dr. Maksimilijan Držečnik

30 let škof

Mariborsko-lavantinska škofija ima v seznamu že 59 škofov. Od njene ustanovitve leta 1228 so škofijo vodili v različnih časih in razmerah. Spreminjale so se meje škofije, njen sedež, njen obseg. Kako pomembna je vloga škofa ne le za domačo škofijo, ampak tudi za celotno deželo, kateri pripada, vidimo najbolje prav na zgledu enega največjih škofov mariborsko-lavantinske škofije božjem služabniku Antonu Martinu Slomšku. Njegove odločitve so imele daljnosežne posledice za vse Slovence. Naj omenimo samo nekatere: prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labodski dolini (zdaj v Avstriji) v Maribor, ustanovitev Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, ustanovitev Bratovščine sv. Cirila in Metoda za zedinjenje kristjanov. - Letos obhaja tridesetletnico svojega škofovskega posvečenja sedanji mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Da bi vam ga lahko predstavili, smo ga obiskali in zaprosili za razgovor.

- Gospod škof, 15. decembra boste obhajali 30-letnico vašega škofovskega posvečenja. To je gotovo visok in redek jubilej. Po letih škofovstva ste najstarejši slovenski škof. Naše bralce bo zanimala vaša življenjska pot.
Doma sem s Pohorja, točneje iz Orlice v župniji Ribnica na Pohorju, kjer sem se rodil 5. oktobra 1903 kmečkim staršem. Imeli smo srednje veliko kmetijo, na kateri sedaj živi brat z družino.

- Koliko otrok vas je bilo v družini?
Bili smo zelo velika družina, v kateri je bilo devet otrok. Dva sta umrla kmalu po rojstvu, v starosti desetih let pa še en brat.

- Ste bili med starejšimi ali med mlajšimi otroki?
Rodil sem se kot drugi. Najstarejši brat Jože se je pripravljal na duhovniški poklic. Bil je že bogoslovec, toda na dan nove maše prijatelja v Rušah (10. julija 1923) je tragično končal v valovih Drave. Po končanem praznovanju so namreč obiskali župnika, ki bi imel eno naslednjih nedelj pridigo nekemu drugemu novomašniku ... Ker je bil le-ta na nekem praznovanju na drugem bregu Drave, so se novomašnik, moj brat in župnik, ki je tisto nedeljo pridigal na novi maši v Rušah; prepeljali k njemu in ostali z njim pozno v noč. Ko so se z brodom vračali prek Drave - z njimi je bil tudi župnik, pri katerem so bili na obisku - se je zaradi narasle vode utrgala vrv in vsi štirje so utonili. Rešil se je samo brodar.

- Vi ste torej 'podedovali' njegov poklic. Ste bili takrat že v bogoslovju?
Ne še, mislim pa, da je to gotovo vplivalo na mojo odločitev. Posebno je bila prizadeta naša mama, ki je dve leti po tem dogodku tudi umrla, lahko bi rekel, da od žalosti.

- Kje ste študirali bogoslovje?
Po maturi leta 1924 sem začel bogoslovje v Mariboru. "Potem ko sem odslužil vojaški rok in opravil še en letnik bogoslovja, me je škof Andrej Karlin poslal študirat v Rim. Najprej sem se malo upiral, ker sem nekaj bolehal, pa me je škof spodbudil, rekoč: »Saj ste vendar pohorska korenina, boste že vzdržali!" Tudi pri zdravniku sem se izgovarjal, ker se pač nisem veselil, da bi po treh letnikih menjal okolje, pa sem se moral pozdraviti kar z domačimi zdravili in iti. V Rimu sem moral začeti skoraj vse znova, ker mariborsko bogoslovje še ni bilo priznano kot teološka fakulteta.

- Kdaj ste imeli potem novo mašo?
Ker se mi je študij tako podaljšal, sem imel novo mašo leta 1932 in sicer kar v Rimu. Navzoči pa so bili vsi člani družine: oče, dva brata, dve sestri in dve teti. Novo mašo sem daroval 1. novembra, posvečen pa sem bil en dan prej, na praznik Kristusa Kralja, ker je bila navada, da so posvečevali duhovnike na ta dan.

- Kje ste potem kaplanovali?
Najprej sem bil krajši čas v domači fari, prva služba pa je bila pri svetem Danijelu v Celju, kjer sem bil dobri dve leti. To sta bili zelo lepi leti, v prijetni družbi duhovnikov, predvsem opata, ki je bil prava dobričina. Tako ste se tudi najbolje vpeljali v duhovniško delo. Da, potem pa so mi brez vsakega vprašanja poslali dekret za premestitev v Maribor, kjer sem opravljal službo prefekta v semenišču, obenem pa tudi začel predavati v bogoslovju (nadomeščal sem profesorja dr. Jeraja, ki je bil težko bolan in ni več zmogel vseh predavanj).

- V Rimu ste tudi doktorirali?
Da, iz dogmatike in filozofije na rimski univerzi Gregoriani. Tudi tista leta v Rimu so bila so bila zelo lepa.

- Med vojno so vas, kot večino štajerskih duhovnikov, Nemci izselili. Kje ste bili?
Najprej, bilo je v četrtek po veliki noči leta 1941, so Nemci odpeljali ravnatelja Osterca, v ponedeljek po beli nedelji pa so prišli tudi po mene. Do 7. julija so nas imeli v mariborski vojašnici, potem so nas odvedli v Rajhenburg - danes Brestanico ob Savi - v trapistovski samostan, od tam so nas poslali na Hrvaško. To je bil velik transport okoli 300 duhovnikov in nekaj laikov. Okrog 70 mlajših duhovnikov so nas obdržali v Zagrebu, drugi pa so morali naprej v Slavonsko Požego, od koder so jih razmeščali naprej po Bosni in po djakovski škofiji. Iz škofije so izselili skoraj vse duhovnike, pustili so samo nekaj starejših.

- Nemci so se dobro zavedali, da bo raznarodovanje Slovencev nemogoče, če jim pustijo duhovnike.
Vedeli so, da so duhovniki stebri slovenstva, ovira germanizaciji, zlasti v večjih krajih, kjer so Nemci prevzeli vse v svoje roke, na primer v Mariboru, čeprav je bila okolica trdno slovenska.

 - Ta problem je aktualen tudi danes, ko se na Koroškem dogaja nekaj podobnega. Slovenski duhovniki so spet največja opora pri ohranjevanju slovenskega jezika . in zavesti in mislim, da to ·njihovo delo naša javnost premalo pozna in priznava. Zelo malo se govori o tem njihovem delu, ki je tako veliko kot delo primorskih duhovnikov med obema vojnama, ko so pod fašistično Italijo ohranjali slovenstvo na Primorskem.
Na Koroškem je okoli 110 slovenskih duhovnikov. Preštevanje bodo bojkotirali (pogovor je · potekal prve dni novembra - op. ur.). Že dejstvo, da je toliko slovenskih duhovnikov na Koroškem, zgovorno priča, da tudi manjšina nekaj pomeni, saj jih je za srednje veliko škofijo.

- Velikega pomena pri ohranjevanju slovenstva na Koroškem je tudi Mohorjeva družba v Celovcu s svojimi izdajami knjig in drugih publikacij. Mohorjevo družbo pa je ustanovil z izredno bistrovidnostjo vaš prednik Slomšek. - Naj se z vprašanjem povrnem v čas po vojni. Kdaj ste se vrnili v Maribor, kjer ste pozneje prevzeli Slomškovo dediščino?
Na Hrvaškem sem ostal do novembra 1945. Takrat mariborsko bogoslovje še ni bilo obnovljeno, ker so mnoge naše profesorje povabili na teološko fakulteto v Ljubljano, da bi ta lahko nadaljevala z delom. Povabilo sem dobil tudi jaz. Na Hrvaškem, kjer so me imeli radi, so me hoteli še obdržati, ko sem bil na župniji Visoko v Zagorju. S tamkajšnjim župnikom sem se odlično razumel, imel pa sem tudi priliko spoznati življenje tamkajšnjih ljudi, predvsem družinsko življenje, ki je bilo prežeto z vero. Vabilo ljubljanske fakultete sem sprejel in odšel sem v Ljubljano predavat sveto pismo stare zaveze, tam pa me je leta 1946 'doletelo' škofovsko imenovanje. Bilo je povsem nepričakovano. Prosil sem za premislek, vendar mi je papeški nuncij pri zvezni vladi v Beogradu nadškof Hurley dejal, da je že vse določeno. Ravno takrat sem študentom pri predavanjih razlagal preroka Izaija. Govoril sem jim o njegovem pozivu na mrtvo stražo, ko je na božje vprašanje: »Koga naj pošljem?« odgovoril: »Pošlji mene.« Tako sem dejal tudi jaz: »Sprejmem odgovorno delo, ker me pošilja Bog.« Bili pa so takrat težki časi.

- Vsak škof si ob posvečenju izbere svoje škofovsko geslo, ki pomeni tudi nekakšen program njegovega življenja. Vi ste si izbrali geslo »Z nami Bog in njegova Mati«. Kako da ste se odločil zanj?
V Izaijevi knjigi, ki sem jo ravno takrat razlagal bogoslovcem, je napoved bodočega Odrešenika Emanuela, ki se je uresničila v Kristusu. Ime Emanuel pomeni „Bog z nami". Prevzel sem njegovo napoved za svoje geslo z dostavkom »in njegova Mati«, ker sem prepričan, da ima v božjih načrtih tudi Marija veliko vlogo.

- Kateri škof je bil pred vami v Mariboru?
Škof Tomažič, ki ga je naslednje leto zadela kap in je bil od takrat težko bolan, vendar je še obhajal zlato mašo. Konec februarja leta 1949 je umrl in takrat sem postal apostolski administrator, leta 1960 pa redni mariborski škof. V začetku je bilo bolj težko, a se je delo in življenje polagoma umirilo, razvijati so se začeli medsebojni stiki in tudi z oblastjo smo našli skupen jezik. To se je pokazalo zlasti leta 1957 pri obnovi mariborske stolnice. Stolnica je bila še iz predvojnih časov brez ometa, ki je bil takrat zaradi obnovitvenih del odstranjen. Škofija je bila brez sredstev, zato sem se obrnil na mariborsko občino s prošnjo, da se zavzame za obnovo oziroma ohranitev največjega mariborskega kulturnega spomenika. Naletel sem na ugoden odziv. Leta 1959 je prineslo nov razveseljiv dogodek za Cerkev na Slovenskem: novo izdajo svetega pisma. Založil ga je mariborski škofijski ordinariat, tehnične posle pa je prevzela Mohorjeva družba v Celju.

- Maribor je, predvsem po zaslugi daljnovidnega Slomška, postal versko središče za štajerski in prekmurski del Slovenije, delno tudi koroški. Po ozemlju je to največja slovenska škofija in tudi vernikov ima največ. To je precejšnje breme za škofa, že ko gre za birmovanje. Koliko župnij in duhovnikov imate?
Župnij je nekaj nad 270, duhovnikov z redovniki vred pa okoli 400. Zadnje čase je bilo ustanovljenih več novih župnij, že samo v mestu Mariboru nekaj.

- Zgrajenih je bilo tudi več cerkva.
V posebno zadovoljstvo nam je bilo, ko smo dobili dovoljenje za gradnjo nove cerkve v industrijskem delu Maribora, v Teznem, kjer je zrasla moderna cerkev sv. Cirila in Metoda. Prav zdaj končujejo novo cerkev v Šoštanju, kjer so bile v tem pogledu težke razmere.

- Vsakoletna birmovanja po župnijah so bila za vas gotovo velik napor.
Vsako leto sem birmoval v približno 50 župnijah, včasih tudi več. To je bil skoraj nadčloveški napor. Ko smo birmovali še v šolskem času in ni bilo take vročine, je še nekako šlo, kasneje pa je bilo vse strnjeno do 15. avgusta. Hvala Bogu, zdaj to delo mnogo olajša naš pomožni škof Grmič, vendar sem kljub temu tudi letos opravil okoli 25 birmovanj.

- Veliko delo, ki ste ga opravili, je bila tudi obnovitev semenišča.
Bivše malo semenišče zdaj služi drugim namenom, dobili pa smo prostor za semenišče pri frančiškanski cerkvi. Leta 1962 smo obhajali stoletnico smrti božjega služabnika Slomška. Semenišče, ki je bilo obnovljeno to leto, smo imenovali po Slomšku, ker je nastalo ob Slomškovem grobu in očitno tudi na njegovo priprošnjo pri Bogu. Z obnovitvijo semenišča je nastal velikanski · preobrat v naši škofiji. Od takrat se je število novih maš vsako leto množilo. Mlajših duhovnikov je toliko, da jih vseh ne poznam več in mi je včasih kar hudo, ko se moram zelo truditi, da bi se koga prav spomnil.

- Obnovili ste tudi bogoslovje.
Bogoslovje v Mariboru je imelo že stoletno tradicijo in je bilo prej nekakšno kulturno središče Štajerske z zelo prizna­nimi profesorji. Bogoslovje, ki je zdaj del teološke fakultete v Ljubljani, je za našo škofijo velika pridobitev. Ravno tako tudi navzočnost bogoslovnih profesorjev, saj njihovo strokov­no mnenje tudi sam večkrat potrebujem.

- Udeležili ste se tudi koncila v Rimu.
V teh tridesetih letih škofov­stva je bilo to 'zame največje doživetje, ki mi je prineslo čisto nove poglede na življenje Cerkve. Udeležil sem se vseh štirih zasedanj, edini od slovenskih škofov. Zasedanja so bila zelo naporna in so zahtevala veliko študija, pravzaprav je bila to kar neka „huda" šola za škofe.

- Škofovska služba je zelo zahtevna in odgovorna, kajti škof mora, po besedah apostola Pavla, skrbeti ne le za lastno škofijo, ampak imeti tudi „skrb za vse Cerkve". Imate veliko pastoralnih skušenj s terena, velika moralna opora pa je tudi to, da ste naslednik škofa Slomška. Svojim vernikom in vsem slovenskim kristjanom pogosto priporočate, naj bi storili vse, da si pri Bogu izprosimo razglasitev Slom­ška za blaženega in svetnika.
To je posebej moja srčna .zadeva, a ne le moja, pač pa cele škofije. Zelo sem bil vesel, da smo škofijski proces za njegovo beatifikacijo zaključili dan pred začetkom koncila v Rimu in sem potem vso dokumentacijo izročil rimski kongregaciji za zadeve svetnikov, da je stekel proces tudi tam. To pa je seveda dolga pot in potrebno je, da se ljudje z zaupanjem obračajo k Slomšku. Veliko je že bilo uslišanj, potrebnih pa jih je še več. Potrebno je tudi veliko znanstvenega dela o njem in o tistem času, kar je ob neurejenih arhivih in spremenjenih državnih mejah (prej je bila vse Avstro­Ogrska) zelo težko delo.

- Gospod škof, povedali ste nam veliko lepih stvari. Omenim naj samo še nekaj: vi ste pobudnik dialoga s protestanti, ki jih je največ v vaši škofiji (v Prekmurju). V tem ste naslednik Slomška, ki se je že v svojem  času trudil za ekumenizem.  Prav zaradi tega so vas  jugoslovanski škofje izvolili  za predsednika Sveta za  ekumenizem pri Jugoslovanski škofovski konferenci.
Res je, s tem delom je začel  že Slomšek s svojo Bratovščino  sv. Cirila in Metoda. Vodstvo  ekumenske komisije, ki so mi jo  škofje zaupali pred nekaj leti,  sem zato z veseljem sprejel. Vse,  kar se na tem področju stori, pa  ni moja zasluga. Temu delu se z  vsem srcem posveča profesor  Stanko Janežič in drugi. Dosežen je bil velik napredek v  zbližanju med katoličani (tudi  hrvaškimi) in pravoslavnimi, kar  se je pokazalo predvsem letos na  ekumenskem simpoziju v Lovranu, kjer je bilo sodelovanje res  na višku. Vsakega takega 'prebitega lesu' sem res tudi osebno  vesel. Sad ekumenskih prizadevanj je tudi ekumenska izdaja  svetega pisma, ki je izšla v eni  sami knjigi predlanskim ( 1974).  Že ob koncilu sem se o tej  zamisli pogovarja s pokojnim  kardinalom Beom. Slovenski katoličani in protestanti so s  skupnimi napori pripravili besedilo svetega pisma, založila ga je  Britanska biblična družba, tiskala pa ga je tiskarna Dela v Ljubljani.

- Če se ozrete na delo, ki ste ga opravili v teh tridesetih letih, je očitno, da je Bog obilno blagoslovil vašo pripravljenost v tistih težkih povojnih letih, da prevzamete breme in odgovornost tako težke službe. Ob tem jubileju vam čestitamo in vam želimo trdnega zdravja.
Bog plačaj za dobre želje. Res, v teh tridesetih letih se je izkazalo, da bojazen, ki me je navdajala leta 1946 ob škofovskem imenovanju, ni bila utemeljena. V polni meri se je uresničevalo geslo, ki sem ga takrat izbral: »Z nami Bog in njegova Mati!«

BOLE, Franc. dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof. (Gost meseca). Ognjišče, 1976, leto 12, št. 12, str. 7-10.