13. april

LETA 1735 ROJEN OČE MARKO POHLIN

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN JEZIKOSLOVEC († 1801)

Ljubljančan Anton Pohlin, ki je kot član reda bosonogih avguštincev postal Marko, se je precej ukvarjal tudi z literarnim delom. Njegovo najbolj znano delo je nemško napisana slovnica Kraynska grammatika (1768), v kateri se odločno zavzema za pravice slovenskega jezika. "Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pesništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot 'plemenit, koristen in svet jezik'. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja." Tako sodi o slovnici literarni zgodovinar Anton Slodnjak.

več:
S. Čuk, Oče Marko Pohlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1995), 28-29.

njegovo razmišljanje:

Učeče se mladine danes ne priganjajo več toliko k latinščini kakor k izbrani nemščini. O, ko bi se toliko oprijela tudi prave kranjščine, zakaj po končanih šolah bo morala v tem jeziku skrbeti za svojo in drugih blaginjo in korist. To smo zanemarili; zato ni čudnega, da nas tujci v naši deželi zasmehujejo in nas imenujejo jezikovne tatove, češ da nam manjka domačih besed in si jih moramo izposojati od drugod; zato ni čudno, da se v tujih krajih svojega jezika sramujemo, kadar pa se domov vrnemo, se kažemo, da smo svoje matere jezik popolnoma pozabili. Ne sramujmo se svojega materinega jezika, ljubi rojaki! Saj ni tako slab, kakor mislite. (Kranjska gramatika)

LETA 1814 ROJEN OROSLAV (JURIJ) CAF

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC IN PESNIK († 1874)

Štajerski duhovnik Oroslav Caf je bil razgledan jezikoslovec. Sam se je naučil številnih jezikov, med njimi tudi indoevropskih (indijščine, keltščine). Ko je na podlagi ljudskega jezika zbiral gradivo za slovenski slovar, je jemal v poštev tudi prekmurščino in rezijanščino. To gradivo je kasneje porabil Maks Pleteršnik, v rokopisu pa je ostala njegova slovnica. Bil je zagovornik ilirizma. Napisal je veliko pesmi, ki pa jih ni objavil.

LETA 1855 ROJEN JURIJ ŠUBIC

SLIKAR, RISAR IN ILUSTRATOR († 1890)

Umetnostni zgodovinar France Stele je o Juriju Šubicu zapisal: "Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo." Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk. "Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata," je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. "Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh - z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva."

več:
S. Čuk, Jurij Šubic: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2005), 40-41.

LETA 1858 UMRL IGNACIJ KNOBLEHAR

SLOVENSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC (*1819)

Ignacij Knoblehar je bil misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik." O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.

več:
S. Čuk, Ignacij Knoblehar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1998), 52-53
S. Čuk, Dvestoletnica rojstva Ignacija Knobleharja: Priloga, v: Ognjišče 7 (2019), 50-57.

njegova misel:

To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa na moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval" (Ignacij Knoblehar v poročilu, ki ga je narekoval malo pred smrtjo).

LETA 1906 ROJEN SAMUEL BECKETT

IRSKI PISATELJ IN DRAMATIK († 1989)

Irski pisatelj dramatik Samuel Beckett, rojen v Dublinu, si je leta 1937 za domovino izbral Francijo. Pisal je v angleškem in francoskem jeziku. Leta 1969 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Njegovi romani, ki sodijo med važna dela modernega romanopisja, izražajo pesimizem, nesmisel bivanja. Najbolj pa je znana njegova drama Čakajoč na Godota (1953), v kateri ni skoraj nobene zgodbe, liki so abstraktni, preveva jih črn humor.

