Plamenček preraste v ogenj

Naših 35 let - april 2000

nasih35 april1Na velikonočno jutro, 18. aprila 1965, so verniki župnij Koper in Postojna ob izhodu iz cerkve dobili v roke posebne sorte "pirh" - prvo številko Farnega ognjišča, glasila teh dveh župnij. Na zunaj je bilo kar se da preprosto: na ciklostil razmnožen zvež­čič formata 13 x 20 cm, ki je imel 28 strani. Na naslovni strani je bil nad "imenom in priimkom" lističa križ, ki se je dvigal iznad plamena. Ta plamen je postal "zaščitni znak", ki smo mu ostali zvesti do današnjih dni, saj ta plamen govori o poslanst­vu, ki si ga je listič zadal od vsega začetka: ljudem hoče posre­dovati svetlobo evangeljske resnice in toplino Božje ljubezni.

"Očeta" Farnega ognjišča sta bila tedanji postojnski župnik Franc Bole in Bojan Ravbar, ki je bil takrat kaplan v Kopru in je v to naše mesto s svojo vsestransko apostolsko dejavnostjo, posebej med mladimi, vnašal sveži veter koncilske pomladi. Pogo­sto sta se srečevala in se pogovarjala, s kakšnimi pastoralnimi sredstvi bi se bilo mogoče približati ljudem, zlasti mladim. Kaj ko bi poskusili s pisano besedo? Začeli bodo izdajati Farno og­njišče, listič, ki bo imel večino vsebine skupne, na koncu pa bodo oznanila in te strani bodo posebne v koprski (500 izvodov) in posebne v postojnski "izdaji" (800 izvodov). Župniji sta si razdelili delo: Postojna bo imela na skrbi besedila, tipkanje matric in risbe (v tamkajšnji "ekipi" sem bil od vsega začetka tudi podpisani), Koper pa naj bi poskrbel za razmnoževanje. Ta "partizanski" način tiska na predpotopnem ciklostilnem stroju je prevzela koprska mladina ob pomoči nekaterih starejših, izkuše­nih vernikov. Delalo se je udarniško in največkrat ponoči. Vse je pri delu vodila nesebična ljubezen, zato so njihovi napori obrodili nepričakovano bogate sadove. Farno ognjišče je bilo kot evangeljsko "gorčično zrno", najmanjše izmed vseh semen, ki pa zraste v mogočno drevo.

Njegov tedanji (in sedanji) glavni urednik Franc Bole je v prvi številki (Na pot v postojnsko župnijo) zapisal: "Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve ti­skane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zuna­njosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpola­gamo. Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti v korak s časom, zato se (starejši verniki) ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je vedno moderna. Listič bo skušal modernim lju­dem naše župnije dajati odgovore na pereča vprašanja, ki jih mu­čijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ki je njihova ve­ra in njihovo življenje v največji nevarnosti."

Podobno kot so v spočetega otroka, ki raste pod materinim sr­cem, položene že vse lastnosti njegove človeške narave in enkrat­ne osebnosti, je tudi Farno ognjišče že imelo "osebnostne pote­ze", od katerih so se mnoge ohranile do danes: začelo se je s pismom meseca, ki naj bi nadomeščalo uvodnik, prinašalo je aktu­alne članke iz verskega življenja, na poljuden način je predstav­ljalo velike osebnosti, prinašalo je sodobne molitve, "iskre" za premišljevanje, zgodbe, podlistek (ljubko povest Marcelino kruh in vino). Glede plačila je bilo priporočeno, naj za list da vsakdo po svojih močeh: kdor ima več denarja, lahko plača tudi za tiste, posebej mlade, ki imajo bolj plitve žepe. Važno je, da list pride v roke bralcev. "Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda!"

Farno ognjišče je začelo izhajati v "zlatih časih" koncilske pomladi, ko so verni ljudje čutili lakoto po duhovni hrani. To potrjuje tudi zapis Iz uredništva na koncu druge številke Farne­ga ognjišča (27. maja 1965): "Prva številka našega Farnega ognji­šča je bila toplo sprejeta. Vsa naklada je pošla, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov. Zahvaljujemo se vam, da ste nas razumeli in ste nas tudi finančno podprli. Edino z vašo po­močjo lahko z delom nadaljujemo in list celo izboljšamo. Ponovno vas vabimo k sodelovanju. Pošljite svoje pripombe, želje, pris­pevke, po pošti ali pa jih dajte v nabiralnik. To je naš skupni list! Priporočamo vam, da številke zbirate in jih hranite. Čez kakšno leto bodo mnogo bolj zanimive, kot si mislite... Radi po­sodite list tudi drugim. Radi se o njem pogovorite. S tem boste morda zdramili tudi koga, ki je njegova vera že precej 'zarjave­la'." V tej številki najdemo tudi "anekdoto" o preveč navdušenem razširjevalcu našega lista. "Ali je to mogoče? Da, nekdo je pro­dajal po hišah naš list po 100 dinarjev za komad. Dišal pa je po alkoholu. Razume se, da ta denar ni prišel v naše roke!"

Listič se je priljubil ne le Koprčanom in Postojnčanom, ampak tudi mnogim, ki so kot turisti prihajali v ti dve mesti in so v cerkvi odkrili Farno ognjišče. Tako je kmalu zašlo tudi v druge kraje Slovenije. Tretja številka je imela že ličnejšo obleko ­tiskan dvobarvni ovitek, na zadnji strani lepo misel papeža Pav­la VI. o župniji. Avgusta 1965 je bil Franc Bole prestavljen iz Postojne za župnika v Bertoke pri Kopru. Farno ognjišče je sicer še ostalo glasilo župnije Postojna (in Koper), vendar so bili ti okviri vedno bolj pretesni. Jesenska številka je zamujala, ker se je pokvaril razmnoževalni stroj. "Nikar se ne bojte, ni poje­njala naša vnema!" so sporočili iz uredništva.

V ciklostilni tehniki je izšlo šest številk prvega letnika. Povpraševanje po Farnem ognjišču je bilo vedno večje in treba je bilo misliti na višjo naklado v tiskani obliki. Delo je spre­jela tiskarna Primorski tisk v Kopru (leto poprej je ponudbo ­gotovo po naročilu od zgoraj - zavrnila). Prva številka drugega letnika (1966) je bila tiskana v nakladi 5.000 izvodov. Izginile so strani, namenjene župnijam Koper in Postojna, in list se je preimenoval v Ognjišče ter bil tudi "uradno" namenjen vsej slo­venski mladini. Naklada je med letom stalno rasla in je ob koncu leta dosegla 18.000 izvodov. Prve številke tretjega letnika (1967) smo tiskali 35.000 izvodov, pa je bilo še premalo, kajti ogla­šali so se vedno novi naročniki. Za to številko je tedanji kopr­ski škof dr. Janez Jenko napisal "spodbudno pismo" (V Božjem ime­nu pogumno naprej), ki ga je sklenil z besedami: "Ognjišče, list naše mladine, pogumno stopaj v imenu Jezusovem naprej v tretje leto svojega plemenitega delovanja! Postani prijatelj in sprem­ljevalec čim večjega števila doraščajočih fantov in deklet! Zaupam!"

Takrat nismo imeli še nobenih prostorov za uredništvo, še manj za upravo. Uredniško delo smo opravljali "za nameček" ob vsem drugem. Začetki "pravega" uredništva in uprave segajo v jesen leta 1967.

rubrika Naših 35 let 04_2000

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh