• Begunjščica

    Begunjščica

    Begunjščica je skoraj deset km dolgo pogorje v Karavankah, ki se razteza od Stola na Z do Šentanske doline na V. Ima več vrhov, najvišji je v sredini Veliki vrh, na V je Begunjska Vrtača (1997 m).

    Preberi več
  • Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (Kobariški) in V. Muzec

    Stol (domačini mu pravijo Stu) - Kobariški, da se razlikuje od tistega v Karavankah - je najvišji vrh razpotegnjenega pogorja med Julijskimi Alpami ter predalpskim svetom.

    Preberi več
  • Uršlja gora

    Uršlja gora

    Uršlja gora je razgledna gora, visok skalni osamelec na skrajnem V robu Karavank, med Mežiško in Mislinjsko dolino. Zaradi neporaščenega vrha se je gora sprva imenovala Plešivec, od postavitve cerkve sv. Uršule leta 1602 pa Uršlja gora.

    Preberi več
  • Škrlatica

    Škrlatica

    Škrlatica je najvišji vrh gorskega masiva med dolinama Velika Pišnica in Vrata in druga najvišja gora v Sloveniji. Najlepši pogled na njeno strmo S steno, ki pada v krnico Velika Dnina (19oo m) je s poti na Vršič (SZ).

    Preberi več
  • Skuta

    Skuta

    Skuta je po višini tretja najvišja gora v Kamniških Alpah (za Grintovcem in Kočno), in je zaradi drznih oblik, vitkosti in predvsem veličastnega razgleda, ki ga ponuja, in pogledov v globino, po mnenju mnogih najlepša gora celotnega gorstva.

    Preberi več
  • Košutica

    Košutica

    Košutica (ali Ljubeljska Baba) je gora vzhodno od Ljubelja, na meji z Avstrijo. Od glavnega grebena Karavank je odmaknjena nekoliko proti SZ – od grebena Košute (Veliki vrh – 2088 m) jo na V loči Hajnževo sedlo (1701 m), na Z pa od Palca in Vrtače prelaz Ljubelj (1369 m).

    Preberi več
  • Veliki Draški vrh

    Veliki Draški vrh

    Veliki Draški vrh se strmo dviga nad dolino Krme v grebenu V od Tosca, z mogočno S steno, ki jo plezalci zelo cenijo, v Bohinjsko dolino pa kaže svojo značilno piramidasto obliko.  Nenavadno je, da nanj ni speljana nobena označena pot, čeprav gre prav mimo njega vsem dobro znana ‘triglavska magistrala’, vendar je malo takih, ki ga opazijo in vedo, da je z J strani lahko dostopen in ima tudi za poletne popotnike ‘lepo besedo’. ...

    Preberi več
  • Sv. Trojica na Pivškem

    Sv. Trojica na Pivškem

    Sv. Trojica je vrh na Pivškem - med Postojno in Pivko, na levi strani - kot ogromna kopica sena ali ‘lonica’, kot jim pravijo domačini ... se ponosno vzpenja nad Pivškim podoljem – zadnja leta spet s cerkvijo na vrhu. Z vrga je čudovit razgled na Postojnsko kotlino in po širnem Pivškem podolju – vse tja do morja ... pa na okoliške vrhove: Vremščico, Nanos, na slemena Javornikov, Snežnik, Učko ... Julijce, Dolomite ...

    Preberi več
  • Dobrča

    Dobrča

    Dobrča je gora, ki se med Tržičem in Begunjami na Gorenjskem strmo dviga iz gorenjske ravnine. Zemljepisno je to najjužnejši odrastek Stola (Karavanke), čeprav geološko spada v Kamniške Alpe.

    Preberi več
  • Jalovec

    Jalovec

    Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..

    Preberi več
  • Čemšeniška planina

    Čemšeniška planina

    Masivni hrbet Čemšeniške planine se začenja V od Trojan in se od Z proti V razteza vse do Vrhov (nad Čebinami). S svojo lego in višino je meja med Savinjsko dolino in Zasavjem, vendar jo na Savinjski strani navadno imenujejo Velika planina.

    Preberi več
  • Vogel

    Vogel

    Leži v vencu Sp. Bohinjskih gora in nanj se lahko povzpnemo tako s primorske kot tudi z bohinjske strani. Na S strani je visokogorsko smučišče, vendar je tudi poleti zelo obiskan. Nad Bohinjsko kotlino (Na Rjavo skalo - 1535 m visoko) obiskovalce pripelje tudi gondola..

    Preberi več
  • Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst

    Rodica in Črna prst se dvigata vsaka na svojem koncu grebena Spodnjih Bohinjskih gora, nad Bohinjsko Bistrico na bohinjski in Stržiščem na primorski strani.

