“Verujem, da Marija bedi nad mojo življenjsko potjo”

10. septembra letos (2006) bo v mariborski stolnici posvečen v škofa 44-letni salezijanski duhovnik dr. Peter Štumpf. Izhaja iz prekmurske župnije Beltinci, ki je dala kar 64 duhovnih poklicev. Ta najmlajši slovenski škof se nam je s svojo odprtostjo nekako kar sam ponudil za septembrskega gosta meseca in odkril nekaj zanimivosti o rodnem Prekmurju in o svojem življenju, predvsem pa o svoji povezanosti z nebeško.

- Začniva pri rojstvu. Praviš, da zaradi zapletov pri rojstvu dolguješ življenje Mariji.
Moja mama je že kot mlado dekle skupaj s svojimi starši in osmimi brati in sestrami romala vsako leto v Turnišče, osrednje prekmursko Marijino svetišče. Vse življenje je gojila globoko zaupanje do Matere Božje. Ob mojem rojstvu je bila mama pet dni brez plodne vode. Pravijo, da sta v takem stanju že dve uri dovolj, da otrok umre! Takrat v bolnišnici niso še tako skrbeli za porodnice. Mama je molila k Mariji, da bi se rodil zdrav. Tako je tudi bilo. No, bil sem nekaj časa v inkubatorju, a potem je šlo vse v redu. Še danes čutim, da sem se rodil z namenom: da sem postal redovnik in duhovnik. V življenju ni naključij. Če Bog ne bi imel nekega načrta z mojim življenjem, me danes ne bi bilo na svetu.

- Marija te torej spremlja že od nežnih let.
Kot otrok sem v družini doživel Marijansko pobožnost. Še kot šolar sem vprašal mamo in ateja, kam sta šla na poročno potovanje. Odgovorila sta mi: »Zjutraj sva se odpravila na Brezje, zvečer pa nazaj.« Pa še ju je zaradi tega ‘okregal’ stari stric, pri katerem sta stanovala, da je bil cel dan sam! Podoba Brezjanske Marije krasi naše stanovanje. Sem pravi »socialistični« otrok, saj sem hodil v vrtec. Oče je moral ob štirih v službo, ker je bil šef kmetijskega posestva. Z mamo sva postiljala in pospravljala sobo, preden sva šla v vrtec, in molila: Sveti angel, O Gospa moja, Pod tvoje varstvo… Komaj sem stal, pa sva že molila. Doma smo vedno opravljali kratke molitve in skoraj vse so bile marijansko obarvane.

- Tudi odločitev za redovništvo je bila tej luči?
Prav ko sem stopil v salezijanski noviciat, je mama hudo zbolela za rakom. Takrat je molila k Mariji: »Imam še tri nepreskrbljene otroke, zato me še nimaš pravice vzeti k sebi. Naj pridejo najprej do kruha, potem pa me lahko vzameš!« Ravno zaradi njene vere in Marijine priprošnje je mama še živa, mi pa že vsi nekaj časa pri kruhu…
Škof Peter Štumpf kot novomašnik leta 1990. - Peter Štumpf kot novomašnik stopa v domačo župnijsko cerkev. Ob njem starša, pred njim pa sestra z novomašnim križem. - Kot župnik v Veržeju ob birmovanju. Ob njem murskosoboški škof Marjan Turnšek.

- Omenil si že starega strica, pri katerem ste stanovali. Ta ti je že kot otroku dejal, da moli zate, da bi postal duhovnik.
Ta stric je bil spoštovan živinozdravnik. Študiral je v Budimpešti, kjer je spoznal svojo ženo. Oba otroka sta jim že ob rojstvu umrla. V Beltincih je zgradil hišo. Bil je bolj liberalnega duha, a je ostal zvest veri. V starosti je veliko molil, zavedal se je, da kakšna pot v njegovem življenju ni bila prava. Bil je popolnoma nepokreten in moja starša sta zanj skrbela noč in dan enajst let! Pa je bil včasih zelo zahteven! S tem sta mi dala lep zgled skrbi za bolne in ostarele. Prepričan sem, da je ta njuna žrtev rodila obilo milosti, zlasti za mene in mojo duhovniško pot. Ko sem ga obiskoval, sem se zelo zanimal za verske podobe, ki jih je imel v sobi. Na nočni omarici je imel lep križ, a Kristus na njem za mojo otroško domišljijo ni bil »pravi«, ker ni imel ran in sledi krvi. Medtem ko je stric zaspal, sem jih jaz s flomastrom narisal. Ko se je zbudil, ni bil jezen, ampak mi je dejal: »Peter, molim, da bi postal duhovnik.« Bilo je v tretjem razredu osnovne šole in zasekalo je v moje srce in mojo dušo. Zato sem se hitro v življenju tudi tako usmeril. Začel sem ministrirati. Tudi svojim sošolcem sem nekako dal vedeti, da bom duhovnik. Tako sem za veliki petek leta 1972 »izpraznil« razred, saj sem učiteljici dejal, da moramo ob peti uri iti, ker moramo ministrirati pri obredih velikega petka. Ne vem, ali je učiteljica okamnela, ampak šli smo in v razredu so ostale samo deklice.

- Izhajaš iz župnije Beltinci, ki je dala veliko duhovnih poklicev. Kaj je po tvojem pogojevalo to?
Iz župnije izhaja 64 duhovnih poklicev. Ko sem imel leta 1990 novo mašo, nas je bilo še 34 živih. Gre za širši duhovni proces, ki ni značilen za Beltince, ampak za celo Prekmurje. Procentualno ima duhovnih poklicev še več župnija Bogojina, veliko jih imajo Črenšovci. Zdi se mi, da je ta duhovni proces sprožil pred sto leti narodni buditelj Jožef Klekl s svojimi katoliškimi časopisi. Bil je svetniški človek in silno pastoralno zavzet. Ob slovenstvu je hotel poglabljati vero in je leta 1904 kot kaplan v Črenšovcih začel izdajati mesečnik Marijin list, ki je imel podobno vlogo kot jo ima Ognjišče danes za ves slovenski prostor. Marijin list je krepil slovensko narodno zavest, poglabljal vero, predstavljal verska dogajanja ter nudil informacije o Cerkvi … Leta 1934 je izdajal prilogo Marijin Ograček, ki je bil namenjen mladim. Od leta 1913 je izdajal katoliški družbeno politični tednik Novine, v katerem se je trudil za objektivno poročanje. V letih 1903 do 1944 je urejal tudi Koledar Srca Jezusovega, podoben današnjim pomurskim Stopinjam. Leta 1934 je v Marijinem listu navedel vse duhovne poklice iz Prekmurja. Bilo jih je 480, na 270 ljudi en duhovni poklic! To je bil fenomen v celotni takratni Jugoslaviji. Mnogi od teh priznavajo v svojih prispevkih, da je njegova periodika, predvsem Marijin list, vzrok njihovega zorenja v veri in odločitve za duhovni poklic. Vodil je tudi gibanje tretjerednikov Sv. Frančiška Asiškega, ki je štelo 700 članov, in so se zbirali v Črenšovcih, od teh jih je bilo 300 zaobljubljenih stalnemu devištvu za svetost Cerkve in svetost duhovnikov. Med njimi imamo svetniške laike. Prirejal je množične shode, na katerih so ljudje prejeli zakramente. Ta duhovni naboj, ki se je navzven končal leta 1945, je ostal globoko v ljudeh. Še jaz sem slišal govoriti ljudi: »Veliki Klekl«. Ljudje so s ponosom gledali na Cerkev in izpovedovali svojo vero in iz nje živeli. Ob ustanovitvi Prekmurskega pastoralnega področja so zavzeti duhovniki znali nadaljevati s to bogato versko tradicijo. Vse to je vplivalo, da je v Prekmurju veliko duhovnih poklicev.

RAD SEM V SAMOTI
- Kot duhovnik si menjal več službenih mest. Zanimivo je, da ti je bilo zelo všeč, ko si bil na samotni župniji. Imaš rad samoto?
Rad se vračam v samoto, nisem pa samotar. Na župnijo Zabukovje sem šel, da bi tam v miru naredil doktorat o Jožefu Kleklu. Prej sem bil na Igu, kjer sem veliko gradil. V tem »zunanjem« delu sem videl nevarnost. Ko je nenadoma umrl župnik na samotni župniji, me je takratni inšpektor Stanislav Hočevar poslal tja. Župnija leži 600 m nad morjem, tam sem srečal preproste in odprte ljudi. Njihova dobrota me je očarala, z druge strani pa sem vzljubil samoto. Te pa nisem izkoristil samo za študij – tam sem pisal doktorat-, ampak sem v tej samoti tudi zaslišal glas Boga, kako je spregovoril »v šepetu vetra«, skratka v miru, podobno kot Eliju v Sv. pismu. Velikokrat sem v tej samoti molil in premišljeval.

- Kot pastoralni delavec si se soočal s sodobni problemi. Kako si jih doživljal (nizko število otrok, koruzništvo, versko neznanje otrok, slaba verska praksa)?
Te probleme sem z ene strani doživljal kot bolečino. Nikakor ne morem verjeti, da nekdo leta in leta vztraja v izvenzakonski skupnosti, potem ko je bil versko vzgojen. Vsa leta je obiskoval verouk, pa reče, sploh ne vem, da bi bil to greh. Za mene je nekaj strašnega toliko let vztrajati v grehu. Zanimivo je, da me prav taki in podobni ljudje, na primer tisti, ki ob nedeljah ne prihajajo k maši, skušajo prepričati, da se jaz motim in da imajo oni prav. V šestnajstih letih, odkar sem duhovnik, so se ljudje zelo spremenili. Ko sem bil kaplan so bili ljudje bolj verni, bolj zvesti Cerkvi in bolj pošteni do sebe. Kabelska televizija in internet sta naredila svoje. Ta trditev se zdi neosnovana, ampak če samo pogledamo v življenje mnogih družin, vidimo, da so otroci v prostem času pred televizijo ali pri internetu. V počitnicah mnogi rečejo za svoje otroke: »Naš je pri internetu in ga ne moremo spraviti stran!« Z upadanjem vere in z nemoralnostjo, ki se vriva tudi med nas, katoličane, ljudje ne dajo toliko več na vrednote. Na dan imenovanja za škofa pred rakovniško Marijo. Ob njem inšpektor salezijancev dr. Alojzij S. Snoj. - Z ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom in duhovniki na pastoralnem dnevu ljubljanskega arhidiakonata na Rakovniku dan po imenovanju za škofa. - S »svojim« škofom, mariborskim nadškofom Francem Krambergerjem na dan imenovanja.

- Kako naj se Cerkev spoprijema s tem?
Na vseh župnijah, kjer sem bil, sem imel zakonske skupine. Salezijanci se sicer ukvarjamo z mladimi. To je premalo, ker so mladi odvisni od družin, od okolij, kjer živijo. Delo z zakonskimi skupinami je delo za novo evangelizacijo naših župnijskih občestev. Zakonske skupine, če imajo pravilno duhovno vodstvo, imajo velik vpliv na okolico. Zmorejo pritegniti tudi tiste, ki so zgubili stik z župnijo ali Cerkvijo.
Seveda pa tudi glede omenjenih pojavov velja, da nalomljenega trsta ne gre zlomiti. Na vseh župnijah, kjer sem bil, sem skušal biti do ljudi človeški, razumevajoč, ne obsojati, ampak na rahlo opozarjati. Na župniji, kjer je bilo res veliko izvenzakonskih skupnosti, sem dejal: »Zaklali bomo govedo, naredili šotor in priredili množično poroko, da bodo stroški manjši.« Če mi je kdo rekel: »Gospod, nimamo denarja za poroko. Saj veste, hišo je prej potrebna, pa druge stvari…«, sem odgovoril: »Jaz vama plačam večerjo! Pa še pričama! In še zastonj vaju poročim.« Pa so ostali brez odgovora.

- Kot župnik župnije Ljubljana Rakovnik si bil tudi dekan dekanije Ljubljana Vič – Rakovnik kar je kar odgovorna služba, saj gre za veliko dekanijo.
V tej dekaniji živi nad 70 tisoč ljudi. To je mestna dekanija, ki pa ima še nekaj čisto podeželjskih naselij, torej je zelo raznolika. Ne srečanjih duhovnikov smo se največ pogovarjali o pastoralnih problemih. Najprej smo si želeli drug drugemu vlivati poguma in ovrednotiti delo, ki smo ga opravljali. Včasih je lahko kritizirati kakšen dokument ali odlok, ki duhovnikom nalaga, kakšno novo obveznost. Jaz sem poudarjal, da se mi resnično trudimo in veliko delamo. To smo poskušali ovrednoti in usklajevati. Običajno smo naredili pastoralni načrt, ki smo ga začeli z romanjem v enega od Marijinih svetišč. Ta romanja so postala tako tradicionalna, da so ljudje že čakali nanje in so spraševali po njih. Imeli smo skupna srečanja pevskih zborov, karitas, spoved mladine pred večjimi prazniki, pomagali smo si pri spovedovanju. Skoraj vse župnije so imele oratorij in zakonske skupine. Želeli smo biti del krajevne ljubljanske Cerkve. Dvakrat mesečno pa smo se sestajali tudi vsi ljubljanski dekani, da smo načrtovali svoje delo.

S TEBOJ MATI MARIJA
Škofovsko geslo S teboj, Mati Marija izhaja iz moje življenjske izkušnje. Videl sem, da sta starša šla na pot družinskega življenja z Marijo, pa čeprav so bile v začetku zelo skromne razmere. To je bil zgled tudi meni. Ko sem se v osmem razredu odločal za poklic, sem v negotovosti šel na božjo pot v Turnišče in se potem odločil za duhovniški poklic. Zame je že takrat to pomenilo: S teboj, Marija na pot. To pot sem začel pri salezijancih, kjer sem v Želimljem končal gimnazijo, vmes sem končal noviciat, bogoslovje začel v Ljubljani, kjer sem na Rakovniku – zopet ob Mariji – imel prvo pastoralno prakso (delo z ministranti, veliki romarski shodi, mašniška posvečenja). Po drugem letniku bogoslovja so me poslali študirat teologijo v Turin. Tam sem na poseben način doživel to, kar imamo salezijanci zapisano v konstitucijah, da Marija daje poseben pečat salezijanski družbi, saj je ona poroštvo varnosti in uspeha našega dela. Don Bosco nas zavezuje, da vse, kar začnemo delati, začnemo v imenu Matere Božje: O, Marija Pomočnica, bila si in boš nam ti. V Turinu sem večkrat šel v cerkev Marije Pomočnice, kjer je pokopan don Bosco. Pred njo sem molil za rast v poklicu, pa tudi za ljudi, ki so se mi priporočali v molitev.
Leta 1989 sem v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku prejel diakonsko posvečenje. V tej cerkvi sem imel svojo prvo mašo, 29 junija 1990 popoldne. Pokleknil sem pred Marijino podobo in molil: Marija, ne prosim te za dolgo življenje, niti za zdravje, ampak, da bi ostal zvest svoji poklicanosti in pa, da mi izprosiš pred Bogom dar modrosti. Tukaj sem bil tudi tri leta kaplan. Tudi na drugih dušnopastirskih postojankah sem imel priložnost (Ig – Kurešček) poglabljati marijansko pobožnost. 24. maja 2006, prav na praznik Marije Pomočnice, sem bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Res verujem, da Marija bedi nad mojo življenjsko potjo.

- Za svoj doktorat si obdelal življenje in delo Jožefa Klekla starejšega, o katerem smo pri Ognjišču tudi izdali knjigo. Zakaj si se odločil prav zanj?
Najprej sem s tem hotel potolažiti neko domotožje, ki ga Prekmurci imamo, to je navezanost na svoj dom in svojo zemljo. Ko sem odšel od doma, sem imel izredno veliko domotožje. Dejal sem si: »Če bom poskušal spoznati Klekla in njegovo delo, bom Prekmurje vedno nosil s seboj, kjerkoli bom.« Tudi sem se spomnil besed moje stare mame, ki je govorila: »Veliki Klekel so rekli…« Leta 1994 je izšel zbornik s simpozija o njem. Tam sem videl, da ni obdelana tema, zakaj smo Prekmurci v veliki večini katoličani. Zanimivo je, da v tej pokrajini najdete tudi luterance, binkoštnike, včasih Jude… Dejstvo je, da je bilo veliko luteranov v Prekmurju. V letih 1624-25 so bile vse župnije kalvinske. Šlo je za velik vpliv graščakov, ki so »krojili« vero podložnikov. Verska obnova se je začela šele v 18. stoletju. Duhovna katolizacija se je začela z Miklošem Kuzmičem ob koncu 18. stoletja. Leta 1777 je z gmotno podporo somboteljskega škofa izdal svoj slovenski molitvenik Molitvena knjiga, ki so jo natisnili kar 150 krat! Z njim so se začeli številni duhovni poklici. Iz tega se rodi krog Ivanocijevih duhovnikov, v katerem ima posebno mesto Klekl. Začel sem tako, da sem fotokopiral vse Kleklove Novine. Kar zajeten šop! Brskal sem po knjižnicah in počasi se je začel zarisovati moja doktorska disertacija. Ne brez težav. Ob strani sta mi stala škof Jožef Smej in pokojni Vilko Novak.

