Problem nastane, ko končaš študij. Nisi več študent in si star nad 30 let ter ne veš, v katero skupino bi se lahko vključil. V skupino za pare, poročene ali družine, še ne moreš iti, v skupino za študente pa tudi ne več. Ovira za vključitev v skupino je starost in dejstvo, da nimaš partnerja.
Kljub temu problemu grem na različna druženja in predavanja (tudi na druženja za samske, ki so redka), ampak se mi je večkrat zgodilo na drugih predavanjih, ko sem omenila, da sem samska, so se mi posmehovali, nekateri predavatelji so to besedilo kar preslišali, oziroma niso bili navdušeni. Tudi drugi samski so mi rekli, da se njim podobno zgodilo. Presenečena sem, da se to dogaja, čeprav se zavedam, da z mano ni nič narobe … samo pač nisem imela sreče, da bi se poročila oz. našla partnerja v študentskih letih.
Na srečanjih za samske srečam ljudi, ki govorijo o razočaranjih. Nekateri med njimi sploh nočejo več brati verskega tiska, ker je samskost redko omenjena, tudi k maši nočejo več hoditi, ali pa gredo za praznike. Izgubili so upanje, počutijo se odrinjene. Pravijo, da gredo raje v fitnes ali v bar kot k maši, saj je večja verjetnost, da bodo tam koga srečali in se počutijo tam sprejete. Pogrešajo tudi maše, molitve, duhovne vaje, pogovore, kjer bi izpovedali bolečino, ki jo nosijo v sebi. Tudi če so srečanja za samske, je vse mrtvo, ni nobenih spodbud.
Hudo je, ko samski postanejo samotarji in nočejo “ven iz svojega brloga” in sploh nočejo o tem govoriti. Bila sem tudi prijavljena na portalu katStik, vendar nisem več, ker je premalo dogajanj.
Ko brskam po internetu, vidim, koliko programov imajo za študente, pare, otroke, družine, in se mi zdi, da nekateri ne znajo tega ceniti. Včasih je ljubezen v Cerkvi prikazana kot to da se srečno poročiš in da samskost sploh ne obstaja. Problemi naj bi se pojavili samo v zakonu, v samskosti pa ne, kot da je samskost nekaj zelo lepega. Vse se vrti okrog družine in otrok, redko pa se omenja samske. Nikoli se jih ne vpraša, kaj delajo med počitnicami ali med prazniki. Kako se počutijo? Ali so osamljeni?
Zdi se, da Cerkve ne skrbi, če so samski zasvojeni z internetom, če so zaprti v svoj brlog, kjer lahko počnejo ‘grde stvari’ (pornografija, droge, alkohol).
Cerkev podpira družino, ne posveča pa se samskim, kot da bi se sramovala.
Skupine za samske propadajo, je pa čedalje več mladih (v poklicih) samskih in se nihče ne ukvarja s tem.
Že dolgo razmišljam o tem in molim, da bi se kaj spremenilo, da bi duhovniki prisluhnili tudi samskim.
Marjeta
Ko sem prebral vaše pismo, sem se spomnil nasveta, ki ga je pridigarjem dal neki ameriški škof: “Ne zanemarjate samskih.” Razložil je, da velikokrat v pridigah navajamo primere iz zakonskega in družinskega življenja, pozabljamo pa na samske. Moram priznati, da se to tudi meni včasih dogaja in sem zato to ‘nevarnost’ uvrstil med pridigarjeve ‘skušnjave’, ki sem jih pred leti opisal v posebnem članku. Toda to še ne pomeni, da Cerkev zanemarja samske ljudi, čeprav imate nekateri samski tak občutek. Evangelij je namenjen vsem ljudem, tudi samski niso izjema. Veselo oznanilo Jezusa Kristusa ne izključuje nikogar. Tudi njegova ljubezen ne. Če v župnijah ni posebnih skupin za samske, se ti lahko vključijo v molitvene, svetopisemske, misijonske, dobrodelne in druge skupine. Samskost je lahko celo spodbuda za sodelovanje v njih. A več o tem ob koncu pisma. Kolikor vem so tudi v okviru župnijskih ali dekanijskih ljudskih misijonov posebna srečanja (govori) za samske. Tudi v nekaterih večjih krajih so taka srečanja. Razumem vašo željo, da bi bilo tega več. Morda bo vaše pismo spodbudilo odgovorne v Cerkvi, da bi za vas kaj več naredili. Kolikor vem, tudi na tem področju pripravljajo nekaj pobud. Tudi samski sami bi morali nekaj narediti. Pravite, da so “vse skupine za samske propadle” in da je na “srečanjih za samske vse mrtvo, ni nobenih spodbud”. Potrudite se, da bi vztrajali in na srečanjih dejavno sodelovali ter jih naredili privlačna za druge. Nikakor pa ne more biti razočaranje nad enim duhovnikom vzrok, da bi opustili obisk maše.
Iz pisma ni razvidno, ali ste samski in še iščete bodočega moža, ali je samskost vaša dokončna življenjska izbira. Če še iščete partnerja, vam svetujem nekaj možnosti. Med njimi je tudi katStik. Pravite, da niste najbolj zadovoljni z njim, mnogi pa imajo dobre izkušnje. Organizirajo marsikaj: od počitnic za različne starostne skupine, duhovne vikende in romanja … Včasih so voditelji duhovniki, včasih pride pobuda iz vrst samskih in gredo na kakšen izlet ali pohod … Na njihovi spletni strani so naštete vse pobude. (https://www.katstik.si/)
Tudi v Ljubljani obstaja skupina, kjer se zbirajo samski, ki želijo dobiti partnerja. Prav tako v Mariboru, kjer jo vodi p. Vinko Škafar. Pripravili so tudi nekaj srečanj v Celju pri Sv. Jožefu. Tudi še kje drugod so podobna srečanja (v Stični, v Ljubljani srečanja za mlajše odrasle – samske ali v paru – pripravlja s. Anja Kastelic) in še drugje. Predlagam da tisti, ki se za to problematiko zanimajo, pišejo na naslov pisem v Ognjišču (pisma@ognjisce.si) in jim bomo posredovali več informacij.
Ostaja še vprašanje samskih, ki ne iščejo zakonca. Morda je za te v Cerkvi res manj poskrbljeno. Prva stvar je, da ne razmišljamo samo o svoji stiski, “ne obtičimo v svojem brlogu” –, sicer postanemo zagrenjeni, ampak se z delom za druge osvobajamo ‘ujetosti’ v lasten problem. Kot sem že napisal obstaja nekaj pobud, prav tako jih tudi nekaj pripravljajo.
Ne drži, da verski tisk zanemarja samske. Za Ognjišče lahko rečem, da smo vsako leto kaj pisali o tem. Poleg več pisem, je bila leta 2018 samskost glavna tema v mladinski prilogi, pa njej posvečena kolumna, klepet z Robertom Friškovcem. Teme smo se lotili v pisanju o papeževi spodbudi Radost ljubezni. V zapisih o vstopanju v odnos med dekleti in fanti je opisana tudi samskost …
V zvezi s tem se lahko ‘pohvalim’, da je naša založba izdala knjigo So nekateri samski. Zanimivo, da je knjigo – samski je niste razgrabili – napisal p. Vital Vider, ki se celo življenje ukvarja s pastoralo zakoncev. Kristus ene kliče v zakon, druge, da hodijo za njim kot neporočeni. To ni novost. V zgodovini so prav neporočeni ljudje ogromno naredili za Cerkev. Nekateri so svojo neporočenost ‘posvetili’ tako, da so se dali v službo Cerkvi in človeštvu ter naredili ogromno dobrega. Mnogi to delajo še danes. Človekova uresničitev ni v tem, da si poročen ali ne, marveč da delaš dobro soljudem. Dobro pa lahko naredi tako poročen kot samski.
B. Rustja, Pismo meseca, v Ognjišče 10 (2019), 6-7.
Ko sem pred leti na Radio Ognjišče spremljal pogovor z misijonarjem Danilom Lisjakom, ki je že veliko let deluje kot misijonar v afriški državi Ugandi, sem ga z zanimanjem poslušal. Šestdesetletni primorski rojak je s presenetljivo osrečujočim žarom in zadovoljstvom govoril o svojem poslanstvu med revnimi ljudmi. Pripovedoval je o nemajhnih težavah, ki pestijo ljudi na črni celini, pa tudi o razveseljivih uspehih. Občudovanja vredna je moč in volja za razdajanjem ubogim ljudem pod žgočim soncem, ob pomanjkanju vode in hrane in tudi ob nevarnostih.
Naučil se je tudi njihovega nelahkega jezika, da se jim je čim bolj približal in jim v tem jeziku tudi mašuje. Povedal je tudi zanimivost, da ti revni ljudje sploh ne poznajo besed 'biti' in tudi ne 'imeti', kar kaže na bistvo največje skromnosti, preprostosti, poštenosti in svobode. Med nami, v veliko bogatejšem svetu, pa je prenekaterim ljudem najpomembnejše le 'imeti'.
Ob njegovem pripovedovanju sem se spomnil, kako sem v mladih letih razmišljal, kaj človeka v življenju najbolj osrečuje? Primerjal se zadovoljno družinsko življenje, pa bleščečo poklicno kariero, uspeh v politiki, spoštovano znanstveno delo, tudi življenje nekaterih premožnih ljudi, ki imajo vsega, kar si želijo, na pretek. Ob vsem tem sem premišljeval in ugotovil, da v ničemer ni dolgotrajne in popolne sreče ter zadovoljstva. Prav povsod se prej ali slej pojavijo težave, ki skalijo ali izničijo trenutno srečo. Nekako sem prišel do spoznanja, da je duhovništvo, še bolj pa misijonarstvo še najbolj osrečujoč poklic. Menim, da zato, ker ravno misijonar pomaga, podpira, rešuje množico ubogih, pomoči potrebnih in neukih ljudi. Prav v tem je veliko notranje zadoščenje in sreča. Misijonar, hodeč po Jezusovih stopinjah, prinaša veselo oznanilo, je ljudem v mnogotero pomoč in oporo. Zato je tudi deležen obilnega Božjega blagoslova.
Misijonarjeva pot je težka, toda zelo osrečujoča. Občutek, da storimo nekaj dobrega in koristnega človeku v potrebi in stiski, je čudovit. To pove tudi rek: "Lepše je dajati, kot prejemati." Marsikdo tega še ni občutil. Treba je obuditi dobroto, ki je v človeku. Kot testo potrebuje kvas in sol, da postane rahel okusen kruh, tako človek potrebuje spodbudo. Prizadevanje za dobro plemeniti in prinaša napredek in blaginjo trpečim, katerih vesel nasmeh in hvaležnost v očeh sta dragoceno plačilo.
Darežljivo odprimo dlan in, čeprav z majhnim darom pomagajmo misijonarjem v njihovih plemenitih prizadevanjih za mir in dobro, za izboljšanje življenjskih in zdravstvenih razmer, za izobraževanje in prinašanje veselega oznanila najrevnejšim. Jezus naj blagoslavlja in varuje njihovo plemenito in sveto poslanstvo.
David
Oktober je misijonski mesec, obhajamo misijonsko nedeljo. Tvoje razmišljanje o misijonih nam je zato prav prišlo. Kar je napisano in doživeto s strani enega naših bralcev, je tudi bolj prepričljivo. V spremnem pismu praviš, da ga posvečuješ misijonarjem: »Ernestu Saksidi, Pedru Opeki, Danilu Lisjaku, ter mnogim drugim in misijonarjem po svetu«. Vem, da misliš tudi na slovenske misijonarke, ki jih je več kot slovenskih misijonarjev. Med misijonarji je svetovno znani Ernest Saksida, ki je zgradil celo mesto za otroke in mladino, in je lani umrl. Danila Lesjaka, si ti predstavil, Pedro Opeka pa ne potrebuje predstavitve. Slovenija ima okrog 100 misijonarjev in misijonark. Veliko za tako majhen narod. To nam je v ponos in posebno to, da po večini skrbimo za naše misijonarje sami, da lahko učinkovito opravljajo svoje delo. Tudi Ognjišče se trudi, da misijonarje podpira. Reviji vsako leto priložimo položnico za darove z naslovom: 'Srce za Afriko'. Radio Ognjišče pa s svoje strani spodbuja poslušalce, da podprejo delo misijonarjev. Tudi to tvoje pismo je sad tega sodelovanja. In veseli smo, da je tako. Mnogo šol, bolnišnic, vodnjakov, cest ... se je zgradilo z vašo pomočjo. Vi ne morete iti v Afriko ali kam drugam v misijone razen nekateri študentje medicinske stroke, ki gredo med počitnicami pomagat našim misijonarjem. Lahko pa pomagate s svojimi darovi. Nabirke misijonske nedelje po vsem sveto imajo ta namen: pomagati misijonom. Vendar ta nabirka za misijonsko nedeljo gre v Rim, da papeške ustanove pomagajo misijonarjem vsega sveta, Zlasti tistim, ki nimajo 'zaledja', kot ga imajo naši misijonarji.
Zadnje čase vse bolj pogostoma slišimo o misijonarjih in misijonarkah, ki so bili umorjeni zaradi svojega oznanjevanja in dobrodelnega delovanja. Pred nekaj dnevi so bile umorjene tri Italijanske misijonarke v Burundiju. Preganjanje kristjanov v Iraku, Siriji, Indiji ... se stopnjuje. Ob takih žrtvah, ki jih prestajajo misijonarji in misijonarke in seveda kristjani v misijonskih krajih na sploh, se moramo vključiti v verigo, ki bo reševala tre uboge narode. Obenem pa moramo pomisliti kaj vse so pripravljeni žrtvovati za svojo vero misijonarji in misijonarke in misijonski narodi, in se vprašati, kaj pa mi? Morda se nam ne ljubi niti ob nedeljah iti k maši.
To, kar je v svojem pismo povedal David, naj nam služi kot premišljevanje v tem misijonskem mesecu. Kje iščemo srečo v svojem življenju? V tem, da izkoristimo vsako priložnost za zabavo. Da skušamo čim več uživati v hrani, pijači, spolnosti? S tem, da se postavljamo nad druge in se imamo za najboljše? Če storiš kaj dobrega, že misliš, da ti morajo drugi povrniti. Ne pomisliš pa, da boš s takim sebičnim življenjem zagrenil življenje mnogim, zlasti svojim domačim.
Mnogi ste v teh časih krize občutili ali občutite, kako negotovi so vsi tisti cilji, ki ste jih mislili doseči. Kako doseči prave vrednote, ki ne propadejo? Storiti čim več dobrega. Tega ti ne more nihče vzeti in to te tudi najbolj osreči, kot ugotavlja David. Poskusi tudi ti!
oče urednik Franc Bole
S sošolko sva se pred nekaj urami zapletli v pogovor o nekem dekletu najinih let ... Stara je 19 let, tik pred maturo, noseča v 5. mesecu ... Starši so ji obrnili hrbet, pravzaprav ima težave z njimi že dolgo. S fantom sta se po dveh letih razšla, čeprav je v njem našla vse – od prijatelja do staršev ...
Ker za nosečnost ni vedela, je še dva meseca jemala kontracepcijske tablete, pila, kadila, tudi droga ni bila izjema. Otrok bo po vsej verjetnosti bolj ali manj prizadet. Sošolka, ki sicer ni verna, a je proti splavu, je njeno odločitev, da otroka obdrži, nekako obsodila z besedami: »Sama tega ne bi storila. Nobenemu otroku, ki je prizadet, ne privoščim takega življenja ... Ostaja osamljen, drugi otroci se mu posmehujejo, kar tako zelo boli in za vedno ostane v človeku. Celo življenje bi bil odvisen od drugih ...« Sprva sem ji nasprotovala, a čez čas sem se spraševala, kaj bi sama, izgubljena, negotova, osamljena, brez sredstev in resnične pripravljenosti na otroka, storila na mestu tega dekleta. Otroka bi sicer imela, toda kakšno življenje bi mu lahko ponudila?
Za vsemi velikimi političnimi sistemi, zgodovino, znanostjo se skrivajo posamezniki in njihovo vsakdanje življenje. Toda šola, ki ima pomembno vlogo, ne vzgaja ljudi za razumevanje, spoštovanje, strpnost. V glavo ti trpajo informacije, znanje, učijo tekmovalnosti in kako čim višje zlesti po lestvici uspešnosti v družbi ...
Spoznavam, kako malo poznam težko življenje, naporno delo, življenje ljudi ‘na robu’, invalidov, prizadetih, neurejenih družin, otrok brez otroštva ...
V varnem zavetju veroučnih skupin, vsakdanjega študija in drobnih obveznosti, sem tako daleč od življenja.
Človek preživi, tako ali drugače, življenje, ki mu je odmerjeno, in potem umre. S smrtjo je za večino ljudi vsega konec. Danes ljudje ne dajo veliko na nebesa ali pekel, to ni več pomembno. Če je kaj po smrti, prav, če ne, tudi prav. Zakaj bi potem postavljali neke vrednote, se zanje borili, ko pa le te s človekom umrejo? Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?
Včasih se mi zdi, da smo ljudje ‘umetniki’ v egoizmu, zatiranju drug druge in da mo pač prisiljeni živeti skupaj...
Moja sestrica me je vprašala: »Kaj mi bo koristil verouk, vera v življenju?« Ne vem ji kaj odgovoriti, čeprav se že dolgo sprašujem, iščem: Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo? Neskončni pogovori, razprave, konference? Čemu živeti za denar, drobne, prijetne stvari; za užitke, za uspešnost, za sebe, za sočloveka? Čemu?
Helena
Ko sem prebral tvoje pismo, sem pomislil: glej v kakšnem svetu živi današnja mladina. Pravimo, da onesnažujemo zrak, ki ga dihamo, s tolikimi strupenimi plini, da morajo v velikih mestih določene dni prepovedati vožnjo z avtomobili, ker je za naš organizem nevarno vdihovati tak zrak. Toda zdi se mi, da je duhovno onesnaženje našega okolja še veliko bolj strupeno. In ta zrak morajo naši mladi vdihovati vsak dan. Pravim mladi, ker je njihov duhovni organizem še posebej občutljiv.
Študentka, ki redno jemlje tablete proti zanositvi, kot bi bili to bomboni. Živita s fantom dve leti, kot mož in žena, gresta narazen, ona pa je v petem mesecu nosečnosti. Pije, kadi, jemlje mamila, živi ‘normalno’, ker ne ve, da je noseča! Boji se, da otrok ne bo normalen. Zakaj? Saj je ona živela ‘normalno’, včasih bi temu rekli nemoralno. Danes ne več. Upam, da je sedaj že rodila ‘normalnega’ otroka, ker ni hotela splaviti. Vendar je v njej še nekaj ‘normalnega’, normalen materinski čut, da svojega otroka ne moreš, ne smeš umoriti. Tvoja prijateljica, ki je sicer proti splavu, bi to naredila. Torej je proti splavu samo v besedah. Hvala Bogu, da ti rečeš: jaz tega ne bi naredila. Zavedaš se, da bi ne bila sposobna umoriti svojega otroka, pa naj bo karkoli, tudi če bi bil invalid. Veliko je mater, ki sprejmejo otroka invalida od rojstva ali je postal invalid po nesreči. Občudujem jih (tudi očete), ki se z neverjetno ljubeznijo posvetijo takemu otroku, tudi če zaradi tega me morejo na počitnice, potovanja, nimajo prostih dni ... Kako so nanje navezani, s kakšno požrtvovalno ljubeznijo. To je tisto, kar bi lahko ponudila invalidnemu otroku. In misliš, da si želi kaj več? Ne, samo to, da ljubi in je ljubljen.
Danes mnogi ne verujejo ne v nebesa ne v pekel. Če si nad prepadom, nič ne pomaga reči: saj ni prepada, da bo v resnici izginil. Pekel in nebesa niso zaradi tega, ker nekdo vanju veruje ali ne veruje. To so dejstva. Tudi naš razum nam pravi, da bi bilo krivično, če bi enako končali ljudje, ki so se žrtvovali za druge, npr. mati invalidnega otroka, ki je stalno ob njem in ga neguje, kot recimo Stalin, Hitler, Mussolini, da naštejem samo te, ki so povzročili trpljenje in smrt milijonov. Če po smrti ni nič, je vseeno, kakšen si zdaj. Sama to čutiš, saj si zapisala: »Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?« Zato, ker bo po smrti vsak človek sojen po svojih delih, kot nam zagotavlja Jezus, večni in pravični sodnik, in nam postavlja pred oči prizor sodbe ob koncu časov (Mt 25,31-46).
Sestrica te sprašuje: »Kaj mi bo v življenju koristil verouk, vera?«. To je prvo: vedeti, kaj je prav, in kaj je narobe, in zakaj. Verouk nas pouči, da Bog obstaja! Kako bi mogel obstajati svet, ki je tako čudovito urejen. Bolj ko ga spoznavamo (znanost), bolj ga moramo občudovati. Ko so odkrili DNK dvojno spiralo v vsaki naši celici, ki vsebuje genetsko kodo, navodila za razvoj, je to še en dokaz, kako mora obstajati nekdo, ki je neskončno moder, da je dal v najmanjše delce zakonitosti, po katerih naj se razvijajo.
