Simon Gregorčič

Gregorcic Simon(* ob obletnici)  "Goriški slavček" se je rodil 15. oktobra 1844 na Vrsnem. Drugi otrok Katarine in Jerneja je odraščal kot pastir pod Krnom, v planinskem raju. Silovita lepota narave je tedaj hranila njegovo dušo in kasneje kipela na plan v pesmih. Bister in odločen je najprej končal gimnazijo, nato še semenišče; novo mašo je pel leta 1867 pri svetem Duhu na Libušnjem že leto dni pred koncem študija. V Kobaridu je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem in tudi kasneje v Rihemberku (današnjem Braniku) ali v Gorici se je s svojim vestnim izpolnjevanjem svojega poslanstva, ljudem zelo priljubil.
Pesniti je začel že kot gimnazijec (venec njegovih pesmi Iskrice domorodne, je izdal pod psevdonimom). Številne njegove najboljše pesmi so nastale v njegovih kobariških letih (1858-1873): Hajdukova oporoka, Pogled v nedolžno oko, Človeka nikar, Veseli pastir ... Višek svojega pesniškega ustvarjanja pa je dosegel v rihemberški dobi (do leta 1881), ko je mu je čas osebnega trpljenja, notranjih bojev, vznemirljivega narodnega življenja ... iztisnilo na papir globoko občutene izpovedi o svojem in tujem življenju, o narodovi usodi in človeštvu.... Jeseni leta 1881 so izšle njegove Poezije, zlata knjiga slovenske književnosti (Erjavec)... Gregorčič je sodobnikom govoril neposredno od srca do srca kakor noben naš pesnik; sodobniki so iz njega spoznavali tudi njegov kraj in doumeli svoj čas, a predvsem so zajemali njegova čustva in misli ter jih sprejemali kot dragoceno razodetje človeške notranjosti; njegova pesem jim je bila opora in spremljevalka v osebnem in narodnem življenju. Ta pesem se je danes morda postarala v obliki, njene duhovne vrednote pa so ostale nedotaknjene.

več:
S. Čuk, Simon Gregorčič ob osemdesetletnici njegove smrti: Priloga, v: Ognjišče 11 (1986), 29-36.
S. Čuk, Simon Gregorčič sto let po smrti še vedno živi: Priloga, v: Ognjišče 11 (2006), 43-50
M. Rijavec, Goriški slavček še vedno poje: Priloga, v: Ognjišče 10 (2024), 44-49.
M. Ipavec, Gregorčičeve iskrice domorodne: Dnevnik vaškega župnika, v: Ognjišče 11 (2024), 91.


nekaj njegovih verzov:

  • Svetišče naj lepše je tvoje srce ... / Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / sto tisoč čutil v tem svetišču plamti, / ob luči so večno prižgane.
  • Srce človeško – sveta stvar, / ne šali z njim se mi nikar, / v njem pekel naš je in naš raj, / se s srcem našim ne igraj!.
  • Pravico enako zdaj človek mi vdobi, / kam skrila se pač človeški je zlobi? / Pravice, enakosti ni pri ljudeh, / pravice, enakosti ni na grobeh, / pravica, enakost je v – grobi.
  • Ne plaši se znoja, ne straši se boja, / saj moško dejanje krepčuje moža, / a pokoj mu zdrave moči pokonča.
    več:

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Spoštovanje, ki ga imajo ljudje drug do drugega, je lahko dvojne vrste. Eno je uradno in hladno, drugo pa je prisrčno in ljubeznivo.

(sv. Vincencij Pavelski)
Petek, 9. Maj 2025
Na vrh