vprašanj in prosila bi, da mi nanje odgovorite.
Vzgojena sem v veri, vse življenje sem iskala resnico, tudi kar zadeva vero. Prejela sem vse zakramente, tudi poročila sem se cerkveno. A žal je prišla ločitev, sedem let živim sama. Zanima me kakšno je uradno stališče Cerkve do nas ločenih? Smo res drugorazredni verniki, stigmatizirani tudi od Cerkve? Ali res ne smemo v cerkev in ne smemo prejemati obhajila? Jaz sem, kljub temu, da se je to zgodilo, ohranila vero v Boga in vedno ga prosim, da mi da milost, da bom lahko živela normalno življenje. Toda včasih se počutim odrinjena. To se mi ne zdi prav. Kaj naj naredim? Naj grem kam drugam? Kaj mi svetujete?
Želim ostati anonimna. Hvala.
ločenka

pismo meseca 02 2014Navadno imena dopisnikov in kakšne podrobnosti iz njihovih pisem, ki bi jih utegnile narediti prepoznavne, spremenimo, razen če sami želijo drugače. Zato, kot sem že večkrat zapisal, ne iščite, da bi v pismih, ki jih objavljamo, odkrili znano osebo. To pripomore, da naši dopisniki bolj iskreno opišejo svoje probleme.
Ker imaš, kot mnogi, precej napačne predstave o odnosu Cerkve do ločenih, ti rad pojasnim nekatere stvari. Iz tvojega pisma lahko sklepam, da si se civilno ločila in ne živiš z možem. Cerkev pozna in je poznala tudi v preteklih stoletjih, že od samega začetka, ko so bili slučaji vernega in nevernega soproga bolj pogosti, saj so se verni znašli pred izbiro, ali svojega poganskega zakonca pustiti ali ostati skupaj, ker so bili vmes navadno še otroci. Imeli so izbiro, da družino ohranijo ali se ločijo. Oboje je bilo dovoljeno, ker zakona kot zakramenta med njima ni bilo. Drugače je med dvema, ki sta katoličana in sta se poročila cerkveno. Cerkev ne more razveljaviti njihovega zakona, če je bil veljavno sklenjen. Cerkev, kot dobra mati, ki trpi zaradi trpljenja svojih otrok, naredi kar največ more. Dovoli ločitev ‘od mize in postelje’, se pravi, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi. To ne pomeni, da je zakon razveljavljen in da lahko skleneta nov zakon. Nerazvezljivost zakona sloni na Jezusovih besedah: »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje« (Lk 16,18).

    Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.

Pišeš, da si že sedem let sama, po čemer se da sklepati, da nisi sklenila drugega (seveda civilnega – cerkvenega tako in tako ne moreš) zakona. Zakona nisi razdrla ti, zato nisi kriva, in ker živiš sama, imaš vso pravico prejemati zakramente. Nimaš se kaj čutiti ‘stigmatizirana’ in drugorazredna vernica. Če te kdo ima za manj vredno, je v zmoti. Lahko in zelo je zaželeno, da se vključiš v dejavnosti vaše župnije. To ti bo pomagalo, da se ne boš čutila osamljena. Če to poveš svojemu župniku, te bo z veseljem sprejel med ‘aktivne’ vernike. Sama veš, da nisi kriva za položaj, v katerem se nahajaš. Seveda pa moraš biti previdna pri tem vključevanju, ker marsikdo ne ve, tega tudi ti nisi vedela, da si lahko polnopravna članica Cerkve in njenih dejavnosti.
Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.
Veliko si prizadevajo, da bi se ugotovilo, kateri od cerkveno sklenjenih in civilno ločenih zakonov so morda neveljavni, ker jim manjka prava privolitev in sprejem bistva zakona, ki je tudi rojstvo otrok. Če so to izključili pred sklenitvijo zakona, je njihov zakon neveljaven in tak zakon se lahko ‘razveže’, ker ga ni bilo, ali razglasi za neveljavnega.
Tudi papež ne more spremeniti tega, kar je Jezus določil. Jezusa so spraševali, zakaj je Mojzes dovolil možu, da je dal ženi ločitveni list. Odgovoril je, da zaradi njihove trdosrčnosti. »Stvarnik ju je na začetku ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mt 19, 6–10).
Papež in Cerkev se zavedata, da je to danes velik problem. Toliko katoličanov živi v civilnem zakonu. Ker prejšnji zakon ni uspel, je možnost, da je ta novi zakon uspešnejši. Tu so otroci, ki potrebujejo očeta in mamo, dobro vzgojo, tudi versko, spodbude in stalno skrb staršev. Morda v novem zakonu to imajo. Vse to razbiti je veliko tveganje in velika škoda. Zato papež opozarja, naj bi bili razumevajoči s temi ‘novimi’ družinami, jim pomagali v njihovih težavah. Zlati pa, da se ne čutijo osamljene in zapostavljene s strani vernikov. Ljudje smo, zlasti v današnjih časih, zelo kritični do drugih, radi se postavljamo nad nje in jih sodimo. To ni prav, to ni krščansko. Sploh smo danes kristjani mnogo manj povezani. Zgledovati bi se morali po prvih kristjanih, ki so se med seboj imeli radi, si pomagali, se podpirali. Zato je krščanstvo v prvih stoletjih tako hitro napredovalo in osvajalo srca. Taki bi morali postati tudi danes, ko je za vero in verne toliko ovir in nevarnosti. Papež poudarja, da Cerkev ne sme kazati svojega zunanjega blišča, moči, temveč mora biti zopet v službi najbolj revnih. Hvala Bogu, da nam je v teh težkih časih, dal papeža, ki nas z zgledom iz besedo spodbuja, da se vrnemo k navdušenju prvih kristjanov. To bo zopet mnoge privabilo v cerkev, ker vsak želi živeti v družbi takih ljudi. Torej ovira za boljše čase smo pravzaprav mi sami.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2014) 2, str. 8.

