V večnost je odšel naš urednik Silvester Čuk

V sredo, 7. januarja 2026 zvečer je v izolski bolnišnici umrl naš urednik Silvester Čuk. Po padcu in zlomu kolka lani novembra, je uspešno prestal operacijo in po nekaj tednih zdravljenja so ga v začetku decembra odpeljali na rehabilitacijo v Dobrno. Že takoj drugi dan je doživel možgansko kap in bil nekaj tednov na zdravljenju v UKC Maribor. Njegovo življenje je bilo ogroženo, toda boril se je, premagal pljučnico in druge okužbe. Stanje se je toliko izboljšalo, da so ga lahko dan pred njegovim godom prepeljali nazaj v izolsko bolnišnico, kjer je na Novega leta dan 2026 dočakal 86. rojstni dan. Njegovo zdravstveno stanje pa se je iz dneva v dan slabšalo in Gospodar življenja, ga je dan po sv. Treh kraljih poklical k sebi ... da tako dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti.

Silvester Čuk se je rodil 1. januarja 1940 v Lomeh (župnija Črni Vrh nad Idrijo). Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu (1946–54) in po končani gimnaziji (kot semeniščnik) v Ajdovščini (1954–58) študiral na teološki fakulteti v Ljubljani (1958–65). Po novi maši leta 1964 je bil nedeljski kaplan v Novi Gorici in Postojni (1964-65); vikar v Slivju in Brezovici (1965-66); potem pa je bil čez petdeset let duhovni pomočnik v Izoli (1967-2021); zadnja leta je bil duhovni pomočnik v koprski stolnici (2021-26).
Njegova življenjska pot je najtesneje povezana z Revijo Ognjišče, ki je kot Farno ognjišče začela izhajati v letu po Silvestrovi novi maši. Škof Janez Jenko je na priporočilo profesorjev teološke fakultete, vodstva bogoslovnega semenišča in posameznikov, imel namen poslati Silvestra Čuka na nadaljnji študij v Rim. Takratne oblasti mu niso dale potnega lista za odhod v tujino. Kot nedeljski kaplan v Postojni je tako sodeloval pri nastajanju Ognjišča. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec.
Ker ni mogel iti v Rim, mu je škof zaupal upravo župnij Slivje in Brezovica, ker je tamkajšnji župnik zbolel. Maja 1966 je imel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je devet mesecev zdravil v bolnišnici v Izoli. Po svojih močeh je tudi iz bolniške postelje pomagal pri urejanju Ognjišča, ki je med tem časom preneslo svoje uredništvo v Koper.
Po rehabilitaciji ga je škof Janez Jenko na prošnjo uredništva imenoval za ‘desno roko’ glavnemu uredniku Francu Boletu. Ustanovitelja sta bila Franc Bole in Bojan Ravbar, zase je rekel, da je bil uresničevalec njunih zamisli.

Njegov prispevek za Revijo Ognjišče je skozi šest desetletij zares obsežen. Lotil se je različnih tematik: verskih, ljudskih, poljudnih, znanstvenih, glasbe, športa ...le odgovarjanje na pisma bralcev in intervjuje z znanimi osebnostmi je prepustil "očetu uredniku".  Rad pa je odgovarjal na kratka vprašanja bralcev (rubrike Kratki odgovori, Kaj pomeni, ABC itd...) Napisal je večino mesečnih prilog Ognjišča, ki zajemajo zgodovinske in narodopisne vsebine, vsebine iz življenja Cerkve in drugo. Od leta 1969-2026 je v vsaki številki Ognjišča predstavil in ocenil tri knjige (Priporočamo, berite), več kot dvajset let je pisal športno rubriko (psevdonim Gozdan Sovič); skrbel je, da so bili bralce seznanjeni z vsem, kar se novega dogaja v svetu popularne glasbe (prevajal je iz tujih revij, ki se jih pri nas tedaj ni dobilo), od vsega začetka je izbiral modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan; skrbel je, da je imela v Ognjišču pomembno mesto molitev ... Veliko jih je prevedel in priredil v teh šestdesetih letih. Izšle so tudi v knjižni obliki Molitve, Prošnja za pravo besedo, Zakladnica molitve 1, Zakladnca molitve 2, ...V rubriki Obletnica meseca je od leta 1991 do konca 2025 predstavil 420 manj znanih, zamolčanih zaslužnih mož in žena iz naše zgodovine. Leta 2004 se temu zgodovinskemu članku dodal še rubriko Spominjamo se, v kateri je na kratko spomnil na tiste,. ki so se rodili ali umrli tisti mesec ... 

