* 28. september 1910, Slap ob Idrijci, † 28. januar 1980, Ljubljana

Zaznamovala sta ga otroštvo in mladost

Ciril Kosmač je neštetokrat izjavil, da je pri svojem pisanju črpal iz doživetij sveta in sebe do svojega dvajsetega leta. Njegova življenjska pot se je pričela 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci v revni kmečki družini očeta Franca in matere Marjane Trušnovec. Pet let mlajši brat Vladimir pravi: "V družini nas je bilo sedem otrok, dve sestrici sta zgodaj umrli, tako da nas je ostalo pet: midva s Cirilom in tri sestre. Po domače se je pri nas reklo Pri Bukovci. To je bila domačija s skopo zemljo, vse v bregeh. Navadno smo imeli dve kravi in enega vola." Bistri Ciril je že v domačem okolju dobil veliko kulturnih pobud: oče je bil organist, vodil je cerkveni pevski zbor, ustanovil bralno društvo. Veliko mu je bilo do tega, da bi Cirila izšolal. Po osnovni šoli v domačem kraju je eno leto obiskoval pripravnico v goriškem Alojzijevišču in dva letnika srednje trgovske šole, potem pa je goriške šole zapustil, ker ga starši niso mogli vzdrževati. Ostal je doma in ob kmečkem delu študiral, tako da je kot privatist leta 1928 naredil malo maturo na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu.

Leta 1929, na dan materinega pogreba, so ga fašisti aretirali pod obtožbo protifašističnega mišljenja in delovanja. Bil je v zaporih v Gorici, v Kopru in v rimskem Regina Coeli ter v Trstu. Septembra 1930 je bil na tržaškem procesu zaradi pomanjkanja dokazov oproščen in poslan v domači kraj, kjer naj bi bil pod policijskim nadzorstvom. Pobegnil je v Jugoslavijo in v Ljubljani deloval med primorskimi begunci. Veliko je bral, učil se je jezikov in začel je pisati. Snov je zajemal iz otroštva, mladosti in jetniškega življenja. Ljubljanska leta so bila za Cirila Kosmača leta trdega dela in učenja, pomanjkanja in negotovosti, pa tudi prvih uspehov in zadoščenja.

"Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja"

V svoji pripovedi Pot v Tolmin Ciril Kosmač posreduje pogovor, ki ga je imel z očetom, ko sta hodila s Slapa do Tolmina. Oče je znal prepričljivo pripovedovati o usodah ljudi iz domače doline in iz vsakega pomembnega dogodka je znal izluščiti življenjsko modrost. Eno svojih zgodb na tej poti je končal z besedami: "Ali ne bi bilo vredno to napisati? Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja! Zgodb mu ne bi manjkalo. In kakšnih zgodb." To mu je govoril zato, ker je slutil, da ima njegov Ciril dar za pisanje. Tudi mati je bila zelo načitana, najraje pa je pripovedovala vesele zgodbe. Tudi to se je Cirilu vtisnilo v spomin in to se pozna v njegovem pisanju. Ko bereš Kosmača, pravijo, si lahkoten, vesel, čeprav se veliko ukvarja tudi s smrtjo. Z novelo Hiša št. 14 (1934) je navdušil bralce, med literarnimi sodniki pa si je pridobil ime najboljšega stilista. Po posredovanju Otona Župančiča je Kosmač leta 1938 dobil štipendijo francoskega zunanjega ministrstva in odšel v Pariz, kjer je vztrajno bogatil svoje znanje.

Pred Nemci se je iz Pariza umaknil v Marseille, od tam mu je uspelo priti v London, kjer je delal pri radiu BBC. Proti koncu vojne je prišel v Belo krajino in bil urednik časnika Slovenski poročevalec. Med vojno je izgubil očeta: v taborišču ga je gestapovec ubil z udarcem s coklo po glavi. Po vojni je pripravil za tisk svojo knjigo novel Sreča in kruh (1946). Pri pisanju se je napajal iz dveh virov: iz doživetij v zaporu in med preganjanjem, močnejši pa je bil drugi vir: domača dolina, motiv izgnanstva, potepuha, izgubljene in pesniške duše. Pri srcu so mu zlasti posebneži,med katerimi izstopa Tantadruj, junak njegovega zadnjega pomembnega dela (1980).

"Tamle bo nekoč vzidana spominska plošča"

Po svoji noveli Očka Orel je napisal scenarij za prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Njegova sta tudi scenarija za filma Balada o trobenti in oblaku in Tistega lepega dne. (po novelah z enakim naslovom). Po letu 1955 se je preselil v Portorož ter se posvetil pisanju in prevajanju. Sam je povedal: "S pisateljevanjem kot poklicem sem se sprijaznil šele po letu 1945. Poprej sem mislil, da bom v življenju kaj delal." Pisal je zelo počasi "kakor bi z nožičem rezljal iz hrastovega debla", a kar je napisal, je do potankosti izbrušeno. Ni se dal preprositi, da bi na stara leta še kaj napisal. "Nimam več kaj povedati." Prevajal je iz vseh slovanskih jezikov in iz evropskih jezikov, ki se jih je bil naučil. Njegova dela so prevedena v vse slovanske in še mnoge druge evropske jezike. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1949 in leta 1980 za življenjsko delo - deset dni po smrti 28. januarja 1980 v Kliničnem centru v Ljubljani.

Kosmačeva domačija v Bukovci je od leta 2003 preurejena v spominski muzej. Do leta 1998 je v njej živel brat Vlado z ženo Julko in sinom Bogdanom, takrat pa so se preselili v novo hišo. Vlado se spominja: "Nekoč, ko je brat sekal na dvorišču drva, mi je z roko pokazal med okni na pročelju in rekel: 'Vidiš, tamle bo pa nekoč vzidana spominska plošča!' In zdaj je res! " Ciril, ki je občasno prihajal v svojo domačo dolino, mu je naročil, naj ničesar ne spreminja in tako je v hiši ostalo vse po starem. Skromna, s slamo krita hiša ima spodaj vežo, temno in zakajeno kuhinjo z ognjiščem ter svetlo in prostorno izbo. Kosmačeva domačija je na seznamu evropskega združenja Genius loci, ki ima nalogo spodbujati razvoj zapostavljenih podeželskih krajev velikih osebnosti evropske kulture.