Na neki način so povod za to pismo besede vašega sogovornika v septembrskem Ognjišču 2020 dr. Andreja Perka. Žal sem ena tistih žensk, ki so živele z mamo samohranilko, kar pa ni nujno slabo.
V otroštvu nisem imela trdne družine. Oče je bil do mame nasilen že v času njene nosečnosti, kar mi je brez obžalovanja za dejanje, ki ga je storil večkrat, tudi priznal, ko sem ga vprašala. Žalostna sem, ker sva si z očetom popolna tujca. Želim si, da bi me imel rad tako, kot sem. Mama mi je dala vse: trdno vzgojo, vero v Jezusa in Marijo, predvsem pa ljubezen. Kot otrok sem pogosto pogrešala očeta, a sem se znašla po svoje. Sestavljala sem različne like očetov drugih otrok in sprejemala njihov čas, ki so mi ga podarili in mi dali z vidika moškega nov pogled na situacijo ali problem v takratnem času. Posebej sem za to vlogo hote ali nehote vzela strica, moža mamine sestre. On je bil edini ‘oče’ v mojem življenju. Bil je to, kar si mnoge žene želijo: zanesljiv, dober, a tudi strog in vztrajen, ko si je neko nalogo zadal. Do mojega pravega očeta sem skušala priti takoj, ko sem dopolnila 18 let. Takrat sem bila svobodna in sem lahko svobodno odločala o tej odločitvi, ne glede na to, kaj je menila moja mama o tej zadevi.

pismo meseca 02 2019bIn skozi desetletje in več sem spoznavala, da sem otrok, ki je bil sicer zaželen tudi s strani očeta, a čustva tega očeta so se ohladila in zamrznila v tistem trenutku, ko je mama odšla od njega in vzela še mene brez občutka za očetova čustva.
Nihče se ni brigal za moja čustva, nihče jih ni povezal z močenjem postelje ali epilepsijo, ki je sama od sebe prešla, ko sem spoznala pravega fanta. Zakaj je tako, zakaj tako hudo boli, ko očetu ne pomeniš nič, še manj kot sosed ali znanec?
Rekel mi je, naj si domišljam, da ne vem, kdo je in ali je živ, ker pač jaz njemu pomenim manj kot nič. Veste, te besede močno bolijo. Čeprav vem, da smo v bistvu žrtve. Zavedam se tega: če oče ni bil deležen ljubezni svojih staršev, potem jo bo težko dal svojim otrokom ali ženi, pa čeprav mu bo ta dala vse spoštovanje, ljubezen in podporo, da bi se počutil moški.
Ali je moški bolj moški, če tepe ženo, ali mu ni bila dana moč zato, da ženo zaščiti?
Če bi bili zakoni napisani zgolj za take primere, ne pa da so posplošeni in zajemajo vse od A do Ž?
Strinjam se, da bi morali pravi ljudje presoditi, koliko je resnice v materini ali očetovi pripovedi in stališčih, potem pa navzkriž slišati, kaj je srž problema, ne pa, da se preprosto materino resnico vzame za sveto in najbolj pravilno.
Branka

Vaše pismo sem razdelil na dva dela, ker bi bilo sicer predolgo za eno številko in upam, da bom nadaljevanje lahko objavil v prihodnji številki Ognjišča. Če povem po pravici, sem se bal odmevov na pogovor z Andrejem Perkom. Zakaj? Ker je eden redkih v Sloveniji, ki tako jasno pove, kako je oče potreben pri vzgoji otrok in pri njihovi rasti. Ni prvi, ki poudarja pomen očeta, je pa eden redkih, ki poudarja to, naj moški (p)ostanejo moški, ker prav s tem lahko zelo koristijo svoji družini, in da s tem žene ne ponižujejo, kajti žena, ki ostane žena, se z možem dopolnjuje v življenju in pri vzgoji. Najbrž to poudarja tudi zdrava ‘kmečka’ pamet, ampak danes je zdrave pameti prav glede družinskega življenja vse manj. Kar se tiče pogleda na družino, on plava proti splošnemu toku družbe. Zato sem se bal ostrih in nasprotujočih odmevov na besede psihologa Perka. Pa pride vaše pismo, ki z izpovedjo življenja dokazuje resničnost njegovih trditev in dokazuje, kako mnogi ljudje mislijo podobno kot on, pa si javno tega ne upajo povedati.
Opisujete svojo življenjsko zgodbo, ki je potekala brez očeta. Oče je za vas, kakor ste napisali, tujec, ker vse do 18. leta niste imeli ali morda celo niste smeli imeti stikov z njim. Kljub temu imate lepe besede za mamo in ji priznavate, da vas je lepo vzgajala, da vam je posredovala vrednote itd. Odkrito poveste, da oče ni bil idealen, da je mamo pretepal in da je pravzaprav mama, ko ni živela z njim, imela lažje življenje. Skratka, skušate biti pravični in nikakor ne kriviti samo enega od staršev.pismo meseca 02 2019a
Kljub temu, da oče ni bil idealen, da je imel napake itd, ste hrepeneli po očetu. To dokazuje vaše ‘iskanje’ očeta, ko ste si ga predstavljali, ko ste tetinega moža v svojih mislih ‘naredili’ za svojega očeta in mu pripisali celo idealne lastnosti in nekako nanj ‘projicirali’ svojo idealno podobo očeta. To dokazuje, kako vsak otrok za zdravo osebno rast potrebuje mater in očeta, potrebuje žensko in moško razsežnost vzgoje. Vi ste tako hrepeneli po očetovem sprejemanju in po očetovski bližini, da ste takoj, ko ste dopolnili 18 let, kot pišete, poiskali očeta. In kako vas je bolelo, ko vam je dejal, da mu ne pomenite nič, ker sta se odtujila itd.
V Sloveniji smo bili v zadnjem času priče več napadom na ‘tradicionalno’ podobo družine, kakor jo njeni nasprotniki skoraj slabšalno imenujejo. Hoteli so uzakoniti umetno oploditev samskih žensk (otrok bi rastel brez očeta) ter hoteli so zakon, ki bi dovoljeval, da bi otroke posvojili homoseksualni pari, kjer bi otrok ali otroci imeli “dve mami ali dva očeta”. A prav vaš primer kaže, kako si vi niste želeli ob svoji mami še ene mame, ampak očeta.
Spominjam se, da sem v tistem času napisal komentar, v katerem sem trdil, da bi si otrok brez očeta želel očeta, razmišljal o njem in sanjal, kakšen bi bil njegov oče, ki ga npr. ob primeru umetne oploditve ne bi poznal niti ne bi vedel, kdo je, saj so očetje v tem primeru anonimni. Torej bi bil ta otrok na veliko slabšem od vas. Vi ste namreč vedeli, kdo je vaš oče, kje je in ste ga ob prvi priliki obiskali. Na moj komentar se je nekdo odzval in napisal, kako neutemeljene so moje besede in misli. Danes bi mu poslal v branje vaše pismo, ki dokazuje, kako je želja po očetu in materi globoko vtisnjena v človeško dušo. Hrepeneli ste po očetu, čeprav ni bil idealen! Skoraj lahko zapišemo, da je bolje imeti slabega očeta, kakor biti brez njega. Idealnih očetov namreč ni.
Seveda pa s tem nočem zagovarjati slabih očetov, ki morda pijejo ali pretepajo ženo ali otroke ali ne skrbijo za družino. Nikakor ne! Oče naj bo, kakor je napisal psiholog Perko, tak, da bodo nanj lahko ponosni žena in otroci. Moški, ki bo skrbel za družino in jo tudi zaščitil, če bo treba.
Vi ste za očetovo ravnanje napisali razumevajoče besede, ko ste njegovo ravnanje opravičevali z njegovim otroštvom. A o tem v prihodnjem pismu, kjer nadaljujete z opisom svoje zanimive in bridke življenjske zgodbe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 6-7.

Ko boste našli čas, mi, prosim odgovorite na naslednja vprašanja, ki me begajo. Nikoli ne bom razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo svoj cilj? Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, če so z rojstvom pogojeni in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere?
Ne vem kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primat materije, da ne veruje in je srečna v svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, kot so bili dani meni? Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so meni bila dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona in še mnogi drugi, pa bodo leta ali celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se v spirali vzpenjali k svojemu cilju in ne nazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero niso nič krivi?
Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremostljive, odpor staršev …
Dragi oče, zahvaljujem se vam, ker ste moje pismo prebrali do konca. Neizmerno bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. S temi vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »tako mora biti« pa nisem bila zadovoljna.
Ivka

pismo meseca 02 2008Bogastvo je v različnosti! Čeprav je na svetu danes že več kot 6 milijard in 640 milijonov ljudi, ni niti enega človeka, ki bi bil popolnoma enak nekomu drugemu. Včasih se je različnost ugotavljala s prstnimi odtisi, potem z roženico, ki ni pri dveh povsem enaka, danes pa zvemo največ o svoji različnosti z DNK ali gensko kodo, ki je zapisana v vsaki naši celici z vsem našim poreklom. Vem, da ti ne govoriš o tej različnosti, ampak o možnostih, ki jih nekdo ima, posebno v svojem duhovnem razvoju. Toda tudi tu velja, da je vsak človek enkratno bitje in Bog ga kot takega tudi ocenjuje.
Drugi vatikanski koncil je jasno postavil načelo, da bo Bog vsakega sodil po njegovi vesti in dejanjih, ki so bila v skladu ali v nasprotju z osebno vestjo. Vest pa imamo vsi in temelji na splošnih načelih: Delaj dobro, izogibaj se slabega. Kar ne želiš, da bi drugi tebi naredili, ne stori ti njim, in kar želiš, da bi ti drugi naredili, stori tudi ti njim. To načelo je zapisano tudi v evangeliju in se imenuje »zlato pravilo«. Če ne moreš koristiti, vsaj ne škoduj. Načelo matere Terezije je bilo: »Kar lahko narediš ti, tega jaz ne morem, kar lahko naredim jaz, tega ti ne moreš, skupaj pa lahko narediva nekaj lepega za Boga.« In še bi lahko naštevali načela, s katerimi se vsi strinjamo. Uresničiti jih je seveda mnogo težje, ker je naša narava ranjena po grehu in nam je delati dobro težje, kot delati po nagonih.
Jezus pravi: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« Kaj je vera? Do spoznanja, da Bog (neko vrhovno razumno bitje) obstaja, pridemo že z razumom. Sveti Pavel graja ljudi, ki živijo tako, kakor da Boga ni: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo« (Rim 1, 19-21). Če je to veljalo pred 2000 leti, ko so poznali razmeroma malo »božjih čudežev«, kaj bi morali reči šele danes, ko odkrivamo neštete čudovite »božje« zakone v naravi. Vsak človek, ki razmišlja, bi moral reči: to ni moglo nastati kar tako, samo od sebe. To ga potem vodi k veri. Po besedah istega apostola »brez vere ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Krst, ki ga Jezus omenja, je lahko tudi krst želja za tiste, ki jim evangelij ni bil oznanjen, če bi vedeli zanj, bi ga z veseljem sprejeli.
»Enakih možnosti« pred Bogom je, kakor vidiš, kar veliko. Res pa je, da tisti, ki niso bili vzgojeni v veri, težje spoznajo, kaj je dobro in kaj slabo, še težje pa se za to odločajo. Zato moramo biti zelo hvaležni, da smo kristjani, ki nam Bog prihaja naproti s svojim razodetjem in nam daje moč (molitev, zakramenti), da se odločamo za dobro. Evangelist Luka je zapisal Jezusov opomin: »Tisti, ki ne spozna božje volje in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12, 48). Tudi to je načelo »enakih možnosti«. Morali bi se nad tem zamisliti.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 2, str. 6

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo ...
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, ...
pismo meseca 02 2013Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino ... Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako ... Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.

V evangeliju beremo o zakladu. Mene te besede zelo nagovarjajo: tudi jaz imam zaklad in to kar doma, to je moja družina. Kako se veselim z njimi, ko so ob meni. Ne potrebujem bogastva, kajti bogata sem v mojih domačih, v družinskih članih.
Sedaj ko so otroci že odrasli in ima vsak svojo družino in preživljam starost le ob možu, sem hvaležna, da sva tudi v preizkušnjah vztrajala skupaj. Ni bilo vedno vse idealno, ampak človek more prestopiti marsikatero stopnico, čeprav gre težko čeznjo. Hvaležna sem sama sebi, da nisem omagala, temveč sem vedno zaupala v Boga.
Nikoli nisem poslušala tistih, ki govorijo: če ne moreta biti skupaj, pojdita narazen, ali kakor pravijo: “če ni za biti, je za iti”. Vendar ne pomislijo, da tudi drugje ne bo vse idealno, še manj pa v ljubezni, saj je prva ljubezen najiskrenejša. Kjer ni prave ljubezni, posebej zveste, so velike razpoke med zakoncema, ki živita vsak po svoje, čeprav imajo veliko bogastvo. Bogastvo je v medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega.
Danes je moderno hoditi vsak po svoji poti, vendar to ne vodi do skupne poti v starosti. Človek se ne zaveda, da mladost hitro mine in pridejo različne tegobe, posebej bolezen. Šele takrat opaziš, da je največ vredna pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti.
Zato vem, da sem našla zaklad kar doma ob možu in moji družini.
Tina

pismo meseca 02 2017Mesec februar je kratek, a ima na svojem začetku kar nekaj pomenljivih datumov. Prvi je svečnica, ko na poseben način praznujejo redovnice in redovniki, ki so svoje življenje z zaobljubami darovali Bogu, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov, 14. pa sv. Valentina, danes zavetnika zaljubljencev, včasih pa bolj zavetnika za zdravje. Tisti, ki bodo tudi letos na god sv. Valentina tako poudarjali pomen zaljubljenosti, ne bodo enako poudarjali pomena zakona, čeprav je po legendi sv. Valentin mlad zaljubljen par poročil, kljub temu da so domači nasprotovali njuni odločitvi. Svetniku je bilo naravno, da je zaljubljenost prešla v trajno zvezo, posvečeno z zakramentom. Današnje praznovanje sv. Valentina pa poudarja samo zaljubljenost. Ni važno, koliko časa traja, ni važno, če z zaljubljenostjo raniš srca drugih … Morda pa je tudi takšno neodgovorno početje iskanje trajne in osrečujoče ljubezni … .
Vaše pismo potrjuje, kako zvesta ljubezen prinaša notranje zadovoljstvo in srečo. Hvala vam za to pričevanje! Zanimivo je, da tudi danes večina mladih hrepeni po taki ljubezni in razumevajoči družini. Morda tudi zato, ker mnogi ne odraščajo v takih družinah. Številne ankete kažejo, da je med mladimi vrednota družine na najvišjem mestu. To je lepo. Toda razumevajoča družina ne pride sama od sebe. Je sad priprave, prizadevanja in nemalokrat tudi trdega dela. Narobe je že, da številni stopajo v skupno življenje z mislijo: dokler bo šlo, bo pač šlo, ko ne bo šlo več, bova pa šla narazen. Zato ne sklenejo zakramenta svetega zakona. Pozabljajo, da je cerkveni zakon zakrament, ki nam naklanja milost, da moremo živeti stan, ki smo si ga po odgovornem premisleku izbrali. Če vstopimo v skupno življenje z dvomom, potem se kaj rado zgodi, da se ti dvomi pozneje tudi uresničijo.

Za zakon je potrebna priprava. Ta se v neki obliki (imenujemo jo daljna priprava) začne že v domači družini, kjer otroci pri starših vidijo zgled medsebojne ljubezni. Najbrž je odveč napisati, da ga premnogi ne morejo videti. Tudi otroci iz neurejenih ali ločenih družin ne morejo doživeti te medsebojne starševske ljubezni. Velikokrat zelo trpijo zaradi ločitve, zlasti v primerih, ko se kdo od zakoncev neodgovorno ali celo hudobno obnaša. Ta bridka izkušnja otroke zaznamuje za celo življenje. Morda bolj, kot si moremo priznati. Zvestoba zakoncev je najlepša podlaga za razumevajočo družino pa tudi dobra podlaga za lepo zakonsko življenje otrok iz take družine.
Lepo ste napisali, da bi se tisti, ki se ločujejo, morali zavedati, da tudi v novi zvezi ne bo vse idealno, da bodo tudi tam težave, da bo treba tudi tam potrpeti in se prilagajati. Ni pametno, da gresta zakonca narazen ob prvi krizi, saj so krize v življenju nekaj normalnega. Modri ljudje iz izkušnje svetujejo, da je treba krizo prebroditi in po njej more biti ljubezen še trdnejša. Prve žrtve neodgovornega ravnanja staršev so prav otroci.

Pomembna je tudi bližnja priprava na zakon. Danes opažamo, da stopajo številni mladi v zakon nepripravljeni in nezreli. To nezrelost lahko ‘podedujejo’ že v domači družini, k njej mnogo prispeva sodobna miselnost. Prav zato je Cerkev uvedla tečaj pred poroko, kjer zaročencem vsaj na kratko predstavi zakonsko življenje. Še bolje je, če zaročenca pred poroko obiskujeta šolo za zakon, ki jih je vse več v Sloveniji. Če zaročence seznanimo tudi s težavami in čermi zakonskega življenja ter jih opozorimo nanje, potem je zelo mogoče, da se jim pozneje laže izognejo. Za zakon velja pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal«. Če se mladi odgovorno pripravijo na skupno življenje v zakonu, potem je večja verjetnost, da bo tudi njihov zakon lepši in bolj razumevajoč.
Po pismu sodim, da vaš zakon spada med take. Prav ravnate, da vztrajate v zakonu, tudi v težavah, ki neizbežno pridejo. To se obrestuje prav v starosti. Takrat človek ob sebi potrebuje razumevajočega človeka, “pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti”, kakor ste lepo zapisali.