Prevajal je iz francoščine, italijanščine in španščine v zadnjih tridesetih letih je prevedel številne otroške slikanice, kartonke ...  Od vsega začetka izhajanja Ognjišča je opravljal nalogo lektorja in korektorja. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov je veliko pripomogel k razvoju in ugledu tako mesečnika kot založbe Ognjišče.
V bibliografskem sistemu COBIS je navedenih več kot 900 njegovih enot. Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in izbrušen jezik.

Za svoje delo na duhovniškem in uredniškem ter pisateljskem področju je leta 2014 ob svoji zlati maši prejel odličje sv. Cirila in Metoda, priznanje Slovenske škofovske konference. Leta 2020 mu je Škofija Koper ob 80-letnici življenja podelila Odličje svetega Jožefa delavca.

Leta 2005 se je odločil, da se bo tudi on "priklonil" novim tehnologijam in bo svoje članke pisal na  računalnik, tako nam je zelo olajšal delo, saj smo jih prej morali pretipkovati.

nekaj Silvestrovih spominov:

Rodil sem se 1. januarja 1940, kot dvanajsti od štirinajstih otrok materialno revne, duhovno pa bogate družine. Seveda je bilo življenje težko, včasih zelo trdo, toda po Božji milosti se vse to pozabi, ostanejo pa spomini na vse lepo, zlasti na ljubezen, ki se na zunaj sicer ni razkazovala, a nas je med seboj trdno povezovala. To so bili časi, ko so bile želje majhne, njihova izpolnitev
pa je prinašala veliko sreče v srca ljudi. Danes je prav obrnjeno: velike želje - malo sreče in zadovoljstva.

Doma smo imeli dve debeli knjigi z naslovom Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki sta izšli pred več kot sto leti. Lahko rečem, da sta bili napisani prav za glasno branje v družini, saj so bile svetniške zgodbe sestavljene v obliki pripovedi, tudi z dialogi, veliko je bilo tudi legendarnih primesi. Bral nam je oče, mi pa smo poslušali. Pri kakšnem skoraj nazornem opisu muk, ki so jih prestajali mučenci, je bil včasih kar ganjen in mu je jemalo glas. Če je opazil, da ne poslušamo, je ‘za kazen’ moral namesto njega brati kdo od nas otrok. Ti ‘svetniški večeri’ so bili nekakšna družinska kateheza. Ko gledam nazaj, moram priznati, da se župnijskega verouka komajda spominjam, očetov ‘verouk’ pa mi je za vedno ostal v spominu.

Moja rojstna vas šteje nekaj nad trideset hiš, ki pa so raztresene ter je od prve do zadnje uro hoda. Zaradi te osamljenosti se niso uveljavili kakšni ‘skupinski’ običaji, ampak bolj družinski. Zelo lep je bil običaj, da je tisti član družine na god svojega krstnega zavetnika – na svoj godovni dan – šel k maši in k zakramentom, da se priporoči svetnikovemu varstvu. Doma pa so ga ‘počastili’ s štruklji za kosilo. Iz otroštva se spominjam, da nikoli nismo praznovali rojstnih dnevov, ampak samo godovne, ki spomin na sveti krst.

Najstarejši dve sestri sta s še enim dekletom iz moje rojstne vasi Lome v župniji Črni Vrh nad Idrijo umrli kot mučenki v začetku leta 1944. Sestra, ki je bila po rojstvu tik pred mano, je bila redovnica pri Marijinih sestrah. Prepričan sem, da je najin duhovni poklic v veliki meri "sad daritve sestric dveh", kot je zapisal sestavljalec deklamacije ob moji novi maši leta 1964.

Ko sem leta 1954 končaval nižjo gimnazijo (višje razrede sedanje osemletke) v Črnem Vrhu, sem že bil odločen, da grem naprej v gimnazijo, nisem pa še vedel, kakšen poklic bom izbral. Neke nedelje pa je župnik očeta vprašal, če bi bil jaz za semenišče. Brez pomišljanja sem pristal. Ravno tedaj pa je bilo malo semenišče v Vipavi zaprto, ker ga je zaradi znane tržaške krize zasedlo vojaštvo, zato mi je župnik priskrbel stanovanje pri neki verni družini v Šturjah, potem ko sem uspešno opravil sprejemni izpit za višjo gimnazijo v Ajdovščini. Naslednjo jesen so semenišče odprli in tri leta smo se semeniščniki iz Vipave vsako jutro z avtobusom vozili v Ajdovščino, kjer smo hodili na državno gimnazijo. Maturiral sem junija 1958.

Jeseni sem šel v ljubljansko bogoslovje in na tamkajšnji teološki fakulteti redno študiral. Po tretjem semestru je prišlo vmes poldrugo leto vojaščine v daljni Srbiji, kar je bila nova utrditev poklica. Tam so me - kot večino semeniščnikov in bogoslovcev - zaman prepričevali, da "me je škoda za tak poklic, ki je popolnoma nekoristen". Tako sem srečen in vesel prišel do mašniškega posvečenja, ki sem ga skupaj s šestimi drugimi sošolci iz koprske škofije prejel 28. junija 1964 na Sveti gori po rokah tedanjega ljubljanskega pomožnega škofa, kasnejšega nadškofa Jožefa Pogačnika. Novo mašo sem pel v Črnem Vrhu.

Svojo prvo službo nedeljskega kaplana, sem od avgusta 1964-januarja 1965) opravljal v Šempetru pri Gorici kot učenec župnika Alberta Metlikovca. Potem pa sem konec januarja 1965 dobil od škofa dekret za nedeljskega kaplana v Postojni.Župnika Franca Boleta sem že prej dobro poznal, vedel sem, da se posveča mladim in je "groza" oblastnikov. Prav tedaj sta se s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem dogovorila, da bosta začela izdajati glasilo za obe župniji. Tako se je rodilo Farno ognjišče iz katerega je potem nastalo Ognjišče.

Moja prva naloga pri nastajanju Farnega ognjišpča je bila, da sem nekatere stvari napisal,
sestavke tudi drugih pretipkal in "slikovno opremil", matrice pa so tipkali v Kopru, kjer je bila tudi "partizanska tiskarna". Prva številka bi morala iziti na cvetno nedeljo 1965, pa je "zaradi tehničnih težav", kot se reče, zagledala beli dan šele na velikonočno jutro, 18. aprila 1965.

Po škofovih načrtih bi moral že jeseni leta 1965 nadaljevati bogoslovne študije v Rimu, toda ker je bila zaradi umora mojih dveh sester naša družina pri oblastnikih "zaznamovana", "iz razlogov
javne varnosti" nisem dobil potnega lista. Tako sta moj Rim postali župniji Slivje in Brezovica v Brkinih, kamor me je škof poslal "začasno". Upravljal sem ju s pomočjo najbolj zdravega prometnega sredstva - kolesa. Sredi maja 1966 sem imel zelo hudo prometno nesrečo, da so čez mene že skoraj "naredili križ". Polnih deset mesecev sem ležal v izolski bolnišnici.

Ko se mi je stanje nekoliko izboljšalo, sem leta 1967 spet postal sodelavec Ognjišča. Oče urednik mi je prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.

Tako sem avgusta 1968 prišel v Koper, kjer sem sprva še nekaj let pomagal v župniji kot katehet in spovednik, moje glavno delo pa je bilo pisati za Ognjišče in skrbeti za izdajo primernih knjig. Kmalu smo namreč osnovali dve knjižni zbirki: Žepna in Mala knjižnica Ognjišča.

Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.

Svoje časnikarsko delovanje jemljem kot oznanjevanje, ki je ena od temeljnih nalog duhovnika. Oznanjevanje s pisano besedo v takem listu, kot je naš, je morda nekoliko manj "pobožno", skuša pa biti čim bolj življenjsko, saj se božje kraljestvo gradi na najrazličnejših gradbiščih. Mislim, da bi mi nekaj bistvenega manjkalo, če ne bi vsaj ob nedeljah redno hodil na župnijo (v Izolo). mašujem, spovedujem, se pogovarjam z ljudmi in se čutim član tega lepega župnijskega občestva. Duhovnik je vendar "vzet izmed ljudi in postavljen za ljudi v tem, kar se nanaša na
Boga", kot beremo v Pismu Hebrejcem. To prijateljsko druženje z ljudmi je zame “oddih od papirjev" in hkrati spodbuda za delo, kajti tak živ stik ti pomaga, da ostajaš človeški, neposreden, odprt.

Veselje do branja sem podedoval po svoji mami Ivani, ki se je komaj spominjam, kajti umrla je, ko sem bil star pet let. Oče Jožef, ki je tudi bil prijatelj knjige, je pravil, da je vedno zelo rada brala; ko je ob rojstvu enega svojih številnih otrok skoraj popolnoma oglušela, pa se je s knjigami še toliko raje "pogovarjala". Živeli smo zelo revno, vendar je vedno našla denar za knjige. Ko sem pri enajstih letih brskal po skrinjah, sem v njih našel mamin zaklad, ki je postal tudi moj zaklad - knjige. Prva knjiga, ki me je vsega očarala, je bil Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem.

Bral sem kot pastirček na pašniku, bral sem vsa leta srednje šole, malo manj leposlovja kot bogoslovec in duhovnik. V tistih desetih mesecih, ko sem bil priklenjen na bolniško posteljo, sem prebral več kot sto knjig. Zdaj berem "po službeni dolžnosti" (rubrika Priporočamo, berite) vendar to delam z veseljem. Če grem poleti na morje, gre vedno z menoj tudi prijateljica knjiga.

Najbolj so mi pri srcu čudoviti narodni običaji, ki jih je ustvaril verni slovenski človek ob cerkvenih dobah in bogoslužnih praznovanjih ter jih je temeljito popisal mednarodno priznani etnograf Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev. Ti običaji so mi ljubi tudi zato, ker sem mnoge od njih kot otrok tudi sam doživljal v domači družini. Med najlepše spada obred treh svetih večerov: pred Božičem, novim letom in Tremi kralji. Kot otrok sem s svojim mlajšim bratom in drugimi revnimi otroki iz domačega kraja hodil pred Vsemi svetimi "nabirat vahče", kruhke, ki so jih v spomin vernih duš spekle kmečke gospodinje. Da ne govorim o Miklavžu, ki je "prinesel" kakšno jabolko, pest suhih krhljev in nekaj orehov pa morda še zvezek in svinčnik, vendar smo bili tega veseli bolj kot otroci danes, ki dobijo za Miklavža računalnik.

Kaj lahko svetniki povejo današnjemu človeku? Na to vprašanje je najbolje odgovoril sv. Janez Pavel II. med mašo na mariborskem letališču ob svojem prvem obisku v Sloveniji leta 1996. "Če dobro pogledamo, razodeva današnja družba globoko potrebo po svetnikih, po osebah, ki nam zaradi svoje tesne povezanosti z Bogom morejo na neki način pomagati, da začutim o njegovo navzočnost, in nam posredovati njegove odgovore... Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uteleševati v življenju."