(obletnica meseca 09_2010)

 * 26. september 1895 Zagorica, Videm - Dobrepolje, † 16. februar 1960 Ljubljana

Podedovan umetniški dar

Družina Kralj iz Zagorice pri Dobrepolju na Dolenjskem je spadala med revnejše kmečke družine, "kraljevsko" bogata pa je bila po umetniških darovih. Oče Janez je bil kipar-samouk, ki je izdeloval razpela in Marijine kipe. Pri hiši je bil tudi stric, ki se je ukvarjal s slikarstvom. Po teh dveh možeh so dar za risanje in oblikovanje podedovali tudi otroci, predvsem France, ki se je rodil 26. septembra 1895, in pet let mlajši Tone (rojen 23. avgusta 1900). Ko je bilo Francetu enajst let, ga je oče peljal v Ljubljano in ga vpisal na umetnoobrtno šolo. "Oče je v sinu videl uresničenje svojih neizpolnjenih sanj ter mu je zato, gotovo ne brez žrtev, omogočil šolanje," piše Andrej Smrekar v Katalogu stalne razstave del Franceta Kralja v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. "Tako je fant zgodaj zašel širiti svoje obzorje in znanje na državni ustanovi in ne pri kakem vaškem podobarju, kot bi upravičeno lahko pričakovali." Njegovi profesorji so bili: kiparja Alojzij Repič in Ivan Zajc ter slikarja Josip Vesel in Celda Mis. Kako je nadarjeni učenec napredoval, potrjuje njegov mavrični relief Bezljajoče krave, s katerim je štirinajstletni kipar odlično ujel gibanje drvečih živali. Na priporočilo ljubljanskih profesorjev ga je sprejel v svojo delavnico celovški kipar Alojzij Progar, pri katerem je delal dve leti kot edini strokovno usposobljeni pomočnik. Žeja po znanju ga je leta 1913 gnala na Dunaj, kjer se je vpisal na kiparski oddelek Akademije upodabljajočih umetnosti. Tam je študiral do vpoklica na fronto sredi leta 1914. Na fronti je bil težko ranjen. Poslan je bil v zaledje, kjer je bil na okrevanju skupaj z igralcem Radom Pregarcem in Kralj se je občasno ukvarjal z ilustratorskim in scenografskim delom. Leta 1919 je odšel v Prago, da bi se slikarsko izpopolnjeval, vendar se mu želje niso izpolnile. Svoje razočaranje je izpovedal z besedami: "Vse šole so mi bile poslej ne le mučne, ampak tudi popolnoma odveč."

Rojstvo slovenskega ekspresionizma

Mladi umetnik France Kralj se je leta 1920 vrnil v domovino. Naselil se je v Ljubljani, najprej na Ježici, po dograditvi doma in ateljeja pa na Trnovem. Tega leta si je ustvaril tudi družino: poročil se je z Milico Novak iz Zdenske vasi. Leta 1922 se jima je rodila hčerka Milica, ki pa je kmalu ugasnila, zato sta zakonca drugi hčerki, rojeni sredi leta 1924, spet dala ime Milica; sin Zlat pa se je rodil leta 1929.

Brata France in Tone Kralj sta skupaj nastopila na veš razstavah v Ljubljani (1920-1921). Ti nastopi pomenijo rojstvo nove struje v naši umetnosti - slovenskega ekspresionizma. Ekspresionizem se je porodil iz občutja kaosa po prvi svetovni vojni, bil je protest zoper meščansko družbo in njeno tehnično civilizacijo, zoper vojno pa tudi zoper estetiko impresionizma. To je bila poduhovljena umetnost. France Kralj je v svoji avtobiografiji Moja pot (Ljubljana 1933) zapisal: "Poslanstvo umetnika je etično, ne po starem estetsko." Poleg bratov Kralj štejejo med slovenske ekspresioniste še slikarja Frana Tratnika in Vena Pilona. Njihov idejni vodja je bil France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost: ukvarjal se je s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko... Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče umetnosti Franceta Kralja in drugih ekspresionistov je bila "oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva... Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze" (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne "Kraljevske" postave kipečih oblik. Ko so se nad njimi pohujševali in jih celo uničevali (Spomenik slovenski ženi na Muzejskem trgu leta 1939) je zaklical: "Ne imejte ob telesnosti preveč nizkih misli - telo je le posoda duhovna!"

Razhod bratov in poslovilna slika

Brata France in Tone Kralj sta bila skoraj do konca dvajsetih let tesno povezana: veliko sta skupaj ustvarjala in prirejala skupne razstave; v sodelovanju z nekaterimi drugimi umetniki sta leta 1927 ustanovila Moderno galerijo (ljubljanski škof Jeglič je podpisan kot ustanovnik in škofija je dala precejšnjo vsoto denarja). Na začetku tridesetih let pa sta se razšla ter hodila vsak svojo pot in se nista nikoli več srečala. To skrivnostno odtujitev izraža Francetova lastna podoba s Tonetom - Brata Kralj, izklesana na začetku štiridesetih let. "Stojita tesno drug ob drugem z atributi svojega poslanstva v rokah, vendar se njuna pogleda ne ujemata. France gleda proti Tonetu, ta pa se je zazrl nekam naprej v daljavo" (Andrej Smrekar).

Po letu 1923 se je France Kralj posvetil predvsem kmečki motiviki, tako v slikarstvu kot v kiparstvu. Leta 1936 je zastavil ciklus lesorezov Slovenska kmetija oziroma Slovenski kmečki dom, ki ga je zaključil leta 1956. Sredi dvajsetih let je France Kralj postal profesor na ljubljanski umetnoobrtni šoli, zato je imel manj časa za umetniško ustvarjanje. Po drugi vojni je živel skoraj v revščini in prek časopisnih oglasov je iskal kakršnega koli zaslužka. Nekaj časa je bil profesor likovnega pouka na šentjakobski nižji gimnaziji v Ljubljani. Leta 1956 je veliko svojih umetnin podaril nastajajoči stalni zbirki Jožeta Gorjupa v kostanjeviški šoli in s tem položil temelje galerijski dejavnosti v Kostanjevici na Krki.

