12. oktober
LETA 1851 rojen SIMON RUTAR
ZGODOVINAR, GEOGRAF IN ARHEOLOG († 1903)
»Očitalo se nam je že mnogokrat, da nimajo Slovenci zgodovine; a imajo jo gotovo, navedena knjiga nam to dovolj spričuje. Ako že obsega zgodovina Tolminskega, katero je le majhen del Slovenskega, celo knjigo, koliko več vse slovenske pokrajine!« je ob izidu knjige Zgodovina Tolminskega (Gorica 1882) zapisal naš zgodovinar Franc Kos. Zgodovinar, zemljepisec in arheolog Simon Rutar, njen pisec, ki se ga spominjamo na današnji dan, je sodil: »Ne nahajam boljšega sredstva, buditi in krepiti narodno zavest našega ljudstva, nego ravno v tem, da se mu podaja ogledalo njegove preteklosti.« To je naloga zgodovinopisja in Simon Rutar spada v »tisto skupino slovenskih zgodovinarjev, ki je v zadnjih desetletjih prejšnji stoletja postavila temelje zgodovinski znanosti pri nas. Postavila je znanje o slovenski preteklosti na trdna tla kritično pretresenih virov, ki jih je sistematično iskala in zbirala« (Bogo Grafenauer).
več:
S. Čuk, Simon Rutar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1991), 67.
LETA 1880 ROJEN FRANC KLEMENČIČ
slikar († 1961)
Doma iz Boštanja, v Ljubljani se je učil cerkvenega kiparstva, potem pa odšel študirat na Dunaj (dve leti), eno leto pa je bil tudi na akademiji v Munchnu. Živel je v Krškem in bil član umetniškega društva Vesna. Slikati je začel leta 1908 in njegova prva dela so predvsem realistični portreti (Starka ki šiva, Dolenjec ob oknu ...), krajine, prizori iz kmečkega življenja. Kasneje je svoj stil nekoliko spremenil: najprej uporabljal je tehniko širokega čopiča, med vojnama pa se je zelo približal impresionizmu ... slikal z lopatico in z zelo živimi barvami (Ob Ljubljanici ...). Njegova glavna dela so številne krajine, potem akvareli narodnih noš, Slovenska madona ...
LETA 1889 ROJENA ALMA KARLIN
POPOTNICA, PISATELJICA, PESNICA IN ZBIRATELJICA († 1950)
"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč in se razdajati drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njimi sledovi njegovih del." Tako je v svoji knjigi Pod košatim očesom (1938) zapisala Alma Maksimilijana Karlin, slovenska popotnica, pisateljica in pesnica (pisala je v nemščini) ter zbirateljica, ki se je spominjamo ob obletnici njenega rojstva. Njeno življenje je bilo vse prej kot "cvetoča livada", saj je prišla na svet napol hroma, morala je skozi hude ortopedske operacije, toda v tem krhkem telesu je bil silno močan duh, ki ji ni pustil mirovati. V dobrih osmih letih, od konca novembra 1919 do januarja 1928, je obredla ves svet in potem svoja doživetja prelila v knjige. Ko je padla v kremplje ljudožercev, si je rekla: "Mar nisem vedno marljivo delala, kar lahko končno Stvarniku položim k nogam?"
več:
S. Čuk, Alma Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2009), 76-77.
nekaj njenih misli:
- Najdi svojo pot; drzni si jo živeti.
- Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.
- Kaj pomaga tisoč templjev, če lastno srce ni svetišče?
- Oblike Enega smo, zrcalne slike njegovih misli, sanje, ki jih sanja On. Iskre plamena smo in njegova večna luč je tudi naša resničnost.
- S toplim razumevanjem podaj blodečemu bratu roko! Pomagaj najprej tistemu, kateremu se zdi življenje težko. Pokaži nove poti tistemu, ki mu usiha upanje!
LETA 1891 ROJENA EDITH STEIN
REDOVNICA KARMELIČANKA, DOKTORICA FILOZOFSKIH ZNANOSTI, SVETNICA IZ AUSCHWITZA († 1942)
"Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa resnično nosimo," je malo pred svojo smrtjo (9. avgusta 1942) v koncentracijskem taborišču Auschwitz zapisala karmeličanka s. Benedikta od Križa, bolj znana kot filozofinja in profesorica Edith Stein. Papež Janez Pavel II. jo je 11. oktobra v Rimu razglasil za svetnico in izrazil prepričanje, da bo "ta vzvišena hči Izraela in zvesta hči Cerkve utrjevala mostove razumevanja med Judi in kristjani". To je dejal že 1. maja 1987 v Kölnu, ko jo je razglasil za blaženo.