    Preberi več
  • Vrtača

    Vrtača

    Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

    Preberi več
  • Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik in Vitranc

    Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene ... SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

    Preberi več
  • Pršivec

    Pršivec

    Pršivec je gora, ki se strmo in visoko vzpenja iznad S obale Bohinjskega jezera, se ponosno ogleduje v njem in zakriva pogled proti višjim vrhovom s Triglavom na čelu.

    Preberi več
  • Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    Vrh Korena, Veliki Zvoh, Krvavec

    V pogorju "skupine Krvavca", v predgorju Grintovcev, na grebenu, kjer se vrstijo vrhovi Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1971 m) in Vrh Korena (1999 m), ki je najvišji vrh, ki ni dvatisočak.

    Preberi več
  • Mangart

    Mangart

    Mangart je ena najveličastnejših gora v Julijskih Alpah (četrta najvišja, za Triglavom, Montažem in Škrlatico). Celotno mangartsko pogorje tvori naravno pregrado med dolino Koritnice na J in Mangartsko dolino na S, ki leži že v Italiji.

    Preberi več
  • Visoka Ponca

    Visoka Ponca

    Visoka Ponca (it. Ponza Grande) je gora v Julijskih Alpah, na meji med Italijo in Slovenijo. Njena mogočna skalnata podoba na S zaključuje greben med Planico in Mangartsko dolino.

    Preberi več
  • Stol

    Stol

    Stol s svojo široko kopasto in s številnimi dolgimi žlebovi razbrazdano podobo ponuja zelo dovršeno gorsko kuliso blejski kotlini in gorenjski deželi, nad katero kraljuje.

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13
  • 14
  • 15
  • 16
  • 17
  • 18
  • 19
  • 20
 

Begunjščica (2060 m)

 201206 begunjscica glavna

Greben je na južno stran travnat in prostran, na severno stran pa prepaden, ostenje pogosto prekinjajo dolga melišča, grape in žlebovi. Begunjščico zato imenujejo tudi gora stoterih grap, ki jih za hiter vzpon (ali spust) s pridom uporabljajo dobro izurjeni planinci. Ko sem se tik pred ohladitvijo in sneženjem sredi maja odpravljal Begunjščici naproti, sem se še po poti odločal, katero izhodišče naj izberem. Na koncu sem zaradi slikovitosti izbral Bornovo pot z Ljubelja, z vrha pa sem se vračal mimo Robleka, potem pa na S pobočja in čez grape in melišča do Zelenice in na izhodišče. Tako sem v dobrih petih urah Begunjščico obhodil. Še pred povratkom domov na morje pa sem se odpeljal še v dolino Drage nad Begunjami in si ogledal še klasični pristop. Kljub temu, da me je Begunjščica s tolikimi potmi pošteno utrudila, pa mi je ponudila tudi veliko izjemnih doživetij, da tega zlepa ne bom pozabil.

     Izhodišče: Ljubelj (1058 m)
    Dostop do izhodišča: Gorenjsko avtocesto zapustim na izvozu Ljubelj in se po mag. cesti peljem mimo Tržiča do mejnega prehoda. Pred mejnim prehodom me oznake za Zelenico usmerijo levo in na parkirišču pod smučarskim centrom Zelenica pustim avtomobil.
    Čas hoje: Ljubelj - Preval: 1 h; Preval - vrh: 2 h; vrh - Roblekov dom: 45 min; Roblek - Zelenica: 1 h 30 min; Zelenica - Ljubelj: 1 h; skupaj krožna pot s postanki: dobrih 6 ur
    Višinska razlika: 1002m
    Zahtevnost: delno zahtevna, označena pot; v mokrem previdnost na strmih pobočjih (Kalvarija, spust z vrha proti Robleku, strma S pobočja proti Zelenici), strm vzpon čez Kalvarijo zahteva dobro telesno pripravljenost.
    Priporočam: dobro planinsko obutev in palice; čelno svetilko
    Čas obiska: od maja do prvega snega, pozimi le za izkušene in dobro opremljene
    Zemljevid: Karavanke - osrednji del, 1:50.000; Stol in Begunjščica, 1:25.000.