Njegova zadnja umetnina je kvadriptih - niz štirih slik: Jutro, Dan, Večer in Noč, in je nastal leta 1960, v poslednjih sedeminštiridesetih dneh umetnikovega življenja. "Ne da bi mu vsiljevali jasnovidnost ali slutnjo bližajočega se nehanja, ima danes lahko ta ciklus simboličen pomen," sodi Andrej Smrekar. "Barvna meditacija v štirih stavkih je osvobojena vseh od tradicije izhajajočih predsodkov, je čisto veselje do ustvarjanja, ljubezen do materiala, je želja po otipljivosti zjutraj, čez dan, zvečer in ponoči, v rojstvu, mladosti, starosti in smrti, je pesem o življenju, ki ga je treba živeti z ustvarjanjem." Njegovo bogato ustvarjalno življenje se je nenadoma izteklo 16. februarja 1960.

obletnica 10_1995

 "Želim si dolgega življenja"

V nekem svojem pismu maja 1883 je Frančišek Lampe zapisal: "Želim si srčno dolgega življenja, da bi mogel uspešno delovati." Želja se mu ni izpolnila, vendar je v svojem kratkem življenju do­polnil veliko let. Rodil se je 23. februarja 1859 v Zadlogu pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu in v Idriji, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi je "izredno vesel in za vse dobro vnet po resnem, temeljitem premišljevanju stopil v ljubljansko bogoslovje ter se takoj z dušo in s telesom posvetil dolžnostim, ki jih je terjal od njega duhovski poklic," piše nje­gov vrstnik in prijatelj Andrej Kalan. V duhovnika je bil posvečen leta 1881, ob koncu tretjega letnika. Bogoslovne in modroslovne študije je nadaljeval v Gradcu in jih končal z dvojnim doktoratom. Postal je podvodja ljubljanskega bogoslovnega semenišča, bogoslov­cem je predaval filozofijo. Leta 1885 je sprejel vodstvo deškega sirotišča v Marijanišču v Ljubljani in to službo vršil vse do smrti - natanko petnajst let. "Rad jih imam kot sam sebe," je pra­vil o teh zapuščenih dečkih. Osebno je vodil gospodarstvo, zidal, popravljal, širil. Posvetil se je tudi čebelarstvu in postal prvi predsednik Slovenskega čebelarskega društva (1897). "Od vseh živalic, kar jih je Bog ustvaril, ljubim najbolj čebele. Simbol so mi marljivosti in vztrajnosti." Čebele je v svoji silni delavnosti še prekašal in to ga je pokopalo. "Precenjeval je svoje šibke življenj­ske moči," sodi Andrej Kalan v svojem spominskem zapisu ob njegovi smrti 24. septembra 1900.

"Za petero pridnih je delal"

"Ni delal za dva, za petero pridnih je delal!" piše Franc Sale­ški Finžgar v svojih spominih. "Vsak večer pri delu skoraj do pol­noči, vsako jutro takoj po četrti uri spet pri molitvi in delu. Bil je profesor bogoslovja, vodja Marijanišča, pisatelj prvih mod­roslovnih knjig v slovenščini, imenitnih Zgodb svetega pisma in ustanovitelj, založnik Doma in sveta, ljubljenca, ki ga je iz po­vojev v trinajstih letih vzgojil v odlično revijo za leposlovje in znanstvo." Že v semenišču je Lampe snoval velike načrte za svoje delovanje, zlasti za pisateljevanje. Leta 1881 je zasnoval prija­teljsko zvezo, ki jo je imenoval Cirilsko društvo: nje člani naj bi se vadili v pisateljevanju. Ob pomoči nekaterih članov Cirilske­ga društva se je pred božičem leta 1887 rodil list Dom in svet: prva številka je izšla 20. januarja 1888. Lampe mu je bil urednik, upravnik in odpravnik. Iskal je zvez, dopisoval si je s pisatelji, pesniki, slikarji, fotografi, tudi sam je hodil okrog in fotogra­firal za list. Za Dom in svet je tudi veliko pisal. Njegove spise bi lahko razvrstili v modroslovne (filozofske), življenjepise, po­topise, spise poučne vsebine, programske razprave in izjave. Na­men svojega ljubljenega lista je podal takole: "Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti." Za razliko od Mahničevega Rimskega katolika je bil Lampetov Dom in svet mnogo bolj umirjen, širok in strpen. Pač v skladu z značajem enega in drugega!

"Ključ do najvišje modrosti"

Frančišek Lampe je bil doktor filozofije in teologije in uve­ljavil se je na obeh področjih. Kot profesor filozofije v ljub­ljanskem bogoslovju je napisal Uvod v modroslovje. Knjiga je iz­šla pri Slovenski matici leta 1887 in v njej je podal na kratko vse, kar je potrebno tistim, "ki se šele začenjajo učiti modro­slovja". Tri leta kasneje je izšlo zajetno Dušeslovje (538 strani), ki je po svojem izrazoslovju temeljno delo za slovensko filozofijo. Zahtevno filozofijo je na poljuden način približal bralcem Doma in sveta v svojih "pomenkih", ki so izšli v knjigi Cvetje s polja modroslovskega (1897). - Širšemu sloju Slovencev je Frančišek Lam­pe postal znan po svoji Zgodbah svetega pisma, ki jih je po snopi­čih (128 strani) začela leta 1894 izdajati Mohorjeva družba (do leta 1900 je izšlo 7 snopičev, po Lampetovi smrti je delo nadalje­val in končal Krek). Ko ga je Mohorjeva zaprosila za to veliko delo, je potoval v Egipt in Palestino. Znamenitosti svetih krajev je najprej opisal v delu Jeruzalemski romar, ki je izšlo v dveh delih pri Mohorjevi (1892 in 1893). Potem se je lotil dela: sveto­pisemsko besedilo je vzel iz Wolfovega Svetega pisma in ga ponekod malce popravil. Besedilo je preprosto, a tehtno razložil, bogatile so ga tudi lepe risbe. Pisal je "iz srca in preprosto". Pisate­ljici Pavlini Pajkovi, ki je Zgodbe pohvalila, je odpisal: "O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak 'dokument' božje ljubezni do nas... Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2000) 9, str. 20.

