25. januar

LETA 1667 ROJEN HIPOLIT NOVOMEŠKI

SLOVNIČAR, PREVAJALEC IN KAPUCINSKI REDOVNIK († 1722)

Menda je študiral pri jezuitih v Ljubljani, ok. 1684 postal kapucin 'štajerske pokrajine', ki je obsegala tudi Kranjsko, bival v raznih samostanih te province, opravljal razne samostanske službe in končno bil izvoljen za gvardijana v Kamniku . Za knjige se je navdušil ob zapuščini Matije Kastelca (v novomeškem samostanu) in pridigah sobrata Janeza Svetokriškega. Sklenil je, da bo pripravil koledar, najprej naj bi bil za interno uporabo kapucinov, pozneje se je odločil za tiskano izdajo, ki jo je do leta 1712 je uredil za tisk slovar v dveh knjigah (latinsko-nemško-slovenski), a ni izšla. Za ponatis je pripravil slovnico Adama Bohoriča 'Grammatica latino-germanico-slavonica' (1715). V novi priredbi lekcionarja 'Evangelia inu lystuvi' je objavil več srednjeveških ljudskih cerkvenih pesmi. Predelal je priročnik Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana v prevodu Matije Kastelica in ga objavil pod naslovom Bukvice od Slejda inu Navúka Kristusa nášega Izveličerja (1719).

LETA 1726 (?) ROJEN ANTON MUZNIK

ZDRAVNIK, KI JE UVAJAL CEPLJENJE PROTI KOZAM († 1803)

Pisatelj Ivan Pregelj je tri svoja dela (Zgodbe zdravnika Muznika, Runje, Zdravnika Muznika štiri vigilije) posvetil svojemu znamenitemu rojaku Antonu Muzniku. Najprej je bil vojaški zdravnik, od leta 1763 do smrti je deloval v Gorici kot deželni zdravnik. Uvajal je preventivno cepljenje proti kozam. Izkušnje svojega delovanja je popisal v knjigi Clima goritiensis (Goriško podnebje, 1781), katere vsebina je razdeljena na dvanajst poglavij. Ni izrazito medicinsko, ampak bolj domoznansko delo.

LETA 1834 ROJEN JOŽEF ROGAČ

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC († 1874)

Po ljudski šoli v rojstnem Zagradcu je kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani hodil v gimnazijo in bil med gojenci zavoda, ki so obnovili rokopisni list Slovenska Daničica. Po maturi je študiral bogoslovje v Ljubljani in na Dunaju. Po mašniškem posvečenju (1857) je opravljal duhovniško službo po raznih krajih na Dolenjskem. Bil je vnet za slovenščino, pridno je pisal in prevajal. Za Mohorjevo družbo je pisal Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je izhajalo v letnih snopičih (1866–1969). Delo je nadaljeval in dokončal Matija Torkar (1870–1874).

LETA 1863 ROJEN IVAN TRINKO

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, SKLADATELJ, BUDITELJ NARODNE ZAVESTI († 1954)

Na današnji dan se je v vasi Tarčmun pod Matajurjem rodil Ivan Trinko s pesniškim imenom Zamejski. Ta odlični in vsestransko delavni duhovnik upravičeno velja za "očeta Beneških Slovencev": sam se je naučil slovenskega jezika, zanj je vnemal svoje učence, dušne pastirje naših rojakov v Benečiji, "Čedrmace", ki so ohranjali tam slovenstvo pod fašizmom.

več:
S. Čuk, Ivan Trinko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1994), 20-21.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.
knjiga: J. Kragelj, Ivan Trinko, Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper 1997) i

nekaj njegovih misli:

Dobra žena lahko izboljša slabega moža, slaba žena lahko pokvari dobrega.
To pa si dobro zapomnite, če se ženska pokvari in postane hudobna - potem ni tako kmalu zdravila ne družini, ne družbi.
Lahko se reče, da ima žena v svoji roki usodo družine in naroda. Če ima družina na čelu pošteno, delavno, vzorno gospodinjo - blagor ji! A zopet gorje družini, ki jo vodi slaba, pokvarjena mati.
Če kje pravica prevladuje nad dolžnostjo, potem ni več pravica, ampak nasilje brutalne moči.
Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja ne časti ter dela krivico sami naravi; kakor vsakomur določi gotove starše, tako ga tudi postavi v določeno pleme.
Ljubezen je vir vse bolečine.
Pomagaj si in ne žaluj brez konca, / po burnem tem vremenu Bog milobni / ti zopet pošlje sonca.
Ne rušiti reda, ki stoji na podlagi resnice in pravice, in ni odvisen od človeka, pač pa od samega Stvarnika.
Resnica ni odvisna od uma niti od volje, pač pa je um odvisen od resnice, a volja bi morala biti odvisna od uma, ko bi se ne dala čestokrat zapeljati.
Brat daj roko bratu, / sosed pa sosedu: / delajte vzajemno, / a po starem redu.
Ljudstvo moje! Kakor do zdaj tudi v bodoče ljubi svojo zemljo in ohrani vero svojih očetov, da se nekoč vsi znajdemo v večni domovini.
Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo.

o njem:

Bil je izreden mož. redkokdaj srečamo človeka, ki bi živel 91 let in bi bil 68 let duhovnik ter bi 57 let poučeval. Prav tako poredkoma srečamo v isti osebi toliko različnih darov, ki so krasili dušo in življenje Ivana Trinka. (A. Venturini).

Leta 1882 ROJENA VIRGINIA WOOLF

ANGLEŠKA PISATELJICA TOKA ZAVESTI († 1941)

Ena najpomembnejših predstavnic evropskega modernizma se je rodila v Londonu. V mladosti jo je zelo prizadela materina smrt, posledica tega je bila tudi duševna bolezen, ki jo je spremljala občasno vse življenje. Leta 1912 se je poročila s pisateljem in časnikarjem Leonardom Woolfom in leta 1915 objavila prvi roman (Izlet na odprto morje). Leta 1941 je v stalnem strahu pred grozotami druge svetovne vojne naredila samomor. V zgodovino se je zapisala s svojimi romani toka zavesti in bila je ena najvidnejših predstavnic modernega romana 20. stoletja. V njenih knjigah je bolj kot zunanja resničnost pomembna notranja, psihološka resničnost posamičnih likov, ki se razkriva skozi tok njihove zavesti ... Med njena najpomembnejša dela štejemo romane Gospa Daloway, K svetilniku, Orlando in Med valovi.

LETA 1883 ROJEN PAVEL FLERE

UČITELJ, PEDAGOG IN NJEGOVE PRAVLJICE IZ BABIČINE SKRINJE († 1963)

Pavel Flere je kot mlad učitelj poučeval po šolah na Štajerskem in bil okrajni šolski nadzornik na Ptuju. Po prvi svetovni vojni se je zavzemal za prenovo šolstva. Nekaj časa je bil referent za osnovno šolstvo na ministrstvu za prosveto v Beogradu. Pisal je pedagoške članke in ocene šolskih knjig. Otrokom, s katerimi se je kot učitelj družil, je podaril zbirko pravljic po ljudskih motivih v knjigi Babica pripoveduje (1913), ki je doživela več izdaj. Bil je tudi soavtor zelo uspešnih čitank (Za vse leto, Po domačih krajih, Lepa naša domovina). Njegova začetnica Moja prva knjiga (1929) je zelo pomembna za osnove branja in pisanja . Bil je tudi urednik Popotnika, pisal je v časopis Učiteljski tovariš, sodeloval je pri Zvončku in drugih mladinskih listih.

LETA 1884 UMRL JANEZ ZLATOUST POGAČAR

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI ŠKOF (*1811)

Rojen v Vrbi na Gorenjskem in krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Rodinah. Ljudsko šolo je končal na Bledu; potem pa v Ljubljani najprej končal normalko in licej in študiral jezike ter filozofijo in teologijo. Po duhovniškem posvečenju ga je škof Alojzij Wolf poslal študirat na Dunaj. Po vrnitvi v Ljubljano je bil profesor dogmatike, pedagogike in biblicistike v bogoslovju in prvi ravnatelj Alojzijevišča. Leta 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni časopis, ki se je naslednje leto preimenoval v Zgodnjo Danico. Bil je tudi soustanovitelj Slovenske matice. Škof Jernej Vidmar ga je zelo cenil, zato je šel kot osebni teolog z njim na 1. vatikanski koncil. Leta 1875 je postal ljubljanski škof. V bogoslovno šolo je uvedel pouk cerkvene umetnosti, uredil izpite za učitelje verouka na ljudskih in srednjih šolah ter pospeševal karitativno delo. Zavzel se je za izdajo slovensko-nemškega slovarja, katerega pripravljalno gradivo je najprej zaupal Levstiku in zatem Pleteršniku. Škofijo je vodil dobrih osem let.

več:
S. Čuk, Janez Zlatoust Pogačar (1811-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.

iz duhovne oporoke:

To je sv. vera, ki sem jo zvesto ohranil vsak trenutek svojega življenja. Po sv. krstu sem bil v Cerkev sprejet. Moja mati so me otroka te vere učili. V tej veri sem zrasel in bil vzrejen. Kot učenec sem neomajno trdíl to vero. Kakor mož in duhovnik sem jo drugim oznanjal in jo vernikom v srca sadil. Z vsemi močmi, ki me zdaj zapuščajo, sem se vselej trudil da bi sebi izročene duše požlahtnjeval in jih v tej veri utrjeval, ki jo je Božji Sin nam ubogim človeškim otrokom v tolažbo prinesel iz nebes. Ta vera je, gospodje, tudi vaša vera. Ohranite jo, Vas prosim, z zaupanjem in ljubeznijo vred v vaših srcih, dokler ne pride Gospod, da tudi vas odpokliče s tega sveta ...

LETA 1902 ROJEN VLADIMIR PREMRU

PESNIK, KNJIŽEVNIK, BIOKEMIK († 1949)

Doma iz Boštanja, po končani gimnaziji v Novem mestu je študiral medicino, v Ljubljani organiziral biokemični laboratorij ter delal preizkuse za spoznanje rakastih obolenj. Med vojno je bil večkrat aretiran, na seznamu talcev, v taborišču Dachau, odkoder se je odpravil domov, a so ga Francozi poslali v njihovo taborišče. Leta 1945 mu je le uspelo priti domov, služboval je na tehniški šoli in kot načelnik oddelka za strokovno šolstvo na ministrstvu. Sodeloval je na Banovinskem zavodu za raziskovanje in zdravljenje novotvorb in tam uredil biokemični laboratorij ter delal poizkuse za spoznanje rakastih obolenj. Napisal je skripta iz elektrokemije. Ob tem je tudi literarno ustvarjal in predvsem s pesmimi sodeloval pri številnih revijah.

LETA 1915 ROJEN PAVEL BERDEN

DUHOVNIK, JEZUIT, PESNIK, LJUDSKI MISIJONAR IN DUHOVNIK († 1981)

Pavel Berden je bil doma iz Kobilja. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in Ljubljani. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto, kjer je tudi diplomiral. Leta 1940 je stopil v jezuitski red, študiral teologijo v Zagrebu in bil tam leta 1947 posvečen v duhovnika. V trdih časih komunizma je nekaj let presedel v zaporu. Večino svojih duhovniških let je preživel v Mariboru, kjer je bil voditelj ljudskih misijonov, duhovnih vaj, spovednik ter prvi provincial novo ustanovljene slovenske jezuitske province. Pisal je članke in razprave z versko vsebino ter pripravil knjižico Kobilje nekdaj in danes. Bil je med pobudniki in ustanovitelji zbornika Stopinje. Pisal je tudi pesmi, ki so po njegovi smrti izšle v zbirki Himne belih jagnedov.

nekaj njegovih misli in verzov:

Če tebe, Sonce, ni, / me zvezda vsaka mami in zavaja; / celo kresnica, leščerba in trhli hlod, ki se razkraja, / ker v temi človek gre za vsem, kar se blešči
Hotela nekdaj svetu bi kaj dati, / kar tvoje duše bi pečat nosilo. / Kaj ni v otrokih spolnjeno to, mati.
Rad bi bil mati, / da bi mogel življenje dajati / in življenje z ljubeznijo pretkati.
In svetniki hodijo med nami! / Srečamo na vasi jih in v mestu, / kakor kvas primešani so testu. / Skupaj gremo. Rama je ob rami.
Gospod, okoli tvojega oltarja / se le preprosti zbiramo. / A tvoja milost iz preprostih ustvarja / družino, ko s teboj večerjamo.
Tudi Mati vedno hodi z nami, / ve za našo skrb in naše boli, / ne odtegne nam srca nikoli, / z nežnimi podpira nas rokami.
Vsak dan / se vrte kolesa / od jutra do večera / in meljejo sedanji čas / v moko večnosti.
Kam grem, veste, in za cesto veste. / In na poti nikdar niste sami; / grem pred vami in grem vedno z vami, / saj ne morete zgrešiti ceste.
Marija, Božja Mati, je bila vseskozi moja zvezda vodnica. V mojem srcu in v mojem življenju je Marija zavzemala tisto mesto, ki ga ima v načrtu božjega odrešenja.
A smrt je naš pastir in čas hiti! / Samo enkrat živimo in umiramo. / Ti hočeš, naj z minljivimi rečmi / zaklade večne zdaj si zbiramo.

LETA 1916 UMRL JOŽEF BAŠA MIROSLAV

SLOVENSKI PESNIK IN NOVINAR NA MADŽARSKEM (* 1894)

Rojen je bil 28. aprila 1894 (madžarsko Bassa József). Njegov brat je bil pisatelj Ivan Baša. Baša je v svojih pesmih, v katerih je izpovedoval predvsem tisti del svoje biti, ki ga je vezal na rod, domovino, in tudi poezijo, okorni ritem dotedanjih verzifikacij suvereno in izjemno melodično vpel v trohejsko, jambsko in redkeje amfibraško valovanje ter prekmurščino usposobil za resnejše pesniške naloge.

LETA 1924

SE V CHAMONIXU ZAČNEJO PRVE ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE

Na prvih zimskih OI v francoskem Chamonixu je sodelovalo 294 športnikov iz 16 držav, od tega le 13 žensk. To prvo druženje športnikov se je imenovalo Mednarodni teden zimskih športov in se je odvijalo v sklopu poletnih OI leta 1924 in so jih šele leto kasneje razglasili za prve zimske. Nekateri zimski športi (umetnostno drsanje in hokej) so bili že pred tem tudi na letnih igrah. Prvo zlato medaljo na zimski olimpijadi je osvojil kanadski hitrostni drsalec Charles Jewtraw (500 m). Tu je prvič nastopila kasneje slavna norveška umetnostna drsalka Sonja Henie (stara 11 let je zasedla zadnje mesto), ki je na naslednjih treh OI zmagala in je bila zelo popularna tudi v filmskem svetu. Umetnostni drsalec Gilles Grafström, pa je bil prvi športnik, ki je uspel medaljo z letnih iger ubraniti tudi na zimskih. Na igrah so tekmovali v desetih disciplinah (bob, hitrostno drsanje, umetnostno drsanje, nordijsko smučanje, smučarski tek, nordijska kombinacija, smučarski skoki in vojaška patrola (nekakšen biatlon), največ medalj pa je osvojila Norveška (17). Zadnjo medaljo s te olimpijade so izročili šele leta 1974 (bronasto skakalcu Hagenu), ko so po petdesetih letih odkrili napako v rezultatih.

LETA 1983 PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

RAZGLASI NOVI ZAKONIK CERKVENEGA PRAVA

z apostolsko konstitucijo Sacrae disciplinae leges

iskalec in zbiralec Marko Čuk