"Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih." Ta stavek na spominski plošči dr. Antonu Mahniču v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil pred 150 leti krščen, razodeva življenjsko usmerjenost tega velikega moža, ki je vse presojal v luči razodete resnice. S svojim načelnim, logično neizprosnim pisanjem je pospeše­val "ločitev duhov" v slovenskem ozračju. Preveč so poudarjali nje­govo kritiko slovenske književnosti, zlasti nekaterih Gregorčičevih pesmi, zanemarjali pa njegovo delo za narod.

Prekaljen v kraški burji

Mehki "goriški slavček" Simon Gregorčič, ki ga je Mahnič s svojo strogo sodbo nekaterih njegovih pesmi silno prizadel, je zapisal, da je nadenj "prihrula nevihta s Krasa". Anton Mahnič je bil sin kamnitega Krasa, prekaljen v burji, ki neusmiljeno piha in čisti ozračje. Rodil se je 14. septembra 1850 v kmečki družini v Kobdilju, ki spada pod župnijo Štanjel. Po končani osnovni šoli v Štanjelu je 1863 vstopil v goriško semenišče. Maturiral je z odliko in odločil se je za študij bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1874. Naslednje leto je dovršil bogoslovne študije ter postal prefekt v dijaškem semenišču v Gorici, hkrati pa je bil vpisan na dunajsko univerzo, kjer je bil leta 1881 promoviran za doktorja bogoslovja. Že od leta 1880 je v goriškem bogoslovju predaval biblične vede, po doktoratu pa je postal redni profesor.

Leta 1884 je prevzel uredni­štvo škofijskega lista Folium periodicum in v njem objavljal vzgoj­ne članke v latinščini. Leta 1888 je začel izdajati revijo Rimski katolik, 1891 je postal ravnatelj semenišča, 22. novembra 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na Krku. Škofovsko posvečenje je pre­jel 7. februarja 1897 v Gorici, škofijsko stolico na Krku je zasedel 27. marca. Kmalu je sklical škofijsko sinodo. ki je rešila uporabo glagolice v bogoslužju. Med prvo svetovno vojno je organiziral po­moč beguncem. Po vojni je pri italijanskih okupacijskih oblasteh protestiral proti krivicam, ki so jih trpeli njegovi duhovniki in verniki. Italijani so ga z zvijačo odpeljali v konfinacijo, od koder se je po enem letu hudo bolan vrnil na Krk. Šel se je zdravit v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl.

Nosil je baklo načelnega boja

"Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita," je zapisal v Rimskem katoliku dr. Anton Mahnič, ki je bil "izrazito filozofsko usmerjen duh, neoporečnega poštenja, zato je povsod in za vsako ceno iskal idejno jasnost" (Drago Klemenčič). To je pokazal že s svojimi latin­skimi sestavki, v katerih se je lotil tudi "bolne" slovenske književ­nosti (Stritarja), vendar je to šlo neopazno mimo. S svojimi pogo­vori Dvanajst večerov, ki so leta 1884 izhajali v Slovencu, pa je zanetil ogenj v strehi. V njih je Mahnič proti umetnostnemu skepti­cizmu razvil svojo zamisel "metafizične trojice": resnično-dobro-­lepo. Nič ne more biti dobro, kar ni resnično, in nič ne more biti lepo, kar ni resnično in dobro. Po njegovem je namen umetnosti "dvi­gati". Obsodil je Prešernovo ljubezensko poezijo in odklonil Stri­tarjevo svetožalje, ki da izhaja iz Schopenhauerjeve protikrščanske filozofije. V Dodatku je dokazoval, kako je pesimistična filozofija kvarno vplivala na slovensko slovstvo, ki ja imenoval "slovstveno malikovanje". S temi podlistiki je je Mahnič "vrgel v slovenski ka­os baklo načelnega boja" (Ivan Prijatelj). Načelnost ga je vodila pri ustanavljanju in pisanju Rimskega katolika. Poudarjal je, da breznačelnost pomeni nejasnost spoznanja, negotovost hotenja, nesta­novitnost delovanja. Te svoje misli je zastopal na prvem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani (29.-31. avgusta 1892), kateremu je postavljal za cilj ločitev duhov na Slovenskem.

"Ko sem pisal, sem imel pred očmi mladino"

Od vseh literarnih zgodovinarjev, ki zavračajo Mahničevo obsodbo slovenske književnosti, posebej nekaterih Gregorčičevih pesmi, je še najbolj blag dr. Ivan Grafenauer, ki piše, da je te pesmi "sodil s stališča mladinskega slovstva. Pesmi kakor Izgubljeni cvet, Dekle­tova molitev idr. so se mu zdele nevarne nežni mladini. Pesmi kot Človeka nikar, Lastovkam idr., ki so bile izraz bolestnega čustvene­ga razpoloženja, je imel za odsev pesimističnega filozofskega nazi­ranja in zato za nasprotne krščanski veri". Vso literaturo je preso­jal s stališča mladinskega vzgojitelja, ko je gledal, kaj srednješol­ska mladina bere in mora brati. "Mladino, Bog mi je priča, imel sem pred očmi pri vsaki vrsti, ko sem pisal," izpoveduje v Dodatku Dva­najstim večerom. Največjo skrb je posvečal dijaštvu, ker je bil trd­no prepričan, da prenove javnega življenja ni mogoče doseči brez no­vega rodu. Že v prvem letniku Rimskega katolika se je obrnil na slo­venske dijake, v četrtem letniku je začel objavljati Pisma srednje­šolcem in je zanje razpisal razne naloge, jih v pismih kratko oce­njeval, boljše pa objavljal in honoriral, dokler niso liberalne šol­ske oblasti dijakom Rimskega katolika prepovedale. Pri svojih bral­cih je budil narodno zavest. "Dolžni smo narod ljubiti in si narod­nost ohraniti." Na podlagi narodnega jezika ima vsak narod pravico do šol vseh stopenj, ki mu omogočajo izobrazbo. Malo pred smrtjo je napisal svojo oporoko slovenskemu in hrvaškemu katoliškemu dijaštvu in tako svoje življenjsko poslanstvo končal z dejanjem ljubezni do mladine.

obletnica meseca 12_2000

 * 14. september 1890, Ljubljana, † 16. september 1952, Ljubljana

Razvedrilo profesorja, železničarjevega sina

Franc Ramovš, oče jezikoslovca Frana, je bil strojevodja južne železnice (Dunaj-Trst) in je bil poročen z Marijo Tomšič. Fran se jima je rodil v Ljubljani 14. septembra 1890. Štiri leta zatem se je družina preselila v Borovnico. Ljudsko šolo je Fran obiskoval v Borovnici in v Ljubljani, kjer je bil potem na gim­naziji vseskozi odličnjak. Na pobudo prijatelja Ivana Cankarja se je poskusil tudi v leposlovju. Po maturi je odšel na Dunaj študirat jezikoslovje. Študij je nadaljeval v Gradcu in ga tam tudi končal ter bil sredi leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, promoviran za doktorja filozofije. Kljub šibkemu zdravju je bil mobiliziran, a je po nekaj mesecih na soški fronti tako obnemogel, da se je leto dni zdravil, leta 1917 pa je bil dodeljen črnovojniški službi (v zaledju) v Ljubljani in Kamniku. V tem času si je tudi ustvaril družino.

Žena, srednješolska profesorica, s katero se je bil spoznal na Dunaju, mu je rodila dva otroka: prvorojenka je pri treh letih umrla, sin Primož, rojen leta 1921, pa je postal priznan skladatelj in orgelski virtuoz.Iz svojih otroških let se je spominjal, kako sta z očetom, tedaj uglednim profesorjem mlade ljubljanske univerze, vsako popoldne šla na ljubljanski grad. "Tam sva se sprehajala in potem pod večer zavila še proti postaji, na most za pešce, ki je prečkal železnico ob takratni Dunajski cesti. Mislim, da je tudi oče užival, ko sva gledala večerne vlake, kako odhajajo v vse smeri."

Med očeti slovenske univerze in akademije

Po zlomu avstro-ogrske monarhije jeseni 1918 se je začelo pripravljanje slovenske univerze in Fran Ramovš je postal tajnik komisije za njeno ustanovitev. Po njeni ustanovitvi leta 1919 je bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika ter za dve leti izvoljen za univerzitetnega poslovodja, da natančneje organizira delovanje univerze. Slušatelje slovenske najvišje šolske ustanove je uvajal v indoevropsko in slovansko jezikoslovje, poleg tega je predaval še akcentologijo, splošno fonetiko in značilnosti praslovanščine. "Tisti, ki so imeli srečo, da so ga poslušali, vedo povedati, da je bil bleščeč predavatelj.

Vzgojil je vrsto nadaljevalcev svojega dela" (France Novak). Zelo si je prizadeval tudi za ustanovitev slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1935, ko je bil rektor ljubljanske univerze, je napravil načrt za njeno ustanovitev, ki pa so ga beograjski oblastniki zavrnili, zato je iz protesta odstopil kot rektor. Ko pa je bila leta 1938 Akademija vendarle ustanovljena (smela se je imenovati akademija znanosti in umetnosti, ne pa slovenska torej AZU in ne SAZU), je bil med njenimi prvimi 98. člani in prvi načelnik njenega filozofsko-filološko-historičnega razreda. Od leta 1942 je bil njen prvi tajnik. Po letu 1945 je izdelal novim razmeram primerne pravilnike, statute, in Akademijo preuredil po inštitutih. Leta 1950 je bil izvoljen za njenega predsednika. Bil je tudi ustanovitelj in prvi upravnik njenega inštituta za slovenski jezik, ki zdaj nosi ime po njem.

Jezik ni samo orodje pisateljev

"Od ustanovitve ljubljanske univerze," piše jezikoslovec Rudolf Kolarič, "je bil Fran Ramovš največja avtoriteta tudi v vprašanju slovenskega knjižnega jezika. Njegov odnos do knjižnega jezika ni bil tradicionalno purističen (da bi zavračal vse, kar ne zveni slovensko), kajti zavedal se je, da pisni jezik ne rabi samo za estetično izražanje v leposlovju, marveč za vse potrebe silno razvejanega javnega in zasebnega življenja." Glavno delo Frana Ramovša je bilo raziskovanje slovenskega jezika, ki ga je začel že v študentskih letih in ga je opravljal vse življenje. Posebej je raziskoval jezikovni razvoj in narečja. Sam je zbral precej gradiva na terenu, izpisal pa si je vse dotedanje študije o slovenskih narečjih. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid slovenskih narečij, ki jih je razdelil na sedem narečnih skupin z okoli 40 narečij ("Vsaka vas ima svoj glas").

Njegov življenjski načrt je bila Historična gramatika slovenskega jezika, od katere pa sta izšla le dva dela: Konzonantizem (1924) in Dialekti (1935). Drugi deli v tej zbirki niso izšli, čeprav jih je obravnaval v univerzitetnih predavanjih. V skrajšani obliki je vokalizem (razprava o samoglasnikih) podan v njegovi najboljši knjigi Kratka zgodovina slovenskega jezika (1936). V okvir zgodovinskega raziskovanja slovenščine sodi tudi kritična izdaja Brižinskih spomenikov (1937), prvega zapisa v slovenskem jeziku. Pripravil jo je skupaj z zgodovinarjem Milkom Kosom. Fran Ramovš je omahnil sredi ustvarjalnega dela 16. septembra 1952, dva dni po svojem dvainšestdesetem rojstnem dnevu.

obletnica meseca 09_2002

 * 3. december 1840, Pišece, † 13. september 1923, Pišece

Pleteršnikov oče Franc je bil učitelj na privatni ljudski šoli barona Moscona na pišečkem gradu. Maks je bil prvorojenec, za njim je prijokal na svet brat Jožef, potem pa še sestri Marija in Antonija. Vsi so ostali samski in po smrti zadnjega Pleteršnika je hišo in posestvo prevzel nečak, prof. Maks Hočevar iz Ljubljane. Pleteršnikov Maks je obiskoval ljudsko šolo v Pišecah (zdaj se tamkajšnja osemletka imenuje po njem), kot gimnazijec v Celju (1851-1859) je bil vedno med najboljšimi v razredu. Po maturi je študdiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju. Nadarjenega študenta je ugledni jezikoslovec Franc Miklošič pritegnil k pregledovanju popravnih pol svojega staroslovenskega slovarja. Po končanem visokošolskem študiju je bil suplent v Mariboru, Celju, Gorici in Trstu, dokler se ni leta 1871 za stalno zasidral kot profesor na takratni edini slovenski gimnaziji v Ljubljani, kjer je ostal vse do upokojitve, 4. avgusta 1900. Vselej je rad zahajal v Pišece, po upokojitvi pa se je tam mudil pogosteje; lepo je uredil rojstno hišo (napeljal je celo svoj lastni vodovod!) in vzorno obdeloval posestvo. Dobro leto pred smrtjo se je za stalno preselil v svoj ljubi rodni kraj. Pišečkim rojakom je dajal zgled lepega krščanskega življenja: s svojega grička je častitljivi profesor vsako nedeljo ob desetih prihajal k maši in sodeloval tudi pri cerkvenem pevskem zboru. Ko je še kot aktivni profesor prihajal domov na počitnice, se je vedno oglasil pri župniku in kaplanu. Leta 1875 se je kot vernik udeležil svetoletnega romanja v Rim. Ob njegovem pogrebu (15. septembra 1923) se je na farnem pokopališču zbrala velika množica ljudi, ki so učenega in skromnega profesorja nadvse cenili, in številne osebnosti slovenskega kulturnega življenja. Ob desetletnici smrti (1933) so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo in ob tej priliki je njegov nekdanji učenec Janko Mlakar v svoji pridigi Pleteršnika predstavil kot vzgojitelja, ki je bil svojim dijakom zgled delavnosti in doslednosti v življenju po veri.

V zgodovino našega naroda se je Pleteršnik zapisal s svojim glavnim delom: s sestavo slovensko-nemškega slovarja (pisal je že v študentovskih letih in sicer zgodovinske sestavke pa tudi članke o sodobnih vprašanjih, npr. o Beneških Slovencih). Gradivo za Slovar so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart; Zalokar, Caf, Miklošič). Prvi urednik načrtovanega slovarja (slovenski odbor je vodil ljubljanski škof, najprej Vidmar, zatem Pogačar, nazadnje Wolf) je bil pisatelj Fran Levstik, ki pa je nad delom obupal. 22. februarja 1883 je bil na to mesto imenovan Maks Pleteršnik, ki je delo odločno vzel v roke, da je slovar proti koncu leta 1892 že šel v tisk in bil leta 1895 dovršen. "Slovar je bil za razmere, v katerih je nastajal, in čas, v katerem ga je moral dovršiti, velikansko, v primeri s prejšnjimi slovarji pa klasično delo," sodi priznani jezikoslovec Anton Breznik. Ta slovar (leta 1974 je bil ponatisnjen) spada med temeljna dela slovenskega slovstva: "Iz Pleteršnika so jemali vsi, ki so se v 20. stoletju tako ali drugače ukvarjali s slovenskim jezikom" (Franc Jakopin).

obletnica meseca 09_1993

 * 24. februar 1903, Sveti Ivan, Trst, Avstro-Ogrska, † 12. september 1967, Ljubljana

»Šola je pomenila zame pravcato ječo«

»Rodil sem se 24. februarja 1903 na pustni torek zvečer v hiši moje mame na Stari cesti pri Spodnjem Svetem Ivanu,« je zapisal Vladimir Bartol v svojih spominih. Njegova mati je bila Marica roj. Nadlišek, učiteljica, pisateljica, urednica in družbena delavka. Oče Gregor Bartol, po rodu Dolenjec, pa je bil poštni uradnik. Vladimir je bil tretji od sedmih otrok v družini (dva sta umrla v nežni dobi); najbolj je bil navezan na dobro leto dni starejšo sestro Mašenko. Pod hišo so imeli prostoren vrt, ki je bil 'raj' malega Vladija. »Med najstarejše spomine spada moje opažanje prirode in neskončna radost, ki me je navdajala.« Jeseni 1906 je moral v šolo. »Živo se spominjam, da sem se tisto zadnje svobodno poletje dovolj jasno zavedal, kaj bom izgubil: svobodo, prosto razpolaganje s časom in neomajno uživanje v lastnem notranjem svetu ... Šola je pomenila zame pravcato ječo, na katero sem bil vsaj po svojem občutju obsojen za celih 12 let in je šele maturitetno spričevalo v žepu pomenilo končno osvoboditev od nje.« V Trstu je končal ljudsko šolo in pet razredov nemške realke, gimnazijo pa je končal v Ljubljani (1921), kjer je oče dobil službo in se je tja preselila družina. Na mladi ljubljanski univerzi je študiral biologijo in filozofijo. Tam se je seznanil s Klementom Jugom, filozofom in alpinistom, ki je imel močan vpliv nanj. V roke so mu prišle knjige Sigismunda Freuda in poglobil se je v študij psihoanalize, ki je zaznamovala tudi njegovo pisateljsko delo. Po doktoratu v Ljubljani je odšel za dve leti v Pariz, kjer si je razširil obzorje. Po vrnitvi v Ljubljano je živel od pisateljskega dela, posebno od objav v reviji Modra ptica. Pri njeni založbi je leta 1938 izšel njegov roman Alamut.

»Še v sanjah mi ni prišlo na misel, da bom pisatelj«

»Vse mogoče in nemogoče poklice sem si bil v otroških letih zamišljal, da jih bom izvrševal, ko odrastem. Toda da bom nekoč pisatelj, mi še v sanjah ni prišlo na misel,« priznava Bartol v svojih spominih. Vendar ko prebiramo te njegove zapise, se ne moremo znebiti vtisa, da je imel nekaj pisateljskih 'zasnov' že od zgodnjih let. Bil je tako poseben otrok, ki je bil rad sam, da je v miru razmišljal. Pisati je začel kot študent v Ljubljani. Opisoval je predvsem nenavadne ljudi in sicer tako, da svoje zgodbe pripovedujejo junaki sami, pisatelj pa je navzoč ter v prvi osebi posega v dogajanje. Junake skuša razumeti s pomočjo psihoanalize ter njim samim in tudi bralcem razložiti, zakaj so ravnali tako in ne drugače. Leta 1935 je izšla zbirka Bartolovih novel Al Araf – naslov je vzel iz korana, muslimanske svete knjige, in pomeni goro, ki je meji med dobrim in slabim. Iz muslimanskega sveta je tudi njegovo glavno delo – roman Alamut (1938). Pobudo zanj mu je dal Josip Vidmar, s katerim se je srečal na študiju v Parizu. Opozoril ga je na potopis Marca Pola, v katerem med drugim pripoveduje o nekem orientalskem mogotcu, ki je mlade vernike naredil za orodje svojih oblastniških načrtov. To je zgodovinski roman o sekti izmailcev iz 11. stoletja v Perziji. Njihovo vodilo je bilo: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Izšel je leta 1938 pri založbi Modra ptica in naletel je na hladen sprejem pri bralcih in pri kritiki. Pisatelja je to prizadelo, kasneje pa je spoznal: »Alamut je v literaturi nekaj tako novega in nepričakovanega, da z današnjega stališča v resnici ne morem šteti v zlo, če me tisti, ki so prvi brali moj roman, niso mogli prav razumeti.«

"Mladost pri svetem Ivanu" - spomini

Sveti Ivan, največje tržaško predmestje (ime nosi po župnijski cerkvi Mučeništva sv. Janeza Krstnika), je bil v Bartolovi mladosti skoraj izključno slovenski kraj, nekje med vasjo in mestom. To je bil svet njegovega otroštva in mladosti, ki se mu je vtisnil globoko v spomin. Ob koncu prve svetovne vojne so se Bartolovi preselili v Ljubljano in Vladimir je samo nekajkrat 'mimogrede' obiskal svoj 'mladostni raj'. Po drugi svetovni vojni (4. maja 1946) je iz Ljubljane prišel v Trst in tam ostal do leta 1956. V tem času so nastali njegovi spomini, nekakšen 'obračun' vsega njegovega dela. »Zamisel za spomine je zorela v meni leta in leta, najmanj od mojega povratka po osvoboditvi v Trst. Toda odločitev je prišla čez moč. Naenkrat sem videl pred seboj kakor v kalejdoskopu potopljeni kos sveta. Domislice, spomini so se mi nizali kakor pisano kamenje pri mozaiku. Začel sem jih zapisovati, toda bilo jih je toliko, da jih nisem sproti dohajal. Nekatere sem si pribeležil z dvema, tremi besedami, kdaj tudi z eno samo.« Pod naslovom Mladost pri Svetem Ivanu so Bartolovi spomini izhajali kot podlistek v tržaškem slovenskem časniku Primorski dnevnik v letih 1955 in 1956. Bartol je upal, da bodo njegovi spomini nekoč objavljeni v knjižni obliki. Njegovo pričakovanje se je uresničilo po zaslugi založbe Sanje iz Ljubljane: v letih 2003-2006 so izšli v treh knjigah: Svet pravljic in čarovnije, Pot do učenosti, Romantika in platonika sredi vojne. Tehtno spremno besedo jim je napisal tržaški pisatelj Dušan Jelinčič. Spomini niso popolni: končajo se namreč s prvo svetovno vojno. Življenje njihovega pisca Vladimira Bartola pa se je po hudi bolezni izteklo 12. septembra 1967.

(obletnica meseca 02_2013)

Vojaki se zbirajo

Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

Teodozij nad Vrhpoljem, Evgenij na Zemonu

Cesar Teodozij je 4. septembra prispel do trdnjave Ad Pirum. Noč je prečul v molitvi, naslednje jutro pa je zaukazal napad proti izhodu v Vipvsko dolino. V boj je poslal Vizigote pod Alarikovim poveljstvom, sam je dogajanje opazoval in nadziral z razgledne skale nad današnjo vasjo Vrhpolje. Njegov nasprotnik Evgenij pa je imel svoj štab verjetno na vzpetini današnjega dvorca Zemono. Izhod v Vipavsko dolino so branili Arbogastovi Franki. Vsi poskusi preboja so bili odbiti in na bojišču je obležalo okoli 10.000 Alarikovih vojakov. Prvi dan bitke se je za Teodozija iztekel porazno.

V noči od 5. na 6. september je na Teodozijevo stran prestopil omahljivi Arbicio, poveljnik zasede na vzhodnih pristopih k alpskim zaporam, in s tem se je podrl pomemben steber Arbogastove taktike. Teodoziju je bila odprta pot za umik. Zavrnil je predlog nekaterih svojih generalov naj se umakne in bitko preloži na naslednje leto. Drugo jutro, poročajo kronisti tiste dobe, se je Teodozij ponovno povzpel na skalo, s katere je imel pogled na celotno bojišče. Odložil je orožje in se "v ponižnosti vrgel na tla pred božje obličje".

Zmagovalca je odločil vihar

Po cesarjevi molitvi so njegovi poveljniki zaukazali nov napad, ki je bil zmagovit zaradi nepričakovanega 'zaveznika'. Dvignil se je "tako silovit veter, da je obrnil kopja sovražnikov proti njim samim". Sodobni opisovalci bitke pri Frigidu navadno pišejo o izredno močni burji, meteorolog Mirko Kovač pa meni, da porazu Evgenijeve vojske ni botrovala (ne)običajna vipavska burja, "temveč prej vihar, ki spremlja nevihto, če ne celo tornado... Vremenoslovsko gledano in po antičnih virih bi bil vihar pri Frigidu neke vrste vrtinčasti veter v zvezi z nevihto, ne pa čudežna burja." V podivjani naravi so nasprotniki videli božjo roko, popustili vse in se pognali v beg. Teodozij je slavil veliko zmago. Evgenija so ujeli in ga kar na bojnem polju obglavili, vojakom pa so pustili prosto pot.

Bitka pri Frigidu, beremo na kovinskih tablah, postavljenih na Evgenijevem razgledišču na Zemonu, je bila tudi spopad dveh različnih svetovnih nazorov. Kristjan Teodozij je premagal zadnjega glasnika antičnega poganstva in vrednot, na katerih je do tedaj počival tisočletni Rim. Po zmagi v bitki pri Frigidu je postalo krščanstvo edino dovoljena vera v imperiju. Prepoved poganstva in s tem njegov zaton, pa predstavlja eno najglobljih kulturnozgodovinskih sprememb v antični dobi.

(obletnica meseca 10_1994)

* 4. september 1834, Ljubljana, † 12. januar 1887, Gorica, Avstro-Ogrska

Strmeči otrok ob mlaki na vrtu

Gregorčič ni pretiraval: Fran Erjavec je od najnežnejše mladosti pa do svoje prezgodnje smrti ljubil vse živo v naravi. In ljubezen je bila vzajemna. Rodil se je 9. septembra 1834 na Poljanah, predmestju Ljubljane, ki je bila tedaj še 'dolga vas'. Oče, po rodu iz Kriške vasi pri Višnji gori, je bil mestni uslužbenec in imel je hiško z vrtom. Na njem je mehki Dolenjec sadil rože, pa jih je 'praktična' žena zamenjala s krompirjem. Na koncu vrta je bila "velika mlaka, ki tudi v najhujši suši ni usehnila. To je bilo moje morje," se spominja Fran v svojem spisu Žaba (1855). "Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele." Oče mu je umrl, ko še ni dopolnil pet let, mati se je znova poročila in Frana je vzgajala stara mati. Pomenljivo je, da Erjavec v svojih spisih nikoli ne opeva materinske ljubezni in skoraj vsi njegovi junaki so brez matere! Njegova ljubezen do narave se je poglobila, ko se je kot gimnazijec seznanil s prirodopiscem samoukom Ferdinandom Schmidtom. Z njim in z drugimi kranjskimi prirodopisci je v počitnicah "oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero jamo in votlino".

V osmi šoli so Fran Erjavec, Vaclav Bril, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik ustanovili literarni krožek ter izdali tri številke rokopisnega glasila Vaje, zato so znani kot 'vajevci'. Erjavec je objavil svoj spis Žaba ter nekaj drugih krajših del. Po maturi je na Dunaju študiral kemijo in prirodopisje za profesorja na realkah.

Profesor s popotno torbo

Po končanem študiju je bil eno leto profesor na Dunaju (Gumpendorf). Leta 1860 je postal profesor v Zagrebu, kjer je ostal enajst let. Na šoli je brž začel ustanavljati prirodopisni kabinet. V prirodoslovne in narodopisne namene je prepotoval vso Hrvaško in sosednje pokrajine.

Na podlagi teh izkušenj so nastale znanstvene prirodoslovne študije. Hrvati so ga cenili kot strokovnjaka, dijaki so ga ljubili kot odličnega profesorja, velikega učenjaka in srčno dobrega človeka. Zaradi njegovih strokovnih del ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti leta 1875 imenovala za svojega dopisnega člana. Tedaj je bil Fran Erjavec že štiri leta profesor na državni (nemški) realki v Gorici. Želel je priti v domovino, vleklo ga je v rodno Ljubljano, vendar je bil tudi v Gorici srečen, ker je bil lepo sprejet. Ko je imel prost dan, je čez rame obesil popotno torbo ter šel med ljudi na Kras, v Vipavsko dolino, Trnovski gozd, celo v Julijce.

Povsod je bil prijazno sprejet, dasi so ga imeli zdaj za trgovca, zdaj za davkarja, za doktorja vseh bolezni - pa tudi za ravbarja! Leta 1872 se je 38-letni profesor poročil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč, varovanko goriškega veletrgovca Trippa, in si ustvaril topel dom. Iz tega srečnega zakona so se rodili trije 'mili' otroci: Ljudmila, Miljutin in Milena. Strogo-dobri oče jih je vzgajal v narodnem in verskem duhu. V njegovi hiši so bili ljubi gostje številni prijatelji in prosvetni delavci. Med njimi se je tako dobro počutil, da je leta 1875 odklonil imenovanje za rednega profesorja zoologije na univerzi v Zagrebu.

Najplemenitejši mož našega slovstva

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: "Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju ... Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep." Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo.Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj 'katekizemsko' veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti. Enkratni so njegovi potopisi, v katerih ga zanima ljudstvo s svojimi navadami in običaji (Ena noč na Kumu, Na kraški zemlji, Med Savo in Dravo). V svojih beležkah Iz popotne torbe je shranil obilo narodopisnega in slovarskega gradiva. Erjavčeva dela so pomemben vir za Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Vsi, ki so ga poznali, so Erjavca spoštovali in ljubili. Prizadela jih je njegova nenadna smrt 13. januarja 1887, ko še ni dopolnil triinpetdeset let življenja. Pokopali so ga ob sinu Miljutinu, ki je umrl tri leta poprej.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 9, str. 20.

* 14. julij 1912, Split, † 4. september 1985, Ljubljana

»Ne, nisem bila nesrečen otrok ...«

»Ne, nisem bila nesrečen otrok, čeprav sem bila tako rekoč brez staršev, in če sem pogrešala materino ljubezen, se tega nisem več zavedala,« je dejala v enem od številnih intervjujev ob svoji sedemdesetletnici. Rodila se je 14. julija 1912 v Splitu "v vili z belimi stenami in s palmo na vrtu" v premožni meščanski družini Kramer očetu Slovencu in mami Hrvatici. Oče je bil podjetnik, mama pa operna pevka, ki se je na moževo željo (začasno) odpovedala karieri. Ko ji je bilo dve leti, se je družina preselila v Zagreb, kjer je oče nenadoma obogatel. Po smrti mlajše sestre Ivice sta se starša ločila. Mirica je bila dodeljena očetu, ki jo je poslal k svojim sorodnikom v Ljubljano. Od tam je odšla v Trbovlje k očetovim staršem, kjer je hodila v osnovno šol, nižjo gimnazijo je končala v Ljubljani. Po mali maturi jo je oče poslal v internat za dekleta 'boljših' družin v Švico, kjer se je naučila govoriti in pisati v treh evropskih jezikih: francoščini, nemščini in angleščini.

S tem znanjem je pozneje kot prevajalka služila kruh zase in za svoje otroke. Petnajstletna se je vrnila Ljubljano in z močjo lastne volje ob podpori strica Alberta Kramerja, ministra in senatorja, končala gimnazijo in se po maturi vpisala na pravno fakulteto. Študij pa je kmalu opustila, kajti poročila se z Borisom Pucem, sinom tedanjega ljubljanskega župana, in pri devetnajstih letih je rodila hčerko Nevo, kmalu za njo še drugo hčerko Katarino. Ko je bila v šestem mesecu nosečnosti za sina Andreja, je zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju končala v nemških zaporih (to ji je dalo snov za dramo Svet brez sovraštva, 1945). Po vojni je rodila še sina Matjaža, vendar je bil zakon že v krizi. Po ločitvi se je poročila s slikarjem in grafikom Francetom Miheličem.

Ko je izšla njena prva knjiga, je 'plavala' po Ljubljani

»Kot otrok sem napisala igrico, ki smo jo igrali v Trbovljah,« je povedala Mira. Temu mladostnemu poskusu so sledila leta brez literarnih ambicij, potem pa se ji je nenadoma odprlo in napisala je svoj prvi roman Obraz v zrcalu. »Roman je izšel v začetku marca 1941, torej tik pred vojno. Ko sem zagledala svoje ime 'Mira Pucova' na platnicah knjige v izložbi ljubljanskih knjigarn, mi je bilo, kakor da sem dobila krila. Plavala sem po ljubljanskih ulicah in si govorila: Mira Pucova, Mira Pucova ... Napisala sem roman, ki je izšel, kakšen čudež, pisala bom še, pisati moram, to je slednjič moj pravi poklic, edino, za kar je vredno živeti.« Že naslednje leto je izšel njen drugi roman Tiha voda. Med vojno zaradi težkih razmer ni mogla pisati. Po vojni, med razcvetom socialističnega realizma, ki ji je bil tuj, se je nekaj let posvečala dramatiki: v tem času so nastale tridejanske drame Svet brez sovraštva (1945), Ogenj in pepel (1949) in Operacija (1950) ter komedija Zlati oktober (1954). »Preživljala sem se s prevajanjem, to je bil moj vsakdanji kruh, pisanje daljših tekstov sem si morala šele zaslužiti ... Kakih osem mesecev na leto sem opravljala to tlako ..., da sem si zaslužila nagrado – štiri mesece časa za lastno delo.« Prevedla je nad 80 proznih in dramskih del, predvsem iz angleščine, francoščine in nemščine.

V njenih romanih (vseh je sedemnajst) je prisotna avtoričina življenjska zgodba. Njeno temeljno delo je roman Plamen ali dim (1973), ki ga je s presledki ustvarjala deset let in je v bistvu šest romanov, kronika meščanske družine, ki jih je združila v sago po vzoru evropskih družinskih sag (John Galsworthy, Thomas Mann). Od vseh njenih knjig ji je bila najljubša mladinska povest Pridi, moj mili Ariel (1965).

Ni ženske ali moške literature

Pisateljski vrh je Mira Mihelič doživljala v desetletjih od 1950 do 1970. V svojih romanih je dajala prednost ženskim likom: njene ženske so dinamične, v spopadu s seboj in zase, za svoje može, ljubimce in sinove, predvsem pa za življenjski smisel. Moški so v bistvu le spremljevalci ženskih usod, bolj ali manj negativni liki, slabiči ali brezčutna, preračunljiva bitja. Takšne je pač srečevala v svojem življenju! Zelo so jo bolele krivične sodbe. »Sem hči meščanske družine in v tistih prvih povojnih letih sem to občutila, saj sem morala večkrat slišati, da sem 'buržujka'. To je bilo zame tem bolj boleče, ker sem, kakor mislim, vsaj toliko delala kot povprečna delavska žena.« Kot pisateljica ni imela 'manjvrednostnih kompleksov' v odnosu z moškimi kolegi. »Zmerom sem se počutila enakopravno. Moram pa priznati, da sem včasih naletela na podcenjevanje svojega dela, ker sem ženska. Toda rekla sem si: Ni ženske ali moške literature, je samo dobra ali slaba literatura.« V pisateljskih krogih je bila tudi družbeno dejavna. Leta 1962 je bila soustanoviteljica obnovljenega slovenskega centra PEN in v njem je delala skoraj vse do svoje smrti. Njen poseben prispevek v okviru PEN je bila pomoč pisateljem v zaporu. Njeni spomini se končujejo z odstavkom: »V hiši živita tudi moja dva mala vnuka in kadar prideta domov iz vrtca in šole, ni več tako tiho. Martin, starejši, pride k meni, me objame in mi reče: "Moja stara princesa!" In potem: "Dobra si. Ko boš umrla, bom zelo jokal za teboj!" Hm, ampak meni se še nikamor ne mudi.« Sestra Smrt pa je potrkala na njena vrata prav kmalu: 4. septembra 1985.

(obletnica meseca 07_2012)

 * 28. januar 1784, Jakuline (Šmarje na Vipavskem), Slovenija, † 2. september 1851, Podnanos

"V vinogradu očeta je skerben delavc bil"

Bil je sin vinorodne Vipavske doline. Rodil se je 28. januarja 1784 v Jakuli­nih v župniji Šmarje kot šesti otrok kmeta Franca in njegove žene Marjete Kodrič. Dve leti mlajši brat Franc je bil kasneje "tajnik" na njegovih številnih potovanjih. Prvo šolsko učenost mu je posre­doval duhovnik v Šmarjah, šolanje je nadaljeval v vipavski farni šoli, gimnazijo je obiskoval v Gorici, licej v Gradcu. Bogoslovje je začel študirati v Ljubljani, končal pa ga je v Gorici, kjer je bil 8. novembra 1807 posvečen v duhovnika. Na sveti večer, 24. decembra, je nastopil službo duhovnega pomočnika v Vipavi, od ju­nija 1809 do marca 1813 je bil kaplan-kurat na Planini nad Ajdov­ščino.