* 22. september 1896, Ajdovščina, † 23. september 1970, Ajdovščina

Pekov sin postane slikar - in pek

Krstna knjiga ajdovske župnije nam pove, da je bil Venceslav Pilon rojen 22. septembra 1896. Njegov oče Dominik, doma iz Mosse v Furlaniji, je bil po poklicu pek; v Ajdovščini se je oženil z Urško Trošt iz Podrage pri Vipavi, ki mu je poleg sina Venceslava rodila še tri hčere. Venceslav je po štirih letih osnovne šole doma šel na realko v Gorico, kjer je leta 1915 maturiral. Ko mu je bilo kakšnih petnajst let, je očetov priimek Pillon "poslovenil" v Pilon, kar je obveljalo za vso družino, krstno ime pa je skrajšal v Veno. Slikarska žilica se je v njem zbudila med počitnicami leta 1907, ko je opazoval slikarja Antona Gvajca pri slikanju pokrajine. V zadnjih letih srednje šole se je že poskušal v oljnem slikarstvu. Kmalu po maturi je bil vpoklican pod orožje: najprej je bil na Krnu, zatem na Tirolskem, nazadnje pa v Galiciji, kjer je leta 1916 prišel v rusko ujetništvo.

V ukrajinskem mestecu Lipecku je nekaj časa deloval kot učitelj risanja; tam je dočakal boljševiško revolucijo oktobra 1917. Proti koncu leta 1918 se je vrnil v domovino. Naslednjo pomlad je odšel na umetnostno akademijo v Prago, kjer je v enem letu končal dva letnika. [tudij je nadaljeval v Firencah, vendar ga zaradi svojega vihravega značaja ni dokončal. "Dva meseca pred diplomo sem se sprl in odšel brez diplome." Odpravil se je na Dunaj, kjer je obiskoval grafično šolo. Sledilo je študijsko potovanje v Munchen, Berlin in Dresden. Od leta 1919 je sodeloval na več skupinskih razstavah. Leta 1922 se je naselil doma v Ajdovščini, kjer je od očeta prevzel pekarno, ob tem pa je opravljal še mnoge druge posle: bil je kazenski zagovornik, vodil je gradnjo hidroelektrarne na Hublju, ocenjeval je vojno škodo, bil je honorarni inšpektor za varstvo kulturnih spomenikov, poučeval je slovenski in italijanski jezik. Doma si je uredil atelje, kjer je ustvarjal svoja najboljša dela v oljni tehniki.

V "ajdovskem obdobju" (1922-1928) so nastale skoro vse njegove najpomembnejše slike: cerkev v Logu pri Vipavi, Ajdovščina, Moj oče, Čipkarica, Portret skladatelja Marija Kogoja idr. Navezal je prijateljske stike z rojakom dr. Danilom Lokarjem, zdravnikom, ki je postal pisatelj na stara leta: prvo knjigo je izdal 1954, ko mu je bilo že 62 let! Leta 1926 je za nekaj časa odšel na študijsko potovanje v Pariz, da bi navezal stike z umetniškim svetom, novimi hotenji in iskanji. Po očetovi smrti (1927) se je vrnil tja za daljšo dobo, zatem se je mudil v Italiji, kjer je pridno slikal, po letu 1930 pa je Pariz postal dokončno njegov drugi dom.

Pariški umetniški fotograf

Veno Pilon je na Mantparnassu, "sveti gori" pariških umetnikov, še nekaj let ustvarjal kot slikar, predvsem grafik in risar; po soočenju z raznimi modernimi smermi pa se je docela odvrnil od slikarstva. "Ni le nehal slikati, ampak svojih dotedanjih del tudi ni cenil, tako da so mnoga propadla ali pa jih je uničil" (J. Mikuž). Posvetil se je umetniški fotografiji, s katero se je spogledoval že v ajdovski dobi. V svoji avtobiografiji Na robu (Slovenska matica, Ljubljana 1965) piše, da je "hotel ujeti mnoge geografske, etnografske in kulturne znamenitosti, neke vrste inventar Primorske pod italijansko okupacijo". Leta 1928 je Slovenskemu etnografskemu muzeju v Ljubljani izročil zbirko 179 fotografij, ki jih je pripravljal kot gradivo za krajevni album Primorske. V pariški dobi mu je bila fotografija tudi vir sredstev za preživetje. Pomembnejše kot to, meni Stane Bernik, pa je dejstvo, da je slikar Veno Pilon fotografijo vendarle "pojmoval tudi kot izrazno sredstvo, saj nas o tem zgovorno prepričujejo njegove ohranjene in avtorsko opremljene (podpisane) eksperimentalne in zlasti avtorske fotografije, s katerimi je zapustil pomembno galerijo aktualnih pariških likovnikov iz tridesetih let". Francoski javnosti je odkril tudi enega od pionirjev francoske umetniške fotografije - Louisa Guicharda, svojega tasta.

Ko se je Veno Pilon leta 1934 poročil z njegovo hčerko Anne-Marie, mu je stari lekarnar zaupal, da se je svoje dni tudi sam ukvarjal s fotografijo. V Pilonovi fotografski zapuščini je precej zgodnjih portretov žene Anne-Marie, ki mu je leta 1937 podarila sina Domija. Prizori iz družinskega življenja odsevajo njegove besede iz spominov, da je po poroki "sledila vrsta let zakonske in splošne sreče, vezane z otroškimi leti sina, zaradi katerega sem začel ceniti copate in spoštovati taščo". Najpomembnejši del svojega fotografskega opusa je Pilon uresničil med letoma 1930 in 1935. Leta 1935 je obiskal svoj domači kraj, pa se je brž vrnil v Pariz, ker so mu bila odveč fašistična nadlegovanja. Vojna leta je z družino preživel na pariškem podeželju. Po vojni je postal nekakšen "kulturni ambasador" Slovenije v Franciji. V letih 1947-1949 je doma sodeloval pri snemanju prvega slovenskega povojnega filma Na svoji zemlji. Leta 1965 je izšla njegova avtobiografija Na robu, v kateri je kritično popisal svoje življenje in delo. Po smrti žene Anne-Marie leta 1963 se je za stalno naselil v Ajdovščini, kjer je 23. septembra 1970 dočakal svojo zadnjo uro.

obletnica meseca 09_1996

* 21. september 1878, Glinje pri Cerkljah na Gorenjskem; † 12. januar 1964, Ljubljana

Pesem "Ti si Peter-Skala" je ena najmogočnejših slovenskih cerkvenih skladb. Uglasbil jo je Franc Kimovec za evharistični kongres v Ljubljani leta 1935. Velikanska zasluga tega skladatelja, ki se je rodil pred 120 leti, je, da je uvajal in pospeševal ljudsko petje pri bogoslužju in s tem pripravljal pot pokoncilski prenovi bogoslužja pri nas.

Prvi glasbeni učitelj Franca Kimovca, rojenega 21. septembra 1878 v Glinjah pri Cerkljah na Gorenjskem, je bil skladatelj Andrej Vavken, učitelj in organist v Cerkljah. Svojemu nadarjenemu učencu je posredoval posluh za ljudsko čutenje (to odprtost razodevajo mnoge Vavknove pesmi, npr. Spet kliče nas venčani maj, Kraljevo znam'nje). Po končani osnovi šoli v Cerkljah in Kranju je šel Franc na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil gojenec Alojzijevišča. Glasbeno se je izpopolnjeval pri stolnem kapelniku Antonu Foersterju, ki ga je učil petje in klavir. V sedmi in osmi gimnaziji je bil organist in vodja alojzijeviškega zbora. Po maturi leta 1898 je vstopil v bogoslovje in leta 1902 pel novo mašo. Njegova prva kaplanska služba je bila na Bledu, kjer je vodil zbor, s katerim je izvajal tudi liturgično cerkveno glasbo - gregorijanski koral. Po treh letih je bil za eno leto prestavljen v Predoslje pri Kranju, zatem pa je šel za prefekta v Alojzijevišče. Zaradi rahlega zdravja so ga poslali v Rim na študije. Tam je v dveh letih napravil doktorat iz teologije, študiral pa je tudi starokrščansko umetnost. Iz Rima se je preselil na Dunaj, oziroma v Klosterneuburg, kjer je bil oddelek za cerkveno glasbo dunajske glasbene akademije. Tu je z odliko končal orgle, pevovodstvo in cerkveno petje. Zatem je še eno leto študiral kompozicijo, govorno tehniko in izobrazbo glasu.

Po vrnitvi v Ljubljano (1914) je Franc Kimovec svoje ogromno glasbeno znanje s pridom uporabljal povsod, kjer je deloval, zlasti na stolnem koru, kjer je bil skoraj petdeset let dirigent - brez uradnega imenovanja. Najprej je bil stolni vikar, leta 1916 je postal kanonik, leta 1934 dekan stolnega kapitlja in leta 1951 stolni prošt. Na orglarski šoli je poučeval harmonijo, pevovodstvo, orgle in gregorijanski koral; na glasbeni akademiji in na raznih glasbenih tečajih je poslušalcem odkrival lepoto korala in ljudskega petja. Rad je ponavljal: "Kjer poje vsa zbrana množica, tam se močno dvigajo srca k Bogu, saj je navdušeno petje dvojna molitev." Na evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935 je odlično vodil glasbeni del slovesnosti, zlasti mogočno ljudsko petje. Imel je izvrsten posluh, ki ga je uveljavljal ne le v petju in glasbi, ampak tudi v zvonoslovju: bil je kolavdator zvonov za ljubljansko škofijo. Kot orgelski strokovnjak je naredil dispozicijo za okoli 100 novih in prenovljenih orgel. Pet let je bil urednik lista Pevec; v reviji Cerkveni glasbenik je objavljal sestavke o orglarstvu, zvonoslovju, gregorijanskem koralu, ljudskem petju, v časniku Slovenec pa glasbene kritike. Od njegovih neglasbenih dejavnosti velja omeniti prevajalsko delo (prevajal je iz španščine in ruščine) ter njegovo skrb za lepe bogoslužne predmete, za kar je ustanovil vezilnico cerkvenih oblačil.

Franc Kimovec se je zapisal v slovensko cerkveno glasbo predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju (v novi pesmarici Slavimo Gospoda je 21 njegovih pesmi, ki so "nepogrešljive", denimo: Duša, le pojdi z mano, Je angel Gospodov, Oljsko goro, Še gori ljubezen...), zato so se njegove pesmi hitro "prijele" v srcih ljudi. Te pesmi, ki so "postale del zaklada slovenskega ljudskega petja, ki ga je tako pospeševal" (E. Škulj), so znane bolj kot drugo Kimovčevo skladateljsko delo. Bil je zelo plodovit in zapustil je nad 500 skladb, povečini verskih, nekaj pa tudi svetnih. V Cerkvenem glasbeniku je objavil 110 svojih skladb in izdal 60 samostojnih partitur. Od njegovih številnih latinskih maš in maš s slovenskim besedilom, ki so nastajale v letih 1907-1944, jih je nekaj izšlo v Cerkvenem glasbeniku, nekaj v samostojnih partiturah. Precej njegovih skladb je ostalo v rokopisu. Njegovemu glasbenemu okusu je bil zelo pri srcu "poskočni" Gregor Rihar, ki ga je strogo cecilijanstvo na veliko jezo ljudi "vrglo s kora", zato je leta 1908 v zbirki "Rihar renatus" izdal 21 Riharjevih pesmi v novi priredbi. Čil in živahen je leta 1962 obhajal biserno mašo (60-letnico duhovništva). Še v častitljivih letih je s prižnice ljubljanske stolnice dirigiral vaje za ljudsko petje. 12. januarja 1964 pa se je pridružil angelskim zborom.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 9, str. 20.

Skoraj dve tretjini življenja župnik na Cankovi

Jožef Borovnjak je zrastel iz zdravih goričkih korenin. Rodil se je 9. februarja 1826 v Ivanovcih, župnija Sv. Benedikt (Kančevci), očetu Štefanu, gostilničarju evangeličanske vere, ki je prestopil v katoliško vero, bratje pa so ostali evangeličani, in materi Katarini Gomboši. Šolsko učenost je začel nabirati pri Sv. Benediktu, zatem na Tišini; da bi se naučil madžarsko, so ga poslali v Dobrovnik, od tam pa je prišel v Kisek (Koszeg), kjer je kot gojenec sirotišnice končal šest razredov gimnazije. Modroslovje - sedmi in osmi razred gimnazije je obiskoval v Sombotelu. Po maturi je vstopil v sombotelsko bogoslovje. Bil je izredno nadarjen in delaven, zato so ga predstojniki poslali v centralno semenišče v Budimpešto, kjer naj bi študiral na tamkajšnji univerzi in bi verjetno postal prvi doktor teologije slovenskega rodu v sombotelski škofiji. Zaradi političnih homatij leta 1848 prišel domov in potem nadaljeval študije v Sombotelu in tam je bil 13. junija 1851 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v domači župnijski cerkvi pri Sv. Benediktu. Po novi maši je bil pet mesecev župnijski upravitelj v Števanovcih, nato kaplan v Turnišču, Lendavi, Črensovcih, Murski Soboti in pri Sv. Juriju (povsod le malo časa). 20. junija 1858 je prišel na Cankovo, kjer je ostal več kot 51 let, vse do svoje smrti, najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik. Po matičnih knjigah so izračunali, da je v teh dolgih letih krstil 3268 otrok, poročil 675 parov in pokopal 1940 svojih vernikov. V letih 1898-1900 so prenovili in povečali župnijsko cerkev, leta je dobil zvonik sedanjo baročno obliko. Borovnjakov delavnik se je končal 11. septembra 1909. Pokopal ga je Franc Ivanocy. Na njegovem nagrobniku je napis: "Za vero in narod goreče, milo srce, počivaj v miru."

Prekmurski duhovniki, edini slovenski narodnjaki

"Čas, v katerem je živel in deloval Jožef Borovnjak," piše Stanislav Zver v Zborniku, "slovenskim izobražencem, ki so prihajali zgolj iz duhovniških vrst, ni bil naklonjen. Opredeliti se javno za slovenstvo je bilo praviloma škodljivo pred madžarskimi političnimi pa tudi cerkvenimi oblastmi." Leta 1860, ko je bil Borovnjak že dve leti župnik na Cankovi, je Božidar Raič potoval po Prekmurju in videl, kako hočejo prekmurske Slovence madžarizirati. Zapisal je: "Med svetno inteligenco ni najti slovenskega narodnjaka, tudi če bi ga iskali z Diognetovo svetilnico. Pisci so samo duhovniki, tako katoliški kot protestantski, ki niso zatajili svoje vere." Ko je bil Borovnjak župnik na Cankovi, je v prekmurskih župnijah birmoval sombotelski škof Imre Szabo (1869-1881), znan kot velik Madžar. V nagovoru birmancem je povedal nekaj stavkov v prekmurščini, nato pa v madžarščini dejal: "Poglejte, če sem se jaz, ki sem v primeri z vami velik gospod, naučil slovensko, se morate tudi vi naučiti madžarsko." Borovnjak se je vedno zavedal svojih slovenskih korenin. "Njegova mati, ki je morala biti za takratne čase in razmere prebujena žena, je vcepila mlademu Jožefu narodno zavest," je ob stoletnici njegovega rojstva zapisal časnikar dnevnika Slovenec. Na mladega Borovnjaka je narodnostno vplival tudi Jožef Košič (1788-1867), prvi posvetni prekmurski pisatelj, še bolj pa Marko Žižek, župnik pri Sv. Benediktu v letih 1848-1860, ki je v madžarskih očeh veljal za panslavista in je Borovnjaka ves čas duhovno spremljal. Pozneje sta Žižek in Borovnjak iskala stike s štajerskimi Slovenci ter bila naročnika in širitelja mohorjevk, gostitelja mnogih obiskovalcev.

Utiral je pot do slovenskega knjižnega jezika

Leta 1902 je Jožef Borovnjak svoje narodno-zavedno delo v tretji osebi takole predstavil: "Jožef Borovnjak, č. dekan in župnik na Cankovi, je bil prvi, ki je svojim sobratom kazal pot do slovenske literatura in do slovenskega knjižnega jezika. Pisal je knjige za šolo, dom in cerkev, prevajal je dela iz madžarščine, pesmi in govore." Borovnjak ni pisal samostojnih knjig, kot sta jih pred njim pisala Mikloš Küzmič in Jožef Košič, skrbel pa je, da slovenska beseda njunih knjig ni zamrla. Oskrbel je številne njihove nove izdaje (najpogosteje Kuzmičevo Knigo molitveno), posodabljal pravopis, dodal svoje in prevzete cerkvene pesmi. Priredil je Mali katekizem za občinske ludske šole (1880), molitvenika Duhovna hrana ali knižica puna lepih navukov, molitev in pesem za kath. Kerščenike in Sveti angel čuvar ali vodnik v nebesa. Borovnjak je vzdrževal stike s slovenskimi izobraženci onstran Mure, vse do Ljubljane. Ti stiki niso bili le obiski, marveč so obstajali v naročanju slovenskih knjig in listov ter v posredovanju teh drugim duhovnikom. Borovnjak se je oglašal tudi kot dopisnik v slovenskih osrednjih listih. Na novi maši Jožefa Klekla na Tišini leta 1897 je Jožef Borovnjak v svoji zdravici goste spodbujal k zvestobi do materinega jezika. "Kdor jezik materin zaničuje in se v njem govoriti sramuje, ni in ne more biti pošten človek, ne dober kristjan, ne zvest državljan." K zvestobi svojim koreninam je spodbujal ljudi v svojih pridigah. Kot odličnega govornika močne postave in z mogočnim glasom so ga vabili na različne slovesnosti, kjer je imel slavnostne nagovore, v katerih je ljudi spodbujal k zvestobi Cerkvi in narodu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 9, str. 76.

