Pršivec (1761 m)

Pršivec spada med najlepša razgledišča Julijskih Alp, saj stoji prav v središču veličastnega venca gora, ki obdajajo Bohinjsko dolino. Ko pridemo na njegovo golo glavo in se ozremo naokoli, je na vse strani čudovit razgled. Zato ga je skladatelj in planinski pisec Marijan Lipovšek tudi poimenoval »balkon Bohinja«. V njegovem masivu je več globokih brezen, zato je tudi cilj številnih jamarskih raziskovalcev. Na vrh Pršivca sem se odpravil po visokem robu nad Bohinjem, sestopil pa na sever, v svet planinske poletne paše, kjer se na razgibani kraški planoti ena za drugo nizajo številne bohinjske planine.

OPIS POTI

• S parkirišča nad Staro Fužino grem naprej po asf cesti, ki pelje proti planinam Blato, Vogar in Voje. Bohinjsko jezero in Stara Fužina ostajata pod menoj v megli, ko pa se po strmi cesti vzpnem višje in se ta poravna, me že obsijejo prvi sončni žarki. Grem naprej do križa, kjer je označeno razpotje, krenem levo po poti proti gozdu (Vogar, Pršivec). Nekaj časa se vzpenjam čez pašnik in se razgledujem naokrog, potem pa me zagrne gozd, pot se vzpenja po zelo strmem kamnitem kolovozu, in tako strm začetek me kar nekoliko preseneti in temu primerno zadiha.
• Ko se pot prvič zasuka levo (proti J), se strmina nekoliko unese, do naslednje serpentine (desno) pa še enkrat strmo požene kvišku, ko hodim desno prek pobočja, se strmina nekoliko položi, potem pa se po dolgem prečenju še enkrat obrne levo in nato naravnost navzgor (proti Z), da hitro pridobivam višino. Kmalu opazim odcep levo (spomenik), do vzletišča jadralnih padalcev in na lepo razgledišče, s katerega se odpre čudovit pogled na Bohinjsko jezero, Rudnico in Spodnje Bohinjske gore. Z razgledišča se vrnem na markirano pot in grem po njej še nekaj časa.
• Kmalu pridem iz gozda na V robu planine Spodnji Vogar, tu grem mimo prvih vikendov (preurejenih pastirskih koč). Pot se še naprej zložno vzpenja čez travnike in ob robu gozda, ob poti je še nekaj koč. Ko se pot spet približa gozdu, sem že blizu Kosijevega doma na Vogarju (1054 m). Grem mimo doma, kolovoz se še nekaj časa zložno vzpenja, potem se svet poravna in pot zavija nad dolinico do razcepa. Desno pelje pot proti Zg. Vogarju, kamor pride iz Stare Fužine tudi cesta in kjer je izhodišče za tiste, ki želijo prihraniti eno uro in so se do sem pripeljali z avtomobilom (?).
• Kažipot mi v uri in pol ponuja Vodični vrh, v dveh in pol Pršivec in v štirih urah Črno jezero. Tu je tudi tabla za domačijo Dolenc (100 m), kjer ponujajo domače dobrote. Za Pršivec moram zaviti levo, pot se najprej strmo vzpne po ozki grapi ob robu gozda. Ko pa pridem v gozd, se naenkrat razširi, še nekaj časa se strmo vzpenja, potem pa prav zložno zavija prek pobočja. Kmalu na levi strani opazim odcep za planino Vodični vrh. Prijetno tišino in ptičje petja občasno zmoti hrup avtomobila, saj se tu povsem približam cesti, po kateri se nekateri pripeljejo še višje - do konca ceste pod Voketom.

• Kolovoz večinoma le preči pobočja, tu in tam pa se steza postavi pokonci, saj hodim po vrhnjem robu strmih pečin nad jezerom. Prvi strmini sledi prijeten sprehod po gozdni cesti do zarasle jase pod planino Hebat, kjer je še veliko gnilega snega in vsepovsod veliko vode. Mimo potoka se strmo vzpne razrita pot, ki jo je skoraj v celoti odnesla voda, zato je bolje kar po gozdu ob poti. Na vrhu se pot poravna, spet nekaj časa hodim po ravnem, le tu in tam je še kakšen strm odsek. Kolovoz me pripelje na razpotje, kjer se z desne priključi pot od konca ceste na Vogar, kamor pride tudi pot s planine Viševnik.
• Proti Pršivcu zavijem levo in kljub temu, da se tu da nekaj časa zelo brezskrbno hoditi skozi gozd, je treba biti vseeno pozoren na markacije, saj je veliko razpotij, nešteto vrtač in kotanj, markacije pa niso prav zelo goste (smo na Gorenjskem) in prav lahko se zgodi (tako kot meni), da sredi številnih razpotij naenkrat ne veste, ne kod ne kam. (!) Kmalu sem spet na pravi poti, hodim naravnost po kolovozu ob robu vrtač, pot se še naprej zmerno, le občasno nekoliko bolj vzpenja. V prehodu na strmo s smrekami poraščeno pobočje spet nekoliko zaidem ...
• Vzpon skozi strnjen smrekov gozd je še najbolj naporen od vsega, kar sem že doživel danes. Steza ni dobro vidna in še dobro, da so tu Gorenjci nekoliko bolj radodarni z markacijami. Višje gozd postaja vse redkejši, vedno več je macesnov, pravijo, da je jeseni tu prav čarobno. Strma pot je na travnatem grebenu bolje vidna, na sedelcu me preseneti izredno divji pogled skozi prepadno zarezo v Ukanc. Strma pot se v ključih počasi vzpne na razgleden greben po katerem hitro napredujem proti vrhu. V mokrem je na tem delu velika nevarnost zdrsa.
• Vršni del je res zelo strm. Hodim nad prepadnim robom in pri premagovanju zahtevnejših skalnih prehodov je treba tudi nekoliko poplezati. Ko se strmina nekoliko poravna, se steza spet izgublja med rušjem, moram slediti markacijam, da se lahko čez skale in s snegom napolnjene kotanje prebijem na razgledni vrh. Z vrha se najprej oziram v globoki Ukanc in na jezero, pa proti Stari Fužini ... Spodnje Bohinjske gore so še zasnežene, še najbolj Vogel, pogled seže proti Komni in Bogatinu, vmes se kaže Krn, na severu pa se bohoti plečati Debeli vrh in njegovo veličastvo Triglav.
• Z vrha grem proti S in se med skalami spustim po strmi stezi ... Ko sem enkrat prebijem do planine Viševnik (1625 m), je naprej veliko lažje, po poti hitro pridem do razcepa. Odločim se za desno pot, po kateri se strmo spuščam proti Planini pri jezeru (1450 m). Pot me vodi mimo koče, levo je odcep za Planino v Lazu. Ko pridem v gozd se desno odcepi pot na planino Vodični vrh. Zavijem desno in se vzpenjam skozi gozd, ko se steza položi se začne spuščati proti Vodični planini, izognem se odcepu za Vodični vrh in se po dolini spuščam do razcepa nad Vogarjem. Čez planino se potem vrnem na izhodišče, koder sem se zjutraj vzpenjal.

 piše Marko Čuk

marko.cuk@ognjisce.si

• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
• Title Title
•