Strah in zaupanje

rijavec kolumna 2022V novo leto vsakič znova vstopam z Božjim detetom v naročju, kar me vsakič znova osupne in gane. Bog nam ga položi v varstvo, kot bi bili mi, slabotni ljudje, ki ne znamo niti s samim seboj, najprimernejši prostor za to. Ne vem, zakaj je tako zaupljiv, ker imam občutek, da ne vemo točno, kaj naj sploh z njim. Saj se kot njega tudi novega leta bolj ali manj bojimo, zdi se, da vsako leto bolj, četudi nam je vsako leto enako dobro postlano; morda pa ravno zato: tako kot otrok je tudi ono nekaj novega, nekaj neznanega, lahko rečemo tudi po svoje podivjanega, kar moti našo vpeljano vsakdanjost, nekaj neugnanega kakor plamen grma, ki je gorel, pa ni zgorel. Tak je pač Bog s svojimi nenavadnimi in nelogičnimi idejami, sem in tja se suče in nihče ga ne more ujeti. Samo sledimo mu lahko, dokler nas v podobi novega leta slej ko prej ujame On … razen če nas ne prej ujame strah.
Ta, bi rekel, je hujše narave od tiste Detetove neugnanosti, kot vrtinec lijaka nas na sunek lahko potegne v neko panično neprištevnost, ki nam zapravi tla pod nogami. Kar pomislite, ali bi se še kaj razdajali, če bi se bali prihajajoče revščine, pretehtajte, komu bi še zaupali, če bi se bali vojne – nikomur, prav nikomur. To je tisto, kar zasužnjuje: ko te je prihodnosti strah, postane človek njen ujetnik in zapuščeni puščavnik življenja, služabnik lastnega preživetja. Kar je – kako paradoksalno – pravzaprav prvi korak k lastnemu koncu.
Mirno in tiho bi si zato želel stopiti skozi še ena vrata svojega življenja kot novonastala mati, ki ji dajo v roke takega drobcenega otroka, brez pretirane evforije, da je nečesa končno konec, brez težke zaskrbljenosti na svojih plečih, kaj bo in kako, z utišanimi kričavimi glasovi o energetski krizi, vojnah, zarotah, boleznih. Kaj bo z njim in z menoj? Samo iti, mirno in tiho sprejeti to Dete, to nezaslišano novost, kot dar. Ker to resnično je: ne tak, kakršnega bi si želel, temveč tak, kot ga potrebujem, kot bi mi ga nekdo rad dal, kakor da je moje šibko naročje najprimernejše mesto zanj. Nečesa me bo naučilo, od mnogočesa se bom moral zaradi njega posloviti, jokal bom in trpel, hvaležnost in veselje mi bo vzbudilo in vse, kar bo nastalo zaradi njega, bo prav. Vse bo prav. Samo to bi rad vedel.
Zdi se mi, vsako leto bolj, da je to edina stvar, ki resnično osvobaja človeka in ga naredi pripravnega za mir: odpovedati se strahu, ki vedno, ampak res vedno prihaja od zunaj in ki nikoli, res nikoli, ni nekaj Božjega. »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18). On, ki mi daje to Dete, to neznanost v roke, mi pravi, kar naprej: »Ne boj se.« Namig, naj mu zaupam. Naj v tej utrujajoči norosti, ko mi strahovi od vsepovsod kričijo na uho vse sorte opozoril in svaril, ostanem miren in zbran ob eni sami misli, ki mi mora prešinjati srce: On je dober, On je dober, On je dober.
Pogumno novo leto!

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 1 (2023), 3.

Zajemi vsak dan

Gledamo zvezde na TV-ekranih, tiste domače, ki želijo biti priznani kot zvezde, pa spregledujemo.

(Karel Gržan)
Petek, 14. Junij 2024
Na vrh