Šola bi morala, kot sama ugotavljaš: “vzgajati ljudi k razumevanju, k spoštovanju, k strpnosti”, pa tega ne dela. Sprašuješ: »Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo?« Njegovo poslanstvo je učiti ljudi, da smo na svetu zato, da ljubimo Boga, ki nas ljubi in nas je zato ustvaril, da to njegovo ljubezen širimo med ljudmi, ki so vsi otroci skupnega Očeta. Smisel in cilj našega življenja je Ljubezen.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 8-9
Sem dolgoletna naročnica ‘naše revije Ognjišče’, ki je pravzaprav mladinska revija, vendar jo tudi starejši radi prebiramo, mogoče še bolj zvesto kot mladi.
K temu pisanju sta me nagovorile ugotovitve v vaših odgovorih, da je zelo zaskrbljujoče dejstvo, da so ljudje izgubili občutek za greh, kjer sem se našla tudi jaz. Zelo težko se odločim za sveto spoved (k spovedi grem približno na tri mesece), ker se od spovedi do spovedi nič ne spremenim.
Kako naj rečem: trdno sklenem in da mi je žal, ker mi v bistvu nič ni zares žal (ne bi rada izpadla kot farizej), čeprav se vedno trudim, da bi bila boljša.
Sem redno pri nedeljski sveti maši, tudi med tednom grem k maši in obhajilu, molim, premišljujem Sveto pismo, čeprav ga težko razumem, obiščem kakšnega bolnika, saj sem tudi sama bolnica (stara sem 82 let). Hvala Bogu, povsod me pelje moja snaha.
Odriniti na globoko? Saj imamo božje zapovedi, ki se jih moramo držati, če smo kristjani. Mesečna spoved, ki se zelo priporoča, se mi ne zdi potrebna, saj so nam mali grehi odpuščeni pri vsaki sveti maši, smrtnega greha pa človek tudi ne naredi kar tako. Vem tudi, da “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”.
Vse to me vznemirja in ne najdem tistega notranjega miru, ki si ga tako želim in to me spravlja v obup. Nimam veselja do življenja in ne morem se strinjati z Jezusovimi besedami ko pravi: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Kdor more razumeti, naj razume!
Mira
Od spovedi do spovedi se nič ne spremenim.« To je problem, ki ga čutimo vsi. Bog nas kliče, da “odrinemo na globoko”. To pa ne pomeni, da ne bomo po spovedi naredili nobenega greha ali napake. Bog tega niti ne pričakuje. Naše slabosti in mali grehi nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika, kot ošabnega pravičnega. To nam je jasno povedal s priliko o farizeju in cestninarju, ki jo omenjaš. Oba sta prišla v tempelj molit, toda kako različna je bila njuna molitev! Farizej je molil: “Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.” Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan,« (Lk 18,11–14). Seveda se nam je težko ponižati pred Bogom in njegovim duhovnikom ter priznati, da smo grešniki. Zato nam je spoved neprijetna in se izmišljujemo razne izgovore. Mnogi rečejo, da nimajo nobenega greha in karkoli jim spovednik omenja kot greh, ki so ga morda storili, rečejo, da ne. Takemu spovedancu duhovnik ne more dati odveze, ker ga nima česa ‘odvezati’. Za to, da prejmemo zakramentalno odvezo, moramo imeti ‘materijo’ in to ni težko najti, saj pravi apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8). Brez greha sta bila samo Jezus in Marija.
Ti sicer ne praviš, da nimaš greha, ampak da imaš vedno iste grehe od ene spovedi do druge, torej da se nič ne poboljšaš. Tudi to ne bo držalo. Vsak greh, ki ga storimo, je ‘nov’. Če se iskreno trudimo, da bo teh ‘novih’ grehov vedno manj. In to Bog od nas pričakuje: da se trudimo, da bi bili boljši in da ga prosimo odpuščanja, ker bi lahko bili boljši.
Lahko si pri tem pomagamo s prispodobo. Ljudje moramo jesti in piti, da ohranimo svoje telo pri življenju. Ko jemo, vemo, da bomo zopet lačni, in ko pijemo, vemo, da bomo zopet žejni. Pa ne rečemo: čemu naj jem, če bom zopet lačen, in čemu naj pijem, če bom zopet žejen? K temu nas sicer sili naša narava, naš organizem. Žal za duhovno hrano ne čutimo tako močne potrebe, pa bi jo morali, če bi dobro premislili. Tudi za to duhovno lakoto moramo prositi Gospoda, da nam jo da kot posebno milost.
Zavedati pa se moramo, da je spoved zakrament, ki nam daje milosti, ki so temu zakramentu lastne, da se varujemo grehov in jih ne ponavljamo tako pogosto. Poglablja nam spokornega duha, pomaga nam rasti v ponižnosti, zmanjšuje napuh in vsa druga grešna nagnjenja, ki nas oddaljujejo od Boga. Nekateri svetniki so se zaradi milosti zakramenta spovedovali vsak dan.
Moram te pohvaliti, da hodiš tako pogosto k maši in obhajilu pa tudi, da greš na obisk h kakemu bolniku. (Dovolim si, da te tikam, saj sva po letih skoraj na istem ‘klinu’ življenjske lestvice.) Žal mi je, da nimaš pravega veselja do življenja, da ne najdeš notranjega miru. To so preizkušnje, ki ti jih Bog dopušča in kot take jih moraš sprejeti. Nihče nima toliko razlogov, da se veseli življenja, kot kristjan. In tudi, da sprejme križe, ki mu jih Bog pošilja. Saj nas je Jezus učil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Res je težko razumeti Jezusove besede: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«, vendar pred tem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29). Jezusa moramo vedno imeti kot vzor. Praviš, da težko razumeš Sveto pismo; beri evangelije in apostolska pisma, morda tudi Apostolska dela, to je večji del Nove zaveze, vsebuje Jezusovo oznanilo.
Morda bi bilo prav da vzameš v roke kakšno versko knjigo. Danes jih imamo, hvala Bogu, veliko na razpolago. Ko smo bili mi mladi, veš, da ni bilo tako. To je naša duhovna hrana, ki dopolnjuje evharistično hrano (mašo in obhajilo) in molitev.
Bog ti pošilja preizkušnje. Po apostolu Pavlu nam zagotavlja, da »je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13). Daje pa ti tudi veliko milosti, priložnosti za dobra delo in molitev. Mnogi nimajo toliko duhovnega bogastva kot ti. Njegove darove moramo ceniti in ‘zaklade’, ki nam jih je dal, pomnožiti, ker bomo ob svojem času morali dati odgovor.
BOLE, Franc (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 6-7
Stara sem 18 let in imam že več kot eno leto zelo resnega fanta. Zelo se imava rada. Vse si poveva in si iskreno zaupava. Imava veliko skupnega, je pa tudi marsikaj, glede česa se ne strinjava, vendar si s tem ne delava problemov. Vedno bolj pa razmišljava o nečem, kar naju na začetku ni tako zelo motilo, sedaj pa, ko zveza postaja resna, je prešlo v bolečo razliko. Bojim se, da naju bo nekoč ločilo.
Problem je v tem, da on prihaja iz strogo neverne družine, medtem ko našo družino vera združuje in bogati. Vera mi veliko pomeni, je kot hrana za mojo dušo in težko bi živela brez nje. Njemu sem velikokrat govorila o tem, mu razlagala in želela, da bi doumel ali začutil pomen vere. Vendar tega ne more sprejeti za svoje, ne zato, ker noče, ampak enostavno ne more. Mogoče zato, ker mu je vera preveč tuja. Ne more je sprejeti, ker je odraščal v okolju, ki je bilo ne samo neverno, ampak celo veri nasprotno.
Zavedam se, da sva še premlada in da sva premalo časa skupaj, da bi že razmišljala o poroki. Ali bo poroka cerkvena ali samo civilna? On je seveda za civilno, ker se ne želi pripravljati na zakramente, zame pa je poroka v cerkvi bistvenega pomena. Ali pa, kako bova vzgajala otroke, kakšna bo najina družina? Ali bomo en 'tim' ali bomo razdvojeni in nesrečni? Težko je izbrati pravo pot. Vendar je treba poiskati neko rešitev in se odločiti. On misli, da je bolje, da se zalomi sedaj, kot pa kasneje.
Prosim vas, pomagajte mi, ker je to kot bolečina v meni, ki me mori. Prisrčna hvala in Bog vas blagoslovi.
Martina
Biti mlad, kot si ti, pomeni, da imaš še vse življenje pred sabo. Delati načrte je obvezno, zaljubiti se v teh letih pa je naravno. Pomembno pa se je zavedati, da so odločitve, ki jih sprejemaš v mladosti zelo daljnosežne, zato jih sprejemaj z zavestjo odgovornosti. Tega je morda pri sodobni generaciji malo premalo, vendar pa to ne velja zate.
Poiskati je treba čim več skupnega in se o tem pogovarjati. Tako odkrivata dušo drug drugega. Fant in dekle, ki načrtujeta družino, morata najprej odkriti, ali sta 'kompatibilna', kot temu danes pravimo. Hudo bi bilo, če bi pozneje odkrila, da si 'gresta na živce'. Kaže, da pri vama tega ni. Pač pa sta odkrila, da sta si na nekem področju precej narazen. To je vprašanje vere. Sicer se nekoliko čudim, da sta za to potrebovala več kot leto dni, pa zaljubljencem se mora tudi kaj spregledati. Gre pa za stvar, ki je za srečno življenje družine zelo važna, kot si izkusila v svoji družini. Prav je, da te je to začelo skrbeti. Sicer praviš, da ste se o tem že pogovarjala in tako si pridobila nekaj točk.
Začela te je skrbeti poroka, ki je sicer lahko še daleč, pa vendar si postavljaš za enkrat še teoretično vprašanje: civilna ali cerkvena. Tvoj fant se ne bi rad pripravljal na zakramente. O tej možnosti sta gotovo že govorila, ker ti je že znan njegov odgovor. Ob tem razmišljanju si odkrila še neke druge probleme. Kako vzgajati otroke? Brez zakramentov? Prikrajšati tvoje otroke za to, kar je tebi prinašalo toliko sreče in veselja? Ne pokrižati otrok predno zaspijo? Ne jih učiti Sveti angel? Mislim, da tega ne bi bila sposobna. Tako lepo si zapisala: »Našo družino vera združuje in bogati.« Kako važno je premisliti o vsem, kar si v tem pismu pogumno začela. Ni nobene druge rešitve?
Najlepša rešitev bi bila tista, ki si jo predlagala fantu. Toda če hočeš nekaj sprejeti kot vrednoto, kot tvojo vrednoto, moraš najprej biti prepričan, da je zares vrednota. Sprejeti vero samo formalno nima nobenega smisla. Prva stvar, ki je brezpogojna, je to, da on tvojo vero spoštuje. Upam, da jo, sicer bi se ne zaljubil vate in ne bi hodil s tabo. Mora te spoštovati, od tebe ne sme zahtevati, da se svoji veri odpoveš. Sicer kakšen mož bi bil, če bi o svoji ženi, materi njunih otrok, mislil, da je 'neumna'. Če on iskreno spoštuje tvoje prepričanje, moraš tudi ti njegovo. Cerkev nikogar ne sili, da bi vero sprejel proti svojemu prepričanju. Da je vera nekaj dragocenega, nekaj potrebnega pri vzgoji otrok, da povezuje družino: "da jo združuje in bogati", ga boš morala prepričati ti. Ne toliko z besedami, kot z zgledom, obnašanjem, s tvojo molitvijo, s tem, da ga imaš še bolj rada, in da razume, kako je ta ljubezen s tvojo vero še bolj poglobljena.
Cerkev od kristjanov zahteva, da sklenejo zakrament svetega zakona, če pa eden ni krščen – kot verjetno tvoj fant – lahko krščanska stran sklene (z dovoljenjem škofa). cerkveno poroko, ne da bi nekrščeni moral sprejeti katoliško vero, je pa lahko navzoč. Obljubiti mora, da ne bo oviral krščanske vzgoje otrok. Poroka je (za katoliškega partnerja) zakrament z vsemi posledicami (prejemanjem zakramentov).
Cerkev je mati, ki ima vedno odprte roke za svoje otroke in za njihove drage. To bo morda prepričalo tvojega fanta, da bo začel bolj ceniti vero in Cerkev. Ko bo videl na tebi, kako te je s svojo vzgojo in zakramenti naredila za biser, s katerim se lahko on ponaša in ga občuduje, bo morda tudi sam želel postati njen član.
Spreobračati z zgledom je najtežji pa tudi najbolj prepričljiv način oznanjanja Jezusovega nauka, ki je naloga vseh kristjanov. Tako bi se uresničilo, kar je rekel neki modrec: »Svet ni slab, zaradi slabih ljudi, ampak zato, ker dobri niso dovolj dobri.«
BOLE, Franc. (Pismo meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 9, str. 8-9.
Že dolgo nazaj mi je mama grozila, da me bo udarila in me tudi je, ko je bila jezna name, vendar po nepotrebnem. Takrat sem se začela spraševati, ali ima Bog rad mojo mamo kljub takim njenim škodljivim dejanjem in poniževalnimi besedami, ki mi jih je prizadejala kot diktator. In ko sem bila majhna, me je že udarila in kdaj tudi natepla ter ozmerjala in poniževala z besedami. Tudi se mi ne zdi prav, da hodi k maši, v cerkev in k spovedi, potem pa še vedno greši. Mama nima takega odnosa do mene, kot bi ga morala imeti, ker me še vedno krega, kdaj mi še grozi, udari in tudi brcne. Zakaj se še nič ne spremeni v obnašanju na bolje, če hodi k maši in k spovedi? Zakaj ji Bog ne da kakšne lekcije v slogu: če bo še kdaj nesramna do mene, da bi jo kaznoval z takšno kaznijo, da ne bo nikoli več taka diktatorka brez srca do mene? Ali ima Bog rad take ljudi, ki so naredili samomor, ker niso marali več živeti? Zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?