Že v začetku sem omenil praznik Gospodovega darovanja v templju ali svečnico. To je tudi praznik starejših. Starček Simeon in prerokinja Ana sta skromno živela v templju. Držala sta se božjih zapovedi in živela za Boga in njuno življenje je zorelo v smisel, ki ga je okronalo srečanje z novorojenim Odrešenikom. Ko je starček Simeon vzel v naročje dete Jezusa, je izrekel čudovito molitev, ki jo duhovniki molimo ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-31). Molitev izraža polnost bivanja in smisel življenja, ki se je rodilo iz zvestega odnosa z Bogom. Tudi vaše pismo je hvalospev lepoti v zakonu, ki je šel skozi preizkušnje, a mu daje lepoto in smisel zvestoba in odprtost za drugega in za Boga. To pride do izraza še posebej v starosti. Bog daj, da bi veliko zakoncev lahko doživelo tako osrečujoč zakonski odnos.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca Ognjišče (2017) 1, str. 6

pismo meseca 10 2018bSem mama štirih otrok, ki jih preživljam sama, moje življenje je bilo eno samo trpljenje, gorje, polno bolečin in solza, a še nisem izgubila vere v Vsemogočnega, čeprav se včasih sprašujem, če res obstaja in zakaj takšno trpljenje. Tudi moja bivša tašča je kar naprej v cerkvi in moli, a je največji peklenšček na tej zemlji. Mene ni nikoli sprejela kot ‘ta mlado’. Vedno je med menoj in svojim sinom, torej mojim možem, posegala tako, da je ‘sinek’ nosil denar k njej domov, najini otroci pa so živeli v pomanjkanju. Sodu pa je tašča izbila dno, ko sem jaz rodila četrtega, oziroma devetega otročička, saj sem jih pet izgubila. Ta najmlajši se je rodil hudo bolan v 25. tednu nosečnosti in zaradi bolezni je na vozičku. Tašča pa je pregovorila svojega sina, da sem zagotovo tega otroka dobila z drugim, ker on ne more biti oče invalida, oziroma pohabljenca ali spake, kot ga imenuje lastna babica. Tako se je moj mož ločil od mene. Uradno sem na sodišču – z analizo DNK – dokazala, da je otrok njegov. Tudi zaradi mame mi bivši mož ne plačuje preživnine. Dobro je le, da ne živimo skupaj in so kar daleč od nas. Babica vnukov ni videla že več let in jih niti ne želi videti. In sedaj k mojemu vprašanju. Vse otroke vzgajam v veri, hodimo k maši in na romanja.
Otrokove besede “Mami, zakaj me Bogec nima rad?” so me zelo prizadele. Izrekel jih je najmlajši sin ob koncu letošnjega veroučnega leta, ob podelitvi spričeval in pohval pri verouku. Moj sin rad obiskuje nedeljske maše. Letos je bil več kot 60 krat pri maši, zelo redno obiskuje verouk in šmarnice. Do verouka ima zelo daleč, kar 45 minut na eno stran z avtom. Tako je večkrat čakal tudi po dve uri. Tudi redno veliko bereva Slomškovo domače branje. Vse lepo in prav. Letos januarja je moral na rehabilitacijo, a je vse manjkajoče ure nadoknadil. Celo katehistinja mu je zadnjih 14 dni pred koncem rekla, naslednjič ti ni treba priti, saj imaš še ‘višek’ ur. Vse naloge opravlja redno. Zaradi težav s pisanjem mu vsa vprašanja za teste napišemo mi, on pa se jih nauči in odgovarja ustno. Na pamet zna tudi vse molitve. Zato je bil ob koncu zelo vesel in srečen. A zadnjo uro verouka se mu je podrl svet. Ko je katehistinja podeljevala priznanja za reden obisk verouka, ga moj sin ni dobil. Žalosten jo je pogledal: “A jaz ne dobim pohvale?” jo je vprašal.
“Ne, ti si bolan,” je bil hladen odgovor katehistinje. Sin me je pogledal z najbolj žalostnim pogledom in v očeh se je opazilo razočaranje nad krivico. Žalostno je vprašal: » Zakaj me Bogec nima rad? Kaj sem mu storil, da me tako kaznuje? Zakaj moram ravno jaz biti tako bolan? Zakaj moram umreti, da bi se me vsi rešili?« Vprašanj ni bilo konca.
Zato vas sprašujem, kako naj zaradi besed katehistinjine “ker si bolan” in ker ni dobil pohvale, potolažim sina in mu povrnem voljo do verouka in obiska maše, ko do sedaj ni izpustil niti ene? Tudi v bolnišnici se je udeleževal maše. A sedaj? Bojim se, da bo tako kot pri drugih otrocih. Redno so hodili k verouku in k maši, a zaradi poniževanja in velikih razlik, ki jih delajo kateheti, da se morajo eni vse učiti in jih sprašujejo potankosti, eni pa neredno obiskujejo verouk in so na koncu pohvaljeni ... Moj sin mi je v nedeljo izjavil, da ne bo vstal k maši, ker ga Bogec nima rad in zato tudi k maši ne gre.
Božena