... več
S. Čuk, Edith Stein. Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1998), 62-63.
S. Čuk, Zavetniki Evrope: Priloga, v: Ognjišče 7 (2017), 58-63.
nekaj njenih misli:
- Pomiri se in molči! / Skoz vihar in noč / te zvesto vodi božja moč, / če tvoja vest bedi.
- Vse naše življenje je do najmanjših podrobnosti zarisano v načrtu božje previdnosti. Gleda ga božje vseobsegajoče oko. Zato je v njem popoln in dovršen smisel.
- Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet božja dobrota. Šipa ne sme biti umazana ali motna, sicer preprečuje izžarevanje Boga v svet.
- Moje življenje se sleherno jutro na novo začenja in se vsak večer konča.
- Molitev je Jakobova lestev, po kateri se človekov duh vzpenja k Bogu in božja milost sestopa k človeku.
več misli sv. Terezije Benedikte od Križa (Edith Stein)
LETA 1904 ROJENA MAKSA SAMSA
UČITELJICA IN PESNICA († 1971)
Bila je peta med desetimi otroki kmečke družine na Dolnjem Zemonu. Osemletno šolo je obiskovala pri redovnicah notredamkah v bližnjem Trnovem. V Ljubljani in Tolminu je končala učiteljišče. Poučevala je v raznih krajih, toda kmalu je zaradi bolehnosti pustila službo in se vrnila domov. Bila je nadarjena pesnica, v pesmih, ki so izšle v zbirkah Nekaj pesmi (1924) in Bleščeče prevare (1964), je izpovedovala svoja razočaranja in razmišljanja. Bila je zaljubljena v Srečka Kosovela in 18. marca 1971 (na njegov rojstni dan) je zamišljena utonila v Veliki vodi (Reki).
LETA 1931 ROJENA MARTINA OROŽEN
JEZIKOSLOVKA
Rojena je bila v vasi Turje pri Hrastniku. Po celjski gimnaziji se je vpisala na ljubljansko slavistiko in 1957 diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Na filozofski fakulteti je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino in za zgodovinsko slovnico ter dialektologijo slovenskega jezika. Doktorirala je leta 1966 z disertacijo Razvoj futuralno-modalnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja. Skoraj štiridesetletno pedagoško in znanstveno delo na Filozofski fakulteti je sklenila leta 1996.
Študijsko se je izpopolnjevala v Varšavi in Krakovu, pa tudi na Dunaju in v Gradcu. Raziskovala je predvsem zgodovinsko oblikoslovje in besedoslovje slovenskega jezika. Pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete je bila nosilka raziskovalne naloge Razvoj slovenskega besedišča. Krajšo dobo je vodila Dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, bila predsednica Slavističnega društva Slovenije in vodila več seminarjev slovenskega jezika, literature in kulture. Izdala je štiri znanstvene monografije.
več:
B. Rustja, dr. Martina Orožen, jezikoslovka: Gostja meseca, v: Ognjišče 1 (2022), 6-10.
LETA 1935 ROJEN LUCIANO PAVAROTTI
italijanski PEVEC, TENORIST († 2007)
Pavarotti se je glasbeno izobraževal v Mantovi, leta 1961 je zmagal na mednarodnem tekmovanju v Reggiiu Emiliji in postal član opere tamkajšnje opere. Po prvi veliki vlogi (Rodolfo v La Boheme) in nastopih v milanski Scali (1966) in newyorški Metropolitanski operi (1968) je sledila bogata pevska kariera, nastopal je na vseh opernih odrih sveta. Vrhunec je njegova glasbena pot dosegla leta 1990, ko je s skupnimi nastopi (s P. Domingom in J. Carrerasom) v času svetovnega nogometnega prvenstva, veliko pripomogel k popularnosti klasične glasbe.
LETA 1941 UMRL IVAN ROBIDA
PSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK (* 1871)
Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.