Skušam biti prijatelj z vsemi svetniki, najbolj pa mi je pri srcu sveti Jožef, ker je kot varuh svete nazareške družine neposredno vključen v skrivnost odrešenja, vendar se vedno ‘drži v ozadju’. Rad ga imam tudi zato, ker je bilo tako ime našemu očetu, ki je bil po svojem blagem značaju in skromnosti podoben svetemu Jožefu. Med štirinajstimi otroki v naši družini sta bila varovanca svetega Jožefa še brat in sestra. Spodobi se, da nekaj prostora v svojem srcu ohranim za svojega krstnega zavetnika, papeža sv. Silvestra, ki je sicer v koledarju na zadnjem mestu, vendar je zelo cenjen.
.
Vsebino duhovnikovega poslanstva bi bilo po moje mogoče najkrajše izraziti v dveh besedah: modrost srca. To je tudi naslov življenjepisa sv. Janeza XXIII., ki je izšlo pri Ognjišču. Duhovnik se bo najbolj približal svojemu Vzorniku Kristusu, če  se bo trudil za ravnotežje med glavo in srcem. Bolje je, da zmaguje srce, saj je ljubezen najbolj Božja od vseh kreposti.

nekaj misli o uredniku Silvestru Čuku

Škof Jurij Bizjak je ob Silvestrovi biserni maši (30. junija 2024) njegovo življenje in delo povezal s sedmerimi darovi Svetega Duha, ki jih je Gospod poslal nad svojega maziljenca in so obrodili bogate sadove v dušah ljudi, ki jim je z ljubeznijo, potrpljenjem, navdušenjem in z vztrajnostjo služil. Zahvalil se je Gospodu za številne milosti in sadove Duha, ki smo jih po njegovem delu in njegovih molitvah in prošnjah prejeli in uživali. Gospod ga je napolnil z Duhom modrosti in razumnosti, z Duhom sveta in moči, z Duhom spoznanja in strahu Gospodovega. Silvestra je s svetopisemskimi citati označil kot učitelja, delavnega in redoljubnega (kakor čebela in kakor mravlja), zvestega v malem ... 

 Vse to Silvestrovo zavzeto delo in bogato izročilo naj bo spodbuda in izziv tudi mlajšim rodovom, da bodo nadaljevali po poti, ki sta jo začrtala s pokojnim Boletom …

Nekaj Silvestrovih izvirnih literarnih del za odrasle. 

Če Gospod kliče, Koper, 1967.
Iskalci in pričevalci, o sodobnih spreobrnjencih, Ognjišče 1984.
Zajemi vsak dan : [400 izrekov in duhovnih misli]. Koper: Ognjišče, 1986. 80 str., ilustr. Mala knjižnica Ognjišča, 13
Četrt stoletja naših romanj, ob 25-letnici romanj invalidov na Brezje, Ognjišče 1993.
Potujoči pastir sveta, obsežno delo o papeževih potovanjih – izšlo ob obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji, Ognjišče 1996.
Svetnik za vsak dan, (dve knjigi) opis svetnika za vsak dan v letu – že prej objavljeno na Radiu Ognjišče, Ognjišče Prva izdaja 1999, druga, popravljena izdaja 2004. prenovljena in razširjena izdaja 2016, dopolnjena izdaja 2018 in nazadnje 2025.
Misel za lepši dan, Ognjišče 2001, misli za vsak dan v letu.
Misli srca, misli ob nedeljskih evangelijih, založba Vox 2002.
Svetopisemski liki, Koper, 2014.
Misel za lepši dan 2, Koper 2023

Urednik knjižnih izdaj

BOLE, Franc. Pisma uredniku. Koper: Ognjišče, 1977.
Bog, ki osvaja : izpovedi sedanjega rodu slovenskih bogoslovcev o svoji poti do vere in o svoji veri. Koper: Ognjišče, 1979
Evangelij v slikah : za novo cerkveno leto. Koper: Ognjišče, 1979
JANEŽIČ, Stanko. Na razpotju : zgodbe iz študentskega življenja. Koper: Ognjišče, 1992. 111 str., ilustr. Žepna knjižnica Ognjišča, 28
SVIDERCOSCHI, Gian Franco. Pismo judovskemu prijatelju. Koper: Ognjišče, 1994
FOLLEREAU, Raoul, ČUK, Silvester (urednik, avtor dodatnega besedila). Knjiga ljubezni. Ponatis. Koper: Ognjišče, 1997
QUOIST, Michel, ČUK, Silvester (urednik). Dnevnik Anamarije. 8., popravljena izd. Koper: Ognjišče, 1998
QUOIST, Michel, ČUK, Silvester (urednik). Danijev dnevnik. 7. izd. Koper: Ognjišče, 2000