pismo meseca 10 2018aSeptembra smo začeli novo šolsko in veroučno leto, a za vas to ne bo vesel dogodek. Toda pojdimo po vrsti. Najprej vaš odnos z možem in taščo. Prav v tem primeru vidimo, kako je pomembna priprava na zakon in to, da se bodoča zakonca pred poroko dogovorita, kakšen odnos bosta imela do svojih staršev in mnoge druge stvari. Očitno je vaš mož najslabša oblika maminega sinčka, ki je celo denar za vzdrževanje družine nosil k mami. Sedaj, ko ne živite več z možem, bi na vašem mestu denar za vzdrževanje otrok po sodni poti izterjal od moža. Ta denar ne pripada njegovi mami, ampak vašim otrokom!
Verjamem, da vas zelo boli odnos, ki ga ima tašča do vašega sina, ki je na vozičku. Vsak mesec obiščem vsaj enega invalida in ga predstavim v Ognjišču, zato mi je vaše pisanje seglo toliko bolj do srca. Kako lepo je obiskati družino, kjer je prizadet otrok ljubljen in koliko gorja je tam, kjer tega ni! V Šoli za zakon, ki bi jo priporočil vsem mladim v pripravi na zakon, se morajo udeleženci pogovoriti o več vprašanjih. Enega, odnos do staršev, sem že omenil, drugo vprašanje pa je: Kako bi sprejela prizadetega otroka? Številnim težavam v zakonu se izognemo, če se zakonca na poroko pripravita in se dogovorita, na kakšnih osnovah želita graditi skupno življenje.
Če je katehistinja vašemu sinu dejala, da ne dobi priznanja, ker je bolan, je s tem pokazala, da ni razumela Kristusovega sporočila. Jezus je namreč posebej ljubil odrinjene in bolne. Njegovi učenci smo poklicani, da delamo enako. V tem imamo lep zgled v papežu Frančišku. Popolnoma razumem, da je otroka to prizadelo in da je prizadelo tudi vas. V trenutku prizadetosti je vaš otrok izrekel besede, da ga Bog nima rad, ker ni dobil priznanja, toda če mu je katehistinja naredila krivico, to nikakor ne pomeni, da ga Bog nima rad. Božja ljubezen je brezpogojna in neizmerna in ni odvisna od dobre volje katehistinje. Tudi ni res, da Bog kaznuje sina, ker je bolan. Bolezen ni božja kazen, čeprav sem že srečal ljudi, ki so tako menili. Še manj moremo imeti za božjo kazen bolezen, ki prizadene komaj rojenega otroka. Kakšen greh pa je naredil tak otrok, da bi ga Bog zanj kaznoval? Zgovorne so Jezusove besede, ko so k njemu privedli sleporojenega in ga vprašali: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,2-3). Sinu morate jasno povedati, da ga Bog ljubi, čeprav ga nekateri ljudje ne ljubijo in so do njega celo krivični.
Seveda bi ob neprijetnem zapletu s katehistinjo bilo najbolje, da bi se z njo pogovorili. Ona bi vam znala odgovoriti, zakaj sinu ni dala priznanja. Morda je šlo za kakšen nesporazum, ki bi ga v pogovoru z njo lahko takoj rešili. Na njenem mestu pa bi jaz vašemu sinu dal posebno priznanje, ker je kljub temu, da je na vozičku, prihajal k verouku in k maši in se naučil molitev ter vse drugo, kar je potrebno.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 6-7.

Odkar pomnim, vem, da je imela stara mama naročeno Ognjišče. Tudi Družino, a kot fantička, ki se je komaj dobro naučil brati, me je zanimalo le Ognjišče. Zaradi Indijančka. Vsak mesec sem ga čakal in ko je revija prišla, sem ga odprl, na koncu seveda, pogledal Indijančka in končal z ‘branjem’.
Z odraščanjem sem začel brati še kaj drugega: najprej vice, potem odgovore na vprašanja, predstavitev glasbenika ali skupine, pa pismo meseca. Sčasoma sem prebral skoraj vse.
Danes se mi zdi, da sem odraščal z Ognjiščem. Občutek imam, da brez Ognjišča ne bi ‘posrkal’ mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega. Hvaležen sem stari mami, da ga je imela, da je bil tako-imenovani verski tisk pri hiši.
Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva kmalu začela kupovati oboje – Družino in Ognjišče. Priložnostno, v cerkvi. Sedaj imamo oboje naročeno po pošti, pa še Božje okolje in Besedo med nami. Opazila sva, da kdaj pa kdaj Ognjišče vzamejo v roko tudi otroci. Sedaj tudi vnuki. Indijančka seveda.
Morda se zdi, da danes živimo v dobi, ko papirnati mediji izginjajo. Zdi se, da bodo zdaj zdaj izginili. Pa še niso. Prepričan sem, da ne bodo. In ne bi bilo prav, da bi.
Pomembno se mi zdi, da Božja beseda pride v hišo zapakirana v članke, da pride prav v materializirani obliki, da se nekako ‘valja’ po hiši. Povsod. Tudi na stranišču, kjer ima človek včasih nekoliko več časa J. Tako starši odpiramo možnost, da otrok (in tudi mi seveda), odpre časopis, revijo in naleti na Boga.
Če želimo, da se zrna Božjega sploh lahko stresajo po hiši, jih moramo pač prinesti v hišo. Saj najbrž ne bodo vsa padla v dobro zemljo, mnoga bodo padla ob pot, na kamnita tla, nekatera med trnje, nekaj jih bo pa gotovo padlo na dobro zemljo. In bodo obrodila sad – trideseternega, šestdeseternega in stoternega (prim. Mt 13,1-9).
Ne moremo – mislim na starše – aktivno vlivati krščanskih vsebin v glave naših otrok. Lahko pa ustvarjamo možnosti, lahko omogočamo, takorekoč sejemo zrna Besede ter v veri in z upanjem molimo, da padejo v dobro zemljo. Če ne sejemo, ne morejo.
Ni dovolj, da računamo, da bodo otroci sami naleteli na zrna Besede na ekranu telefona, četudi se z Aleteio odpira tudi ta možnost. A v goščavi internetne ‘šare’ jih je precej težje najti kot vzeti v roke ‘papir’, ki je že tu, na pravem mestu.
Aleš Čerin


Že dalj časa sem razmišljala, da bom prekinila naročniško razmerje. Ognjišče mi je všeč, zadovoljna sem z njim, žal pa ugotavljam, da si velikokrat ne vzamem časa, da bi ga brala. V zadnjem času se namreč velikokrat poslužujem za prebiranje člankov z duhovno vsebino kar preko internetnih strani. Zato vas prosim, da me za prihodnje leto brišete iz seznama naročnikov na revijo Ognjišče.
Ada

pismo meseca 12 2019V tokratni rubriki sta izjemoma dve pismi. Prvega, daljšega, je napisal in objavil publicist Aleš Čerin, drugo pismo je popolnoma drugačno. Ni pa osamljeno. Ljudje odpovedujejo naročnino na Ognjišče, ne ker bi bili nezadovoljni z njegovo vsebino, ampak zato, ker nimajo časa brati in ker dobijo na spletu verske vsebine.
S tema dvema razlogoma pa pravzaprav kažejo na pomen verskega tiska. Pravzaprav odpoved naročnine na določen verski list skriva v sebi nevarnost, ki je danes zelo navzoča; da si verniki ne vzamejo časa za versko izobraževanje in rast v veri. Za oboje pa je nujno branje verskega tiska. Ne moreš si oblikovati krščanskega pogleda na svet, če ne bereš verske literature. Aleš je lep dokaz za to. Pravi, da je odraščal z Ognjiščem in da “brez Ognjišča ne bi posrkal mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega.” Branje verske revije mu je pomagalo, da se je seznanil z verskimi resnicami in krščanskim pogledom na življenje. Če ne bi bral, bi si ne pridobil krščanskega pogleda na svet. Menim, da se tega pogleda ne pridobi v enem dnevu, ampak postopoma, s trajnim branjem. Najbrž je to danes še toliko bolj potrebno, saj nas drugi mediji kar zasipajo z ‘nekrščanskim’ pogledom na svet. Ne gre samo za materialistično protikrščansko miselnost, ampak tudi na videz sorodno novodobsko (newagejevsko) miselnost, ki se na prvi pogled kaže kot duhovna, v resnici pa skriva v sebi veliko pasti in stvari, ki nimajo nobene zveze s krščanstvom. Branje katoliškega tiska nam prinaša to, kar uči Cerkev. Ko beremo to literaturo, vemo, da beremo cerkveni nauk.
Drugi vzrok, ki ga navajajo nekateri za nebranje, je pomanjkanje časa. Čas imamo za to, za kar si ga vzamemo. Ljudje ne najdejo časa za branje verskega tiska, dobijo pa čas da morda ure in ure presedijo na socialnih omrežjih, čas za nekoristne pogovore, za gledanje televizije, za obisk fitnesa ali gostiln ali za pohode … Pomanjkanje časa je izgovor, ki ga najprej ‘povlečemo na dan’, ko gre za versko rast, bodisi za molitev ali duhovno branje. Tako da je pomanjkanje časa za branje verskega tiska pravzaprav pomanjkanje želje in volje po rasti v veri.
Naj se ustavim še ob tem, da “prebirajo članke z duhovno vsebino kar preko internetnih strani”. Lepo je, da beremo verske vsebine. Kjerkoli! Tudi Ognjišče ima svojo internetno stran. Kakor jo ima naš ‘mlajši brat’ Radio Ognjišče, ki skrbi še za večjo ažurnost spletnih vsebin, kakor se za radio tudi spodobi. Na naši spletni strani objavljamo največ vsebine, ki smo jih objavili v reviji Ognjišče, s povabilom branja vsebin v tiskani izdaji. Torej bi spletnih vsebin ne bilo brez revije. Pa tudi radijskega spletnega portala in samega radia ne bi bilo brez revije Ognjišče. Prav skromni darovi ‘uboge vdove’, naročnina na revijo Ognjišče je namreč omogočila prva sredstva za zagon Radia Ognjišče in še danes omogoča objavljanje duhovnih vsebin na spletnih straneh. Brez tiskanega Ognjišča ne bi bilo ne radia ne spleta. Zato vsaka odpoved naročnine pomeni tudi zmanjšanje možnosti pojavljanja verskih vsebin na spletu in drugih medijih.
Aleš je med drugim tudi zapisal, da je “hvaležen stari mami, da je imela” naročeno Ognjišče, saj se je tako srečal z našo revijo. Če bi je babica ne imela naročene, bi se ne srečal in posledično ne bi oblikoval svojega krščanskega svetovnega nazora. Nekateri bralci povedo, da svoj izvod Ognjišča podarijo drugim – morda tistim, ki si ga težko privoščijo –, potem ko ga preberejo. Tako omogočijo stik z verskimi vsebinami tudi drugim. Dejanje, vredno posnemanja. Zato naj bo tokratno Pismo meseca spodbuda tudi drugim starim staršem in staršem ter posameznikom, naj ostanejo zvesti naročniki in bralci Ognjišča. Tudi v zavesti, da s tem omogočijo pojav verskih vsebin na spletu in drugod.

RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 12, str. 6-7

Na božič se vsako leto spominjamo Jezusovega rojstva. Zame osebno je to najlepši krščanski praznik. Opominja nas, da razmišljamo o družini, da se posvetimo drug drugemu ... Stara sem 21 let. Sama nisem odraščala v urejeni družini, saj je bil prisoten alkohol. Spominjam se vseh prepirov in vseh neprespanih oči. Starša se nikoli nista razumela, jaz pa sem v letih odraščanja spoznala, da si sama želim ustvariti ljubečo družino, družino, ki bi bila povezana in kjer bi se razumeli. V preteklosti sem imela kar nekaj zvez, ki so se zame končale zelo boleče. Prisotno je bilo varanje, laži, pomembna pa le spolnost.

Pred letom dni in pol pa sem spoznala fanta, s katerim se odlično razumeva, imava skupne cilje, enake poglede na družino ... Vendar se problem pojavlja pri meni. Zaradi preteklih zvez sem izgubila zaupanje v fanta. Vem, da me ljubi in vem, da si želi ostati z mano v prihodnosti, pa vendar me včasih zbode vprašanje: Kaj pa, če ... ? Rada bi se znebila občutka nezaupanja, rada bi fantu pokazala, da mu zaupam, vendar včasih ne gre. V najini zvezi manjka le moje zaupanje do njega.

Ko danes gledam mlade pare, oziroma družine, ki se poročijo, pa se ločijo ob vsaki najmanjši težavi, se vprašam: bodo na svetu sploh še srečne družine? Bodo otroci v prihodnosti še imeli oba starša ali pa le enega?

Upam, da bom s tem pismom in vašim odgovorom pomagala še kakšnemu mlademu paru, ki razmišlja podobno kot jaz.