VERSKI TISK OBLIKUJE
- Veliko intervjujev sem že imel, a nihče mi v pogovoru ni tako temeljito nakazal pomen verskega tiska kakor prav ti, ki si proučeval življenje duhovnika in časnikarja Jožefa Klekla.
Po mojem je bil Klekl pionir pastorale z verskim tiskom. Na Slovenskem poznamo tudi druge primere, a nihče ni naravnost usmerjen v versko etično oblikovanje človeka kot Kleklovo časnikarstvo. V Prekmurju je potekala huda madžarizacija. Tudi somboteljskemu škofu ni bilo prvenstveno, da bi ljudi nagovarjal kot vernike, ampak jih je nagovarjal za pripadnost madžarski domovini. Poznamo primer, kako je somboteljski škof obiskal Tišino in pridigal nekako takole: »Jaz, veliki pastir, sem se ponižal, da vam, ki niste nič, spregovorim nekaj besed v vašem vendskem jeziku, zato ste vi toliko bolj dolžni, da se naučite madžarskega jezika!« Poniževalno! Imel je madžarsko pridigo, v kateri je govoril o veliki Madžarski. Tajnik pa, ki naj bi prevajal, je modro govoril o sveti evharistiji in ljudje so večinoma razumeli madžarsko! Le kaj so si mislili? Zato je Klekl ustanovil svoje liste, da bi ustavil madžarizacijo in vpliv madžarskega liberalizma. Ko se je leta 1919 pojavil boljševizem, so prepovedali izdajati Novine. Pred komunisti je celo moral bežati. Takrat je izjavil: »Komunisti ne bodo uničili vere v prekmurskem človeku, ker jaz držim vero v tem človeku!« In zakaj so mu ljudje sledili? Ne samo zaradi vsebine njegovih izdaj, ampak tudi zaradi njegove popolne poštenosti. Znan je primer, ko so hoteli za ogromno vsoto (zlatih forintov) kupiti Novine, a je to v samem začetku odbil: »Jaz se ne prodajam za zlato!«

- Tudi ti si sodeloval z različnimi verskimi listi. V čem vidiš danes pomen verskega tiska in medijev pri posredovanju vere?
Zdi se, da danes verskim časopisom pada naklada, a se ne smemo prepustiti malodušju. Tudi če bo Ognjišče imelo samo še enega naročnika, mora izhajati, kajti brez verskega tiska bi bilo stanje še slabše kot je. Vi pri Ognjišču zajamete zelo širok spekter bralcev od mladih do starih. Ne podležite skušnjavi, da bi vam kdo rekel: »Zaradi višje naklade objavite še kakšno stvar, ki ni ravno katoliška ali je sporna, ampak je privlačna.« Ne, morate biti znamenje, opora, časopis, za katerega bodo ljudje rekli, ko ga berejo, da je to hrana za njihovo dušo. Koliko drugih časopisov imajo, ki jim lahko strežejo z vsemi mogočimi »zanimivostmi«! Vi pa ne nasedajte temu. Bodite nekakšen »prevod« Svetega pisma v tej zmešnjavi našega časa!

OSEBNA IZKAZNICA
Mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf je bil rojen 28. junija, dan pred praznikom sv. Petra in Pavla, leta 1962 kot prvi otrok v družini. Ima še dve sestri. Po osnovni šoli v Beltincih je vstopil k salezijancem, pri njih naredil srednjo šolo in noviciat in po vojaščini v Zagrebu končal dve leti teološke fakultete v Ljubljani, tri leta teologije pa v Turinu, kjer je diplomiral na temo Marija kot uresničenje osnovnih verskih resnic.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 9, 2006, str. 6-11.

30 let škof

Mariborsko-lavantinska škofija ima v seznamu že 59 škofov. Od njene ustanovitve leta 1228 so škofijo vodili v različnih časih in razmerah. Spreminjale so se meje škofije, njen sedež, njen obseg. Kako pomembna je vloga škofa ne le za domačo škofijo, ampak tudi za celotno deželo, kateri pripada, vidimo najbolje prav na zgledu enega največjih škofov mariborsko-lavantinske škofije božjem služabniku Antonu Martinu Slomšku. Njegove odločitve so imele daljnosežne posledice za vse Slovence. Naj omenimo samo nekatere: prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labodski dolini (zdaj v Avstriji) v Maribor, ustanovitev Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, ustanovitev Bratovščine sv. Cirila in Metoda za zedinjenje kristjanov. - Letos obhaja tridesetletnico svojega škofovskega posvečenja sedanji mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Da bi vam ga lahko predstavili, smo ga obiskali in zaprosili za razgovor.

- Gospod škof, 15. decembra boste obhajali 30-letnico vašega škofovskega posvečenja. To je gotovo visok in redek jubilej. Po letih škofovstva ste najstarejši slovenski škof. Naše bralce bo zanimala vaša življenjska pot.
Doma sem s Pohorja, točneje iz Orlice v župniji Ribnica na Pohorju, kjer sem se rodil 5. oktobra 1903 kmečkim staršem. Imeli smo srednje veliko kmetijo, na kateri sedaj živi brat z družino.

- Koliko otrok vas je bilo v družini?
Bili smo zelo velika družina, v kateri je bilo devet otrok. Dva sta umrla kmalu po rojstvu, v starosti desetih let pa še en brat.

- Ste bili med starejšimi ali med mlajšimi otroki?
Rodil sem se kot drugi. Najstarejši brat Jože se je pripravljal na duhovniški poklic. Bil je že bogoslovec, toda na dan nove maše prijatelja v Rušah (10. julija 1923) je tragično končal v valovih Drave. Po končanem praznovanju so namreč obiskali župnika, ki bi imel eno naslednjih nedelj pridigo nekemu drugemu novomašniku ... Ker je bil le-ta na nekem praznovanju na drugem bregu Drave, so se novomašnik, moj brat in župnik, ki je tisto nedeljo pridigal na novi maši v Rušah; prepeljali k njemu in ostali z njim pozno v noč. Ko so se z brodom vračali prek Drave - z njimi je bil tudi župnik, pri katerem so bili na obisku - se je zaradi narasle vode utrgala vrv in vsi štirje so utonili. Rešil se je samo brodar.

- Vi ste torej 'podedovali' njegov poklic. Ste bili takrat že v bogoslovju?
Ne še, mislim pa, da je to gotovo vplivalo na mojo odločitev. Posebno je bila prizadeta naša mama, ki je dve leti po tem dogodku tudi umrla, lahko bi rekel, da od žalosti.

- Kje ste študirali bogoslovje?
Po maturi leta 1924 sem začel bogoslovje v Mariboru. "Potem ko sem odslužil vojaški rok in opravil še en letnik bogoslovja, me je škof Andrej Karlin poslal študirat v Rim. Najprej sem se malo upiral, ker sem nekaj bolehal, pa me je škof spodbudil, rekoč: »Saj ste vendar pohorska korenina, boste že vzdržali!" Tudi pri zdravniku sem se izgovarjal, ker se pač nisem veselil, da bi po treh letnikih menjal okolje, pa sem se moral pozdraviti kar z domačimi zdravili in iti. V Rimu sem moral začeti skoraj vse znova, ker mariborsko bogoslovje še ni bilo priznano kot teološka fakulteta.

- Kdaj ste imeli potem novo mašo?
Ker se mi je študij tako podaljšal, sem imel novo mašo leta 1932 in sicer kar v Rimu. Navzoči pa so bili vsi člani družine: oče, dva brata, dve sestri in dve teti. Novo mašo sem daroval 1. novembra, posvečen pa sem bil en dan prej, na praznik Kristusa Kralja, ker je bila navada, da so posvečevali duhovnike na ta dan.

- Kje ste potem kaplanovali?
Najprej sem bil krajši čas v domači fari, prva služba pa je bila pri svetem Danijelu v Celju, kjer sem bil dobri dve leti. To sta bili zelo lepi leti, v prijetni družbi duhovnikov, predvsem opata, ki je bil prava dobričina. Tako ste se tudi najbolje vpeljali v duhovniško delo. Da, potem pa so mi brez vsakega vprašanja poslali dekret za premestitev v Maribor, kjer sem opravljal službo prefekta v semenišču, obenem pa tudi začel predavati v bogoslovju (nadomeščal sem profesorja dr. Jeraja, ki je bil težko bolan in ni več zmogel vseh predavanj).

- V Rimu ste tudi doktorirali?
Da, iz dogmatike in filozofije na rimski univerzi Gregoriani. Tudi tista leta v Rimu so bila so bila zelo lepa.

- Med vojno so vas, kot večino štajerskih duhovnikov, Nemci izselili. Kje ste bili?
Najprej, bilo je v četrtek po veliki noči leta 1941, so Nemci odpeljali ravnatelja Osterca, v ponedeljek po beli nedelji pa so prišli tudi po mene. Do 7. julija so nas imeli v mariborski vojašnici, potem so nas odvedli v Rajhenburg - danes Brestanico ob Savi - v trapistovski samostan, od tam so nas poslali na Hrvaško. To je bil velik transport okoli 300 duhovnikov in nekaj laikov. Okrog 70 mlajših duhovnikov so nas obdržali v Zagrebu, drugi pa so morali naprej v Slavonsko Požego, od koder so jih razmeščali naprej po Bosni in po djakovski škofiji. Iz škofije so izselili skoraj vse duhovnike, pustili so samo nekaj starejših.

- Nemci so se dobro zavedali, da bo raznarodovanje Slovencev nemogoče, če jim pustijo duhovnike.
Vedeli so, da so duhovniki stebri slovenstva, ovira germanizaciji, zlasti v večjih krajih, kjer so Nemci prevzeli vse v svoje roke, na primer v Mariboru, čeprav je bila okolica trdno slovenska.

 - Ta problem je aktualen tudi danes, ko se na Koroškem dogaja nekaj podobnega. Slovenski duhovniki so spet največja opora pri ohranjevanju slovenskega jezika . in zavesti in mislim, da to ·njihovo delo naša javnost premalo pozna in priznava. Zelo malo se govori o tem njihovem delu, ki je tako veliko kot delo primorskih duhovnikov med obema vojnama, ko so pod fašistično Italijo ohranjali slovenstvo na Primorskem.
Na Koroškem je okoli 110 slovenskih duhovnikov. Preštevanje bodo bojkotirali (pogovor je · potekal prve dni novembra - op. ur.). Že dejstvo, da je toliko slovenskih duhovnikov na Koroškem, zgovorno priča, da tudi manjšina nekaj pomeni, saj jih je za srednje veliko škofijo.