EmilijaBog ljubi vse ljudi, tudi tebe, Emilija, ki si napisala to pismo. Ljubi tudi tvojo mamo, za katero ti zatrjuješ, da se ne obnaša pravilno do tebe. Ko sem napisal, da Bog ljubi tudi tvojo mamo, to ne pomeni, da Bog odobrava vse, kar dela tvoja mama, kar delaš ti in kar delajo drugi ljudje. Bog ljubi človeka tudi takrat, ko ta dela narobe in se ne drži njegovih zapovedi. Ne ljubi ga zato, ker bi odobraval njegovo nespoštovanje zapovedi, ampak da bi človeku omogočil, da se spreobrne in se vrne k njemu. Torej ljubi tudi tvojo mamo in vse, ki grešijo, a zato, da bi se spreobrnili. Na koncu sprašuješ, ali Bog ljubi tudi “ljudi, ki so naredili samomor”? Da, tudi te ljubi. O tem si lahko več prebereš v odgovoru na pismo Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih, ki je bilo objavljen v julijski številki Ognjišča na str. 38–39, in v odmevu na to vprašanje v tokratnem Ognjišču.
Nadalje sprašuješ, zakaj tvoja mama ne “spremeni svojega obnašanja, če hodi k maši in k spovedi”? Dejstvo je, da tudi tisti, ki hodimo k maši in k spovedi, vedno znova grešimo. Seveda nas obiskovanje maše in prejemanje zakramentov ne odvezuje, da lahko delamo, kar hočemo. Nasprotno! Obvezuje nas, da se vedno znova trudimo za krščansko življenje, za izpolnjevanje zapovedi, v tvojem primeru za lep odnos do bližnjih. K maši hodimo zato, da bi nam sodelovanje pri maši pomagalo, da ne bi grešili več. Isto velja za spoved. K temu zakramentu hodimo zato, da nam ta pomaga odpravljati napake in se truditi za bolj krščansko življenje. Kristjani verujemo, da v zakramentih prejemamo moč za spreobrnjenje in življenje po veri.
Človek je svobodno bitje in Bog spoštuje njegovo svobodo. Tudi v tem, da v svoji svobodi greši. O tem nam govorijo že prva poglavja Svetega pisma. Bog bi lahko preprečil prvima človekoma, da ne bi grešila, a bi s tem izničil njuno svobodo. Ne bi ustvaril človeka s svobodno voljo, ampak robota, ki bi slepo izpolnjeval njegove ukaze. Očitno pa Bog ni hotel ustvariti robota, ampak človeka z neizmernim dostojanstvom in s svobodno voljo.
Nekateri teologi zatrjujejo, da v tem tudi tiči skrivnost pekla: Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dopusti, da se človek tudi za večno oddalji od njega, če se je zato svobodno odločil. Torej ni Bog ‘krut’, da nekoga ‘pošlje’ za vso večnost v pekel, ampak Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dovoli, da se človek v svoji svobodi odloči, da se loči od Boga in gre v pekel.
S povedanim sem že nekoliko odgovoril na tvoje vprašanje “zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?” Bog bi moral človeku odvzeti svobodno voljo, da bi človek ne več grešil in delal slabo. Seveda pa se zla, hudega na svetu ne da do konca razložiti, ker je to skrivnost, ki je ne bomo nikoli do konca razumeli. Ostaja pa dejstvo, da je človekova narava ranjena po izvirnem grehu in zato je človek tudi grešno bitje, a v zakramentih, ki jih je postavil Kristus, more najti moč za vračanje k Bogu.
To velja tudi za tvojo mamo. V vajinem odnosu gre narobe, ker je, kot praviš, mama preveč stroga in avtoritarna. Ti praviš diktatorska. Boli te, ker te je že udarila. Ne vem, za kakšne udarce gre, a fizičnega nasilja nad otroki ne more nihče odobravati. Sicer pa najbrž bolj kot udarec boli srce, ki je občutilo ponižanje, nesprejetost in krivico, če je bil določen vzgojni ukrep neupravičen. In zdi se, da je pri tvoji mami kakšen ukrep krivičen, saj praviš, da te je mamam udarila in je bila jezna nate “po nepotrebnem”. Ne zagovarjam tega, da se otroka ne sme kaznovati, vendar se tega nikoli ne sme storiti po nepotrebnem. Če si pismo sama napisala, si že toliko stara, da veš, da so starši dolžni vzgajati otroke, jih opozoriti, če ne delajo prav ali ne ubogajo, toda tega ne smejo delati s prisilo. Lahko rečemo, da tudi tu velja podoben vzorec kot pri Bogu. Bog tako ljubi človeka, da mu omogoči, da se spreobrne, podobno naj bi tudi starši ljubili svoje otroke, da bi se tudi ti zaradi starševske ljubezni vedno znova odločali za dobro. Zaradi krivičnih kazni, nasilja in poniževanja se pač ne bodo.
Seveda pa starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobremu, tudi takrat, ko otrokom ni lahko. Saj poznamo nekoliko ‘izrabljen’ primer, da ne ljubijo otroka tisti starši, ki mu dovolijo, da se igra z orožjem, ampak tisti, ki mu to prepovejo. Pa je ta prepoved za otroka neprijetna, ampak ker ga starši ljubijo, mu prepovedo, kar je nevarno, čeprav otrok v tistem trenutku tega še ne razume.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 6-7.
Stara sem sedemnajst let, to se pravi, v letih, ko človek začne gledati življenje z drugačne strani, začne razmišljati o stvareh drugače, kot je navajen, skratka odrašča. Kot prvo naj povem, da sem verna, v cerkev pa zaidem redko. Zakaj? Verujem v Boga kot eno višjo silo, ne verujem pa v Jezusa, kot ga opisuje Sveto pismo. Vem, da je obstajal, vendar pa je bil človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'.
Verouk mi je bil do osmega razreda »nujno zlo«. Hodila sem pač enkrat na teden v župnišče, zdolgočaseno sedela in poslušala predavanje. Vedno smo poslušali same dolgočasne stvari iz življenja svetnikov in kako so bili vsi brez greha, vse svoje življenje so živeli samo za vero, Boga. Niso imeli nič denarja, bili so reveži ... in podobne zgodbice. In takrat smo mi vse to požirali, se učili, ali če uporabim šolski izraz, »piflali«, in verouk res ni imel tistega smisla, kot bi ga moral imeti.
Potem je prišla birma in dve leti pa še pol smo se pripravljali nanjo, da bomo res vsi zreli zanjo. Učili smo se »kot norci« neka vprašanja. Na koncu naj bi znali na vsa vprašanja pravilno odgovoriti in še vse naloge, ki so spadala v rubrike: Zapomni si, Ponovi ... No, tudi birmo smo »dali skozi« in cela naša veroučna skupina se je razpršila. Pri maši ni nikogar več, mladinskega verouka pa sploh ni, oziroma je, vendar je število udeležencev prav sramotno za tako veliko župnijo. Tako vzgojo nam je dala naša verska šola v preteklosti.
Včasih sem pogrešala to našo skupino, saj smo le preživeli konec otroštva skupaj, danes je ne pogrešam več. Našla sem si novo družbo, novo zabavo in to daleč stran od cerkve. Zdaj preživljamo večere v zakajenih lokalih, plešemo v ritmu punka, sestajam se s fanti, ki imajo dolge lase, kadijo... Ja, to je zdaj naša zabava; prevečkrat se zatekamo k alkoholu, tudi mamilom, toda vse to je postalo del našega življenja. Imam se za dokaj zrelo osebo, šolo delam brez problemov, v načrtu imam še študij in vem, da bom nekoč nekaj postala. Dobro vem, kje je meja, vem, kje se moram ustaviti, ampak naše življenje je pač danes drugačno.