Ob slovesu je svoje vernike pohvalil, da med njimi ni bilo kakšne hujše pregrehe. Povedal jim je, da odhaja na prigovarjanje vipavskega dekana Štekarja. 9. marca 1813 je nastopil službo ku­rata in nato vikarja v Šentvidu, kjer je ostal 38 let, do smrti. Šentviška fara je takrat obsegala še Podrago in Lozice, bila je večja od Vipave in štela je okoli 2.000 duš. Vertovec je bil skr­ben dušni pastir, ki je znal prisluhniti težavam svojih vernikov. V začetku leta 1851 je zbolel za vodenico. Zaprosil je za upoko­jitev in preselil se je v hišo svojega nečaka Filipa, kjer je 2. septembra 1851 umrl.

"Hčerki je zapustil dve, oj, prekrasne hčerki ste!"

"Kakor na Planini, tako v Šentvidu," piše Franc Kralj, razisko­valec Vertovčevega življenja, "se je razdajal ne samo v versko­cerkvenem pogledu, ampak se je pomujal tudi za splošno izobraže­vanje in gospodarski napredek." Vertovec velja za učitelja naših vinogradnikov. (Njegov prvi slovenski spis, Vinske terte hvala, ki je izšel v Novicah leta 1843, je vsaj deloma spodbudil Prešer­novo Zdravljico, slovensko državno himno, ki jo je uglasbil šent­viški rojak, skladatelj Stanko Premrl.)

Na podlagi izkušenj, pri­dobljenih v farnem vinogradu in v svoji kleti ter strokovnih raz­prav v evropskih jezikih (znal je nemščino, italijanščino in fran­coščino), je pisal v Bleiweisove Novice. Iz teh prilog je leta 1845 nastala njegova znamenita knjiga Vinoreja za Slovence. Obsega 22 poglavij: 15 je posvečenih vinogradništvu, 7 pa vinarstvu oz. kletarstvu. Novice so to knjigo imenovale "kmetijska šola" in so jo zastonj delile med vinogradnike, naročnike Novic. Druga Vertovčeva "hčerka" pa je njegova knjiga Kmetijska kemija, "to je, natorne postave in kemijske resnice, obrnjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke". Izšla je leta 1847. Napisana je bila za praktično rabo in za strokovne šole. Vertovec se je zanimal tudi za astronomijo in zgodovino. Pisanja obsežne svetovne zgodovine ni dokončal, njegov rokopis je dopolnil Miha Verne in pod imenom obeh avtorjev je izšla leta 1865 z naslovom Občna povestnica ali zgodovina celega sveta. Po sodbi zgodovinarja Franca Kralja spada Matija Vertovec med "naše najimenitnejše poljudnoznanstvene pisce".

"Blažit duše in telo, kdo učil sirote bo?"

"Duhovniško in človeško podobo Vertovca nam v prvi vrsti slikajo pridige, objavljene v knjigi Shodni ogovori," piše Branko Marušič. V tej zanimivi knjigi, ki jo je pripravil "na nagovarjanje prijat­lov" in je izšla leta 1850, najdemo 26 pridig, ki jih je Vertovec imel v časovnem razponu skoraj 40 let (1810-1848) ob raznih cerk­venih slovesnostih. Te njegove pridige imajo tudi literarno vred­nost. "Prizadevali smo si jih tako izdelati," piše Vertovec v pred­govoru, "da bi se ne samo prostimu ljudstvu, ampak tudi bolj izo­braženim dopadle." Iz njegovih pridig se začuti, da je Vertovec kar dobro poznal ljudi: često graja njihove napake, zgrešeno vzgojo staršev, zakonce, ki se ne spoštujejo, slabo vzgojene ot­roke, grdo govorjenje, jezikavost žena, sprevrženosti, ki so se dogajale tudi na božjih poteh... Vertovčeve pridige so zaradi prosvetiteljske misli, ki ga je vodila pri njegovem delu, tudi zgodovinski vir. Pričujejo o njegovi veliki ljubezni do Vipavske doline, ki jo večkrat imenuje "raj kranjske dežele". V njih začu­timo, kako trpi z ljudmi, ki jih muči in skrbi huda suša, propad denarja; kako se z njimi veseli dobre letine in se zanjo zahval­juje. Svoje vernike spodbuja k delavnosti: "Kakor je ptica k lete­nju in riba k plavanju, tako je tudi človek za delo ustvarjen." Starše spodbuja, naj posebej skrbijo za svoje otroke, "kadar iz otročjih let v fantovski ali dekliški stan prestopijo: to jim je, kakor de bi se znovič rodili". Znal je najti pravo besedo za vse ­"blažiti dušo in telo".

(obletnica meseca 09_2001)