- Velikega pomena pri ohranjevanju slovenstva na Koroškem je tudi Mohorjeva družba v Celovcu s svojimi izdajami knjig in drugih publikacij. Mohorjevo družbo pa je ustanovil z izredno bistrovidnostjo vaš prednik Slomšek. - Naj se z vprašanjem povrnem v čas po vojni. Kdaj ste se vrnili v Maribor, kjer ste pozneje prevzeli Slomškovo dediščino?
Na Hrvaškem sem ostal do novembra 1945. Takrat mariborsko bogoslovje še ni bilo obnovljeno, ker so mnoge naše profesorje povabili na teološko fakulteto v Ljubljano, da bi ta lahko nadaljevala z delom. Povabilo sem dobil tudi jaz. Na Hrvaškem, kjer so me imeli radi, so me hoteli še obdržati, ko sem bil na župniji Visoko v Zagorju. S tamkajšnjim župnikom sem se odlično razumel, imel pa sem tudi priliko spoznati življenje tamkajšnjih ljudi, predvsem družinsko življenje, ki je bilo prežeto z vero. Vabilo ljubljanske fakultete sem sprejel in odšel sem v Ljubljano predavat sveto pismo stare zaveze, tam pa me je leta 1946 'doletelo' škofovsko imenovanje. Bilo je povsem nepričakovano. Prosil sem za premislek, vendar mi je papeški nuncij pri zvezni vladi v Beogradu nadškof Hurley dejal, da je že vse določeno. Ravno takrat sem študentom pri predavanjih razlagal preroka Izaija. Govoril sem jim o njegovem pozivu na mrtvo stražo, ko je na božje vprašanje: »Koga naj pošljem?« odgovoril: »Pošlji mene.« Tako sem dejal tudi jaz: »Sprejmem odgovorno delo, ker me pošilja Bog.« Bili pa so takrat težki časi.

- Vsak škof si ob posvečenju izbere svoje škofovsko geslo, ki pomeni tudi nekakšen program njegovega življenja. Vi ste si izbrali geslo »Z nami Bog in njegova Mati«. Kako da ste se odločil zanj?
V Izaijevi knjigi, ki sem jo ravno takrat razlagal bogoslovcem, je napoved bodočega Odrešenika Emanuela, ki se je uresničila v Kristusu. Ime Emanuel pomeni „Bog z nami". Prevzel sem njegovo napoved za svoje geslo z dostavkom »in njegova Mati«, ker sem prepričan, da ima v božjih načrtih tudi Marija veliko vlogo.

- Kateri škof je bil pred vami v Mariboru?
Škof Tomažič, ki ga je naslednje leto zadela kap in je bil od takrat težko bolan, vendar je še obhajal zlato mašo. Konec februarja leta 1949 je umrl in takrat sem postal apostolski administrator, leta 1960 pa redni mariborski škof. V začetku je bilo bolj težko, a se je delo in življenje polagoma umirilo, razvijati so se začeli medsebojni stiki in tudi z oblastjo smo našli skupen jezik. To se je pokazalo zlasti leta 1957 pri obnovi mariborske stolnice. Stolnica je bila še iz predvojnih časov brez ometa, ki je bil takrat zaradi obnovitvenih del odstranjen. Škofija je bila brez sredstev, zato sem se obrnil na mariborsko občino s prošnjo, da se zavzame za obnovo oziroma ohranitev največjega mariborskega kulturnega spomenika. Naletel sem na ugoden odziv. Leta 1959 je prineslo nov razveseljiv dogodek za Cerkev na Slovenskem: novo izdajo svetega pisma. Založil ga je mariborski škofijski ordinariat, tehnične posle pa je prevzela Mohorjeva družba v Celju.

- Maribor je, predvsem po zaslugi daljnovidnega Slomška, postal versko središče za štajerski in prekmurski del Slovenije, delno tudi koroški. Po ozemlju je to največja slovenska škofija in tudi vernikov ima največ. To je precejšnje breme za škofa, že ko gre za birmovanje. Koliko župnij in duhovnikov imate?
Župnij je nekaj nad 270, duhovnikov z redovniki vred pa okoli 400. Zadnje čase je bilo ustanovljenih več novih župnij, že samo v mestu Mariboru nekaj.

- Zgrajenih je bilo tudi več cerkva.
V posebno zadovoljstvo nam je bilo, ko smo dobili dovoljenje za gradnjo nove cerkve v industrijskem delu Maribora, v Teznem, kjer je zrasla moderna cerkev sv. Cirila in Metoda. Prav zdaj končujejo novo cerkev v Šoštanju, kjer so bile v tem pogledu težke razmere.

- Vsakoletna birmovanja po župnijah so bila za vas gotovo velik napor.
Vsako leto sem birmoval v približno 50 župnijah, včasih tudi več. To je bil skoraj nadčloveški napor. Ko smo birmovali še v šolskem času in ni bilo take vročine, je še nekako šlo, kasneje pa je bilo vse strnjeno do 15. avgusta. Hvala Bogu, zdaj to delo mnogo olajša naš pomožni škof Grmič, vendar sem kljub temu tudi letos opravil okoli 25 birmovanj.

- Veliko delo, ki ste ga opravili, je bila tudi obnovitev semenišča.
Bivše malo semenišče zdaj služi drugim namenom, dobili pa smo prostor za semenišče pri frančiškanski cerkvi. Leta 1962 smo obhajali stoletnico smrti božjega služabnika Slomška. Semenišče, ki je bilo obnovljeno to leto, smo imenovali po Slomšku, ker je nastalo ob Slomškovem grobu in očitno tudi na njegovo priprošnjo pri Bogu. Z obnovitvijo semenišča je nastal velikanski · preobrat v naši škofiji. Od takrat se je število novih maš vsako leto množilo. Mlajših duhovnikov je toliko, da jih vseh ne poznam več in mi je včasih kar hudo, ko se moram zelo truditi, da bi se koga prav spomnil.

- Obnovili ste tudi bogoslovje.
Bogoslovje v Mariboru je imelo že stoletno tradicijo in je bilo prej nekakšno kulturno središče Štajerske z zelo prizna­nimi profesorji. Bogoslovje, ki je zdaj del teološke fakultete v Ljubljani, je za našo škofijo velika pridobitev. Ravno tako tudi navzočnost bogoslovnih profesorjev, saj njihovo strokov­no mnenje tudi sam večkrat potrebujem.

- Udeležili ste se tudi koncila v Rimu.
V teh tridesetih letih škofov­stva je bilo to 'zame največje doživetje, ki mi je prineslo čisto nove poglede na življenje Cerkve. Udeležil sem se vseh štirih zasedanj, edini od slovenskih škofov. Zasedanja so bila zelo naporna in so zahtevala veliko študija, pravzaprav je bila to kar neka „huda" šola za škofe.

- Škofovska služba je zelo zahtevna in odgovorna, kajti škof mora, po besedah apostola Pavla, skrbeti ne le za lastno škofijo, ampak imeti tudi „skrb za vse Cerkve". Imate veliko pastoralnih skušenj s terena, velika moralna opora pa je tudi to, da ste naslednik škofa Slomška. Svojim vernikom in vsem slovenskim kristjanom pogosto priporočate, naj bi storili vse, da si pri Bogu izprosimo razglasitev Slom­ška za blaženega in svetnika.
To je posebej moja srčna .zadeva, a ne le moja, pač pa cele škofije. Zelo sem bil vesel, da smo škofijski proces za njegovo beatifikacijo zaključili dan pred začetkom koncila v Rimu in sem potem vso dokumentacijo izročil rimski kongregaciji za zadeve svetnikov, da je stekel proces tudi tam. To pa je seveda dolga pot in potrebno je, da se ljudje z zaupanjem obračajo k Slomšku. Veliko je že bilo uslišanj, potrebnih pa jih je še več. Potrebno je tudi veliko znanstvenega dela o njem in o tistem času, kar je ob neurejenih arhivih in spremenjenih državnih mejah (prej je bila vse Avstro­Ogrska) zelo težko delo.

- Gospod škof, povedali ste nam veliko lepih stvari. Omenim naj samo še nekaj: vi ste pobudnik dialoga s protestanti, ki jih je največ v vaši škofiji (v Prekmurju). V tem ste naslednik Slomška, ki se je že v svojem  času trudil za ekumenizem.  Prav zaradi tega so vas  jugoslovanski škofje izvolili  za predsednika Sveta za  ekumenizem pri Jugoslovanski škofovski konferenci.
Res je, s tem delom je začel  že Slomšek s svojo Bratovščino  sv. Cirila in Metoda. Vodstvo  ekumenske komisije, ki so mi jo  škofje zaupali pred nekaj leti,  sem zato z veseljem sprejel. Vse,  kar se na tem področju stori, pa  ni moja zasluga. Temu delu se z  vsem srcem posveča profesor  Stanko Janežič in drugi. Dosežen je bil velik napredek v  zbližanju med katoličani (tudi  hrvaškimi) in pravoslavnimi, kar  se je pokazalo predvsem letos na  ekumenskem simpoziju v Lovranu, kjer je bilo sodelovanje res  na višku. Vsakega takega 'prebitega lesu' sem res tudi osebno  vesel. Sad ekumenskih prizadevanj je tudi ekumenska izdaja  svetega pisma, ki je izšla v eni  sami knjigi predlanskim ( 1974).  Že ob koncilu sem se o tej  zamisli pogovarja s pokojnim  kardinalom Beom. Slovenski katoličani in protestanti so s  skupnimi napori pripravili besedilo svetega pisma, založila ga je  Britanska biblična družba, tiskala pa ga je tiskarna Dela v Ljubljani.