Saj včasih si zaželim, da bi sedela kje v kakšni prijetni sobici s svojimi prijatelji; imeli bi kitaro, peli bi in se pogovarjali o naših osebnih problemih. In tako si jaz predstavljam veroučno skupino, brez težav bi se odrekla mojim večernim rutinam in se priključila krogu prijateljev. Vendar tega v moji okolici ni. Ni interesa, da bi nastala ena taka skromna skupinica, vsak, ki to sliši, pravi, da za verouk pa ni časa, da ga je osem let dovolj. Zapiramo oči pred dejstvom, da je Cerkev samo ena stranka. Ne najdem ustreznejšega izraza. Pa zgodovina krščanstva: ali ni bila ravno Cerkev tista, ki je pobirala desetino vseh pridelkov ubogim kmetom in na ta način bogatela? Zidali so bogate cerkve, posestva so bila velika, ljudstvo je pa umiralo od lakote.
In potem smo mi krivi, ker se oddaljujemo od vere. Nismo, ni naša krivda. Mladi smo in se zatekamo k tisti stvari, ki je bolj zanimiva, kjer se počutimo domače, kjer imamo prijatelje, vrstnike. Iščemo pravo pot v življenje, ustvarjamo si svoj jaz in cerkev nam pač ni znala pokazati smeri. Mladi imamo drugačne interese in drugačne navade kot nekoč, in če nam je ena stvar nezanimiva, gremo pač drugam, v drugačno okolje.
Vem pa, da ni povsod tako. Opisala sem izključno naš primer in mogoče je marsikje podobno. Vem pa tudi, da obstaja veliko skupin, kjer kaplan ali sestra preživijo veliko skupnih trenutkov z mojimi vrstniki. Kar naprej tako. Mi pa smo poiskali to drugje in to še ne pomeni, da ta naša mladost zato vodi samo v propad.
Aleša
Iz tvojega pisma izvemo marsikaj iz prve roke. Najprej, kakšno je stanje dobršnega dela današnje mladine, zlasti tiste, ki živi v mestih ali blizu njih. Ne bi posploševal, ker vemo, da tisti, ki živijo drugače, niso tako hrupni in se ne razkazujejo. Je pa v tvojem pismu in tudi najbrž v tvojem življenju veliko nedoslednosti. Ti si si ustvarila ali so ti ustvarili tako površno razlago o Jezusu, da opraviš z enim samim stavkom, »bil je človek kot jaz in vsi ostali 'grešniki'«. Če beremo zgodovinske »dokumente«, to je evangelije, druga pričevanja sodobnikov, tega ne moremo trditi. Kako bi mogel potem oznanjati nauk, ki je spremenil svet? Učil je, da smo pred Bogom vsi enaki in to v dobi, ko je vladalo suženjstvo, ko ženska ni imela nobene veljave v javnem življenju. Nad moč in bogastvo je postavil ljubezen, nad izkoriščanje služenje, nad maščevanjem odpuščanje. Še danes se nam zdi ta nauk revolucionaren, če bi ga uresničevali, bi ne bilo več vojn, krivic, umorov, tatvin, sovraštva ... Civilizacija, kultura, socialno čutenje, vse ima korenine v njegovem nauku.
In ti ga označiš »bil je človek kot jaz«. Kako si moreš potem razložiti, da je njegov nauk osvojil svet (danes je kristjanov milijarda in pol), da so njegovi učenci dali življenje zanj? Prenesli so krivično obsodbo na smrt kot največji dokaz ljubezni do svojega učitelja. Tudi danes je ogromno ljudi, ki ga imajo za vzor, za odrešenika. Ali misliš, da so vsi ti ljudje prišli ob pamet, da smo vsi lahkoverni, tudi tisti, ki smo se v ta nauk poglabljali na fakulteti, tudi tisti, ki smo se posvetili oznanjanju tega nauka z vsemi posledicami, ki so sledile, zlasti v preteklem komunističnem sistemu? To velja zame in tudi za tvoje katehete in duhovnike. In če pomislim, kakšne »uspehe« so želi in žanjejo, je res treba premisliti, kaj nas v to sili.
Tvoje sodbe, kako ste poslušali same »dolgočasne stvari iz življenja svetnikov, kako so bili vsi brez greha«, so malo za lase privlečene, saj nihče ne trdi, da so bili svetniki brez greha. Kako ste se morali »guliti«, je tudi enostransko. Morda res kak katehet pretirava pred birmo, ko ima – kot misli – edino priliko, da od birmancev nekaj zahteva ali da jih nekaj nauči. Na splošno pa velja, da je verouk najlažji predmet, kjer vsi, ki se količkaj potrudijo, dobijo dobre ocene. Sicer pa se je bilo treba »guliti« tudi za šolo, pa se nad tem ne pritožuješ. Verouk, ki naj bi dal smernice za življenje, pa naj bi bil tako odveč.
To, da je Cerkev »samo ena stranka«, je res originalno in to prvič slišim. Poznaš ti kakšno stranko, ki bi »vzdržala« 2000 let? Jaz ne in tudi to bi ti moralo dati misliti. Šla je skozi krvava preganjanja od samega začetka, preživela imperije in velika kraljestva, vdore barbarov, Turkov, v prejšnjem stoletju nacizem, fašizem in komunizem. Vse je propadlo, Cerkev pa je še vedno živa in dejavna. V tvojem pisanju je očitno to, kar so pri nas učili v šoli o nazadnjaški in izkoriščevalski Cerkvi. Cerkev ni pobirala desetine, živela je od darov. Deset odstotkov so zahtevali od svojih podložnikov fevdalni gospodje. Danes pobere država 40% od plače, pa se nam zdi to normalno. Malo več kritičnosti do današnje družbe bi pričakoval od tebe. In malo manj krivičnosti do Cerkve. Glede tistega, kako veš, do kje smeš tudi v zabavi in uživanju alkohola ali mamil, bi ne bil tako zelo prepričan. Vsi pijanci trdijo, da lahko nehajo piti, kadarkoli hočejo. Dejstvo pa je, da ne nehajo. Samoprevara je najbolj kruta od vseh prevar. Da se to ne bi zgodilo tudi tebi! Takrat boš obžalovala, da si se oddaljila od Cerkve. Zato mi duhovniki delamo, kar delamo, bolj ali manj uspešno, da bi vas obvarovali tega razočaranja. Sicer pa si povedala tudi marsikatero resnico, ki nam daje misliti. Hvala ti za to.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2008, leto 44, št. 9, str. 6-7
Bila sem sprejeta v porodnišnico, Jokala sem in jokala. Preden je prišel mož za menoj v bolnišnico, me je še ena zdravnica prepričevala, naj pristanem in podpišem za splav. Rekla je, da se tudi brez otrok da živeti. Naslednji dan se bodo zdravniki na konziliju odločali, kako in kaj bo s prekinitvijo nosečnosti.
Nekaj v meni je govorilo: ali sedaj ali nikoli. Prišel je mož, šla sva na pogovor k moji ginekologinji, ki je možu razložil situacijo glede nosečnosti, prekinitve ... Šla sva na kozarec vode, se pogovorila in prišla k sebi z odločitvijo, da ne podpiševa za splav – imela bova tega otročka. Bila sem v močnem strahu. Šla sem na ultrazvok. Pregled je bil opravljen tako hitro, da sem komaj utegnila vprašati, če je z otrokom vse v redu. Potrdila mi je ... Močno sem se oddahnila, obenem pa sem dobila še več moči in upanja, da sva se z možem prav odločila, da ne pristaneva na splav. Med samo preiskavo mi je bilo zelo hudo, vendar z željo po tem otročku sem zbrala vse moči in dosegla čudežno dobre rezultate. Nosečnost se torej nadaljuje! Bodi zdrav, otroček, drži se! sem si rekla, ni važno, ali si fantek ali punčka. Vesela sem, da nisem pristala na splav. Upam, da bova zdržala, otroček moj, in oba ostala živa – skupaj. Za vsak dan s teboj bom hvaležna Bogu, zdravnikom, sebi, atiju ... Želim, da bi imela še naprej moč potrpljenja in močno voljo. Po prvomajskih praznikih so mi obljubili, da bom sprejeta v bolnišnico. Prišla sem pripravljena na sprejem. Potem so rekli, da iz tega ne bo nič. Pridite ponovno prihodnji teden. Zopet pridem čez en teden v bolnišnico, kjer naj bi ostala do poroda. Odšla sem na oddelek ... V sobi smo ležale: nosečnica v sedmem mesecu, ki je čakala porod mrtvega dojenčka. Srečna mamica tik pred porodom. Ženska, ki je prišla opravit peti splav (ne zaradi bolezni). In jaz, ki so mi napovedovali slabo ali vsaj nič dobrega.
- Otrok je dar bratom in sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja, ki bodo nujno čutili navzočnost otroka, njegovo deležništvo pri njihovem bivanju, njegov prispevek za skupno dobro in za dobro družinske skupnosti. (sv. Janez Pavel II.)
Naslednji dan je bila vizita. Ko je prišla moja ginekologinja do mene, mi je rekla, da je internistka odločila, da naj grem še za en teden domov. »Če boste tukaj, se bo zdravnikom zmešalo, ker me bodo gledali, ali pa meni, ker v bolnišnici čakam na rojstvo ali smrt.« Res, da nas je bilo pošteno strah za najino življenje, a mi ni bilo vseeno slišati besede, da naj zopet grem domov. Doma sem bila cele dneve sama, ker je mož delal, kar pa zame ni bilo ravno prijetno. Res je, da imam veliko dobrih ljudi okrog sebe, a če si v bolnišnici, imaš zdravniško osebje blizu in ti lahko pomagajo. Še posebno v mojem primeru, ko so se zdravniki bali najhujšega. Ko je zdravnica videla mojo stisko, je rekla, da preden grem bo še vseeno naredila ultrazvok, da se prepriča, kako je z otročkom.
Šla sem na ultrazvok, na kar zdravnica glasno povzdigne glas in reče: »Tukaj boste ostala, gospa! Mora biti intenziven nadzor otroka, ki ne dobiva več dovolj kisika in zaradi nevarnosti zanj bo moral biti carski rez.« In glejte, če mi zdravnica pred odhodom domov ne bi naredila ultrazvoka, bi pač šla za en teden domov in se na porod vrnila z mrtvim dojenčkom. Začela se je borba za življenje.
- Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod. Priče ste skrivnosti začetkov življenja ... Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod. (koncilska poslanica ženam)
Najprej so rekli, da bomo skušali roditi tisti dan. Zbirala sem zadnje moči, pogum in čakala ... Prišel je naslednji dan. Noč je bila dolga, dolga ... Nisem spala, molila sem, premišljevala o otročku, se bala trenutka resnice, ki je bil vedno bližji. Kaj če so imeli zdravniki res prav in bova oba umrla? Noro, tega občutka ne privoščim nikomur.
Pride zopet čas vizite in po dolgem premisleku porod prestavijo še za en dan. Resnično sem občutila hudo stisko tudi pri zdravnikih. Zgodaj zjutraj pride sestra v sobo in me odpeljejo. Z živci sem bila že čisto na koncu, nakar pride k meni še internistka in reče: »Ne vem, ne vem, gospa, če bo šlo, jaz sem vam dovolj zgodaj povedala!«
Priklopili so mi infuzijo in sledila je pot v operacijsko dvorano, kjer me je čakalo veliko ‘zamaskiranega’ osebja. Začela se je operacija. Bolečine začnejo naraščati, nakar na ves glas zakličejo ime sinčka. Pred porodom sem namreč povedala ime za fantka ali punčko. Ne da se opisati tistega trenutka sreče in poljuba našemu angelčku. Zdrav je, hvala Bogu, vse je v redu!
- Bog skrbi za vse stvari, kako mora skrbeti šele za svoje lastno življenje v nas. Ne more nas razočarati. Življenje je največji Božji dar človeštvu in ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi. Življenje pripada Bogu in nimamo pravice, da ga uničimo. (sv. Terezija iz Kalkute)
Odpeljali so naju na oddelek. Naš korenjak se je dobro držal. Skupaj sva zmagala, mogoče najtežjo preizkušnjo v življenju. Hvala Bogu, ostala sva živa. In za konec povem še to, da je naš angelček tudi dokaj zdrav. Raste v zdravega fanta in na svoj deveti rojstni dan je prejel prvo sveto obhajilo. Hvala Bogu za ta dar življenja
Klara
V avgustovski številki Ognjišča smo objavili pismo matere, ki je storila splav, in posredovali njene občutke, obžalovanje tega dejanja. Tokrat objavljamo pismo matere, ki se je z vsemi močmi borila, da bi ohranila svojega otročka, čeprav je bil ‘ves svet’ proti njej. Mož jo je podpiral in zmagala sta. Ko beremo, kaj vse je morala prestati, se skoraj zgrozimo. Vendar če se postavimo na stališče, da je življenje otroka več kot vse druge rešitve, se zavemo, da je dokončna odločitev ohraniti življenje vredna vsakega tveganja. Tako trdno in dokončno odločitev ti lahko da samo vera in moč božje milosti.
- Mislim, da ne bi smel nihče dvigniti roke zoper življenje, odkar je življenje, božje življenje v nas in tudi v nerojenem otroku. Mislim, da mora Bog slišati jok otrok, ki so umorjeni še pred rojstvom ... (sv. Terezija iz Kalkute)
Vse prestano trpljenje se pozabi, radost nad življenjem pa ostane. Nedopovedljiva nagrada je tudi mir vesti, ker si se odločil prav. To se ne dogaja samo v tako tragičnih okoliščinah, ki jih je doživljala ta mamica, v manjši meri se dogaja tudi nam, ko se odločamo za žrtev, zvestobo načelom, lastni vesti. Velikokrat pa gremo po udobnejši, ‘široki’ poti, ki ne vodi k sreči. Koliko več bi bilo v našem življenju veselja, če bi šli ‘skozi ozka vrata’ in po strmi poti, ki vodi v večno življenje. Ko se navadimo izbirati žrtve, nam postanejo bolj lahke in sprejemljive. Morda se nam prav zato zdi življenje težko in včasih tudi neznosno. Potrebno bi nam bilo malo več ‘vaje’ in odločnosti, da pogumno prisluhnimo Jezusu, ki nam govori: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,29).
urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 9, str. 6