Eva

pismo meseca 01 2015Prav je, da si pravočasno postavljaš taka 'resna' vprašanja. Iz izkušanj, svojih in tujih, se učimo pravilnega ravnanja. Žal je res, kar si zapisala: danes je pri večini fantov "prisotno varanje, laži, pomembna je le spolnost". Če jim to uspe, se hvalijo pred drugimi o svojih 'osvajanjih' in še napihujejo svoje 'uspehe'. Vendar ko gre zares, za izbiro in končno odločitev, se ne bodo odločili za tiste, pri katerih so z lahkoto 'uspeli'. Iskali so bodo 'resno' dekle, razen če so zaljubljeni in ne 'vidijo' drugih deklet. Zaljubljenost pa tudi ne traja večno in na koncu so morda še bolj razočarani nad svojim izborom.

Božič je gotovo primeren čas za to razmišljanje. Sveta družina je vzor za vsako družino. Prisotna je ljubezen, ki ni zaljubljenost, pač pa prava ljubezen, ki premaga vse ovire, Ljubezen, ki ni bila samo človeška, pač pa tudi božja. Vse težave, ki jih doživljata od trenutka, ko sv. Jožef razmišlja, da bi Marijo pustil, ker si ne zna razlagati njene nosečnosti, do spoznanja, za kakšno nalogo je izbran, da bo varuh Jezusa in Marije. Sedaj mu nobena stvar ni več težka, niti to, da ga ne sprejmejo v Betlehemu pod streho in nima Mariji in Jožefu ponuditi kaj boljšega kot mrzel hlev in trde jasli. Tudi to sprejme, ker ve, da mora čuvati svoji najbolj sveti bitji na svetu. Odrešenika in njegovo mater. Ko bi bilo v naših družinah le kanček te pripravljenosti dati vse za družino, koliko bi bilo veselja in vdanosti v prenašanju z ljubeznijo vsakega trpljenja in napora.

Takoj se srečamo z tvojim problemom: Zaupati ali ne zaupati. Sv. Jožef se je prvi soočil s tem problemom. Zaupati Mariji ali ne zaupati. Odločil se je za nezaupanje in, kot pravi evangelij, jo je hotel skrivaj odsloviti. Marija se je odločila za zaupanje in ni razlagala sv. Jožefu, kaj se je zgodilo. Zaupala je Bogu, da bo on uredil to zagato. Ona je pristala na zaupanje: »Zgodi se mi po tvoji besedi,« je rekla angelu. Bog bo poskrbel, kar je potrebno za rešitev njene in Jožefove stiske. In tako je bilo. Tudi Jožefovo začetno nezaupanje postane po spoznanju božjega načrta v sanjah zaupanje. Brezpogojno in dokončno zaupanje. Nič več ne sprašuje, nič več ne dvomi. Enostavno zaupa Bogu. Ne bo lahko, bežati bo moral z Jezusom in Marijo v Egipt, kako nerazumljiv ukaz! Mar ne bi mogel Bog poslati k temu blaznežu Herodu eno kap? Ne, bežati mora in postati nekaj časa begunec v tuji deželi. Koliko zaupanja je bilo tu potrebno. Jožef ga premore, Marija tudi. Koliko razočaranj je že doživel sv. Jožef in še vedno zaupa v Boga, ker ga ta ne more razočarati Tudi ti boš morala to zaupanje najti. Ni lahko, če računamo na svoje moči, če pa Bog da svojo milost, je vse drugače.

Papež Frančišek se zaveda, kako važna je družina. Zato je napovedal in začel sinodo o družini. Cerkev naj bi poglobljeno razpravljala o družini. Družina je globoko ranjena zaradi poganskega načina razmišljanja, načina življenja, ki danes vlada v svetu. To bo treba spremeniti in sicer čim prej. Naloga novih, mladih družin je, da to storijo.

K sreči imamo tudi močna gibanja, ki se zavedajo, da je treba družini vrniti zaupanje, vlogo prenoviteljice mišljenja, razmišljanja in obnašanja. Ustvariti bo treba, kot si zapisala: "ljubečo družino, družino, ki bi bila povezana in kjer bi se razumeli", da se nam ne bo treba spraševati: »Bodo na svetu še sploh srečne družine?«

Če hočemo ustvariti take družine, pa je potrebno uporabljati vse, kar nam daje Bog na razpolago. Včasih teh sredstev skoraj ni bilo, danes pa so v obilju. Poglejmo samo na verski tisk. Ne moremo se pritoževati, da ga je malo. Vedno manj je tistih, ki ga vzamejo v roke, si vzamejo čas, da ga berejo. Naklade tudi verskih časopisov, knjig, padajo. Če bi pogledali, kaj vse je od tiska v naših družinah, bi se prijeli za glavo. Pred leti je neki župnik naredil ta poskus, rekel je otrokom in mladincem pri verouku, naj napišejo kakšne časopise imajo doma. Ni mogel verjeti svojim očem, kaj vse so napisali. Ne samo 'rumeni tisk' tudi prava pornografija, ki jo očitno starši niso dobro skrili, je bila na teh seznamih. Verskega pa je bilo razmeroma malo. Bi lahko tudi vi doma naredili tak poskus, sami boste presenečeni. Tudi Ognjišče bo moralo v letu 2015 za tisoč ali dva znižati svojo naklado. To se nam dogaja že vsa leta po osamosvojitvi, po svobodi, od kater smo si obetali zlato dobo našega tiska. Čeprav smo časopis z najvišjo naklado na verskem področju, nam ni prijetno, ko se za vsebino, obseg in dostopnostjo Ognjišča veliko trudimo.

Vendar ne bomo dajali zgleda nezaupanja. Prepričani smo, da se bo kriza umirila in da bodo naši bralci lahko zopet brez velikih žrtev kupovali, kar jim bo pomagalo rasti v veri in zaupanju v Boga. Marsikatera družina si danes ne more privoščiti več verskega tiska, ker so v stiski, brezposelni, prisiljeni, da se omejujejo na tisto, kar je najbolj nujno za življenje. Naj bo vključeno tudi versko življenje.

oče urednik Franc Bole

Zajemi vsak dan

V krščanstvu mi je lepo verjeti marsikaj, na primer, da se nisem slučajno izcimil iz nekega atomskega kaosa, ampak iz ljubezni nekega neskončno dobrega Stvarnika.

(Alojz Rebula)
Torek, 1. Julij 2025

pripravljamo

Na vrh