LETA 1947 ROJENA s. SNEŽNA VEČKO
STROKOVNJAKINJA ZA SVETO PISMO IN MISIJONARKA
Sestra Snežna Večko je doma iz Kotelj na Koroškem. Po srednji šoli v Ravnah na Koroškem je stopila k uršulinkam. Teologijo je študirala na teološki fakulteti v Zagrebu in Ljubljani. Diplomirala je leta 1976, magistrirala 1979 v Ljubljani. Med doktorskim študijem se je izpopolnjevala na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in Ameriškem inštitutu za študij Svete dežele v Jeruzalemu. Doktorirala je leta 1986 pod mentorstvom dr. Jožeta Krašovca na temo ‘Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji’. Leta 1991 je postala predavateljica na Teološki fakulteti. Predavala je na enopredmetnem in dvopredmetnem univerzitetnem študijskem programu ter na Visokošolskem strokovnem programu predmete, povezane s Svetim pismom. Sodelovala je pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino.
več:
B. Rustja, s. Snežna Večko, Misijonarka na Salomonovih otokih: Gostja meseca, v: Ognjišče 8 (2017), 8-13.
LETA 1956 UMRL LORENZO PEROSI
ital. cerkveni skladatelj, prenovitelj cerkvene glasbe (* 1872)
Italijanski cerkveni skladatelj Lorenzo Perosi, po poklicu duhovnik, se je glasbeno izobrazil v Milanu in Regensburgu. Leta 1898 je postal dirigent zbora papeške Sikstinske kapele v Rimu. Skladal je pretežno cerkvena dela, s katerimi si je pod vplivom cecilijanskega gibanja. Prizadeval si je, da bi italijansko cerkveno glasbo osvobodil premočnega vpliva opere in spet usmeril k tradicionalnemu slogu. Zložil okoli 40 latinskih maš, Te Deum, več oratorijev.
LETA 1964 UMRL JANEZ PUCELJ
DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1890)
V župniji Ljubljana Ježica so leta 2003 pripravili spominski večer na svojega župnika Janeza Puclja, ki je prišel k njim leta 1933 in je tam ostal vse do svoje smrti na današnji dan. Na ta večer so povabili dr. Antona Strleta, ki se ga zaradi slabotnega zdravja ni mogel udeležiti, napisal pa je čudovito spominsko pričevanje o Janezu Puclju, ki je bil kot župnik v njegovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico njegov dobrotnik, ob njegovi novi maši pa slavnostni govornik. Svojo novomašno pridigo je Janez Pucelj začel z besedami: »Bil je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez (Strle je pripisal: Pucelj). In kako čudovito je ta človek pričeval o luči!« V spomin se mu je vtisnila tudi ta misel iz pridige: »Novomašnik! Ko boš izrekel spremenitvene besede nad kelihom, boš videl na dnu odsev podobe tvojega obraza – prosi, da bi se tvoj obraz preobrazil v Jezusov obraz.« Janez Pucelj si je kot plemenit človek, pesniška duša in vzoren duhovnik za to prizadeval vse svoje življenje.
več:
S. Čuk, Janez Pucelj (1890-1964): Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2014), 48-49.
LETA 1999 UMRL FRANCE HABE
GEOGRAF, ZGODOVINAR IN SPELEOLOG, RAZISKOVALEC NOTRANJSKEGA PODZEMLJA (* 1909)
Vrhničan France Habe spada med pionirje jamarstva pri nas. Raziskoval je zlasti podzemlje domačega, notranjskega Krasa. Ukvarjal se je z jamskim turizmom in varstvom kraških jam, posebej Škocjanskih jam. Napisal je tudi nekaj monografij (vodnik po Postojnski jami, vodnik po Škocjanskih jamah).
LETA 2006 UMRL CARLO ACUTIS
IT. NAJSTNIK, RAČ. GENIJ, BLAŽENI, zavetnik za odgovorno uporabo interneta (* 1991)
Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu v bogati družini, ki se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška, ki ga je s svojim zgledom vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Leta 1995 je začel hoditi v vrtec, kjer je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja.Počitnice je preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna, kjer je hodil vsak dan k maši ... rad je pomagal potrebnim. Leta 1997 je šel v osnovno šolo, naslednje leto pa k prvemu sv. obhajilu in odtlej je vsak dan hodil k maši, prejemal obhajilo, molil rožni venec ... ljudje so v njem prepoznali nekaj božjega. Sošolcem je rad pomagal pri nalogah, jih razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal 3D risanke in stripe. Bil je pozoren do vseh, pomagal je priseljencem, invalidom, zapuščenim otrokom, brezdomcem. V vsakem človeku je videl nekaj dobrega. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij, vendar je tudi internet uporabljal za oznanjevanje. Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo - tudi s pomočjo računalnika. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel za neozdravljivo obliko levkemije ... in po hudem trpljenju se je 12. oktobra ustavilo komaj petnajstletno Carlovo srce. Fant, ki je na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.
več:
B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.
nekaj Carlovih misli:
- Vsi ljudje so rojeni kot originali, a mnogi umrejo kot fotokopije.
- Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
- Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
- Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
- Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
- Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
- Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.
iskalec in zbiralec Marko Čuk