 slovenski častnik in pisatelj, * 23. september 1852, Spodnje Loke, † 19. september 1917, Pulkau, Avstrija. Wikipedija

Častniška kariera v osovraženi vojski

Njegov rojstni kraj so bile Spodnje Loke pod Limbarsko goro, po kateri si je nadel svoj pisateljski psevdonim Podlimbarski. V družini kmeta Valentina in žene Jožefe je bilo šest otrok, Franc je bil med mlajšimi in je luč sveta zagledal 23. novembra 1852. Bistrega dečka so iz šole v Krašnji po nasvetu župnika Jurija Varla, vnetega narodnjaka, poslali v ljubljanske šole, kjer je bil vedno med najboljšimi učenci. Med šolskimi predmeti je najbolj napredoval v slovenščini, zgodovini in zemljepisu. Ko so ga zasvojile knjige, se je bolj kot s šolo ukvarjal z branjem leposlovnih knjig. Preživljal se je z inštrukcijami; ko so ga obdolžili razmerja z eno njegovih učenk, je izstopil iz šole. Jeseni 1872 je bil poklican k vojakom. Po štirih letih je dal vojaščini slovo in iskal kakšno primerno službo.

Njegova velika želja je bila, da bi študiral za profesorja zgodovine; da bi to dosegel, je hotel končati učiteljišče in bi si kot učitelj pomagal do univerze, kar pa mu ni uspelo. Z bridkostjo v srcu je spoznal, da bi ga 'očetje' ljubljene domovine pustili, da umre od lakote, medtem ko mu je osovražena avstrijska vlada ponujala častniško kariero. Vrnil se je k vojakom in vojaške suknje ni slekel vse do upokojitve, čeprav so bila to zanj leta 'babilonske sužnosti'. V službi je napredoval: najprej je naredil izpit za računskega častnika, nato je postal poročnik, zatem nadporočnik in nazadnje stotnik (1895). Zelo pogosto se je selil: po svoje usodna so bila leta njegove službe v Tuzli (1885-1889), kjer so nastajali zapiski, iz katerih se je 'rodil' roman Gospodin Franjo. Jeseni 1905 se je kot upokojenec vrnil v Ljubljano. »Peljem se v slovenski svet, ki so mi ga hoteli iztrgati iz srca, pa ga niso mogli, ker je bil tam pregloboko zasajen.«

Vse literarno delo iz dnevniških zapiskov

Vsa njegova izobrazba in doživetja so se sproti oblikovala v dnevniške zapiske, ki so bili bolj površna zaznamovanja vsakdanjega dogajanja. Takih zapiskov se je ohranilo 34 notesov in iz njih je povečini raslo vse Masljevo literarno delo. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Podlimbarskem zapisal, da je "mojstrsko risal drobne prizore in čiste pokrajinske slike, toda kot fabulist (pisec zgodb) je bil nebogljen, toplo in slikovito je lahko prikazoval le to, kar je bolj ali manj neposredno doživel sam". Njegova vzornika sta bila Jurčič in Stritar. Kot mlad dijak si je v licejski knjižnici v Ljubljani izposodil Jurčičevega Jurija Kozjaka in ga v enem letu prebral vsaj desetkrat. Po tej Jurčičevi povesti je v dijaškem listu Zimski večeri začel pisati povest iz turških bojev, prva natisnjena stvar sta bila dva soneta. Njegovo pisateljsko delo je počivalo do leta 1884, ko je v Ljubljanskem zvonu izšla njegova črtica Krokarjev Peter, spomin na njegovo prvo vojaško leto v Mariboru. Vse življenje ga je mučilo domotožje in rad se je vračal v domače kraje – tudi kot pisatelj; v črtici Plaznik in kirasir Martin je upodobil svojega očeta, svojim tetama je posvetil črtico Kako sem prvikrat romal. Iz dobe, ko je zaman iskal civilno službo, je avtobiografska povest Gorski potoki (1895), ki pa je bralci niso ugodno sprejeli, kar ga je zelo potrlo. Na podlagi spominov iz vojske je nastala njegova najboljša realistična povest Tovariš Damjan (1902). Po upokojitvi leta 1905 se je naselil v Ljubljani in od takrat je njegovo pripovedništvo postajalo vedno bolj politično in družbeno obtožujoče. To se najbolj izrazito kaže v njegovem najobsežnejšem delu – romanu Gospodin Franjo (1913), v katerem je kritično opisal življenje v okupirani Bosni.

»Vedno prosim Boga, naj me privede nazaj v domovino«

Kaj se je zgodilo romanom Gospodin Franjo in z njegovim avtorjem, smo nakazali že na začetku. Podlimbarski je ta roman začel pisati junija 1912 v Ljubljani, ko se je čutil duševno čilega, zlasti v zgodnjih jutranjih urah. Najizdatnejši vir, iz katerega je zajemal podatke o tedanjih razmerah v Bosni, so bili njegovi lastni zapiski iz dobe njegovega vojaškega službovanja v Tuzli (1885-1889). Glavno vlogo je odkazal inženirju Franu Vilarju, ki mu je bosanska vlada izročila upravo gozdov na Konj-planini. Ta slovenski poštenjak ima posluh in srce za male ljudi, oblastniki pa jih zaničujejo in zatirajo. Pisatelj je 12. aprila 1913 na zadnji list rokopisa zapisal odrešilno besedo 'konec'. Rokopis je ponudil Slovenski matici, ki ga je sprejela med svoje publikacije s pripombo, "da omilite gotove ostre izraze, stavke in odstavke". Podlimbarski in predsednik SM Fran Ilešič sta rokopis skupaj prirejala za tisk. Ob izidu so bralci roman sprejeli s pravim navdušenjem. Po začetku prve svetovne vojne je ljubljansko deželno sodišče potrdilo odločbo državnega pravdnika o zaplembi romana in sicer z utemeljitvijo, da ima "izrazito politično tendenco".