OPIS POTI

Avtomobil pustim pred smučarskim centrom Zelenica, grem levo čez mkd parkirišče in po poti v gozd (planina Preval). Kmalu sem pod meliščem, kjer krenem levo. Pot je sprva še kar široka, potem pa se zoži in vijuga po strmem pobočju nad Šentansko dolino ... Na nevarnih mestih je zavarovana z jeklenicami (čeprav ni markirana) in tudi zelo razgledna. Nenadoma pot ‘izgine v steni’ - znajdem se pred predorom, ki mu takoj sledi še drugi (skupaj približno 250 m). Nadenem si čelno svetilko in se previdno odpravim skozi prvega, na koncu katerega je izdolbeno nekakšno okno, ki zdaj ponuja lep razgled na dolino. Ko pridem iz predorov, se pot še naprej zložno vzpenja po V pobočjih Begunjščice, pelje me najprej čez melišče, potem pa v gozd, kjer se začne strmeje dvigati po pobočju. Potem se strmina počasi umiri, pot je spet široka in kmalu zagledam prve markacije: z leve se je namreč pridružila pot iz Podljubelja. Naprej sledim markacijam po široki poti do sedla med dolino Drage in Šantansko dolino kjer ‘kraljuje’ planina Preval. Vzpnem se do koče, se nekoliko razgledam, potem pa stopim do razpotja, kjer stoji križ in številni kažipoti. Začnem se vzpenjati navzgor po travnatem pobočju nad sedlom. Pot je res zelo strma, le na kratkih prečnicah si lahko nekoliko oddahnem, potem pa spet v ključih skozi gozd po J pobočju Begunjske Vrtače (1991 m). Ta del se imenuje tudi Kalvarija in nima zaman tega imena. Pot je vedno bolj kamnita, obrne se v levo in rob grebena dosežem zahodno pod vrhom Begunjske Vrtače. Tu se konča moja ‘kalvarija’, pot se naenkrat položi, obrne se desno in potem spet levo na vršna pobočja Begunjščice. Kdor si je vso pot želel samo to, da bi že enkrat zagledal vrh, bo zdaj verjetno nekoliko razočaran - vrh Begunjščice je še skrit, vendar pa do tja ne bo več kakšnih hudih naporov. Pot po grebenu je namreč prijetna, čeprav je na nekaterih delih malo prostora, ker je greben precej ozek. Ko se greben spet razširi, se z desne priključi brezpotna pot čez Šentanski plaz. Najprej se spustim na sedlo, potem pa se spet vzpenjam proti vrhu, in šele zdaj zagledam v daljavi pravi vrh. Še enkrat se bo treba nekoliko spustiti, potem pa res še zadnji vzpon proti vrhu. Na sedelcu se v toplem dopoldanskem soncu grejejo ovce, kot bi čakale, da bo pognala ‘sveža paša’, saj je sneg komaj skopnel. Zdaj končno stojim na vrhu in v tako čudovito ‘umitem’ razgledu razigrano ugotavljam, da vidim skoraj pol Slovenije. Zdaj se mi nikamor ne mudi, za tak razgled se je bilo res vredno potruditi ...

    Druga izhodišča in smeri

    - z Ljubelja (čez Zelenico); delno zahtevna ozn. pot, viš. razlika 1002 m); Ljubelj - Zelenica: 1 h 20 min, Zelenica - vrh: 2 h 30 min, skupaj: 3 h 50 min.
    - iz Podljubelja - Lajb (541 m): (do izhodišča iz Tržiča do Podljubelja, kamp) delno zahtevna ozn. pot; viš. razlika 1519 m; 3 h 30 min
    - iz Drage (čez Preval): (do izhodišča iz Begunj) Dom v Dragi (689 m) - Luknja - Preval - Roblekov dom (1657 m) - vrh; delno zahtevna označena pot; viš. razlika 1371 m; 3 h 45 min.
    - iz Drage (čez Planinco in Poljško planino): Dom v Dragi (689 m) - Luknja - Preval - Roblekov dom (1657 m) - vrh; nezahtevna označena pot; viš. razlika 1371 m; 3 h 45 min.
    - s Poljške planine (1180 m): (do izhodišča: iz Begunj mimo gostišča v Dragi, po gozdni cesti na Poljško planino (1180 m) - 7 km; lahka označena pot; viš. razlika 880 m, 2 h 15 min.
    - od Tinčkove koče iz doline Završnice (1070 m): (do izhodišča: iz Žirovnice - Valvazorjev dom); delno zahtevna ozn. pot; viš. razlika 990 m, 3 h 15 min.
    - od koče na Dobrči (1477 m) po SPP (kako na Dobrčo glej v Ognjišču 12/2011): čez Podgorsko planino, Sivoro (1317 m), in Č(K)isovec (1411 m) - skozi mešan gozd po veznem grebenu med Dobrčo in Begunjščico do Prevala; lahka ozn. pot; 2 h in od tam še 2 h na vrh kot v glavnem opisu.

Drugi del poti se začenja s strmim sestopom z vrha proti Z, potem pa se z debli zavarovana pot prečno spušča čez strmo pobočje, ki je tudi vedno bolj kamnito, daljši ravni odseki še vedno ponujajo lepe razglede na Gorenjsko, pot je dobro nadelana, vendar je potrebno biti v mokrem vremenu zelo previden. Predvsem v megli nas tu pretirano hitenje lahko hitro zapelje. Ko pridem na razpotje, imam do Roblekovega doma še 15 min. Spustim se še teh 200 višinskih metrov do Robleka. »Kaj pomaga biti na vrhu Begunjščice, če nisi bil na Robleku,« mi je rekel starejši možakar, ko sem ga vprašal za nasvet. No, saj bi se z Robleka lahko spustil tudi v dolino Završnice in od tam odšel proti Zelenici, toda tisti zgornji spust preko severnih pobočij je vseeno bolj zanimiv. Še enkrat se z Robleka vzpnem do razpotja, krenem proti S in skozi kamnit usek ‘pogledam’ na S stran gore, na strma pobočja pod Srednjim vrhom. Takoj mi je v pomoč ena jeklenica, kmalu še druga, nato se steza spušča prečno čez strm greben, nekoliko nižje je pobočje deloma poraslo z rušjem, steza se za trenutek obrne strmo navzdol po eni od grap, v kateri je še nekaj ostankov snega. Pobočje je spet bolj kamnito, čez strm ‘skok’ si spet pomagam z jeklenico in že sem pred obsežnim meliščem Smokuškega plazu. Grem čezenj in se na drugi strani kar strmo vzpnem na izrazit stranski greben, od koder se pot strmo in v ključih spušča navzdol po z redkimi macesni poraščenem pobočju. Strmina se nekoliko umiri, pot poravna in spet zavija prečno skozi pas rušja, nato pa spet čez melišča proti Zelenici, ki jo že vidim. Kmalu sem v macesnovem gaju in gozdu na Zeleniškem sedlu, grem mimo koče in se čez strmi rob do ceste, ki se pod sedežnico zlagoma spušča proti Vrtači, kjer je tudi koča.Po poti se mi ponujajo lepi pogledi na obsežna melišča Begunjščice na desni, na moji levi pa me spremlja greben Ljubeljščice. Še spust čez smučišče in spet sem na Ljubelju, kjer sklenem obroč okrog Begunjščice. Potem pa hitro v avtomobil in čez Tržiško Bistrico pod Dobrčo proti Begunjam. V dolini Drage se spet pripravim za moj drugi krog danes, tokrat skozi Luknjo do Prevala, od tam čez Rožo proti Robleku in čez Poljško planino in Planinico nazaj v Drago.

 piše Marko Čuk

marko.cuk@ognjisce.si

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024

Ali ste vedeli ...

  • da se Bornova pot tako imenuje po tržiškem baronu Frideriku Bornu, ki je dal leta 1891 izklesati oba predora, da je lahko po vzhodnih pobočjih Begunjščice dal nadelati pot za potrebe svojega lovskega in gozdnega gospodarjenja. Pot je še danes zanimiva, čeprav ni markirana in tudi v planinskih vodnikih se le redko omenja.
  • da vhod v dolino Drage stražijo razvaline gradu Kamen, ki je bil prvič omenjen sredi 13. stoletja.
  • da je starodavni prelaz Ljubelj, najznamenitejši cestni prelaz v Karavankah, z dograditvijo predora leta 1963 izgubil pomen. Že v antičnih časih je čezenj vodila tovorna pot, cesto pa so zgradili leta 1575 in je veljala za najstrmejši alpski prelaz.
  • da so leta 1942 Nemci začeli na Ljubelju graditi cestni predor, ki pa ga niso dokončali. Gradili so ga taboriščniki iz Matthausna, na kar spominja nekaj nižje ob cesti v spomin na žrtve med taboriščniki postavljen spomenik. Dela so dokončali šele po vojni leta 1963.
  • da je Begunjščica znana po bogatem rastlinstvu, tod rastejo tudi dolgocvetni jeglič, rogata vijolica, lepi čeveljc, dišeči volčin, rožnati gadjak, lasuljasti glavinec, rumeni svišč ali košutnik ... Po skalovju in po travnih policah pa lahko opazimo tudi gamse in kozoroge.
  • da so Begunje na Gorenjskem zelo znano naselje, ne samo zaradi tovarne Elan in glasbenika Slavka Avsenika, temveč tudi zaradi škofa Antona Bonaventura Jegliča, ki se je tam rodil leta 1850.
  • da je bila z Ljubelja preko Vrtače na Zelenico (1544 m), kjer stoji planinski dom, nekdaj speljana tudi sedežnica (spomin nanjo sta sp in zg postaja. V zimskem času so na osojnih meliščih Begunjščice odlična smučišča, ki pa ostajajo neizkoriščena.
  • ... na Roblek bom odšel ...
Na vrh