LETA 1930 ROJEN TARAS KERMAUNER

LIT. ZGODOVINAR, ESEJIST, KRITIK, FILOZOF († 2008)

Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, smer filozofija, po diplomi bil tam nekaj let asistent, večino časa pa je deloval kot svobodni književnik. Bil je eden vodilnih piscev t. i. kritične generacije. Zavzemal se je za novejše smeri v miselnosti in književnosti. Sodeloval je v skoraj vseh slovenskih in mnogih jugoslovanskih revijah. Njegova vodilna ideja je bila analiza sveta in človeka skozi slovensko literaturo, zlasti dramatiko, o čemer je napisal nad sto knjig; vseh njegovih knjig pa je okoli 150.

njegova razmišljanja:

Kristusova zmaga nad smrtjo je zmaga ljubezni do grešnega človeka, usmiljenja z njim kot nemočnim. Človeku je obljubljeno odrešenje, pomilostitev, paradiž. V tem je bistvo krščanske svobode.
Kristjanu je svoboda zelo pomembna; a predvsem kot svoboda vsakega drugega; tudi mene kot drugega za druge.
Ljubezen je v krščanstvu spoštovanje drugega in sebe, ki sem za vse druge drugi. Spoštovanje pa terja, da dopuščam spoštovanemu svobodo, da mu zaupam.
Pokora je neosvojIjiv del človekove osebnosti, saj človek nenehoma pada iz obvladanosti v barbarsko samovoljo. Pade vsakič, ko ne ljubi, ko ni usmiljen, ko se ima za gospodarja.
Brez vere človek za trajno ne more. (pre)živeti; zato jo nadomešča s prazno vero. Danes je spet čas prepričanja, da je mogoče živeti brez vere v Boga. Vendar je prav zato danes čas novih malikovanj.
Če človek Boga odrine, ne more več za trajno obvladovati sebe kot suvereno bitje. Ne zmore več samoodpovedi. Preda se užitkom s tem pa se samouniči.
Kaj je ljubezen drugega kot pripravljenost ljubečega, da ljubljenega ne podredi svojim interesom?
Bog govori najbolj skozi človekovo vest, skozi svobodno posamezno dušo. Če to zatajimo, postanemo zgolj stvari. Bog nas hoče kot posamezne, žive, njemu podobne osebe.
Vera uči, da se življenja ne da rešiti s tosvetno pravico in umom; Ljubezen pokaže pot s tem, da človek, ki ljubi, odrešuje drugega.
Kristjan ve, da se da do kraja utemeljiti pravo držo odrešenje le z vero, ljubeznijo, upanjem.
več:

LETA 1972 UMRL JOSIP KRAVOS

PROSVETNI DELAVEC IN PISATELJ (* 1909)

Iz Dobravelj na Vipavskem, kjer se je leta 1909 rodil, je 14-leten odšel v Trst in se izučil za krojača. Vključil se je v tamkajšnjo slovensko skupnost. Pod fašizmom je njegova krojaška delavnica bila ilegalno prosvetno središče. Po vojni je sodeloval v raznih slovenskih društvih. Veliko je tudi pisal; zgodbe iz njegovega otroštva je Goriška Mohorjeva družba izdala v knjigi Kuštrava glava (1972), pri Založništvu tržaškega tiska je izšla njegova knjiga Moje in vaše zgodbe (1975) o življenju pod fašizmom.

LETA 2007 UMRLA JANA MILČINSKI

PISATELJICA, PREVAJALKA, ČASNIKARKA (* 1920)

Pisateljica in prevajalka Jana Podkrajšek je bila poročena s Franetom Milčinskim Ježkom štiriinštirideset let; to je izpovedala v knjigi Moje življenje z Ježkom (1988). Ko sta se prvič srečala, je rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Po osnovni in srednji šoli je delala v uredništvu vzgojnih revij, po vojni v uredništvu revije Otrok in družina. Objavljala je prevedene, prirejene in izvirne strokovne članke. Njen opus pripovednih del sestavljajo pravljice, slikanice. Napisala je več lutkovnih igric za otroke.

LETA 2012 UMRLA MIMI MALENŠEK

PISATELJICA in PREVAJALKA (* 1919)

Mimi Malenšek (roj. Konič) velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. Večerniško povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih. Njen pisateljski opus zajema številne romane in povesti z novejšo (delavsko, kmečko, meščansko) tematiko, šest biografskih romanov o pomembnih slovenskih osebnostih (od Trubarja do Prešerna) ter zgodovinske romane. Zaradi romana Temna stran meseca (1960) o domobranstvu in obleganju Turjaka ji nekaj let niso objavljali izvirnih del, zato se je posvetila prevajanju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk