Prepovedana tema – kaznovanje otrok

Deformirani moralni kompas
Permisivno opredeljena stroka je v zadnjih letih oziroma desetletjih dosegla, da je kaznovanje otrok postalo tabu tema. Uveljavilo se je prepričanje, da kazen ne sodi na področje vzgoje in izobraževanja. Še več, ustvarilo se je celo prepričanje, da kdor bi kaznoval, je pravzaprav slab starš ali vzgojitelj, ki je nekje odpovedal. Rezultat so izmučeni, iztrošeni starši, ki pogosto niso več kos niti predšolskim otrokom. In še dodatno: starši s slabo vestjo, krivdo in občutkom, da niso dobri starši, kar je izredno nevarna kombinacija. Rezultat so seveda nevzgojeni, vase zagledani otroci, ki imajo v ospredju samo svoje želje, svoje potrebe in lastne užitke. Na ta način so vzgojene celotne generacije, ki jim je na prvem mestu samo lasten interes in lasten ego – »Me, Myself & I«. Človek, ki je zazrt samo v lastni popek in čigar glavno življenjsko merilo je uživati in se imeti fajn, pa seveda ne more biti srečen, zadovoljen in svojega življenja ne dojema kot smiselnega. Težko v svojem življenju vidi neko poslanstvo in pomen. Še več, te generacije ne razvijejo moralnega kompasa, etične zavesti oziroma nimajo ustrezno oblikovane vesti. V tem kontekstu je stroka ustvarila vzdušje »prepovedanosti« razprave o kazni. Na svojih šolah za starše doživljam ravno nasprotno, da starši še kako želijo o tem govoriti in se počutijo izredno nemočni ravno na tem področju.

Trdovratni virus permisivnosti
Kako in na kakšen način je do tega prišlo, je povsem jasno. Če vprašamo ChatGPT, kaj je permisivnost, nam poda jasen odgovor: Permisivnost v vzgoji je pristop, ki poudarja spodbujanje svobode, avtonomije in samoodločanja otrok, pri čemer se starši in vzgojitelji izogibajo pretiranemu nadzoru, kaznovanju ali strogim pravilom. Ta pristop temelji na ideji, da otroci potrebujejo prostor za raziskovanje, učenje iz lastnih izkušenj in razvoj samostojnosti. Beseda »permisivnost« izvira iz latinske besede »permissio«, »permissivus«, glagola »permittere«, kar pomeni »dovoljenje«, »do-volitev« ali »omogočiti«. V jezikovni rabi se beseda »permisivnost« nanaša na stanje ali prakso dovoljevanja ali sprejemanja širokega obsega svobode ali odstopanja od strogih pravil ali norm. Torej, permisivnost v vzgoji pomeni dovoljenje ali toleriranje večje svobode otrokom v procesu njihovega odraščanja.
V praksi to pomeni, da se otroka ne sme omejevati. Za svoja dejanja otrok ne sprejema nobenih posledic, v nič se ga ne sme siliti, na prvem mestu so njegove želje in potrebe oziroma njegova avtonomija ter njegove pravice in še in še bi lahko naštevali. Če povzamemo, se to v največji meri odraža v odgovoru, ki ga na svojih šolah za starše pogosto postavim staršem: »Kaj bi naredili za svojega otroka?« Odgovor je vedno enoznačno enak: »VSE.« Ker starši in strokovni delavci že par desetletij poslušajo in berejo permisivno usmerjene strokovnjake, se je ta permisivnost razširila kot nekakšen trdovraten virus, ki vedno znova mutira in si nadeva vedno nove preobleke. Pogosto celo z besedami in izgledom, da gre za alternativo permisivnosti. Cepiva za ta virus kar ni in ni najti.

Brez kazni tudi vzgoja ne obstaja
Kazen je konstitutivni element vzgoje, kar pomeni, da s tem, ko vzgoja izloči kazen, ni več vzgoja. Sicer je samoumevno, vendar je vseeno potrebno izpostaviti, da ko govorim o kazni, ne govorim o fizičnem ali psihičnem kaznovanju. Toleranca do nasilja je nična. Potrebno je ločiti med nasiljem in kaznijo. Preprosto povedano je kazen posledica otrokovega vedenja, delovanja oziroma ne-delovanja (kar bi moral storiti, pa ni). Drugače povedano, otrok si kazen dejansko izbere sam, s tem ko nekaj naredi, česar ne bi smel ali nekaj ne naredi, kar bi moral. Temeljno pozornost je potrebno seveda namenjati pozitivnemu pristopu v vzgoji, kar pomeni krepitev pozitivnih motivacijskih dejavnikov v smeri želenega vedenja. Vendar zgolj ta pristop pogosto ni učinkovit. Na neki način gre za navajanje in privajanje na pravila in zakonitosti življenja. Npr. nekdo, ki se leta in leta vdaja alkoholu, si leta in leta uničuje fizično in psihično zdravje, uničuje osebno integriteto ter dostojanstvo, uničuje odnose, možganske celice … Takšnega ne kaznuje Bog ali neka tretja oseba, ampak se kaznuje sam – to je posledica njegovih odločitev, da na prvo mesto v svojem življenju postavi alkohol. Študent, ki ne študira pridno in zavzeto, posledično ne opravi izpita. Njega ni kaznoval profesor, ampak se je kaznoval sam. Otrok ali mladostnik, ki dolge ure preživi pred zaslonom in na družbenih omrežjih, prav tako nosi posledice na področju razvoja možganov (govorimo o digitalnem kokainu), duševnega zdravja, motnje pozornosti, nemirnosti, povečana je agresivnost, anksioznost, depresivnost, trpi zaradi pomanjkanja volje, motivacije, energije … Ali pa zdrava prehrana in zadostno gibanje. Skratka, gre za to, da ima življenje določene zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati. Če naravnih zakonitosti ne upoštevamo oz. jih upoštevamo, so vedno določene posledice – pozitivne ali negativne. V tem kontekstu je cilj kazni samoumeven: da se otrok nauči prevzemati odgovornost za svoje odločitve (posledično razvija občutek odgovornosti), da se nauči pravilnega vedenja, da razvije moralno/etično zavest in da razvije empatijo, čut za drugega. Danes na žalost prevladuje ravno obratno stanje in zavest med mladimi: Vse je dovoljeno, tako in tako mi nihče nič ne more.
Starši me pogosto vprašajo: »Katera kazen je pravilna ali najboljša?« Odgovor je zelo preprost: »Tista, ki je učinkovita.« Vsak otrok je namreč zgodba zase, vsak otrok je nekaj posebnega, vsaka družina ima svoje specifike, vsak odnos je drugače obarvan, zato mora tudi kazen biti ustvarjalno in učinkovito zastavljena, da bo dosegla svoj cilj. Kaj je ta cilj? Za življenje ustrezno opremljen in pripravljen, lepši ter boljši otrok.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2023), 11-12.