Prevodi
GAUTHIER, Paul: Nazareške roke, Ljubljana, 1967
WISDORF, Josef: V božji navezi. Koper: 1968.
SÁNCHEZ-SILVA, José María. Marcelino, kruh in vino. Koper: 1969.
LOUTIL, Edmond (Pierre L'Ermite). Žena z zaprtimi očmi. Koper: Apostolska administracija za Slovensko Primorje, 1970
ČUK, Silvester. Raoul Follereau, glasnik trpečih. Koper: Ognjišče, 1972.
LELOTTE, Fernand. Iskre. Koper: Ognjišče, 1978. 88 str., ilustr. Mala knjižnica Ognjišča, 10
QUOIST, Michel. Molitve : ko vse življenje postane molitev. Koper: Ognjišče, 1980
Cerkev in njena zgodovina, Koper, 1981 in 1982 [prevod 1., 5., 7. in 8. zvezka].
Sveto pismo in njegova zgodovina, Koper, 1983–1985 [prevod 3., 5. in 7. zvezka].
DI MARIA, Lina. Jezus se rodi : [pobarvanka]. Koper: Ognjišče, 1991.
ROCK, Lois. Gospodova molitev za otroke [Deset zapovedi za otroke]. Koper: Ognjišče, 1995
SINGER, Muff. Vrvež v Betlehemu : kaj se dogaja? : odkrivaj čudovite stvari, skrite za več kot 40 vrati in okni!. Koper: Ognjišče, 1996
QUOIST, Michel. Molitve : ko vse življenje postane molitev ---. 1. ponatis. Koper: Ognjišče, 1997
ROCK, Lois. Prvo srečanje. Bog [Jezus, Sveto pismo]. Koper: Ognjišče, 1997
ROCK, Lois, Deset zapovedi za otroke. 2. izd. Koper: Ognjišče, 1998
SINGER, Muff. Otrokov prvi božič. Koper: Ognjišče, 1999, kartonka
ROCK, Lois. Jezus čisto sam [Jezus in nov začetek]. Koper: Ognjišče, 2000
TARZIA, Antonio. Jezusova velika noč. Koper: Ognjišče, 2000. zgibanka
SALA, Renzo. Moje molitve. Koper: Ognjišče, 2000
ZOBEL-NOLAN, Allia. Pojdimo za zvezdo. [Prvi božič], Koper: Ognjišče, 2000. kartonka
ROCK, Lois. Jezusovo veselo oznanilo [Zgodba o izgubljeni ovci]. Koper: Ognjišče, 2001
ROBB, Andy. Kaj je doživel Mojzes : na sprehod skozi slikanico z žepi. Koper: Ognjišče, 2001
MICHEL, François. Pojdimo k jaslicam. Koper: Ognjišče, 2001.zgibanka
LARSON, Beverly. Zgodba o veliki ribi. Koper: Ognjišče, 2002. kartonka.
ZOBEL-NOLAN, Allia. Noetova barka. Koper: Ognjišče, 2002. kartonka
ROUND, Graham. David [Mojzes]: knjiga z nalepkami. Koper: Ognjišče, 2005.
WRIGHT, Sally Ann. Moja prva božična knjiga z nalepkami. 1. izd. Koper: Ognjišče, 2005.
DEBOER, Jesslyn. Skrbne priprave na božič. [Koper: Ognjišče, 2005]. 1 kartonka
LANE, Leena. Božič : ustvarjalni svetopisemski zvezek : dopolnjevanke, iskalnice, pobarvanke. Koper: Ognjišče, 2006
Jezusove prilike : [izgubljena ovca, izgubljeni kovanec, hiša na skali, izgubljeni sin]. Koper: Ognjišče, 2007

pripravil Marko Čuk