Misli Tarasa Kermaunerja

Taras Kermauner, literarni zgodovinar, filozof, esejist, kritik, dramaturg, * 13. april 1930, † 11. junij 2008
  • Cerkev ni le družba, ni le ena od družbenih skupin. Cerkev je v svojem zakramentalnem delu božje telo, prenašalka božje resnice. Biti v takšni Cerkvi, je biti na sledi Boga.
  • Uboštvo je z evangeljsko krščanskega gledišča najgloblja resnica človeka, saj se človek ne more odrešiti sam.
  • Krščanska vera uči, da je ljubezen do sočloveka enako močna božja zapoved kot ljubezen do Boga; da se ni mogoče odrešiti le z ljubeznijo do Boga in zunaj ljubezni do človeka.
  • Kristjan čuti blaženost, če zazna, da deluje Sveti Duh tudi v njegovem sočloveku, ki s tem postaja njegov brat v Gospodu.
  • Kristus ni navzoč le v tabernaklju, v hostiji, ampak povsod, v vsem stvarstvu kot oseba; v duši vsakogar in se mu je zmerom mogoče odpreti.
  • Krščanstvo je širokogrudno: dopušča drugega kot drugega, a mu postavlja 'nasproti' svojo misel, v katero ne le veruje, ampak jo obenem čim bolj ustrezno umsko utemeljuje.
  • Človek ni srečen, če nima občutka, da je na svetu, v okolju dobrodošel, da nima svojega doma… Kristjan pa ve, da so vsi domovi vprašljivi, začasni, krhki in lomljivi, če ne stoji za njimi Bog. Šele prek Boga postane lahko svet kar koli v svetu za človeka dom, domačno.
  • Dostikrat se mora človek odločiti za ustvarjalni nemir, za trpljenje, celo se pripraviti na žalost, na obup, ki bo sledil pravilni odločitvi, kot se je to zgodilo Jezusu, ki je postal zaradi sledenja pravemu povsem osamljen.
  • Otrok je oseba, ki še čuti, da je božja; da obstoji Bog. Zato mora kristjan do smrti gojiti svojo otroškost do sveta, do ljudi, do Boga otroškost kot dobroto, kot ponižnost, kot hvaležnost, kot veselje, kot odprtost….
  • Pri človeku se vzgoja za čim bolj učinkovito življenje dopolni z vzgojo za Boga. Za to vzgojo pa skrbi predvsem krščanski nauk.
  • Človek z božjo pomočjo ustvarja umetnost. Več ko je v njem in v nji Boga polnosti smisla stvarstva pomembnejše, resničnejše je njegovo delo.
  • Ljubezen je predvsem soodreševanje; je milostni trud – požrtvovalnost – ene osebe, da stori kaj dobrega za drugo osebo, kaj takega, kar bo pripomoglo k njeni odrešitvi.
  • Če se človek odpove Bogu, se odpove delu sebe; najboljšemu delu, tistemu, ki ga utemeljuje.
  • Tudi v tem je Božja ljubezen do ljudi: zmerom se najde kje kak Noe ali prerok ali svetnik, ki ohrani stik človeštva z Bogom, ko se zdi, da je že vse izgubljeno.
  • Otrok potrebuje svobodo, saj se brez nje ne more razvijati; brez nje ne more odkriti poti k Bogu in k sočloveku kot ljubezenskemu bitju. Otroku je cilj Bog, ki je utelešen v sočloveku.
  • Kot ljubezen je krščanstvo drža srca, dobrote do drugega, usmiljenja, odpuščanja, upanja, vere. Vendar pa te bitnosti ne ukinejo uma.
  • Pristna krščanska etika je v službi odreševanja, tj. vzbujanja upanja v vstajenje od smrti, krepitve vere v onkrajno zasidranost božje resnice, ljubezni do izgubljenega sinu, do zablodele ovce, do grešnikov.
    ...

 zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Gledamo zvezde na TV-ekranih, tiste domače, ki želijo biti priznani kot zvezde, pa spregledujemo.

(Karel Gržan)
Petek, 14. Junij 2024
Na vrh