* 29. oktober 1888, Maribor, † 17. december 1970, Maribor

Od Marije Snežne je bil doma Stankov oče Gabrijel, profesor mariborskega učiteljišča in vnet javni delavec. Mati Ana, roj. Vučnik, je imela v žilah nekaj plemiške krvi. Njun prvorojenec Stanko je zagledal luč sveta 29. oktobra 1888 v Mariboru; za njim sta prišla še sin Gabrijel in hčerka Anica. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. "Materin Bog je bil oseben, zato se je pogovarjala z njim, kakor se pogovarjamo z dobrotnikom." Poleg strica duhovnika je bil v Majcnovi družini doma tudi Anton Korošec, kasnejši vplivni politik, za Stankove mladosti študent bogoslovja v Mariboru. Po petih letih osnovne šole se je Stanko vpisal na gimnazijo. Leta 1905 je pod psevdonimom Drago Plevec izšel v mariborskem časopisu Naš dom Majcnov prvi spis - črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar. Črtice in pesmi je objavljal tudi v drugih listih. Po maturi je na željo staršev šel na Dunaj študirat pravo (čeprav so ga veselili jeziki). Študij je dokončal v rednem roku, čeprav je vmes odslužil eno leto vojaščine ter bil ob izbruhu prve svetovne vojne na fronti v Galiciji. Novembra 1914 so mu zmrznile noge in poslali so ga domov na okrevanje. Čas je izkoristil za študij in poleti 1915 dosegel naslov doktorja prava. Do konca vojne in razpada Avstro-Ogrske je kot pravnik služboval v Beogradu. V kraljevini Jugoslaviji je bil sprva v upravni, zatem v diplomatski službi. Leta 1921 se je poročil z 22- letno učiteljico Klaro Sterger. 31. januarja 1922 se jima je rodil edini sin Fedor, ki je potem tako nesrečno končal.

Stanko Majcen je v študentskih letih objavljal črtice v mariborski Straži, pesmi pa v Ljubljanskem zvonu. Leta 1910 se je v Ljubljani seznanil z Izidorjem Cankarjem, ki je leta 1914 prevzel uredništvo Doma in sveta in Majcen je bil njegov stalni sodelavec s prozo in poezijo. Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje. Sledi sedemnajst 'suhih let', ko se Majcen popolnoma posveti državni službi (najprej je okrajni glavar v Mariboru, nato v Beogradu šef kabineta notranjega ministra Korošca, nazadnje podban Dravske banovine) in pravnemu strokovnemu delu, ki ga razume kot civilizacijsko poslanstvo: ustvariti pravno državo, ki naj zamenja policijsko. Med drugo svetovno vojno je živel odmaknjeno od političnega dogajanja. Menda je sestavljal osnutek ustave države Slovenije. Iz španščine je prevajal spise sv. Terezije Avilske (njen življenjepis je izdala celjska Mohorjeva 1974). Leta 1942 je na pobudo Tineta Debeljaka, urednika Doma in sveta, spet začel pisati in s tem se začne Majcnovo drugo, zelo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide njegova knjiga Bogar Meho, ki prinaša zgodbe in legende, v katerih nastopa Kristus in rezbarji iz Slovenskih goric. Nova oblast ga brž po vojni upokoji (prvič so ga upokojili že Nemci januarja 1945). "Literarne zgodovine, pregledi in leksikoni ga kot pretežno religioznega pisca in tudi sicer delikatnega človeka ne omenjajo do leta 1957" (Goran Schmidt). Vržejo ga iz ljubljanskega stanovanja in zavetje najde pri sestri na očetovem domu pod Kalvarijo v Mariboru, kjer z ženo živita do smrti. Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Leta 1961 začne Marja Boršnikova pripravljati Majcnovo izbrano delo, ki izide v dveh knjigah (1967). Med njo in pisateljem steče bogato dopisovanje, ki odkriva Majcnovo žlahtno podobo.

Zadnja leta sta z ženo 'kot prvi kristjani' (Stanko Janežič na pogrebu) vsak dan hodila v cerkev. Stanko je največ časa prebil na vrtu, kjer je gojil zelenjavo. Njegova smrt je šla mimo javnosti skoraj neopaženo. Spominsko ploščo na rojstni hiši so mu odkrili šele ob stoletnici rojstva (1988), kajti leta 1973 se je temu uprl aktiv komunistov mariborskih kulturnih delavcev, češ da si Majcen javnega priznanja ne zasluži, ker se je (med NOB) 'nahajal izrazito na nasprotni strani barikad'.

"Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Tako je pisal Stanko Majcen družinski prijateljici Maci Matkovičevi 16. januarja 1957, ko ga je od 'vstopa v življenje' ločilo še skoraj štirinajst let. V tem času je zorel za 'veliki prehod', ki ga je dočakal 16. decembra 1970. V osmrtnici v Večeru so 'zaspal v Gospodu' spremenili v 'za vedno zaspal'. Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Pokopali so ga v družinskem krogu. "Domačini nismo niti vedeli, komu zvoni," se spominja Tone Partljič. V istem grobu počivajo stric duhovnik Jožef Majcen, stolni dekan v Mariboru, Stankova žena Klara (+ 1977) ter njun edini sin Fedor, študent medicine, ki je izginil po vojni, najbrž v kočevskih gozdovih. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

(obletnica meseca 12_1992)

* 24. oktober 1884, Sopotnica, † 10. februar 1971, Ljubljana

Po duhovnih vajah se je odločil: profesor bom!

Svoje življenje je Ivan Dolenec začel popisovati v novomeški jetnišnici, »ko je končno imel nekaj prostega časa«. Rodil seje 24. oktobra 1884 na kmečki domačiji Pri Jamniku v vasi Sopotnica v škofjeloški župniji kot peti od osmih otrok. Ko mu je bilo pet let, je izgubil mater. »Materinske ljubezni torej ne poznam iz lastne izkušnje. Njeno toploto in svetlobo sem opazoval samo, ko seje razlivala po srečnejših tovariših, in sem jo bridko pogrešal posebno v letih svojega šolanja.« Oče, ki je znal ceniti izobrazbo, je z naklonjenostjo sprejel pobudo tedanjega loškega kaplana Ferdinanda Erkerja, naj Janez pride v šolo, »da bo gospod«. Devetleten je šel v Škofjo Loko v šolo, a je v njej ostal nerad, ker ga je silno mučilo domotožje. Pa je šolo vendarle končal in jeseni 1896 seje vpisal na gimnazijo v Kranju, kjer je dobil za razrednika dr. Josipa Tominška, s katerim ga je potem vezalo iskreno prijateljstvo. Profesor Tominšek je svojim dijakom ob smrti svoje ljubljene matere dejal:

»Kakor je mati ljubila mene kot svojega otroka, tako ljubim jaz vas vse kot svoje učence.« V dijaških letih seje Dolenec preživIjal sam z instrukcijami - poučevanjem manj nadarjenih učencev iz »boljših« družin, ki so imele denar. »S poučevanjem sem dobil veselje do profesorskega stanu. Ko je bilo treba v prošnji za pripustitev k maturi napisati, kaj nameravam študirati, sem napisal: teologijo in filozofijo. Res sem mislil, da bom šel v bogoslovje.« Po maturi je šel na duhovne vaje k jezuitom v Ljubljano in po njih sklenil, da postane profesor.

Profesor, stenograf v parlamentu pa spet profesor

»V počitnicah po maturi meje čakala sreča, za katero ne morem biti Bogu dovolj hvaležen. Seznanil sem se namreč z dr. Krekom.« Ta zapis v njegovih spominih je zelo pomemben, saj je bil Janez Evangelist Krek osrednja osebnost njegovega življenja in veliko svojih pisateljskih sposobnosti je porabil za to, da Krekov spomin ohrani prihodnjim rodovom. Krekova ognjevita beseda pri javnih nastopih ga je spodbudila, da se je naučil stenografije, da bi lahko njegove govore zapisoval.

Študij klasičnega jezikoslovja na dunajski univerzi je končal leta 1909. Leta 1911 seje poročil z Dunajčanko Leopoldino Bachler, ki mu je ostala zvesta družica do poznih let. Prvo profesorsko službo je nastopil marca 1909 na I. državni (klasični) gimnaziji v Ljubljani, kjer je poleg latinščine in slovenščine poučeval še stenografijo. Med vojno, ko je bil brat vpoklican k vojakom, je pustil službo in šel domov kmetovat, da je domačijo rešil propada. Znanje stenografije mu je omogočilo, daje za dobrih pet let (1917-1922) pustil šolsko službo in postal stenograf najprej pri slovenski narodni vladi v Ljubljani, zatem pa v beograjskem parlamentu. Konec leta 1922 ga spet najdemo v šoli in sicer na III. realni gimnaziji v Ljubljani. Ker za časa šestojanuarske diktature ni šel volit, je bil kazensko premeščen v Mostar, kjer si je kot srčno dober človek kmalu pridobil veliko prijateljev. Po treh letih pregnanstva se je vrnil v domovino: najprej je bil prosvetni inšpektor pri banski upravi, nato ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani, nazadnje pa ravnatelj gimnazije v Novem mestu.

Zaprt in oropan vsega je postal veseli kmet

V mesto ob Krki je prišel sredi novembra 1939 in službo ravnatelja je opravljal do »izbruha svobode« 9. maja 1945. Novo mesto je med vojno večkrat menjalo gospodarje: najprej so nekaj dni vladali Nemci, sledilo je dve leti in pol italijanske okupacije. Največ hudega je prebivalstvo doletelo pod partizansko vlado, ki je trajala šest tednov: od kapitulacije Italije 6. septembra pa do 21. oktobra 1943, ko so ponovno prišli Nemci. 28. novembra 1943 je imel Ivan Dolenec protikomunistični govor, zaradi katerega je bil 10. maja 1945 aretiran in 22. marca 1946 obsojen na dve leti zapora, na zaplembo premoženja in na pet let izgube volilne pravice. »Ko sem govor pismeno sestavljal, sem imel željo, da ne bi zapisal ničesar, kar bi moral obžalovati, če bi zaradi tega moral umreti. Vsaj glede govora moram stopiti čist pred Sodnika.« »Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da Žale misli v srcu ni.« V novomeških zaporih je bil do začetka septembra 1946, ko je bil pomiloščen.

Naselil se je na svojem rojstnem domu. Rad je prijel za poljska dela, veliko je bral, imel je veliko obiskov, ljudje so ga vabili na svoja praznovanja. Prijatelju Tinetu Debeljaku je pisal: »Živim v Sopotnici in uživam veselje, po kakršnem se mi je tožilo, odkar sem zapustil srečno vas domačo.« S krščansko vedrino se je pripravljal na obisk »sestre Smrti«, ki je prišla ponj 12. februarja 1971. Sam je izbral napis za nagrobnik: »Zgodi se Tvoja volja!«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 2, str. 22.

* 22. oktober 1911, Horjul, † 20. november 2009, Ljubljana

»Otroci naj čutijo, da so enakovredni sogovorniki«

Zibelka ji je tekla v preprosti kmečki hiši v Horjulu, kjer se je rodila 22. oktobra 1911. Imela je dve sestri, bratje so umrli še kot otroci. Na otroštvo, čeprav ga je skalila prva svetovna vojna, ko je bil oče na fronti, je imela lepe spomine. Po končani osnovni šoli v domačem kraju so jo starši desetletno poslali v Maribor, kjer je bila njena teta redovnica šolska sestra. Tam je končala meščansko šolo in učiteljišče. Potem se je odločila za študij pedagogike in psihologije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Med študijem se je ob pomoči staršev vzdrževala tudi z inštrukcijami. Leta 1935 je iz obeh predmetov diplomirala, leta 1939 je doktorirala iz pedagogike. Še pred tem se je poročila s Francetom Brenkom, svojim študijskim kolegom. V skladnem zakonu, ki je trajal 54 let (mož France, znan filmski zgodovinar, je umrl leta 1990), sta se jima rodila dva sinova.

Rada sta se z njima pogovarjala. »Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.« To spoznanje jo je vodilo tudi pri njenem pisanju, za katero je zajemala snov iz svojega otroštva in iz življenja svoje družine. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v odporniškem gibanju. Takoj po vojni je bila med ustanovitelji založbe Mladinska knjiga, od leta 1949 do upokojitve leta 1973 je bila urednica za mladinsko književnost pri tej založbi. Kot urednica je spodbujala domače pisatelje k pisanju za otroke in mladino, izbirala je zanje tuja dela in tudi sama pisala. Malo pred koncem svojega življenja, ki se je izteklo 20. novembra 2009, je dejala: »Še zmerom gledam naprej z vsem humorjem, kar ga premorem.«

»Nikoli nisem mislila, da sem pisateljica«

Kristina Brenkova je začela pisati že pred drugo svetovno vojno ter objavljala v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti. Pisala je dejansko ves čas, nikoli veliko, a vztrajno. Po vojni je pisala igre za mladino s pravljičnimi besedi. Njena prva knjiga mladinske proze (Golobje, sidro in vodnjak) je izšla šele leta 1960. Potem pa so se porajale vedno nove, tako da se jih je 'nabralo' okoli trideset. Na vprašanje, odkod so vrele ideje, je odgovorila: »Ideje nikoli niso vrele. Če se je nekaj dotaknilo mojega srca, sem imela tiho željo to sporočiti naprej. Samo to! Pa saj nikoli nisem mislila, da sem pisateljica. To se mi je zdelo tako nekaj veličastnega.« Večino svojega pisateljskega dela je namenila mladim bralcem, tudi najmlajšim. Kot urednica za mladinska dela je priklicala v življenje legendarne zbirke Čebelica, Zlata ptica, Mladi oder, Cicibanova knjižnica, pa tudi čudovite slikanice, ki so po njeni iznajdljivosti izhajale v številnih evropskih jezikih. Knjižnica Čebelica, namenjena otrokom v začetnem bralcem obdobju, obsega že približno 400 naslovov, izšli pa so v skupni nakladi več kot šest milijonov! Bila je presrečna, ker so otroci in tudi odrasli vse z veseljem sprejemali. »Zelo rada se spomnim na edinstveno zbirko Zlata ptica, v kateri je zbranih sto knjig ljudskih pripovedi z vsega sveta. Kolikor poznam tuje izdaje, take zbirke nima nobena založba na svetu.«

Od njenih del za otroke je najbolj znana pravljica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Kristina Brenkova je k nam pripeljala nagajivo Piko Nogavičko švedske pisateljice Astrid Lindgren. Prva jo je prevedla v slovenščino in si z dovoljenjem pisateljice izmislila slovenska imena za osebe v knjigi. Za svoje delo je dobila tudi nekaj priznanj in nagrad, toda več kot te ji je pomenilo priznanje mladih bralcev.

"Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama!"

Bila je tudi med ustanovitelji tekmovanja slovenskih osnovnošolcev za Bralno značko, ki so jo prvič podelili leta 1961 na osnovni šoli v Prevaljah na Koroškem – torej to tekmovanje, ki spodbuja otroke k branju, letos praznuje zlati jubilej. Šole povabijo pisatelje in pisateljice na srečanje z otroki, da potem s toliko večjim veseljem vzamejo v roke njihove knjige.

»Veliko sem potovala, čeprav je bilo precej naporno,« je dejala Kristina Brenkova. »Najprej so me ravnatelji vprašali, ali imam avto. Nisem ga imela, vendar nisem nikoli zavrnila povabila. Imela sem občutek neke dolžnosti.« Povedala je, kako so se ta srečanja začenjala: »Ko sem prišla v šolo, so vsi pričakovali, da bom kaj povedala. Zelo dobro se spomnim, da sem v nekem razredu sredi Bele Krajine rekla: "Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama na odru, kar vi me kaj vprašajte!" In so začeli: "Ali imate kaj otrok, koliko so stari ..."« Ob teh srečanjih pa tudi pri svojem pisanju se je ravnala po pravilu: »Mene nikoli ni zanimalo vzgajati. Vedno sem imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.« Kako so ji bila ta srečanja z otroki po slovenskih šolah dragocena, potrjuje njeno priznanje: »Vse spominke, ki so mi jih dali po šolah, sem uvrstila med svoja odlikovanja.« Vse njeno življenje je bilo povezano s knjigo, zato upa, da bo bralna značka mladi rod spodbujala k branju. »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.«

obletnica meseca 10_2011

* 27. oktober 1835, Podreča pri Mavčičah, † 18. oktober 1869, Kranj

Njegovo vse prej kot srečno življenje se je izteklo malo pred dopolnjenim 34. letom. Že na svet je prišel (za tiste čase) "za­znamovan": 27. oktobra 1835 se je rodil v Podreči na Sorškem po­lju (župnija Mavčiče) kot nezakonski sin gruntarske pastorke in bajtarja, ki je bil ob njegovem rojstvu še vojak. Ko je oče Jožef "odslužil cesarja", sta se z mamo Mino poročila in družina se je kmalu preselila v Praše, kjer je oče kupil manjšo kmetijo in tam je občutljivi Simon preživljal svoje otroštvo. Leta 1842 je pre­stopil prag ljudske šole v Smledniku, že naslednje leto pa je šel na normalko v Kranj, ki jo je dokončal leta 1847. Jeseni te­ga leta ga je stric frančiškan p. Nikolaj Jenko vzel k sebi v Novo mesto, kjer je vstopil v gimnazijo. Hrano si je sprva slu­žil kot samostanski "hlapčič", zatem pa s poučevanjem. Bil je od­ličen dijak, vedno med prvimi v razredu, tudi po zaslugi p. Ni­kolaja, ki je bil profesor na frančiškanski gimnaziji in je skrb­no nadziral njegovo izobrazbo, zlasti v modernih jezikih. Stric Nikolaj je oslepel in bil leta 1853 prestavljen v samostan v Kam­nik in tedaj je Simon šel v Ljubljano, kjer je končal zadnja dva gimnazijska razreda.

Tam se je z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci povezal v literarni krožek Vaje, ki je izdajal tudi rokopisno glasilo z enakim naslovom. Po matu­ri se je zaradi revščine "zatekel" v celovško bogoslovje, kjer pa je ostal le eno leto, ker ni čutil veselja do duhovniškega poklica. Dobil je Knafljevo štipendijo in odšel na Dunaj študi­rat pravo, vendar študija ni dokončal. Leta 1863 se je vrnil v domovino in se zaposlil pri notarjih v Kamniku in Kranju. Ob de­Iu je študiral za izpite: tri je uspešno opravil, četrtega pa za­radi bolezni ni več zmogel. Omahnil je 18. oktobra 1869.Po sodbi literarne zgodovine je Simon Jenko ob Franu Levstiku najpomembnejši slovenski pesnik na prehodu iz romantike v reali­zem.

Pesniti je začel zelo zgodaj. "Močan lirski nagon, ki se je še krepil iz zgodnjih (ljubezenskih in drugih) razočaranj po­nosnega in revnega mladeniča ter iz njegove velike načitanosti, je vodil Jenka nekako že od četrtega gimnazijskega razreda, da je poskušal urejati svoja nemirna čustvena in miselna razpolože­nja v besede in verze" (Anton Slodnjak). Njegova prva pesem (Bu­čelji pik) je bila objavljena leta 1851 v Janežičevi Slovenski Bčeli. Posebno živahno je pesnil v Ljubljani, ko se je kosal s tovariši "vajevci". V Vajah so zapisane nekatere njegove najlep­še pesmi (Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Pobrati­mija). France Bernik, najboljši poznavalec pesniškega dela Simo­na Jenka, govori o "treh virih, iz katerih se je napajala Jenko­va lirska pesem". Prvi vir je bilo domoljubno čustvo: sprva je v svojih pesmih posegal "v dogajanje slovanskih narodov, v dalj­no preteklost in neznano utopično prihodnost naših bratov po kr­vi", kasneje pa se je osredotočil na slovenski narod in na nje­govo usodo v avstroogrski monarhiji. Drugi vir navdiha je bila ljubezen do ženske (Obujenke), predvsem neuslišana, nedosegljiva ljubezen. V njegovi ljubezenski liriki prevladuje čutnost in to je eden od razlogov, da je uradna kritika Jenkove Poezije leta 1865 zavrnila (tedaj je pesnik umolknil). Tretji in najgloblji vir pa je narava, "predvsem narava pesnikovega rojstnega kraja". Iz tega vira je privrel njegov čudoviti ciklus Obrazi, s katerim hoče pesnik povedati: "Vesolje je najvišja in trajno obstojna resničnost, človeško bivanje v svetu pa je v nasprotju z naravo krakotrajno in nično" (France Bernik).

Pravi "življenjski poklic" Simona Jenka je bil pesnik in res je kot tak dosegel svojo najvišjo ustvarjalno moč. Pesniki po­navadi veljajo za "neživljenjske" ljudi, ki se v vsakdanjih za­devah ne znajdejo. Jenko ni bil tak, saj je dokaj uspešno deloval v javnem življenju: med drugim je bil soustanovitelj narodne či­talnice v Kamniku in njen prvi tajnik. Pisal je govore in domo­ljubne verze za razne proslave, udejstvoval se je kot režiser ljudskih veseloiger, ve povedati France Bernik. Kot besedni umetnik se je poskusil tudi v pisanju proze. Leta 1858, ko je imel Jenko triindvajset let, je v Janežičevem Slovenskem glasni­ku izšlo troje njegovih proznih del: romantična povest Spomini, ki že vsebuje tudi realistične prvine, kar je od pisateljev zah­teval Levstik v svojem literarnem programu. Pripovedovanju v Spo­minih sta sledili novela Jeprški učitelj, kjer zasledimo avto­biografske prvine: učitelj in ogranist, junak te zgodbe, je žr­tev svoje loterijske strasti, za katero je "bolehal" tudi Jenko. Tilka je povest iz kmečkega življenja: pripoveduje o duševnem revčku, ki bi ga starši radi oženili. Na njihovo željo gre snu­bit, pa mu zmanjka poguma in pobegne izpred hiše nesojene neve­ste. V Jenkovih pripovednih delih je zaživel njegov smisel za hu­mor in ironijo, s katerim se je reševal v življenjskih težavah.

(obletnica meseca 10_1999)

* 17. oktober 1912, Cerknica, † 5. november 1986, Ljubljana

Težko breme bridkega otroštva

Jože Udovič je napisal razmeroma malo vedrih pesmi, kar lahko pripisujemo njegovi bridkemu in otožnemu otroštvu. Rodil se je 17. oktobra 1912 v Cerknici, kjer je oče Josip, izučen trgovec, kupil enega od dveh značilnih cerkniških obrambnih stolpov in v njem uredil stanovanje in trgovino. Mati Antonija je prišla v zakon z izkušnjo popolne sirote. Za Jožetom se je leta 1914 rodil še Leon. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je moral oče na fronto, skrb za majhna otroka je padla na ramena matere, ki pa je leta 1917 umrla, pred njo pa tudi bratec Leon. Za siroto Jožeta se je zavzela neka dobra žena. Ko se je oče po vojni vrnil, se je vnovič poročil (v tem zakonu se je rodilo še osem otrok). Plašni Jože je dobil mačeho, ki je bila stroga in trda. V šolo je začel hoditi v Cerknici, zatem pa v Starem trgu, kamor so se preselili. Peti razred je končal z odliko in vpisal se je Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Med šolanjem ga je podpiral duhovnik Andrej Lavrič, sorodnik njegove mačehe. Po končani nižji gimnaziji je zbolel in ostal eno leto doma. Jeseni 1928 se je vrnil v Škofove zavode in nadaljeval šolanje. Po maturi junija 1932 bi se rad vpisal na slavistiko, toda materialne okoliščine so ga prisilile, da se je vpisal na teologijo, toda ob koncu študijskega leta e izstopil in postal študent slavistike. Do tedaj je kot obliko svojega priimka navajal Udovč, od tu naprej pa Udovič. V Ložu se je leta 1936 zbližal s Pepco Zajc, uradnico na tamkajšnjem sodišču. Študij slavistike je končal šele septembra 1940. Med študijem se je po posredovanju prijatelja Janeza Gradišnika pridružil skupini okrog Kocbeka, ko se je začela druga svetovna vojna, se je s Kocbekovimi krščanskimi socialisti vključil v odpor proti okupatorju.

Občutljiva pesniška narava trpi silneje

»Prepričan sem, da so bila medvojna leta Udoviču hudo duševno breme in vir mnogih bridkih doživetij,« je zapisal Janez Gradišnik. »Njegovo občutljivo pesniško naravo so pač močno prizadevale grozote, ki jih je videl okoli sebe, in nekateri doživljaji so morali zapustiti v njem nezaceljene rane.« Več kot eno leto je bil jetnik v italijanskem taborišču Gonars, nato pa do konca vojne v partizanih kot krščanski socialist. V svojih pesmih, napisanih v tem času, malo govori o bojih in zmagah, več pa o žrtvovanju, bridkostih in trpljenju.

Pesniti je začel že kot gimnazijec. Prve pesmi je objavljal v Domačih vajah, rokopisnem glasilu višješolcev. Sprva je bil pod vplivom Župančiča, toda kmalu je našel svoj osebni pesniški izraz. Kot študent je sprva sodeloval pri reviji Dom in svet, kjer je poleg pesmi začel objavljati zanimivo serijo novel iz loškega življenja. Po objavi Kocbekovega Premišljevanja o Španiji (1937) je prišlo do krize Doma in sveta. Kocbek je ustanovil svojo revijo Dejanje in Udovič je objavljal v njej. Kasneje najdemo njegove pesmi v raznih drugih revijah. Za Udovičev pesniški razvoj je bilo najpomembnejše srečanje z moderno zahodno poezijo, s katero sta ga seznanjala Kocbek in Gradišnik. Svojo prvo pesniško zbirko Ogledalo sanj leta 1961. V knjigo je uvrstil najboljše sadove svojega dvajsetletnega ustvarjanja. »Lirike Jožeta Udoviča ne bo adekvatno, do kraja razumel, kdor ne začuti, kako je njeno neimenovano, nedoločeno ozadje doživljanja absolutnega,« je zapisal Vladimir Truhlar. Za to zbirko je Udovič leta 1962 prejel Prešernovo nagrado. Po dolgem premoru sta izšli še dve njegovi knjigi poezije: Darovi (1975) in Oko in senca (1982). Leta 1988 je Cankarjeva založba pod naslovom Pesmi natisnila celotni Udovičev pesniški opus.

Njegovi prevodi so jezikovne mojstrovine

Že med vojno je Jože Udovič delal v Znanstvenem institutu, v katerem je bil odgovoren predvsem za knjižnico. Po vojni se je ta institut razdelil na dva, Udovič je dodeljen Institutu narodne osvoboditve in imel uradni naziv arhivar bibliotekarsko-arhivske stroke. 5. novembra 1947 se je poročil: cerkvena poroka je bila v Plečnikovi cerkvi sv. Mihaela na Barju. Mlada zakonca sta dobila stanovanje na Vrtači. Od leta 1949 je bil svobodni književnik in takrat se je začela njegova naporna, a uspešna pot prevajalca. Udovič spada med najboljše slovenske umetniške prevajalce novejšega časa. Tako kot njegove izvirne pesmi, tudi njegovi prevodi pesmi in proze iz svetovne književnosti razodevajo njegovo skrb za lepoto jezika. Ob njegovih prevodih poezije španskega pesnika Garcia Lorca (Pesem hoče biti luč, 1958) se je navdihovala cela generacija slovenskih pesnikov. Prevedel je tudi številna prozna dela (Hesse, Kafka. Laxness), pa tudi veliko dramskih umetnin. Delom, ki jih je prevajal, je pisal tudi uvodne in spremne besede. V prvem obdobju svojega ustvarjanja je pisal prozo (izbrane novele so izšle v knjigi Spremembe, 1991). Leta 1981 postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, maja leta 1985 pa je bil izvoljen za rednega člana SAZU. Kljub težki bolezni se je udeležil slovesnosti podelitve diplom novim članom. Njegovo zdravstveno stanje se je naglo slabšalo. 23. septembra 1986 je Udovičeva žena prosila p. dr. Romana Tominca, naj ga obišče, kar se je zgodilo naslednji dan. Pesnik je po hudem trpljenju umrl 5. novembra 1986, 7. novembra je bil cerkven pogreb na ljubljanskih Žalah v družinskem krogu. Ob prvi obletnici smrti so na Udovičevi rojstni hiši v Cerknici odkrili spominsko ploščo.

obletnica meseca 10_2012

* 15. oktober 1632, Padova, † 21. april 1713, Koper

Vzljubil je škofijo, ki mu je bila dodeljena

Mož, ki je najstarejšo škofijo na slovenskih tleh vodil v letih 1686-1713, se je rodil 15. oktobra 1632 v Padovi. Stopil je v red avguštinskih eremitov in leta 1655 je bil posvečen v duhovnika. Kot magister teologije je najprej vodil novince svojega reda v Padovi, zatem pa je bil asistent (pomočnik) vrhovnega predstojnika reda v Rimu. Leta 1685 je bil imenovan za škofa v Kopru, naslednje leto pa je prejel škofovsko posvečenje. "Bil je nedvomno eden najvidnejših koprskih škofov," je zapisal Darko Darovec, "v zgodovino pa se je zapisal zlasti s svojim temeljnim delom Corografia ecclesiastica o'sia descrittione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria (Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper)." Izšlo je leta 1700, ob tristoletnici pa je "zagledal luč sveta" slovenski prevod. Ob prvem pregledu svoje škofije je Naldini ugotovil, da se tri mesta v njegovi škofiji - Koper, Izola in Piran - jezikovno ostro ločijo od podeželja. Medtem ko v mestih govore italijansko, na kmetih tega nihče ne razume. Italijanski duhovniki tako ne morejo ne službovati ne pomagati v dušnem pastirstvu na deželi; tam morejo delovati le taki, ki razumejo njihov jezik. Zato je leta 1711 v Kopru odprl ilirsko (glagoljaško) semenišče, v katerem so se za svoje poslanstvo pripravljali duhovniki, ki so šli med vernike na podeželju. Ta zavod je deloval do leta 1828. Naldini je v Kopru sklical škofijsko sinodo, prenovil je škofijski dom in predelal koprsko stolnico. V Kopru je deloval vse do svoje smrti 21. aprila 1713. Za "čakalnico vstajenja" si je izbral cerkev sv. Blaža, last redovnic avguštink.

Svojo škofijo je natančno popisal

Koprski škof se je v zgodovino zapisal z že večkrat omenjeno knjigo Corografia ecclesiastica (Cerkveni krajepis, Benetke 1700). "Naldinijevo delo je eno za tisti čas najbolje dodelanih in tudi po sodobnih načelih znanstvenih metod in pristopov obravnavanja določenih dogodkov in procesov v zgodovinopisju najbolj doslednih, saj sprotno obravnava uporabljene vire in literaturo, kar tedaj ni bilo povsem običajno, obenem pa na več mestih polemizira s predhodnimi pisci in podaja nasprotne argumente, ki jih je kasneje tudi sodobno zgodovinopisje v glavnem potrdilo" (Darko Darovec). Njegov opis obsega šest poglavij, ki jih on imenuje "knjige". Prva govori o koprski stolnici, njenem škofijskem dvorcu, škofih in kapitlju. "Svojim prednikom na škofovskem sedežu se je oddolžil ne le z navedbo njihovih imen, ampak tudi s kratkim življenjepisom ter povečini s pohvalo" (škof Metod Pirih). V drugi pripoveduje o škofijskih in redovnih cerkvah ter o drugih nabožnih in dobrodelnih ustanovah v Kopru. Tretja knjiga je posvečena prvi primestni dekaniji Piran. Tam med drugim beremo, da je pod piransko dekanijo spadala tudi župnija Savudrija, kar priča, kako so tekle naše meje na jugu. Primestni dekaniji, imenovani Izola, je posvečena četrta knjiga. Peta knjiga predstavi župnije dekanije Kubed, šesta pa župnije dekanije Krkavče. Svoja poročila zna "zabeliti" z raznimi dogodki, tako da je branje bolj zanimivo. "Vernost škofije dokazujejo številne cerkve (okrog 180) in 13 samostanov (11 moških in 2 ženska) ter zelo veliko škofijskih in redovnih duhovnikov: skupaj okrog 200, kar pomeni okoli 125 vernikov na enega duhovnika" (škof Metod Pirih).

Imel je srce za slovenske vernike

"Pravi užitek za poštenega človeka je Naldinijevo sproščeno opisovanje narodnostnih in jezikovnih razmer," je zapisal zgodovinar dr. Maks Miklavčič, ko je predstavil Naldinijevo knjigo (Mohorjev koledar, Celje 1953). "Naldini je sicer Italijan najčistejšega kova, uglajen in srečen ob svoji kulturi, a resnica mu je hčerka božja, ljudje pa vsi spoštovanja vredni... Naravnost pove, da je istrski kmet grčav in neuk, a takrat so bili tudi koprski meščani prek devet desetin nepismeni. Po drugi strani nič ne skriva svojega občudovanja nad delavnostjo, požrtovalnostjo, zvestobo in vernostjo naših ljudi... Popolnoma pravično in primerno se mu zdi, da v cerkvi uporabljajo materin jezik pri pridigah, bogoslužju, zakramentih in kadar koli smejo to kot dobri verniki želeti." Naldini v petem poglavju šeste "knjige" svojega Krajepisa (Izvor in vera prebivalcev mesta in škofije Koper) piše: "Čeprav se tukajšnji prebivalci zelo razlikujejo po izvoru, navadah, vedenju in jeziku, so si v poglavitni značilnosti, to je v veri, popolnoma enaki, saj so vsi, tako Italijani kot Slovani, pripadniki prave katoliške vere. O tej resnici ni treba na dolgo razpravljati, saj jo potrjujejo vsakodnevne izkušnje..." Malo dalje pa mu iz srca privre hvaležna misel: "O, kako močna je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v njem! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov. In čeprav ta privilegij ni značilen izključno le za koprsko Cerkev, pa je kljub temu nekaj posebnega celo v primerjavi z najbolj znamenitimi stolnicami krščanstva.

(obletnica 10_2002)

* 14. oktober 1877, Vrhnika, † 9. februar 1953, Ljubljana

Najmlajši brat pisatelja Ivana Cankarja

Cankarji so zelo star rod, ki ga moremo po matičnih knjigah vrhniške župnije zasledovati skoraj od začetka 17. stoletja. Neposredni predniki Ivana Cankarja, prvaka slovenski pisateljev, so živeli v Veliki Ligojni pri Vrhniki. Pisateljev stari oče Jakob, po poklicu krojač, je kupil leseno bajto na vrhniškem Klancu. Tam se je rodil Jože, oče našega pisatelja, ki je bil prav tako krojač in se je leta 1867 oženil z Nežo Pivk. V njunem zakonu je bilo dvanajst otrok, osem deklic in štirje fantički: dva sta se oprijela krojaštva, dva pa sta študirala in dosegla intelektualen poklic. Za pisateljem Ivanom, ki ni končal nobene višje šole, je stopil na pot učenosti Karlo, njegov najmlajši brat - za njim so prišle na svet tri sestre. Karlo se je rodil 14. oktobra 1877. Po končani osnovni šoli na Vrhniki je za poldrugo leto starejšim bratom Ivanom odšel v Ljubljano na gimnazijo. Do pomladi 1895, ko je Ivan prvič padel pri maturi, sta stanovala skupaj. Kot gimnazijec je bil Karlo član dijaškega društva Zadruga in njegov tajnik. Z izvirnimi in prevedenimi črticami in gledališkimi poročili v Slovencu, Domu in svetu, Ljubljanskem listu in Zgodnji Danici. Zaradi svoje bistrosti je kmalu zaslovel kot "Cankar mlajši". Šolanje v Ljubljani so mu omogočili razni dobrotniki, sprva zlasti Luka Jeran, urednik Zgodnje Danice, velik podpornik revnih dijakov. V Ljudski kuhinji je zanje ustanovil posebno "mizo", kjer so dobili hrano za majhen denar ali zastonj. Morda se je tudi iz hvaležnosti do svojih dobrotnikov Karlo po maturi leta 1900 odločil za študij bogoslovja, kar bratu Ivanu - kot smo že zvedeli - ni bilo prav nič všeč.

Ivan spodbuja Karla k pisanju, Karlo plačuje Ivanove dolgove

Pred odhodom na Dunaj jeseni 1896 je Ivan Karlu izročil v varstvo svojo korespondenco in nekaj svojih rokopisov. Čeprav sta bila Ivan in Karlo po svetovnem nazoru na nasprotnih bregovih, sta si bila izmed vseh bratov in sester najbližja. Ivan mu je pisal sto pisem, ki jih je Karlo skrbno hranil, medtem ko je Ivan vsa njegova raztrgal. V svojih pismih je Ivan bratu Karlu natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju, nazorih, literarnem delu, o namenu posameznih spisov, zato so ta pisma neprecenljive vrednosti za poznavanje Cankarja in njegovega dela.

Ivan je bil prepričan, da je brat Karlo pisateljsko nadarjen, zato ga je, gimnazijca, v svojih pismih spodbujal, naj prime za pero. "Piši kakšno povest ali črtico. Vadi se!" (23. novembra 1896). "Ti ne pišeš nikdar nič, kaj delaš? Ali sploh kaj misliš? Ne mudi se sicer prav nič, da bi začel resno pisati, a kakšen glas bi vendar že lahko dal od sebe. Na ta način Te bodo nadkrilili drugi, ki imajo manj talenta." (10. avgusta 1898). "Vzemi si moje besede k srcu, sedi in delaj, zdaj ko imaš čas. Jaz mislim, da Ti frfotajo snovi krog nosa, ne premlevaj jih predolgo in prični pisati." (22. avgusta 1898).

Veliki dunajski brat pisatelj je bil kar naprej "suh" in v številnih pismih prosi svojega mlajšega ljubljanskega brata, naj mu nujno pošlje kaj denarja, kar je Karlo tudi storil. Poravnaval je Ivanove dolgove v Ljubljani, posredoval je pri založnikih njegovih spisov, da so mu nakazovali honorar. Ivana je podpiral tudi iz Sarajeva. Decembra 1908 mu je jamčil (in pozneje sam plačal) za tisoč kron posojila pri Kmetski posojilnici na Vrhniki, češ da potrebuje denar za poroko.

Karlo se pred Ivanom umakne v Sarajevo

Po končanem prvem letniku bogoslovja v Ljubljani je Karlo Cankar poleti 1901 potoval po Bosni in tedaj je v njem dozorel sklep, da bo nadaljeval teološke študije v Sarajevu. Pri tem sta ga vodila dva motiva: Bosna se mu je zdela nekakšna misijonska dežela, ugodna za delovanje katoliškega duhovnika; drugi razlog pa se je nanašal na Ivana. Karla je kot dijaka mikalo javno delo. Ko je stopil v semenišče, se ni odpovedal upanju, da bo tudi kot duhovnik imel kako javno, najbrž časnikarsko vlogo. A ker je pričakoval, da bo tudi Ivan posegel v politično, morda časnikarsko življenje, se je bal, da bi se z bratom sovražno srečal v svetu. Zato je mislil, da stori bolje, da se umakne v daljno in drugojezično Bosno. V sarajevsko semenišče je vstopil 1. oktobra 1901. To bratovo odločitev je Ivan označil kot "neumen in otročji korak", vendar je Karlo ostal pri svojem sklepu.

Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je poučeval na šoli kot katehet. Od 1906-1916 je bil urednik Hrvatskega dnevnika, ki ga je povzdignil v najbolje urejevan sarajevski list. V njem je objavil v hrvaškem prevodu nekaj bratovih črtic še pred njihovo objavo v izvirniku. Od 1908 do 1923 je bil škofijski tajnik. Od 9. septembra do 10. novembra 1909 je bil pri njem kot gost nadškofa Stadlerja brat Ivan, ki se je tam spravil z Bogom (na smrtni postelji mu je brat Karlo pomagal obuditi popolno kesanje, spovedal pa ga je Finžgar) . Veliko je pomagal pri izdaji Ivanovih Zbranih spisov. Po zadnji vojni se je naselil v Ljubljani, kjer so ga pod streho sprejeli frančiškani. S te zadnje postaje svojega življenja je odšel v večnost 9. februarja 1953.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 10, str. 32.

* 12. oktober 1889, Celje, † 14. januar 1950, Pečovnik pri Celju

Koristno bom izpolnila vsak trenutek življenja

Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je "urnik": ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.

Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.

"Po svetu hočem potovati, uživati in gledati"

Spomladi 1919 se je vrnila domov v Celje. Ustanovila je šolo za tuje jezike in začela s pripravami na potovanje okoli sveta. Urila se je v slikanju, učila se je zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Sestavila je slovar desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je potem služil na poti okoli sveta. 24. novembra 1919 se je z nekaj malega denarja, s pisalnim strojem "erika" in s svojim slovarjem s celjske železniške postaje odpeljala proti Trstu.

Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov "spominke" - značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.

Med njenimi spisi so najboljši potopisi

Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov "pretočila" v knjige - potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.

Po sodbi poznavalcev so med njenimi spisi najboljši potopisi, ki so bili tudi največkrat tiskani in prevedeni (v slovenščino so prevedene njene knjige Samotno potovanje, Japonska novela, Doživeti svet). "V potopisih Alme Karlinove ne gre zgolj za naštevanje in opisovanje dežel in krajev, marveč je v središče dogajanja vedno postavljen človek," piše Zmago Šmitek. "Pisateljica je iskala, nakazovala in reševala življenjske probleme v posameznih kulturah. Zato imajo njena dela kljub poljudnosti etnološki značaj." Na splošno so knjige Alme Karlinove doživljale priznanja med bralci in kritiki.

Ob začetku druge svetovne vojne je Almo Karlinovo aretiral gestapo in bila je poslana v koncentracijsko taborišče, od koder ji je uspelo zbežati na osvobojeno ozemlje. Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. S prijateljico Theo Gamelin sta v revščini živeli na hribu Pečovnik nad Celjem, kjer je Alma 14. januarja 1950 končala svoje življenje. Pokopana je na Svetini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 10, str. 76.