- Če se ozrete na delo, ki ste ga opravili v teh tridesetih letih, je očitno, da je Bog obilno blagoslovil vašo pripravljenost v tistih težkih povojnih letih, da prevzamete breme in odgovornost tako težke službe. Ob tem jubileju vam čestitamo in vam želimo trdnega zdravja.
Bog plačaj za dobre želje. Res, v teh tridesetih letih se je izkazalo, da bojazen, ki me je navdajala leta 1946 ob škofovskem imenovanju, ni bila utemeljena. V polni meri se je uresničevalo geslo, ki sem ga takrat izbral: »Z nami Bog in njegova Mati!«

BOLE, Franc. dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof. (Gost meseca). Ognjišče, 1976, leto 12, št. 12, str. 7-10.

koprski škof msgr. METOD PIRIH - po obisku pri misijonarjih v Afriki in prevzemu vodstva koprske škofije

“Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov

Msgr. Metod Pirih, koprski škof pomočnik, se je pred dobrim tednom (29. marce 1987) vrnil z misijonskega potovanja po Obali slonove kosti (zdaj Slonokoščena obala - op. mč), kjer je obiskal dva misijonarja, duhovnika koprske škofije, brata Ivana in Pavla Bajec s Cola. Ob tej priložnosti smo ga prosili, da nam pove, kar je doživet, videl ... Prepričan sem, da je zelo koristno, če naši škofje sami vidijo, kakšen je položaj misijonarjev, kako se v resnici dela v misijonih. Vem, da to delajo tudi sosednji italijanski škofje. Pokojni goriški nadškof Cocolin je skoraj vsako leto šel na misijon, ki ga vodi goriška nadškofija, lansko leto je bil v Zambiji in na Madagaskarju nadškof Alojzij Šuštar. Poleg dveh slovenskih misijonarjev, so v tej afriški deželi še sestre misijonarke iz reda frančiškank Brezmadežne, tako da je bil razlog obiska upravičen.

- Koliko časa si bil v Afriki?
Povabljen sem bil že po svojem škofovskem posvečenju, maja 1985, ko je bil doma Ivan, lansko leto pa je bil v domovini Pavel, Želela sta, da bi prišel na obisk že lansko leto v postu, uresničili smo ga lahko šele v letošnjem postu. V Afriki sem bil skoraj tri tedne (od 10. do 28, marca). Pri vsakem od naših misijonarjev sem bil eno nedeljo, med tednom pa sem obiskal sestre, škofe, veliko smo bili na podružnicah ...

- Afriška država Obala slonove kosti danes ni več tako daleč. Koliko časa si potoval?
Iz Rima sem potoval z letalom sedem ur in pol čez Saharo, vmes smo pristali v Kano v Nigeriji, ko smo prispeli v Abidjan, smo pomaknili kazalce za eno uro nazaj. Tudi podnebje je povsem novo: v Rimu je bilo dve stopinji pod ničlo, tam pa je bilo + 35! Ta predel Afrike ima najbolj nezdravo podnebje: veliko vročino in visoko stopnjo vlage. Na letališču sta me čakala oba naša misijonarja, sestri dr. Anica Starman in IIdefonza Grabar. Pavleta, ki je za glavo višji od drugih, sem videl že od daleč. Odpeljali smo se v Abidjan, največje mesto v državi, ki pa ni več glavno mesto (novo glavno mesto je Yamoussoukro, rojstni kraj sedanjega predsednika), je pa drugo največje mesto v Afriki, menda ima skoraj dva milijona prebivalcev (največje je Lagos v Nigeriji).

- Uradni jezik v državi je francoščina?
Res, toda preprosti ljudje znajo samo jezik svojega plemena, teh je na Obali slonove kosti izredno veliko, tako, da se gotovo še dolgo ne bo noben jezik uveljavil. Zdaj je bogoslužje povsod v francoščini, da bi lahko preprosti ljudje vsaj božjo besedo slišali v svojem jeziku, potrebuje duhovnik katehiste, ki jih je tam veliko. Misijonar Ivan, ki je v župniji Guitry (50.000 prebivalcev) v škofiji Gagnoa, ima 3000 katoličanov in 50 katehistov, svojih najožjih sodelavcev, ki jih posebej vzgaja. Katehisti ponekod kar tekmujejo, ko se prijavljajo za to službo. Po podružnicah imajo vsako nedeljo bogoslužje božje besede, duhovnik pa jih obišče mesečno ali morda samo nekajkrat na leto. Besedno bogoslužje brez maše traja eno uro, ljudem se nikamor ne mudi. Redna udeležba pri nedeljskem bogoslužju je tudi pogoj za katehumene, pripravnike na krst. Duhovnik obiskuje ljudi med tednom, med njimi ostane več dni, da se z njim pogovorijo in mu povedo svoje probleme. Videl sem, da katehisti ali pa ljudje sami, prinašajo misijonarju posebne knjižice, kjer je vpisano, kako verniki podpirajo cerkev, zabeležen je tudi obisk maše ali bogoslužja božje besede, kot pogoj priprave na krst.
Majhne otroke krstijo bolj redko in sicer samo pod tremi pogoji: če so starši cerkveno poročeni, če vsi člani družine ob nedeljah obiskujejo bogoslužje in če družina materialno podpira cerkev. Katehisti pa so prostovoljci, ne dobijo plače.

 - Obiskal si področje, k¡er delujeta naša misijonarja.
Prvo nedeljo sem se mudil v župniji Guitry, kjer deluje Ivan, drugo nedeljo pa v župniji Niambezaria, kjer misijonari Pavle Bajec. Ivan stanuje v svoji župniji, Pavle pa biva v svoji prejšnji župniji Lakota, kjer so še trije misijonarji za to župnijo. Vsako nedeljo odhaja v svojo župnijo, ki jo je dobil lansko leto in je samo dvajset kilometrov od tam. Oba sta mi rekla, da ne zdržita več kot tri, štiri dni na terenu, ker jima ne ustreza afriška prehrana, zato se morata vračati na postojanko, kjer kuhajo bolj po evropskem okusu.

- Oba sta že precej let v Afriki?
Ivan je na Obali slonove kosti že enajsto leto. Zdaj je tretje leto župnik v Guitryju, lepi župniji. Župnija je dala tri duhovnike. ima tri bogoslovce (drugo leto bo imel v župniji novo mašo, ima pa tudi nekaj fantov v malem semenišču).
Pavle je bil najprej kaplan v Divoju, potem v Lakoti, kjer še zdaj oskrbuje zapornike. Tako sem imel priložnosti od blizu videti, kako to dela. Tam je 250 zapornikov, vsak teden jih enkrat obišče, najbolj potrebnim iz oddaljenih krajev, nese tudi nekaj hrane, ki jo pripravijo sestre. Ko sem hodil po misijonskih postojankah, so me ljudje obdarovali z več kot sto kilogrami riža In to sl je Pavel zadržal zase, da bo nosil zapornikom. Včasih ga na obiskih spremlja redovnica-bolničarka, ki pomaga tistim, ki potrebujejo zdravila.

 - Državne oblasti so torej misijonarjem naklonjene?
Predsednik republike Felix Houphouet-Boigny je katoličan in v deželi vlada verska svoboda. Človek je presenečen, ko se takoj dobi dovoljenje za bogoslužni prostor, treba je samo zbrati denar. Načrtno vzgajajo mlade afriške kristjane za to, da bi tudi sami pomagali. Tako sem bil na podružnici Dairo, misijonarja Ivana, kjer je cerkev že pokrita: več kot polovico-sredstev so ljudje prispevali sami. Za bogoslužne prostore Izberejo res najbolj primeren kraj, za več vasi skupaj, da je za vse ljudi ugodno.

- Tudi v Abidjanu so zgradili za papežev obisk novo stolnico.
Ob misijonski hiši v tem velemestu je majhna pritlična stolnica. Leta in leta so načrtovali novo stolnico, podrli so večje število hiš v enem predelu mesta in naredili stolnico po načrtih arhitekta Alda Spirita. V petih letih so jo dokončali in leta 1986 jo je posvetil sam papež, ko je bil tam na obisku. Po tistem so začeli zidati v Abidjanu še romarsko svetišče Naše Gospe, Srednice milosti, ki so ga posvetili prav letos.

- Ali si v Afriki tudi kaj birmoval?
Ne, birmoval nisem, sem pa spovedoval in nekaj krščeval. Misijonarji spovedujejo v francoščini, preprosti ljudje tega ne razumejo, oni povedo svoje grehe, ti jim pokažeš, kaj imajo za pokoro. Tako sem spovedoval kar v slovenščini, ki jo nekateri razumejo prav tako kot francoščino. Imel sem izredno lep občutek, kako lepo so se spovedovali. Na eni strani cerkve se ljudje pripravljajo na spoved, približajo se duhovniku, se sezujejo, pokleknejo na tla in spokorno povejo svoje grehe, po odvezi pa odidejo. Prihajajo mamice z otroki, starejši ljudje, mladi fantje z rožnim vencem v roki. Po spovedi gredo na drugo stran cerkve, kjer kleče molijo.

 - Afriška doživetja so verjetno še potrdila tvoje prepričanje, kako naši misijonarji tam opravljajo veliko poslanstvo.
Marsikaj se mi je pokazalo v čisto drugačni luči, kot sem si prej predstavljal. Nekatere stvari sem si predstavljal bolj grozljivo, nekatere pa boljše. Na vsak način bom imel od tega izredno veliko korist, kako biti povezan z misijonarji, kako delati doma, v škofiji, v Cerkvi na Slovenskem, kako jim pomagati. V tej deželi je deset škofij, vse Imajo domače škofe. Prav škofija Gagnoa, kjer delujeta naša dva misijonarja, ima največ duhovnih poklicev. V škofiji je 25 duhovnikov belcev, 19 pa je že domačinov. Naše misijonarje imajo ljudje Izredno radi, povsod so se bali, da bi ostali brez njih. Veseli so bili, ko sem jim obljubil, da ju proti njihovi volji ne bom poklical domov. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem videl, kako Imajo radi redovnice. Na obeh župnijah, v Guitryju in v Niambezariji, so me prosili za redovnice. »Monsinjor, pošlji nam redovnice!« V Guitryju so tri sestre, ki so že ostarele. Tam je do predlanskim obstajal dispanzer, zdaj pa je zaradi pomanjkanja osebja prenehal delati. V kratkem se bo delo obnovilo, kljub temu pa so me ljudje prosili za redovnice. O tem, kako jim domačini zaupajo, sem se prepričal, ko sem na tretjo postno nedeljo obiskal slovenske sestre v Frescu in Gbagbanu. Zdravnica Anica Starman je odgovorna za majhno bolnišnico in porodnišnico v Frescu. Ko je prišla mlada mamica s hudo bolnim otrokom, ni marala prositi za pomoč dežurne domačinke, ampak je šla raje na dom klicat sestro. V Gbagbanu sta dve redovnici: sestra Christine Ortner iz Graza in sestra Bernardet Jurkovič iz Gornje Radgone. Ob njiju pa dela še laična misijonarka Branka Kladnik iz Šmiklavža pri Slovenj Gradcu. Dr. Anica Starman, ki je bila rojena v Zagrebu, s. Ildefonza Grabar iz Martjanec v Prekmurju in s. Hermina Nemšak od sv. Barbare v Slovenskih Goricah pa so v Frescu. Anica vodi bolnišnico, ki ima prostora za 14 bolnikov, vsak dan pa ima prek 100 ambulantnih pregledov. Tu imajo tudi porodnišnico, kjer imajo vsako leto prek 500 porodov. S. Ildefonza skrbi za dom, s. Hermina pa za katehezo in vzgojo. V Gbagban je prišla prva slovenska misijonarka, frančiškanka Brezmadežne, sestra Magdalena Černe in prav ob njenem obisku domovine in predavanju v ljubljanskem bogoslovju, se je Ivan Bajec navdušil za misijonsko delo. Ona je odprla pot slovenskim misijonarkam in misijonarjem. Tudi tu je bolnišnica s približno 600 porodi na leto. Sestre delajo v dispanzerju, oskrbujejo tudi internat, kjer imajo dekleta iz oddaljenih vasi in jih učijo gospodinjstva, šivanja in tudi poljedelstva, zlasti, kako se dela z rižem. S temi največ dela laična misijonarka Branka Kladnik in sestra Christine iz Avstrije, ki je predstojnica obeh hiš. V Gbagbanu imajo veliko, še nedokončano cerkev In prav na praznik Gospodovega oznanjenja (25. marca), na drugo obletnico mojega imenovanja za škofa, sem tam z obema misijonarjema, sestrami in ljudmi imel praznično bogoslužje. Človeka kar prevzame, ko vidi, s kakšno zavzetostjo ljudje sodelujejo, tudi mladi z branjem, petjem, s prošnjami za vse potrebe. Vse je zelo dobro pripravljeno in bi bilo lahko vzor za delo po naših župnijah. 

- Obiskal si tudi domačega škofa Noela Kokora Tekryja, ki je bil že na obisku v Sloveniji, na domu bratov Bajec in v Kopru.
V ponedeljek, 16. marca, smo šli vsi trije na obisk h krajevnemu škofu v mesto Gagnoa. Dopoldne smo se srečali v njegovem uradu. Uradni prostori v tej deželi so navadno v kakšni stavbi ob stolnici, stanovanje pa je zunaj mesta. Ta dan smo bili njegovi gostje. Popoldne smo si ogledali cerkvene zanimivosti po mestu, naslednji dan zjutraj pa smo v škofovi kapeli v Gagnoa maševali v slovenščini. Potem smo nadaljevali pot h goriškim misijonarjem. Na Obali slonove kosti imajo namreč že več časa dva misijona tudi misijonarji iz goriške nadškofije (Italija) in sicer Kossou in NImbo v škofiji Bouake, ki je ena od večjih škofij na Obali slonove kosti. To je bil le prijateljski, prisrčen obisk, ki sta ga naša misijonarja načrtovala. Iz stare Gorice so tam štirje duhovniki, misijonarji, osem redovnic In laični misijonar Giuseppe Burgnich, Izredno spreten za razna opravila, uči fante, za katere ima poseben internat. Še isti dan so nadaljevali pot v Nimbo, predmestje Bouake kjer smo si ogledali novo cerkev, ki je bila posvečena lanskega novembra. Posvetili so jo svetemu Petru, v spomin, na goriškega škofa Cocolina, ki je misijona na Obali slonove kosti odprl. Goriška nadškofija ima z duhovniki, redovnicami in vsemi prostovoljci v misijonih okoli 47 ljudi, kljub temu, da se doma še večje potrebe kot pri nas. Ta dan smo obiskali tudi bolnišnico za gobavce v Mani- kro. Bili smo v naselju gobavcev, kjer dve sestri redovnici iz goriške nadškofije vodi ta skupaj z domačini bolnišnico za 83 gobavcev. Pretresljivo je videti, kako tu živijo ti gobavi ljudje, vseh starosti, kako so prizadeti. Medicinska sredstva so tako napredovala, da se napredovanje te bolezni lahko ustavi. Napredek je tudi v tem, da se spreminja miselnost ljudi. Nekdaj gobavega bolnika družina ni marala več sprejeti. Misijonarji so ustanovili posebno naselje za ozdravljene gobavce, kjer še zdaj živi 6t družin s 400 člani. Zdaj je drugače, gledanje na bolnike je drugačno, ko se pozdravijo, se lahko spet vrnejo v domače družine.

- Na potovanju si doživet marsikaj, od slovesnosti do sprejemov po vaseh in kočah. Zanima me, kako je bilo s hrano?
Na evropskih postajah je hrana zelo podobna naši evropski. Misijonarji in sestre redovnice si zajtrk pripravijo sami, včasih tudi kuhajo, drugače so njihovi kuharji domačini moški ali ženske. Če bi namreč sestre redno same kuhale, ne bi mogle opravljati svojega dela. Hrana v misijonskih hišah je okusna, morda bolj francoska. Na podružnicah, zlasti, ko sem hodil okoli s Pavletom, sem bil deležen domačinske hrane. Misijonarja sta sporočila, da pride njihov škof in ob kateri url bo maša. Vse drugo (prostor, sodelovanje, sprejem, darove) so sami pripravili. Skoraj povsod smo jedli enako: riž in golaž. Isto opoldne, zvečer in zjutraj. Na praznik sv. Jožefa smo imeli za kosilo na podružnici golaž zelo močnega okusa. Pavle me je spraševal, če je meso dobro. Rekel sem mu, da je kar okusno. Ko sem že skoraj vse pojedel, me je vprašal, če vem, kaj jem. Potem mi je povedal, da jem opico. Meso je res prav dobro. Če bi človek ne imel psihološke ovire, ki se mu zdelo to meso celo boljše kot npr. kokošje.

- Torej si bil najbrž prvi slovenski škof, ki je jedel opice. Kako si pa prenašal vročino?
Hujša od vročine je vlaga, včasih se zdi, da je najhujše okrog poldneva, je pa tudi razlika od kraja do kraja, huda nadloga pa so komarji, ki prinašajo malarijo. Svoje prvo misijonsko potovanje si srečno opravil in se vrnil v svojo škofijo. Kmalu boš prevzel vodstvo škofije. Doslej je bil ordinarij dr. Janez Jenko, ti pa si bil škof pomočnik. Zdaj boš pa ti prevzel v roke koprsko škofijo.

- Ta intervju bi rad porabil tudi za to, da predstavimo novega koprskega škofa, ordinarija Metoda.
Na veliki četrtek bom prevzel vodstvo koprske škofije. Ob tej priložnosti bi se rad v svojem imenu, v imenu najožjih sodelavcev, v imenu vseh duhovnikov in vernikov, našemu Škofu Janezu zahvalil za njegovo delo, ko je skoraj 23 let požrtvovalno, goreče in z veliko ljubeznijo vodil našo škofijo. Po svojih močeh bom nadaljeval njegovo delo. Na vsak način bo moja ljubezen in moja skrb veljala duhovnikom, bogoslovcem, semeniščnikom. Ko človek postane škof, ne neha biti duhovnik, niti diakon. Skupaj si bomo prizadevali, da bi naša škofija Imela dovolj duhovnih poklicev. Velika skrb bodo tudi naše ostareli in bolni duhovniki in na poseben način me že čas sili (jeseni se bo v Rimu začela sinoda o vlogi laikov v Cerkvi), pa tudi vsi zunanji dogodki opozarjajo, kako važno je sodelovanje laikov v Cerkvi. Zdi se mi, da bo zame izredno velika naloga, kako poživiti, poglobiti in v tistih župnijah, kjer nimajo župnijskih svetov in laičnih sodelavcev, ustvariti tako ozračje in razme re, da bi se naši laiki velikodušno dali Kristusu na voljo v različnih cerkvenih službah. Vodstvo škofije bom prevzel na pragu Marijinega leta, zato močno zaupam v njeno pomoč in varstvo.