Vojaško sodišče je pisatelju marca 1915 odvzelo častniške čine, junija 1916 pa je bil poslan v izgnanstvo v trg Pulkau na Nižjem Avstrijskem, kjer je bilo mnogo istrskih beguncev in italijanskih izgnancev. Obhajale so ga slutnje, da nikdar več ne bo videl svoje domovine. Sredi julija 1917 je bila njegova konfinacija ukinjena, čakal je le še na potni list, ki je prišel 19. septembra 1917, ko je umiral. 21. junija 1922 so njegove posmrtne ostanke prepeljali v domovino. Počastili so ga kot narodnega mučenca in ga pospremili na pokopališče velikih Slovencev na ljubljanskem Navju.

obletnica meseca 11_2012

 * 18. september 1878, Žabnice, † 26. maj 1942, Ljubljana

»Pravični bo, ko umrje, obsodil živeče hudobneže... Plašni bodo postali pri obračunu svojih pregreh, tožile jih bodo v obraz njih krivice.« Te misli iz svetopisemske Knjige modrosti, nanašajoče se na edino neprizivno sodbo - božjo, ki ji nihče ne more uiti, so natisnjene na podobici, ki je izšla v Ljubljani pred petdesetimi leti v spomin na dr. Lamberta Ehrlicha, profesorja etnologije in primerjalnega veroslovja na teološki fakulteti slovenske univerze. Kot duhovni voditelj študentov in vplivna katoliška osebnost je bil trn v peti partiji, ki si je prisvajala vodilno vlogo v boju slovenskega naroda proti okupatorju, da bi po vojni vzpostavila svojo oblast. Najeti morilec je 26. maja 1942 pred Ljudsko kuhinjo na Streliški cesti v Ljubljani ustrelil prof. Ehrlicha in njegovega spremljevalca, študenta Viktorja Rojica, ko sta se vračala od maše.

»Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta« je zapisal v Mohorjevem koledarju 1945 njegov urednik dr. Jože Pogačnik (kasnejši ljubljanski nadškof). »Vsako stvar, ki je bila važna za božje kraljestvo na zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev ... Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven, pri tem pa tako prijetno čil in krepak, da je pomenil živo obrambo božjih resnic in milosti na zemlji.«

Zasnove vseh svojih bogatih darov je prejel v domači hiši – pri Ehrlichovih v Žabnicah v Kanalski dolini (kraj je tedaj upravno spadal pod Koroško), kjer je zagledal luč sveta 18. septembra 1878. Ehrlichovi so bili trdna kmečka družina. V njihovi hiši je bila tudi gostilna in pošta. Mimo je vodila pot na Svete Višarje, do začetka tega stoletja najbolj sloveča slovenska božja pot, kamor je Lambert v mladih letih pogosto romal; kot bogoslovni profesor in mladinski vzgojitelj pa je velikokrat predaval na višarskih dijaških tečajih. Skrbna mati Magdalena in razgledani oče Ivan sta svojim otrokom priskrbela dobro vzgojo. Lambert se je po zgledu svojega starejšega brata Martina (1871–1929) odločil za duhovniški poklic. Po končani ljudski šoli v Žabnicah, je šel na klasično gimnazijo v Celovec. Bogoslovje je študiral najprej v Innsbrucku, nato pa v Rimu, kjer je bil 20. julija 1903 posvečen v duhovnika. Isto leto je v Innsbrucku dosegel naslov doktorja teologije.

Poln mladostnega ognja je šel na delo med svoje koroške rojake: deloval je kot kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem pa je postal škofov tajnik ter nazadnje profesor v celovškem bogoslovju. Ob duhovniškem delu, se je z vsem srcem posvetil tudi prosvetno-političnemu delovanju na Koroškem. Leta 1904 je ustanovil Krščansko-socialno zvezo za Koroško (1907), ki (v malo spremenjeni obliki) obstaja še danes. Skupaj z bratom Martinom, profesorjem svetopisemskih ved na celovškem bogoslovju, je za študirajočo slovensko mladino v Celovcu ustanovil slovenski katoliški dijaški dom (1910). Brata sta v bogoslovcih budila narodno zavest. Lambert Ehrlich je v knjižici Aus dem Wilajet Kärnten (1913) opozoril na zatiranje koroških Slovencev in povedal, da se upravičeno borijo za naravno pravico do obstoja. Vedno mu je šlo za resnico in pravico, ki ju je branil z vso odločnostjo in v tem duhu je vzgajal tudi mlade. Že na Koroškem je zbiral delavsko mladino ter kmečke fante in dijake na sestankih, jih vodil v gore, kjer jih je navduševal za vzvišene naloge in jih opozarjal na socialne probleme. Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil leta 1919 imenovan za člana jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1919-1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Sad tega študija je bilo več znanstvenih razprav (o verovanju in kulturi avstralskih staroselcev).

Pridobil si je ugled mednarodno priznanega strokovnjaka in kot tak je leta 1922 postal profesor primerjalnega bogoslovja in apologetike na teološki fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani. Uvedel je nov študijski predmet –misijologijo (za misijone je ogrel svojega nečaka Janeza in nečakinjo dr. Elo). Njegovi študenti na teološki fakulteti ga imajo v spominu kot globoko pobožnega znanstvenika, ki je pred predavanjem kleče molil. Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, je profesorja Ehrlicha postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Bil je srčno dober in revnim dijakom in študentom je na vse mogoče načine pomagal (zaradi te dobrote so mu nekateri pravili 'zmešanec'). Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne je vzgajal tudi za politiko. Ustanovil je akademski klub Straža (ime je dobil po glasilu 'Straža v viharju'). 'Stražarji' so bili radikalno katoliški in zahtevali so ostro ločitev duhov. Lambert Ehrlich je kot 'veliki stražar' stopil v borbo za nov narod in v tem boju je padel. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila ogromna množica. Na preprosto marmornato ploščo so poleg njegovega imena ter letnic rojstva in smrti vklesali napis 'duhovnik božji'. Po vojni so njegov grob oskrunili: nova oblast je Ehrlichove posmrtne ostanke ukazala odpeljati v neko brezno na Notranjskem.

(obletnica meseca 06_1992)