- To je gotovo program, ki obeta sadove, upam, da bodo vse izkušnje, ki si jih do sedaj imel, tudi misijonske, pomagale, da bi naša škofija še bolj pokoncilsko zaživela, zato smo ti hvaležni za vse tvoje prizadevanje. Želimo ti, da bi Bog blagoslovil tvoje delo, mi pa ti bomo pri vsem tem pomagali.
Hvala, France, brez tvoje pomoči ne bi nikoli mogel obiskati Obale slonove kosti. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem tistim, ki sodelujete pri Predalu dobrote, ki darujete za misijone, in vsem tistim, ki misijonarjem pomagate. Ognjišče je namenjeno mladim, zato bi mlade rad spodbudil, da bi Ognjišče tudi v prihodnosti radi brali, da bi se na vse to, kar je tam dobrega napisanega, odzivali, da bi ob vsem tem dozorel in zrastel tudi kakšen nov misijonski poklic.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1987, leto 23, št. 5 str. 6-10.

novi koprski "škof pomočnik"
msgr. METOD PIRIH

»Moje geslo je “Vate zaupam”: v Boga, duhovnike in vernike"

Malce nenavadno, pa prijetno je imeti Intervju s kolegom, ki ga že dolgo poznaš, s prijateljem, ko ni potrebno izbirati besed, ker veš, da te bo razumel, z nekom, s katerim si vsak dan skupaj. Samemu sebi bi se zdel smešen, če bi ga vikal, čeprav samo na papirju, tudi če je tvoj bodoči škof. Tako sem sedel k njemu za mizo In pogovor je stekal.

 – Že dalj časa smo pričakovali, kdo bo Imenovan za novega škofa v Kopru. 25. marca 1985, na praznik Gospodovega oznanjenja, je bilo negotovosti konec: papež te je imenoval za škofa pomočnika koprskemu škofu dr. Janezu Jenku s pravico nasledstva. Gotovo je zate velika preizkušnja sprejeti odgovorno službo v koprski škofiji, ki je najmanjša v Sloveniji in kjer versko stanje ni prav nič rožnato, veliko je priseljencev. Tvoje delo v prihodnosti je zajeto v geslu, ki sl ga kot škof izbral. Kakšno je to geslo?
Ko sem prestal prve dni in sem se moral vdati v voljo predstojnikov, sem se po navalu pošte, telegramov, telefonov, obiskov in odgovorov na razna vprašanja počasi umiril in začel misliti na geslo, ki bo v nekaj besedah povzelo ves program mojega dela, duhovnega in dušnopastirskega. Odločil sem se za dve kratki besedi iz psalma 143, ki se v celoti glasi: »Daj, da bom začutil v jutru tvojo milost, ker vate zaupam, pokaži mi pot, po kateri naj hodim, kajti k tebi dvigam svojo dušo.« Moje geslo sta besedi VATE ZAUPAM. Najprej zaupam v Boga, ki mi je vse življenje stal ob strani, mi pomagal; nanj sem se zanesel, nanj sem se opiral in sem neštetokrat v življenju občutil njegovo bližino. Dalje ti dve besedici pomenita, da zaupam vsem ljudem dobre volje, zaupam svojim sodelavcem, zaupam v izkušeno modrost svojega škofa, saj sem njegov pomočnik, ob delu z njim bom lahko črpal življenjsko, duhovno in pastoralno modrost. Zaupam tudi v svoje sodelavce, tudi v tebe, skupaj smo pri mizi, druži nas isti cilj; oznanjati Kristusa, čeprav na različne načine, ki se dopolnjujejo. Zaupam tudi v vse naše duhovnike, saj jih vse osebno poznam, v njihove sposobnosti, njihovo odprtost, njihove talente, spodbude, načrte, da bomo složno sodelovali in skupaj delali. Brez laikov pa v Cerkvi ne moremo, zato zaupam tudi v vernike, v njihovo pripravljenost za sodelovanje, zlasti v pastoralnem delu po naših župnijah.

– Deset let si bil Škofov tajnik in si veliko hodil po naši škofiji, potrebe in razmere, v katerih boš delal, ti niso neznane. Mislim, da ni nikogar, ki bi imel toliko vpogleda v škofovsko delo, prav zato, ker si bil toliko časa tajnik. Toda pojdimo po vrsti. Povej, kako si prišel do duhovniškega poklica?
Doma sem iz Lokovca, to je župnija pod Sveto goro, okrog 25 km od Nove Gorice. Izhajam iz kmečke družine z osmimi otroki, vsi smo še živi. Še se spominjam, kako sva z očetom poleti kosila, ko me je nenadoma vprašal, če bi rad študiral. Bil sem za to. Potem smo naslednji dan tisto Seno posušili, pripeljali domov in doma me je čakal pokojni župnik Franc Širaj, ki je napisal prošnjo za sprejem v malo semenišče v Pazinu. Moj bratranec je šel eno leto pred mano v Pazin, tako je oče to predlagal tudi meni. Nisem vedel, kam grem, vedel sem, da je to daleč, na Hrvaškem, tako sem šel bolj kot turist, v globini pa je le bila resna želja, saj se je v naši družini veliko dalo na krščansko vzgojo. Starši so morda pričakovali, da bo kdo od otrok postal duhovnik. Tako sem bil leta 1949 sprejet v prvi razred srednje verske šole v Pazinu. Tisto leto nas je bilo blizu sto novih, kar tri paralelke. S seboj sem moral nesti tudi nekaj materialnih stvari, fižol, mast in podobno, ker so bili težki povojni časi. Pri nas še nismo imeli malih semenišč, zato je veliko slovenskih duhovnikov študiralo v Pazinu. Semenišče mi je prineslo veliko lepih trenutkov, so seveda tudi preizkušnje, spominjam se, da edino kar sem se bal, je bilo to, kako bom pridigal.

– Si bil ministrant?
Da, skupaj z bratom sva ministrirala v domači župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla. Kljub temu, da je naša domačija pol ure oddaljena od cerkve, sva hodila vedno, ko je bila vrsta na naju, ministrirat.

– V Pazinu sl bil osem let?
Sedem let, ker sem šesti razred preskočil, zaradi vojaščine, ker bi sicer moral k vojakom pred maturo, zato sem ga naredil kar med počitnicami. Tako sem v sedmih letih uspešno končal gimnazijo.

– V Pazinu se nisva prav dobro poznala, ker so bili višji razredi ločeni od nižjih, poznam pa okolje v katerem smo rasli in smo zato pazinskemu semenišču prav gotovo hvaležni. Kako ja bilo z odločitvijo za poklic?
Ni bilo kakšnih posebnih težav. V višji gimnaziji sem bil že odličen. Našega ravnatelja Josipa Pavlišiča smo občudovali in ga imeli tako radi, da smo jokali, ko smo zvedeli, da je imenovan za reškega škofa. On je zelo vzgojno in spodbujajoče deloval na nas. Sedanji poreški škof Anton Bogetić pa je bil v Pazinu moj duhovni vzgojitelj.

– Prehod iz Pazina v Ljubljano ni bil težak. Kako si ti to doživel?
Že med počitnicami po maturi sem se srečeval z bogoslovci, ki so mi toliko lepega povedali o Ljubljani, semenišču, vzgojitelju Janezu Oražmu, pa o profesorjih na fakulteti. Tako sem s pričakovanjem in' s hrepenenjem oktobra 1956 odhajal v Ljubljano, kjer sem se vpisal na Teološko fakulteto. K vojakom sem šel takoj po prvem semestru in služil skoraj dve leti. Tudi na vojaščino imam prav lepe spomine, veliko mi je pomagalo dopisovanje z bogoslovci in nekdanjimi sošolci pa tudi s svojimi domačimi. Moram reči, da se je moj poklic v teh letih, utrdil, saj sem v molitvi res izkustveno doživel božjo bližino in pomoč.

– Novo mašo si imel v svojem domačem kraju?
Mašniško posvečenje sem prejel 29. junija 1963 v ljubljanski stolnici, novo mašo pa sem imel na moj god, 7. julija, ko je bil pokojni apostolski administrator dr. Mihael Toroš že zelo bolan. Njegov delegat je bil prelat Andrej Simčič, župnik v Solkanu, kateremu sem bil dodeljen v pomoč kot kaplan.

– Čeprav je bila tvoja želja drugačna, na župniji nisi bil prav veliko?
Najprej sem bil kaplan v Solkanu samo eno šolsko leto. Župnik, ki je bil delegat pokojnega Toroša, je hodil na birme, tako da sem bil na župniji kar precej samostojen, moral sem se kar potruditi, imel sem ves verouk, pripravo zaročencev, v nedeljo pa po dve ali tri maše.

– Potem si postal škofov tajnik?
Leta 1964 je prišel dr. Janez Jenko za apostolskega administratorja Slovenskega Primorja, jeseni istega leta sem se preselil k njemu na Kapelo (Kostanjevico) v Novi Gorici, njemu za tajnika. V tej službi sem bil deset let. V tem času sem z njim vsaj dvakrat obiskal čisto vse primorske župnije.

– To je nedvomno prednost, ki jo boš v svojem škofovskem delovanju verjetno s pridom izkoristil? Škof te je potem poslal v Rim, da si se pripravljal na novo službo, ki te je čakala?
Najprej nisem vedel, da bom postal duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani. Škof je želel, da bi šel študirat cerkveno pravo. To sem odklanjal, ker se je govorilo, da se pripravlja nov kodeks, bolj pa mi je tudi odgovarjala duhovnost. Vpisal sem se na Teresianum v Rimu, kjer je teološka fakulteta in poseben institut prav za duhovno teologijo. Moj študij je bilo poglabljanje v duhovno teologijo, podroben pregled, sistematičen pregled duhovnosti, zgodovina, cerkveni očetje...

– Kdaj sl zvedel, da boš duhovni voditelj ali kot pravimo spiritual v semenišču?
Škof me je zelo spodbujal, naj pohitim, da čim prej naredim magisterij, češ da je potreba. Ko so prihajali v Rim obiski iz domovine, zlasti ljubljanski, so mi govorili, da bom prišel v Ljubljano. Nisem jim verjel. Kmalu po vrnitvi pa mi je škof rekel, da so se škofje dogovorili, da grem v Ljubljano.

– Letos je leto duhovnih poklicev. Osem let si bil duhovni voditelj bogoslovcev. Bogoslovcem si se posvetil, poznal tudi njihove domače, jih obiskal ...
Vsak začetek je težak. V Ljubljano sem šel s strahom. Prve dni je šlo samo od sebe, naslanjal sem se na delo svojega prednika Jožeta Vesenjaka. Ko pa sem malo videl, kakšne možnosti imam, sem se trudil, da bi fantje še bolj spoznali svoj poklic in bi se navzeli res pristne in prijateljske povezanosti s Kristusom. Bogoslovje mora mladega fanta oblikovati tako, da Kristus postane zanj nekdo, ki ga bo vse življenje podpiral, ohranjal, navduševal, ki bo skupaj z njim delal, se zanj boril, ga dvigal, spodbujal. Trudil sem se, da bi bil tudi sam iskreno povezan z njim. Mislim, da je tako tudi bilo, predstojniki smo bili zelo enotni, delo smo programirali, se sestajali, si zaupali probleme, držali smo skupaj. Da bi bogoslovce bolje spoznal, sem moral poznati razmere, iz katerih so izšli, njihove starše, sorodnike, zato sem jih med počitnicami obiskoval na domovih. Potrudil sem se, da nisem nikogar izpustil, vsaj po enkrat sem bil na domu vsakega, v glavnem v poletnih počitnicah na Štajerskem in Primorskem, ljubljanske pa sem obiskoval ob različnih priložnostih že med študijskim letom

– Marsikdo ne ve, kaj je to duhovni voditelj ali spiritual.
To je domači duhovnik v semenišču, ki skrbi za duhovno vzgojo.

– Kakšno je bilo tvoje delo čez dan?
Skupaj z bogoslovci (po razporedu) sem se v začetku tedna dogovoril za pripravo maše v tistem tednu, skupaj smo imeli tudi latinsko mašo. Za vsak večer sem moral pripraviti nekaj misli ali točk za premišljevanje, drugi dan zjutraj pa je bilo na vrsti osebno premišljevanje. Redno sem bogoslovcem tudi maševal, vendar smo se vrstili vsi predstojniki, navadno pa sem jaz imel mašo štirikrat na teden. Prav zdaj pogrešam pestro bogoslužje, ki je bilo v semenišču, čez dan sem bil pa v svoji sobi, kot sem že rekel, na razpolago, da se je lahko vsak pogovoril o svoji poti.

– Lansko leto si prišel ponovno v koprsko škofijo kot generalni vikar, ki je prvi za škofom; že to je bilo znamenje, da si med »resnimi« kandidati za škofa. Včasih je bilo prepričanje, da si mnogi duhovniki želijo postati škofje. Morda je tako bilo, danes prav gotovo ni. Škofovska služba Je naporna in odgovorna. Radi bi vedeli, kakšne načrte imaš. Zdaj boš pomočnik škofu Jenku; to ni isto kot pomožni škof, kajti brž ko bo Rim sprejel odpoved dosedanjega škofa, boš postal rezidencialni koprski škof.
Na začetku se bom seveda učil, tako kot je povsod, kjer človek začne. Zaenkrat še nimam kakšnih posebnih načrtov. Bogu sem hvaležen, hkrati pa ga tudi prosim, da bi škofu Jenku še dolgo stal ob strani. Še veliko bolj kot do sedaj se bom zanimal za življenje škofije, za razmere, za potrebe, za pastoralne probleme. Deset let sem bil odsoten iz škofije, kljub povezavi, ki sem jo ohranil, zdaj spoznavam, da so se razmere v tem času precej spremenile. Naša škofija je najmanjša, versko je slabša od drugih dveh slovenskih škofij. Po drugi strani pa so naši duhovniki požrtvovalni, dobri, delavni, iščejo nova pota, se veliko trudijo in prizadevajo in to mi je v veliko spodbudo in oporo. Hočem jim prisluhniti, di bi skupaj iskali, kaj bi se dalo še narediti, kaj bi bilo v našem času in razmerah najbolj potrebno in najbolj primerno, katerim pastoralnim nalogam bi bilo treba dati prednost. Zdi se mi, da bo predvsem treba oživiti sodelovanje laikov. Velik problem vidim tudi v tem, da imamo veliko majhnih župnij, duhovnikov pa ni dovolj, da bi lahko bilo vsako nedeljo bogoslužje po vseh teh majhnih župnijah.

– To sedaj tudi sam doživljaš, ko hodiš ob nedeljah na majhno župnijo.
Od lanskega avgusta hodim na majhno župnijo Podgorje, ki je oddaljena od Kopra 30 km, je pa tako razkosana, da jo upravljamo kar trije duhovniki. Ljudje bi radi videli, da bi tudi podružnice imele nedeljske maše. Tam mašujem 25 ljudem, je pa lepo sodelovanje, počutimo se kot ena družina.

– Kaj pa je glavno delo škofa?
To, kar ljudje vidijo, je birmovanje, ko dela tudi pregled po župnijah (vizitacija). Mora pa tudi vedeti, katere stvari so dušnopastirsko važnejše, povezan je s svojimi sodelavci, z dekani, z duhovniškim svetom. Vsi škofu pomagajo pri vodstvu škofije. V naši cerkveni pokrajini (metropoliji) imamo tudi Slovensko pokrajinsko škofovsko konferenco, tudi tja je škof vključen. Prav tako je škof povezan z Jugoslovansko škofovsko konferenco, ima razne obveznosti, svete, tajništvo, potem pa ima tudi redne stike z Rimom, vsakih pet let se mora srečati s svetim očetom) in dati poročilo o svoji škofiji. Zdi se mi, da je važna škofova naloga, da ne dela vsega sam, ampak da skupaj s svojimi sodelavci in sveti vse delo načrtuje, da se z mnogimi posvetuje, da ima veliko osebnih stikov z duhovniki pa tudi z ljudmi. Zlasti ko pride v župnijo, bi bilo dobro, če bi se srečal z mladino, zakonci, odraslimi, bolnimi ...

– Med dolžnostmi je tudi spodbujanje verskega tiska. Mi imamo v Kopru uredništvo Ognjišča, izdamo tudi precej knjig, tako naša škofija veliko prispeva na tem področju za vso Slovenijo. Škof Jenko je redno pri birmah priporočal Ognjišče. Upamo, da boš tudi ti to naše delo podpiral.
Po svojih močeh se bom trudil. Ognjišče je že pojem. V takih razmerah in v takem času, ko drugim časopisom naklada pada, se čudimo, kako ljudje, mladi in manj mladi. Ognjišče radi vzamejo v roke. Tebi in tvojim sodelavcem je treba res čestitati, kako imate čut, da je Ognjišče privlačno, da je sprejemljivo. Morda se sami niti ne zavedamo, kakšno vlogo ima danes verski tisk, ki ga izdajate, pri oblikovanju mišljenja, delovanja in ravnanja našega človeka, zlasti mladega, in kristjana v današnji družbi. Ognjišče to pove na tak način, da je sprejemljivo, da je razumljivo, da je simpatično. V poročilu, ki ga morajo dati župnije na škofijo, je tudi verski tisk. Trudil se bom, da ga bom vedno priporočal, ko bom hodil po birmah.

– Vem, da mora škofova skrb presegati posamezna področja, toda novega koprskega škofa pomočnika sem sl upal »speljati« na področje verskega tiska, ker vem, kako ga ceni. In sam prepričan, da bo v svojih načrtih Imel mesto, ki mu pripada, saj verski tisk pride tudi tja, kjer morda ne seže niti župnikova niti škofova beseda. Vem, da ml ne bo zameril te samozavesti, saj delamo In bomo delali za Iste cilje. Zato novemu primorskemu škofu Iskreno obljubljamo, da mu bomo pomagali pri njegovi veliki in težki nalogi, tako kot vsi drugi duhovniki in verniki naše škofije. Prepričan sem, da s svojim geslom »Vate zaupam« gotovo ne bo razočaran pri Bogu, in trdno upam, da s svojim »Vate zaupam« tudi pri primorskih duhovnikih in vernikih ne bo doživel razočaranja.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1985, leto 21, št. 5 str. 6-10.